Nova Horka leži približno na polovici poti med centrom okrožja (Novy Jičin), do katerega je 16 km vožnje po večinoma lokalnih cestah, ter regijsko metropolo Ostravo. Njeni južni predeli so od Nove Horke oddaljeni 19 km. Po zadnjem popisu šteje kraj dobrih 200 prebivalcev. Administrativno spada pod kilometer severneje ležeče mesto Studenka. Čeprav nekaj sto metrov zahodneje od Nove Horke poteka lokalna proga (mdr. tudi z odcepom do bližnjega ostravskega letališča Leoša Janačka), kraj ob njej nima svojega postajališča. Pot do najbližje železniške postaje vseeno ne zahteva prevelikega napora. Pol ure hoda je namreč oddaljena postaja v že omenjeni Studenki. Ta leži na enem izmed glavnih železniških koridorjev, ki povezuje Krakov, Ostravo in Dunaj.

Zahodno ob Novi Horki poteka pomembna (45 km dolga) magistralna cesta, ki povezuje Opavo in Kopřivnico. Tudi zaradi nje ima vas zelo dobre avtobusne povezave. Vaščanom sta na voljo dve avtobusni postajališči. Prvo se nahaja v vasi. Na njem ustavljajo avtobusi devetih medkrajevnih linij. Manj gost avtobusni promet je na drugem postajališču ob magistralni cesti na robu vasi. Večina avtobusov svojo pot zaključi oz. prične v bližnji Studenki (ob delovnikih 36 ter ob koncih tedna in praznikih 12 parov) ter centru okrožja Novem Jičinu, s katerim je Nova Horka povezana z 32-imi (ob delovnikih) oz. 16-imi pari (ob koncih tedna in praznikih) avtobusov. Nekaj jih vozi še do okoliških večjih mest (Bilovec, Kopřivnice), v voznem redu pa med ponedeljkom in petkom najdemo tudi pet dnevnih povezav z Ostravo.

Vas je od svoje ustanovitve nosila nemško ime Neuhübel (Hübel v prevodu pomeni hrib oz. vzpetina). Češko ime Nova Horka je izpeljanka iz nemškega imena, ki se je uveljavilo šele na začetku 20. stoletja. Do takrat so se uporabljale različne popačene oblike imena, lokalno narečje pa je do danes ohranilo obliko Nelhuby ali Melhuby.

V vasi bomo zaman iskali trgovino, šolo ali cerkev. Za nekaj družabnega življenja skrbi značilno češko gostišče s teraso, kjer se imajo obiskovalci možnost odžejati vse dni v tednu. Za svoj nastanitveni cilj si Novo Horko lahko izberejo tudi turisti. Nekaj ležišč jim je namreč na voljo v apartmaju v južnem delu vasi. V bližini se nahaja tudi manjša enota vrtca (s sedežem v bližnji Studenki). Gre za enorazredno ustanovo družinskega tipa s kapaciteto 15 otrok. Vrtec s šolskim vrtom in teraso ponuja nadstandardno bivanje otrok na prostem. Otrokom in njihovim vzgojiteljicam gre na roke tudi bližnji naravni rezervat, kamor se pogosto odpravijo na sprehode, ki imajo tako tudi edukativni značaj.

Severozahodno od Nove Horke se nahajajo trije ribniki – Kačak, Kotvice in Novi ribnik (Nový rybník). Prva dva – vključno s svojimi brežinami – sestavljata naravni rezervat, imenovan po največjem od naštetih ribnikov – Kotvice. Razlog za zaščito je ohranjen ekosistem ribnikov s svojo favno in floro. Naravni rezervat je bil razglašen leta 1970, sprva zgolj za področje osrednjega ribnika (Kotvice). Uprava Narodnega parka Poodrje (imenovanega po reki Odri) je februarja 2014 razširila naravni rezervat z vključitvijo območja ribnika Novi ribnik, ki se sicer nahaja najbližje Novi Horki. Skupna površina zaščitenega območja se danes razprostira na dobrih 140 hektarjih, na nadmorski višini med 230 in 250 m n.m. Skozi rezervat poteka tudi učna pot. Nad gladino ribnika Kotvice je postavljena opazovalnica ptic.

Prva učna pot je bila v naravnem rezervatu Kotvice postavljena v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Leta 2015 je bila popolnoma prenovljena. Sestavlja jo devet informativnih tabel, ki se nahajajo na poti s pričetkom v Novi Horki. Pot meri nekaj manj kot štiri kilometre. Obiskovalci se na in ob njej spoznajo z Odrsko regijo kot zanimivo in raznoliko pokrajino, ki se zaradi vpliva človeka in delovanja nebrzdane reke Odre nenehno spreminja, a kljub temu ohranja svoj čar in naravno bogastvo. Informativne table ponujajo tudi opise in predstave o odnosu med človekom in naravo ter zanimivosti iz zgodovine, krajih in prebivalcih poplavne ravnice reke Odre.

Naravni rezervat Kotvice predstavlja pomembno gnezdišče vodnih ptic. V njem gnezdijo kolonije galebov, kormoranov in čapelj, na površju pa obiskovalci lahko vidijo tako pogoste kot redkejše vrste ptic: liske, rogače, rdečeglave galebe in redkega črnovratega ponirka. Ribniki in zaprti rečni rokavi so polni zanimivih vodnih rastlin. Travniški tolmuni so primerno gnezdišče za dvoživke – drevesne žabe, rosnice in zlasti pupke. Spomladi se poplavni gozdovi ponašajo s pisanim spomladanskim videzom, na travnikih pa med drugim cvetijo zlatice, zvončki in trobentice. V lanskem letu je bila na območju zaključena dvoletna revitalizacija.

Prva pisna omemba Nove Horke sega v leto 1374, ko je bil zaselek fevd olomuške škofije. Zgodovina kraja je bolj ali manj povezana z dvorcem, zaradi katerega je vas znana tudi širom Češke. Dvorec danes nosi ime po vasi (Nova Horka) in se nahaja na blagi vzpetini na robu poplavne ravnice Odre, nad izlivom potoka Sedlnice v Odro. V 14. stoletju je bil na tem mestu dom majhnega plemiškega posestva (dvorca) s fevdnimi dolžnostmi. Prvi lastnik posestva je bila rodbina Kravař. Po njenem izmurtju leta 1433 je fevd prehajal v roke številnih lokalnih fevdalnih družin oz. gospostev. Leta 1561 se ob dvorcu prvič omenja tudi trdnjava.

Največji pečat je v kraju pustila avstrijska plemiška rodbina Vetter, ki je posest z dvorcem odkupila leta 1660 in v njem prebivala vse do konca druge svetovne vojne. Poleg številnih posestev na Moravskem in avstrijskem Štajerskem so imeli mdr. v lasti tudi grad v Slovenski Bistrici. Najvidnejša osebnost v družini je bil Felix Vetter (1830–1913), dolgoletni deželni glavar na Moravskem. Člani družine danes živijo pretežno v Avstriji.

Grof Karel Josef Vetter je sredi 18. stoletja nekdanjo renesančno trdnjavo prezidal v baročni dvorec. Poleg dvorca so posestvo sestavljali še mlin, pivovarna in destilarna. Po požaru leta 1857 je bil dvor preurejen v neogotskem slogu. Načrte zanj je izdelal kar sam grof, ki je skupaj z zidarji pogosto tudi sam polagal opeke. Na površini grajske strehe je uredil velik paviljon za glasbo in ples. Pred gradom je uredil vodovod, po katerem je bila voda gnana tudi navkreber. Pod gradom je zgradil strelišče. Imel je dvanajst služabnikov, od katerih je vsak obvladal eno obrt in eno glasbilo. Vsak poletni večer je godba morala igrati v grajskem paviljonu, kjer se je tudi plesalo. Vse svoje služabnike je hranil na grajskem dvorišču, kjer so bile vsak dan postavljene tri velike mize: prva za služabnike, druga (oficirska) za graščake in tuje služabnike ter tretja za gospodo in tuje goste.

Grog Josef Vetter je opremil dvor, s katerim se je lahko pohvalilo le malo plemičev. Novica o veličastnih zabavah in plesih, ki so se tam prirejali, se je razširila daleč naokoli. Gostje so se zgrinjali v Novo Horko, kjer so jedli in pili ter hvalili grofovo gostoljubnost. Med kosilom je plemstvu igrala glasba, zvečer pa se je na balkonu plesalo do polnoči. Po kosilu je običajno sledilo streljanje na strelišču. Prirejali so tudi velike love. Vse to je med ljudmi vzbujalo splošno občudovanje in mnogi so se spraševali, od kod grofu sredstva za to. Posledično je o njem veljalo splošno prepričanje, da če bi kdo lahko kamen spremenil v zlato, bi to bil grof Karel Vetter. Bil je tudi velik ljubitelj likovne umetnosti. Imel je veliko knjižnico in galerijo slik. Hkrati je imel zaposlenega zlatarja (alkimista), s katerim je delal v podzemnih prostorih, kjer sta skupaj izdelovala številne dragocene stvari. Z grofovo smrtjo je v Novi Horki (takrat uradno še pod nemškim imenom Neuhübel) zavladala tišina. Grofovi potomci so družino spravili v finančne težave. Zaradi neplačanih davkov je vlada za nekaj časa posestvo zasegla in ga oddala v najem lokalnemu grofu. Posestvo je utrdil Josefov vnuk grof Felix Vetter von der Lilie, ki je leta 1856 opustil uspešno vojaško službo in odkupil deleže drugih dedičev. Leta 1857 je grad pogorel, v naslednjih letih pa je bil deležen obsežne obnove, ki je prizadela predvsem drugo nadstropje in streho. Obnovil in razširil je tudi grajski park v angleškem krajinskem slogu.

Posestvo je znova utrdil Josefov vnuk, grof Felix Vetter von der Lilie. Leta 1857 je grad pogorel, v naslednjih letih pa je bil temeljito prenovljen. Obnovljen in razširjen je bil tudi grajski park v angleškem krajinskem slogu. Po smrti grofa Felixa leta 1913 je posestvo prešlo v last njegovega sina, politika Moritza Vetterja von der Lilie. Ta je umrl septembra 1945, ko je bil grad že zasežen in zaplenjen v skladu z Beneševimi dekreti (imenovanimi po prvem svobodno izvoljenem predsedniku Češkoslovaške, Eduardu Benešu; dekreti so bili mdr. podlaga za izgon in razlastitev Sudetskih Nemcev oz. vseh, ki so bili kakor koli povezani z nacistično oblastjo).

Dvor je bil nato uporabljen v socialne namene, najprej kot dom za invalidne otroke, nato pa kot dom za upokojence. Upravljala ga je Češka katoliška dobrodelna organizacija. Od leta 1957 so v dom za upokojence sprejemali duševno prizadete ženske. Po tem, ko je regionalna politika spremenila zastarel način zdravljenja in invalide preselila v sodobnejša stanovanja, je spomladi 2016 padla odločitev o obnovi objekta. Dvor z okolico je bil deležen obsežne prenove po kateri se je odprl za javnost. Obiskovalci v njem lahko spoznajo zgodovino dvorca in plemiške družine Vetter von der Lilie ter se seznanijo z okoliško naravo. Ogled mdr. vključuje obisk poslikane dvorane z bogato dekoracijo fresk iz leta 1760 ter kapelo svetega Križa. Obnovo sta financirali Moravsko-šlezijska regija in Evropska unija.