Vranov nad Dyji je z nekaj manj kot 800 prebivalci dovolj velik, da njegove ulice nosijo imena. A vseeno premajhen, da bi ga (uradno) smatrali za mesto. Do leta 1986 je nosil zgolj ime Vranov. Še v drugi polovici 19. stoletja je v kraju živelo zgolj nemško prebivalstvo. Sama zgodovina Vranova nad Dyji seveda sega mnogo dlje. Povezana je z gradom, nastalim na skali nad reko Dyje. Njegovi mogočni podobi (pravzaprav gre za celoten grajski kompleks s kapelo, dvoriščem, stolpi, mostom) se je nemogoče izogniti med sprehodom po vranovskih ulicah.

Kraj leži na skrajnem jugozahodnem delu Južnomoravske regije, v okrožju Znojmo. Do istoimenskega sedeža okrožja je približno 20 km vožnje z avtom, medtem ko vožnja do regijske prestolnice Brno vzame dobro uro časa. Precej bližje Vranovu se nahaja avstrijsko ozemlje. Poltretji kilometer južneje se namreč prične dežela Spodnja Avstrija.

Največji del družinskih hiš in manjših večstanovanjskih poslopij najdemo severno od reka Dyje. Glavnina javnega dogajanja v kraju je vezanega na trg, čigar del je tudi večina javnih objektov. Gre za najstarejši del Vranova, ki ga s treh strani obdaja reke Dyje. Mestece se razteza še približno kilometer ob toku Dyje kjer ob njegovem desnem bregu leži predel, imenovan »Benetke« (»Benátky«), ter levem bregu s predeloma »Přední Hamry« in »Zadní Hamry«. Slednji zaključujejo vzhodni konec kraja.

Zaradi razgibanega terena je Vranov v vse smeri precej razpotegnjen. Zato ne čudi, da je v kraju kar deset avtobusnih postajališč. Resda so štiri od njih namenjena zgolj turističnemu vlakcu, ki v času sezone vozi od jezera do zahodnega dela Vranova. Zanimivo, da imajo vse tri lokalne avtobusne linije svoj pričetek oz. konec v Vranovu. Dve od njih povezujeta Vranov z že omenjenim Znojmom. V delovnih dneh med krajema vozi 15 parov avtobusov, ob koncih tedna in praznikih pa sedem.

Tudi simbol na krajevnem grbu priča kateri objekt je igral najpomembnejšo vlogo v zgodovini kraja. Na njem je na rdečem ščitu upodobljen utrjen grajski zid z dvignjenimi vrati v sredini (modra mreža). Na obeh straneh so še polkrožno obokana in zaprta majhna vrata. Nad vrati štrlita nad obzidjem dva okrogla srebrna stolpa, vsak z enim polkrožno obokanim oknom v spodnjem nadstropju in dvema pravokotnima oknoma v zgornjem nadstropju, s tremi senčili na obzidju in koničasto modro streho. Nad vrati med stolpoma je utrjeni zid, dvignjen s polkrožnim ščitom na katerem stoji črna vrana z dvignjenimi krili (pripravljenimi za vzlet).

Baročni grad je bil prvotno zgrajen kot eden od elementov obrambnega sistema na južni meji države. Prvi pisni dokaz o njegovem obstoju sega na prelom 11. in 12. stoletja. Sprva je služil kot kraljeva posest, kasneje so se v njem menjavali različni lastniki. Med tridesetletno vojno so grad oblegali in poškodovali Švedi. Velik požar leta 1665 je grad močno poškodoval.

Takratni lastniki – rodbina Althann – so objekt pričeli obnavljati v baročni grad. Arhitekturno središče gradu je bila velika dvorana (imenovana Dvorana prednikov, češko Sál předků), velika 25 × 15 × 15 m. Pomemben del gradu je tudi baročna grajska kapela Svete Trojice s preloma 17. in 18. stoletja. Iz najstarejšega obdobja se je ohranil le obrambni zid in trije stolpi. Nadaljnja gradbena dela so sledila v 18. stoletju, ko je bila okolica gradu preurejena tudi v naravni park s številnimi manjšimi stavbami.

Največji zgodovinski pečat je v Vranovu pustila bavarska plemiška rodbina Althann. Posestvo z gradom so kupili leta 1618. Družina  je v Vranovu dosegla znatno raven bogastva, moči in tudi družbenega statusa. Člani so postali ministri, pomembni cerkveni hierarhi, diplomati in generali ter uživali veliko naklonjenost cesarskega dvora na Dunaju. Njihova moč prične bledeti v drugi polovici 18. stoletja. Predstavnike rodu še danes najdemo v Spodnji Avstriji, na posestvu, ki ga imajo v lasti več kot 400 let.

Mihael Jožef (s polnim imenom Michael Hermann Joseph Reichsgraf von Althann) je kot zadnji iz slavnega rodu dedoval vranovsko posest. Njegovo razsipno življenje je leta 1793 vodilo v dokončen bankrot. Vranov nato preide v roke češkega deželnega odvetnika Josefa Hilgartnerja iz Lilienborna, ki poskrbi za izboljšanje stanja. Po šestih letih Hilgartner posestvo proda poljski plemiški rodbini Mniszek, natančneje grofu Stanislavu. Po njegovi smrti leta 1846 posestvo preide v roke grofice Helene, ki je kazala močna socialna čustva, zaradi česar so jo imenovali tudi “mati revežev”. Na njeno pobudo so leta 1826 na mestu množičnega grobišča iz tridesetletne vojne zgradili kapelo sv. Jožefa.

V obdobju vladavine Mniszkov Vranov s proizvodnjo kamnite keramike tipa »wedgwood« (fina keramika v angleškem stilu) zaslovi daleč preko meja monarhije. Leta 1816 je lastnik gospostva grof Stanislav kupil lokalno tovarno, ki je proizvajala kamnito keramiko povprečne kakovosti. Izboljšanje proizvodne tehnologije in širitev proizvodnje sta prinesla želeni rezultat. Trideseta in štirideseta leta 19. stoletja pomenijo vrhunec za tovarno. V njej se je proizvajala široka paleta blaga, ki je bilo distribuirano tako na domači kot tuji trg. Slavo vranovski tovarni so prispevali na primer jedilni, toaletni, pisalni in kadilski seti, pa tudi cvetlični lonci, vaze, in grelniki. Upad prodaje v drugi polovici 19. stoletja je leta 1882 vodil v dokončno zaprtje tovarne.

Po družini Mniszek kupi posest še ena (sorodna) plemiška rodbina Stadnicki. Ta se je med drugim osredotočila na dokončanje urejanja parka, ki je bil zgrajen pod Althanni v drugi polovici 18. stoletja. Med drugo svetovno vojno je grad kupil nemški baron Gebhard von der Wense-Mörse. Po vojni je grad postal državna last.

Grad Vranov nad Dyji zaradi svoje bogate zgodovine, lege na visoki skali in dih jemajočih pogledov na okoliško pokrajino ter reko Dyje in mestece pod njim velja za eno najslikovitejših rezidenc na Češkem. Kot večina znamenitosti in atrakcij v Vranovu, je tudi grad možno obiskati v toplejšem delu leta. Običajno svoja vrata turistom odpira v aprilu. Po prehodu kamnitega grajskega mostu iz 17. stoletja, ki predstavlja ključni zgodovinski in arhitekturni element celotnega kompleksa in ki je nekoč simboliziral prehod med svetom vsakdanjega življenja in aristokratskim svetom, imajo obiskovalci možnost občudovati urejene grajske vrtove, kapelo, obrambne stolpe z obzidjem, grajsko dvorišče ter skrbno urejene notranje prostore, ki jih krasijo aranžmaji rezanega cvetja ter zimzelenih sobnih rastlin. Seveda na mizah in policah ne smejo manjkati v Vranovu proizvedeni keramični izdelki iz začetka 19. stoletja. 

Poleg gradu Vranov nad Dyji ponuja še mnogo drugih zanimivosti. K omejitvi razvoja oz. širitvi kraja močno pripomore dolina reke Dyje ter gozdnata pobočja nad njo. Med prvimi ob vhodu v mestece poglede nase usmeri prostrana struga Dyje in rahlo nagnjen zgodovinski trg s kužnim stebrom na vrhu katerega stoji Devica Marija Brezmadežna. Steber so na trgu postavlili plemiči Althanni leta 1713 kot spomin na epidemijo kuge v kateri je leta 1680 umrlo 81 prebivalcev Vranova. K zgodovinskemu pridihu v središču kraja prispeva še župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja z župniščem.

Po najverjetnejši verziji ime Vranov izhaja iz osebnega imena Vran. Češko ime mesta je bilo nato leta 1239 prevzeto v nemščino (»Wren«). V nemškem narečju je imel Vranov takrat obliko Frain (kasneje tudi nemško uradno ime do leta 1945). Pravica do grba je bila Vranovu podeljena leta 1568, od leta 1668 pa je na njem upodobljena črna ptica (vrana).

Leta 1516 je bil do takrat še trg Vranov povišan v mesto. Na nižje sodišče v kraju pripominja omemba sramotilnega stebra (ki se ni ohranil) v pisnih virih. Med letoma 1850 in 1945 je bilo v Vranovu moravsko okrožno sodišče za civilno in kazensko pravo. Zaradi svoje zgodovinske vloge in velikosti nosi Vranov nad Dyji tudi uradni naziv městys oz. městečko. Po prevodu v slovenščino bi to pomenilo »mestece« (česar naša zakonodaja uradno ne pozna). Kot že sam samostalnik razkriva, gre za kraj večji od vasi, a manjši od mesta. Poleg občinske stavbe lahko v Vranovu najdemo še nekaj administrativnih ustanov – urad za gradbeništvo, matični urad in kontaktno pisarno urada za delo. Od naštetih je največje število zaposlenih v občinskem uradu. Pod njegov patronat sodi tudi Turistično informacijski center, ki je odprt od aprila do oktobra.

Prvotno slovansko prebivalstvo na območju Vranova je v 12. stoletju pričela izpodrivati nemška kolonizacija. Poledično je velik del zgodovine v Vranovu živelo zgolj ali večinsko prebivalstvo nemške narodnosti (ob popisu leta 1880 se niti en prebivalec ni izrekel za Čeha) . Ob razglasitvi Češkoslovaške leta 1918 je v kraju živelo kar 97% nemškega prebivalstva. Avstrijski predstavniki mesta Vranov so 12. decembra podpisali kapitulacijo ter izjavili, da bodo prebivalci Vranova služili češkoslovaški državi na enak način, kot pred tem Avstriji. Kljub temu je tri dni zatem češkoslovaška vojska vkorakala v mesto, preiskala vse hiše ter zasegla orožje in hrano. V Vranovu je ostala do marca 1919. V tem času so morale vse gostilne biti zaprte po 20.uri. Hkrati je za nemško prebivalstvo po 21. uri veljala policijska ura in prepoved zbiranja. Eden najbolj perečih problemov je bilo vprašanje kadrovske zasedbe v državnih uradih. Vse urade v mestu so namreč zapolnili uradniki češke narodnosti. Edini, ki je ostal na svojem prvotnem delovnem mestu, je bil nemški duhovnik. Na nekdanjem pokopališču je občina leta 1934 postavila spomenik v spomin na 12 padlih vojakov med prvo svetovno vojno. Kasneje ga je nadomestil spomenik padlim v obeh svetovnih morijah.

Po podpisu Münchenskega sporazuma leta 1938 je Vranov pripadel Tretjemu rajhu. Jeseni zato kraj zapusti skoraj celotno češko prebivalstvo (v njem je ostalo le še trinajst čeških družin). V času okupacije je nemška vojska v Vranov preselila kar nekaj svojih organizacij in uradov. Stavba nekdanje tovarne keramike (od leta 1921 nemška fantovska sirotišnica) je služila kot nastanitveni objekt za prisilne delavce iz Romunije, Ukrajine, Moldavije, Poljske itd., nekaj časa pa tudi za vojake Luftwaffe. Od leta 1940 je Vranov deloval tudi kot preselitveno taborišče za etnične Nemce iz Besarabije, Dobrudže, Banata in Transilvanije.

Po bitki za Budimpešto so bili poveljniki umikajočih se enot SS nastanjeni na vranovskem gradu. Proti Vranovu so se umikale tudi številne enote Wehrmachta. Zadnje nemške formacije so Vranov zapustile 7. maja 1945. Takoj po njihovem odhodu so češki zaposleni na gradu in posestvu ter ostali delavci (Ukrajinci, Poljaki in Rusi) zasedli grad in se začeli maščevati nemškemu prebivalstvu, ki je po odhodu čet ostalo brez zaščite. Prihodu Rdeče armade 9. maja so kmalu sledili tudi partizani. Po odhodu nemških čet so se različne partizanske skupine iz notranjosti preselile v obmejno območje in sodelovale pri represiji nad nemškim prebivalstvom. Med partizanskimi hišnimi preiskavami je prihajalo do plenjenja in kraje, zlasti oblačil, perila, hrane, koles, radijskih sprejemnikov, čevljev in mnogih drugih vsakdanjih predmetov.

23. maja 1945 so oborožene formacije zbrale nemško prebivalstvo na vranovskem trgu, kjer jim je bilo odrejeno zapustiti Vranov. Osebe nemške narodnosti (z izjemo zaposlenih v hidroelektrarni) so morale mesto zapustiti v štiriindvajsetih urah. Vsak, ki odredbe ne bi ubogal, bi bil ustreljen. S 15 kg osebne prtljage so jih peš odpeljali do nemške meje, kjer so jih osebno preiskali in jim odvzeli zadnje dragocenosti. V nekdanji tovarni keramike je bilo ustanovljeno delovno taborišče, kamor so bili nameščeni tako nemški zaposleni v elektrarni kot tudi nemške družine, ki še niso bile odstranjene.

Poleg partizanskih paravojaških formacijah so pri plenjenju in krajah mnogokrat sodelovali tudi vojaki Rdeče armade. Prebivalstvo se je pritoževalo zlasti nad vedenjem pijanih vojakov, posilstvi, grožnjami z deportacijo v Sibirijo, nepooblaščenim lovom divjadi in ogrožanjem varnosti. Veliko je bilo primerov, ko so razseljeni Nemci za plačilo najeli vojake Rdeče armade, da so jim prevažali premoženje iz nekdanjega prebivališča. Potem ko je Rdeča armada novembra 1945 zapustila Češkoslovaško, so se na obmejnem območju ponovno pojavili sovjetski vojaki iz avstrijskega okupacijskega območja. Plenilske ekspedicije so se ustavile šele v začetku pomladi 1946. Marca 1946 je bilo iz Vranova s transportom odpeljanih še zadnjih 100 Nemcev. Naslednje leto je razseljeno prebivalstvo v njihov spomin postavilo spominski križ v bližini vasi Hardegg v Spodnji Avstriji.

Po izgonu nemškega prebivalstva so se v izpraznjene hiše, kmetije, podjetja, gostilne in ostale objekte zgrinjali naseljenci iz okolice ter sosednjih okrožij. V začetku petdesetih let prejšnjega stoletja je bil Vranov za desetletje umeščen neposredno v obmejni pas. Na obmejno območje sta bili nameščeni vojska in graničarji. Vstop v obmejni pas je bil dovoljen le s posebno prepustnico, ta – od 4 do 10 km širok odsek – pa je postal nedostopen prebivalcem takrat že Češkoslovaške socialistične republike. Dostop do omejenega območja so imeli le mejni stražarji oziroma gozdarji in kmetijski delavci s posebnim dovoljenjem in pod nadzorom mejne straže. Poleg vojakov in graničarjev je v Vranovu lahko ostalo zgolj prebivalstvo, ki je imelo preverjen in lojalen odnos do Komunistične partije Češkoslovaške. Veljala je prepoved nočnega gibanja v bližini obmejnega pasu, prepoved fotografiranja in snemanja, izvajanja geodetskih del, kartiranja ipd. Za piko na i je komunistični režim lokalnemu prebivalstvu strogo prepovedoval kakršen koli stik s tujimi državljani.

Slabo stanje stanovanjskega fonda na obmejnem območju in pomanjkanje sredstev za popravila je Politbiro Centralnega komiteja Komunistične partije Češkoslovaške republike maja 1957 rešil z rušenjem zapuščenih hiš in ruševin v obmejnem pasu. Uničene stavbe so od leta 1960 nadomestili s subvencionirano zadružno in državno gradnjo, kar je znatno poškodovalo urbani videz mesta. Zaradi bližine železne zavese je bil močno omejen tudi turizem.

Prva omemba šole v Vranovu sega v leto 1623. Tudi poučevanje ni bilo imuno na različne poglede glede šolskega sistema v obdobju med obema vojnama. Tako večinsko nemško prebivalstvo kot češka uprava sta želela vsaka zase večji vpliv v šoli. Po priključitvi Vranova k tretjemu rajhu je bila češka šola ukinjena. Poučevanje v njej se je nadaljevalo po koncu druge svetovne vojne. Češka šola je prevzela tudi stavbo prvotne nemške osnovne in srednje šole. A je bilo zanimanje za obiskovanje šole v povojnem obdobju nizko. V vaseh je vladalo nemirno dogajanje, ni bilo ustreznega avtobusnega prometa in otroci so morali hoditi peš v šolo. Kupljen šolski avtobus so subvencionirala različna društva in celo takratni predsednik Češkoslovaške Edvard Beneš.

Po izgonu nemškega prebivalstva in depopulaciji obmejnega območja novi naseljenci nikakor niso mogli nadomestiti tako ustreznega kadra kot števila učencev pred tem.  Stanje se je izboljšalo leta 1948, ko je bilo uvedeno obvezno devetletno šolanje. Komunistična oblast je zaradi svoje ideološke prepričanosti ukinila številne osnovne šole v obmejnem območju, kar je imelo za posledico povečanje števila učencev v vranovski šoli. Tako je v šolskem letu 1960/61 šolo obiskovalo 461 učencev. Poučevalo jih je 17 učiteljev v 14-ih razredih. Danes je v Vranovu osnovna šola nižje stopnje (1. do 5. razred) za 310 učencev (s poukom nemškega jezika od tretjega razreda dalje) ter enorazredni vrtec. Vrtec je bil odprt septembra 1984, sprva s kapaciteto dveh razredov. Od šolskega leta 2005/2006 je v vrtcu le en razred s kapaciteto 28 otrok.

Vranov nad Dyjí se je že v 19. stoletju uveljavil kot priljubljeno letovišče. V mestu je približno 250 redno zaposlenih stalnih delovnih mest. Glavnina je zaposlena v komunalnih objektih, na gradu, v gostinskih in nastanitvenih objektih, na plaži ob akumulacijskem jezeru, v trgovskih in storitvenih dejavnostih ter na operativnih položajih na akumulacijskem jezu in hidroelektrarni. Glavni proizvodni panogi sta mizarstvo in avtomehanika. Med turistično sezono se znatno poveča povpraševanje po rekreacijskih in turističnih objektih ob jezeru. Mnogi prebivalci mesta so svojo zaposlitev našli v središču okrožja Znojmu ter tudi v sosednji Avstriji.

Že v sredini 16. stoletja so bili v Vranovu mlini, pivovarna in tovarna za pridelavo sladu. Stoletje kasneje je vranovska posest obsegala pivovarno, obrat za predelavo žlindre, rudnik železove rude, ki so jo kopali na pobočjih nad levim bregom Dyje, ter industrijske mline. Gojili so rž, oves, ječmen, pšenico, proso, ajdo in grah. Ovčereja je bila glavni del živinoreje. Žito s polj je bilo pošiljano v pivovarne, proizvedeno pivo pa so odkupovale podeželske gostilne.

Po upostošenju mesta s strani švedskih čet je Ferdinand III. Habsburški leta 1642 mestu podelil pravico do tedenskega trga vsako sredo in treh letnih trgov (konjski in živinski). Listino je leta 1716 ponovno potrdil cesar Karel VI. in za njim Marija Terezija. Trgi so potekali na veliko sredo, na dan svetega Florijana, na dan svete Ane, na ponedeljek svetega Pavla in na dan vseh duš. Z rudarjenjem železove rude vse do sredine 18. stoletja se je v mestu razvila kovaška in ključavničarska obrt.

V začetku 20. stoletja je Vranov postal priljubljeno letovišče. V kraju so se odprli hoteli, penzioni in zasebne nastanitve. K razvoju turizma je pripomogla tudi železniška postaja Šumvald-Vranov. Ker je bila od Vranova oddaljena 7 km, so gostje za pot do Vranova uporabljali konjske vprege.

Po drugi svetovni vojni so v kraju postavili mlekarno, v kateri so proizvajali čajno mleko, kremni sir Romadur, skuto in druge mlečne izdelke. Danes je v kraju nekaj manjših obrtnikov (a mnogo manj kot v preteklosti). Na glavnem trgu lahko najdemo pošto (odprta vse dni med ponedeljkom in petkom), tri trgovine z osnovnimi živili (odprte vse dni v tednu), knjižnico, lekarno ter še nekaj manjših trgovcev. Na nasprotnem bregu Dyje imajo svoje prostore gasilci ter policija, po celem mestecu pa ne manjka ponudnikov nastanitev, od zasebnih sob, penzionov, počitniških hiš do hotelov.

Lega Vranova v globoki dolini je zlasti nekdaj predstavljala dokaj zahtevno (prometno) oviro. Podobno kot danes, je bil tudi v preteklosti navezan na središče okrožja – Znojmo. Do njega je na prelomu 18. in 19. stoletja vodila strma in za konjske vprege nevarna cesta. Grof Mniszek je zato leta 1806 dal cesto razširiti in tlakovati.

Obokan železni most, po katerem skozi Vranov vodi najpomembnejša cestna povezava, hkrati pa povezuje severni z osrednjim delom mesta, je leta 1892 dal zgraditi župan. Leta 1969 ga nadomesti most z večjo nosilnostjo. Drugi – manjši – most v Vranovu povezuje južni predel kraja (imenovan Benetke) s središčem. Na tem mestu je prvotno leseno brv leta 1898 nadomestil leseni most. Ta je bil odprt ob 50. obletnici cesarjevega vladanja, poimenovan pa je bil “Kaiser-Jubiläums-Brücke”. Potem ko ga je leta 1929 odnesla visoka voda, so ga v letih 1923–1930 nadomestili s sedanjim armiranobetonskim. Cesta skozi Vranov je bila tlakovana leta 1939, že v času tretjega rajha. Spomladi 1947 je državno podjetje ČSAD prevzelo potniški promet s škodinim avtobusom, ki so mu pozimi dodali še avtobus znamke Praga. Od leta 2008 ponudbo kraja med pomladjo in jesenjo obogatita še dva turistična vlakca (z zaprtimi in odprtimi vagoni), ki vozita med plažo ob Vranovskem jezeru in zabaviščno poučnim parkom na skrajnem zahodnem delu Vranova. Ščepec k turistični privlačnosti doda še poletni kolesarski avtobus med Znojmom in Vranovom. V prvi polovici preteklega desetletja je mesto ob glavnem avtobusnem postajališču v centru kraja postavilo manjši nadstrešek.

Vranov nad Dyjí velja za vrata v narodni park Podyji. Turisti ga obiskujejo tako zaradi zgodovinskih spomenikov kot tudi aktivnega odmora oz. rekreacije (pohodništvo, kolesarjenje). Nastanitvene zmogljivosti mesta so raznovrstne in skupno znašajo več kot 800 postelj. Precej večja ponudba v gostinskem sektorju je v času poletne sezone. Tudi z vidika turizma je slabost kraja nedvomno slabša prometna dostopnost.

Številni spomeniki lokalnega pomena (kot so manjši sakralni objekti, kapele, križi, kamni, pa tudi zgodovinsko ali arhitekturno dragocene stavbe) pričajo o starodavnosti mesta, ki je začelo nastajati pod gradom v 12. stoletjem. Trg je takrat imel svojo župnijsko upravo, prebivalci pa so se preživljali v glavnem z obrtjo in kmetijstvom.

Razgiban teren pripomore k številnim razglednim točkam tako na grad kot mestece pod njim. Ena takšnih točk je Hallamasskovo razgledišče pod gradom imenovano po Franzu Hallamassku, ustanovitelju tovarne za cementne in betonske izdelke. Omembo si zasluži tudi stavba današnje osnovne šole z ohranjenimi kletnimi prostori iz 17. in 18. stoletja. V njej so se v tistem obdobju nahajale pivovarna, upravni, stanovanjski ter skladiščni prostori. Današnjo obliko je stavba dobila leta 1906. Grajska vila v bližini mostu znova spominja na začetno obdobje razvoja turizma. Štirinadstropno vilo je leta 1930 dal zgraditi grof Adam Zbyněk. V njej je bilo dvajset sob, ki jih je oddajal dopustnikom.

Ob glavni cesti skozi naselje nedvomno izstopa stavba grand hotela imenovanega Grajski hotel. Njegov lastnik je v začetku ruske agresije na Ukrajino velikodušno ponudil zatočišče ukrajinskim beguncem. V zameno so žene svoje kulinarično znanje prenesle v hotelsko restavracijo, kjer je gostom na voljo ukrajinska kuhinja. Še preden je bila stavba preurejena v hotel, se je v njej nahajala že omenjena tovarna keramike.

Naziv zgodovinsko najpomembnejše (in tudi zaščitene) stavbe pripada t.i. Paževi hiši (Pážecí dům). Gre za dvonadstropno stavbo iz leta 1524, ki stoji v središču Vranova neposredno pod gradom. Danes se v domu nahajajo slaščičarna z letno teraso, restavracija s salonom, vinski bar in vrtna restavracija s fontano. Hkrati je v objektu možno tudi prenočevati.

Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja velja za najpomembnejši sakralni spomenik v Vranovu. Zgrajena je bila v prvi polovici 13. stoletja, obokana v gotskem slogu in razširjena s sedanjo zakristijo. Po plenjenju Vranova s ​​strani Švedov je bila leta 1645 postopoma obnovljena v baročnem slogu. V enem izmed kotov cerkvenega dvorišča stoji kapela sv. Andreja. Sprva poznoromanska stavba je na sredini 18. stoletja dobila baročno podobo. V podzemnem delu kapele se nahaja avtentična kostnica, ki je v več plasteh napolnjena z lobanjami. V bližini kapele je bilo nekoč pokopališče. Pokopi na njem so se prenehali na prelomu 19. in 20. stoletja.

Prebivalcem Vranova sta na voljo tako splošni zdravnik kot zobozdravnik. Oba imata svoji ordinaciji odprti vse delovne dni.

Neposredna bližina meje in strah pred nastopajočo grožnjo nacizma je bila v drugi polovici tridesetih let prejšnjega stoletja kriva za gradnjo obrambne linije vzdolž meje z Nemčijo in Avstrijo. O takratni pripravljenosti na vojno pričajo številni bunkerji tako v Vranovu kot njegovi okolici. Večina njih je sicer opuščenih. Nekaj so jih zasebni lastniki odkupili od države ter preuredili v manjše muzeje. Eden takšnih je tudi na obrobju Vranova, kjer si lahko obiskovalci v poletnem času ob strokovni razlagi ogledajo del utrdb. Muzej sestavljata dva popolnoma opremljena in oborožena bunkerja ter povezovalna učna pot, ki vodi okoli tretje porušene trdnjave. Prvi objekt (bunker) ponazoruje stanje iz 1938, medtem ko drugi vsebuje predvojno opremo iz obdobja priprav na drugo svetovno vojno. Ob pogledu na številne izvirne predmete tistega časa imajo tako turisti možnost podoživeti občutke vojakov izpred 90-ih let.

V kolikor najmlajši generaciji ne diši ravno raziskovanje vojaške zgodovine, bodo svoje veselje zagotovo našli v neposredni bližini vojaškega muzeja, kjer se nahaja prostrano zabaviščno območje, imenovano V’RUN OFF’ park. Nastalo je pred petimi leti na območju ruševin nekdanjega kmetijskega objekta. Park obiskujejo predvsem družine, ki v njem najdejo številne stilske atrakcije navdihnjene z naravo in podeželskim življenjem. Območje dopolnjujejo še različne igralne dejavnosti. Glavna atrakcija parka je velikanski 3D labirint. V celoti je izdelan iz lesa in vrvnih mrež, obešenih 7 metrov nad tlemi v krošnjah odraslih dreves, kjer je potrebno premagati 114 metrov ovir.

Ob obisku Vranova se družine rade ustavijo tudi v manjšem akvariju z zrcalnim labirintom. V njem si obiskovalci lahko ogledajo za Češko značilne sladkovodne ribe, kot so smuč, ščuka, jeseter, krap in druge. Največji akvarij ima prostornino do 8500 litrov. Največjo pozornost v njih pritegne albino som.

V podobo doline reke Dyje je močno posegla izgradnja jezu v prvi polovici 20. stoletja. S površino 7,6 km² velja za deseti največji jez na Češkem. Jezero meri v dolžino slabih 30 km, njegova povprečna globina je 50 metrov. Višina jezu je 60 metrov, medtem ko njegova krona dosega dolžino 291 metrov. Zgrajen je bil med letoma 1929 in 1933. Poleg energetskih in vodnogospodarskih funkcij služi tudi kot rekreacijski objekt. Iz jezu je s pitno vodo oskrbovan del Znojma in velik del sosednjega okrožja Třebič.

Dasiravno ima jez že častitljivo starost, njegovi prvotni načrti segajo dlje v preteklost, točneje v obdobje Avstro-Ogrske. Prvotne načrte iz začetka 20. stoletja je ustavila prva svetovna vojna ter pomanjkanje finančnih sredstev. Na realizacijo projekta je bilo zato potrebno počakati še dobro desetletje. Po podpisu pogodbe leta 1929 med državo in konzorcijem podjetij se je gradnja takrat največjega jezu v državi pričela marca naslednjega leta. Objekt je bil dokončan v treh letih in pol, na njegovi izgradnji se je podpisalo2500 ljudi. Jeseni 1933 so akumulacijsko jezero pričeli polniti z vodo. Aprila 1934 je bil na omrežje priključen prvi del hidroelektrarne. Še istega leta je na jezu začel obratovati potniški ladijski promet, z njim pa se je pričela razvijati tudi rekreacija na vranovski plaži. Najvišja obratovalna gladina 349 m nadmorske višine je bila v jezu prvič dosežena 12. aprila 1935.

Ladijski promet na jezeru je obratoval vse do leta 1992. Po 14-ih letih je bil ponovno vzpostavljen. Danes ima podjetje v lasti floto treh plovil s katerimi opravlja turistične prevoze. Sama hidroelektrarna letno proizvede okrog 24 gigavatnih ur električne energije. Ob predhodni rezervaciji si lahko obiskovalci med majem in septembrom ogledajo njeno delovanje v sklopu brezplačnega vodenega ogleda v družbi izkušenega osebja. Ogled mdr. vključuje obisk stare kontrolne sobe, iz katere so nekoč upravljali celotno elektrarno, video projekcijo o zgodovini elektrarne in razstavo fotografij (v strojnici generatorja), ki prikazujejo gradnjo elektrarne in njen razvoj vse do današnjih dni.

Ob jezeru in njegovih zatokih so zrasle mnoge rekreacijske oz. počitniške hišice. Zlasti v času socializma je gradnja neprivlačnih rekreacijskih objektov v Vranovu negativno vplivala na urbani značaj mesta. Danes mnogi turisti, ki obiščejo Vranov, preživljajo svoje prosti dni ob severni obali jezera. Poleg počitniških in zasebnih nastanitev jim je na voljo tudi urejen kamp s peščeno plažo, bari, kavarnami, športnimi in rekreacijskimi objekti, v njem pa si je možno izposoditi tudi manjša vodna plovila. Za pešce in kolesarje je kamp najhitreje dosegljiv po že od daleč vidnem mostu preko t.i. Švicarskega zatoka. Gre za viseči most zgrajen leta 1993. Dolžina mostu je 252 metrov. Obešen je na dva 28 metrov visoka pilona. Leta 2019 je bil most rekonstruiran.

V povezavi z jezom velja omeniti leto 1990, ko je Vranov obiskal frontman glasbene skupine R.E.M. Michael Stipe. Pevec zaradi navdušenosti nad regijo svojega obiska ni pozabil vse do danes. Dva znana novinarja, ki sta takrat spremljala pevca, sta kasneje v čast na njegov obisk dala izdelati tablo z imenom zvezdnika in se z njo odpravila k županu Vranova. Župan je darilo  sprejel in ter zatem po Stipe-u poimenoval promenado ob nabrežju jezera. Tam, kjer si je slavni pevec v eni izmed restavracij privoščil ocvrti sir. In zatem šokiral zaposlene, ko je iz svojega žepa namesto denarnice potegnil kreditno kartico in z njo želel plačati kosilo. Tistega leta namreč na Češkoslovaškem praktično nihče še ni videl na lastne oči tovrstnega plačilnega sredstva.