Zákolany ležijo na stičišču treh dolin, vrezanih v Praško planoto, ob sotočju treh potokov od katerih ima »primat« Zakolansky potok, ki se približno deset kilometrov za Zakolany izliva v Vltavo. Zaradi lege v sicer manj izraziti dolini se je do južneje ležečega gradišča, imenovanega Budeč, potrebno kar konkretno povzpeti po strmi cesti. Gre za spominsko najdišče povezano s knezom Vaclavom. Na sicer neizraziti vzpetini se nahaja enajst stoletij stara cerkev sv. Petra in Pavla, ki v svojem jedru velja za najstarejšo stoječo stavbo na Češkem. Leta 1967 sta bila gradišče in rotunda registrirana kot kulturna spomenika, 30. marca 1962 pa je bilo slovansko gradišče z vladnim odlokom razglašeno za nacionalni kulturni spomenik.

Najdeni arheološki ostanki dokazujejo, da je bil Budeč naseljen že v prazgodovini (srednjebronasta doba gomil). V 20. stoletju je Budeč postal priljubljeno katoliško romarsko središče. Glavna romanja potekajo dvakrat letno – konec junija na praznik zavetnikov sv. Petra in Pavla ter konec septembra na praznik sv. Vaclava.

Po gradišču so se Zakolany in okoliške vasi včasih imenovale Podbudečsko. Kraj je samostojna občina. Skupaj s še dvema vasema šteje dobrih 600 prebivalcev. Kraj leži v okrožju Kladno, od katerega je oddaljen 13 kilometrov, medtem ko je do obrobja češke metropole za približno 20 kilometrov vožnje. Prva pisna omemba Zakolanov sega v leto 1282.

Ker je celotno območje Osrednječeške regije del Praškega integriranega javnega prevoza, se je iz češke metropole v Zakolane možno odpraviti z eno vozovnico ne glede na število prevoznih sredstev.

Tudi zaradi kar dveh železniških prog, ki vodita skozi kraj in se izvennivojsko križata na zahodnem delu Zakolanov, imajo krajani zelo dobre povezave tako do okoliških večjih krajev kot do Prage.

V Prago se je tako možno odpraviti z enim od 16-ih parov avtobusov (ob koncu tedna pet parov), bližnje mesto Kralupy nad Vltavo (Kralupy nad Vltavou) je po cesti povezano s petimi pari, medtem ko zahodno ležeče mesto Slany s 14-imi pari avtobusov v delovnih dneh. V kraju so sicer tri avtobusna postajališča. Glavno se nahaja v središču Zakolanov. Ostala dva sta še na severovzhodnem ter južnem koncu vasi.

Pomembno vlogo za prebivalcev ima nedvomno železniška proga označena s številko 093. Gre za enotirno neelektrificirano progo, ki povezuje Kralupy nad Vltavo (kjer se navezuje na enega glavnih evropskih koridorjev med Prago in Berlinom) ter centrom okrožja Kladnom (od koder se nadaljuje eden izmed številnih železničnih krakov proti Pragi). Progo med Kralupy in Prago (skozi Kladno) dnevno prevozi 16 parov (ob koncih tedna in praznikih 10 parov) vlakov.

Nastanek proge je bil predvsem posledica potrebe po prevozu premoga in železa iz hitro razvijajočih se rudnikov ter talilnic v Kladnem. Spodnji del proge je bil od začetka celo velikodušno zgrajen za dvotirno obratovanje. Vendar drugi tir ni bil nikoli položen. Redni tovorni promet je po progi stekel leta 1856. Kmalu zatem mu je sledil tudi potniški promet vse do Kralup. Potniški promet na progi opravljajo državne železnice z dvodelnimi motornimi enotami, imenovanimi Regionova. Hkrati proga služi tudi tovornemu prometu, saj po njej dnevno prevažajo rjavi premog s severa Češke za potrebe kladenske elektrarne.

Ravno na omenjeni progi se je januarja davnega leta 1964 zgodila ena najbolj tragičnih železniških nesreč na ozemlju Češke, ki je globoko zaznamovala Zakolane in njihove prebivalce. Polno naloženi tovorni vlak z nedelujočimi zavorami je iz Kladna drvel skozi postaje vse do Zakolanov, kjer je svojo nenadzorovano vožnjo končal s trčenjem v potniški vlak s skupno 32-imi potniki. 14 od njih jih je izgubilo življenje. Identiteta mnogih je bila po nesreči skoraj nemogoča. Trk je terjal tudi 36 uničenih vagonov. Pet preminulih potnikov je bilo iz Zakolanov. Nesrečo danes pripominja spomenik nedaleč od železniškega postajališča. Njegov avtor je vnuk ene od tragično preminulih v nesreči.

Postajališče v Zakolanyh se nahaja na SV delu kraja. Postajna zgradba je bila nedavno obnovljena. A dejansko danes ne služi več svojemu namenu, saj v njej ni niti železniškega osebja niti poslopje ni odprto za potnike.

Manjši (turistični) pomen ima druga proga skozi Zakolane, označena s št. 121. Proga vodi med krajema Hostivice in Podlešin. Gre prav tako za enotirno neelektrificirano progo, ki je pričela obratovati leta 1873. Zgradilo jo je podjetje Praško-Duchcovska železnica. Na njej je opravljalo promet od leta 1873 do 1884. Zatem so jo prevzele državne železnice. Ob koncu leta 2004 je bil na progi ustavljen potniški promet. Tri leta kasneje so se nanjo vrnili sezonski vlaki. Tako lahko ob koncih tedna in praznikih med po njej vidimo voziti dva para vlakov med Prago in Slanym. Gre za t.i. cyklohraček, vlak primarno namenjen izletnikom (družinam z otroki in kolesarjem).

Svoj pečat Zakolanom sta pustila tudi vidni osebnosti iz sveta politike. Ladislav Zapotocky velja za enega izmed ustanoviteljev češke pokrajinske organizacije avstrijske socialne demokracije. Aprila 1878 je bila na kongresu v Pragi ustanovljena Češkoslovaška socialdemokratska stranka v Avstriji. Ena oizmed dveh glavnih osebnosti je bil Zápotocky. Tako je bila v okviru vseavstrijske socialdemokratske stranke ustanovljena posebna organizacija čeških socialnih demokratov. Kmalu zatem je bila sprožena policijska preiskava zaradi kaznivega dejanja tajnega združevanja. Ladislav Zapotocky je bil obsojen na dva meseca zapora. Leta 1882 je bil zaradi političnih dejavnosti ponovno obsojen in zaprt, tokrat za leto in pol. Po prestani kazni januarja 1884 je bil izgnan v domačo vas Zakolany, kjer se je za 16 let vrnil k svojemu prvotnemu poklicu krojača. Umrl je leta 1916. Z ženo Barboro sta imela pet otrok. Drugi od njih je bil Antonin, med letoma 1953 in 1957 predsednik Češkoslovaške.

Antonin Zapotocky se je rodil leta 1884 v Zakolanyh. Obdobje prve svetovne vojne je prebil kot avstroogrski vojak v Srbiji, na italijanski ter vzhodni fronti in v Romuniji. Po ustanovitvi Češkoslovaške (1918) je postal eden od ustanoviteljev levičarske frakcije v češkoslovaški socialni demokraciji in organizator delavskih svetov. Leta 1920 je sodeloval na 2. kongresu Komunistične internacionale, decembra istega leta pa je bil med glavnimi organizatorji splošne stavke v regiji Kladno, ki je vključevala odstop vlade in ustanovitev delavskih svetov. Zaradi te dejavnosti je bil obsojen na 18 mesecev zapora, a je bil po amnestiji predsednika Masaryka po polovici prestane kazni izpuščen na svobodo.

Od leta 1922 je bil generalni sekretar Komunistične partije Češkoslovaške. V vodstvu je ostal tudi po 5. partijskem kongresu februarja 1929, ko je njegovo izvolitev izsilil delegat Kominterne. Med letoma 1925 in 1938 je bil poslanec Državnega zbora za Komunistično partijo Češkoslovaške. Po Münchenskem sporazumu je bila Komunistična partija Češkoslovaške jeseni 1938 razpuščena. Aprila 1939 je z ženo poskušal emigrirati v Sovjetsko zvezo, a so ju aretirali med poskusom prečkanja meje s Poljsko. Do februarja 1940 je bil zaprt v Pragi, nato v zaporu v Dresdnu in nazadnje v koncentracijskem taborišču Sachsenhausen do leta 1945. Po vrnitvi iz koncentracijskega taborišča je leta 1945 postal predsednik Centralnega sveta sindikatov, član predsedstva Centralnega komiteja Komunistične partije Češkoslovaške republike in poslanec Državnega zbora. Poleti 1946 je predsedoval državnemu zboru. 15. junija 1948 je bil imenovan za predsednika vlade Češkoslovaške.

marca 1953 ga je Državni zbor izvolil za predsednika republike. Zapotocky je tako po smrti Klementa Gottwalda postal peti predsednik Češkoslovaške (in drugi komunistični oblastnik na najvišji poziciji). 1. junija istega leta je Češkoslovaška izvedla valutno reformo brez soglasja Mednarodnega denarnega sklada ali predhodnega obvestila lastni javnosti. Čeprav je odpravila inflacijo in varčevalne sklade, je večino prihrankov prebivalstva republike razvrednotila v razmerju 5:1 v kolikor je bil denar deponiran v Narodni banki (za vse, ki so imeli denarne prihranke doma, je bil menjalni tečaj 50:1). Ta razvoj dogodkov je izzval odpor prebivalstva Češkoslovaške, tudi zato, ker je predsednik Zápotocky dva dni prej zanikal, da bi načrtoval reformo. Odpor se je stopnjeval v vstajo v Plznu, ki jo je češkoslovaška vojska skupaj z Ljudsko milico in mejno stražo zatrla. Sledila so množična politična sojenja. Zápotocky je dogajanje komentiral z besedami, da “ne morete ustvariti kulta delavca, ki mu je vse dovoljeno.”

Življenjska pot Zapotockega se je zaključila 13. novembra 1957, ko je podlegel infarktu. Njegovo truplo so v generalski uniformi položili v krsto in nato kremirali. Žaro so po pogrebu postavili v marmorni sarkofag Nacionalnega spomenika na vzpetini Vitkov v Pragi. Po padcu komunističnega režima so jo nato prenesli v družinski grob na enem izmed praških pokopališč.

Poleg političnega delovanja se je Zapotocky ukvarjal tudi z literaturo in novinarstvom. Svoja dela je posvečal predvsem razvoju revolucionarnega delavskega gibanja. V času vladavine (in tudi letih po smrti) je bila njegova vloga državnega vodje med ljudstvom pogosto idealizirana – propaganda ga je opisovala kot očeta delavcev, človeka ljudstva, večina prebivalstva pa ga je imela za bistveno bolj sprejemljivega in liberalnega kot večino predstavnikov komunistične partije. Vendar dogodki po denarni reformi leta 1953 kažejo, da je bil sposoben biti trd in nepopustljiv do delavcev in drugih, ki so izražali nestrinjanje s komunistično vlado. Bil je podpornik aretacij, internacij, sodeloval je pri pripravi političnih procesov in uvajanju vseh oblik terorja. Delovanje državnega policijskega aparata v rokah partije v času njegove vladavine kaže na mučenje, usmrtitve in psihološki teror.

Kljub temu, da so bili spomeniki, ki so širom Češke častili voditelje totalitarnih režimov, po nastopu svobode (leta 1989) odstranjeni, pa to ne velja za spomenik Antoninu Zapotockemu. Njegova podoba v nadnaravni velikosti iz leta 1984 (postavljena ob 100-letnici rojstva) še vedno ostaja na prvotnem mestu v rojstnih Zakolanyh. Posledično spomenik vzbuja čustva med prebivalci vasi. Novembra 2012 je skupina mladih umetnikov pobarvala plašč na kipu z rdečo, čevlje pa z belo barvo.

V senci kipa totalitarnega voditelja na (za tovrstne režime) značilnem visokem betonskem podstavku in s tipičnim mrkim pogledom je le nekaj metrov stran postavljen spomenik žrtvam prve svetovne vojne. Na travnati površini se nahaja še zanimiv paviljon s smerokazi, klopmi ter informativnimi tablami z zgodovinskimi in naravnimi znamenitostmi Zakolanov z okolico. Zeleno površino obdajajo železniška proga, kolesarska steza ter na trenutke dokaj prometna cesta, ki vodi skozi Zakolane in povezuje Kladno ter Kralupe na Vltavo.

Na nasprotni strani ceste (kamor je usmerjen pogled kipa Zapotockega) stoji edina trgovina v kraju, odprta od ponedeljka do sobote. Na neizrazitem trgu sredi vasi stoji še stavba vaškega urada v kateri sta tudi prostori pošte in kavarne (obe odprti od ponedeljka do petka). Ob vhodu v objekt je bila ob stoletnici odkrita spominska plošča z imeni legionarjev. Le nekaj korakov dalje reklama na stavbi daje vedeti, da imajo Zakolany tudi svoje vaško gostišče. Vsaj bilo je tako.

Napis na vratih namreč daje vedeti, da objekt trenutno išče novega najemnika. Ker v vasi tudi ni nobene restavracije, ostane edina možnost okrepčati se ob koncih tedna kar ob eni izmed družinskih hiš ob robu vasi. Nekaj klopi z mizami ter napis na tabli ob kolesarski stezi obiskovalce opozarja na možnost postanka ter potešitve svoje žeje s pivom ali katero izmed limonad, ki se nahajajo v hladilni skrinjici. Plačilo se izvede na zaupanje z gotovino ali preko QR kode.

Zakolany ležijo na povprečni nadmorski višini 235 m n.m. V eni izmed stranskih ulic stoji stavba s prostori nižje stopnje osnovne šole in vrtca. Za razliko od svojega najbolj znanega vaščana, je precej bolj pozitivno vlogo skozi zgodovino odigralo lokalno prostovoljno gasilsko društvo. Korenine gasilstva v kraju segajo v davno leto 1885. Danes društvo šteje 15 prostovoljnih članov in zagotavlja intervencijo še petim okoliškim krajem. Pred petimi leti so gasilci dobili povsem nove prostore. Velja omeniti, da so v društvu (in tudi v kraju samem) veseli predvsem interesa mladih po tovrstni dejavnosti.