Kategorija: Klubi

SK Tichov
Eden izmed številnih klubov, ki zapolnjujejo nogometni zemljevid skrajnega vzhodnega dela Češke, je SK Tichov. Velja za skromnejši nogometni klub čigar glavni cilj je povezan predvsem z obstojem nogometa v vasici Tichov. Tako v obdobju ustanavljanja kot kasneje pri njegovem delovanju je klub vedno našel oporo pri županu oz. lokalni oblasti. Na drugi strani ga pri investicijah v sicer zgledno urejeno igrišče ovira zasebno lastništvo, ki zajema del igrišča.
Z izjemo ene sezone je Tichov redni udeleženec najnižje lige okrožja Zlin v istoimenski regiji. Enako, kot preteklo, tudi aktualno sezono nastopa v skupini B, kjer skupaj s še desetimi moštvi bije bitke za čim večje število prvenstvenih točk. Teh mu je v devetih krogih uspelo zbrati šest (za eno zmago in tri remije), kar jih trenutno uvršča na predzadnje mesto. Za kaj več bi po besedah predsednika kluba Pavla Rumana ekipa morala oddelati tudi kak skupni trening. Trenutno se namreč po večini manj izkušeni igralski kader zbere zgolj na prvenstvenih tekmah. In še to večinoma v okrnjeni zasedbi, ki ne onemogoča večje in pogostejše menjave igralcev v času tekem. Kar je zagotovo tudi eden glavnih razlogov zakaj moštvu v tej sezoni na niti eni tekmi ni uspelo ohraniti svoje mreže nedotaknjene.
Nogometno igrišče se nahaja v severnem delu vasi Tichov, imenovanem Kamenca.
Če je klubu v preteklosti zagotavljal delovanje tudi zasebni kapital, je danes (z izjemo enega zasebnega sponzorja) finančno povsem odvisen od občinskega prispevka. Sorazmerno z velikostjo vasi (Vas Tichov ima status samostojne občine.), ki šteje vsega 350 prebivalcev, je skromen tudi občinski proračun in posledično prispevek za delovanje lokalnega nogometnega kluba. Tudi zato so nogometaši z odgovornimi v klubu prisiljeni vsako leto opraviti »udarniško akcijo«, ki jim prinese kakšno dodatno krono v klubsko blagajno.
Po obisku domačih tekem sodeč bi Tichov le stežka uvrstili med »nogometne vasi«. Poleg zveste domače »stare garde« je običajno od prihoda gostujočih privržencev odvisno, ali bo število gledalcev preseglo število vseh glavnih akterjev na zelenici. Manjše zanimanje za nogomet se odraža tudi v težavah z igralskim
kadrom. Po besedah predsednika Rumana je klubu pred dvema letoma grozilo, da mu zaradi pomanjkanja igralcev ne bo uspelo sestaviti ekipe in posledično prijaviti moštva v tekmovanje. Zato so naslovili vabila na mnoge rezervne igralce v okoliških klubih. Z njihovim prihodom je klub vsaj začasno rešil svoj nadaljnji obstoj. In s tem tudi sosedske dvoboje proti Drnovicam, ki imajo za klub oz. igralce že od ustanovitve prav poseben naboj.
Predsedniško funkcijo v klubu opravlja Pavel Ruman.
Zgodovina in uspehi kluba
Nastanek nogometnega kluba v Tichovu je močno povezan z ljubeznijo skupine vaščanov do najpomembnejše postranske stvari. Ne le želja in volja po lastnem udejstvovanju, tudi pogled v prihodnost in misel na njihove potomce je naposled odločila, da so lokalni veljaki (seveda pod določenimi pogoji) prižgali zeleno luč za izgradnjo nogometnega igrišča, ki je bilo pogoj za ustanovitev kluba. Ključni dogodki postavitve temeljev nogometnega kluba v Tichovu so se odvili v drugi polovici 80-ih let prejšnjega stoletja.
Vaški “sveti gral” se dobesedno zliva z okoliško (romantično) pokrajino.
Mnogo kasneje, kot denimo v sosednji vasi Smolina, kamor so bili ljubitelji žogobrca iz Tichova primorani hoditi izpolnjevati svoje žogobrcarske sanje.
Tako izgradnja igrišča kot ustanovitev kluba sta bila v prejšnjem režimu pogojevana z mnogimi zahtevami takratne oblasti. V vasi je bilo tako potrebno ustanoviti telovadno enoto (telovýchovná jednota), ki je običajno združevala različne športne in ostale (aktivne) sekcije. Nogometni klub je bil uradno ustanovljen
leta 1988. Sprva je nosil ime Ploština Tichov. Naziv izvira iz takratne enotne kmečke zadruge, ki jih je komunistični režim na Češkoslovaškem pričel ustanavljati po nasilnem prevzemu oblasti leta 1948 zgled zanje pa je našel v sovjetskih kolhozih. Ena takšnih zadrug z imenom Ploština je zajemala številna kmetijska posestva v tem delu Zlinskega okrožja. Kot eden članov tovrstne zadruge je klub v zameno po ugodnih cenah nabavljal material s katerim je postavljal popolnjeval podobo nogometnega igrišča (ograje, zaščitne mreže itd.).
Ko je domačinom po dveh letih uspelo ugoditi vsem zahtevam takratne oblasti, je leta 1989 sledil politični preobrat, ki je odnesel nesvobodni režim. Takratno dogajanje ni ustavilo domačinov pri izgradnji nogometnega igrišča. Površina s poljem in potokom ob njem je počasi dobila novo podobo. Neraven teren je terjal navoz večje količine materiala (med katerim je bilo nemalo gradbenih odpadkov in rabljenih gum), medtem ko so strugo potoka speljali po ceveh globje pod zemljo (igriščem). Tri manjše barake nekaj deset
Izgradnja nogometnega igrišča je zahtevala mnogo usklajevanj z lokalno oblastjo podrejeno takratni nedemokratični oblasti v državi ter – zaradi hribovitega terena – tudi nemalo fizične sile.
metrov za golom so igralcem služile kot garderobe in umivalnica s čimer jim je bilo prizanešeno z umivanjem v bližnjem potoku (kar je bilo nekdaj običajno za klube, ki so imeli svoja igrišča ob potokih, vse dokler le-tem ni bil zgrajen klubski objekt z garderobami ni tuši).
Odgovorni si za zelo dobro vzdrževano igralno površino zaslužijo pohvale.
Po zaključku del in ureditvi igrišča so prebivalci Tichova leta 1990 ponosno pospremili svoj nogometni klub v prvo tekmovalno sezono. 2015 se klub preimenuje v SK Tichov in leto zatem objavi še nov (današnji) grb. V 25-ih odigranih sezonah je Tichovu enkrat samkrat uspelo okusiti tekmovanje na višjem nivoju. Po drugem mestu v sezoni 2014/15 je sledila uvrstitev v takratno drugo ligo okrožja (danes deveto ligo). Tichovski nogometni privrženci so lahko spremljali svoj klub na višjem nivoju zgolj eno sezono. Po zadnjem mestu je namreč sledil izpad v najnižjo ligo. Tichov je v njej večinoma zasedal mesta na sredini lestvice. V zadnjih sezonah je nekaj manj uspešen in prvenstva v svoji skupini večinoma zaključuje v spodnjem delu lestvice.
Infrastruktura
Športni park z nogometnim igriščem se nahaja v severnem predelu vasi Tichov, imenovanem »Kamenca«. S treh strani ga obdaja višji teren. Urejena okolica, s sadnim drevjem porasli bližnji bregovi ter neokrnjena (razgibana) narava dajejo igrišču idilično podobo. K »popolni« sliki
Manjši rezervni klopi sta postavljeni ob zahodni strani igrišča, ki je v lastništvu enega izmed vaščanov zaradi česar je klubu onemogočeno pridobivanje javnih sredstev za investicije v infrastrukturo.
veliko pripomore tudi zelo dobro pripravljena igralna površina. Odgovorni si za njeno skrb vsekakor zaslužijo pohvale. Tudi zato, ker je njeno vzdrževanje povsem v rokah odgovornih. Čeprav bi si slednji mdr. želeli vgraditi namakalni sistem. A jih pri tem ovira zasebna last manjšega dela površine igrišča. Ravno zasebno lastništvo manjše površine igrišče klubu (in tudi občini kot lastniku preostalega – večjega -dela igrišča) onemogoča kakršno koli pridobivanje
javnih sredstev, ki bi pripomogla k investiranju v igralno površino. Upati gre, da
Klopi ob igrišču se nahajajo zgolj na vzhodni strani, a še to zgolj vzdolž polovice njegove dolžine.
se v bližnji prihodnosti najde rešitev in razumevanje za nastalo situacijo, ki bi nogometnemu klubu v vasi nedvomno olajšala delovanje. Do takrat se bodo v klubu skupaj z vaško pomočjo še vnaprej primorani posluževati preverjenih metod, ki mdr. vključujejo redno gnojenje in peskanje igralne površine.
Klubski objekt (na sliki) in nogometno igrišče loči vaška cesta.
Prvotni načrt izgradnje tribune na bregu ob jugovzhodnem delu igrišča je kmalu po političnih spremembah v državi zaradi zasebnega lastništva splaval po vodi. Tribune je tako nadomestilo postavitev manjšega števila klopi ob igrišče. Ljubitelji nogometa v Tichovu lahko tekme spremljajo tudi z brega zahodno nad igriščem, kjer je na urejenih zelenih površinah postavljenih prav tako nekaj klopi. Med bregom in igriščem sicer poteka vaška cesta, a ta kaj prida ne moti dobrega pogleda na dogajanje na zelenici. Ob igrišču lahko najdemo klopi vzdolž polovice dolžine igralne površine (na nasprotni strani sta postavljeni manjši in preprosti rezervni klopi) ter na malenkost dvignjenem terenu za vrati na severni strani igrišča. Te klopi (neuradno) v času tekem zasedajo najzvestejši vaški privrženci kluba (in nekdanji nogometaši). Zakaj dvoboje svojega nekdanjega kluba spremljajo ravno s tega dela postane jasno, ko se
ozremo na drugo stran ceste. Tam namreč stoji manjši in preprost (a lepo vzdrževan) klubski objekt z ravno prav prostornimi garderobami ter majhnim gostinskim prostorom s točilnim pultom. Objekt je nadomestil prvotne kolibe. Igralci morajo tako med vsakokratno potjo iz garderob na igrišče prečkati ne ravno prometno cesto, ki zaobide igrišče ob njegovem severnem in zahodnem delu. Čeprav je zaradi ceste klubski objekt ločen od igrišča, to ne predstavlja prevelike ovire niti za igralce niti za gledalce. Večja slabost se v času tekme izkaže odsotnost parkirnih prostorov. Vsi, ki se na tekme pripeljejo, so svoje jeklene konjičke primorani parkirati ob stranskih cestah.
Igralski kader, predsednik kluba in trener
Kot pri mnogih manjših (vaških) klubih tudi delovanje Tichova sloni na peščici prostovoljcev. Vodenje kluba je nedavno prevzel Pavel Ruman, medtem ko
Trener Stanislav Bodlak med pripravo dresov v domači garderobi.
Martin Vangor je s petimi zadetki prvi strelec Tichova v tekoči sezoni.
mnogi detajli priprav na tekmo padejo na pleča trenerja Stanislava Bodlaka. Njegova podaljšana roka na igrišču je Oldřich Struška. Poleg tega, da 42-letni vratar med vsemi aktivnimi igralci nosi dres Tichova najdlje (15 sezon) ima hkrati tudi »primat« najstarejšega. Zanimivo, da mu največjo starostno protiutež v igralskem kadru predstavlja ravno njegov 15-letni sin Vojtěch. Nekaj družinskega pridiha moštvu dodajata še bratranca Filip in Josef Maniš. Medtem ko je trenutno najučinkovitejši igralec Martin Vangor, ki je v dosedanje delu sezone uspel petkrat zatresti mrežo nasprotnikov (od skupno enajstih zadetkov Tichova).
V primerjavi z večino klubov na tem nivoju zasedbo Tichova sestavlja v povprečju mlajše moštvo. V konkurenci klubov s povečini izkušenimi igralci je pogosto mladost in z njo povezano pomanjkanje izkušenj krivo, da klub nima na svojem kontu kakšno točko več. Po uspešnem štartu je v drugi polovici jesenskega dela sezone sledil rezultatski padec. Zadnjo prvenstveno točko (za remi 1:1) je Tichov osvojil že davnega 21. septembra. Sledili so štirje zaporedni porazi in padec na predzadnje mesto na lestvici.
Mlajše kategorije
Najmlajši in najstarejši člen v igralski zasedbi pripada družinski navezi Struška. Medtem ko sin Vojtěch bije bitke na desni strani igrišča njegov oče Oldřich čuva mrežo Tichova.
Angažiranost nogometnih klubov pri delu z mladimi je močno povezana z lokalnim okoljem. Pripravljenost klubov za tovrstno aktivnost s finančnimi prispevki močno vzpodbuja tako krovna nogometna zveza kot tudi regijske športne organizacije. Mnogokrat niti volja in želja s strani klubov nista dovolj, da bi najpriljubljenejša športna igra na svetu na vaško zelenico privabila dovoljšne število otrok. Prisotnost vrtca in še bolj osnovne šole v kraju lahko precej pripomoreta v smeri organizirane vadbe za najmlajše. Ob pogoju, da tudi klub premore ustrezen trenerski kader. V današnjem času se vse pogosteje izkaže, da niti izobraževalne ustanove niso zagotovilo za zanimanje otrok (oz. njihovih staršev) po nogometni aktivnosti.
Ker v Tichovu ni ne šole ne vrtca bi bil pravi mali čudež, če bi tamkajšnjemu nogometnemu klubu uspelo formirati katero od mlajših selekcij. Dodatna oteževalna okoliščina je tudi manjše število prebivalcev v vasi. Vseeno so v klubu pred leti ugriznili tudi v to jabolko in objavili nabor za najmlajše. Nanj se je prijavilo 13 otrok. A se je njihovo število že po dveh tednih prepolovilo. Tudi zaradi te izkušnje v klubu ne razmišljajo o podobnem koraku v bližnji prihodnosti. V primeru zanimanja tichovskih otrok po žogobrcu, bodo le-ti verjetno najprej potrkali na vrata glavnega rivala iz bližnjega kraja Drnovice.
Medijska pokritost in cilji kluba
Med (neuspešnim) iskanjem informacij na svetovnem spletu o klubu iz Tichova bi morda kdo našel celo asociacijo med imenom kluba in njegovo podobo v javnosti. Ne gre se namreč znebiti občutka, da klub iz Tichova deluje (dobesedno) v »tišini«. Nekaj poskusov graditve medijske podobe v preteklosti lahko zaznamo iz še vedno dosegljive spletne (ki datira v sezono 2011/12) ter Facebook strani. Slednja je ugledala luč sveta pred poldrugim desetletjem. Ne ravno pogosti vpisi na njej segajo do leta 2013, nakar sledi dvoletni »mrk«. Med letoma 2015 in 2018 sledi zopet nekaj redkih objav. Zadnji vpis na njej se je pojavil pred petimi leti.
Niti pogled na oglasne deske v vasi ne kaže, da bi bili v klubu aktivni vsaj v smeri izdelave plakatov z vabili na domače tekme. Edini objavljeni razpored vseh tekem jesenskega dela sezone lahko na A4 formatu najdemo prilepljenega na oknu klubskega objekta.
Zgoraj omenjeno zgolj pritrjuje edinemu cilju, ki ga imajo pred seboj odgovorni v klubu – obstoj nogometa v
Na klubskem oknu prilepljen razpored jesenskega dela prvenstva je edina priča nogometnega dogajanja v Tichovu.
Tichovu. Prihod sedmih igralcev v klub pred dvema letoma je (za silo) rešil Tichov pred klavrnim koncem. Ne pa tudi pred negotovo prihodnostjo. Česar se zaveda tudi predsednik Ruman. In ob tem omeni še iz sezone v sezono višje stroške povezane z delovanjem kluba, ki jim močno omejena finančna sredstva tako kluba kot vasi le stežka sledijo.
V dobro nogometa gre upati, da vsem odgovornim uspe najti pot, ki bo zagotovila delovanje kluba tudi v prihodnje. Tudi zaradi lepo urejene nogometne infrastrukture, ki bi bila brez dvoma v ponos tudi mnogo večjim krajem in ki v očeh nogometnih romantikov pričara spomin na zlate čase nogometa.
SK Tichov v jesenskem delu sezone 2025/26.
Z izjemo ene sezone je Tichov redni udeleženec najnižje lige okrožja Zlin v istoimenski regiji. Enako, kot preteklo, tudi aktualno sezono nastopa v skupini B, kjer skupaj s še desetimi moštvi bije bitke za čim večje število prvenstvenih točk. Teh mu je v devetih krogih uspelo zbrati šest (za eno zmago in tri remije), kar jih trenutno uvršča na predzadnje mesto. Za kaj več bi po besedah predsednika kluba Pavla Rumana ekipa morala oddelati tudi kak skupni trening. Trenutno se namreč po večini manj izkušeni igralski kader zbere zgolj na prvenstvenih tekmah. In še to večinoma v okrnjeni zasedbi, ki ne onemogoča večje in pogostejše menjave igralcev v času tekem. Kar je zagotovo tudi eden glavnih razlogov zakaj moštvu v tej sezoni na niti eni tekmi ni uspelo ohraniti svoje mreže nedotaknjene.
Nogometno igrišče se nahaja v severnem delu vasi Tichov, imenovanem Kamenca.
Če je klubu v preteklosti zagotavljal delovanje tudi zasebni kapital, je danes (z izjemo enega zasebnega sponzorja) finančno povsem odvisen od občinskega prispevka. Sorazmerno z velikostjo vasi (Vas Tichov ima status samostojne občine.), ki šteje vsega 350 prebivalcev, je skromen tudi občinski proračun in posledično prispevek za delovanje lokalnega nogometnega kluba. Tudi zato so nogometaši z odgovornimi v klubu prisiljeni vsako leto opraviti »udarniško akcijo«, ki jim prinese kakšno dodatno krono v klubsko blagajno.
Po obisku domačih tekem sodeč bi Tichov le stežka uvrstili med »nogometne vasi«. Poleg zveste domače »stare garde« je običajno od prihoda gostujočih privržencev odvisno, ali bo število gledalcev preseglo število vseh glavnih akterjev na zelenici. Manjše zanimanje za nogomet se odraža tudi v težavah z igralskim kadrom. Po besedah predsednika Rumana je klubu pred dvema letoma grozilo, da mu zaradi pomanjkanja igralcev ne bo uspelo sestaviti ekipe in posledično prijaviti moštva v tekmovanje. Zato so naslovili vabila na mnoge rezervne igralce v okoliških klubih. Z njihovim prihodom je klub vsaj začasno rešil svoj nadaljnji obstoj. In s tem tudi sosedske dvoboje proti Drnovicam, ki imajo za klub oz. igralce že od ustanovitve prav poseben naboj.
Predsedniško funkcijo v klubu opravlja Pavel Ruman.
Zgodovina in uspehi kluba
Nastanek nogometnega kluba v Tichovu je močno povezan z ljubeznijo skupine vaščanov do najpomembnejše postranske stvari. Ne le želja in volja po lastnem udejstvovanju, tudi pogled v prihodnost in misel na njihove potomce je naposled odločila, da so lokalni veljaki (seveda pod določenimi pogoji) prižgali zeleno luč za izgradnjo nogometnega igrišča, ki je bilo pogoj za ustanovitev kluba. Ključni dogodki postavitve temeljev nogometnega kluba v Tichovu so se odvili v drugi polovici 80-ih let prejšnjega stoletja. Mnogo kasneje, kot denimo v sosednji vasi Smolina, kamor so bili ljubitelji žogobrca iz Tichova primorani hoditi izpolnjevati svoje žogobrcarske sanje.
Vaški “sveti gral” se dobesedno zliva z okoliško (romantično) pokrajino.
Tako izgradnja igrišča kot ustanovitev kluba sta bila v prejšnjem režimu pogojevana z mnogimi zahtevami takratne oblasti. V vasi je bilo tako potrebno ustanoviti telovadno enoto (telovýchovná jednota), ki je običajno združevala različne športne in ostale (aktivne) sekcije. Nogometni klub je bil uradno ustanovljen leta 1988. Sprva je nosil ime Ploština Tichov. Naziv izvira iz takratne enotne kmečke zadruge, ki jih je komunistični režim na Češkoslovaškem pričel ustanavljati po nasilnem prevzemu oblasti leta 1948 zgled zanje pa je našel v sovjetskih kolhozih. Ena takšnih zadrug z imenom Ploština je zajemala številna kmetijska posestva v tem delu Zlinskega okrožja. Kot eden članov tovrstne zadruge je klub v zameno po ugodnih cenah nabavljal material s katerim je postavljal popolnjeval podobo nogometnega igrišča (ograje, zaščitne mreže itd.).
Ko je domačinom po dveh letih uspelo ugoditi vsem zahtevam takratne oblasti, je leta 1989 sledil politični preobrat, ki je odnesel nesvobodni režim. Takratno dogajanje ni ustavilo domačinov pri izgradnji nogometnega igrišča. Površina s poljem in potokom ob njem je počasi dobila novo podobo. Neraven teren je terjal navoz večje količine materiala (med katerim je bilo nemalo gradbenih odpadkov in rabljenih gum), medtem ko so strugo potoka speljali po ceveh globje pod zemljo (igriščem). Tri manjše barake nekaj deset metrov za golom so igralcem služile kot garderobe in umivalnica s čimer jim je bilo prizanešeno z umivanjem v bližnjem potoku (kar je bilo nekdaj običajno za klube, ki so imeli svoja igrišča ob potokih, vse dokler le-tem ni bil zgrajen klubski objekt z garderobami ni tuši).
Odgovorni si za zelo dobro vzdrževano igralno površino zaslužijo pohvale.
Po zaključku del in ureditvi igrišča so prebivalci Tichova leta 1990 ponosno pospremili svoj nogometni klub v prvo tekmovalno sezono. 2015 se klub preimenuje v SK Tichov in leto zatem objavi še nov (današnji) grb. V 25-ih odigranih sezonah je Tichovu enkrat samkrat uspelo okusiti tekmovanje na višjem nivoju. Po drugem mestu v sezoni 2014/15 je sledila uvrstitev v takratno drugo ligo okrožja (danes deveto ligo). Tichovski nogometni privrženci so lahko spremljali svoj klub na višjem nivoju zgolj eno sezono. Po zadnjem mestu je namreč sledil izpad v najnižjo ligo. Tichov je v njej večinoma zasedal mesta na sredini lestvice. V zadnjih sezonah je nekaj manj uspešen in prvenstva v svoji skupini večinoma zaključuje v spodnjem delu lestvice.
Infrastruktura
Športni park z nogometnim igriščem se nahaja v severnem predelu vasi Tichov, imenovanem »Kamenca«. S treh strani ga obdaja višji teren. Urejena okolica, s sadnim drevjem porasli bližnji bregovi ter neokrnjena (razgibana) narava dajejo igrišču idilično podobo. K »popolni« sliki veliko pripomore tudi zelo dobro pripravljena igralna površina. Odgovorni si za njeno skrb vsekakor zaslužijo pohvale. Tudi zato, ker je njeno vzdrževanje povsem v rokah odgovornih. Čeprav bi si slednji mdr. želeli vgraditi namakalni sistem. A jih pri tem ovira zasebna last manjšega dela površine igrišča. Ravno zasebno lastništvo manjše površine igrišče klubu (in tudi občini kot lastniku preostalega – večjega -dela igrišča) onemogoča kakršno koli pridobivanje javnih sredstev, ki bi pripomogla k investiranju v igralno površino. Upati gre, da se v bližnji prihodnosti najde rešitev in razumevanje za nastalo situacijo, ki bi nogometnemu klubu v vasi nedvomno olajšala delovanje. Do takrat se bodo v klubu skupaj z vaško pomočjo še vnaprej primorani posluževati preverjenih metod, ki mdr. vključujejo redno gnojenje in peskanje igralne površine.
Izgradnja nogometnega igrišča je zahtevala mnogo usklajevanj z lokalno oblastjo podrejeno takratni nedemokratični oblasti v državi ter – zaradi hribovitega terena – tudi nemalo fizične sile.
Manjši rezervni klopi sta postavljeni ob zahodni strani igrišča, ki je v lastništvu enega izmed vaščanov zaradi česar je klubu onemogočeno pridobivanje javnih sredstev za investicije v infrastrukturo.
Klopi ob igrišču se nahajajo zgolj na vzhodni strani, a še to zgolj vzdolž polovice njegove dolžine.
Prvotni načrt izgradnje tribune na bregu ob jugovzhodnem delu igrišča je kmalu po političnih spremembah v državi zaradi zasebnega lastništva splaval po vodi. Tribune je tako nadomestilo postavitev manjšega števila klopi ob igrišče. Ljubitelji nogometa v Tichovu lahko tekme spremljajo tudi z brega zahodno nad igriščem, kjer je na urejenih zelenih površinah postavljenih prav tako nekaj klopi. Med bregom in igriščem sicer poteka vaška cesta, a ta kaj prida ne moti dobrega pogleda na dogajanje na zelenici. Ob igrišču lahko najdemo klopi vzdolž polovice dolžine igralne površine (na nasprotni strani sta postavljeni manjši in preprosti rezervni klopi) ter na malenkost dvignjenem terenu za vrati na severni strani igrišča. Te klopi (neuradno) v času tekem zasedajo najzvestejši vaški privrženci kluba (in nekdanji nogometaši). Zakaj dvoboje svojega nekdanjega kluba spremljajo ravno s tega dela postane jasno, ko se ozremo na drugo stran ceste. Tam namreč stoji manjši in preprost (a lepo vzdrževan) klubski objekt z ravno prav prostornimi garderobami ter majhnim gostinskim prostorom s točilnim pultom. Objekt je nadomestil prvotne kolibe. Igralci morajo tako med vsakokratno potjo iz garderob na igrišče prečkati ne ravno prometno cesto, ki zaobide igrišče ob njegovem severnem in zahodnem delu. Čeprav je zaradi ceste klubski objekt ločen od igrišča, to ne predstavlja prevelike ovire niti za igralce niti za gledalce. Večja slabost se v času tekme izkaže odsotnost parkirnih prostorov. Vsi, ki se na tekme pripeljejo, so svoje jeklene konjičke primorani parkirati ob stranskih cestah.
Klubski objekt (na sliki) in nogometno igrišče loči vaška cesta.
Igralski kader, predsednik kluba in trener
Kot pri mnogih manjših (vaških) klubih tudi delovanje Tichova sloni na peščici prostovoljcev. Vodenje kluba je nedavno prevzel Pavel Ruman, medtem ko mnogi detajli priprav na tekmo padejo na pleča trenerja Stanislava Bodlaka. Njegova podaljšana roka na igrišču je Oldřich Struška. Poleg tega, da 42-letni vratar med vsemi aktivnimi igralci nosi dres Tichova najdlje (15 sezon) ima hkrati tudi »primat« najstarejšega. Zanimivo, da mu največjo starostno protiutež v igralskem kadru predstavlja ravno njegov 15-letni sin Vojtěch. Nekaj družinskega pridiha moštvu dodajata še bratranca Filip in Josef Maniš. Medtem ko je trenutno najučinkovitejši igralec Martin Vangor, ki je v dosedanje delu sezone uspel petkrat zatresti mrežo nasprotnikov (od skupno enajstih zadetkov Tichova).
Trener Stanislav Bodlak med pripravo dresov v domači garderobi.
V primerjavi z večino klubov na tem nivoju zasedbo Tichova sestavlja v povprečju mlajše moštvo. V konkurenci klubov s povečini izkušenimi igralci je pogosto mladost in z njo povezano pomanjkanje izkušenj krivo, da klub nima na svojem kontu kakšno točko več. Po uspešnem štartu je v drugi polovici jesenskega dela sezone sledil rezultatski padec. Zadnjo prvenstveno točko (za remi 1:1) je Tichov osvojil že davnega 21. septembra. Sledili so štirje zaporedni porazi in padec na predzadnje mesto na lestvici.
Najmlajši in najstarejši člen v igralski zasedbi pripada družinski navezi Struška. Medtem ko sin Vojtěch bije bitke na desni strani igrišča njegov oče Oldřich čuva mrežo Tichova.
Mlajše kategorije
Angažiranost nogometnih klubov pri delu z mladimi je močno povezana z lokalnim okoljem. Pripravljenost klubov za tovrstno aktivnost s finančnimi prispevki močno vzpodbuja tako krovna nogometna zveza kot tudi regijske športne organizacije. Mnogokrat niti volja in želja s strani klubov nista dovolj, da bi najpriljubljenejša športna igra na svetu na vaško zelenico privabila dovoljšne število otrok. Prisotnost vrtca in še bolj osnovne šole v kraju lahko precej pripomoreta v smeri organizirane vadbe za najmlajše. Ob pogoju, da tudi klub premore ustrezen trenerski kader. V današnjem času se vse pogosteje izkaže, da niti izobraževalne ustanove niso zagotovilo za zanimanje otrok (oz. njihovih staršev) po nogometni aktivnosti.
Ker v Tichovu ni ne šole ne vrtca bi bil pravi mali čudež, če bi tamkajšnjemu nogometnemu klubu uspelo formirati katero od mlajših selekcij. Dodatna oteževalna okoliščina je tudi manjše število prebivalcev v vasi. Vseeno so v klubu pred leti ugriznili tudi v to jabolko in objavili nabor za najmlajše. Nanj se je prijavilo 13 otrok. A se je njihovo število že po dveh tednih prepolovilo. Tudi zaradi te izkušnje v klubu ne razmišljajo o podobnem koraku v bližnji prihodnosti. V primeru zanimanja tichovskih otrok po žogobrcu, bodo le-ti verjetno najprej potrkali na vrata glavnega rivala iz bližnjega kraja Drnovice.
Medijska pokritost in cilji kluba
Med (neuspešnim) iskanjem informacij na svetovnem spletu o klubu iz Tichova bi morda kdo našel celo asociacijo med imenom kluba in njegovo podobo v javnosti. Ne gre se namreč znebiti občutka, da klub iz Tichova deluje (dobesedno) v »tišini«. Nekaj poskusov graditve medijske podobe v preteklosti lahko zaznamo iz še vedno dosegljive spletne (ki datira v sezono 2011/12) ter Facebook strani. Slednja je ugledala luč sveta pred poldrugim desetletjem. Ne ravno pogosti vpisi na njej segajo do leta 2013, nakar sledi dvoletni »mrk«. Med letoma 2015 in 2018 sledi zopet nekaj redkih objav. Zadnji vpis na njej se je pojavil pred petimi leti.
Martin Vangor je s petimi zadetki prvi strelec Tichova v tekoči sezoni.
Na klubskem oknu prilepljen razpored jesenskega dela prvenstva je edina priča nogometnega dogajanja v Tichovu.
Niti pogled na oglasne deske v vasi ne kaže, da bi bili v klubu aktivni vsaj v smeri izdelave plakatov z vabili na domače tekme. Edini objavljeni razpored vseh tekem jesenskega dela sezone lahko na A4 formatu najdemo prilepljenega na oknu klubskega objekta.
Zgoraj omenjeno zgolj pritrjuje edinemu cilju, ki ga imajo pred seboj odgovorni v klubu – obstoj nogometa v Tichovu. Prihod sedmih igralcev v klub pred dvema letoma je (za silo) rešil Tichov pred klavrnim koncem. Ne pa tudi pred negotovo prihodnostjo. Česar se zaveda tudi predsednik Ruman. In ob tem omeni še iz sezone v sezono višje stroške povezane z delovanjem kluba, ki jim močno omejena finančna sredstva tako kluba kot vasi le stežka sledijo.
V dobro nogometa gre upati, da vsem odgovornim uspe najti pot, ki bo zagotovila delovanje kluba tudi v prihodnje. Tudi zaradi lepo urejene nogometne infrastrukture, ki bi bila brez dvoma v ponos tudi mnogo večjim krajem in ki v očeh nogometnih romantikov pričara spomin na zlate čase nogometa.
SK Tichov v jesenskem delu sezone 2025/26.
4. novembra, 2025
SK Červeny Kuň Tabor
Med vsemi desetoligaškimi klubi širom Češke jih le peščica domuje v večjih mestih. Podobno velja tudi za okrožje Tabor v Južnočeški regiji, kjer boje proti večinoma vaškim klubom bije moštvo z zanimivim imenom Červený Kůň (v prevodu »Rdeči Konj«). Klub, ki trenutno domuje v predelu Tabora imenovanem Měšice, ima pod svojim okriljem tudi štiri najmlajše selekcije. A je njihov status zaradi zapletenih pravnih zadev (zaenkrat) precej nejasen, saj si jih lasti še en nogometni subjekt, ki trenutno obstaja zgolj na papirju, a ima v lasti del zemljišča z igriščem na katerem nastopa Červeny kuň.
Čeprav si delijo isto usodo (nivo tekmovanja), lahko med »vaškimi« in »mestnimi« desetoligaškimi klubi najdemo tako podobnosti kot tudi (precejšnje) razlike. Med slednje nedvomno sodi pripadnost okolja svojemu klubu. Ta je v majhnih krajih (vaseh) na občutno višjem nivoju. Kar je razumljivo, saj v mnogih vaseh predstavlja nogometna tekma mnogo več kot zgolj športni dogodek. In kjer je nogometni klub nemalokrat tudi edini (ali eden redkih) organiziranih subjektov, ki skrbi za družabno življenje vaščanov.
Nogometno igrišče v Měšicah z dveh strani obdaja gozd.
Če za svoje nogometne klube v vasi vedo tako najmlajši kot že davno upokojene gospe, velja ravno obratno za (naj)nižje rangirane klube v mestu. Ob številnih (uspešnejših) nogometnih klubih ter tudi klubih iz ostalih športnih panog, ki prav tako domujejo v istem mestu, bi le redki meščani znali našteti tudi tiste iz najnižjih lig. Prav nič drugačno usodo si ne deli niti Červeny Kuň. Klub iz drugega največjega južnočeškega mesta Tabor si svojo pot utira v senci mnogih (ne le nogometnih) klubov. Glavnina nogometnih žarometov v mestu je usmerjena v FC SILON Taborsko, trenutno drugouvrščeno moštvo druge češke lige. Ob njem v aktualni sezoni Tabor zastopa še po eno moštvo v tretji, peti, sedmi, osmi in deveti ligi. Vsaj po obiskanosti sodeč se zdi, da glavnino medijske slave v mestu trenutno pobirajo hokejisti, ki se jim je po številnih neuspelih poskusih v pretekli sezoni uspelo uvrstiti v drugo češko ligo.
Trener obeh kategorij cicibanov Jiři Těhnik ob omembi najhitrejše moštvene igre zgolj nemočno vzdihne. Čeprav se nogomet in hokej med seboj precej razlikujeta, si športa predstavljata tudi konkurenco. Predvsem pri novačenju najmlajših. Těhnik ob tem doda, da tudi v njihovem klubu kar nekaj najmlajših nogometašev hkrati trenira hokej. Natančneje, hokej večini njih predstavlja prvo izbiro, medtem ko nogomet zgolj dopolnitev športne aktivnost.
Ob igrišču je starejši klubski objekt v svoji izvorni obliki. Novejšega datuma je “garaža” ob njem v kateri je tudi toaleta za gledalce.
Večje število klubov v višjih ligah in pestra izbira različnih športov se praviloma odraža v slabši obiskanosti tekem mestnih klubov v najnižjih ligah. Zlasti napram njihovim vaškim rivalom. S tega vidika ima Červeny Kuň še dodatno (oteževalno) okoliščino. Svoje tekme namreč igra na skrajnem vzhodnem koncu Tabora, nekaj sto metrov od prvih hiš mestnega predela Měšice. Tudi zato se na tekmah članske ekipe le redko zbere več gledalcev, kot je glavnih akterjev na zelenici.
Za razliko od manjših klubov s podeželja imajo klubi v
mestih zopet prednost v številčnosti populacije. Ta jim omogoča veliko lažje najti zadostno število igralcev tako za člansko moštvo kot tudi pri formiranju vsaj katere izmed mlajših selekcij. Za Červeny Kuň v tekoči sezoni nastopa pet selekcij. Medtem ko imajo mlajše štiri kategorije treninge dvakrat tedensko, se njihovi članski vrstniki zberejo zgolj na prvenstvenih tekmah. Kar se vsaj delno odraža na prvenstveni lestvici, kjer po devetih odigranih tekmah z osmimi osvojenimi točkami (za dve zmagi in dva remija) zasedajo skromno sedmo mesto med osmimi klubi.
Upad klubov je v preteklih letih že nekajkrat postavil pod vprašaj nadaljnji obstoj najnižje lige v okrožju Tabor. V sezoni 2022/23 je v njej nastopalo le še sedem klubov in marsikdo se je vprašal o smiselnosti tekmovanja. V naslednjih sezonah se je nato vendarle našel (vsaj še en) dodaten klub, ki je pripomogel k zanimivejšemu ligaškemu tekmovanju. Po zgledu še nekaterih najnižjih lig ima tudi taborska tretjo sezono
Zdeněk Baborsky je zvest klubu vse od njegove ustanovitve. Danes poleg vodenja kluba opravlja tudi trenerske naloge članskega moštva.
svojega sponzorja. To je podjetje za elektromontažna in instalacijska dela, po katerem se liga uradno imenuje KAVAS ELEKTRO 10. liga. Tekmovanje v njej poteka po trikrožnem sistemu z enajstimi odigranimi krogi v jesenskem delu prvenstva.
Za vrati glavnega igrišča sta postavljeni še dve zarjaveli konstrukciji. Travnik med njima služi tudi za treninge mlajših selekcij.
Zanimivo, da imajo v aktualni sezoni prav vsa tekmovanja v okrožju Tabor svojega sponzorja po katerih se imenujejo. Tekmovanja mlajših in starejših cicibanov tako nosijo ime Jump arena Tabor (po parku atrakcij s trampolini), prvenstvo mlajših in starejših dečkov je pod pokroviteljstvom reciklažnega podjetja EKO MB, pokalno tekmovanje sponzorira pivovarna Bernard itd.
Čeprav se ga kot po pravilu udeležuje manjše število klubov, okrožna nogometna zveza vsako sezono organizira pokalno tekmovanje. Čigar redni udeleženec je Červeny Kuň. Med letoma 2018 in 2020 se je trikrat uspel uvrstiti v finale (ob resda skromni konkurenci), kjer je moral vsakokrat priznati premoč višjerangiranim klubom. Da bi okrožna nogometna zveza naredila pokalno tekmovanje atraktivnejše za klube, se je s pivovarno Bernard dogovorila o pokroviteljstvu. Vsi klubi v zameno za udeležbo v pokalu tako prejmejo sod
piva. In ravno ta malenkost je precej pripomogla k večjemu številu prijavljenih klubov, ki sicer tekmujejo v vseh treh (najnižjih) ligah znotraj okrožja. Večjo udeležba klubov v aktualni sezoni daje upanje za večjo težo tovrstnemu tekmovanju tudi v prihodnje. Prvi krog pokalnega tekmovanja je Červenemu Kuňu dodelil devetoligaško moštvo Radenin. V zanimivem srečanju se je na koncu napredovanja veselil desetoligaš, ki si je zmago 3:2 priboril z zadetkom v predzadnji minuti. V drugem krogu je Červeny Kuň na svojem igrišču pričakal osmoligaško moštvo Tučapy. Nasprotnik se je naposled pokazal za premočnega (1:7). Čeprav je pred pokalnim žrebom pri najnižje rangiranih klubih pogosto prisotna negotovost v primeru dodelitve (pre)močnega nasprotnika, to ne bo odvrnilo kluba, da se tudi v prihodnje ne bi udeleževal tovrstnega tekmovanja. Tudi zato, ker pokalna srečanja služijo kot dobra priprava pred pričetkom prvenstva.
Klub si je nadel ime po eni izmed taborskih restavracij, ki je ob ustanovitvi finančno pomagala novoustanovljenemu nogometnemu klubu. Čeprav restavracija Červeny Kuň že nekaj let ne obstaja več, v klubu po besedah njegovega predsednika Zdenka Baborskega ne razmišljajo o preimenovanju. Predvsem zato, ker se je v vseh letih obstoja ime zasidralo v lokalnem (nogometnem) okolju.
Ravno Zdeněk Baborsky je eden dveh še aktivnih funkcionarjev (igralcev), ki so sodelovali tudi pri ustanovitvi kluba SK Červený Kůň. Ena njegovih glavnih nalog v prihodnosti bo zagotovo razrešitev statusa mlajših selekcij, ki jih je klub pred dvema letoma prepisal nase in ki so pred tem igrali za TJ Olympia Měšice. Predsedovanje tega kluba, ki trenutno v tekmovanju nima prijavljene nobene ekipe, je že omenjeni Jiři Těhnik. Poleg predsedniške funkcije slednji trenira obe
Igralna površina je v vse prej kot dobrem stanju.
kategoriji cicibanov in hkrati tu in tam nastopi tudi za člansko moštvo Červenega Kuňa. Njegova želja je postaviti klub Olympia znova na nogometni zemljevid z igralci, ki trenutno nastopajo za štiri najmlajše selekcije.
Ob omembi financ bi si predsednik Baborsky vsekakor želel večje podpore mesta. Predvsem bi jim zelo prav prišla možnost uporabe katere izmed telovadnic, ki bi jo v zimskem času uporabljali za treninge. Če klub dobiva prispevke za delo z mladimi, si mora članska ekipa znaten del stroškov pokriti sama.
Trenutno je Červeny Kuň edini klub iz Tabora, ki nastopa v najnižji ligi. Dasiravno je bila slika v preteklosti drugačna, ko so ljubitelji nogometa v drugem največjem južnočeškem mestu lahko spremljali mestne dvoboje tudi v najnižji ligi. Po izpadu Červenega Kuňa v najnižjo ligo (v sezoni 2023/24) je njihov glavni prvenstveni rival postala B ekipe Chotoviny. Predvsem zaradi medsebojnega poznanstva in daljših (prijateljskih) vezi med kluboma, ki se pogostokrat dogovorita tudi za prijateljska srečanja.
Zgodovina in uspehi kluba
Zametki kluba Červeny Kuň segajo v leto 1999, ko je skupina nogometašev takratnega kluba Meteor Čekanice (danes petoligaški klub Meteor Tabor) zaključevala svoj mladinski staž. Zaradi konkurence v članskem moštvu jih je njihov matični klub nameraval prenapotiti v članska moštva okoliških klubov. Ker nogometašem, ki so pred tem dolga leta nastopali skupaj, tovrstna poteza ni dišala, so se odločili za ustanovitev svojega kluba z imenom GH Meta Tabor. Moštvo je sprva nastopalo na številnih turnirjih ter igralo prijateljske tekme tako s klubi iz okrožnih kot tudi iz regijskih lig.
Člansko moštvo Červeny Kuň v prvi tekmovalni sezoni (2006/07). Vir: Červeny Kuň
6. marca 2003 se odločijo za uradno registracijo in preimenovanje v SK Červeny Kuň. Od takrat dalje nosi klub v svojem nazivu ime restavracije, ki je postala glavni sponzor moštva in hkrati kraj, kjer so se nogometaši redno dobivali, premlevali odigrane tekme ter kovali načrte za svoje prihodnje korake.
Tri leta po registraciji sledi prijava v uradno tekmovanje. Pred katero so bili s prihodom nekaterih novih obrazov postavljeni tudi trdnejši temelji v vodenju kluba. Sezona 2006/07 tako velja za pomembno prelomnico v zgodovini kluba. Od tod izvira tudi letnica v grbu kluba.
Po devetih sezonah igranja v najnižji ligi uspe Červenemu Kuňu prvič preboj v deveto ligo. A je že v naslednji sezoni (2015/16) iz
nje izpadel. Sledile so tri sezone napredovanj in izpada. Med letoma 2019 do 2024 sledi edino daljše devetoligaško obdobje, ki se je končalo predpreteklo sezono s ponovnim izpadom v deseto ligo.
Jesenski del prve tekmovalne sezone je Červeny Kuň nastopal v Měšicah – na igrišču, kjer svoje domače tekme igra danes. Zatem se je preselil na atletski štadion (imenovan Stadion Míru) bližje centru mesta, kjer so domovali naslednjih 20 let. Po obsežni prenovi atletskega štadiona se je podražila najemnina za njegovo uporabo. Kar je odgovorne v klubu prisililo poiskati novo lokacijo. Našli so jo kje drugje, kot v Měšicah – predelu Tabora, kjer je Červeny Kuň oral svojo tekmovalno ledino. Na tamkajšnje igrišče so se vrnili spomladi 2023, ko je na njem svoje tekme igral tudi klub TJ Olympia Měšice.
Infrastruktura
Mestni predel Měšice se razteza na skrajnem vzhodnem območju mesta Tabor. S svojo podobo bolj pripominja na vaški predel. Nekaj podobnega bi lahko zapisali tudi za tamkajšnje nogometno igrišče. To je od prvih hiš v Měšicah oddaljeno še približno 300 metrov. Nogometno infrastrukturo od prvih hiš loči avtocesta med Prago in Češkimi Budejovicami, povezuje pa ju nadvoz z rondojem ki je spojnica avtoceste s Taborom in vzhodneje ležečim predelom. Posledično je območje zelo prometno, avtocestni hrup pa le delno blaži protihrupna ograja.
Edini pristop k igrišču vodi od glavne ceste mimo vrtnarije za katero je »skrit« nogometni objekt. Ta je sestavljen iz igralne površine ter skromnejšega klubskega objekta ob njem. Njegova izgradnja datira v leto 1956, skupaj z ustanovitvijo kluba Olympia Měšice. Lokacija na obrobju mesta brez stanovanjskih objektov v bližini bi naravnost klicala k izgradnji večjega nogometnega centra. A je za kaj takšnega v Měšicah le preveč ovir. Vzdolž zahodnega dela igrišča poteka že omenjena avtocesta, ki zahteva svoj varovalni pas med prometno komunikacijo in prvimi objekti. Še nekoliko bližje igrišču je daljnovod. Na nasprotni strani (za klubskim objektom) se nahaja obširni pas gozda. Ta je še do nedavna delno ščitil igrišče pred pogostim vetrom. Dokler se lastnik ni odločil za njegov posek. Posledično je danes za objektom z garderobami približno sto metrov širok golosek, kar vsaj delno še poslabšuje že tako slabo kvaliteto igralne površine. V sklopu nogometne infrastrukture je
Gledalci lahko spremljajo tekme s klopi vzdolž (polovice) dolžine igrišča.
tudi travnik za vrati na južni strani igrišča. Na njem sta postavljeni dve zastareli konstrukciji (vzdolž širine glavnega igrišča). Površino, ki je – podobno kot na glavnem igrišču – v slabem stanju klub uporablja za treninge mlajših kategorij.
Rezervnim igralcem in trenerskim štabom so na voljo preprosti rezervni klopi.
Poleg naštetih komunikacij lahko v bližini igrišča najdemo še oddajnik. Čeprav oba predsednika klubov – tako Baborsky (Červeny Kuň) kot Jiři Těhnik (TJ Olympia Měšice) – ne skrivata želje po rekonstrukciji nogometnega igrišča, vse naštete komunikacije v bližini močno otežujejo že najmanjše izboljšave ob igrišču, kot je denimo postavitev ograje. Predvsem k izboljšavi igralne površine bi močno pripomogla vgradnja namakalnega sistema. Sama igralna površina niti ni tako neravna, kot je »uboga« zelenica na njej. Trdo igrišče s šopi trave na njem so posledica že omenjene izpostavljenosti vetrovom. Ti v poletnem času hitro izsušijo zemljo, zaradi česar igrišče vse prej kot omogoča zadovoljive pogoje za treniranje in igranje tekem.
Zunanja podoba manjšega in preprostega klubskega objekta s podaljšano streho na vhodni strani je prvotna. Medtem ko so bili notranji prostori deležni obnove.
Tudi garderobe v njem so preproste in dovolj prostorne. V delu objekta je še gostinski prostor s prodajnim okencem. Tako slednjega kot garderobo domače ekipe krasi nekaj (večinoma ekipnih) klubskih slik iz zgodovine.
Vzdolž dolžine polovice igrišča je nameščenih nekaj klopi. Redki gledalci od tam lahko spremljajo dogajanje na preprostih (manjših) rezervnih klopeh na nasprotni strani igrišča. Ali pa svoje poglede usmerijo preko protihrupne ograje ob avtocesti na nekoliko višje ležeči predel Měšic.
Igralski kader, vodstvo kluba in trener
Zdeněk Baborsky velja za alfo in omego kluba. Aktiven je bil že pri njegovi ustanovitvi in mu ostal zvest v vsem obdobju. Svoj prosti čas namenja tako predsedovanju kluba kot vodenju članskega moštva. Tu in tam se še vedno znajde tudi na spisku igralcev za prvenstveno tekmo. Poleg urejanja vseh birokratskih zadev, ki jih zahteva vodenje kluba, ima mdr. na skrbi pripravo in prodajo pijače v času domačih tekem mlajših kategorij ter pred in po tekmah
Preprosta in dovolj prostorna garderoba domače ekipe.
članskega moštva. S svojo mirnostjo, avtoriteto in izkušnjami skrbi, da ima igra v povprečju starejše članske ekipe rep in glavo. Ker jim nasproti pogosto stojijo mnogo mlajša moštva, je še kako pomembna taktična priprava nanje s katero jim uspe izkušnje prevesiti na svojo stran. Oporo pri vodenju kluba mu predstavlja nekaj volonterjev, med katerimi so trenerji mlajših kategorij ter vodja kluba Slavomir Podany.
Vse od nastanka kluba je član Červenega Kuňa tudi Zdenkov brat Libor. Slednji je s svojimi 48-imi leti hkrati najstarejši v moštvu. Na nasprotni strani starostne lestvice najdemo 22-letnega Romana Dando. Njegovi trije doseženi zadetki v aktualni sezoni (zaenkrat) zadostujejo za naziv vodilnega strelca moštva. Tudi ta podatek priča o največji težavi s katero se v tej sezoni srečuje ekipa Červenega Kuňa – neučinkovitosti.
Kljub temu, da večina igralcev članskega moštva prihaja iz Tabora, nihče od njih ne prebiva prav v Měšicah. Na igralskem spisku poleg Zdenka in Liborja Baborskega najdemo še eno bratsko navezo, ki jo zastopata Petr in Tomaš Pech. Ob pogledih na imena žogobrcarjev pade v oči tudi šesterica ukrajinskih igralcev. Zasedba iz te vzhodnoevropske države je bila v preteklosti še številčnejša. V aktualni sezoni jo tvorijo Viktor Volkov, Vasyl Neimyrok, Viktor Zinenko, Vasyl Spivak, Oleh Harbuzovskyi in Mykhailo Korchaka. Prav vse naštete je iz svojih domov izgnala ruska agresija.
Petkov popoldanski trening vseh mlajših selekcij sta vodila Jiři Těhnik (na sliki levo) in Jakub Houžvička.
Mlajše kategorije
Zgolj krajše obdobje v svoji zgodovini je za Červeny Kuň nastopala katera od mlajših kategorij. Šlo je za združeno ekipo kadetov in mladincev, ki je rdeče črne klubske barve zastopala dve sezoni (na prelomu prejšnjega desetletja). Ko je klub našel svoje novo (staro) domovanje na igrišču v Měšicah, je (vsaj delno) zaživel klubski ustroj na področju dela z mladimi. Šlo je za igralce, ki so nastopali za mlajše selekcije kluba Olympia Měšice. Po prihodu Červenega Kuňa se je pot obeh klubov združila do te mere, da so pričeli nabore za mlade nogometaše objavljati skupaj. Ti igralci so kasneje prešli pod okrilje kluba Červeny Kuň. Trenutno starejši in mlajši dečki nastopajo pod imenom Olympia Měšice, medtem ko starejši in mlajši cicibani v imenu nosijo zgolj predel mesta. Ob tem velja dodati, da drese vseh mlajšh kategorij krasita kluba obeh klubov. Tudi zato, ker ima klub Olympia mnogo daljšo tradicijo in
posledično večjo veljavo v tem delu Tabora.
Klub ima v tej sezoni v tekmovanja prijavljene štiri mlajše selekcije. Za starejše in mlajše cicibane je zadolžen Jiři Těhnik. V okrožju je prijavljeno pet klubov z najmlajšima dvema nogometnima selekcijama. Zato sistem tekmovanja poteka po sistemu turnirjev, ki ga vsakokrat gosti eno od sodelujočih moštev, vsaka od ekip pa na njem odigra po tri tekme.
Ekipa mlajših dečkov, ki nastopa pod imenom Olympia Měšice (v svetlejših dresih), se je v sobotnem dopoldnevu pomerila s svojimi vrstniki iz bližnjega mesta Chynov.
Trenerja mlajših in starejših dečkov sta Martin Bartonik in Jakub Houžvička. Obe selekciji nastopata v prvenstvu okrožja. Starejši dečki se merijo v družbi še sedmih moštev, medtem ko njihovi mlajši vrstniki zastopajo barve enega od 12-ih sodelujočih klubov. Prav nobeni od obeh selekcij v dosedanjem delu prvenstva še ni uspelo osvojiti točke. Razlog gre iskati tudi v popolnjevanju določene selekciji z mlajšim kadrom (ko denimo na tekmi ekipe mlajših dečkov nastopi tudi nekaj starejših cicibanov).
S hitrimi prodori se je nekajkrat izkazal Vladimir Manokhin.
Lukaš Rous je z dobrimi posredovanji popravil svojo napako in postal eden od junakov srečanja.
Trenutno imajo v klubu prijavljenih 50 otrok. A se jih treningov redno udeležuje približno 25. Za razliko od članskih igralcev, večina
Prvenstvene tekme v tej kategoriji se igrajo med obema kazenskima prostoroma a po celotni širini igrišča.
Domači trener Martin Bartonik je med tekmo poleg navodil svojim varovancem opravljal še naloge pomožnega sodnika.
Tekme mlajših dečkov se igrajo na manjše konstrukcije golov in trajajo 2 x 35 minut.
Po napaki (nadomestnega) vratarja Lukaša Rousa so gostje prišli v vodstvo.
Tekme mlajših kategorij ob igrišče v Měšicah običajno privabijo več gledalcev, kot članski dvoboji. Obiskovalcem je bila tudi v sobotnem dopoldnevu na voljo klubska ponudba hrane in pijače, za kar si odgovorni v klubu zaslužijo pohvalo.
otrok prihaja prav iz Měšic. Tudi zaradi časovne stiske (ta je še najbolj očitna ravno v tem času, ko se po koncu pouka dnevi hitro prevesijo v večer) vse štiri selekcije opravijo skupno dva treninga tedensko pod nadzorom vseh treh trenerjev. Od katerih Těhnika in Bartonika občasno najdemo tudi na igralskem spisku članskih tekem.
Nogometni upi iz Měšic so se zasluženo veselili prve osvojene prvenstvene točke v tej sezoni.
Jakub Doležal je svojo dobro igro kronal z izenačujočim zadetkom.
Medijska pokritost in cilji kluba
Navkljub zanimivemu imenu kluba, ki veliki večini ljubiteljev nogometa hitro pade v oči, bi težko napisali, da ima Červeni Kuň svojo zvesto bazo privržencev. Prej nasprotno. Da je temu tako, je delno krivda tudi na vodstvu kluba. Vsaj v zadnjih letih bi na spletnih straneh zaman iskali kakršne koli tekoče informacije, ki bi jih javnosti ponudil klub. Tudi ob pogledu na katero
izmed oglasnih desk v Měšicah ne ponuja plakatov z vabili na oglede prihajajočih tekem tako članske kot tekem mlajših kategorij.
Da je bila v preteklosti slika vsaj delno drugačna, se lahko prepričamo ob obisku (še vedno) dostopne klubske Facebook strani. Ta je ugledala luč sveta v letu, ko je Červeny Kuň pričel s tekmovanjem (2006). Primarno je služila obveščanju igralcev o prihajajočih tekmah. Tu in tam se je na njej pojavila tudi kakšna slika. Pogostejših objav je bila stran deležna leta 2012, leto kasneje so privrženci kluba lahko na njej sledili redko videnim dolgim zapisom o poteku tekem. Zadnja objava na Facebook strani datira v leto 2023.
Poleg omenjenega socialnega omrežja, je bila postavljena tudi klubska spletna stran, ki pa ni nikoli zaživela. Predsednik Baborsky se ob omembi svetovnega spleta zaveda pomembnosti javne podobe kluba, ki bi si jo želel tudi sam izboljšati. A bi za to potreboval pomoč še koga oz. več časa, ki ga v veliki meri namenja delovanju kluba.
Boljša medijska podoba je zgolj eden izmed številnih ciljev kluba. Poleg že omenjene izboljšave infrastrukture (kjer upajo tudi na pomoč mestnih oblasti) je eden glavnih ciljev v bližnji prihodnosti tesno povezan z delom z mladimi. Prva naloga je zadržati v klubu čim večje število trenutno aktivnih otrok. In morda že prihodnjo sezono poskusiti formirati tudi skupno ekipo kadetov in mladincev (tekmovanje za nogometaše med 15-im in 18-im letom starosti na nivoju okrožja poteka v eni kategoriji), ki bi sčasoma postala tudi temelj za popolnjevanje (pomlajevanje) članskega moštva. Velika ovira na poti do uresničitve tega cilja je po besedah predsednika kluba pomanjkanje ustreznega (trenerskega) kadra. Tudi zato si v klubu želijo večje pomoči oz. aktivnosti staršev. Pri čemer so jim pripravljeni nuditi pomoč in podporo pri pridobivanju ustreznih trenerskih licenc.
Za razliko od mlajših kategorij je s članskim moštvom povezan predvsem rezultatski cilj. Tako igralci kot odgovorni pred aktualno sezono niso skrivali želje po napredovanju v deveto ligo. Ker so jesenski rezultati v večini pod pričakovanji, se omenjeni cilj zdi težje uresničljiv. A kljub temu ostaja med prioritetami v bližnji prihodnosti.
V kolikor bodo vsi odgovorni v klubu sledili in uresničili vsaj del zastavljenih ciljev, bi s tem Červeny Kuň postavil trdne temelje, ki bi mu zagotavljali pozitiven pogled v prihodnost in mirno plutje v ne vedno mirnih nogometnih vodah lokalnega okolja. Zagotovo mora ena prvih prioritet vključevati delo z mladimi ter rešitev njihovega statusa. Predvsem v dobro mladih nogometašev.
SK Červeny Kuň v jesenskem delu sezone 2025/26.
Čeprav si delijo isto usodo (nivo tekmovanja), lahko med »vaškimi« in »mestnimi« desetoligaškimi klubi najdemo tako podobnosti kot tudi (precejšnje) razlike. Med slednje nedvomno sodi pripadnost okolja svojemu klubu. Ta je v majhnih krajih (vaseh) na občutno višjem nivoju. Kar je razumljivo, saj v mnogih vaseh predstavlja nogometna tekma mnogo več kot zgolj športni dogodek. In kjer je nogometni klub nemalokrat tudi edini (ali eden redkih) organiziranih subjektov, ki skrbi za družabno življenje vaščanov.
Če za svoje nogometne klube v vasi vedo tako najmlajši kot že davno upokojene gospe, velja ravno obratno za (naj)nižje rangirane klube v mestu. Ob številnih (uspešnejših) nogometnih klubih ter tudi klubih iz ostalih športnih panog, ki prav tako domujejo v istem mestu, bi le redki meščani znali našteti tudi tiste iz najnižjih lig. Prav nič drugačno usodo si ne deli niti Červeny Kuň. Klub iz drugega največjega južnočeškega mesta Tabor si svojo pot utira v senci mnogih (ne le nogometnih) klubov. Glavnina nogometnih žarometov v mestu je usmerjena v FC SILON Taborsko, trenutno drugouvrščeno moštvo druge češke lige. Ob njem v aktualni sezoni Tabor zastopa še po eno moštvo v tretji, peti, sedmi, osmi in deveti ligi. Vsaj po obiskanosti sodeč se zdi, da glavnino medijske slave v mestu trenutno pobirajo hokejisti, ki se jim je po številnih neuspelih poskusih v pretekli sezoni uspelo uvrstiti v drugo češko ligo.
Nogometno igrišče v Měšicah z dveh strani obdaja gozd.
Trener obeh kategorij cicibanov Jiři Těhnik ob omembi najhitrejše moštvene igre zgolj nemočno vzdihne. Čeprav se nogomet in hokej med seboj precej razlikujeta, si športa predstavljata tudi konkurenco. Predvsem pri novačenju najmlajših. Těhnik ob tem doda, da tudi v njihovem klubu kar nekaj najmlajših nogometašev hkrati trenira hokej. Natančneje, hokej večini njih predstavlja prvo izbiro, medtem ko nogomet zgolj dopolnitev športne aktivnost.
Večje število klubov v višjih ligah in pestra izbira različnih športov se praviloma odraža v slabši obiskanosti tekem mestnih klubov v najnižjih ligah. Zlasti napram njihovim vaškim rivalom. S tega vidika ima Červeny Kuň še dodatno (oteževalno) okoliščino. Svoje tekme namreč igra na skrajnem vzhodnem koncu Tabora, nekaj sto metrov od prvih hiš mestnega predela Měšice. Tudi zato se na tekmah članske ekipe le redko zbere več gledalcev, kot je glavnih akterjev na zelenici.
Zdeněk Baborsky je zvest klubu vse od njegove ustanovitve. Danes poleg vodenja kluba opravlja tudi trenerske naloge članskega moštva.
Za razliko od manjših klubov s podeželja imajo klubi v mestih zopet prednost v številčnosti populacije. Ta jim omogoča veliko lažje najti zadostno število igralcev tako za člansko moštvo kot tudi pri formiranju vsaj katere izmed mlajših selekcij. Za Červeny Kuň v tekoči sezoni nastopa pet selekcij. Medtem ko imajo mlajše štiri kategorije treninge dvakrat tedensko, se njihovi članski vrstniki zberejo zgolj na prvenstvenih tekmah. Kar se vsaj delno odraža na prvenstveni lestvici, kjer po devetih odigranih tekmah z osmimi osvojenimi točkami (za dve zmagi in dva remija) zasedajo skromno sedmo mesto med osmimi klubi.
Upad klubov je v preteklih letih že nekajkrat postavil pod vprašaj nadaljnji obstoj najnižje lige v okrožju Tabor. V sezoni 2022/23 je v njej nastopalo le še sedem klubov in marsikdo se je vprašal o smiselnosti tekmovanja. V naslednjih sezonah se je nato vendarle našel (vsaj še en) dodaten klub, ki je pripomogel k zanimivejšemu ligaškemu tekmovanju. Po zgledu še nekaterih najnižjih lig ima tudi taborska tretjo sezono svojega sponzorja. To je podjetje za elektromontažna in instalacijska dela, po katerem se liga uradno imenuje KAVAS ELEKTRO 10. liga. Tekmovanje v njej poteka po trikrožnem sistemu z enajstimi odigranimi krogi v jesenskem delu prvenstva.
Zanimivo, da imajo v aktualni sezoni prav vsa tekmovanja v okrožju Tabor svojega sponzorja po katerih se imenujejo. Tekmovanja mlajših in starejših cicibanov tako nosijo ime Jump arena Tabor (po parku atrakcij s trampolini), prvenstvo mlajših in starejših dečkov je pod pokroviteljstvom reciklažnega podjetja EKO MB, pokalno tekmovanje sponzorira pivovarna Bernard itd.
Ob igrišču je starejši klubski objekt v svoji izvorni obliki. Novejšega datuma je “garaža” ob njem v kateri je tudi toaleta za gledalce.
Za vrati glavnega igrišča sta postavljeni še dve zarjaveli konstrukciji. Travnik med njima služi tudi za treninge mlajših selekcij.
Čeprav se ga kot po pravilu udeležuje manjše število klubov, okrožna nogometna zveza vsako sezono organizira pokalno tekmovanje. Čigar redni udeleženec je Červeny Kuň. Med letoma 2018 in 2020 se je trikrat uspel uvrstiti v finale (ob resda skromni konkurenci), kjer je moral vsakokrat priznati premoč višjerangiranim klubom. Da bi okrožna nogometna zveza naredila pokalno tekmovanje atraktivnejše za klube, se je s pivovarno Bernard dogovorila o pokroviteljstvu. Vsi klubi v zameno za udeležbo v pokalu tako prejmejo sod piva. In ravno ta malenkost je precej pripomogla k večjemu številu prijavljenih klubov, ki sicer tekmujejo v vseh treh (najnižjih) ligah znotraj okrožja. Večjo udeležba klubov v aktualni sezoni daje upanje za večjo težo tovrstnemu tekmovanju tudi v prihodnje. Prvi krog pokalnega tekmovanja je Červenemu Kuňu dodelil devetoligaško moštvo Radenin. V zanimivem srečanju se je na koncu napredovanja veselil desetoligaš, ki si je zmago 3:2 priboril z zadetkom v predzadnji minuti. V drugem krogu je Červeny Kuň na svojem igrišču pričakal osmoligaško moštvo Tučapy. Nasprotnik se je naposled pokazal za premočnega (1:7). Čeprav je pred pokalnim žrebom pri najnižje rangiranih klubih pogosto prisotna negotovost v primeru dodelitve (pre)močnega nasprotnika, to ne bo odvrnilo kluba, da se tudi v prihodnje ne bi udeleževal tovrstnega tekmovanja. Tudi zato, ker pokalna srečanja služijo kot dobra priprava pred pričetkom prvenstva.
Klub si je nadel ime po eni izmed taborskih restavracij, ki je ob ustanovitvi finančno pomagala novoustanovljenemu nogometnemu klubu. Čeprav restavracija Červeny Kuň že nekaj let ne obstaja več, v klubu po besedah njegovega predsednika Zdenka Baborskega ne razmišljajo o preimenovanju. Predvsem zato, ker se je v vseh letih obstoja ime zasidralo v lokalnem (nogometnem) okolju.
Ravno Zdeněk Baborsky je eden dveh še aktivnih funkcionarjev (igralcev), ki so sodelovali tudi pri ustanovitvi kluba SK Červený Kůň. Ena njegovih glavnih nalog v prihodnosti bo zagotovo razrešitev statusa mlajših selekcij, ki jih je klub pred dvema letoma prepisal nase in ki so pred tem igrali za TJ Olympia Měšice. Predsedovanje tega kluba, ki trenutno v tekmovanju nima prijavljene nobene ekipe, je že omenjeni Jiři Těhnik. Poleg predsedniške funkcije slednji trenira obe kategoriji cicibanov in hkrati tu in tam nastopi tudi za člansko moštvo Červenega Kuňa. Njegova želja je postaviti klub Olympia znova na nogometni zemljevid z igralci, ki trenutno nastopajo za štiri najmlajše selekcije.
Ob omembi financ bi si predsednik Baborsky vsekakor želel večje podpore mesta. Predvsem bi jim zelo prav prišla možnost uporabe katere izmed telovadnic, ki bi jo v zimskem času uporabljali za treninge. Če klub dobiva prispevke za delo z mladimi, si mora članska ekipa znaten del stroškov pokriti sama.
Trenutno je Červeny Kuň edini klub iz Tabora, ki nastopa v najnižji ligi. Dasiravno je bila slika v preteklosti drugačna, ko so ljubitelji nogometa v drugem največjem južnočeškem mestu lahko spremljali mestne dvoboje tudi v najnižji ligi. Po izpadu Červenega Kuňa v najnižjo ligo (v sezoni 2023/24) je njihov glavni prvenstveni rival postala B ekipe Chotoviny. Predvsem zaradi medsebojnega poznanstva in daljših (prijateljskih) vezi med kluboma, ki se pogostokrat dogovorita tudi za prijateljska srečanja.
Zgodovina in uspehi kluba
Zametki kluba Červeny Kuň segajo v leto 1999, ko je skupina nogometašev takratnega kluba Meteor Čekanice (danes petoligaški klub Meteor Tabor) zaključevala svoj mladinski staž. Zaradi konkurence v članskem moštvu jih je njihov matični klub nameraval prenapotiti v članska moštva okoliških klubov. Ker nogometašem, ki so pred tem dolga leta nastopali skupaj, tovrstna poteza ni dišala, so se odločili za ustanovitev svojega kluba z imenom GH Meta Tabor. Moštvo je sprva nastopalo na številnih turnirjih ter igralo prijateljske tekme tako s klubi iz okrožnih kot tudi iz regijskih lig.
Člansko moštvo Červeny Kuň v prvi tekmovalni sezoni (2006/07). Vir: Červeny Kuň
6. marca 2003 se odločijo za uradno registracijo in preimenovanje v SK Červeny Kuň. Od takrat dalje nosi klub v svojem nazivu ime restavracije, ki je postala glavni sponzor moštva in hkrati kraj, kjer so se nogometaši redno dobivali, premlevali odigrane tekme ter kovali načrte za svoje prihodnje korake.
Tri leta po registraciji sledi prijava v uradno tekmovanje. Pred katero so bili s prihodom nekaterih novih obrazov postavljeni tudi trdnejši temelji v vodenju kluba. Sezona 2006/07 tako velja za pomembno prelomnico v zgodovini kluba. Od tod izvira tudi letnica v grbu kluba.
Po devetih sezonah igranja v najnižji ligi uspe Červenemu Kuňu prvič preboj v deveto ligo. A je že v naslednji sezoni (2015/16) iz nje izpadel. Sledile so tri sezone napredovanj in izpada. Med letoma 2019 do 2024 sledi edino daljše devetoligaško obdobje, ki se je končalo predpreteklo sezono s ponovnim izpadom v deseto ligo.
Jesenski del prve tekmovalne sezone je Červeny Kuň nastopal v Měšicah – na igrišču, kjer svoje domače tekme igra danes. Zatem se je preselil na atletski štadion (imenovan Stadion Míru) bližje centru mesta, kjer so domovali naslednjih 20 let. Po obsežni prenovi atletskega štadiona se je podražila najemnina za njegovo uporabo. Kar je odgovorne v klubu prisililo poiskati novo lokacijo. Našli so jo kje drugje, kot v Měšicah – predelu Tabora, kjer je Červeny Kuň oral svojo tekmovalno ledino. Na tamkajšnje igrišče so se vrnili spomladi 2023, ko je na njem svoje tekme igral tudi klub TJ Olympia Měšice.
Infrastruktura
Mestni predel Měšice se razteza na skrajnem vzhodnem območju mesta Tabor. S svojo podobo bolj pripominja na vaški predel. Nekaj podobnega bi lahko zapisali tudi za tamkajšnje nogometno igrišče. To je od prvih hiš v Měšicah oddaljeno še približno 300 metrov. Nogometno infrastrukturo od prvih hiš loči avtocesta med Prago in Češkimi Budejovicami, povezuje pa ju nadvoz z rondojem ki je spojnica avtoceste s Taborom in vzhodneje ležečim predelom. Posledično je območje zelo prometno, avtocestni hrup pa le delno blaži protihrupna ograja.
Igralna površina je v vse prej kot dobrem stanju.
Edini pristop k igrišču vodi od glavne ceste mimo vrtnarije za katero je »skrit« nogometni objekt. Ta je sestavljen iz igralne površine ter skromnejšega klubskega objekta ob njem. Njegova izgradnja datira v leto 1956, skupaj z ustanovitvijo kluba Olympia Měšice. Lokacija na obrobju mesta brez stanovanjskih objektov v bližini bi naravnost klicala k izgradnji večjega nogometnega centra. A je za kaj takšnega v Měšicah le preveč ovir. Vzdolž zahodnega dela igrišča poteka že omenjena avtocesta, ki zahteva svoj varovalni pas med prometno komunikacijo in prvimi objekti. Še nekoliko bližje igrišču je daljnovod. Na nasprotni strani (za klubskim objektom) se nahaja obširni pas gozda. Ta je še do nedavna delno ščitil igrišče pred pogostim vetrom. Dokler se lastnik ni odločil za njegov posek. Posledično je danes za objektom z garderobami približno sto metrov širok golosek, kar vsaj delno še poslabšuje že tako slabo kvaliteto igralne površine. V sklopu nogometne infrastrukture je tudi travnik za vrati na južni strani igrišča. Na njem sta postavljeni dve zastareli konstrukciji (vzdolž širine glavnega igrišča). Površino, ki je – podobno kot na glavnem igrišču – v slabem stanju klub uporablja za treninge mlajših kategorij.
Rezervnim igralcem in trenerskim štabom so na voljo preprosti rezervni klopi.
Gledalci lahko spremljajo tekme s klopi vzdolž (polovice) dolžine igrišča.
Poleg naštetih komunikacij lahko v bližini igrišča najdemo še oddajnik. Čeprav oba predsednika klubov – tako Baborsky (Červeny Kuň) kot Jiři Těhnik (TJ Olympia Měšice) – ne skrivata želje po rekonstrukciji nogometnega igrišča, vse naštete komunikacije v bližini močno otežujejo že najmanjše izboljšave ob igrišču, kot je denimo postavitev ograje. Predvsem k izboljšavi igralne površine bi močno pripomogla vgradnja namakalnega sistema. Sama igralna površina niti ni tako neravna, kot je »uboga« zelenica na njej. Trdo igrišče s šopi trave na njem so posledica že omenjene izpostavljenosti vetrovom. Ti v poletnem času hitro izsušijo zemljo, zaradi česar igrišče vse prej kot omogoča zadovoljive pogoje za treniranje in igranje tekem.
Zunanja podoba manjšega in preprostega klubskega objekta s podaljšano streho na vhodni strani je prvotna. Medtem ko so bili notranji prostori deležni obnove. Tudi garderobe v njem so preproste in dovolj prostorne. V delu objekta je še gostinski prostor s prodajnim okencem. Tako slednjega kot garderobo domače ekipe krasi nekaj (večinoma ekipnih) klubskih slik iz zgodovine.
Vzdolž dolžine polovice igrišča je nameščenih nekaj klopi. Redki gledalci od tam lahko spremljajo dogajanje na preprostih (manjših) rezervnih klopeh na nasprotni strani igrišča. Ali pa svoje poglede usmerijo preko protihrupne ograje ob avtocesti na nekoliko višje ležeči predel Měšic.
Preprosta in dovolj prostorna garderoba domače ekipe.
Igralski kader, vodstvo kluba in trener
Zdeněk Baborsky velja za alfo in omego kluba. Aktiven je bil že pri njegovi ustanovitvi in mu ostal zvest v vsem obdobju. Svoj prosti čas namenja tako predsedovanju kluba kot vodenju članskega moštva. Tu in tam se še vedno znajde tudi na spisku igralcev za prvenstveno tekmo. Poleg urejanja vseh birokratskih zadev, ki jih zahteva vodenje kluba, ima mdr. na skrbi pripravo in prodajo pijače v času domačih tekem mlajših kategorij ter pred in po tekmah članskega moštva. S svojo mirnostjo, avtoriteto in izkušnjami skrbi, da ima igra v povprečju starejše članske ekipe rep in glavo. Ker jim nasproti pogosto stojijo mnogo mlajša moštva, je še kako pomembna taktična priprava nanje s katero jim uspe izkušnje prevesiti na svojo stran. Oporo pri vodenju kluba mu predstavlja nekaj volonterjev, med katerimi so trenerji mlajših kategorij ter vodja kluba Slavomir Podany.
Vse od nastanka kluba je član Červenega Kuňa tudi Zdenkov brat Libor. Slednji je s svojimi 48-imi leti hkrati najstarejši v moštvu. Na nasprotni strani starostne lestvice najdemo 22-letnega Romana Dando. Njegovi trije doseženi zadetki v aktualni sezoni (zaenkrat) zadostujejo za naziv vodilnega strelca moštva. Tudi ta podatek priča o največji težavi s katero se v tej sezoni srečuje ekipa Červenega Kuňa – neučinkovitosti.
Kljub temu, da večina igralcev članskega moštva prihaja iz Tabora, nihče od njih ne prebiva prav v Měšicah. Na igralskem spisku poleg Zdenka in Liborja Baborskega najdemo še eno bratsko navezo, ki jo zastopata Petr in Tomaš Pech. Ob pogledih na imena žogobrcarjev pade v oči tudi šesterica ukrajinskih igralcev. Zasedba iz te vzhodnoevropske države je bila v preteklosti še številčnejša. V aktualni sezoni jo tvorijo Viktor Volkov, Vasyl Neimyrok, Viktor Zinenko, Vasyl Spivak, Oleh Harbuzovskyi in Mykhailo Korchaka. Prav vse naštete je iz svojih domov izgnala ruska agresija.
Mlajše kategorije
Zgolj krajše obdobje v svoji zgodovini je za Červeny Kuň nastopala katera od mlajših kategorij. Šlo je za združeno ekipo kadetov in mladincev, ki je rdeče črne klubske barve zastopala dve sezoni (na prelomu prejšnjega desetletja). Ko je klub našel svoje novo (staro) domovanje na igrišču v Měšicah, je (vsaj delno) zaživel klubski ustroj na področju dela z mladimi. Šlo je za igralce, ki so nastopali za mlajše selekcije kluba Olympia Měšice. Po prihodu Červenega Kuňa se je pot obeh klubov združila do te mere, da so pričeli nabore za mlade nogometaše objavljati skupaj. Ti igralci so kasneje prešli pod okrilje kluba Červeny Kuň. Trenutno starejši in mlajši dečki nastopajo pod imenom Olympia Měšice, medtem ko starejši in mlajši cicibani v imenu nosijo zgolj predel mesta. Ob tem velja dodati, da drese vseh mlajšh kategorij krasita kluba obeh klubov. Tudi zato, ker ima klub Olympia mnogo daljšo tradicijo in posledično večjo veljavo v tem delu Tabora.
Petkov popoldanski trening vseh mlajših selekcij sta vodila Jiři Těhnik (na sliki levo) in Jakub Houžvička.
Klub ima v tej sezoni v tekmovanja prijavljene štiri mlajše selekcije. Za starejše in mlajše cicibane je zadolžen Jiři Těhnik. V okrožju je prijavljeno pet klubov z najmlajšima dvema nogometnima selekcijama. Zato sistem tekmovanja poteka po sistemu turnirjev, ki ga vsakokrat gosti eno od sodelujočih moštev, vsaka od ekip pa na njem odigra po tri tekme.
Trenerja mlajših in starejših dečkov sta Martin Bartonik in Jakub Houžvička. Obe selekciji nastopata v prvenstvu okrožja. Starejši dečki se merijo v družbi še sedmih moštev, medtem ko njihovi mlajši vrstniki zastopajo barve enega od 12-ih sodelujočih klubov. Prav nobeni od obeh selekcij v dosedanjem delu prvenstva še ni uspelo osvojiti točke. Razlog gre iskati tudi v popolnjevanju določene selekciji z mlajšim kadrom (ko denimo na tekmi ekipe mlajših dečkov nastopi tudi nekaj starejših cicibanov).
Ekipa mlajših dečkov, ki nastopa pod imenom Olympia Měšice (v svetlejših dresih), se je v sobotnem dopoldnevu pomerila s svojimi vrstniki iz bližnjega mesta Chynov.
Prvenstvene tekme v tej kategoriji se igrajo med obema kazenskima prostoroma a po celotni širini igrišča.
Domači trener Martin Bartonik je med tekmo poleg navodil svojim varovancem opravljal še naloge pomožnega sodnika.
Tekme mlajših dečkov se igrajo na manjše konstrukcije golov in trajajo 2 x 35 minut.
Po napaki (nadomestnega) vratarja Lukaša Rousa so gostje prišli v vodstvo.
Tekme mlajših kategorij ob igrišče v Měšicah običajno privabijo več gledalcev, kot članski dvoboji. Obiskovalcem je bila tudi v sobotnem dopoldnevu na voljo klubska ponudba hrane in pijače, za kar si odgovorni v klubu zaslužijo pohvalo.
S hitrimi prodori se je nekajkrat izkazal Vladimir Manokhin.
Lukaš Rous je z dobrimi posredovanji popravil svojo napako in postal eden junakov srečanja.
Jakub Doležal je svojo dobro igro kronal z izenačujočim zadetkom.
Trenutno imajo v klubu prijavljenih 50 otrok. A se jih treningov redno udeležuje približno 25. Za razliko od članskih igralcev, večina otrok prihaja prav iz Měšic. Tudi zaradi časovne stiske (ta je še najbolj očitna ravno v tem času, ko se po koncu pouka dnevi hitro prevesijo v večer) vse štiri selekcije opravijo skupno dva treninga tedensko pod nadzorom vseh treh trenerjev. Od katerih Těhnika in Bartonika občasno najdemo tudi na igralskem spisku članskih tekem.
Nogometni upi iz Měšic so se zasluženo veselili prve osvojene prvenstvene točke v tej sezoni.
Medijska pokritost in cilji kluba
Navkljub zanimivemu imenu kluba, ki veliki večini ljubiteljev nogometa hitro pade v oči, bi težko napisali, da ima Červeni Kuň svojo zvesto bazo privržencev. Prej nasprotno. Da je temu tako, je delno krivda tudi na vodstvu kluba. Vsaj v zadnjih letih bi na spletnih straneh zaman iskali kakršne koli tekoče informacije, ki bi jih javnosti ponudil klub. Tudi ob pogledu na katero izmed oglasnih desk v Měšicah ne ponuja plakatov z vabili na oglede prihajajočih tekem tako članske kot tekem mlajših kategorij.
Da je bila v preteklosti slika vsaj delno drugačna, se lahko prepričamo ob obisku (še vedno) dostopne klubske Facebook strani. Ta je ugledala luč sveta v letu, ko je Červeny Kuň pričel s tekmovanjem (2006). Primarno je služila obveščanju igralcev o prihajajočih tekmah. Tu in tam se je na njej pojavila tudi kakšna slika. Pogostejših objav je bila stran deležna leta 2012, leto kasneje so privrženci kluba lahko na njej sledili redko videnim dolgim zapisom o poteku tekem. Zadnja objava na Facebook strani datira v leto 2023.
Poleg omenjenega socialnega omrežja, je bila postavljena tudi klubska spletna stran, ki pa ni nikoli zaživela. Predsednik Baborsky se ob omembi svetovnega spleta zaveda pomembnosti javne podobe kluba, ki bi si jo želel tudi sam izboljšati. A bi za to potreboval pomoč še koga oz. več časa, ki ga v veliki meri namenja delovanju kluba.
Boljša medijska podoba je zgolj eden izmed številnih ciljev kluba. Poleg že omenjene izboljšave infrastrukture (kjer upajo tudi na pomoč mestnih oblasti) je eden glavnih ciljev v bližnji prihodnosti tesno povezan z delom z mladimi. Prva naloga je zadržati v klubu čim večje število trenutno aktivnih otrok. In morda že prihodnjo sezono poskusiti formirati tudi skupno ekipo kadetov in mladincev (tekmovanje za nogometaše med 15-im in 18-im letom starosti na nivoju okrožja poteka v eni kategoriji), ki bi sčasoma postala tudi temelj za popolnjevanje (pomlajevanje) članskega moštva. Velika ovira na poti do uresničitve tega cilja je po besedah predsednika kluba pomanjkanje ustreznega (trenerskega) kadra. Tudi zato si v klubu želijo večje pomoči oz. aktivnosti staršev. Pri čemer so jim pripravljeni nuditi pomoč in podporo pri pridobivanju ustreznih trenerskih licenc.
Za razliko od mlajših kategorij je s članskim moštvom povezan predvsem rezultatski cilj. Tako igralci kot odgovorni pred aktualno sezono niso skrivali želje po napredovanju v deveto ligo. Ker so jesenski rezultati v večini pod pričakovanji, se omenjeni cilj zdi težje uresničljiv. A kljub temu ostaja med prioritetami v bližnji prihodnosti.
V kolikor bodo vsi odgovorni v klubu sledili in uresničili vsaj del zastavljenih ciljev, bi s tem Červeny Kuň postavil trdne temelje, ki bi mu zagotavljali pozitiven pogled v prihodnost in mirno plutje v ne vedno mirnih nogometnih vodah lokalnega okolja. Zagotovo mora ena prvih prioritet vključevati delo z mladimi ter rešitev njihovega statusa. Predvsem v dobro mladih nogometašev.
SK Červeny Kuň v jesenskem delu sezone 2025/26.
28. oktobra, 2025
TJ Hřivinuv Ujezd-Kaňovice
Nogometni klub Hřivinuv Ujezd-Kaňovice (TJ Hřivínův Újezd-Kaňovice) je eden izmed številnih klubov, ki tekmuje v najnižji ligi okrožja Zlin. In hkrati edini, ki je svojo pot pričel na pobudo in s finančno pomočjo dveh sosednjih občin. Prihodnje leto bo od uradne ustanovitve minilo pol stoletja, kar želijo v klubu proslaviti s pestrim dogajanjem. Hřivinuv Ujezd se lahko pohvali z moderno nogometno infrastrukturo, ki vključuje celo manjšo pokrito tribuno. Pod katero se svojih prvih nogometnih korakov učijo mladi nadobudni nogometaši, ki v selekcijah mlajših in starejših cicibanov prav tako branijo klubske barve.
Aktualna sezona se v Zlinski regiji ne razlikuje kaj prida od preteklih. Vsaj kar se tiče številčnosti klubov in posledično organizacije najnižje – desete lige. Od štirih okrožij namreč Zlinsko še naprej s številčnostjo klubov konkretno prekaša ostala tri okrožja. V tekoči sezoni se za desetoligaške točke bori kar 24 klubov, ki so enakomerno razdeljeni v dve skupini. Hřivinuv Ujezd tekmuje v skupini A, kjer je tudi v preteklosti odigral večino sezon v najnižji ligi. Čeprav se je tu in tam znašel v sosednji (vzhodni) B skupini. Okrožna nogometna zveza namreč udeležene klube zaradi manjših razdalj (in posledično stroškov) razdeli v skupini po legi.
Zgledno urejeno nogometno s kuliso okoliških gričevij leži na skrajnem južnem delu Hřivinuvega Ujezda.
Za Hřivinuv Ujezd je igranje v skupini A precej bolj atraktivno, kot nastopati v vzhodneje ležeči skupini. Poleg daljših razdalj na gostovanja, je klub v primeru nastopanja v skupini B prikrajšan za številne sosedske dvoboje. Ker v tem delu okrožja malodane vsaka vas premore svoj nogometni klub, je posledično tudi zanimivejših dvobojev več. Sosedski derbiji običajno ob igrišča privabljajo večje število nogometnih privržencev od ostalih tekem. Kar za klub praviloma pomeni večji zaslužek od prodaje pijače in hrane. V tekoči sezoni imata tako posebno težo dvoboja proti Doubravi. Medtem ko preostali trije rivali aktualno sezono nastopajo bodisi v sosednji skupini (Dobrkovice in Biskupice) ali ligo višje (Velky Ořechov).
Po besedah izkušenega igralca Zdenka Juraka, ki je za klub iz Hřivinuvega Ujezda pričel nastopati že pri svojih sedmih letih, v
klubu s trenutnim potekom sezone ne morejo biti zadovoljni. Člansko moštvo namreč po sedmih odigranih krogih s šestimi točkami (za dve zmagi) in sedmimi doseženimi zadetki zaseda deveto mesto. Kar je manj od pričakovanj. Razloge za manj uspešne nastope Jurak vidi predvsem v okrnjeni igralski zasedbi. Kjer gre tudi iskati razlog neprijave v pokalno tekmovanje, ki ga vsako sezono pod svojim okriljem prireja okrožna nogometna zveza. Strah, da bi kateri od igralcev v dodatnih (pokalnih) tekmah staknil poškodbo, je pri odgovornih v klubu pretehtalo, da svoje moči usmerijo zgolj v prvenstvo.
Poleg zahvale sponzorjem in donatorjem lahko na velikem panoju pred štadionom zasledimo še vabilo v nogometno šolo namenjen tako “hčerkam kot fantom”.
Nogometni navdušenci lahko tekme v Hřivinuvem Ujezdu spremljajo s pokrite tribune ali s klopi za vrati.
Klub v svojem nazivu nosi imeni dveh sosednih krajev (tudi občin). Kar se običajno dogaja ob združitvi dveh klubov, ki zaradi takšnih in drugačnih razlogov (najpogosteje zaradi pomanjkanja igralcev) poiščeta
45-letni Zdeněk Jurak se je svojemu matičnemu klubu pridružil pri sedmih letih. Poleg nastopanja za člansko moštvo trenira tudi klubsko selekcijo starejših cicibanov.
Del moderne nogometne infrastrukture je tudi semafor za enim izmed kotom igrišča.
pot rešitve v skupnem sodelovanju. V primeru Hřivinuvega Ujezda in južneje ležečih Kaňovic je zgodba drugačna. Kraja sta se namreč s skupnimi močmi odločila za ustanovitev nogometnega kluba. Ter tudi izgradnjo nogometnega igrišča. Finančna podpora obeh občin (pri čemer je vendarle potrebno omeniti, da je delež Hřivinuvega Ujezda nekoliko višji) traja nepretrgoma vse do danes. Tako so z njihovo podporo pred štirimi leti mdr. kupili nove drese za vse svoje selekcije. Poleg imena najdemo začetnice obeh krajev tudi v klubskem grbu.
Manjše deleže v klubsko blagajno občasno prispevajo tudi zasebna podjetja. V zameno so dobila svoj prostor na večji tabli pred vstopom v nogometni park. Zahvaljujoč delu z mladimi je Hřivinuv Ujezd deležen tudi donacij s strani Zlinske regije. Ki jih v klubu nato namenjajo v izboljšavo sicer zgledno urejene infrastrukture. Pred tremi leti so del prispevka namenili nakupu nogometnih vrat.
Odgovorne v prihodnjem letu čaka še ena (prijetna) naloga – obeležitev 50-letnice delovanja kluba. Slovesnost naj bi potekala po koncu prvenstva, ko nameravajo v enem izmed koncev tedna ovekovečiti lep jubilej s prijateljskimi tekmami
V sklopu nogometnega parka je še manjše večnamensko igrišče z umetno podlago ter razvestljavo, ki ga za treninge uporabljajo tudi nogometaši.
vseh svojih selekcij. Do takrat čaka tako člansko moštvo kot obe najmlajši selekciji še kar nekaj klubskih
dolžnosti. Med njimi tudi treningov. Medtem ko člani oddelajo en trening tedensko, se njihovi najmlajši vrstniki zberejo na zelenici vsak teden dvakrat.
Zgodovina in uspehi kluba
Nogometni začetki v Hřivinuvem Ujezdu segajo še desetletje dlje, kot je uradno navedeno v klubskem arhivu. Ker v kraju ni bilo nogometnega igrišča, je bilo moštvo primorano svoje tekme igrati na enem izmed okoliških igrišč. Leta 1976 ob podpori dveh sosednjih vasi pride do ustanovitve Telovadne enote Hřivinuv Ujezd – Kaňovice (skrajšano TJ HUK). Temelj enote je bil ravno nogometni klub oz. njegovo člansko moštvo. Jesenski del prve sezone je moštvo svoje domače tekme odigralo na igrišču v bližnji vasi Doubrava. Medtem ko se je v Hřivinuvem Ujezdu s pomočjo prebivalcev obeh vasi gradilo nogometno igrišče. Že v prvi sezoni je moštvu uspelo osvojiti prvenstvo v najnižji ligi ter se uvrstiti v drugo ligo okrožja. Kljub temu, da v vasi Kaňovice nikdar ni bilo postavljeno nogometno igrišče, je sosednja občina ves čas delovanja kluba finančno podpirala nogometno dejavnost. In tako je še danes.
Med vsemi klubskimi priznanji ima največjo težo pokal za naslov okrožnega prvaka v sezoni 1998/99.
Na prelomu 80. in 90-ih let z izgradnjo večjega objekta ob severnem delu igrišča tudi klub dobi dostojnejše prostore z garderobami in tuši, ki so nadomestili predhodne kabine za igriščem. V stavbi, ki je sicer primarno namenjena gostinstvu, manjši del notranjih prostorov pripada nogometnemu klubu.
Hřivinuv Ujezd spada med redke klube v najnižjih ligah, kjer gledalci tudi v dežju lahko spremljajo tekme brez dežnikov v rokah.
Novejši objekt ob igrišču v času tekem služi izključno gostinski ponudbi.
Večji del svojega obstoja v Hřvinuvem Ujezdu niso zanemarjali niti dela z mlajšimi selekcijami. Za največji uspeh mlajših selekcij v klubu štejejo osvojitev naslova okrožnega prvaka, ki ga je združena ekipa kadetov in mladincev (tekmovanje za igralce med 15. in 18. letom starosti na nivoju okrožij in regije namreč poteka v eni kategoriji) osvojila v sezoni 1996/97. S čimer so si za
naslednjo sezono priborili nastop v regijskem prvenstvu.
Nedolgo zatem je uspeh podmladka nadgradilo še člansko moštvo, ki je v sezoni 1998/99 prav tako osvojilo okrožni naslov ter se uvrstilo na regijski nivo. V najnižji (tretji) regijski ligi (danes sedmi ligi) je Hřivinuv Ujezd zasedel 9. mesto, kar je zadostovalo za obstanek. Naslednjo sezono je bilo moštvo manj uspešno. Sledil je izpad v prvo okrožno ligo. Od tedaj dalje je klub neprestano nastopal na nivoju okrožja. Prvo dekado sta bili to najvišji dve ligi, zadnjih deset sezon pa je redni udeleženec najnižje lige, kjer je prvenstva po pravilih zaključeval v sredini ali v spodnjem delu lestvice. Številčna igralska zasedba je v obdobju igranja na članskem nivoju klubu omogočala formiranje B ekipe, ki je nastopala v najnižji ligi.
Infrastruktura
Nogometni štadion v Hřivinuvem Ujezdu velja za najjužnejši objekt v vasi (in hkrati občini). Do njega pripelje stranska vaška cesta, ki vodi vzporedno z glavno cesto. Med obema komunikacijama teče Črni potok (Černý potok). Že od daleč pade v oči velik klubski pano, ki je nameščen pred parkiriščem ob štadionu. Največji prostor na njem je namenjen zahvali sponzorjem in donatorjem kluba z izpisanimi imeni in njihovimi logotipi. Hkrati je s panoja razvidna aktivnost Hřivinuvega Ujezda pri nogometni vzgoji najmlajših. Manjša tabla pod njim služi vsakokratni objavi terminov igranja domačih tekem vseh selekcij pred prihajajočimi konci tednov.
Stranska vaška cesta se konča na parkirišču, ki služi tako obiskovalcem restavracije kot nogometnih tekem. Restavracija z
Odlično pripravljena igralna površina omogoča poplne pogoje za treniranje in igranje tekem.
Preprosti rezervni klopi omogočata dovolj prostora za vse rezervne igralce.
večjo teraso pred vhodom ni del klubske infrastrukture. Ima pa nogometni klub v istem objektu svoj stranski vhod, ki vodi do garderob v njem. Gre za moderne prostore, ki vključujejo tudi kopalnici s tuši. Za razliko od večine klubov so v Hřivinuvem Ujezdu prikrajšani za svoj klubski prostor. Tudi zato zgornjo polico domače garderobe krasijo pokali (ki bi sicer verjetno končali na primernejšem mestu).
Na robu vzdolž igrišča je postavljen lesen kiosk s širšo strešno konstrukcijo, ki ob strani zajema tudi nekaj miz s klopmi. Moderni objekt s točilnim pultom v času tekem služi prodaji hrane in pijače. Za pripravo mesnih dobrot služi kotel ob objektu.
Ob pogledu na igrišče padeta v oči manjša tribuna ter odlično pripravljena igralna površina. Pokrita tribuna stoji ob sredini igrišča. Sestavljena je iz pločevinaste stene in
strehe, ki jo drži kovinska konstrukcija. Na štirih betonskih vrstah pod njo so nameščene lesene deske. V seštevku gre za preprost objekt, ki v primeru slabega vremena precej olajša spremljanje tekem. Hkrati pokrita tribuna uvršča Hřivinuv Ujezd med redke klube v najnižjih ligah, ki ob igrišču premorejo tovrstno infrastrukturo. Poleg že omenjenih klopi ob gostinskem objektu (ki se pred tekmo zapolnijo kot prvi), lahko gledalci spremljajo tekme sede tudi za vrati ob severni strani igrišča, kjer je prav tako nameščenih nekaj klopi.
Iz enakih materialov, kot tribuna, sta tudi manjši rezervni klopi na nasprotni strani igrišča. Pohvale si zasluži tudi zgledno pripravljena igralna površina. Predvsem zahvaljujoč namakalnemu sistemu, ki so ga v igrišče vgradili pred štirimi leti. Ravna podlaga ter odlično vzdrževana zelenica na njej omogočata vrhunske pogoje za igranje in treniranje vseh klubskih selekcij. Piko na i nogometnemu
Klub ima svoje (moderne in prostorne) garderobe v gostinskem objektu ob igrišču.
igrišču daje še statični elektronski semafor, postavljen za eno izmed kotnih zastavic, medtem ko celoten športni park zaokrožuje manjše večnamensko športno igrišče z umetno razsvetljavo, ki služi tudi treningom članske ekipe.
Moderna in zgledno vzdrževana nogometna infrastruktura dokazuje visoko zavedanje lokalnih oblasti o pomenu nogometa za sam kraj. Še posebej v luči otrok, ki imajo pod klubskim okriljem možnost zapolniti svoj prosti čas z aktivnostjo, ki pripomore k njihovemu pozitivnemu razvoju.
Vodstvo kluba, trener in igralski kader
Neredko se v klubih najnižjih lig dogaja, da so vodstvene funkcije porazdeljene kar med igralci samimi. Kar je tudi primer Hřivinuvega Ujezda. Vodenje kluba je tako v rokah Karla Burštika. 46- letni predsednik kluba skupaj s soigralcem (in tudi trenerjem starejših cicibanov) Zdenkom Jurakom nosi klubski dres vse od svojega sedmega leta. Z izjemo kratkega (najstniškega) obdobja, ko sta bila primorana nastopati za enega okoliških klubov (njun matični klub namreč ni imel pokritih vseh mlajših selekcij), sta bila vso svojo nogometno kariero zvesta Hřivinuvemu Ujezdu.
Najmlajši igralec v članski zasedbi je 18-letni Michal Pěnička. Na drugi strani 47-letni Petr Valašek drži primat najstarejšega še aktivnega igralca. In hkrati enega številnih, ki se na domače tekme lahko odpravijo peš. Skoraj polovica igralcev ima namreč svoj stalni naslov v Hřivinuvem Ujezdu. Kar bi v primeru mnogih klubov pomenilo veliko prednost in trdnejše zagotovilo za prihodnost nogometa v kraju. Tej tezi očitno kljubuje ravno igralski kader Hřivinovega Ujezda, ki se v zadnjem času sooča z okrnjeno udeležbo igralcev na prvenstvenih tekmah. Četudi je v igralskem kadru možno zaslediti kar tri bratske naveze, ki jih predstavljajo Ondřej ter Kryštof Běhunek, Ondřej in Petr Zahora ter Lukaš in Adam Novak.
Prvi strelec moštva je s štirimi zadetki kapetan Josef Hořinek, medtem ko za nekaj tujega pridiha v ekipi skrbi Ukrajinec Mykhailo Flud. Zaradi že omenjene igralske krize (po besedah Juraka, bi v klubu z odprtimi rokami pozdravili prihod mlajših igralcev) se neredko dogaja, da v času tekem trenerju Radimu Šuranskemu kot edinemu na rezervni klopi dela vodja moštva Oldřich Štěpanik.
Mlajše kategorije
Precej več optimizma je zaznati pri odgovornih v klubu, ko beseda nanese na delo z najmlajšimi. V klubu se trenutno posvečajo delu z otroki do desetega leta starosti, kjer pod svojim okriljem združujejo najmlajše iz kar šestih okoliških klubov. Starejši cicibani (do desetega leta starosti) trenirajo pod nadzorom že omenjenega Juraka. Ker naj bi bila prioriteta pri otrocih do te starosti predvsem učenje osnov nogometa ter igranje brez dodatnega pritiska, tako regijske kot okrožne nogometne zveze širom države objavljajo zgolj rezultate ter strelce, medtem ko ne vodijo lestvic.
Ekipa mlajših cicibanov Hřivinuvega Ujezda.
Neredko se zgodi, da tekme otrok ob igrišča manjših klubov privabijo celo več gledalcev kot članski dvoboji. Med gledalci prevladujejo starši, ki v veliki večini primerov tudi prevažajo otroke na tekme.
V Hřivinuvem Ujezdu najdemo kar nekaj enakih priimkov tako pri najmlajših kot pri članih. Očetovim stopinjam se je odločil slediti tudi Vojtěch Jurak s št. 15 (na sliki med tekmo starejših cicibanov).
Za treniranje in vodenje starejših cicibanov je v klubu zadolžen že omenjeni Jurak. Ki hkrati tlakuje nogometno pot svojemu sinu Vojtěchu. Slednji kljub svojim osmim letom redno nastopa tudi za
starejše cicibane. Poleg vodenja omenjene kategorije Jurak pomaga še pri treningih mlajših dečkov v kraju Lhota. Kjer lahko najdemo tudi nekaj otrok iz Hřivinuvega Ujezda. Za sodelovanje sta se kluba dogovorila pred aktualno sezono s čimer je bilo tudi mladim nogometašem iz Hřivinuvega Ujezda omogočeno igrati prvenstvene tekme, medtem ko treninge še naprej opravljajo v matičnem klubu. Združena ekipa, ki nastopa pod imenom Lhota/Hřivinuv Ujezd, trenutno v svojem okrožju zaseda sedmo mesto v konkurenci desetih moštev.
Ekipa starejših cicibanov pod vodstvom trenerja Zdenka Juraka.
Mlajši cicibani s svojim trenerjem Janom Talaškom.
Najbolj množično so v klubu zastopani mlajši cicibani ter najmlajša (predšolska) kategorija do šestega leta starosti (pri nas poimenovana najmlajši cicibani). Skupaj štejeta kar 23 nadobudnih nogometašev. Za njihov pravilni nogometni razvoj skrbita František Žmolik in Jan Talašek. Medtem ko selekcije starejših in mlajših cicibanov nastopajo po vnaprej določenem prvenstvenem razporedu, je organizacija tekem za predšolske otroke v rokah klubov. V Hřivinuvem Ujezdu zato ob tekmah starejših in mlajših
Tekmi mlajših in starejših cicibanov potekata sočasno. Medtem ko pri mlajših (na sliki levo) tekma traja 2×30 minut, njihovi starejši vrstniki odigrajo pet minut daljša polčasa (2×35 minut).
cicibanov (ki potekata sočasno) v dogovoru z nasprotnim klubom organizirajo tudi tekmo »mini cicibanov«. Seveda, v kolikor tudi njihov nasprotnik premore predšolsko kategorijo.
Tudi v času tekem cicbanov je gledalcem na voljo okrepčilo v klubskem kiosku.
Niti hladno in deževno vreme ni zmotilo najmlajših nogometašev Hřivinuvega Ujezda, da ne bi s 4:1 premagali svojih vrstnikov iz kraja Tečovice.
Za piko na i popolnemu klubskemu popoldnevu so zadnji petek poskrbeli starejši cicibani, ki so v napeti tekmi prav tako uspeli zabeležiti zmago (6:5).
Ne le v Hřivinuvem Ujezdu, tudi v številnih okoliških (nogometnih) vaseh so usmerjeni v delo z mladimi. Ker gre povečini za manjše vasi v katerih nemalokrat ne živi niti dovolj otrok s katerimi za formiranje določene starostne kategorije, so zato klubi prisiljeni poiskati skupno pot sodelovanja. V Hřivinuvem Ujezdu je v zadnjih letih postala praksa, ko glede na številčnost določene generacije pred sezono poiščejo najbolj optimalno rešitev, ki otrokom omogoča nadaljnje nogometno angažiranje. Enako, kot so pred tekočo sezono sklenili sodelovanje z Lhoto, so v preteklih letih našli skupno pot za selekciji mlajših in starejših dečkov z okoliškimi klubi iz Bisupic, Březnice in Březuvek. S slednjimi ne izključujejo sodelovanja tudi v prihodnji sezoni.
Medijska pokritost in cilji kluba
Še najbolj na prisotnost nogometa v Hřivinuvem Ujezdu opozarja (od daleč viden) velik pano pred nogometnim štadionom. Manjše table pod njim so namenjene obveščanju o terminih prihajajočih domačih tekmah vseh kategorij. Podobno obliko informiranja lahko najdemo še na plakatu oglasne deske v središču vasi. Bomo pa zaman iskali kakšno svežo novico o klubu na svetovnem spletu. Če seveda odštejemo rezultate in termine tekem.
Klub ima sicer še vedno dostopno tako svojo Facebook kot tudi spletno stran. Socialno omrežje je bilo aktivno zgolj med letoma 2011 in 2013, ko je bilo primarno namenjeno obveščanju nogometašev o prihajajočih tekmah in akcijah kluba. Nič boljše se ne godi niti spletni strani, kjer zadnja objavljena novica sega v leto 2022. Po besedah Juraka se v klubu zavedajo pomena spletnih medijev, ki lahko klubu znatno pomagajo graditi zunanjo podobo. Tudi zato je eden od prihodnjih ciljev kluba vezan na obnovo (oživitev) spletne strani.
Vabilo na prihajajoče tekme vseh selekcij na oglasni deski v središču Hřivinuvega Ujezda.
S pogledom bežnega obiskovalca tekem bi lahko zapisali, da je prihodnost Hřivinuvega Ujezda (v trenutnih razmerah) ujeta na dveh bregovih. Od katerih prijaznejšega predstavljajo tako mlajše kategorije kot vrhunska infrastruktura, ki dajeta klubu odlične temelje za pogled v prihodnost. Precej manj optimizma prinaša stanje članskega moštva. Ob pomanjkanju igralcev ter pogledu na lestvico se – vsaj v tem hipu – zdi uvrstitev v deveto ligo vse prej kot realna. Ravno nastopanje na višjem nivoju je ena glavnih (rezultatskih) prioritet kluba v prihodnosti. Hkrati odgovorni klubski delavci ostajajo realni. V primeru, da bi se igralska kriza v članskem moštvu še poglobila, s čimer bi posledično bila pod vprašajem prijava v tekmovanje za naslednjo sezono, vidijo v klubu podobno rešitev, kot jo že nekaj let prakticirajo pri generacijah mlajših in starejših dečkov. Združitev članske ekipe s katero od ekip iz bližnje okolice bi verjetno pomenila manjše število domačih tekem
v Hřivinuvem Ujezdu (običajno si »združena moštva« enakomerno razdelijo lokacije svojih domačih tekem), a bi hkrati tovrsten korak pomenil tudi ohranitev članskega nogometa v kraju.
Aktualna sezona se v Zlinski regiji ne razlikuje kaj prida od preteklih. Vsaj kar se tiče številčnosti klubov in posledično organizacije najnižje – desete lige. Od štirih okrožij namreč Zlinsko še naprej s številčnostjo klubov konkretno prekaša ostala tri okrožja. V tekoči sezoni se za desetoligaške točke bori kar 24 klubov, ki so enakomerno razdeljeni v dve skupini. Hřivinuv Ujezd tekmuje v skupini A, kjer je tudi v preteklosti odigral večino sezon v najnižji ligi. Čeprav se je tu in tam znašel v sosednji (vzhodni) B skupini. Okrožna nogometna zveza namreč udeležene klube zaradi manjših razdalj (in posledično stroškov) razdeli v skupini po legi.
Zgledno urejeno nogometno s kuliso okoliških gričevij leži na skrajnem južnem delu Hřivinuvega Ujezda.
Za Hřivinuv Ujezd je igranje v skupini A precej bolj atraktivno, kot nastopati v vzhodneje ležeči skupini. Poleg daljših razdalj na gostovanja, je klub v primeru nastopanja v skupini B prikrajšan za številne sosedske dvoboje. Ker v tem delu okrožja malodane vsaka vas premore svoj nogometni klub, je posledično tudi zanimivejših dvobojev več. Sosedski derbiji običajno ob igrišča privabljajo večje število nogometnih privržencev od ostalih tekem. Kar za klub praviloma pomeni večji zaslužek od prodaje pijače in hrane. V tekoči sezoni imata tako posebno težo dvoboja proti Doubravi. Medtem ko preostali trije rivali aktualno sezono nastopajo bodisi v sosednji skupini (Dobrkovice in Biskupice) ali ligo višje (Velky Ořechov).
45-letni Zdeněk Jurak se je svojemu matičnemu klubu pridružil pri sedmih letih. Poleg nastopanja za člansko moštvo trenira tudi klubsko selekcijo starejših cicibanov.
Po besedah izkušenega igralca Zdenka Juraka, ki je za klub iz Hřivinuvega Ujezda pričel nastopati že pri svojih sedmih letih, v klubu s trenutnim potekom sezone ne morejo biti zadovoljni. Člansko moštvo namreč po sedmih odigranih krogih s šestimi točkami (za dve zmagi) in sedmimi doseženimi zadetki zaseda deveto mesto. Kar je manj od pričakovanj. Razloge za manj uspešne nastope Jurak vidi predvsem v okrnjeni igralski zasedbi. Kjer gre tudi iskati razlog neprijave v pokalno tekmovanje, ki ga vsako sezono pod svojim okriljem prireja okrožna nogometna zveza. Strah, da bi kateri od igralcev v dodatnih (pokalnih) tekmah staknil poškodbo, je pri odgovornih v klubu pretehtalo, da svoje moči usmerijo zgolj v prvenstvo.
Poleg zahvale sponzorjem in donatorjem lahko na velikem panoju pred štadionom zasledimo še vabilo v nogometno šolo namenjen tako “hčerkam kot fantom”.
Nogometni navdušenci lahko tekme v Hřivinuvem Ujezdu spremljajo s pokrite tribune ali s klopi za vrati.
Klub v svojem nazivu nosi imeni dveh sosednih krajev (tudi občin). Kar se običajno dogaja ob združitvi dveh klubov, ki zaradi takšnih in drugačnih razlogov (najpogosteje zaradi pomanjkanja igralcev) poiščeta pot rešitve v skupnem sodelovanju. V primeru Hřivinuvega Ujezda in južneje ležečih Kaňovic je zgodba drugačna. Kraja sta se namreč s skupnimi močmi odločila za ustanovitev nogometnega kluba. Ter tudi izgradnjo nogometnega igrišča. Finančna podpora obeh občin (pri čemer je vendarle potrebno omeniti, da je delež Hřivinuvega Ujezda nekoliko višji) traja nepretrgoma vse do danes. Tako so z njihovo podporo pred štirimi leti mdr. kupili nove drese za vse svoje selekcije. Poleg imena najdemo začetnice obeh krajev tudi v klubskem grbu.
Manjše deleže v klubsko blagajno občasno prispevajo tudi zasebna podjetja. V zameno so dobila svoj prostor na večji tabli pred vstopom v nogometni park. Zahvaljujoč delu z mladimi je Hřivinuv Ujezd deležen tudi donacij s strani Zlinske regije. Ki jih v klubu nato namenjajo v izboljšavo sicer zgledno urejene infrastrukture. Pred tremi leti so del prispevka namenili nakupu nogometnih vrat.
V sklopu nogometnega parka je še manjše večnamensko igrišče z umetno podlago ter razvestljavo, ki ga za treninge uporabljajo tudi nogometaši.
Novejši objekt ob igrišču v času tekem služi izključno gostinski ponudbi.
Odgovorne v prihodnjem letu čaka še ena (prijetna) naloga – obeležitev 50-letnice delovanja kluba. Slovesnost naj bi potekala po koncu prvenstva, ko nameravajo v enem izmed koncev tedna ovekovečiti lep jubilej s prijateljskimi tekmami vseh svojih selekcij. Do takrat čaka tako člansko moštvo kot obe najmlajši selekciji še kar nekaj klubskih dolžnosti. Med njimi tudi treningov. Medtem ko člani oddelajo en trening tedensko, se njihovi najmlajši vrstniki zberejo na zelenici vsak teden dvakrat.
Zgodovina in uspehi kluba
Nogometni začetki v Hřivinuvem Ujezdu segajo še desetletje dlje, kot je uradno navedeno v klubskem arhivu. Ker v kraju ni bilo nogometnega igrišča, je bilo moštvo primorano svoje tekme igrati na enem izmed okoliških igrišč. Leta 1976 ob podpori dveh sosednjih vasi pride do ustanovitve Telovadne enote Hřivinuv Ujezd – Kaňovice (skrajšano TJ HUK). Temelj enote je bil ravno nogometni klub oz. njegovo člansko moštvo. Jesenski del prve sezone je moštvo svoje domače tekme odigralo na igrišču v bližnji vasi Doubrava. Medtem ko se je v Hřivinuvem Ujezdu s pomočjo prebivalcev obeh vasi gradilo nogometno igrišče. Že v prvi sezoni je moštvu uspelo osvojiti prvenstvo v najnižji ligi ter se uvrstiti v drugo ligo okrožja. Kljub temu, da v vasi Kaňovice nikdar ni bilo postavljeno nogometno igrišče, je sosednja občina ves čas delovanja kluba finančno podpirala nogometno dejavnost. In tako je še danes.
Del moderne nogometne infrastrukture je tudi semafor za enim izmed kotom igrišča.
Med vsemi klubskimi priznanji ima največjo težo pokal za naslov okrožnega prvaka v sezoni 1998/99.
Na prelomu 80. in 90-ih let z izgradnjo večjega objekta ob severnem delu igrišča tudi klub dobi dostojnejše prostore z garderobami in tuši, ki so nadomestili predhodne kabine za igriščem. V stavbi, ki je sicer primarno namenjena gostinstvu, manjši del notranjih prostorov pripada nogometnemu klubu.
Večji del svojega obstoja v Hřvinuvem Ujezdu niso zanemarjali niti dela z mlajšimi selekcijami. Za največji uspeh mlajših selekcij v klubu štejejo osvojitev naslova okrožnega prvaka, ki ga je združena ekipa kadetov in mladincev (tekmovanje za igralce med 15. in 18. letom starosti na nivoju okrožij in regije namreč poteka v eni kategoriji) osvojila v sezoni 1996/97. S čimer so si za naslednjo sezono priborili nastop v regijskem prvenstvu.
Nedolgo zatem je uspeh podmladka nadgradilo še člansko moštvo, ki je v sezoni 1998/99 prav tako osvojilo okrožni naslov ter se uvrstilo na regijski nivo. V najnižji (tretji) regijski ligi (danes sedmi ligi) je Hřivinuv Ujezd zasedel 9. mesto, kar je zadostovalo za obstanek. Naslednjo sezono je bilo moštvo manj uspešno. Sledil je izpad v prvo okrožno ligo. Od tedaj dalje je klub neprestano nastopal na nivoju okrožja. Prvo dekado sta bili to najvišji dve ligi, zadnjih deset sezon pa je redni udeleženec najnižje lige, kjer je prvenstva po pravilih zaključeval v sredini ali v spodnjem delu lestvice. Številčna igralska zasedba je v obdobju igranja na članskem nivoju klubu omogočala formiranje B ekipe, ki je nastopala v najnižji ligi.
Infrastruktura
Nogometni štadion v Hřivinuvem Ujezdu velja za najjužnejši objekt v vasi (in hkrati občini). Do njega pripelje stranska vaška cesta, ki vodi vzporedno z glavno cesto. Med obema komunikacijama teče Črni potok (Černý potok). Že od daleč pade v oči velik klubski pano, ki je nameščen pred parkiriščem ob štadionu. Največji prostor na njem je namenjen zahvali sponzorjem in donatorjem kluba z izpisanimi imeni in njihovimi logotipi. Hkrati je s panoja razvidna aktivnost Hřivinuvega Ujezda pri nogometni vzgoji najmlajših. Manjša tabla pod njim služi vsakokratni objavi terminov igranja domačih tekem vseh selekcij pred prihajajočimi konci tednov.
Hřivinuv Ujezd spada med redke klube v najnižjih ligah, kjer gledalci tudi v dežju lahko spremljajo tekme brez dežnikov v rokah.
Stranska vaška cesta se konča na parkirišču, ki služi tako obiskovalcem restavracije kot nogometnih tekem. Restavracija z večjo teraso pred vhodom ni del klubske infrastrukture. Ima pa nogometni klub v istem objektu svoj stranski vhod, ki vodi do garderob v njem. Gre za moderne prostore, ki vključujejo tudi kopalnici s tuši. Za razliko od večine klubov so v Hřivinuvem Ujezdu prikrajšani za svoj klubski prostor. Tudi zato zgornjo polico domače garderobe krasijo pokali (ki bi sicer verjetno končali na primernejšem mestu).
Na robu vzdolž igrišča je postavljen lesen kiosk s širšo strešno konstrukcijo, ki ob strani zajema tudi nekaj miz s klopmi. Moderni objekt s točilnim pultom v času tekem služi prodaji hrane in pijače. Za pripravo mesnih dobrot služi kotel ob objektu.
Preprosti rezervni klopi omogočata dovolj prostora za vse rezervne igralce.
Klub ima svoje (moderne in prostorne) garderobe v gostinskem objektu ob igrišču.
Ob pogledu na igrišče padeta v oči manjša tribuna ter odlično pripravljena igralna površina. Pokrita tribuna stoji ob sredini igrišča. Sestavljena je iz pločevinaste stene in strehe, ki jo drži kovinska konstrukcija. Na štirih betonskih vrstah pod njo so nameščene lesene deske. V seštevku gre za preprost objekt, ki v primeru slabega vremena precej olajša spremljanje tekem. Hkrati pokrita tribuna uvršča Hřivinuv Ujezd med redke klube v najnižjih ligah, ki ob igrišču premorejo tovrstno infrastrukturo. Poleg že omenjenih klopi ob gostinskem objektu (ki se pred tekmo zapolnijo kot prvi), lahko gledalci spremljajo tekme sede tudi za vrati ob severni strani igrišča, kjer je prav tako nameščenih nekaj klopi.
Odlično pripravljena igralna površina omogoča poplne pogoje za treniranje in igranje tekem.
Iz enakih materialov, kot tribuna, sta tudi manjši rezervni klopi na nasprotni strani igrišča. Pohvale si zasluži tudi zgledno pripravljena igralna površina. Predvsem zahvaljujoč namakalnemu sistemu, ki so ga v igrišče vgradili pred štirimi leti. Ravna podlaga ter odlično vzdrževana zelenica na njej omogočata vrhunske pogoje za igranje in treniranje vseh klubskih selekcij. Piko na i nogometnemu igrišču daje še statični elektronski semafor, postavljen za eno izmed kotnih zastavic, medtem ko celoten športni park zaokrožuje manjše večnamensko športno igrišče z umetno razsvetljavo, ki služi tudi treningom članske ekipe.
Moderna in zgledno vzdrževana nogometna infrastruktura dokazuje visoko zavedanje lokalnih oblasti o pomenu nogometa za sam kraj. Še posebej v luči otrok, ki imajo pod klubskim okriljem možnost zapolniti svoj prosti čas z aktivnostjo, ki pripomore k njihovemu pozitivnemu razvoju.
Vodstvo kluba, trener in igralski kader
Neredko se v klubih najnižjih lig dogaja, da so vodstvene funkcije porazdeljene kar med igralci samimi. Kar je tudi primer Hřivinuvega Ujezda. Vodenje kluba je tako v rokah Karla Burštika. 46- letni predsednik kluba skupaj s soigralcem (in tudi trenerjem starejših cicibanov) Zdenkom Jurakom nosi klubski dres vse od svojega sedmega leta. Z izjemo kratkega (najstniškega) obdobja, ko sta bila primorana nastopati za enega okoliških klubov (njun matični klub namreč ni imel pokritih vseh mlajših selekcij), sta bila vso svojo nogometno kariero zvesta Hřivinuvemu Ujezdu.
Najmlajši igralec v članski zasedbi je 18-letni Michal Pěnička. Na drugi strani 47-letni Petr Valašek drži primat najstarejšega še aktivnega igralca. In hkrati enega številnih, ki se na domače tekme lahko odpravijo peš. Skoraj polovica igralcev ima namreč svoj stalni naslov v Hřivinuvem Ujezdu. Kar bi v primeru mnogih klubov pomenilo veliko prednost in trdnejše zagotovilo za prihodnost nogometa v kraju. Tej tezi očitno kljubuje ravno igralski kader Hřivinovega Ujezda, ki se v zadnjem času sooča z okrnjeno udeležbo igralcev na prvenstvenih tekmah. Četudi je v igralskem kadru možno zaslediti kar tri bratske naveze, ki jih predstavljajo Ondřej ter Kryštof Běhunek, Ondřej in Petr Zahora ter Lukaš in Adam Novak.
Prvi strelec moštva je s štirimi zadetki kapetan Josef Hořinek, medtem ko za nekaj tujega pridiha v ekipi skrbi Ukrajinec Mykhailo Flud. Zaradi že omenjene igralske krize (po besedah Juraka, bi v klubu z odprtimi rokami pozdravili prihod mlajših igralcev) se neredko dogaja, da v času tekem trenerju Radimu Šuranskemu kot edinemu na rezervni klopi dela vodja moštva Oldřich Štěpanik.
Mlajše kategorije
Precej več optimizma je zaznati pri odgovornih v klubu, ko beseda nanese na delo z najmlajšimi. V klubu se trenutno posvečajo delu z otroki do desetega leta starosti, kjer pod svojim okriljem združujejo najmlajše iz kar šestih okoliških klubov. Starejši cicibani (do desetega leta starosti) trenirajo pod nadzorom že omenjenega Juraka. Ker naj bi bila prioriteta pri otrocih do te starosti predvsem učenje osnov nogometa ter igranje brez dodatnega pritiska, tako regijske kot okrožne nogometne zveze širom države objavljajo zgolj rezultate ter strelce, medtem ko ne vodijo lestvic.
Ekipa mlajših cicibanov Hřivinuvega Ujezda.
Tekme najmlajših kategorij ob igrišče privabijo predvsem starše otrok.
Pri priimkih najmlajših nogometašev najdemo kar nekaj povezav pri članih. Očetovim stopinjam se je odločil slediti tudi Vojtěch Jurak s št. 15 na tekmi starejših cicibanov.
Za treniranje in vodenje starejših cicibanov je v klubu zadolžen že omenjeni Jurak. Ki hkrati tlakuje nogometno pot svojemu sinu Vojtěchu. Slednji kljub svojim osmim letom redno nastopa tudi za starejše cicibane. Poleg vodenja omenjene kategorije Jurak pomaga še pri treningih mlajših dečkov v kraju Lhota. Kjer lahko najdemo tudi nekaj otrok iz Hřivinuvega Ujezda. Za sodelovanje sta se kluba dogovorila pred aktualno sezono s čimer je bilo tudi mladim nogometašem iz Hřivinuvega Ujezda omogočeno igrati prvenstvene tekme, medtem ko treninge še naprej opravljajo v matičnem klubu. Združena ekipa, ki nastopa pod imenom Lhota/Hřivinuv Ujezd, trenutno v svojem okrožju zaseda sedmo mesto v konkurenci desetih moštev.
Tekmi mlajših in starejših cicibanov potekata sočasno. Medtem ko pri mlajših (na sliki levo) tekma traja 2×30 minut, njihovi starejši vrstniki odigrajo pet minut daljša polčasa (2×35 minut).
Ekipa starejših cicibanov pod vodstvom trenerja Zdenka Juraka.
Mlajši cicibani s svojim trenerjem Janom Talaškom.
Najbolj množično so v klubu zastopani mlajši cicibani ter najmlajša (predšolska) kategorija do šestega leta starosti (pri nas poimenovana najmlajši cicibani). Skupaj štejeta kar 23 nadobudnih nogometašev. Za njihov pravilni nogometni razvoj skrbita František Žmolik in Jan Talašek. Medtem ko selekcije starejših in mlajših cicibanov nastopajo po vnaprej določenem prvenstvenem razporedu, je organizacija tekem za predšolske otroke v rokah klubov. V Hřivinuvem Ujezdu zato ob tekmah starejših in mlajših cicibanov (ki potekata sočasno) v dogovoru z nasprotnim klubom organizirajo tudi tekmo »mini cicibanov«. Seveda, v kolikor tudi njihov nasprotnik premore predšolsko kategorijo.
Tudi v času tekem cicbanov je gledalcem na voljo okrepčilo v klubskem kiosku.
Niti hladno in deževno vreme ni zmotilo najmlajših nogometašev Hřivinuvega Ujezda, da ne bi s 4:1 premagali svojih vrstnikov iz kraja Tečovice.
Za piko na i popolnemu klubskemu popoldnevu so zadnji petek poskrbeli tudi starejši cicibani, ki so v napeti tekmi prav tako uspeli zabeležiti zmago (6:5).
Ne le v Hřivinuvem Ujezdu, tudi v številnih okoliških (nogometnih) vaseh so usmerjeni v delo z mladimi. Ker gre povečini za manjše vasi v katerih nemalokrat ne živi niti dovolj otrok s katerimi za formiranje določene starostne kategorije, so zato klubi prisiljeni poiskati skupno pot sodelovanja. V Hřivinuvem Ujezdu je v zadnjih letih postala praksa, ko glede na številčnost določene generacije pred sezono poiščejo najbolj optimalno rešitev, ki otrokom omogoča nadaljnje nogometno angažiranje. Enako, kot so pred tekočo sezono sklenili sodelovanje z Lhoto, so v preteklih letih našli skupno pot za selekciji mlajših in starejših dečkov z okoliškimi klubi iz Bisupic, Březnice in Březuvek. S slednjimi ne izključujejo sodelovanja tudi v prihodnji sezoni.
Medijska pokritost in cilji kluba
Še najbolj na prisotnost nogometa v Hřivinuvem Ujezdu opozarja (od daleč viden) velik pano pred nogometnim štadionom. Manjše table pod njim so namenjene obveščanju o terminih prihajajočih domačih tekmah vseh kategorij. Podobno obliko informiranja lahko najdemo še na plakatu oglasne deske v središču vasi. Bomo pa zaman iskali kakšno svežo novico o klubu na svetovnem spletu. Če seveda odštejemo rezultate in termine tekem.
Klub ima sicer še vedno dostopno tako svojo Facebook kot tudi spletno stran. Socialno omrežje je bilo aktivno zgolj med letoma 2011 in 2013, ko je bilo primarno namenjeno obveščanju nogometašev o prihajajočih tekmah in akcijah kluba. Nič boljše se ne godi niti spletni strani, kjer zadnja objavljena novica sega v leto 2022. Po besedah Juraka se v klubu zavedajo pomena spletnih medijev, ki lahko klubu znatno pomagajo graditi zunanjo podobo. Tudi zato je eden od prihodnjih ciljev kluba vezan na obnovo (oživitev) spletne strani.
Vabilo na prihajajoče tekme vseh selekcij na oglasni deski v središču Hřivinuvega Ujezda.
S pogledom bežnega obiskovalca tekem bi lahko zapisali, da je prihodnost Hřivinuvega Ujezda (v trenutnih razmerah) ujeta na dveh bregovih. Od katerih prijaznejšega predstavljajo tako mlajše kategorije kot vrhunska infrastruktura, ki dajeta klubu odlične temelje za pogled v prihodnost. Precej manj optimizma prinaša stanje članskega moštva. Ob pomanjkanju igralcev ter pogledu na lestvico se – vsaj v tem hipu – zdi uvrstitev v deveto ligo vse prej kot realna. Ravno nastopanje na višjem nivoju je ena glavnih (rezultatskih) prioritet kluba v prihodnosti. Hkrati odgovorni klubski delavci ostajajo realni. V primeru, da bi se igralska kriza v članskem moštvu še poglobila, s čimer bi posledično bila pod vprašajem prijava v tekmovanje za naslednjo sezono, vidijo v klubu podobno rešitev, kot jo že nekaj let prakticirajo pri generacijah mlajših in starejših dečkov. Združitev članske ekipe s katero od ekip iz bližnje okolice bi verjetno pomenila manjše število domačih tekem v Hřivinuvem Ujezdu (običajno si »združena moštva« enakomerno razdelijo lokacije svojih domačih tekem), a bi hkrati tovrsten korak pomenil tudi ohranitev članskega nogometa v kraju.
21. oktobra, 2025
Fotbal Zakolany
Klub iz Zakolanov velja za enega najstarejših nogometnih klubov med vsemi udeleženci najnižjih lig širom Češke. Če članska ekipa v zadnjih sezonah ne dosega vidnejših rezultatskih uspehov, velja ravno nasprotno za najmlajše štiri kategorije v katere so v klubu v zadnjem obdobju preusmerili pozornost. Gonilna sila dela z mladimi je Ivan Novak. Njegove bogate izkušnje tako z igranjem nogometa kot s treniranjem otrok pomagajo mladim nogometašem odpirati vrata v zahteven svet nogometa. V klubu hkrati ne skrivajo želje po večjem posluhu s strani občine. Še posebej pri investiciji v obnovo klubskih prostorov, ki so vse prej kot primerni današnjemu času.
Velikost, gostota prebivalstva in visoka stopnja razvitosti imajo nedvomno največji vpliv na številčnost nogometnih klubov v Osrednječeški regiji. Čeprav gre za eno od 13-ih regij v državi, v njej v aktualni sezoni nastopa kar 258 desetoligaških moštev (od skupno 612-ih). Kot edina regija ima organizirano tekmovanje na najnižjem nivoju v prav vseh svojih okrožjih (12). Eno od teh je tudi Kladno (z največjim mestom v regiji). V njej se za prvenstvene točke bori 14 moštev. Med njimi so tudi nogometaši iz vasi Zakolany. Mnogi od njih že v častitljivih letih.
Ivan Novak velja za gonilno silo Zakolanov, ki dobesedno živi za svoj klub od jutra do večera.
Ravno leta so glavni razlog za slabše rezultate kluba tako v pretekli kot tudi tekoči sezoni. Če so Zakolany minulo sezono končali na zadnjem mestu z devetimi osvojenimi točkami za tri zmage in skupno kar 185-imi prejetimi zadetki, letošnji uvod v sezono kaže, da bi znal biti ogrožen tudi ta (negativni) rekord. Po osmih odigranih krogih je namreč moštvo še brez osvojene točke in z razliko v zadetkih 7:74.
Nogometno igrišče v Zakolanyh se nahaja med glavno cesto in lokalno železniško progo.
Po besedah alfe in omege kluba Ivana Novaka, ki kljub 47-im letom še vedno nosi dres svojega lokalnega kluba, so pri članskem moštvu rezultati potisnjeni v drugi plan. Prioriteta je druženje in zabava, ki jo nogomet na tem nivoju prinaša.
Povsem drugačno podobo kaže klub ob omembi mlajših kategorij. Glavna zasluga za pozitiven nogometni trend v kraju gre ravno Ivanu Novaku. Novak velja za osebnost, ki se je ne bi branil noben
nogometni klub, ki mu je blizu delo z mladimi. Svoje življenje je v veliki meri podredil ravno najpomembnejši postranski strani. V mladosti je treniral v treh praških klubih (ČAFC, Dukla in Viktoria Žižkov), se kasneje posvetil futsalu ter zatem priženil v Zakolane. V prav tako nogometno družino. Njegov svak je namreč znano ime čeških nogometnih zelenic – Vaclav Kalina. Kalina je svoje prve nogometne korake pričel v Zakolanyh. V svoji profesionalni karieri je igral za prvoligaška moštva Kladno, Mlada Boleslav in praški Bohemians 1905. Danes 47-letni Kalina je še vedno aktiven nogometaš, saj je član tretjeligaša Kladno. Kmalu po prihodu v Zakolane je Novak pričel s treniranjem nadebudnih žogobrcarjev. Dodatno motivacijo pri delu z otroki mu je predstavljalo rojstvo sina Ivana, ki sledi očetovim stopinjam in danes nosi zeleno beli dres kadetske ekipe Bohemians iz Prage. Svoje nogometno znanje je izpopolnjeval tudi na izobraževalnem področju. Tako se med drugim lahko pohvali z UEFA A licenco.
Nogometni objekt v Zakolanyh nosi ime po Aloisu Vašatku – zaslužnem klubskem delavcu, ki je tragično preminul v železniški nesreči nedaleč nogometnega igrišča.
Da v klubu namenjajo veliko pozornost delu z mladimi, pričajo tudi transparenti v okolici nogometnega igrišča, ki vabijo otroke k nogometnemu udejstvovanju.
Svoje nogometno znanje Novak ne predaja zgolj fantom in dekletom v Zakolanyh. Sedmo leto namreč deluje tudi v praškem prvoligaškem klubu Bohemians 1905, kjer je treniral selekcije med sedmim in desetim letom starosti. V letošnji sezoni je presedlal na delo s kadetsko ekipo. Ravno po njegovi zaslugi so v Zakolanyh pred letom dni sklenili partnersko pogodbo o sodelovanju z omenjenim praškim klubom. Po besedah Novaka tovrstno sodelovanje ponuja
Transparenti na in v okolici nogometnega igrišča ponosno oznanjajo nedavno sklenjeno partnersko sodelovanje med Zakolany in prvoligaškim klubom Bohemians 1905 iz Prage.
mladim možnost soočiti se z najvišjim nogometnim nivojem v državi. Posledično si v klubu obetajo večji interes otrok učiti se in nadgrajevati svoje nogometne korake. Sodelovanje v praksi pomeni, da imajo otroci in mladostniki iz Zakolanov možnost oditi v višjerangirani kub brez odškodnine. V primeru, da se igralec v novem klubu izkaže, se nato kluba medsebojno dogovorita o višini odškodnine. V nasprotnem se lahko igralec brezplačno vrne v svoj matični klub. Kar bi ne bilo možno, če klubi ne bi imeli tovrstnih dogovorov. Krovna nogometna zveza namreč prepoveduje posojo mladih nogometašev. Po njenem pravilniku je vsak prestop mladoletnega nogometaša ovrednoten z odškodnino 80 tisoč kron (približno 3 200€), kar tudi za najbogatejše klube predstavlja nezanemarljivo vsoto.
Znak ob kolesarski stezi na zanimiv način opozarja kolesarje (in tudi pešce) na bližino nogometnega igrišča.
Vsakdo od mladih nogometašev Zakolanov se ima tako možnost preizkusiti pri znanem praškem klubu (čigar častni predsednik je svetovno znani Antonin Panenka). Hkrati se lahko tudi najstniki iz okoliških vasi, ki so člani Bohemians, udeležujejo treningov v Zakolanyh.
Trener Novak s svojo širino in
odprtim pogledom ne želi mladim ponuditi zgolj osnov nogometa. Cilj mu je preko treningov mladim dodati tudi samozavest in s tem pomagati pri doseganju ne le nogometnih temveč tudi ostalih ciljev v življenju. Ena izmed nogometnih prvin, ki nogometašem dviguje samozavest, je njihovo obvladanje žoge. Tudi
Da bi mladi nogometaši pridobili čim širše nogometno znanje ter posledično tudi samozavest, je Ivan Novak (na sliki desno) v klub povabil svetovnega prvaka v t.i. freestyle nogometu. Jan Weber (levo) na treningih najstnike uči obvladanja žoge ter razne trike z okroglim usnjem.
Igralno površino prekriva skrbno urejena zelenica pod katero se skriva neravna podlaga.
zato so v Zakolanyh treninge za mlajše in starejše dečke popestrili s t.i. freestyle-om. In pri tem angažirali kar svetovnega prvaka v tej disciplini Jana Webra. Treningi obvladanja raznih trikov z žogo potekajo na vsakih 14 dni, udeleži pa se ga zgolj skupina najbolj nadarjenih otrok. Ki imajo nato v naslednjih dveh tednih nalogo naučiti se novih potez. V primeru, da naloge ne izpolnijo lahko sledi tudi odslovitev igralca z nadaljnjih treningov te vrste.
Zelo aktivni so v klubu tudi v organizaciji in udeležbi na turnirjih, kjer se imajo mladi nogometaši možnost srečevati se s svojimi vrstniki iz precej bolj zvenečih klubov. Marca letos so tako v Zakolanyh organizirali turnir za cicibane, ki se ga je udeležilo 15 klubov s Češke. Neredko se z ekipo starejših dečkov odpravijo tudi na mednarodne turnirje na Poljsko, v Nemčijo in na Hrvaško (Umag) oz. organizirajo poletne kampe. Spomladi se
selekcija U-15 običajno udeleži turnirja v italijanski Ravenni, kjer na uvodnem ceremonialu prisotnim ponosno pokaže naučene poteze obvladanja žoge, kar po besedah Novaka fantom in dekletom pomaga pri dvigu samozavesti. Letošnjo pomlad so se tako mladi Zakolančani na turnirju srečali tudi z ekipo kranjskega Triglava (tekma se je končala z rezultatom 2:0 za kranjske orle).
Tudi bežnemu obiskovalcu, ki mu nogomet ni blizu, med sprehodom po Zakolanyh kmalu postane jasno, da nogomet igra še kako pomembno vlogo v tej osrednječeški vasi. Kar nekaj oglasnih panojev ob igrišču in v njegovi bližini daje ponosno vedeti na partnersko sodelovanje lokalnega kluba z Bohemians. In tudi na častitljivo dobo delovanja samega kluba.
V toplejših dneh poteka zalivanje zelenice na “klasičen” način.
Poleg artiklov s klubskim simbolom so v klubu naročili posebno kolekcijo dresov s katero je selekcija dečkov nastopila na mednarodnem turnirju.
Odgovorne gre pohvaliti tudi za trud, ki ga vlagajo v zunanjo podobo kluba. Čeprav gre za majhen klub, so pred udeležbo na turnirju v Ravenni pred dvema letoma izdelali prav posebne drese in šale, ki so jih nato podarili svojim nasprotnikom. Omeniti velja tudi biltene, ki jih je klub izdal ob koncu let 2023 in 24. Kmalu po objavi novega klubskega grba (leta 2020) so svojim privržencem ponudili celo stensko uro s klubskim simbolom.
Leta 2013 je klub obeležil 100-letnico delovanja s programom, ki ga je vodila filmska in gledališka igralka Barbora Štěpanova. Znana moderatorka živi z družino v bližini nogometnega igrišča. Občasno jo je skupaj z možem možno videti tudi na tekmah Zakolanov. Štěpanova velja za aktivno udeleženko protitotalitarnega režima. Leta 1986 je v Brnu podpisala Listino 77 (ki je mdr. kritizirala teptanje človekovih pravic s strani takratne oblasti). Leta 1988 so jo med protikomunističnimi demonstracijami
na Vaclavskem trgu v Pragi aretirali in jo obtožili napada na javnega uslužbenca. Med letoma 1990 in 92 je bila zaposlena kot osebna tajnica predsednika Češkoslovaške Vaclava Havla. Njene druge poroke junija 1990 se je kot gost udeležil tudi Havel. Štěpanova je preko svojih družinskih vez mdr. pomagala klubu z nakupom dresov za najmlajše nogometaše.
Očitno je, da je člansko moštvo Zakolanov konkretno v senci svojih naslednikov. Posledično njihove tekme nimajo takšnega rezultatskega naboja, kot to velja pri večini drugih ekip. Zaradi bližine je nekaj več adrenalina predstavljala tekma proti klubu iz kraja Otvovice. Vse dokler se njihovim sosedom pred nekaj sezonami ni uspelo uvrstiti ligo višje.
Zgodovina in uspehi kluba
Začetek nogometa v Zakolanyh sega v davno leto 1913, ko je bil v kraju na pobudo šolarjev ustanovljen nogometni krožek z imenom LIBUŠE Zakolany. Sčasoma se je dejavnost krožka razširila v klub. Eden glavnih delodajalcev v tistem obdobju je bil vaški mlin, kjer si je svoj kruh služila predvsem mlajša generacija. Zato ne čudi, da je klub svoje nove moči tako na igrišču kot na položaju funkcionarjev iskal ravno v mlinu.
Nogometni klubi na vasi so bili pred prvo svetovno vojno prava redkost. Šele po letu 1918 je nogomet iz večjih mest začel prodirati tudi na podeželje. Klub iz Zakolanov je v tistem obdobju nastopal v najnižji ligi. Njihovi
Del (obvezne) članske opreme so tudi nogometne nogavice (štucne) s klubskim grbom.
Članska ekipa (takrat še) Sokol Zakolany v sezoni 2005/06. Vir Fotbal Zakolany
nasprotniki so bile večinoma ekipe iz okolice Prage. V tako oddaljene kraje se je ekipa odpravljala zgodaj zjutraj z vlakom in se domov vračala zvečer. Ob predloženi vozovnici so bili igralcem povrnjeni potni stroški. Priljubljenost nogometa in številni igralci so klubu takrat omogočali sestaviti celo dve ekipi. Ki sta večinoma igrala tekmi ena za drugo. Od ustanovitve je bil nogometni klub del zakolanskega sokola, ki je skrbel tudi za družabno življenje v kraju z organizacijo karnevalov, plesov, aktivnih večerov itd.
Ena večjih težav s katero se je klub ubadal v začetnih desetletjih svojega delovanja, je bilo igrišče. Tekme je tako igral na večih lokacijah v vasi oz. njeni bližini. Vse do leta 1917, ko pride do dogovora z lastnico zemljišča za ceno sena, ki je odgovarjala površini nogometnega igrišča. Ker je sčasoma cena sena na trgu narasla na trikratnik prvotnega zneska, klub ni bil več zmožen plačevati
dogovorjene najemnine. Zaradi dolgov je lastnica zemljišča tožila klub. Sodišče je klubu naložilo poplačilo vseh preteklih dolgov. A ker je bila klubska blagajna prazna, so dolg na koncu poravnali klubski funkcionarji iz svojih žepov. Klub je s tem izgubil igrišče kar je privedlo do krize moštva in posledično tudi prenehanje nogometne aktivnosti v kraju. Medtem ko so je pričel razcvet nogometnih klubov v okoliških vaseh, so prebivalci Zakolanov bili od leta 1923 pa vse do obdobja druge svetovne vojne prikrajšani za nogometne užitke. Leta 1942 se nogometna aktivnost obnovi, klub pa svoje domovanje najde na vzpetini nad Zakolany, imenovani Budeč. Na tej lokaciji igra svoje domače tekme do leta 1947, ko v vasi uredijo igrišče na današnji lokaciji. Nogometni klub znova postane član lokalnega sokola in se preimenuje iz SK Zakolany v TJ Sokol Zakolany. Leta 1957 je bil ob igrišču postavljan klubski objekt z garderobami. V vsem tem obdobju so Zakolany nastopali v najnižjih dveh ligah.
Leta 1972 se klubu prvič uspe uvrstiti v najvišjo ligo okrožja (danes osma liga). Odlična generacija domačih nogometašev je svoj uspeh nadgradila že leto zatem (in s tem na najlepši možen način ovekovečila 60-letnico nastanka kluba) ter s končnim prvim mestom napredovala na regionalni nivo, kjer je nastopala vse do leta 1978. 70. leta prejšnjega stoletja tako veljajo za najuspešnejše obdobje v dolgi zgodovini kluba. Vse do leta 1993 je nato moštvo izmenično nastopalo v prvi in drugi okrožni ligi (danes osma in deveta liga), ko sledi izpad v najnižjo ligo.
Rezultatsko najuspešnejše obdobje ni zaznamovala zgolj članska ekipa. V 70. letih so klubske barve nosile tudi selekcije dečkov ter mladincev. Vidne uspehe pa je z nastopanjem v drugi državni ligi dosegala še ženska ekipa.
Člansko moštvo Zakolanov v letu 2022. Vir Fotbal Zakolany
V klubu ne skrivajo želje po obnovi svojih prostorov. Pogled na pokriti del (tribuno) pred dotrajanim klubskim objektom.
Proti koncu 90-ih let je zanimanje za nogomet v kraju upadlo. Zaradi premajhnega števila igralcev je nogometna dejavnost v Zakolanyh še drugič v zgodovini kluba zamrla. To obdobje je trajalo pet let (2000 – 05). V tem času sta tekme na njihovem igrišču igrala dva okoliška nogometna kluba.
Leta 2005 zahvaljujoč izkušenim klubskim funkcionarjem ob iniciativi igralcev ter finančni pomoči sponzorjev uspe nogometni klub znova oživeti. Od takrat dalje je člansko moštvo reden udeleženec najnižje rangiranega tekmovanja v kladenskem okrožju.
Vse do leta 2019 je bil klub ves čas svojega delovanja član zakolanskega sokola. Ker po besedah Novaka klub s strani vodilnih v sokolu ni bil deležen nikakršne pomoči oz.
posluha za nogomet, so se odgovorni takrat odločili za izstop. Klub se je preimenoval v Fotbal Zakolany. Leto kasneje so si nadeli nov grb na katerem je upodobljena krona, ki se navezuje na kneza svetega Vaclava, ki naj bi v svojem življenju obiskoval posvetno mesto na vzpetini nad Zakolany.
Infrastruktura
Nogometno igrišče v Zakolanyh se nahaja dobrih sto metrov od (neuradnega) središča vasi. Vzdolž vzhodne strani igrišča poteka priljubljena kolesarska pot, ki je hkrati ločnica med športnim objektom in Zakolanskym potokom. Čeprav je objekt pristopen z vseh strani, je uraden vhod z nasprotne strani od koder je edino možno priti do igrišča tudi z avtom. Na travniku za golom na severni strani se nahaja otroško igrišče. Nogometna infrastruktura je sicer v lasti zakolanskega sokola. Manjša prednost za klub je, da igrišče ne obdaja noben bivanjski objekt. Uradno se imenuje Štadion Aloisa Vašatka kar daje vedeti tudi napis ob vhodu k igrišču z glavne ceste skozi vas. Gre za nekdanjega funkcionarja kluba, ki je postavil temelje današnjega štadiona. Vašatko je bil eden izmed
Na malenkost dvignjenem terenu vzdolž avt črte je nameščenih nekaj klopi.
Ob igrišču bomo zaman iskali rezervni klopi. Namesto njiju sta nameščeni premični klopi. Napis na transparentu nad njima določa, da je prostor namenjen gostujočim igralcem in strokovnemu vodstvu.
14-ih potnikov, ki so leta 1964 izgubili življenje v železniški nesreči, ki se je pripetila zgolj nekaj deset metrov od nogometnega igrišča. Njegovo nogometno poslanstvo je nadaljeval sin, ki je bil pred 20-imi leti eden izmed najzaslužnejših za ponovno obuditev nogometa v kraju.
Marsikomu bi ob vhodu v oči padel tudi kovinski kiosk, ki je pred davnimi leti služil blagajniku za pobiranje vstopnine. Danes bi tovrstni artefakt bolj sodil v nogometni muzej. Podobno, kot nemara večji del notranjih prostorov klubskega objekta. Ta je postavljen vzdolž igrišča, približno dober meter nad igralno površino. Večji klubski prostor s točilnim pultom ter mizami in stoli v njem sicer deluje v »nogometnem stilu«. Tudi zaradi številnih pokalov, dresov in ostalih rekvizitov bolj ali manj znanih klubov ter nogometašev s katerimi se je klub ali kateri od odgovornih tako ali drugače srečal v preteklosti in ki krasijo prostor. Z nekaj več svetlobe in pridnih rok, ki bi poskrbele za odstranitev že dodobra zaprašenih starejših klubskih slik ter pokalov, bi prostor deloval
precej bolj prijazno. Takoj ob vstopu v objekt steno hodnika krasi pano s številnimi simboli klubov s katerimi so se srečevale predvsem mlajše klubske selekcije na turnirjih v tujini. Pogled v garderobi (v katerih so namesto klopi nameščeni kar stoli častitljive starosti) dopolni vtis o objektu v katerem se je čas ustavil pred davnimi desetletji. Nedvomno bi si klub zaslužil (že zaradi otrok) dostojnejše prostore. Po besedah Novaka naj bi bile vsaj garderobe v kratkem deležne obnove. Zaradi opisanega niti ne čudi, da mladi nogometaši prostor pred objektom, kjer je nameščenih nekaj klopi z mizami, koristijo tudi za preoblačenje pred in po treningih.
Posebno omembo si zaslužita tudi rezervni klopi ob igrišču. Točneje napisano – tisto, kar nadomešča ta del nogometnega objekta. Ob igrišču v Zakolanyh namreč ne bomo našli rezervni klopi, kakršne so vajeni nogometni gledalci. Gostujočo rezervno klop nadomešča zgolj napis »gostje« (»hoste«) na betonski podlagi pred objektom in pod njo nameščena premična klop. Medtem ko na domači strani ni niti napisa niti klopi. Zaradi česar je bil klub deležen tudi opozoril s strani okrožne nogometne zveze.
Da bi bil klubski objekt že davno tega potreben obnove priča tudi pogled v garderobo domače ekipe. Upati gre, da občina kmalu najde posluh in priskoči klubu na pomoč z obnovo ter poskrbi za času primerne prostore, ki bodo v ponos vsem selekcijam zakolanskega kluba.
Za razliko od ostalih notranjih prostorov klubski (gostinski) prostor s točilnim pultom ter številnimi “malenkostmi” izžareva poseben pridih nogometne tradicije.
Samo igrišče prekriva urejen travnik, ki na daleč zakriva manj kvalitetno igralno podlago. Igrišče je namreč na določenih mestih precej neravno. Odgovorni v klubu se sicer trudijo površino vzdrževati tudi z zalivanjem na klasičen način (s cevjo in prek razpršilnika). A bi za dvig kvalitete bil verjetno potreben še kak dodaten pripomoček, ki si ga v klubu ne morejo privoščiti.
Da bi svojemu podmladku omogočili kar se da kvaliteten trening, so odgovorni poskrbeli za namestitev nekaj reflektorjev za enim izmed golov. S tem je klub omogočil treniranje na naravni podlagi tudi v obdobju pozne jeseni in zime, ko so tovrstne aktivnosti ob dnevni svetlobi močno omejene.
Igralski kader članske ekipe in vodstvo kluba
Predsedniško funkcijo v klubu opravlja Martin Himl. A se zdi, da smer delovanja kluba daje predvsem Ivan Novak. Ki je tudi uradni trener vseh treh
Izkušeni David Ronn je v moštvu zadolžen za doseganje zadetkov.
mlajših selekcij, ki v aktualni sezoni nastopajo v prvenstvu. Neuradno dirigentsko palico prevzame tudi na tekmah članske ekipe na katerih tu in tam tudi sam obuje kopačke in steče na teren pomagati svojim soigralcem. Od katerih jih kar nekaj šteje znatno več pomladi od Novaka. Kot denimo 57-letni Petr Kalensky, ki s kapetanskim trakom na rami velja za najstarejšega nogometaša v moštvu.
Čas tekem lahko Ivan Novak izkoristi tudi za spomin na kakšno preteklo družinsko prigodo. Družbo v moštvu mu namreč delata oba njegova brata, Pavel in Antonin. Skupaj s Tomašem Tvrdikom ima hkrati tudi najdaljši staž med vsemi aktivnimi nogometaši Zakolan. Oba namreč nosita rdeči klubski dres vse od ponovne oživitve nogometa v kraju (2005). Najbolj znani od trojice bratov Novak je tudi eden izmed peterice nogometašev, ki imajo svoje prebivališče prav v kraju svojega aktualnega kluba.
Za vsaj nekaj starostnega ravnotežja v moštvu tu in tam poskrbi kak golobradi mladenič, ki zapolni igralski kader poln veteranov. Vietnamec Danh Ngo zopet skrbi za kanček mednarodne eksotike. Nogometne tekme mu pomenijo
57-letni kapetan Petr Kalensky je najstarejši igralec Zakolanov.
predvsem krajše oddihe od napornega trgovanja kozic, ki jih iz svoje domovine uvaža na Češko. Ob tem velja omeniti, da Ngojev sin prav tako igra nogomet. Je član B ekipe že večkrat omenjenega kluba Bohemians. Uspelo pa se mu je prebiti tudi v mlado vietnamsko reprezentanco. Da se kakšna žoga znajde tudi v nasprotnikovi mreži je še najbolj zaslužen izkušeni veteran David Ronn. S štirimi zadetki prvi
strelec moštva je svojo nogometno pot kot šestletnik pričel pri Sparti iz Prage. Pri 10-ih se je pridružil praški Slavii ter leto kasneje odšel v še en praški klub Slavoj za katerega je nastopal vse do članov, kjer je nato nastopal za različne praške kluba v prvi mestni ligi (danes peti ligi). Z izjemo igranja za Motorlet, s katerim je nastopal tudi v četrti ligi.
Mlajše kategorije
Že pogled na klubsko spletno stran daje vedeti, da imajo nastopi in treningi mlajših selekcij v Zakolanyh večjo težo od članske ekipe. Pravzaprav spada zakolanski klub med redke, kjer je člansko moštvo povsem podrejeno svojim naslednikom. Glavna zasluga gre seveda Ivanu Novaku, ki je svojo nogometno aktivnost v veliki meri podredil vzgoji mladih nogometašev. Ne le v nogometnem smislu. Zapis na spletni strani (namenjen staršem otrok) do potankosti razkriva njegovo oz. klubsko
Za družinski pridih v moštvu skrbijo bratje Novak – od leve Pavel, Antonin in Ivan.
filozofijo dela z mladimi. Nogometni treningi ne pomenijo zgolj zapolnitev prostega časa otrok, temveč tudi priložnost za njihovo vzgojo. In s tem večjo možnost, da bo otrok odrasel v spodobnega človeka. Kar je tudi Novakov primarni cilj. Naslednja želja je nato vzgojiti uspešnega športnika – nogometaša. A je pot do tja dolga, naporna in trnova. Možnost za uspeh pa v najbolj množičnem športu zelo majhna. Ker želijo v mladih igralcih prebuditi strast do nogometa, se klub udeležuje oz. organizira nogometne turnirje. S čimer »prisili« otroke, da dneve preživljajo z žogo in svojimi vrstniki namesto v družinskem krogu.
Ekipa starejših dečkov, ki se ji na treningih občasno pridruži tudi češka kadetska reprezentantka Lucie Čižkova (na sliki druga z desne).
Kot eden redkih (če ne celo edini) klubov v državi so se v Zakolanyh odločili treninge popestriti s tehniko iz brazilskih nogometnih šol. Že omenjeni freestyle naj bi mladim nogometašem pomagal razvijati gibanje kot tudi ustvarjalnost. Tovrstni treningi pomagajo otrokom pri dvigu samozavesti in hkrati pomenijo tudi zabavo.
Če mnogi klubi vabijo mlade ljubitelje žogobrca v svoje vrste z zanimivimi in vabljivimi parolami ter podobami najuspešnejših nogometašev, v Zakolanyh ostajajo trdno na realnih tleh. Pri čemer v oči pade predvsem stavek, kjer dajejo staršem jasno vedeti kolikšna je verjetnost, da bo njihov otrok postal profesionalni nogometaš na Češkem (zelo majhna) ali uspešen na evropskem nivoju (praktično nična).
V Zakolanyh se seveda ne morejo primerjati z večjimi okoliškimi
klubi kar se tiče uspehov in številčnosti zasedbe. Kljub temu njihovo večletno delo z mladimi kaže zelo pozitivne rezultate. Kar je hkrati dokaz, da lahko najmlajšim nogometašem uspe stopiti na višji nivo tudi skozi najožja nogometna vrata. Seveda pa za to potrebujejo vsaj osnovne pogoje v svojem bližnjem okolju.
Zakolany imajo v tekoči sezoni v tekmovanja prijavljene tri mlade selekcije – mlajše cicibane ter mlajše in starejše dečke. Med vsemi mladimi nogometaši, ki nosijo zakolanski dres, je tudi zadostno število otrok, ki padejo v kategorijo starejših cicibanov. A so se v klubu zaradi usmeritve odločili otroke te kategorije vključiti v starejšo kategorijo (mlajši dečki). Tudi zavoljo slabših rezultatov. Po besedah Novaka razlog tiči predvsem v večjem igrišču, na katerem igra kategorija igralcev do 12-ega leta starosti. S tem imajo otroci več prostora za tek in posledično manj možnosti fizičnih kontaktov.
Če rezultati pri najmlajših dveh kategorijah niso v prvem planu (posledično zato okrožna nogometna zveza ne vodi oz. objavlja lestvic klubov), prvenstvo pri starejših dveh kategorijah (ml. in st. dečki) v smislu točkovanja in vodenja lestvic poteka na enak način, kot pri kadetih, mladincih in članih. Zelo uspešno v aktualni sezoni nastopajo starejši dečki, ki v ligi na nivoju okrožja trenutno zasedajo visoko tretje mesto (od skupno 13-ih klubov). Nekoliko manj uspešna je generacija mlajših dečkov. Slednji so trenutno v eni od dveh skupin z eno zmago na predzadnjem mestu.
V nekaterih izmed preteklih sezon so Zakolany prijavili isto starostno kategorijo celo v dve tekmovanji. Tako so denimo mlajši dečki v sezoni 2021/22 nastopali na nivoju okrožja (kjer ekipe nastopajo s sedmimi igralci v polju ter vratarjem) in tudi regije (kjer je v polju en igralec več, a se
Ekipa starejših dečkov Zakolanov med tako imenovanim free style nogometnim treningom, ki ga vodi Jan Weber.
tekme odvijajo na večji igralni površini). Z vidika mlajših kategorij je bila za klub omenjena sezona med najuspešnejšimi. Starejši dečki so takrat osvojili prvo mesto v okrožnem prvenstvu, medtem ko so njihovi mlajši klubski vrstniki osvojili končno šesto mesto med 18-imi sodelujočimi klubi v regiji.
Ob uspešni uveljavitvi igralcev v okoliških klubih ter dobro zastavljeni nogometni viziji pri otrocih oz. mladostnikih do 15-ega leta starosti se samo po sebi postavlja vprašanje zakaj v Zakolanyh ne ponudijo domačim fantom in dekletom možnost nadaljnjega nogometnega razvoja še s formiranjem kadetske in mladinske ekipe. To možnost trener Novak odločno zavrača. Eden od razlogov je predvsem v omejeni infrastrukturi in (pre)obremenitvi igrišča. Tako domačim igralcem po koncu sezone ob dopolnjenem 15-letu starosti ne preostane drugega, kot oditi v bližnje (ali manj bližnje) klube. Manj uspešni nadaljujejo z nogometom denimo v bližnjem kraju Kralupy nad Vltavo, bolj uspešni v Kladnem ali katerem izmed praških klubov.
Trud in dobro delo z mladimi nadobudneži je že kar nekaj mladim igralcem iz Zakolanov odprlo vrata v večje klube, kjer si na mnogo višjem nivoju tlakujejo svojo nogometno pot proti članski karieri. Kar je za trenerja Novaka tudi največja nagrada. Tako lahko v aktualni sezoni v mlajših kategorijah kluba Kladno (člansko moštvo nastopa v 3. češki ligi) najdemo štiri igralce iz Zakolanov, trije nosijo dres Bohemians-a in eden Dukle (oba praška kluba sta člana prve češke lige). Večina teh nogometašev je letnik 2010. Trenutno najbolj znano nogometno ime zakolanskega nogometa podira mite o nogometu kot moškem športu. Gre za Lucio Čižkovo, trenutno nogometašico praške Slavie in kadetsko reprezentantko Češke. Lokalni ljubitelji nogometa lahko dekliški dragulj večkrat vidijo tudi na igrišču v Zakolanyh, kjer s svojimi fantovskimi vrstniki izpopolnjuje tehniko obvladanja žoge oz. t.i. freestyle nogometa.
V preteklosti je za mlajše selekcije nastopalo tudi nemalo deklet. Ekipe v najmlajših kategorijah so večinoma sestavljene tako iz dečkov kot deklic. Če je bilo še v lanskem letu število deklet in fantov praktično enako, se je to sezono tehtnica nagnila konkretno na fantovsko stran. V klubu imajo trenutno v vseh mladih kategorijah tri predstavnice nežnejšega spola.
Medijska pokritost in cilji kluba
Zakolanom nikakor ne gre očitati neaktivnosti na svetovnem spletu. Že ob vnosu imena kluba v iskalnik se ponudi kar nekaj aktivnih socialnih omrežij. Tako lahko najdemo fotografije na Instagramu, od leta 2019 aktivni Facebook znova ponuja prispevke in video posnetke s turnirjev mlajših kategorij. Na njem lahko najdemo tudi mnogo posnetkov potez, tehnike in ostalih nogometnih trikov, ki pripomorejo pri širjenju nogometnega znanja. Poleg naštetega ima klub tudi aktivno spletno stran na kateri lahko najdemo tekoča obvestila o treningih in prihajajočih tekmah mlajših kategorij, reportaže in prispevke s turnirjev ter tekem kjer ne manjkajo niti fotografije.
Prav vsi našteti mediji so v celoti ali v veliki meri namenjeni mlajšim kategorijam. Nekaj malega prostora članski ekipi je namenjenega zgolj na klubski spletni strani. In še to ne kaj več od razporeda jesenskega dela sezone. Zanimivo, da niti pred domačo prvenstveno tekmo na oglasni deski v Zakolanyh ne bomo opazili plakata z vabilom na tekmo. Kar zgolj priča o usmeritvi kluba. Ki se zahvaljujoč udejstvovanju mlajših selekcij na turnirjih doma in predvsem v tujini nemalokrat pojavlja tudi v lokalnih medijih. In s tem skrbi za pozitivno zunanjo podobo.
Kljub temu, da člansko moštvo »pluje« v povsem drugih vodah, po besedah Novaka strahu za prihodnost nogometa v kraju ni. Nogometni entuziasti so v članski ekipi vedno dobrodošli. Bistvo njihovega udejstvovanja je predvsem v zabavi in druženju. Tudi zato prva violina Zakolanov iz vrst nogometašev, ki so v bližnji preteklosti ali ki aktualno nastopajo za katero od mlajših klubskih kategorij, ne vidi nikogar v prihodnosti igrati za člansko moštvo. Cilj kluba je namreč omogočiti mladim nogometašem udejstvovanje na višjem nivoju, kot jim ga (trenutno) ponuja igranje za člansko vrsto svojega matičnega kluba.
Četudi bo čas naredil svoje in leta razredčila člansko vrsto do te mere, da bo prenehala z igranjem, to ne bo imelo vpliva na nadaljnje udejstvovanje pri vzgoji nogometnega podmladka. Vsaj dokler bo klubska dirigentska palica v rokah Ivana Novaka. Pri tem gre upati, da svoj dolg do kluba opravi tudi sokolsko društvo oz. občina. Obnova klubskih prostorov bi v tem primeru morala biti prioritetna naloga lokalnih oblasti. Predvsem zaradi vseh otrok, ki si zaslužijo dostojnejše prostore (garderobe). Nenazadnje so ravno oni tisti, ki so že nekajkrat v medijih poskrbeli o dobrem glasu Zakolanov.
Člansko moštvo Fotbal Zakolany v jesenskem delu sezone 2025/26.
Velikost, gostota prebivalstva in visoka stopnja razvitosti imajo nedvomno največji vpliv na številčnost nogometnih klubov v Osrednječeški regiji. Čeprav gre za eno od 13-ih regij v državi, v njej v aktualni sezoni nastopa kar 258 desetoligaških moštev (od skupno 612-ih). Kot edina regija ima organizirano tekmovanje na najnižjem nivoju v prav vseh svojih okrožjih (12). Eno od teh je tudi Kladno (z največjim mestom v regiji). V njej se za prvenstvene točke bori 14 moštev. Med njimi so tudi nogometaši iz vasi Zakolany. Mnogi od njih že v častitljivih letih.
Ravno leta so glavni razlog za slabše rezultate kluba tako v pretekli kot tudi tekoči sezoni. Če so Zakolany minulo sezono končali na zadnjem mestu z devetimi osvojenimi točkami za tri zmage in skupno kar 185-imi prejetimi zadetki, letošnji uvod v sezono kaže, da bi znal biti ogrožen tudi ta (negativni) rekord. Po osmih odigranih krogih je namreč moštvo še brez osvojene točke in z razliko v zadetkih 7:74.
Ivan Novak velja za gonilno silo Zakolanov, ki za svoj klub živi od jutra do večera.
Po besedah alfe in omege kluba Ivana Novaka, ki kljub 47-im letom še vedno nosi dres svojega lokalnega kluba, so pri članskem moštvu rezultati potisnjeni v drugi plan. Prioriteta je druženje in zabava, ki jo nogomet na tem nivoju prinaša.
Nogometno igrišče v Zakolanyh se nahaja med glavno cesto in lokalno železniško progo.
Povsem drugačno podobo kaže klub ob omembi mlajših kategorij. Glavna zasluga za pozitiven nogometni trend v kraju gre ravno Ivanu Novaku. Novak velja za osebnost, ki se je ne bi branil noben nogometni klub, ki mu je blizu delo z mladimi. Svoje življenje je v veliki meri podredil ravno najpomembnejši postranski strani. V mladosti je treniral v treh praških klubih (ČAFC, Dukla in Viktoria Žižkov), se kasneje posvetil futsalu ter zatem priženil v Zakolane. V prav tako nogometno družino. Njegov svak je namreč znano ime čeških nogometnih zelenic – Vaclav Kalina. Kalina je svoje prve nogometne korake pričel v Zakolanyh. V svoji profesionalni karieri je igral za prvoligaška moštva Kladno, Mlada Boleslav in praški Bohemians 1905. Danes 47-letni Kalina je še vedno aktiven nogometaš, saj je član tretjeligaša Kladno. Kmalu po prihodu v Zakolane je Novak pričel s treniranjem nadebudnih žogobrcarjev. Dodatno motivacijo pri delu z otroki mu je predstavljalo rojstvo sina Ivana, ki sledi očetovim stopinjam in danes nosi zeleno beli dres kadetske ekipe Bohemians iz Prage. Svoje nogometno znanje je izpopolnjeval tudi na izobraževalnem področju. Tako se med drugim lahko pohvali z UEFA A licenco.
Nogometni objekt v Zakolanyh nosi ime po Aloisu Vašatku – zaslužnem klubskem delavcu, ki je tragično preminul v železniški nesreči nedaleč nogometnega igrišča.
Svoje nogometno znanje Novak ne predaja zgolj fantom in dekletom v Zakolanyh. Sedmo leto namreč deluje tudi v praškem prvoligaškem klubu Bohemians 1905, kjer je treniral selekcije med sedmim in desetim letom starosti. V letošnji sezoni je presedlal na delo s kadetsko ekipo. Ravno po njegovi zaslugi so v Zakolanyh pred letom dni sklenili partnersko pogodbo o sodelovanju z omenjenim praškim klubom. Po besedah Novaka tovrstno sodelovanje ponuja mladim možnost soočiti se z najvišjim nogometnim nivojem v državi. Posledično si v klubu obetajo večji interes otrok učiti se in nadgrajevati svoje nogometne korake. Sodelovanje v praksi pomeni, da imajo otroci in mladostniki iz Zakolanov možnost oditi v višjerangirani kub brez odškodnine. V primeru, da se igralec v novem klubu izkaže, se nato kluba medsebojno dogovorita o višini odškodnine. V nasprotnem se lahko igralec brezplačno vrne v svoj matični klub. Kar bi ne bilo možno, če klubi ne bi imeli tovrstnih dogovorov. Krovna nogometna zveza namreč prepoveduje posojo mladih nogometašev. Po njenem pravilniku je vsak prestop mladoletnega nogometaša ovrednoten z odškodnino 80 tisoč kron (približno 3 200€), kar tudi za najbogatejše klube predstavlja nezanemarljivo vsoto.
Da v klubu namenjajo veliko pozornost delu z mladimi, pričajo tudi transparenti v okolici nogometnega igrišča, ki vabijo otroke k nogometnemu udejstvovanju.
Transparenti na in v okolici nogometnega igrišča ponosno oznanjajo nedavno sklenjeno partnersko sodelovanje med Zakolany in prvoligaškim klubom Bohemians 1905 iz Prage.
Vsakdo od mladih nogometašev Zakolanov se ima tako možnost preizkusiti pri znanem praškem klubu (čigar častni predsednik je svetovno znani Antonin Panenka). Hkrati se lahko tudi najstniki iz okoliških vasi, ki so člani Bohemians, udeležujejo treningov v Zakolanyh.
Da bi mladi nogometaši pridobili čim širše nogometno znanje ter posledično tudi samozavest, je Ivan Novak (na sliki desno) v klub povabil svetovnega prvaka v t.i. freestyle nogometu. Jan Weber (levo) na treningih najstnike uči obvladanja žoge ter razne trike z okroglim usnjem.
Trener Novak s svojo širino in odprtim pogledom ne želi mladim ponuditi zgolj osnov nogometa. Cilj mu je preko treningov mladim dodati tudi samozavest in s tem pomagati pri doseganju ne le nogometnih temveč tudi ostalih ciljev v življenju. Ena izmed nogometnih prvin, ki nogometašem dviguje samozavest, je njihovo obvladanje žoge. Tudi zato so v Zakolanyh treninge za mlajše in starejše dečke popestrili s t.i. freestyle-om. In pri tem angažirali kar svetovnega prvaka v tej disciplini Jana Webra. Treningi obvladanja raznih trikov z žogo potekajo na vsakih 14 dni, udeleži pa se ga zgolj skupina najbolj nadarjenih otrok. Ki imajo nato v naslednjih dveh tednih nalogo naučiti se novih potez. V primeru, da naloge ne izpolnijo lahko sledi tudi odslovitev igralca z nadaljnjih treningov te vrste.
Igralno površino prekriva skrbno urejena zelenica pod katero se skriva neravna podlaga.
Zelo aktivni so v klubu tudi v organizaciji in udeležbi na turnirjih, kjer se imajo mladi nogometaši možnost srečevati se s svojimi vrstniki iz precej bolj zvenečih klubov. Marca letos so tako v Zakolanyh organizirali turnir za cicibane, ki se ga je udeležilo 15 klubov s Češke. Neredko se z ekipo starejših dečkov odpravijo tudi na mednarodne turnirje na Poljsko, v Nemčijo in na Hrvaško (Umag) oz. organizirajo poletne kampe. Spomladi se selekcija U-15 običajno udeleži turnirja v italijanski Ravenni, kjer na uvodnem ceremonialu prisotnim ponosno pokaže naučene poteze obvladanja žoge, kar po besedah Novaka fantom in dekletom pomaga pri dvigu samozavesti. Letošnjo pomlad so se tako mladi Zakolančani na turnirju srečali tudi z ekipo kranjskega Triglava (tekma se je končala z rezultatom 2:0 za kranjske orle).
Znak ob kolesarski stezi na zanimiv način opozarja kolesarje (in tudi pešce) na bližino nogometnega igrišča.
V toplejših dneh poteka zalivanje zelenice na “klasičen” način.
Tudi bežnemu obiskovalcu, ki mu nogomet ni blizu, med sprehodom po Zakolanyh kmalu postane jasno, da nogomet igra še kako pomembno vlogo v tej osrednječeški vasi. Kar nekaj oglasnih panojev ob igrišču in v njegovi bližini daje ponosno vedeti na partnersko sodelovanje lokalnega kluba z Bohemians. In tudi na častitljivo dobo delovanja samega kluba.
Odgovorne gre pohvaliti tudi za trud, ki ga vlagajo v zunanjo podobo kluba. Čeprav gre za majhen klub, so pred udeležbo na turnirju v Ravenni pred dvema letoma izdelali prav posebne drese in šale, ki so jih nato podarili svojim nasprotnikom. Omeniti velja tudi biltene, ki jih je klub izdal ob koncu let 2023 in 24. Kmalu po objavi novega klubskega grba (leta 2020) so svojim privržencem ponudili celo stensko uro s klubskim simbolom.
Poleg artiklov s klubskim simbolom so v klubu naročili posebno kolekcijo dresov s katero je selekcija dečkov nastopila na mednarodnem turnirju.
Leta 2013 je klub obeležil 100-letnico delovanja s programom, ki ga je vodila filmska in gledališka igralka Barbora Štěpanova. Znana moderatorka živi z družino v bližini nogometnega igrišča. Občasno jo je skupaj z možem možno videti tudi na tekmah Zakolanov. Štěpanova velja za aktivno udeleženko protitotalitarnega režima. Leta 1986 je v Brnu podpisala Listino 77 (ki je mdr. kritizirala teptanje človekovih pravic s strani takratne oblasti). Leta 1988 so jo med protikomunističnimi demonstracijami na Vaclavskem trgu v Pragi aretirali in jo obtožili napada na javnega uslužbenca. Med letoma 1990 in 92 je bila zaposlena kot osebna tajnica predsednika Češkoslovaške Vaclava Havla. Njene druge poroke junija 1990 se je kot gost udeležil tudi Havel. Štěpanova je preko svojih družinskih vez mdr. pomagala klubu z nakupom dresov za najmlajše nogometaše.
Del (obvezne) članske opreme so tudi nogometne nogavice (štucne) s klubskim grbom.
Očitno je, da je člansko moštvo Zakolanov konkretno v senci svojih naslednikov. Posledično njihove tekme nimajo takšnega rezultatskega naboja, kot to velja pri večini drugih ekip. Zaradi bližine je nekaj več adrenalina predstavljala tekma proti klubu iz kraja Otvovice. Vse dokler se njihovim sosedom pred nekaj sezonami ni uspelo uvrstiti ligo višje.
Zgodovina in uspehi kluba
Začetek nogometa v Zakolanyh sega v davno leto 1913, ko je bil v kraju na pobudo šolarjev ustanovljen nogometni krožek z imenom LIBUŠE Zakolany. Sčasoma se je dejavnost krožka razširila v klub. Eden glavnih delodajalcev v tistem obdobju je bil vaški mlin, kjer si je svoj kruh služila predvsem mlajša generacija. Zato ne čudi, da je klub svoje nove moči tako na igrišču kot na položaju funkcionarjev iskal ravno v mlinu.
Članska ekipa (takrat še) Sokol Zakolany v sezoni 2005/06. Vir Fotbal Zakolany
Nogometni klubi na vasi so bili pred prvo svetovno vojno prava redkost. Šele po letu 1918 je nogomet iz večjih mest začel prodirati tudi na podeželje. Klub iz Zakolanov je v tistem obdobju nastopal v najnižji ligi. Njihovi nasprotniki so bile večinoma ekipe iz okolice Prage. V tako oddaljene kraje se je ekipa odpravljala zgodaj zjutraj z vlakom in se domov vračala zvečer. Ob predloženi vozovnici so bili igralcem povrnjeni potni stroški. Priljubljenost nogometa in številni igralci so klubu takrat omogočali sestaviti celo dve ekipi. Ki sta večinoma igrala tekmi ena za drugo. Od ustanovitve je bil nogometni klub del zakolanskega sokola, ki je skrbel tudi za družabno življenje v kraju z organizacijo karnevalov, plesov, aktivnih večerov itd.
Ena večjih težav s katero se je klub ubadal v začetnih desetletjih svojega delovanja, je bilo igrišče. Tekme je tako igral na večih lokacijah v vasi oz. njeni bližini. Vse do leta 1917, ko pride do dogovora z lastnico zemljišča za ceno sena, ki je odgovarjala površini nogometnega igrišča. Ker je sčasoma cena sena na trgu narasla na trikratnik prvotnega zneska, klub ni bil več zmožen plačevati dogovorjene najemnine. Zaradi dolgov je lastnica zemljišča tožila klub. Sodišče je klubu naložilo poplačilo vseh preteklih dolgov. A ker je bila klubska blagajna prazna, so dolg na koncu poravnali klubski funkcionarji iz svojih žepov. Klub je s tem izgubil igrišče kar je privedlo do krize moštva in posledično tudi prenehanje nogometne aktivnosti v kraju. Medtem ko so je pričel razcvet nogometnih klubov v okoliških vaseh, so prebivalci Zakolanov bili od leta 1923 pa vse do obdobja druge svetovne vojne prikrajšani za nogometne užitke. Leta 1942 se nogometna aktivnost obnovi, klub pa svoje domovanje najde na vzpetini nad Zakolany, imenovani Budeč. Na tej lokaciji igra svoje domače tekme do leta 1947, ko v vasi uredijo igrišče na današnji lokaciji. Nogometni klub znova postane član lokalnega sokola in se preimenuje iz SK Zakolany v TJ Sokol Zakolany. Leta 1957 je bil ob igrišču postavljan klubski objekt z garderobami. V vsem tem obdobju so Zakolany nastopali v najnižjih dveh ligah.
Člansko moštvo Zakolanov v letu 2022. Vir Fotbal Zakolany
Leta 1972 se klubu prvič uspe uvrstiti v najvišjo ligo okrožja (danes osma liga). Odlična generacija domačih nogometašev je svoj uspeh nadgradila že leto zatem (in s tem na najlepši možen način ovekovečila 60-letnico nastanka kluba) ter s končnim prvim mestom napredovala na regionalni nivo, kjer je nastopala vse do leta 1978. 70. leta prejšnjega stoletja tako veljajo za najuspešnejše obdobje v dolgi zgodovini kluba. Vse do leta 1993 je nato moštvo izmenično nastopalo v prvi in drugi okrožni ligi (danes osma in deveta liga), ko sledi izpad v najnižjo ligo.
Rezultatsko najuspešnejše obdobje ni zaznamovala zgolj članska ekipa. V 70. letih so klubske barve nosile tudi selekcije dečkov ter mladincev. Vidne uspehe pa je z nastopanjem v drugi državni ligi dosegala še ženska ekipa.
Proti koncu 90-ih let je zanimanje za nogomet v kraju upadlo. Zaradi premajhnega števila igralcev je nogometna dejavnost v Zakolanyh še drugič v zgodovini kluba zamrla. To obdobje je trajalo pet let (2000 – 05). V tem času sta tekme na njihovem igrišču igrala dva okoliška nogometna kluba.
Leta 2005 zahvaljujoč izkušenim klubskim funkcionarjem ob iniciativi igralcev ter finančni pomoči sponzorjev uspe nogometni klub znova oživeti. Od takrat dalje je člansko moštvo reden udeleženec najnižje rangiranega tekmovanja v kladenskem okrožju.
Vse do leta 2019 je bil klub ves čas svojega delovanja član zakolanskega sokola. Ker po besedah Novaka klub s strani vodilnih v sokolu ni bil deležen nikakršne pomoči oz. posluha za nogomet, so se odgovorni takrat odločili za izstop. Klub se je preimenoval v Fotbal Zakolany. Leto kasneje so si nadeli nov grb na katerem je upodobljena krona, ki se navezuje na kneza svetega Vaclava, ki naj bi v svojem življenju obiskoval posvetno mesto na vzpetini nad Zakolany.
V klubu ne skrivajo želje po obnovi svojih prostorov. Pogled na pokriti del (tribuno) pred dotrajanim klubskim objektom.
Infrastruktura
Nogometno igrišče v Zakolanyh se nahaja dobrih sto metrov od (neuradnega) središča vasi. Vzdolž vzhodne strani igrišča poteka priljubljena kolesarska pot, ki je hkrati ločnica med športnim objektom in Zakolanskym potokom. Čeprav je objekt pristopen z vseh strani, je uraden vhod z nasprotne strani od koder je edino možno priti do igrišča tudi z avtom. Na travniku za golom na severni strani se nahaja otroško igrišče. Nogometna infrastruktura je sicer v lasti zakolanskega sokola. Manjša prednost za klub je, da igrišče ne obdaja noben bivanjski objekt. Uradno se imenuje Štadion Aloisa Vašatka kar daje vedeti tudi napis ob vhodu k igrišču z glavne ceste skozi vas. Gre za nekdanjega funkcionarja kluba, ki je postavil temelje današnjega štadiona. Vašatko je bil eden izmed 14-ih potnikov, ki so leta 1964 izgubili življenje v železniški nesreči, ki se je pripetila zgolj nekaj deset metrov od nogometnega igrišča. Njegovo nogometno poslanstvo je nadaljeval sin, ki je bil pred 20-imi leti eden izmed najzaslužnejših za ponovno obuditev nogometa v kraju.
Na malenkost dvignjenem terenu vzdolž avt črte je nameščenih nekaj klopi.
Ob igrišču bomo zaman iskali rezervni klopi. Namesto njiju sta nameščeni premični klopi. Napis na transparentu nad njima določa, da je prostor namenjen gostujočim igralcem in strokovnemu vodstvu.
Marsikomu bi ob vhodu v oči padel tudi kovinski kiosk, ki je pred davnimi leti služil blagajniku za pobiranje vstopnine. Danes bi tovrstni artefakt bolj sodil v nogometni muzej. Podobno, kot nemara večji del notranjih prostorov klubskega objekta. Ta je postavljen vzdolž igrišča, približno dober meter nad igralno površino. Večji klubski prostor s točilnim pultom ter mizami in stoli v njem sicer deluje v »nogometnem stilu«. Tudi zaradi številnih pokalov, dresov in ostalih rekvizitov bolj ali manj znanih klubov ter nogometašev s katerimi se je klub ali kateri od odgovornih tako ali drugače srečal v preteklosti in ki krasijo prostor. Z nekaj več svetlobe in pridnih rok, ki bi poskrbele za odstranitev že dodobra zaprašenih starejših klubskih slik ter pokalov, bi prostor deloval precej bolj prijazno. Takoj ob vstopu v objekt steno hodnika krasi pano s številnimi simboli klubov s katerimi so se srečevale predvsem mlajše klubske selekcije na turnirjih v tujini. Pogled v garderobi (v katerih so namesto klopi nameščeni kar stoli častitljive starosti) dopolni vtis o objektu v katerem se je čas ustavil pred davnimi desetletji. Nedvomno bi si klub zaslužil (že zaradi otrok) dostojnejše prostore. Po besedah Novaka naj bi bile vsaj garderobe v kratkem deležne obnove. Zaradi opisanega niti ne čudi, da mladi nogometaši prostor pred objektom, kjer je nameščenih nekaj klopi z mizami, koristijo tudi za preoblačenje pred in po treningih.
Da bi bil klubski objekt že davno tega potreben obnove priča tudi pogled v garderobo domače ekipe. Upati gre, da občina kmalu najde posluh in priskoči klubu na pomoč z obnovo ter poskrbi za času primerne prostore, ki bodo v ponos vsem selekcijam zakolanskega kluba.
Posebno omembo si zaslužita tudi rezervni klopi ob igrišču. Točneje napisano – tisto, kar nadomešča ta del nogometnega objekta. Ob igrišču v Zakolanyh namreč ne bomo našli rezervni klopi, kakršne so vajeni nogometni gledalci. Gostujočo rezervno klop nadomešča zgolj napis »gostje« (»hoste«) na betonski podlagi pred objektom in pod njo nameščena premična klop. Medtem ko na domači strani ni niti napisa niti klopi. Zaradi česar je bil klub deležen tudi opozoril s strani okrožne nogometne zveze.
Samo igrišče prekriva urejen travnik, ki na daleč zakriva manj kvalitetno igralno podlago. Igrišče je namreč na določenih mestih precej neravno. Odgovorni v klubu se sicer trudijo površino vzdrževati tudi z zalivanjem na klasičen način (s cevjo in prek razpršilnika). A bi za dvig kvalitete bil verjetno potreben še kak dodaten pripomoček, ki si ga v klubu ne morejo privoščiti.
Da bi svojemu podmladku omogočili kar se da kvaliteten trening, so odgovorni poskrbeli za namestitev nekaj reflektorjev za enim izmed golov. S tem je klub omogočil treniranje na naravni podlagi tudi v obdobju pozne jeseni in zime, ko so tovrstne aktivnosti ob dnevni svetlobi močno omejene.
Za razliko od ostalih notranjih prostorov klubski (gostinski) prostor s točilnim pultom ter številnimi “malenkostmi” izžareva poseben pridih nogometne tradicije.
Igralski kader članske ekipe in vodstvo kluba
Predsedniško funkcijo v klubu opravlja Martin Himl. A se zdi, da smer delovanja kluba daje predvsem Ivan Novak. Ki je tudi uradni trener vseh treh mlajših selekcij, ki v aktualni sezoni nastopajo v prvenstvu. Neuradno dirigentsko palico prevzame tudi na tekmah članske ekipe na katerih tu in tam tudi sam obuje kopačke in steče na teren pomagati svojim soigralcem. Od katerih jih kar nekaj šteje znatno več pomladi od Novaka. Kot denimo 57-letni Petr Kalensky, ki s kapetanskim trakom na rami velja za najstarejšega nogometaša v moštvu.
Čas tekem lahko Ivan Novak izkoristi tudi za spomin na kakšno preteklo družinsko prigodo. Družbo v moštvu mu namreč delata oba njegova brata, Pavel in Antonin. Skupaj s Tomašem Tvrdikom ima hkrati tudi najdaljši staž med vsemi aktivnimi nogometaši Zakolan. Oba namreč nosita rdeči klubski dres vse od ponovne oživitve nogometa v kraju (2005). Najbolj znani od trojice bratov Novak je tudi eden izmed peterice nogometašev, ki imajo svoje prebivališče prav v kraju svojega aktualnega kluba.
Izkušeni David Ronn je v moštvu zadolžen za doseganje zadetkov.
57-letni kapetan Petr Kalensky je najstarejši igralec Zakolanov.
Za vsaj nekaj starostnega ravnotežja v moštvu tu in tam poskrbi kak golobradi mladenič, ki zapolni igralski kader poln veteranov. Vietnamec Danh Ngo zopet skrbi za kanček mednarodne eksotike. Nogometne tekme mu pomenijo predvsem krajše oddihe od napornega trgovanja kozic, ki jih iz svoje domovine uvaža na Češko. Ob tem velja omeniti, da Ngojev sin prav tako igra nogomet. Je član B ekipe že večkrat omenjenega kluba Bohemians. Uspelo pa se mu je prebiti tudi v mlado vietnamsko reprezentanco. Da se kakšna žoga znajde tudi v nasprotnikovi mreži je še najbolj zaslužen izkušeni veteran David Ronn. S štirimi zadetki prvi strelec moštva je svojo nogometno pot kot šestletnik pričel pri Sparti iz Prage. Pri 10-ih se je pridružil praški Slavii ter leto kasneje odšel v še en praški klub Slavoj za katerega je nastopal vse do članov, kjer je nato nastopal za različne praške kluba v prvi mestni ligi (danes peti ligi). Z izjemo igranja za Motorlet, s katerim je nastopal tudi v četrti ligi.
Za družinski pridih v moštvu skrbijo bratje Novak – od leve Pavel, Antonin in Ivan.
Mlajše kategorije
Že pogled na klubsko spletno stran daje vedeti, da imajo nastopi in treningi mlajših selekcij v Zakolanyh večjo težo od članske ekipe. Pravzaprav spada zakolanski klub med redke, kjer je člansko moštvo povsem podrejeno svojim naslednikom. Glavna zasluga gre seveda Ivanu Novaku, ki je svojo nogometno aktivnost v veliki meri podredil vzgoji mladih nogometašev. Ne le v nogometnem smislu. Zapis na spletni strani (namenjen staršem otrok) do potankosti razkriva njegovo oz. klubsko filozofijo dela z mladimi. Nogometni treningi ne pomenijo zgolj zapolnitev prostega časa otrok, temveč tudi priložnost za njihovo vzgojo. In s tem večjo možnost, da bo otrok odrasel v spodobnega človeka. Kar je tudi Novakov primarni cilj. Naslednja želja je nato vzgojiti uspešnega športnika – nogometaša. A je pot do tja dolga, naporna in trnova. Možnost za uspeh pa v najbolj množičnem športu zelo majhna. Ker želijo v mladih igralcih prebuditi strast do nogometa, se klub udeležuje oz. organizira nogometne turnirje. S čimer »prisili« otroke, da dneve preživljajo z žogo in svojimi vrstniki namesto v družinskem krogu.
Kot eden redkih (če ne celo edini) klubov v državi so se v Zakolanyh odločili treninge popestriti s tehniko iz brazilskih nogometnih šol. Že omenjeni freestyle naj bi mladim nogometašem pomagal razvijati gibanje kot tudi ustvarjalnost. Tovrstni treningi pomagajo otrokom pri dvigu samozavesti in hkrati pomenijo tudi zabavo.
Če mnogi klubi vabijo mlade ljubitelje žogobrca v svoje vrste z zanimivimi in vabljivimi parolami ter podobami najuspešnejših nogometašev, v Zakolanyh ostajajo trdno na realnih tleh. Pri čemer v oči pade predvsem stavek, kjer dajejo staršem jasno vedeti kolikšna je verjetnost, da bo njihov otrok postal profesionalni nogometaš na Češkem (zelo majhna) ali uspešen na evropskem nivoju (praktično nična).
Ekipa starejših dečkov, ki se ji na treningih občasno pridruži tudi češka kadetska reprezentantka Lucie Čižkova (na sliki druga z desne).
V Zakolanyh se seveda ne morejo primerjati z večjimi okoliškimi klubi kar se tiče uspehov in številčnosti zasedbe. Kljub temu njihovo večletno delo z mladimi kaže zelo pozitivne rezultate. Kar je hkrati dokaz, da lahko najmlajšim nogometašem uspe stopiti na višji nivo tudi skozi najožja nogometna vrata. Seveda pa za to potrebujejo vsaj osnovne pogoje v svojem bližnjem okolju.
Zakolany imajo v tekoči sezoni v tekmovanja prijavljene tri mlade selekcije – mlajše cicibane ter mlajše in starejše dečke. Med vsemi mladimi nogometaši, ki nosijo zakolanski dres, je tudi zadostno število otrok, ki padejo v kategorijo starejših cicibanov. A so se v klubu zaradi usmeritve odločili otroke te kategorije vključiti v starejšo kategorijo (mlajši dečki). Tudi zavoljo slabših rezultatov. Po besedah Novaka razlog tiči predvsem v večjem igrišču, na katerem igra kategorija igralcev do 12-ega leta starosti. S tem imajo otroci več prostora za tek in posledično manj možnosti fizičnih kontaktov.
Če rezultati pri najmlajših dveh kategorijah niso v prvem planu (posledično zato okrožna nogometna zveza ne vodi oz. objavlja lestvic klubov), prvenstvo pri starejših dveh kategorijah (ml. in st. dečki) v smislu točkovanja in vodenja lestvic poteka na enak način, kot pri kadetih, mladincih in članih. Zelo uspešno v aktualni sezoni nastopajo starejši dečki, ki v ligi na nivoju okrožja trenutno zasedajo visoko tretje mesto (od skupno 13-ih klubov). Nekoliko manj uspešna je generacija mlajših dečkov. Slednji so trenutno v eni od dveh skupin z eno zmago na predzadnjem mestu.
V nekaterih izmed preteklih sezon so Zakolany prijavili isto starostno kategorijo celo v dve tekmovanji. Tako so denimo mlajši dečki v sezoni 2021/22 nastopali na nivoju okrožja (kjer ekipe nastopajo s sedmimi igralci v polju ter vratarjem) in tudi regije (kjer je v polju en igralec več, a se tekme odvijajo na večji igralni površini). Z vidika mlajših kategorij je bila za klub omenjena sezona med najuspešnejšimi. Starejši dečki so takrat osvojili prvo mesto v okrožnem prvenstvu, medtem ko so njihovi mlajši klubski vrstniki osvojili končno šesto mesto med 18-imi sodelujočimi klubi v regiji.
Ekipa starejših dečkov Zakolanov med tako imenovanim free style nogometnim treningom, ki ga vodi Jan Weber.
Ob uspešni uveljavitvi igralcev v okoliških klubih ter dobro zastavljeni nogometni viziji pri otrocih oz. mladostnikih do 15-ega leta starosti se samo po sebi postavlja vprašanje zakaj v Zakolanyh ne ponudijo domačim fantom in dekletom možnost nadaljnjega nogometnega razvoja še s formiranjem kadetske in mladinske ekipe. To možnost trener Novak odločno zavrača. Eden od razlogov je predvsem v omejeni infrastrukturi in (pre)obremenitvi igrišča. Tako domačim igralcem po koncu sezone ob dopolnjenem 15-letu starosti ne preostane drugega, kot oditi v bližnje (ali manj bližnje) klube. Manj uspešni nadaljujejo z nogometom denimo v bližnjem kraju Kralupy nad Vltavo, bolj uspešni v Kladnem ali katerem izmed praških klubov.
Trud in dobro delo z mladimi nadobudneži je že kar nekaj mladim igralcem iz Zakolanov odprlo vrata v večje klube, kjer si na mnogo višjem nivoju tlakujejo svojo nogometno pot proti članski karieri. Kar je za trenerja Novaka tudi največja nagrada. Tako lahko v aktualni sezoni v mlajših kategorijah kluba Kladno (člansko moštvo nastopa v 3. češki ligi) najdemo štiri igralce iz Zakolanov, trije nosijo dres Bohemians-a in eden Dukle (oba praška kluba sta člana prve češke lige). Večina teh nogometašev je letnik 2010. Trenutno najbolj znano nogometno ime zakolanskega nogometa podira mite o nogometu kot moškem športu. Gre za Lucio Čižkovo, trenutno nogometašico praške Slavie in kadetsko reprezentantko Češke. Lokalni ljubitelji nogometa lahko dekliški dragulj večkrat vidijo tudi na igrišču v Zakolanyh, kjer s svojimi fantovskimi vrstniki izpopolnjuje tehniko obvladanja žoge oz. t.i. freestyle nogometa.
V preteklosti je za mlajše selekcije nastopalo tudi nemalo deklet. Ekipe v najmlajših kategorijah so večinoma sestavljene tako iz dečkov kot deklic. Če je bilo še v lanskem letu število deklet in fantov praktično enako, se je to sezono tehtnica nagnila konkretno na fantovsko stran. V klubu imajo trenutno v vseh mladih kategorijah tri predstavnice nežnejšega spola.
Medijska pokritost in cilji kluba
Zakolanom nikakor ne gre očitati neaktivnosti na svetovnem spletu. Že ob vnosu imena kluba v iskalnik se ponudi kar nekaj aktivnih socialnih omrežij. Tako lahko najdemo fotografije na Instagramu, od leta 2019 aktivni Facebook znova ponuja prispevke in video posnetke s turnirjev mlajših kategorij. Na njem lahko najdemo tudi mnogo posnetkov potez, tehnike in ostalih nogometnih trikov, ki pripomorejo pri širjenju nogometnega znanja. Poleg naštetega ima klub tudi aktivno spletno stran na kateri lahko najdemo tekoča obvestila o treningih in prihajajočih tekmah mlajših kategorij, reportaže in prispevke s turnirjev ter tekem kjer ne manjkajo niti fotografije.
Prav vsi našteti mediji so v celoti ali v veliki meri namenjeni mlajšim kategorijam. Nekaj malega prostora članski ekipi je namenjenega zgolj na klubski spletni strani. In še to ne kaj več od razporeda jesenskega dela sezone. Zanimivo, da niti pred domačo prvenstveno tekmo na oglasni deski v Zakolanyh ne bomo opazili plakata z vabilom na tekmo. Kar zgolj priča o usmeritvi kluba. Ki se zahvaljujoč udejstvovanju mlajših selekcij na turnirjih doma in predvsem v tujini nemalokrat pojavlja tudi v lokalnih medijih. In s tem skrbi za pozitivno zunanjo podobo.
Kljub temu, da člansko moštvo »pluje« v povsem drugih vodah, po besedah Novaka strahu za prihodnost nogometa v kraju ni. Nogometni entuziasti so v članski ekipi vedno dobrodošli. Bistvo njihovega udejstvovanja je predvsem v zabavi in druženju. Tudi zato prva violina Zakolanov iz vrst nogometašev, ki so v bližnji preteklosti ali ki aktualno nastopajo za katero od mlajših klubskih kategorij, ne vidi nikogar v prihodnosti igrati za člansko moštvo. Cilj kluba je namreč omogočiti mladim nogometašem udejstvovanje na višjem nivoju, kot jim ga (trenutno) ponuja igranje za člansko vrsto svojega matičnega kluba.
Četudi bo čas naredil svoje in leta razredčila člansko vrsto do te mere, da bo prenehala z igranjem, to ne bo imelo vpliva na nadaljnje udejstvovanje pri vzgoji nogometnega podmladka. Vsaj dokler bo klubska dirigentska palica v rokah Ivana Novaka. Pri tem gre upati, da svoj dolg do kluba opravi tudi sokolsko društvo oz. občina. Obnova klubskih prostorov bi v tem primeru morala biti prioritetna naloga lokalnih oblasti. Predvsem zaradi vseh otrok, ki si zaslužijo dostojnejše prostore (garderobe). Nenazadnje so ravno oni tisti, ki so že nekajkrat v medijih poskrbeli o dobrem glasu Zakolanov.
Člansko moštvo Fotbal Zakolany v jesenskem delu sezone 2025/26.
15. oktobra, 2025
FK Třeboutice
Nogometni klub FK Třeboutice je svojo luč ugledal komaj pred petimi leti. Igralski kader sestavlja mešanica mlajših in izkušenejših igralcev. Med slednjimi so tudi najzaslužnejši za delovanje kluba. Ker v vasi Třeboutice ni nogometnega igrišča, so odgovorni pred vsako sezono primorani v katerem od okoliških krajev poiskati svoj začasni domači »azil«.
Kot že nekaj zadnjih sezon so tudi v aktualni Litomeřice edino okrožje Usteške regije z organiziranim tekmovanjem na najnižjem nivoju češkega nogometa. Prvenstva desetoligašev se udeležuje 24 moštev, ki so enakomerno razdeljena v dve skupini. Član skupine A je tudi eden najmlajših nogometnih klubov v državi – FK Třeboutice. Klub s sedežem v vasi ob reki Labi je luč življenja ugledal pred dobrimi peti leti. V času enega najtežjih obdobij za amaterski nogomet, ki ga je povzročila pandemija covida in z njim povezani ukrepi.
Poleg vodenja kluba je Martin Faust še vedno aktiven tudi na zelenici.
Gonilni sili kluba sta predsednik in eden dveh ustanoviteljev Martin Faust ter njegov namestnik Pavel Pukl. Medtem ko prvi še vedno nastopa v dresu Třeboutic, je Pukl zaključil z aktivnim igranjem nogometa v času nastajanja novega kluba. Svoje pridobljene izkušnje z dolgoletnega nastopanja je nato usmeril v pomoč pri delovanju nogometnega subjekta. Ker v Třebouticah ni nogometnega igrišča, je bila ena glavnih nalog najti lokacijo, kjer bi klub igral svoje domače tekme. Z ustanovitvijo FK Třeboutic je občina Křešice (kamor spada tudi vas Třeboutice) dobila še tretji nogometni klub. Prvi prihaja iz Křešic in ima v tekmovanja poleg nekaj mlajših selekcij prijavljeni tudi dve članski moštvi od katerih nižjerangirano tekmuje v najnižji ligi. Prav tako v najnižji ligi nastopa drugi klub v občini – Sokol Zahořany. In ravno s sosednjimi Zahořany so Třeboutice sklenile dogovor o koriščenju njihovega igrišča. Prvo sezono so tako odigrale na igrišču svojega največjega rivala. S katerim se redno srečujejo vsako sezono. Kar ne velja za B ekipo iz Křešic, ki prav tako nastopa v najnižji ligi okrožja. A v zadnjih sezonah tekmuje v drugi (B) skupini.
Po krstni sezoni so odgovorni našli svoje novo zatočišče v malenkost oddaljenejšem mestu Terezin, kjer so nato gostili svoje tekmece naslednji dve sezoni. Z izjemo ene, ki so jo odigrali v kraju Libochovany. Sezono 2023/24 se znova vrnejo v Zahořane, kjer nastopajo vse do aprila letošnjega leta. Glavni razlog ponovne selitve je bila slabša igralna površina. Novo lokacijo je klub našel v kraju Česke Kopisty, kjer je odigral zaključek pretekle sezone. In kjer naj bi vse svoje tekmece gostil tudi v sezoni 2025/26.
Igranje tekem na okoliških igriščih je povezano tudi s stroški za uporabo nogometne površine. S tem jim znatno pomaga občina, ki klubu letno prispeva 38.000 čeških kron (približno 1.500€). Nekaj dodatnega
denarja v klubsko blagajno prispevajo tudi zasebni sponzorji. Trenutna lokacija igranja tekem odgovarja večini igralcev, ki prihajajo iz bližnjega središča okrožja – Litomeřic. Med njimi tudi del mlajše ekipe, ki se je Třebouticam pridružil v poletnem času. Kar je pripomoglo k večjemu optimizmu predvsem pri predsedniku Faustu. Nekaj članov starejše generacije je v preteklih sezonah zaključilo z aktivnim nastopanjem, kar je posledično krčilo igralski kader. S prihodom mladih moči je tudi pogled v prihodnost pri odgovornih v klubu povezan z večjim optimizmom.
Tekočo sezono Třeboutice rezultatsko niso pričele najbolje. Zgolj tri osvojene točke (za eno zmago) v petih tekmah jih trenutno uvršča na deseto mesto (med 12-imi klubi). Na enakem mestu so zaključile tudi zadnje prvenstvo. Čeprav igralci nimajo skupnih treningov, predsednik Faust ne skriva optimizma po boljšem nadaljevanju sezone.
Zgodovina in uspehi kluba
Čas pandemije covida je bilo eno najtežjih obdobij predvsem za amaterski nogomet. Klube iz najmanjših sredin je v že tako zahtevnih časih dodatno prizadela še dvakratna prekinitev ligaških prvenstev. Kar je nemalo igralcem vzelo voljo do nadaljnjega nogometnega udejstvovanja. Posledično je njihovo prenehanje igranja nogometno krizo »vaških« klubov še dodatno poglobilo. Zaradi česar je marsikateri klub na najnižjem nivoju (kljub dolgi tradiciji) bil primoran zaključiti z delovanjem. Od preostalih klubov mnogi posledice tistega obdobja čutijo do danes.
Podpredsednik kluba Pavel Pukl je s svojim angažmajem ključen za delovanje kluba.
Kapetan Třeboutic Ladislav Krch kljub letom še vedno navdušuje s svojo hitrostjo.
Pravi mali čudež je, da se je v enem najtežjih obdobjih, kar jih je v novodobni zgodovini doživel amaterski šport, rodil nov nogometni klub. Za nameček še v vasi, kjer o najpomembnejši postranski stvari na svetu pred tem ni bilo ne duha ne sluha. Ključni figuri za ustanovitev kluba FK Třeboutice sta bila Milan Novotny ter aktualni predsednik Faust. Njuna ljubezen do nogometa je bila prevelika, da ne bi stvari vzela v svoje roke ter postavila vasico ob desnem bregu mogočne reke Labe na nogometni zemljevid.
Za ustanovitev kluba kajpak ne zadostuje zgolj veselje in želja po nogometnem angažmaju. Potrebno je tudi urediti vse birokratske detajle, ki jih tovrsten korak zahteva. Nemara najtežja naloga je privabiti zadostno število (zanesljivih) igralcev. Novotny in Faust tudi s tem nista imela težav, saj sta se vnaprej dogovorila s številnimi soigralci, s katerimi sta takrat oz. kdaj v preteklosti igrala v okoliških klubih.
Postavitev novega kluba tako pomeni eno redkih pozitivnih zgodb v svetu nogometa v začetku tega desetletja. FK Třeboutice so blagoslov okrožne nogometne zveze prejele 2. junija 2020 in nato v sezoni 2020/21 prvič nastopile v prvenstvu. Pred začetkom ligaškega dela so v klubu predstavili kombinacijo rumeno modre športne opreme in obelodanili svoj klubski grb. Ljubezen do konj ustanovitelja kluba
Najstarejši v moštvu 55-letni Petr Cuc je hkrati eden treh še aktivnih nogometašev, ki nosi dres Třeboutic vse od nastanka kluba.
Novotnyja je bila razlog, da se je kot glavna podoba na grbu znašla omenjena žival.
Zanimiv dogodek se je klubu pripetil v drugi sezoni nastopanja. Zaradi slabšega igrišča v vasi Zahořany, kjer so Třeboutice igrale svoje domače tekme prvo sezono, so za naslednjo odgovorni želeli najti novo lokacijo. Kot prva možnost so se ponujale sosednje Křešice. A do dogovora med kluboma naposled ni prišlo, Třeboutice pa so nato novo lokacijo našle v Terezinu. Morda je tudi to dogajanje dodatno pripomoglo k napetostim na prvenstveni tekmi pri B ekipi Křešic, ki jo je zaznamoval fizični obračun med igralci obeh moštev ter posledično nekaj izključitev. Ker je od omenjene tekme preteklo že nekaj vode, Faust ne izključuje možnosti, da bi morda že v bližnji prihodnosti znova poskusili najti skupni jezik s klubom iz Křešic ter občinskimi veljaki o koriščenju igrišča v omenjenem kraju.
Z izjemo sezone 2021/22 (ko so Třeboutice po predčasni prekinitvi prvenstva zaradi covida končale na petem mestu), je preostale štiri sezone klub vsakič zaključil ali na dnu lestvice ali v njenem spodnjem delu.
Infrastruktura
Klub brez lastne infrastrukture je v vse prej kot zavidljivem položaju. A se zdi, da se tudi s to oviro vodilni v Třebouticah zaenkrat uspešno spopadajo. Vsaj v tem pogledu jim gredo na roke številna nogometna igrišča v okoliških vaseh in mestih. Ter pripravljenost klubov in krajev jim priskočiti na pomoč. Po številu nogometnih klubov velja okrožje Litomeřice za enega najštevilčnejših na Češkem. A tudi njihova številčnost iz sezone v sezono niha. Za nameček pomanjkanje igralcev klube sili v iskanje rešitev za svoj nadaljnji obstoj. V takšni situaciji se je zašel tudi trenutni gostitelj Třeboutic – devetoligaš iz kraja Česke Kopisty. Po združitvi njihove članske ekipe z ekipo iz bližnjega kraja, sta se oba kluba dogovorila o enakomerni razdelitvi svojih domačih tekem. Manjše število domačih tekem kluba iz Čeških Kopist in posledično manjša obremenjenost njihovega sicer zelo dobro pripravljenega igrišča gre posledično v prid Třebouticam. Po besedah predsednika Fausta so v klubu s trenutno lokacijo svojih domačih tekem zelo zadovoljni. S tamkajšnjim klubom so dogovorjeni za koriščenje njihovega igrišča do konca aktualne sezone. Zaradi dobre izkušnje zato verjamejo, da bi tudi v prihodnjih sezonah (v kolikor se ne pokaže boljša možnost) svoje tekmece gostili v Čeških Kopistyh.
Kmalu po ustanovitvi kluba je župan Křešic celo nakazal možnost postavitve nogometnega igrišča v Třebouticah. A se je tovrsten korak kmalu izkazal za nerealnega. Tako z vidika financ kot tudi ustrezne lokacije v vasi. Kataster vasi namreč zajema obalni pas ob reki Labi, nakar se teren po nekaj deset metrih prične vzpenjati. Za nameček skozi vas poteka pomembna cestna komunikacija, ki jo z obeh strani obdajajo
Mednarodni priokus zasedbi Třeboutic daje 41-letni Mehičan Jose Luis Mortera Vazquez.
družinske hiše. Čeprav iz Čeških Kopist pogled seže tudi na Třeboutice na nasprotnem bregu Labe, je po najbližji poti iz enega v drug kraj potrebno prevoziti 10 kilometrov skozi mesto Litomeřice. Ker velika večina nogometašev prihaja ravno iz omenjenega središča okrožja, lokacija igranja tekem zanje v aktualni sezoni nima bistvenega vpliva (tako Češke Kopisty kot Třeboutice sta približno enako oddaljena od Litomeřic).
Igralski kader in vodstvo kluba
Igralski kader Třeboutic je sestavljen iz izkušenih nogometašev ter vse številčnejše mlajše garde. Od ustanovitve kluba je kar nekaj starejših igralcev že zaključilo svoje nogometne poti. Klub se je zato v preteklih sezonah zaradi manjšega števila nogometašev že nekajkrat znašel tudi pod vprašajem svojega nadaljnjega obstoja. Po besedah predsednika Fausta je ravno prihod mlajših igralcev pripomogel k dvigu morale v moštvu in posledično odločnost nadaljevati svojo sicer kratko nogometno zgodbo.
Ofenzivno usmerjen bratski dvojec Štěpan in Ondřej Fadler je Třeboutice okrepil pred aktualno sezono. Starejši Ondřej je trenutno najboljši strelec moštva.
Da gre med igralci za precejšen starostni razpon priča ravno razlika med najmlajšima članoma Třeboutic, 18-letnima Štěpanom Fadlerjem ter Kryštofom Tylom na eni ter 55-letnim Petrom Cucem na drugi strani. Slednji je eden od trojice še aktivnih, ki svoje nogometno znanje demonstrirajo vse od ustanovitve kluba. Ob njem sta to še 48-letni kapetan moštva Ladislav Krch (ki s svojo hitrostjo mnogokrat poskrbi za rdečico na obrazih veliko mlajših nasprotnih igralcih) ter predsednik kluba in še vedno aktivni Martin Faust. Ta je v svoji nogometni karieri mdr. Igral za regijska prvoligaša (po današnjem rangiranju petoligaša) Litomeřice in Lovosice. Ravno Faust je v aktualnem kadru ostal še edini, ki ima tudi svoje prebivališče v Třebouticah.
Za nekaj družinskega priokusa v moštvu skrbi bratska naveza Fadler. Ob že omenjenem Štěpanu dres Třeboutic nosi tudi napadalec Ondřej, trenutno s štirimi zadetki prvi strelec moštva. S svojo hitrostjo, obvladanjem žoge ter občutkom za
doseganje zadetkov je prihod Ondřeja Fadlerja pred sezono močno dvignil ofenzivni nivo igre Třeboutic. Omenjeni napadalec bi lahko bil v prihodnje eden izmed glavnih adutov v primeru višjih (rezultatskih) ciljev. Seveda ob pogoju, da bo svojo nogometno pot nadaljeval v Třebouticah.
Ob pogledu na spisek z imeni igralcev bi večini v oči padlo najdaljše med njimi. 41-letni Jose Luis Mortera Vazquez prihaja iz Mehike. Razlog za njegov prihod na Češko leži v ženi Čehinji, ki jo je spoznal v svoji domovini kot sodelavko v enem izmed mednarodnih podjetij. Z njo ima dva otroka. Družina se je pred leti preselila na Češko, Mortera pa si je kmalu zatem našel svoj nogometni klub za katerega uspešno nastopa na mestu defenzivnega igralca na sredini igrišča.
Mlajše kategorije
Bilo bi nerealno pričakovati, da bi Třeboutice pod svojim okriljem imele nogometni podmladek. Vsaj v aktualnih razmerah, ko je ena od prioritet vodilnih v klubu pred vsako sezono poiskati ustrezno lokacijo za igranje svojih domačih tekem. Ob omembi otrok podpredsednik kluba Pavel Pukl ne izključuje v prihodnosti tudi te možnosti. Takšen scenarij bi seveda terjal dolgoročnejše rešitve za klub (predvsem igrišča za igranje tekem in treniranje), ustrezen kader ter zadostno število mladih. Roko na srce, vse našteto se v tem trenutku zdi preveč oddaljeno.
Medijska pokritost in cilji kluba
Daljša odsotnost z igrišč predsednika Fausta zaradi zdravstvenih tegob je glavni razlog za »mrtvilo« na klubski Facebook strani. Ta je bila aktivna do junija 2022. Nekaj malega objav se je na njej našlo še v letih 2023 in 24, nakar je vse skupaj zamrlo. Po besedah predsednika kluba je cilj kluba v kratkem znova oživeti stran in s tem prispevati kamen v mozaik prepoznavnosti kluba.
Branilec Vladimir Dykast s svojimi zanimivimi videoposnetki med drugim prispeva tudi k prepoznavnosti kluba.
Edino vabilo na tekmo Třeboutic lahko najdemo na oglasni deski kluba iz Čeških Kopisty. Pred zadnjo prvenstveno tekmo je bil na njej še vedno obešen plakat s terminom že odigrane tekme.
Zaradi selitev bo klub verjetno tudi v prihodnje svoje tekme igral pred peščico gledalcev (nemalokrat ta ne doseže niti dvociferne številke). Kot »tujec« v kateri od okoliških vasi le stežka pritegneš na svojo tekmo večje število tamkajšnjih prebivalcev. Na drugi strani se tudi vaščani Třeboutic verjetno le stežka poistovetijo s klubom, ki svojih tekem nikdar ni igral v domačem kraju. Čemur pritrjujejo besede podpredsednika Pukla, ki ob tem omeni obdobja, ko so svoje domače tekme igrali v Zahořanyh. Kljub temu, da gre za sosednjo vas Třeboutic, je njihove tekme obiskovalo komaj kaj več gledalcev, kot jih trenutno v Čeških Kopistyh. Tudi zato ne čudi, da edino vabilo na tekmo Třeboutic lahko najdemo na oglasni deski pred vstopom na nogometni štadion v Čeških Kopistyh, kjer je domači klub na plakat z vabilom na prihajajočo tekmo dodal še termin igranja naslednje tekme Třeboutic.
Za zanimivo promocijo kluba je s svojimi prispevki na Youtube-u poskrbel igralec
Vladimir Dykast. Branilec Třeboutic, ki nastopa tudi za regijski hokejski klub, si je omislil svoj način video reportaž s tekem. S skupino štirih somišljenikov je s kamero in mikrofonom gledalcem pričaral svoj pogled na dogajanje pred in med tekmami. Kar je tudi starejši del ekipe sprejel z navdušenjem.
Prihod mlajših nogometašev je vodilne v klubu ne le razbremenila skrbi za prihodnost kluba. Njihova kvaliteta je hkrati dvignila tudi rezultatske cilje. Po Faustovih besedah tako v klubu v nadaljevanju večjo točkovno bero, medtem ko si želijo prvenstvo zaključiti v zgornji polovici lestvice. V bližnji prihodnosti ne skrivajo še višjih ambicij, povezanih z uvrstitvijo na prva štiri mesta.
Kljub vsem oteževalnim okoliščinam je odgovornim v klubu potrebno priznati uspešno krmarjenje v zahtevnih vodah amaterskega nogometa. V primeru, da jim bo tudi v prihodnje v svoje vrste uspelo privabljati mlade, zna biti pred klubom še dolga in lepa prihodnost.
FK Třeboutice v jesenskem delu sezone 2025/26.
Kot že nekaj zadnjih sezon so tudi v aktualni Litomeřice edino okrožje Usteške regije z organiziranim tekmovanjem na najnižjem nivoju češkega nogometa. Prvenstva desetoligašev se udeležuje 24 moštev, ki so enakomerno razdeljena v dve skupini. Član skupine A je tudi eden najmlajših nogometnih klubov v državi – FK Třeboutice. Klub s sedežem v vasi ob reki Labi je luč življenja ugledal pred dobrimi peti leti. V času enega najtežjih obdobij za amaterski nogomet, ki ga je povzročila pandemija covida in z njim povezani ukrepi.
Poleg vodenja kluba je Martin Faust še vedno aktiven tudi na zelenici.
Gonilni sili kluba sta predsednik in eden dveh ustanoviteljev Martin Faust ter njegov namestnik Pavel Pukl. Medtem ko prvi še vedno nastopa v dresu Třeboutic, je Pukl zaključil z aktivnim igranjem nogometa v času nastajanja novega kluba. Svoje pridobljene izkušnje z dolgoletnega nastopanja je nato usmeril v pomoč pri delovanju nogometnega subjekta. Ker v Třebouticah ni nogometnega igrišča, je bila ena glavnih nalog najti lokacijo, kjer bi klub igral svoje domače tekme. Z ustanovitvijo FK Třeboutic je občina Křešice (kamor spada tudi vas Třeboutice) dobila še tretji nogometni klub. Prvi prihaja iz Křešic in ima v tekmovanja poleg nekaj mlajših selekcij prijavljeni tudi dve članski moštvi od katerih nižjerangirano tekmuje v najnižji ligi. Prav tako v najnižji ligi nastopa drugi klub v občini – Sokol Zahořany. In ravno s sosednjimi Zahořany so Třeboutice sklenile dogovor o koriščenju njihovega igrišča. Prvo sezono so tako odigrale na igrišču svojega največjega rivala. S katerim se redno srečujejo vsako sezono. Kar ne velja za B ekipo iz Křešic, ki prav tako nastopa v najnižji ligi okrožja. A v zadnjih sezonah tekmuje v drugi (B) skupini.
Po krstni sezoni so odgovorni našli svoje novo zatočišče v malenkost oddaljenejšem mestu Terezin, kjer so nato gostili svoje tekmece naslednji dve sezoni. Z izjemo ene, ki so jo odigrali v kraju Libochovany. Sezono 2023/24 se znova vrnejo v Zahořane, kjer nastopajo vse do aprila letošnjega leta. Glavni razlog ponovne selitve je bila slabša igralna površina. Novo lokacijo je klub našel v kraju Česke Kopisty, kjer je odigral zaključek pretekle sezone. In kjer naj bi vse svoje tekmece gostil tudi v sezoni 2025/26.
Podpredsednik kluba Pavel Pukl je s svojim angažmajem ključen za delovanje kluba.
Igranje tekem na okoliških igriščih je povezano tudi s stroški za uporabo nogometne površine. S tem jim znatno pomaga občina, ki klubu letno prispeva 38.000 čeških kron (približno 1.500€). Nekaj dodatnega denarja v klubsko blagajno prispevajo tudi zasebni sponzorji. Trenutna lokacija igranja tekem odgovarja večini igralcev, ki prihajajo iz bližnjega središča okrožja – Litomeřic. Med njimi tudi del mlajše ekipe, ki se je Třebouticam pridružil v poletnem času. Kar je pripomoglo k večjemu optimizmu predvsem pri predsedniku Faustu. Nekaj članov starejše generacije je v preteklih sezonah zaključilo z aktivnim nastopanjem, kar je posledično krčilo igralski kader. S prihodom mladih moči je tudi pogled v prihodnost pri odgovornih v klubu povezan z večjim optimizmom.
Tekočo sezono Třeboutice rezultatsko niso pričele najbolje. Zgolj tri osvojene točke (za eno zmago) v petih tekmah jih trenutno uvršča na deseto mesto (med 12-imi klubi). Na enakem mestu so zaključile tudi zadnje prvenstvo. Čeprav igralci nimajo skupnih treningov, predsednik Faust ne skriva optimizma po boljšem nadaljevanju sezone.
Zgodovina in uspehi kluba
Čas pandemije covida je bilo eno najtežjih obdobij predvsem za amaterski nogomet. Klube iz najmanjših sredin je v že tako zahtevnih časih dodatno prizadela še dvakratna prekinitev ligaških prvenstev. Kar je nemalo igralcem vzelo voljo do nadaljnjega nogometnega udejstvovanja. Posledično je njihovo prenehanje igranja nogometno krizo »vaških« klubov še dodatno poglobilo. Zaradi česar je marsikateri klub na najnižjem nivoju (kljub dolgi tradiciji) bil primoran zaključiti z delovanjem. Od preostalih klubov mnogi posledice tistega obdobja čutijo do danes.
Kapetan Třeboutic Ladislav Krch kljub letom še vedno navdušuje s svojo hitrostjo.
Pravi mali čudež je, da se je v enem najtežjih obdobjih, kar jih je v novodobni zgodovini doživel amaterski šport, rodil nov nogometni klub. Za nameček še v vasi, kjer o najpomembnejši postranski stvari na svetu pred tem ni bilo ne duha ne sluha. Ključni figuri za ustanovitev kluba FK Třeboutice sta bila Milan Novotny ter aktualni predsednik Faust. Njuna ljubezen do nogometa je bila prevelika, da ne bi stvari vzela v svoje roke ter postavila vasico ob desnem bregu mogočne reke Labe na nogometni zemljevid.
Za ustanovitev kluba kajpak ne zadostuje zgolj veselje in želja po nogometnem angažmaju. Potrebno je tudi urediti vse birokratske detajle, ki jih tovrsten korak zahteva. Nemara najtežja naloga je privabiti zadostno število (zanesljivih) igralcev. Novotny in Faust tudi s tem nista imela težav, saj sta se vnaprej dogovorila s številnimi soigralci, s katerimi sta takrat oz. kdaj v preteklosti igrala v okoliških klubih.
Najstarejši v moštvu 55-letni Petr Cuc je hkrati eden treh še aktivnih nogometašev, ki nosi dres Třeboutic vse od nastanka kluba.
Postavitev novega kluba tako pomeni eno redkih pozitivnih zgodb v svetu nogometa v začetku tega desetletja. FK Třeboutice so blagoslov okrožne nogometne zveze prejele 2. junija 2020 in nato v sezoni 2020/21 prvič nastopile v prvenstvu. Pred začetkom ligaškega dela so v klubu predstavili kombinacijo rumeno modre športne opreme in obelodanili svoj klubski grb. Ljubezen do konj ustanovitelja kluba Novotnyja je bila razlog, da se je kot glavna podoba na grbu znašla omenjena žival.
Zanimiv dogodek se je klubu pripetil v drugi sezoni nastopanja. Zaradi slabšega igrišča v vasi Zahořany, kjer so Třeboutice igrale svoje domače tekme prvo sezono, so za naslednjo odgovorni želeli najti novo lokacijo. Kot prva možnost so se ponujale sosednje Křešice. A do dogovora med kluboma naposled ni prišlo, Třeboutice pa so nato novo lokacijo našle v Terezinu. Morda je tudi to dogajanje dodatno pripomoglo k napetostim na prvenstveni tekmi pri B ekipi Křešic, ki jo je zaznamoval fizični obračun med igralci obeh moštev ter posledično nekaj izključitev. Ker je od omenjene tekme preteklo že nekaj vode, Faust ne izključuje možnosti, da bi morda že v bližnji prihodnosti znova poskusili najti skupni jezik s klubom iz Křešic ter občinskimi veljaki o koriščenju igrišča v omenjenem kraju.
Z izjemo sezone 2021/22 (ko so Třeboutice po predčasni prekinitvi prvenstva zaradi covida končale na petem mestu), je preostale štiri sezone klub vsakič zaključil ali na dnu lestvice ali v njenem spodnjem delu.
Infrastruktura
Klub brez lastne infrastrukture je v vse prej kot zavidljivem položaju. A se zdi, da se tudi s to oviro vodilni v Třebouticah zaenkrat uspešno spopadajo. Vsaj v tem pogledu jim gredo na roke številna nogometna igrišča v okoliških vaseh in mestih. Ter pripravljenost klubov in krajev jim priskočiti na pomoč. Po številu nogometnih klubov velja okrožje Litomeřice za enega najštevilčnejših na Češkem. A tudi njihova številčnost iz sezone v sezono niha. Za nameček pomanjkanje igralcev klube sili v iskanje rešitev za svoj nadaljnji obstoj. V takšni situaciji se je zašel tudi trenutni gostitelj Třeboutic – devetoligaš iz kraja Česke Kopisty. Po združitvi njihove članske ekipe z ekipo iz bližnjega kraja, sta se oba kluba dogovorila o enakomerni razdelitvi svojih domačih tekem. Manjše število domačih tekem kluba iz Čeških Kopist in posledično manjša obremenjenost njihovega sicer zelo dobro pripravljenega igrišča gre posledično v prid Třebouticam. Po besedah predsednika Fausta so v klubu s trenutno lokacijo svojih domačih tekem zelo zadovoljni. S tamkajšnjim klubom so dogovorjeni za koriščenje njihovega igrišča do konca aktualne sezone. Zaradi dobre izkušnje zato verjamejo, da bi tudi v prihodnjih sezonah (v kolikor se ne pokaže boljša možnost) svoje tekmece gostili v Čeških Kopistyh.
Kmalu po ustanovitvi kluba je župan Křešic celo nakazal možnost postavitve nogometnega igrišča v Třebouticah. A se je tovrsten korak kmalu izkazal za nerealnega. Tako z vidika financ kot tudi ustrezne lokacije v vasi. Kataster vasi namreč zajema obalni pas ob reki Labi, nakar se teren po nekaj deset metrih prične vzpenjati. Za nameček skozi vas poteka pomembna cestna komunikacija, ki jo z obeh strani obdajajo družinske hiše. Čeprav iz Čeških Kopist pogled seže tudi na Třeboutice na nasprotnem bregu Labe, je po najbližji poti iz enega v drug kraj potrebno prevoziti 10 kilometrov skozi mesto Litomeřice. Ker velika večina nogometašev prihaja ravno iz omenjenega središča okrožja, lokacija igranja tekem zanje v aktualni sezoni nima bistvenega vpliva (tako Češke Kopisty kot Třeboutice sta približno enako oddaljena od Litomeřic).
Igralski kader in vodstvo kluba
Igralski kader Třeboutic je sestavljen iz izkušenih nogometašev ter vse številčnejše mlajše garde. Od ustanovitve kluba je kar nekaj starejših igralcev že zaključilo svoje nogometne poti. Klub se je zato v preteklih sezonah zaradi manjšega števila nogometašev že nekajkrat znašel tudi pod vprašajem svojega nadaljnjega obstoja. Po besedah predsednika Fausta je ravno prihod mlajših igralcev pripomogel k dvigu morale v moštvu in posledično odločnost nadaljevati svojo sicer kratko nogometno zgodbo.
Ofenzivno usmerjen bratski dvojec Štěpan in Ondřej Fadler je Třeboutice okrepil pred aktualno sezono. Starejši Ondřej je trenutno najboljši strelec moštva.
Da gre med igralci za precejšen starostni razpon priča ravno razlika med najmlajšima članoma Třeboutic, 18-letnima Štěpanom Fadlerjem ter Kryštofom Tylom na eni ter 55-letnim Petrom Cucem na drugi strani. Slednji je eden od trojice še aktivnih, ki svoje nogometno znanje demonstrirajo vse od ustanovitve kluba. Ob njem sta to še 48-letni kapetan moštva Ladislav Krch (ki s svojo hitrostjo mnogokrat poskrbi za rdečico na obrazih veliko mlajših nasprotnih igralcih) ter predsednik kluba in še vedno aktivni Martin Faust. Ta je v svoji nogometni karieri mdr. Igral za regijska prvoligaša (po današnjem rangiranju petoligaša) Litomeřice in Lovosice. Ravno Faust je v aktualnem kadru ostal še edini, ki ima tudi svoje prebivališče v Třebouticah.
Za nekaj družinskega priokusa v moštvu skrbi bratska naveza Fadler. Ob že omenjenem Štěpanu dres Třeboutic nosi tudi napadalec Ondřej, trenutno s štirimi zadetki prvi strelec moštva. S svojo hitrostjo, obvladanjem žoge ter občutkom za doseganje zadetkov je prihod Ondřeja Fadlerja pred sezono močno dvignil ofenzivni nivo igre Třeboutic. Omenjeni napadalec bi lahko bil v prihodnje eden izmed glavnih adutov v primeru višjih (rezultatskih) ciljev. Seveda ob pogoju, da bo svojo nogometno pot nadaljeval v Třebouticah.
Ob pogledu na spisek z imeni igralcev bi večini v oči padlo najdaljše med njimi. 41-letni Jose Luis Mortera Vazquez prihaja iz Mehike. Razlog za njegov prihod na Češko leži v ženi Čehinji, ki jo je spoznal v svoji domovini kot sodelavko v enem izmed mednarodnih podjetij. Z njo ima dva otroka. Družina se je pred leti preselila na Češko, Mortera pa si je kmalu zatem našel svoj nogometni klub za katerega uspešno nastopa na mestu defenzivnega igralca na sredini igrišča.
Mednarodni priokus zasedbi Třeboutic daje 41-letni Mehičan Jose Luis Mortera Vazquez.
Branilec Vladimir Dykast s svojimi zanimivimi videoposnetki med drugim prispeva tudi k prepoznavnosti kluba.
Mlajše kategorije
Bilo bi nerealno pričakovati, da bi Třeboutice pod svojim okriljem imele nogometni podmladek. Vsaj v aktualnih razmerah, ko je ena od prioritet vodilnih v klubu pred vsako sezono poiskati ustrezno lokacijo za igranje svojih domačih tekem. Ob omembi otrok podpredsednik kluba Pavel Pukl ne izključuje v prihodnosti tudi te možnosti. Takšen scenarij bi seveda terjal dolgoročnejše rešitve za klub (predvsem igrišča za igranje tekem in treniranje), ustrezen kader ter zadostno število mladih. Roko na srce, vse našteto se v tem trenutku zdi preveč oddaljeno.
Medijska pokritost in cilji kluba
Daljša odsotnost z igrišč predsednika Fausta zaradi zdravstvenih tegob je glavni razlog za »mrtvilo« na klubski Facebook strani. Ta je bila aktivna do junija 2022. Nekaj malega objav se je na njej našlo še v letih 2023 in 24, nakar je vse skupaj zamrlo. Po besedah predsednika kluba je cilj kluba v kratkem znova oživeti stran in s tem prispevati kamen v mozaik prepoznavnosti kluba.
Edino vabilo na tekmo Třeboutic lahko najdemo na oglasni deski kluba iz Čeških Kopisty. Pred zadnjo prvenstveno tekmo je bil na njej še vedno obešen plakat s terminom že odigrane tekme.
Zaradi selitev bo klub verjetno tudi v prihodnje svoje tekme igral pred peščico gledalcev (nemalokrat ta ne doseže niti dvociferne številke). Kot »tujec« v kateri od okoliških vasi le stežka pritegneš na svojo tekmo večje število tamkajšnjih prebivalcev. Na drugi strani se tudi vaščani Třeboutic verjetno le stežka poistovetijo s klubom, ki svojih tekem nikdar ni igral v domačem kraju. Čemur pritrjujejo besede podpredsednika Pukla, ki ob tem omeni obdobja, ko so svoje domače tekme igrali v Zahořanyh. Kljub temu, da gre za sosednjo vas Třeboutic, je njihove tekme obiskovalo komaj kaj več gledalcev, kot jih trenutno v Čeških Kopistyh. Tudi zato ne čudi, da edino vabilo na tekmo Třeboutic lahko najdemo na oglasni deski pred vstopom na nogometni štadion v Čeških Kopistyh, kjer je domači klub na plakat z vabilom na prihajajočo tekmo dodal še termin igranja naslednje tekme Třeboutic.
Za zanimivo promocijo kluba je s svojimi prispevki na Youtube-u poskrbel igralec Vladimir Dykast. Branilec Třeboutic, ki nastopa tudi za regijski hokejski klub, si je omislil svoj način video reportaž s tekem. S skupino štirih somišljenikov je s kamero in mikrofonom gledalcem pričaral svoj pogled na dogajanje pred in med tekmami. Kar je tudi starejši del ekipe sprejel z navdušenjem.
Prihod mlajših nogometašev je vodilne v klubu ne le razbremenila skrbi za prihodnost kluba. Njihova kvaliteta je hkrati dvignila tudi rezultatske cilje. Po Faustovih besedah tako v klubu v nadaljevanju večjo točkovno bero, medtem ko si želijo prvenstvo zaključiti v zgornji polovici lestvice. V bližnji prihodnosti ne skrivajo še višjih ambicij, povezanih z uvrstitvijo na prva štiri mesta.
Kljub vsem oteževalnim okoliščinam je odgovornim v klubu potrebno priznati uspešno krmarjenje v zahtevnih vodah amaterskega nogometa. V primeru, da jim bo tudi v prihodnje v svoje vrste uspelo privabljati mlade, zna biti pred klubom še dolga in lepa prihodnost.
FK Třeboutice v jesenskem delu sezone 2025/26.
14. oktobra, 2025
FK Krchleby
Eden izmed klubov, ki na višavah severozahodne Morave za zdaj še uspešno bije bitko za svoje preživetje, je FK Krchleby. Spada med mlajše klube. Domuje v vasici, kjer ob lovskem društvu kot edini s svojimi domačimi prvenstvenimi tekmami skrbi tudi za družabno življenje vaščanov. Kljub trudu in požrtvovalnosti vodilnih je zaradi pomanjkanja igralcev njegova prihodnja usoda vsaj delno negotova.
Krchleby so eden izmed šestih klubov, ki tvorijo najnižjo ligo okrožja Šumperk v Olomuški regiji. Če je še pred dvema letoma za najnižjo veljala deveta liga (do nedavna druga okrožna liga), je okrožna nogometna zveza po koncu sezone 2023/24 izvedla reorganizacijo tekmovanja. Z njo je na novo ustanovila deseto ligo v katero je premestila sedem najslabših klubov iz do tedaj dveh devetoligaških skupin. Pred letošnji sezono se je število klubov v najnižji ligi zmanjšalo za enega predstavnika. Zato je zveza iz trikrožnega prešla na štirikrožni sistem v katerem se vsak klub sreča z vsakim dvakrat na domačem terenu in dvakrat na gostovanju. Liga je v letošnjo sezono vstopila tudi s sponzorjem – gradbenim in inženirskim podjetjem s sedežem V Olomoucu. Uradno se tako imenuje 10. liga – BP Stavby Morava.
Nogometno igrišče v Krchlebyh se nahaja na severozahodnem delu vasi.
Podobno, kot v bližnjih Lukavicah, tudi v Krchlebyh tovrstne odločitve niso sprejeli z navdušenjem. Čeprav je nov sistem prinesel več izenačenih dvobojev, bi si po besedah podpredsednika Zdenka Nepožitka v klubu želeli ligo z večjim številom moštev. Precej bolj vedrega razpoloženja sta v teh dneh obe vodilni osebi kluba (ob Nepožitku še predsednik Vladimir Kopačik), ko beseda nanese na aktualno lestvico. Po pretekli sezoni, ko so Krchleby z 11-imi točkami končali sezono na zadnjem mestu, je uvod v tekočo sezono prinesel precej več zadovoljstva. Klub se po šestih odigranih krogih s polovičnim izkupičkom (devetih točk za tri zmage) nahaja v sredini lestvice. Zaradi splošnega nezadovoljstva z novim ligaškim sistemom so med klubi v okrožju vse glasnejše govorice, da naj bi lokalna nogometna zveza po letošnji sezoni znova vrnila prejšnji ligaški format.
Nepožitek, ki poleg opravljanja vodstvene funkcije nastopa tudi za moštvo Krchlebov, kot glavni razlog za boljše rezultate navede poletno vrnitev prvega strelca moštva Davida Richterja ter tudi Tomaša Riga. Posledično se je z njunim prihodom dvignila morala med igralci ter ekipni duh v moštvu. Po mnenju podpredsednika bi bil točkovni izkupiček lahko še boljši, če bi moštvo pred pričetkom sezone uspelo odigrati kakšno prijateljsko tekmo. Boljši rezultati hkrati dajejo tudi trdnejšo podlago za prihodnost nogometa v vasi. Za razliko od prejšnjih sezon, ko je moralo moštvo Krchlebov zaradi pomanjkanja igralcev in premajhne volje po igranju nekajkrat svoje tekme odigrati z manj kot enajstimi igralci, je vsaj v tekoči sezoni s tovrstnimi skrbmi zaenkrat prizanešeno.
Zanimivo kuliso igrišču prispevajo (povečini) smreke, ki ga obdajajo s treh strani.
Klub je finančno povsem odvisen od občinskega denarja. Čeprav vsaka investicija v nogometno infrastrukturo precej obremeni proračun majhne občine, se pomena nogometa zaveda tudi župan kraja. Tudi takšna malenkost, kot je točilna naprava za pivo, ki jo je pred tekočo sezono priskrbel župan, klubu pomaga pri njegovem delovanju. Za Krchlebe, ki štejejo vsega 170 prebivalcev, ima zato nogometni klub še toliko večji oz. širši pomen. Nogometaši tako s svojimi domačimi prvenstvenimi tekmami poleg športnega udejstvovanja pripomorejo tudi
k družabnemu življenju v kraju. Njihovi dvoboji ob igrišče privabijo vaščane, ki jim morda nogomet ni blizu, ob lepem vremenu pa tudi kakšnega naključnega mimoidočega kolesarja. Prav vsi imajo v času tekme ob pijači in dobri jedači (za katero na vsaki tekmi poskrbijo domači prostovoljci) možnost pokramljati o vseh aktualnih temah…
Podpredsednik Zdeněk Nepožitek ter predsednik kluba Vladimir Kopáčik sta s svojo pripadnostjo ključna za delovanje kluba.
Preprosti rezervni klopi sta dovolj prostorni tudi za številčnejše zasedbe.
Nogometaši Krchlebov skrbijo za svojo pripravljenost z enim treningom tedensko. Kar jim (vsaj za sedaj) zadostuje, da so uspešnejši mdr. od svojega glavnega rivala v ligi – ekipo iz Lukavic. Točke proti njim imajo malenkost večjo težo tudi zaradi bližine obeh klubov in mnogih poznanstev med igralci.
Zgodovina in uspehi kluba
Klub iz Krchlebov v letošnjem letu
Vzdolž polovice igrišča so nameščene klopi za gledalce.
praznuje 20-letnico delovanja. Kar ga uvršča med mlajše nogometne klube. Po besedah Nepožitka so obletnico želeli obeležiti s prijateljsko tekmo s katerim od znanih klubov, kar se jim naposled ni izšlo. Vaški nogometni entuziasti so imeli načrte o igrišču že pred letom 2005, a so se ti zaradi pomanjkanja denarja uresničili kasneje. Da je do realizacije sploh prišlo, je brez dvoma prispevalo pomanjkanje organizirane dejavnosti. Zaradi česar je projekt naletel na odobravanje vaških oblastnikov.
Napadalec David Richter je s svojim prihodom v Krchlebe pred sezono močno prispeval k boljšim rezultatom moštva.
Sedaj že nekdanji pašnik na severozahodnem robu vasi je bil preurejen v nogometno igrišče ob katerem je bil postavljen še manjši a sodoben klubski objekt. Klub od samega nastanka nastopa pod imenom FK Krchleby. Ob njegovem imenu se namesto lastnega pojavlja občinski grb. Nepožitek ob tem pripomne, da so v teh časih prioritete kluba usmerjene v druge priorite povezane predvsem z infrastrukturo in prihodnostjo kluba.
Krchleby so vseh dvajset sezon nastopali v najnižji ligi okrožja. Večji del je bila to deveta liga, zgolj zadnji dve sezoni je to deseta liga. V njej so
Manjši sodoben in vzorno vzdrževan klubski objekt je bil postavljen sočasno z igriščem.
prvenstva večinoma zaključevali na zadnjih mestih oz. mestih pri dnu lestvice. Za najuspešnejšo bi zato lahko šteli sezono 2019/20, ki so jo v eni od dveh skupin (predčasno) zaključili na četrtem mestu. Prvenstvo se takrat zaradi pandemije covida v spomladanskem delu ni nadaljevalo zaradi česar je obveljala lestvica po jesenskem delu sezone.
Infrastruktura
Lokacija igrišča nogometašem omogoča »mirno sožitje« tudi z delom vaščanov, za katere bi bil nogomet moteči faktor. Najbližji bivalni objekti stojijo južneje nad igriščem. A so od njega oddaljeni dovolj, da eni drugih ne motijo. S kar treh strani igrišče obdajajo drevesa (v veliki večini gre za smreke). Drevesa so bila zasajena sočasno z ureditvijo igrišča. Tudi z namenom naravne zaščite pred vetrom, ki tod piha velik del leta. Ker se igrišče nahaja na višjem (in odprtem) predelu Krchlebov, je njegova lokacija še toliko bolj izpostavljena vetrovom. Še posebej v hladnejšem letnem času veter še dodatno pripomore k občutku mraza. Po dvajsetih letih od zasaditve so drevesa pridobila tako na višini kot premerih svojih krošenj. Ne le, da dopolnjujejo podobo igrišča, hkrati predstavljajo tudi naravno ograjo oz. »lovilno mrežo«. Številne žoge, ki bi v času tekem letele daleč na okoliška polja, svoj let zaključijo v njihovih krošnjah od katerih padejo za rob igrišča.
Preprosta in prostorna garderoba domače ekipe.
Nogometno igrišče je »odprto« zgolj na južni strani, od koder vodi tudi edini pristop z vasi. Na tej strani je postavljen tudi klubski nogometni objekt. Gre
za preprost novejši objekt, ki za ta nivo nudi zadostno udobje tako nogometašem kot sodnikom. Garderobi v njem sta preprosti in dovolj prostorni za celotno nogometno moštvo. V objektu sta še dva manjša prostora – sodniška soba ter gostinski del s prodajnim okencem, ki v času tekem služi prodaji pijače.
Zanimivo, da označbe, ki označujejo prelomnice igralnih črt, ostajajo na igrišču tudi v času tekem.
Nekaj metrov od zidanega klubskega objekta stoji lesena hiška s prodajnim pultom ter nadstreškom pred njo. V času tekem dirigentsko palico v njej prevzame ena izmed domačih prostovoljk, ki ima na skrbi prodajo (in tudi pripravo) jedi obiskovalcem tekme. Večinoma je v ponudbi moč najti klobase in prekajeno svinjino, redkeje tudi skuše. Pod nadstreškom hiške je priročna polica, na katero lahko gledalci odložijo naročeno hrano ter za njo spremljajo dogajanje na zelenici.
Večina ljubiteljev nogometa se odloči spremljati tekme s katere od klopi, k so postavljene vzdolž polovice dolžine igrišče. Zopet drugim je ljubše dvoboj spremljati stoje ob kovinski ograji za avt linijo. Da bi povečali udobje, pred vsako tekmo v klubu ob igrišče dodajo še nekaj premičnih klopi in tudi stolov, ki jih običajno zasedejo najzvestejši domači privrženci. Ti imajo možnost posedeti tudi pod streho, kjer sta še dve dodatni klopi z mizo. Od koder pa zaradi žive meje pogled ne seže na celotno igrišče. Športni park dopolnjuje še manjše igrišče za odbojko z nogo, ki se nahaja zgolj nekaj metrov od travnatega igrišča.
Če celotna okolica igrišča na oko deluje prijetno, velja nasprotno za igralno površino. Pogled nanjo razkriva, da je travnik v vse prej kot dobrem stanju. Po besedah predsednika Kopačika vzroki za današnje stanje ležijo v času izgradnje igrišča. Predvsem podlaga na katero so nato navozili zemljo ter zasadili travo naj po njegovem ne bi bila ustrezna. Trenutno je igrišče na mestih kar precej načeto. Zlasti tam, kjer manjka zelenice, so vidni sledovi dvobojev iz predhodnih tekem. V trenutnem stanju gre zgolj upati, da do konca jesenskega dela tudi vreme prizanese klubu. Igranje tekme po ali v obilnem deževju bi znalo igralno podlago spremeniti v blato.
Kljub trenutni podobi zelenice, gre načrtovalce igrišča pohvaliti za ravno podlago. Še posebej ob upoštevanju, da v tem delu Češke prevladuje zelo razgiban teren. Na katerem v Krchlebyh ne bi našli dveh hiš, ki bi imeli temelje na enaki višini. Ravno to dejstvo bi znalo precej olajšati morebitno izboljšavo igrišča.
V klubu verjamejo, da se bo v prihodnje v vaški blagajni našel denar za investicijo v igralno površino. Ta je v teh dneh na mestih precej načeta.
Zlasti, če bi občina klubu priskočila na pomoč ter pod igralno površino vgradila namakalni sistem. Kar je tudi ena izmed Nepožitkovih želja. S tem bi bilo omogočeno vzdrževanje travnatega dela igrišča v sušnih dneh, nogometašem pa bi bile omogočene precej boljše razmere za treniranje in igranje tekem tudi v hladnejših delih leta. Za uresničitev tovrstne želje klubu ne gredo na roko naravne razmere. Krchleby (in s tem vaško nogometno igrišče) se namreč nahaja na višavju, na katerem so vodni toki prej izjema kot pravilo.
Med vsemi igralci ima najdaljši staž Stanislav Pokorny. Za moštvo Krchlebov je pričel nastopati kmalu po ustanovitvi kluba.
Vodstvo kluba, trener in igralski kader
Če je klub finančno v celoti odvisen od občine, je njegovo delovanje izključno v rokah peščice posameznikov oz. lokalnih nogometnih zanesenjakov. Vsi ti skupaj s predsednikom Vladimirjem Kopačikom in podpredsednikom Zdenkom Nepožitkom opravijo glavnino dela (kot so skrb za infrastrukturo, pranje dresov, nabava hrane in pijače itd.), ki povprečnemu obiskovalcu tekem le redko pade v oči. A tudi volunterizem ne bo pomagal k preživetju kluba. Česar se zavedata oba vodilna moža. Največjo težavo namreč predstavlja pomanjkanje igralcev. V Krchlebyh bi si želeli pomladiti igralski kader, a mladih moči nimajo od kje vzeti. Prebivalcev v vasi je premalo, pa tudi mladi po besedah Kopačika kažejo premalo želje in interesa po športnem udejstvovanju.
Če ne bo kakšnega čudeža, bo Nepožitek tudi v bližnji prihodnosti dirigiral v povprečju starejšemu moštvu in upal, da bo pri večini od soigralcev še dolgo prisotna volja po aktivnem nogometnem udejstvovanju. Podpredsednik kluba v času tekem namreč ni zadolžen le za obrambne naloge na igrišču. S svojimi izkušnjami prevzame tudi trenersko taktirko s katero poizkuša svoje »sobojevnike« še dodatno motivirati.
Posebne motivacije zagotovo ne potrebuje najstarejši v moštu Krchleb – 49-letni vratar František Motejzik. Tudi zato, ker mora s svojim pristopom biti zgled sinovoma Danielu in Vojtechu, ki prav tako nosita dres Krchlebov. Celih 32 pomladi manj od čuvaja mreže šteje najmlajši v moštvu – 17- letni napadalec Vaclav Himl. Omenjeni še ni ugledal luči sveta, ko se je po krchlebskem igrišču že podil Stanislav Pokorny. Od vseh aktivnih igralcev ima slednji najdaljši staž v črno belem dresu. Eden izmed treh igralcev, ki imajo svoje
prebivališče prav v Krchlebyh, se je svojemu vaškemu pridružil kmalu po ustanovitvi in zanj brez prestanka igra vse do danes.
Prvo ime moštva je brez dvoma napadalec David Richter, ki je še v pretekli sezoni igral za osmoligaša Dubičko. Njegova vrnitev v Krchlebe je močno povezana z rezultatskim vzponom moštva. V šestih uvodnih srečanjih mu je prav tolikokrat uspelo zatresti mreže nasprotnikov. Zanimivo, da igralski spisek Krchlebov sestavljata še dve družinski navezi. Prvo tvorita Martin Rigo ter njegov izvenzakonski sin Tomaš, drugo pa bratska naveza Martin (sicer kapetan moštva) in Svatoslav Valenta. Slednji se kot edini član Krchlebov tudi profesionalno ukvarja z nogometom. Je namreč trener kadetske ekipe Chrudim, ki nastopa v najvišji češki ligi (člansko moštvo tekmuje v drugi češki ligi). Zaradi svojih profesionalnih obveznosti je posledično večkrat primoran izpustiti tekmo Krchlebov.
Mlajše kategorije
Podobno, kot velika večina klubov iz (naj)manjših vasi, si tudi Krchleby delijo njihovo
Igralski kader Krchlebov sestavljajo tudi člani družine Motejzik. Vratar František je hkrati najstarejši igralec, ki v polju bdi nad igro svojih sinov – Daniela (na sliki) ter Vojtecha (v teh dneh odsoten zaradi poškodbe).
usodo. Vsaj kar se tiče nogometnega udejstvovanja v povezavi z mlajšimi kategorijami. Ne le, da v kraju ni niti šole niti vrtca. Vprašanje, če v njem sploh živi dovolj otrok za formiranje katere izmed (naj)mlajših kategorij. Zato ne čudi, da nikdar v sicer mladi klubski zgodovini za Krchlebe niso nastopali tudi nadebudni nogometaši. Podpredsednik kluba ob tem doda, da o čem podobnem ne razmišljajo niti v prihodnje, saj za kaj takšnega ni niti realne podlage.
Medijska pokritost in cilji kluba
Podobno kot to velja za glavne rivale iz Lukavice, bi tudi kakršne koli podatke o nogometu v Krchlebyh na svetovnem spletu iskali zaman. Kar bi lahko oz. moral biti izziv za odgovorne v klubu. Na podlagi mnogih klubov na tem nivoju, bi aktivna Facebook stran vsaj minimalno pripomogla k prepoznavnosti kluba. Kar bi lahko bil prvi korak k večji stabilnosti. In posledično pozitivnejši pogled v prihodnost. Ob omembi krchlebskyh rivalov velja dodati, da je v Lukavicah pred domačo prvenstveno tekmo moč videti vsaj nekaj plakatov z vabili na prihajajoči dvoboj. Medtem ko vaška oglasna deska v Krchlebych tudi pred domačimi tekmami žalostno sameva.
Vsemu navkljub je primarni cilj kluba vezan na ohranitev nogometa v vas. Njegova nadaljnja usoda bo odvisna v glavnem od igralcev. Tako od volje in želje po žogobrcu kakor tudi od njihovega zdravja. Pri čemer bodo v klubu z odprtimi rokami sprejeli vsakogar, ki bi želel pomagati krchlebskemu moštvu na igrišču. Za kar bo nedvomno več možnosti ob boljših rezultatih. Ravno ti so v aktualni sezoni vzpodbudili odgovorne, da so si zadali tudi prvenstveni cilj. Po besedah Nepožitka si v Krchlebyh želijo jesenski del sezone zaključiti v sredini lestvice. Še ambicioznejši je cilj v spomladanskem delu prvenstva, ko v klubu ne skrivajo naskok na vrh lestvice.
Usoda kluba bo odvisna tudi od novega župana, ki bo vaško žezlo po aktualnem prevzel prihodnje leto. V klubu si želijo nadaljnje (če ne še večje) podpore kraja, ki bi bila primarno povezana predvsem z ureditvijo infrastrukture oz. igralne površine. V kolikor bo vsak od ključnih dejavnikov dodal svoj kamenček v klubski mozaik, se vsaj v bližnji prihodnosti ne gre bati, da lokalni ljubitelji nogometa (in druženja) ne bi nedeljskih popoldnevov tudi v prihodnje preživljali ob krchlebskem nogometnem igrišču.
FK Krchleby v jesenskem delu sezone 2025/26.
Krchleby so eden izmed šestih klubov, ki tvorijo najnižjo ligo okrožja Šumperk v Olomuški regiji. Če je še pred dvema letoma za najnižjo veljala deveta liga (do nedavna druga okrožna liga), je okrožna nogometna zveza po koncu sezone 2023/24 izvedla reorganizacijo tekmovanja. Z njo je na novo ustanovila deseto ligo v katero je premestila sedem najslabših klubov iz do tedaj dveh devetoligaških skupin. Pred letošnji sezono se je število klubov v najnižji ligi zmanjšalo za enega predstavnika. Zato je zveza iz trikrožnega prešla na štirikrožni sistem v katerem se vsak klub sreča z vsakim dvakrat na domačem terenu in dvakrat na gostovanju. Liga je v letošnjo sezono vstopila tudi s sponzorjem – gradbenim in inženirskim podjetjem s sedežem V Olomoucu. Uradno se tako imenuje 10. liga – BP Stavby Morava.
Podobno, kot v bližnjih Lukavicah, tudi v Krchlebyh tovrstne odločitve niso sprejeli z navdušenjem. Čeprav je nov sistem prinesel več izenačenih dvobojev, bi si po besedah podpredsednika Zdenka Nepožitka v klubu želeli ligo z večjim številom moštev. Precej bolj vedrega razpoloženja sta v teh dneh obe vodilni osebi kluba (ob Nepožitku še predsednik Vladimir Kopačik), ko beseda nanese na aktualno lestvico. Po pretekli sezoni, ko so Krchleby z 11-imi točkami končali sezono na zadnjem mestu, je uvod v tekočo sezono prinesel precej več zadovoljstva. Klub se po šestih odigranih krogih s polovičnim izkupičkom (devetih točk za tri zmage) nahaja v sredini lestvice. Zaradi splošnega nezadovoljstva z novim ligaškim sistemom so med klubi v okrožju vse glasnejše govorice, da naj bi lokalna nogometna zveza po letošnji sezoni znova vrnila prejšnji ligaški format.
Nogometno igrišče v Krchlebyh se nahaja na severozahodnem delu vasi.
Nepožitek, ki poleg opravljanja vodstvene funkcije nastopa tudi za moštvo Krchlebov, kot glavni razlog za boljše rezultate navede poletno vrnitev prvega strelca moštva Davida Richterja ter tudi Tomaša Riga. Posledično se je z njunim prihodom dvignila morala med igralci ter ekipni duh v moštvu. Po mnenju podpredsednika bi bil točkovni izkupiček lahko še boljši, če bi moštvo pred pričetkom sezone uspelo odigrati kakšno prijateljsko tekmo. Boljši rezultati hkrati dajejo tudi trdnejšo podlago za prihodnost nogometa v vasi. Za razliko od prejšnjih sezon, ko je moralo moštvo Krchlebov zaradi pomanjkanja igralcev in premajhne volje po igranju nekajkrat svoje tekme odigrati z manj kot enajstimi igralci, je vsaj v tekoči sezoni s tovrstnimi skrbmi zaenkrat prizanešeno.
Podpredsednik Zdeněk Nepožitek ter predsednik kluba Vladimir Kopáčik sta s svojo pripadnostjo ključna za delovanje kluba.
Klub je finančno povsem odvisen od občinskega denarja. Čeprav vsaka investicija v nogometno infrastrukturo precej obremeni proračun majhne občine, se pomena nogometa zaveda tudi župan kraja. Tudi takšna malenkost, kot je točilna naprava za pivo, ki jo je pred tekočo sezono priskrbel župan, klubu pomaga pri njegovem delovanju. Za Krchlebe, ki štejejo vsega 170 prebivalcev, ima zato nogometni klub še toliko večji oz. širši pomen. Nogometaši tako s svojimi domačimi prvenstvenimi tekmami poleg športnega udejstvovanja pripomorejo tudi k družabnemu življenju v kraju. Njihovi dvoboji ob igrišče privabijo vaščane, ki jim morda nogomet ni blizu, ob lepem vremenu pa tudi kakšnega naključnega mimoidočega kolesarja. Prav vsi imajo v času tekme ob pijači in dobri jedači (za katero na vsaki tekmi poskrbijo domači prostovoljci) možnost pokramljati o vseh aktualnih temah…
Zanimivo kuliso igrišču prispevajo (povečini) smreke, ki ga obdajajo s treh strani.
Nogometaši Krchlebov skrbijo za svojo pripravljenost z enim treningom tedensko. Kar jim (vsaj za sedaj) zadostuje, da so uspešnejši mdr. od svojega glavnega rivala v ligi – ekipo iz Lukavic. Točke proti njim imajo malenkost večjo težo tudi zaradi bližine obeh klubov in mnogih poznanstev med igralci.
Preprosti rezervni klopi sta dovolj prostorni tudi za številčnejše zasedbe.
Vzdolž polovice igrišča so nameščene klopi za gledalce.
Zgodovina in uspehi kluba
Klub iz Krchlebov v letošnjem letu praznuje 20-letnico delovanja. Kar ga uvršča med mlajše nogometne klube. Po besedah Nepožitka so obletnico želeli obeležiti s prijateljsko tekmo s katerim od znanih klubov, kar se jim naposled ni izšlo. Vaški nogometni entuziasti so imeli načrte o igrišču že pred letom 2005, a so se ti zaradi pomanjkanja denarja uresničili kasneje. Da je do realizacije sploh prišlo, je brez dvoma prispevalo pomanjkanje organizirane dejavnosti. Zaradi česar je projekt naletel na odobravanje vaških oblastnikov.
Sedaj že nekdanji pašnik na severozahodnem robu vasi je bil preurejen v nogometno igrišče ob katerem je bil postavljen še manjši a sodoben klubski objekt. Klub od samega nastanka nastopa pod imenom FK Krchleby. Ob njegovem imenu se namesto lastnega pojavlja občinski grb. Nepožitek ob tem pripomne, da so v teh časih prioritete kluba usmerjene v druge priorite povezane predvsem z infrastrukturo in prihodnostjo kluba.
Krchleby so vseh dvajset sezon nastopali v najnižji ligi okrožja. Večji del je bila to deveta liga, zgolj zadnji dve sezoni je to deseta liga. V njej so prvenstva večinoma zaključevali na zadnjih mestih oz. mestih pri dnu lestvice. Za najuspešnejšo bi zato lahko šteli sezono 2019/20, ki so jo v eni od dveh skupin (predčasno) zaključili na četrtem mestu. Prvenstvo se takrat zaradi pandemije covida v spomladanskem delu ni nadaljevalo zaradi česar je obveljala lestvica po jesenskem delu sezone.
Manjši sodoben in vzorno vzdrževan klubski objekt je bil postavljen sočasno z igriščem.
Infrastruktura
Lokacija igrišča nogometašem omogoča »mirno sožitje« tudi z delom vaščanov, za katere bi bil nogomet moteči faktor. Najbližji bivalni objekti stojijo južneje nad igriščem. A so od njega oddaljeni dovolj, da eni drugih ne motijo. S kar treh strani igrišče obdajajo drevesa (v veliki večini gre za smreke). Drevesa so bila zasajena sočasno z ureditvijo igrišča. Tudi z namenom naravne zaščite pred vetrom, ki tod piha velik del leta. Ker se igrišče nahaja na višjem (in odprtem) predelu Krchlebov, je njegova lokacija še toliko bolj izpostavljena vetrovom. Še posebej v hladnejšem letnem času veter še dodatno pripomore k občutku mraza. Po dvajsetih letih od zasaditve so drevesa pridobila tako na višini kot premerih svojih krošenj. Ne le, da dopolnjujejo podobo igrišča, hkrati predstavljajo tudi naravno ograjo oz. »lovilno mrežo«. Številne žoge, ki bi v času tekem letele daleč na okoliška polja, svoj let zaključijo v njihovih krošnjah od katerih padejo za rob igrišča.
Preprosta in prostorna garderoba domače ekipe.
Zanimivo, da označbe, ki označujejo prelomnice igralnih črt, ostajajo na igrišču tudi v času tekem.
Nogometno igrišče je »odprto« zgolj na južni strani, od koder vodi tudi edini pristop z vasi. Na tej strani je postavljen tudi klubski nogometni objekt. Gre za preprost novejši objekt, ki za ta nivo nudi zadostno udobje tako nogometašem kot sodnikom. Garderobi v njem sta preprosti in dovolj prostorni za celotno nogometno moštvo. V objektu sta še dva manjša prostora – sodniška soba ter gostinski del s prodajnim okencem, ki v času tekem služi prodaji pijače.
Nekaj metrov od zidanega klubskega objekta stoji lesena hiška s prodajnim pultom ter nadstreškom pred njo. V času tekem dirigentsko palico v njej prevzame ena izmed domačih prostovoljk, ki ima na skrbi prodajo (in tudi pripravo) jedi obiskovalcem tekme. Večinoma je v ponudbi moč najti klobase in prekajeno svinjino, redkeje tudi skuše. Pod nadstreškom hiške je priročna polica, na katero lahko gledalci odložijo naročeno hrano ter za njo spremljajo dogajanje na zelenici.
Večina ljubiteljev nogometa se odloči spremljati tekme s katere od klopi, k so postavljene vzdolž polovice dolžine igrišče. Zopet drugim je ljubše dvoboj spremljati stoje ob kovinski ograji za avt linijo. Da bi povečali udobje, pred vsako tekmo v klubu ob igrišče dodajo še nekaj premičnih klopi in tudi stolov, ki jih običajno zasedejo najzvestejši domači privrženci. Ti imajo možnost posedeti tudi pod streho, kjer sta še dve dodatni klopi z mizo. Od koder pa zaradi žive meje pogled ne seže na celotno igrišče. Športni park dopolnjuje še manjše igrišče za odbojko z nogo, ki se nahaja zgolj nekaj metrov od travnatega igrišča.
Če celotna okolica igrišča na oko deluje prijetno, velja nasprotno za igralno površino. Pogled nanjo razkriva, da je travnik v vse prej kot dobrem stanju. Po besedah predsednika Kopačika vzroki za današnje stanje ležijo v času izgradnje igrišča. Predvsem podlaga na katero so nato navozili zemljo ter zasadili travo naj po njegovem ne bi bila ustrezna. Trenutno je igrišče na mestih kar precej načeto. Zlasti tam, kjer manjka zelenice, so vidni sledovi dvobojev iz predhodnih tekem. V trenutnem stanju gre zgolj upati, da do konca jesenskega dela tudi vreme prizanese klubu. Igranje tekme po ali v obilnem deževju bi znalo igralno podlago spremeniti v blato.
V klubu verjamejo, da se bo v prihodnje v vaški blagajni našel denar za investicijo v igralno površino. Ta je v teh dneh na mestih precej načeta.
Kljub trenutni podobi zelenice, gre načrtovalce igrišča pohvaliti za ravno podlago. Še posebej ob upoštevanju, da v tem delu Češke prevladuje zelo razgiban teren. Na katerem v Krchlebyh ne bi našli dveh hiš, ki bi imeli temelje na enaki višini. Ravno to dejstvo bi znalo precej olajšati morebitno izboljšavo igrišča.Zlasti, če bi občina klubu priskočila na pomoč ter pod igralno površino vgradila namakalni sistem. Kar je tudi ena izmed Nepožitkovih želja. S tem bi bilo omogočeno vzdrževanje travnatega dela igrišča v sušnih dneh, nogometašem pa bi bile omogočene precej boljše razmere za treniranje in igranje tekem tudi v hladnejših delih leta. Za uresničitev tovrstne želje klubu ne gredo na roko naravne razmere. Krchleby (in s tem vaško nogometno igrišče) se namreč nahaja na višavju, na katerem so vodni toki prej izjema kot pravilo.
Vodstvo kluba, trener in igralski kader
Če je klub finančno v celoti odvisen od občine, je njegovo delovanje izključno v rokah peščice posameznikov oz. lokalnih nogometnih zanesenjakov. Vsi ti skupaj s predsednikom Vladimirjem Kopačikom in podpredsednikom Zdenkom Nepožitkom opravijo glavnino dela (kot so skrb za infrastrukturo, pranje dresov, nabava hrane in pijače itd.), ki povprečnemu obiskovalcu tekem le redko pade v oči. A tudi volunterizem ne bo pomagal k preživetju kluba. Česar se zavedata oba vodilna moža. Največjo težavo namreč predstavlja pomanjkanje igralcev. V Krchlebyh bi si želeli pomladiti igralski kader, a mladih moči nimajo od kje vzeti. Prebivalcev v vasi je premalo, pa tudi mladi po besedah Kopačika kažejo premalo želje in interesa po športnem udejstvovanju.
Napadalec David Richter je s svojim prihodom v Krchlebe pred sezono močno prispeval k boljšim rezultatom moštva.
Med vsemi igralci ima najdaljši staž Stanislav Pokorny. Za moštvo Krchlebov je pričel nastopati kmalu po ustanovitvi kluba.
Če ne bo kakšnega čudeža, bo Nepožitek tudi v bližnji prihodnosti dirigiral v povprečju starejšemu moštvu in upal, da bo pri večini od soigralcev še dolgo prisotna volja po aktivnem nogometnem udejstvovanju. Podpredsednik kluba v času tekem namreč ni zadolžen le za obrambne naloge na igrišču. S svojimi izkušnjami prevzame tudi trenersko taktirko s katero poizkuša svoje »sobojevnike« še dodatno motivirati.
Posebne motivacije zagotovo ne potrebuje najstarejši v moštu Krchleb – 49-letni vratar František Motejzik. Tudi zato, ker mora s svojim pristopom biti zgled sinovoma Danielu in Vojtechu, ki prav tako nosita dres Krchlebov. Celih 32 pomladi manj od čuvaja mreže šteje najmlajši v moštvu – 17- letni napadalec Vaclav Himl. Omenjeni še ni ugledal luči sveta, ko se je po krchlebskem igrišču že podil Stanislav Pokorny. Od vseh aktivnih igralcev ima slednji najdaljši staž v črno belem dresu. Eden izmed treh igralcev, ki imajo svoje prebivališče prav v Krchlebyh, se je svojemu vaškemu pridružil kmalu po ustanovitvi in zanj brez prestanka igra vse do danes.
Prvo ime moštva je brez dvoma napadalec David Richter, ki je še v pretekli sezoni igral za osmoligaša Dubičko. Njegova vrnitev v Krchlebe je močno povezana z rezultatskim vzponom moštva. V šestih uvodnih srečanjih mu je prav tolikokrat uspelo zatresti mreže nasprotnikov. Zanimivo, da igralski spisek Krchlebov sestavljata še dve družinski navezi. Prvo tvorita Martin Rigo ter njegov izvenzakonski sin Tomaš, drugo pa bratska naveza Martin (sicer kapetan moštva) in Svatoslav Valenta. Slednji se kot edini član Krchlebov tudi profesionalno ukvarja z nogometom. Je namreč trener kadetske ekipe Chrudim, ki nastopa v najvišji češki ligi (člansko moštvo tekmuje v drugi češki ligi). Zaradi svojih profesionalnih obveznosti je posledično večkrat primoran izpustiti tekmo Krchlebov.
Igralski kader Krchlebov sestavljajo tudi člani družine Motejzik. Vratar František je hkrati najstarejši igralec, ki v polju bdi nad igro svojih sinov – Daniela (na sliki) ter Vojtecha (v teh dneh odsoten zaradi poškodbe).
Mlajše kategorije
Podobno, kot velika večina klubov iz (naj)manjših vasi, si tudi Krchleby delijo njihovo
usodo. Vsaj kar se tiče nogometnega udejstvovanja v povezavi z mlajšimi kategorijami. Ne le, da v kraju ni niti šole niti vrtca. Vprašanje, če v njem sploh živi dovolj otrok za formiranje katere izmed (naj)mlajših kategorij. Zato ne čudi, da nikdar v sicer mladi klubski zgodovini za Krchlebe niso nastopali tudi nadebudni nogometaši. Podpredsednik kluba ob tem doda, da o čem podobnem ne razmišljajo niti v prihodnje, saj za kaj takšnega ni niti realne podlage.
Medijska pokritost in cilji kluba
Podobno kot to velja za glavne rivale iz Lukavice, bi tudi kakršne koli podatke o nogometu v Krchlebyh na svetovnem spletu iskali zaman. Kar bi lahko oz. moral biti izziv za odgovorne v klubu. Na podlagi mnogih klubov na tem nivoju, bi aktivna Facebook stran vsaj minimalno pripomogla k prepoznavnosti kluba. Kar bi lahko bil prvi korak k večji stabilnosti. In posledično pozitivnejši pogled v prihodnost. Ob omembi krchlebskyh rivalov velja dodati, da je v Lukavicah pred domačo prvenstveno tekmo moč videti vsaj nekaj plakatov z vabili na prihajajoči dvoboj. Medtem ko vaška oglasna deska v Krchlebych tudi pred domačimi tekmami žalostno sameva.
Vsemu navkljub je primarni cilj kluba vezan na ohranitev nogometa v vas. Njegova nadaljnja usoda bo odvisna v glavnem od igralcev. Tako od volje in želje po žogobrcu kakor tudi od njihovega zdravja. Pri čemer bodo v klubu z odprtimi rokami sprejeli vsakogar, ki bi želel pomagati krchlebskemu moštvu na igrišču. Za kar bo nedvomno več možnosti ob boljših rezultatih. Ravno ti so v aktualni sezoni vzpodbudili odgovorne, da so si zadali tudi prvenstveni cilj. Po besedah Nepožitka si v Krchlebyh želijo jesenski del sezone zaključiti v sredini lestvice. Še ambicioznejši je cilj v spomladanskem delu prvenstva, ko v klubu ne skrivajo naskok na vrh lestvice.
Usoda kluba bo odvisna tudi od novega župana, ki bo vaško žezlo po aktualnem prevzel prihodnje leto. V klubu si želijo nadaljnje (če ne še večje) podpore kraja, ki bi bila primarno povezana predvsem z ureditvijo infrastrukture oz. igralne površine. V kolikor bo vsak od ključnih dejavnikov dodal svoj kamenček v klubski mozaik, se vsaj v bližnji prihodnosti ne gre bati, da lokalni ljubitelji nogometa (in druženja) ne bi nedeljskih popoldnevov tudi v prihodnje preživljali ob krchlebskem nogometnem igrišču.
FK Krchleby v jesenskem delu sezone 2025/26.
8. oktobra, 2025
TJ Sokol Slatina nad Zdobnici
Brez dvoma so v teh dneh lokalni nogometaši ena glavnih tem pogovorov med vaščani Slatine nad Zdobnico. Rezultatsko popoln uvod v novo sezono, lepo urejeno igrišče ter organiziranost članske ekipe potrjujejo visoke klubske ambicije po uvrstitvi v višjo ligo. V klubu pozornost namenjajo tudi mladim (v letošnji sezoni je v tekmovanje prijavljena ekipa mlajših dečkov), pohvalijo pa se lahko še z aktualno najboljšim strelcem lige, ki je sokole okrepil pred letošnjo sezono. Za razliko od večine desetoligaških klubov se odgovorni v klubu trudijo tudi z razpoznavnostjo oz. vidnostjo kluba na svetovnem spletu.
Okrožje Rychnov nad Kněžnou je tudi v sezoni 2025/26 edino v Kralovehraški regiji, ki mu številčnost klubov omogoča organizacijo tekmovanja na najnižjem nivoju češkega nogometa. A se je kmalu po žrebu in objavi razporeda jesenskega dela sezone izkazalo, da bo ligaško tekmovanje okrnjeno za klub 1. FC Union Rokytnice v Orlickych horach, ki je še pred pričetkom prvenstva izstopilo iz tekmovanja. S tem se je število klubov v ligi zmanjšalo na devet. Sokol iz Slatine je tako nehote doletela usoda neigranja tekme ravno v prvem prvenstvenem krogu. V naslednjih štirih tekmah so nato dosegli štiri prepričljive zmage, kar jih je zavihtelo na vrh lestvice skupaj z ekipo Dobrega. A ima slednja na svojem kontu tudi tekmo več (vključno z enim porazom). Razlog, da so Slatinčani po petih krogih uradno na drugem mestu, tiči v manjšem številu doseženih zadetkov.
Med vsemi pomembnimi objekti na smerokazih v Slatini nad Zdobnico najdemo tudi “Igrišče Na Ohradě”.
Slatinski zmagoviti val se odvija na krilih trenutno najboljšega strelca lige Martina Šponara, ki je dosegel točno polovico vseh zadetkov. Ne le prihod slednjega, klubsko letvico so visoko postavili tudi poletni prihodi kar nekaj povratnikov v zeleni slatinski dres. Za popoln klubski ustroj članskega moštva skrbi trenerski štab. Slednji dvakrat tedensko zbere igralce na treningih. Odgovorni so zadovoljni tudi s podporo občine, ki kot edina finančno pomaga klubu ter hkrati skrbi za zgledno urejen nogometni park. Pri tem velja omeniti tudi posluh župana kraja. Zavedajoč se kvalitetnih pogojev za treniranje in igranje tekem je poskrbel za ustrezno šolanje vzdrževalcev travnate površine, kar prinaša sadove v obliki vrhunsko pripravljene zelenice.
Zanimivo, da so si Slatinčani svoje igrišče več kot deset sezon delili z moštvom Labut’ iz
Rychnova nad Kněžnou, ki je kar nekaj sezon preigral v isti ligi. Omenjeni klub je bil namreč brez svojega igrišča, zato je bil primoran najti nadomestno lokacijo za svoje domače tekme. In jo – ob plačilu občini za uporabo igrišča – našel ravno v Slatini. Po koncu zadnje sezone je omenjeni klub prenehal delovati in igrišče je tako znova pod »popolno kontrolo« lokalnih sokolov.
Slatina se od sezone 2020/21 redno prijavlja v pokalno tekmovanje na nivoju okrožja. Prvič jim je najnižjo stopnico uspelo prestopiti jeseni 2022, ko so se od tekmovanja poslovili v drugem krogu. Svoj uspeh so ponovili še v aktualni sezoni, ko so tudi v pokalu potrdili svoje visoke ambicije. V prvem krogu so na domačem igrišču gostili devetoligaša Zdelov in ga izločili z rezultatom 5:3. V drugem krogu jim je žreb namenil še za rang višjega nasprotnika – osmoligaša Skolnico. Čeprav so tekmo odigrali brez svojega
Zgledno urejen nogometni objekt se nahaja v severnem delu Slatine.
Kapetan moštva Jan Čižinsky opravlja tudi funkcijo predsednika kluba.
najboljšega strelca, je Slatini že v uvodu uspelo povesti z 2:0 in s tem v delirij spraviti svoje številne navijače. Gostje so naposled vendarle potrdili vlogo favorita in rezultat obrnili sebi v prid (3:5). Kljub izpadu so Slatinčani pustili zelo dober vtis.
Po besedah trenerja in igralcev v klubu ne skrivajo želje po osvojitvi prvega mesta in napredovanju v deveto ligo. Kjer bi se znova merili s svojim največjim rivalom, B ekipo iz sosednjega kraja Javornice. Do takrat bo vlogo glavnega rivala nadomeščala B ekipa Lukavic. Večji del svojega obstoja je bila del klubskega ustroja tudi katera izmed mlajših kategorij. Kar je pripomoglo Slatini ustvariti si ime tudi v širšem okolju. Med mladimi nogometaši, ki so v obdobju osnovne šole nastopali za slatinski sokol, je najvidnejša kariera uspela Pavlu Dapeciju. Večino svoje nogometne poti je sicer nastopal za klub iz Rychnova nad
Do izgradnje novega klubskega objekta (na sliki desno) je imel klub svoje prostore v starejši stavbi, v kateri je danes še vedno bife, kjer se je v času tekem možno odžejati in potešiti lakoto.
Kněžnou, za krajši čas pa se je znašel tudi v kadru prvoligaškega kluba Hradec Kralove.
Zgodovina in uspehi kluba
Po besedah župana Tume, ki v sojem uradu hrani klubske arhivske članke, naj bi začetki nogometa v Slatini segali v leto 1934. Cela tri desetletja naj bi šlo bolj za druženje lokalnih nogometnih zanesenjakov, ki so tu in tam odigrali prijateljsko tekmo s katerim od bližnjih klubov. Klub naj bi že od samih začetkov imel v svojem imenu naziv »sokol«. Prvič se v uradnem tekmovanju okrožja pojavi leta 1963. Hkrati to letnico v klubu vodijo tudi kot uradni nastanek nogometnega kluba Sokol Slatina nad Zdobnici. Od tega leta do danes se nogomet v Slatini igra brez prestanka, klub pa je ves čas tekmoval na nivoju okrožnih lig. Vse do leta 1995 je z različnimi uspehi nastopal v takrat še enotni okrožni ligi. Iz tistega obdobja velja izpostaviti sezono 1978/79, ki so jo zaključili na drugem mestu. Čeprav je bil ustroj tekmovanja takrat drugačen, se omenjena sezona lahko šteje za najuspešnejšo v klubski zgodovini.
Najstarejša fotografija moštva iz Slatine sega v leto 1947. Vir: TJ Sokol Slatina nad Zdobnici
Moštvo Slatine nad Zdobnico v sezoni 1993/94. Vir: TJ Sokol Slatina nad Zdobnici
Od leta 1995 sledi šest sezon med okrožnimi drugoligaši (danes devetoligaši). Nakar se Slatinčani znova vrnejo v elitni razred okrožja, v katerem nastopajo štiri sezone. Sledi izpad ligo nižje, leta 2010 pa prvič (za dve sezoni) okusijo nastopanje na najnižjem nivoju okrožja. Trend rezultatskih vzponov in padcev se je nadaljeval tudi v naslednjih letih. Slatini se je namreč kmalu znova uspelo prebiti v prvo okrožno ligo v kateri so zadnjič nastopali v sezoni 2015/16. Štiri sezone zatem so znova pristali na najnižjem nivoju. Razlog za konkreten padec v sorazmerno kratkem času je bil predvsem v odhodih mnogih igralcev in s tem posledično okrnjenem igralskem kadru. V tistem obdobju se odgovorni odločijo za novo klubsko podobo grba. Po šestih sezonah igranja med desetoligaši (ki jih je z dvema prekinitvama prvenstva zaznamovala tudi pandemija COVIDa) in tretjem mestu v pretekli sezoni, se zdi, da je znova napočil čas rezultatsko uspešnejšega obdobja za slatinski nogomet.
Infrastruktura
Paradoksno je, da so k današnji moderni podobi športnega parka precej pripomogle poplave izpred poltretjega desetletja. Južno ob igrišču »Na Ohradě« (kakor se tudi imenuje slatinski nogometni park) si svojo pot utira reka Zdobnica. V teh dneh bolj potok kot reka je v preteklosti ob obilnih deževjih že večkrat prestopila bregove in povzročil škodo v vasi. Podobno je bilo tudi leta 2000, ko se je igrišče znašlo dobesedno pod vodo. V tistem obdobju so bili klubski prostori vključno z garderobami še v starejšem objektu, kjer je še danes bife. V njem je v času tekem gledalcem na voljo več vrst pijače, prigrizki ter večinoma tudi dimljene klobase.
Devet let po uničujočih poplavah je klub leta 2009 dobil nov objekt.
Leta 2009 je s pomočjo evropskih sredstev sledila popolna prenova športnega parka, ki je vključevala tudi izgradnjo novega klubskega objekta vzdolž avt linije na vzhodni strani igrišča. Objekt je od zelenice oddaljen zgolj nekaj korakov. Ločuje ju preprosta ograja, ki v času tekem mnogim gledalcem služi kot naslonjalo pri spremljanju tekem. Nekaj redkih klopi je sicer postavljenih ob steni klubskega objekta. Kjer pa pogled na
Prostorni rezervni klopi loči od igrišča atletska steza.
igrišče v času tekem zakrivajo pred njimi stoječi gledalci.
Notranjost klubskega objekta je preprosta in ima več prostorov. Garderobi sta preprosti in ravno dovolj veliki, da sprejmeta vse igralce. K vsaki od garderob je priključen prostor s tuši in toaletami.
Vrhunsko vzdrževana igralna površina omogoča igralcem Slatine odlične pogoje za treniranje in igranje tekem.
Od celotne notranjosti v objektu nemara še najbolj pade v oči prazen prostor čigar vse štiri stene krasijo ekipne slike iz različnih obdobjih slatinskega nogometa. Najstarejša od njih sega v leto 1947. Nekaj je tudi ekipnih slik mlajših kategorij.
Garderoba domače ekipe.
Prav pod vsemi slikami lahko najdemo tudi imena nogometašev. V enem izmed kotov visijo tudi igralni kartoni iz davne preteklosti, medtem ko se na nasprotni steni lahko z očmi »sprehodimo« po večji tabeli na kateri najdemo vse končne uvrstitve od sezone, ko je klub pričel s tekmovanjem. Z morda še kakšnim dodatkom iz klubske preteklosti bi prostor lahko poimenovali kar klubska spominska soba. Vsekakor si njegov avtor za trud
zasluži globok priklon.
Ob isti strani igrišča je bilo sočasno s klubskim objektom postavljeno tudi večnamensko športno igrišče. Teren okoli igrišča je nekoliko povzdignjen zgolj za vrati na južni strani igrišča. Medtem ko ga na vzhodni in severni strani obdaja zelenje (travniki in nekaj dreves). Leseni in prostorni rezervni klopi, prekriti s plehom, sta postavljeni na nasprotni strani igrišča od klubskega objekta. Od igrišča ju loči še krajša tripasovna atletska steza iz tartana, ki mdr. služi tudi uram telovadbe učencem iz bližnje osnovne šole.
Posebno pozornost si brez dvoma zasluži igralna površina. Ravna podlaga s »prvoligaškim« travnikom priča o skrbi, ki jo v kraju namenjajo nogometni zelenici. K njegovi kvaliteti veliko pripomore tudi drenaža, ki je bila pod igrišče vgrajena hkrati z obnovo celotnega kompleksa (leta 2009). Igralci imajo tako
Stene enega izmed (praznih) klubskih prostorov krasijo fotografije z vseh obdobij kluba ter imeni igralcev pod njimi.
vrhunske pogoje za treniranje in igranje tekem. Kakršne jim lahko zavida ne le večina klubov na istem nivoju, temveč tudi mnogi višjeligaši.
Predsednik kluba, trenerski štab ter igralski kader
Z vrnitvijo peterice nekdanjih igralcev v svoj matični klub je ekipa Slatine brez dvoma pridobila ogromno izkušenj. Velik del svojih igralskih karier so namreč ti igralci preigrali na višjem nivoju. Njihova odločitev o vrnitvi v svoj prvotni klub je povezana predvsem z željo po pomoči Slatini na poti k uvrstitvi v višjo ligo. Ena izmed prednosti igralskega kadra bi znala biti tudi večja pripadnost klubu. Kar polovica igralcev ima namreč svoje korenine prav v Slatini. Med njimi je tudi Josef Svoboda, ki s svojim soimenjakom tvori navezo oče – sin. Josef Svoboda starejši je s svojimi 58-imi leti tudi najstarejši igralec. Kljub svojim častitljivim letom ga po stažu v slatinskem dresu prekaša nekaj soigralcev. Najdaljšo zvestobo klubu premore kapetan Jan Čižinsky. Barve Slatine je zastopal že v kategoriji mlajših dečkov, medtem ko za člansko ekipo nastopa že celih 26 let. Kljub svojim letom je še vedno nepogrešljivi člen prve enajsterice. Poleg kapetanskih nalog je pred kratkim prevzel še vodenje kluba. V krog iste generacije sodi tudi Martin Bednař. Slatinski branilec hkrati skrbi tudi za nogometni podmladek.
53-letni Slatinčan Martin Michalička je pred štirimi leti sedel na klop svojega matičnega kluba.
Poleg naveze Svobode v klubu najdemo še eno tovrstno sorodstveno vez. Predstavljata jo trener Martin in njegov sin Ondřej Michalička, ki s svojo hitrostjo uspešno prebija bočne branilce. Za piko na i družinskemu pridihu v moštvu Slatine pripeva še bratska naveza Zdeněk in Petr Bednař. Vsaj v uvodnem delu prvenstva je prvo ime Slatine brez dvoma Martin Šponar. Z njegovim poletnim prihodom je klub v svoje vrste dobil hladnokrvnega eksekutorja, ki polni mreže nasprotnikov kot po tekočem traku. V štirih nastopih mu je kar 13-krat uspelo poslati žogo za hrbet nasprotnih vratarjev. Kot zanimivost – ostali soigralci so skupaj prispevali enako število zadetkov. Glede na njegov dosedanji izkupiček ne čudi, da je Šponar z naskokom tudi vodilni ligaški strelec. 35-letni napadalec je v Slatino prestopil iz devetoligaške ekipe Roven, za katero je nastopal vse od leta 2016. V prestop so ga prepričali tako družina kot prijatelji. Navkljub dejstvu, da v letošnji sezoni nastopa za nižjerangirani klub, mu to očitno prav nič zmanjšuje motivacijo in željo po zadetkih. Zna se zgoditi, da bi njegova odlična forma ključna za dosego cilja moštva. Kar bi pomenilo, da bi Šponar že v naslednji sezoni znova lahko premagoval vratarje na istem nivoju, kot je to počel še pred nekaj meseci.
Med ofenzivno usmerjenimi igralci velja omeniti tudi Dominika Vojtuša.
Vrhunski napadalec Martin Šponar velja za enega glavnih adutov Slatinčanov v boju za ligaški naslov.
Gre za fizično močnega igralca in tudi spretnega z žogo, ki je večino tekem deležen pozornosti tudi dveh ali več branilcev. V svojem osnovnošolskem obdobju je nastopal za Banik iz Ostrave, ko se mu je uspelo prebiti tudi v regijsko reprezentanco.
Sočasno s Šponarjem se je ekipi pridružil Adam Netušil, s čimer je 17-letnik prevzel primat najmlajšega v moštvu Slatine.
Zanimivo, da so Slatinčani tudi v pretekli sezoni v svojih vrstah imeli najboljšega strelca lige. Njihova gonilna sila je bil Miroslav Stašov, ki je svoj strelski pohod zaključil pri 25-ih zadetkih. Trenutno je na klubski »bolniški listi«, saj ga je pred tremi tedni doletela poškodba.
Med legende kluba iz Slatine sodi tudi že omenjeni trener Martin Michalička. Še eden izmed mnogih domačinov je svoje prve nogometne korake v otroštvu opravil na slatinskem igrišču. Tudi kasneje je velik del članske kariere preigral za domače sokole. Pred štirimi leti je sprejel nov izziv in prevzel vodenje moštva. Na njegovo željo se mu je pred kratkim na mestu asistenta pridružil prav tako nekdanji igralec Slatine Jan Vodak. Tako na treningih kot tekmah se njune naloge odlično dopolnjujejo, kar navzven daje moštvu pridih resne in odločne ekipe z jasno določenimi cilji. Dolgoletne igralske izkušnje Michalička in Vodaka ter znano lokalno okolje so nedvomno ena izmed velikih prednosti ne le članskega moštva.
Mlajše kategorije
Vse od (uradnega) pričetka organiziranega nogometa v Slatini je večino sezon klubske strukture tvorila katera od mlajših kategorij. Večinoma je bila to ekipa mlajših in starejših dečkov. Dres mlajših kategorij je nosilo tudi kar nekaj nogometašev, ki danes nastopajo za člansko ekipo. Glavna zasluga za delo z mladimi v zadnjem obdobju gre Martinu Bednařu. Nezamenljivi branilec članske ekipe že 17 let predaja nogometno znanje najmlajšim. V klubu se nato vsako leto sproti (odvisno od odziva in številčnosti) odločijo katero ekipo prijaviti v tekmovanje mlajših kategorij. Sodeč po slikah na klubskih družbenih omrežjih so zadnja leta najpogosteje zastopani starejši in mlajši cicibani. Jeseni pred štirimi leti so jim prijave otrok omogočile sestaviti celo ekipo U-6.
Ekipa starejših dečkov Slatine v sezoni 1980/81. Vir: TJ Sokol Slatina nad Zdobnici
Zaradi preobremenjenosti Bednařa je klub pred tremi leti na svoji Facebook strani objavil oglas preko katerega je iskal trenerja in asistenta za delo z najmlajšimi. Po besedah Bednařa odziva – po pričakovanju – ni bilo. Zaradi česar je bil na koncu kar sam primoran poiskati pomoč. In jo je našel v Ivu Ďuroški. Igralcu, ki ga je tudi sam treniral v preteklosti.
V aktualni sezoni ima klub v tekmovanje prijavljeno ekipo mlajših dečkov, ki uradno nastopa združena s C ekipo Vamberka. Moštvo tvori 12 igralcev. Deset od njih je članov Slatine. Večino svojih domačih
Tudi Martin Bednař spada v kategorijo klubskih legend. Poleg igranja za Slatino se v svojem matičnem klubu že 17 let posveča nogometnemu podmladku.
tekem igrajo na slatinskem igrišču. Med desetimi moštvi, ki nastopajo v tekmovanju znotraj okrožja, ekipa Slatine po treh odigranih krogih zaseda peto mesto.
Podobno, kot v mnogih manjših sredinah, so tudi v Slatini močno omejeni s številom mlajših igralcev. Tudi zato v preteklosti niso formirali kadetske ekipe. Česar nimajo v načrtu niti v prihodnje. Za razliko od mlajših in starejših dečkov ter cicibanov nastopanje kadetske in mladinske ekipe zahteva večje število igralcev. Medtem ko se trend števila igralcev v mlajših selekcijah v manjših sredinah s starostjo kvečjemu manjša. Tako igralci, ki so po koncu osnovne šole zaključili z nastopanjem za Slatino svojo nogometno pot ali končajo ali nadaljujejo v katerem izmed večjih okoliških klubov (Rychnov nad Kněžnou, Vamberk).
Medijska pokritost in cilji kluba
Marsikdo bi pripomnil, da za popolno podobo kluba v današnjem času ne zadostuje zgolj zgledno urejena infrastruktura ter dobri rezultati, temveč je za to potrebna tudi (vidna) medijska podoba. Tudi na tem področju je potrebno klub iz obronkov Orliškega hribovja pohvaliti. Slatina ima svojo aktivno Facebook stran od leta 2012. Prva leta je bila namenjena primarno informiranju igralcev o prihajajočih akcijah. Kasneje so se na njej sledili pogostejši vpisi, predvsem z razporedi pred prihajajočimi tekmami vseh klubskih kategorij. Izpostaviti velja jesenski del sezone 2022/23, ko so se na strani našle fotoreportaže s tekem z zelo kvalitetnimi fotografijami.
Razpored sezone lahko najdemo tudi na občinski spletni strani ter na oglasni deski v središču vasi. Poleg članskih tekem so tam objavljeni tudi termini tekem mlajših dečkov, ob njih pa lahko ugledamo še plakat z vabilom na prihajajočo člansko prvenstveno tekmo.
V zadnjem obdobju so v klubu poskrbeli še za dodatni »medijski zagon«. Facebook stran je zagotovo še pridobila na obiskanosti z intervjuji in pogostejšimi vpisi. Da se odgovorni v klubu zavedajo pomena socialnih omrežij, ki omogočajo stik tako z navijači kot tudi informiranje širše javnosti, se je pokazalo v preteklem letu. Takrat je zaživela tudi spletna stran na kateri so zaenkrat prispevki o odigranih tekmah ter slikovna predstavitev igralcev. Za popolnejšo podobo strani bi veljalo nanjo dodati morda zgodovino ter ostale zanimivosti povezane s klubom. Kar seveda terja svoj čas. Odgovorni v klubu temu pritrjujejo ter dopuščajo možnost izboljšave tudi v tej smeri.
Poleg pogostih objav na spletu ima klub tudi svojo oglasno desko ob glavni cesti v središču Slatine.
Za piko na i zunanji podobi kluba so v letošnjem letu poskrbeli še s postavitvijo Instagram strani na kateri se občasno pojavljajo tudi slike.
Dasiravno se v klubu v prihodnjih letih ne bi branili niti napredovanja na morda še višji tekmovalni nivo, se odgovorni vseeno zavedajo tudi svojega primarnega dolgoročnega cilja. Ki je – tako kot pri veliki večini klubov iz manjših sredin – vezan na obstoj nogometa v kraju. Čeprav se morda v času uspehov tovrstni cilj zdi samoumeven, številne usode klubov pritrjujejo, da je tudi v obdobju slave potrebno misliti na (morebitne) padce. Tudi zato si v Slatini želijo v klub v prihodnje privabiti večje število mladih in s tem razširiti potencialno bazo doma vzgojenih nogometašev.
Brez dvoma ima Sokol Slatina postavljene trdne temelje za nadaljnjo rast kluba. Poleg klubske infrastrukture, kvalitetne igralske in trenerske zasedbe, medijske razpoznavnosti je tu še en zelo pomemben faktor – podpora lokalnega okolja. V trenutnih okoliščinah se zdi, da morajo svoj del opraviti le še igralci na zelenici in z uspehom (uvrstitvijo ligo višje) dodati češnjo na torti. Zaenkrat so na odlični poti.
TJ Sokol Slatina nad Zdobnici v jesenskem delu sezone 2025/26.
Okrožje Rychnov nad Kněžnou je tudi v sezoni 2025/26 edino v Kralovehraški regiji, ki mu številčnost klubov omogoča organizacijo tekmovanja na najnižjem nivoju češkega nogometa. A se je kmalu po žrebu in objavi razporeda jesenskega dela sezone izkazalo, da bo ligaško tekmovanje okrnjeno za klub 1. FC Union Rokytnice v Orlickych horach, ki je še pred pričetkom prvenstva izstopilo iz tekmovanja. S tem se je število klubov v ligi zmanjšalo na devet. Sokol iz Slatine je tako nehote doletela usoda neigranja tekme ravno v prvem prvenstvenem krogu. V naslednjih štirih tekmah so nato dosegli štiri prepričljive zmage, kar jih je zavihtelo na vrh lestvice skupaj z ekipo Dobrega. A ima slednja na svojem kontu tudi tekmo več (vključno z enim porazom). Razlog, da so Slatinčani po petih krogih uradno na drugem mestu, tiči v manjšem številu doseženih zadetkov.
Slatinski zmagoviti val se odvija na krilih trenutno najboljšega strelca lige Martina Šponara, ki je dosegel točno polovico vseh zadetkov. Ne le prihod slednjega, klubsko letvico so visoko postavili tudi poletni prihodi kar nekaj povratnikov v zeleni slatinski dres. Za popoln klubski ustroj članskega moštva skrbi trenerski štab. Slednji dvakrat tedensko zbere igralce na treningih. Odgovorni so zadovoljni tudi s podporo občine, ki kot edina finančno pomaga klubu ter hkrati skrbi za zgledno urejen nogometni park. Pri tem velja omeniti tudi posluh župana kraja. Zavedajoč se kvalitetnih pogojev za treniranje in igranje tekem je poskrbel za ustrezno šolanje vzdrževalcev travnate površine, kar prinaša sadove v obliki vrhunsko pripravljene zelenice.
Kapetan moštva Jan Čižinsky opravlja tudi funkcijo predsednika kluba.
Zanimivo, da so si Slatinčani svoje igrišče več kot deset sezon delili z moštvom Labut’ iz Rychnova nad Kněžnou, ki je kar nekaj sezon preigral v isti ligi. Omenjeni klub je bil namreč brez svojega igrišča, zato je bil primoran najti nadomestno lokacijo za svoje domače tekme. In jo – ob plačilu občini za uporabo igrišča – našel ravno v Slatini. Po koncu zadnje sezone je omenjeni klub prenehal delovati in igrišče je tako znova pod »popolno kontrolo« lokalnih sokolov.
Med vsemi pomembnimi objekti na smerokazih v Slatini nad Zdobnico najdemo tudi “Igrišče Na Ohradě”.
Do izgradnje novega klubskega objekta (na sliki desno) je imel klub svoje prostore v starejši stavbi, v kateri je danes še vedno bife, kjer se je v času tekem možno odžejati in potešiti lakoto.
Slatina se od sezone 2020/21 redno prijavlja v pokalno tekmovanje na nivoju okrožja. Prvič jim je najnižjo stopnico uspelo prestopiti jeseni 2022, ko so se od tekmovanja poslovili v drugem krogu. Svoj uspeh so ponovili še v aktualni sezoni, ko so tudi v pokalu potrdili svoje visoke ambicije. V prvem krogu so na domačem igrišču gostili devetoligaša Zdelov in ga izločili z rezultatom 5:3. V drugem krogu jim je žreb namenil še za rang višjega nasprotnika – osmoligaša Skolnico. Čeprav so tekmo odigrali brez svojega najboljšega strelca, je Slatini že v uvodu uspelo povesti z 2:0 in s tem v delirij spraviti svoje številne navijače. Gostje so naposled vendarle potrdili vlogo favorita in rezultat obrnili sebi v prid (3:5). Kljub izpadu so Slatinčani pustili zelo dober vtis.
Zgledno urejen nogometni objekt se nahaja v severnem delu Slatine.
Po besedah trenerja in igralcev v klubu ne skrivajo želje po osvojitvi prvega mesta in napredovanju v deveto ligo. Kjer bi se znova merili s svojim največjim rivalom, B ekipo iz sosednjega kraja Javornice. Do takrat bo vlogo glavnega rivala nadomeščala B ekipa Lukavic. Večji del svojega obstoja je bila del klubskega ustroja tudi katera izmed mlajših kategorij. Kar je pripomoglo Slatini ustvariti si ime tudi v širšem okolju. Med mladimi nogometaši, ki so v obdobju osnovne šole nastopali za slatinski sokol, je najvidnejša kariera uspela Pavlu Dapeciju. Večino svoje nogometne poti je sicer nastopal za klub iz Rychnova nad Kněžnou, za krajši čas pa se je znašel tudi v kadru prvoligaškega kluba Hradec Kralove.
Zgodovina in uspehi kluba
Po besedah župana Tume, ki v sojem uradu hrani klubske arhivske članke, naj bi začetki nogometa v Slatini segali v leto 1934. Cela tri desetletja naj bi šlo bolj za druženje lokalnih nogometnih zanesenjakov, ki so tu in tam odigrali prijateljsko tekmo s katerim od bližnjih klubov. Klub naj bi že od samih začetkov imel v svojem imenu naziv »sokol«. Prvič se v uradnem tekmovanju okrožja pojavi leta 1963. Hkrati to letnico v klubu vodijo tudi kot uradni nastanek nogometnega kluba Sokol Slatina nad Zdobnici. Od tega leta do danes se nogomet v Slatini igra brez prestanka, klub pa je ves čas tekmoval na nivoju okrožnih lig. Vse do leta 1995 je z različnimi uspehi nastopal v takrat še enotni okrožni ligi. Iz tistega obdobja velja izpostaviti sezono 1978/79, ki so jo zaključili na drugem mestu. Čeprav je bil ustroj tekmovanja takrat drugačen, se omenjena sezona lahko šteje za najuspešnejšo v klubski zgodovini.
Najstarejša fotografija moštva iz Slatine sega v leto 1947. Vir: TJ Sokol Slatina nad Zdobnici
Od leta 1995 sledi šest sezon med okrožnimi drugoligaši (danes devetoligaši). Nakar se Slatinčani znova vrnejo v elitni razred okrožja, v katerem nastopajo štiri sezone. Sledi izpad ligo nižje, leta 2010 pa prvič (za dve sezoni) okusijo nastopanje na najnižjem nivoju okrožja. Trend rezultatskih vzponov in padcev se je nadaljeval tudi v naslednjih letih. Slatini se je namreč kmalu znova uspelo prebiti v prvo okrožno ligo v kateri so zadnjič nastopali v sezoni 2015/16. Štiri sezone zatem so znova pristali na najnižjem nivoju. Razlog za konkreten padec v sorazmerno kratkem času je bil predvsem v odhodih mnogih igralcev in s tem posledično okrnjenem igralskem kadru. V tistem obdobju se odgovorni odločijo za novo klubsko podobo grba. Po šestih sezonah igranja med desetoligaši (ki jih je z dvema prekinitvama prvenstva zaznamovala tudi pandemija COVIDa) in tretjem mestu v pretekli sezoni, se zdi, da je znova napočil čas rezultatsko uspešnejšega obdobja za slatinski nogomet.
Moštvo Slatine nad Zdobnico v sezoni 1993/94. Vir: TJ Sokol Slatina nad Zdobnici
Infrastruktura
Paradoksno je, da so k današnji moderni podobi športnega parka precej pripomogle poplave izpred poltretjega desetletja. Južno ob igrišču »Na Ohradě« (kakor se tudi imenuje slatinski nogometni park) si svojo pot utira reka Zdobnica. V teh dneh bolj potok kot reka je v preteklosti ob obilnih deževjih že večkrat prestopila bregove in povzročil škodo v vasi. Podobno je bilo tudi leta 2000, ko se je igrišče znašlo dobesedno pod vodo. V tistem obdobju so bili klubski prostori vključno z garderobami še v starejšem objektu, kjer je še danes bife. V njem je v času tekem gledalcem na voljo več vrst pijače, prigrizki ter večinoma tudi dimljene klobase.
Devet let po uničujočih poplavah je klub leta 2009 dobil nov objekt.
Leta 2009 je s pomočjo evropskih sredstev sledila popolna prenova športnega parka, ki je vključevala tudi izgradnjo novega klubskega objekta vzdolž avt linije na vzhodni strani igrišča. Objekt je od zelenice oddaljen zgolj nekaj korakov. Ločuje ju preprosta ograja, ki v času tekem mnogim gledalcem služi kot naslonjalo pri spremljanju tekem. Nekaj redkih klopi je sicer postavljenih ob steni klubskega objekta. Kjer pa pogled na igrišče v času tekem zakrivajo pred njimi stoječi gledalci.
Notranjost klubskega objekta je preprosta in ima več prostorov. Garderobi sta preprosti in ravno dovolj veliki, da sprejmeta vse igralce. K vsaki od garderob je priključen prostor s tuši in toaletami.
Prostorni rezervni klopi loči od igrišča atletska steza.
Garderoba domače ekipe.
Od celotne notranjosti v objektu nemara še najbolj pade v oči prazen prostor čigar vse štiri stene krasijo ekipne slike iz različnih obdobjih slatinskega nogometa. Najstarejša od njih sega v leto 1947. Nekaj je tudi ekipnih slik mlajših kategorij. Prav pod vsemi slikami lahko najdemo tudi imena nogometašev. V enem izmed kotov visijo tudi igralni kartoni iz davne preteklosti, medtem ko se na nasprotni steni lahko z očmi »sprehodimo« po večji tabeli na kateri najdemo vse končne uvrstitve od sezone, ko je klub pričel s tekmovanjem. Z morda še kakšnim dodatkom iz klubske preteklosti bi prostor lahko poimenovali kar klubska spominska soba. Vsekakor si njegov avtor za trud zasluži globok priklon.
Vrhunsko vzdrževana igralna površina omogoča igralcem Slatine odlične pogoje za treniranje in igranje tekem.
Ob isti strani igrišča je bilo sočasno s klubskim objektom postavljeno tudi večnamensko športno igrišče. Teren okoli igrišča je nekoliko povzdignjen zgolj za vrati na južni strani igrišča. Medtem ko ga na vzhodni in severni strani obdaja zelenje (travniki in nekaj dreves). Leseni in prostorni rezervni klopi, prekriti s plehom, sta postavljeni na nasprotni strani igrišča od klubskega objekta. Od igrišča ju loči še krajša tripasovna atletska steza iz tartana, ki mdr. služi tudi uram telovadbe učencem iz bližnje osnovne šole.
Stene enega izmed (praznih) klubskih prostorov krasijo fotografije z vseh obdobij kluba ter imeni igralcev pod njimi.
Posebno pozornost si brez dvoma zasluži igralna površina. Ravna podlaga s »prvoligaškim« travnikom priča o skrbi, ki jo v kraju namenjajo nogometni zelenici. K njegovi kvaliteti veliko pripomore tudi drenaža, ki je bila pod igrišče vgrajena hkrati z obnovo celotnega kompleksa (leta 2009). Igralci imajo tako vrhunske pogoje za treniranje in igranje tekem. Kakršne jim lahko zavida ne le večina klubov na istem nivoju, temveč tudi mnogi višjeligaši.
Predsednik kluba, trenerski štab ter igralski kader
Z vrnitvijo peterice nekdanjih igralcev v svoj matični klub je ekipa Slatine brez dvoma pridobila ogromno izkušenj. Velik del svojih igralskih karier so namreč ti igralci preigrali na višjem nivoju. Njihova odločitev o vrnitvi v svoj prvotni klub je povezana predvsem z željo po pomoči Slatini na poti k uvrstitvi v višjo ligo. Ena izmed prednosti igralskega kadra bi znala biti tudi večja pripadnost klubu. Kar polovica igralcev ima namreč svoje korenine prav v Slatini. Med njimi je tudi Josef Svoboda, ki s svojim soimenjakom tvori navezo oče – sin. Josef Svoboda starejši je s svojimi 58-imi leti tudi najstarejši igralec. Kljub svojim častitljivim letom ga po stažu v slatinskem dresu prekaša nekaj soigralcev. Najdaljšo zvestobo klubu premore kapetan Jan Čižinsky. Barve Slatine je zastopal že v kategoriji mlajših dečkov, medtem ko za člansko ekipo nastopa že celih 26 let. Kljub svojim letom je še vedno nepogrešljivi člen prve enajsterice. Poleg kapetanskih nalog je pred kratkim prevzel še vodenje kluba. V krog iste generacije sodi tudi Martin Bednař. Slatinski branilec hkrati skrbi tudi za nogometni podmladek.
53-letni Slatinčan Martin Michalička je pred štirimi leti sedel na klop svojega matičnega kluba.
Poleg naveze Svobode v klubu najdemo še eno tovrstno sorodstveno vez. Predstavljata jo trener Martin in njegov sin Ondřej Michalička, ki s svojo hitrostjo uspešno prebija bočne branilce. Za piko na i družinskemu pridihu v moštvu Slatine pripeva še bratska naveza Zdeněk in Petr Bednař. Vsaj v uvodnem delu prvenstva je prvo ime Slatine brez dvoma Martin Šponar. Z njegovim poletnim prihodom je klub v svoje vrste dobil hladnokrvnega eksekutorja, ki polni mreže nasprotnikov kot po tekočem traku. V štirih nastopih mu je kar 13-krat uspelo poslati žogo za hrbet nasprotnih vratarjev. Kot zanimivost – ostali soigralci so skupaj prispevali enako število zadetkov. Glede na njegov dosedanji izkupiček ne čudi, da je Šponar z naskokom tudi vodilni ligaški strelec. 35-letni napadalec je v Slatino prestopil iz devetoligaške ekipe Roven, za katero je nastopal vse od leta 2016. V prestop so ga prepričali tako družina kot prijatelji. Navkljub dejstvu, da v letošnji sezoni nastopa za nižjerangirani klub, mu to očitno prav nič zmanjšuje motivacijo in željo po zadetkih. Zna se zgoditi, da bi njegova odlična forma ključna za dosego cilja moštva. Kar bi pomenilo, da bi Šponar že v naslednji sezoni znova lahko premagoval vratarje na istem nivoju, kot je to počel še pred nekaj meseci.
Vrhunski napadalec Martin Šponar velja za enega glavnih adutov Slatinčanov v boju za ligaški naslov.
Med ofenzivno usmerjenimi igralci velja omeniti tudi Dominika Vojtuša. Gre za fizično močnega igralca in tudi spretnega z žogo, ki je večino tekem deležen pozornosti tudi dveh ali več branilcev. V svojem osnovnošolskem obdobju je nastopal za Banik iz Ostrave, ko se mu je uspelo prebiti tudi v regijsko reprezentanco.
Sočasno s Šponarjem se je ekipi pridružil Adam Netušil, s čimer je 17-letnik prevzel primat najmlajšega v moštvu Slatine.
Zanimivo, da so Slatinčani tudi v pretekli sezoni v svojih vrstah imeli najboljšega strelca lige. Njihova gonilna sila je bil Miroslav Stašov, ki je svoj strelski pohod zaključil pri 25-ih zadetkih. Trenutno je na klubski »bolniški listi«, saj ga je pred tremi tedni doletela poškodba.
Med legende kluba iz Slatine sodi tudi že omenjeni trener Martin Michalička. Še eden izmed mnogih domačinov je svoje prve nogometne korake v otroštvu opravil na slatinskem igrišču. Tudi kasneje je velik del članske kariere preigral za domače sokole. Pred štirimi leti je sprejel nov izziv in prevzel vodenje moštva. Na njegovo željo se mu je pred kratkim na mestu asistenta pridružil prav tako nekdanji igralec Slatine Jan Vodak. Tako na treningih kot tekmah se njune naloge odlično dopolnjujejo, kar navzven daje moštvu pridih resne in odločne ekipe z jasno določenimi cilji. Dolgoletne igralske izkušnje Michalička in Vodaka ter znano lokalno okolje so nedvomno ena izmed velikih prednosti ne le članskega moštva.
Mlajše kategorije
Vse od (uradnega) pričetka organiziranega nogometa v Slatini je večino sezon klubske strukture tvorila katera od mlajših kategorij. Večinoma je bila to ekipa mlajših in starejših dečkov. Dres mlajših kategorij je nosilo tudi kar nekaj nogometašev, ki danes nastopajo za člansko ekipo. Glavna zasluga za delo z mladimi v zadnjem obdobju gre Martinu Bednařu. Nezamenljivi branilec članske ekipe že 17 let predaja nogometno znanje najmlajšim. V klubu se nato vsako leto sproti (odvisno od odziva in številčnosti) odločijo katero ekipo prijaviti v tekmovanje mlajših kategorij. Sodeč po slikah na klubskih družbenih omrežjih so zadnja leta najpogosteje zastopani starejši in mlajši cicibani. Jeseni pred štirimi leti so jim prijave otrok omogočile sestaviti celo ekipo U-6.
Tudi Martin Bednař spada v kategorijo klubskih legend. Poleg igranja za Slatino se v svojem matičnem klubu že 17 let posveča nogometnemu podmladku.
Zaradi preobremenjenosti Bednařa je klub pred tremi leti na svoji Facebook strani objavil oglas preko katerega je iskal trenerja in asistenta za delo z najmlajšimi. Po besedah Bednařa odziva – po pričakovanju – ni bilo. Zaradi česar je bil na koncu kar sam primoran poiskati pomoč. In jo je našel v Ivu Ďuroški. Igralcu, ki ga je tudi sam treniral v preteklosti.
V aktualni sezoni ima klub v tekmovanje prijavljeno ekipo mlajših dečkov, ki uradno nastopa združena s C ekipo Vamberka. Moštvo tvori 12 igralcev. Deset od njih je članov Slatine. Večino svojih domačih tekem igrajo na slatinskem igrišču. Med desetimi moštvi, ki nastopajo v tekmovanju znotraj okrožja, ekipa Slatine po treh odigranih krogih zaseda peto mesto.
Ekipa starejših dečkov Slatine v sezoni 1980/81. Vir: TJ Sokol Slatina nad Zdobnici
Podobno, kot v mnogih manjših sredinah, so tudi v Slatini močno omejeni s številom mlajših igralcev. Tudi zato v preteklosti niso formirali kadetske ekipe. Česar nimajo v načrtu niti v prihodnje. Za razliko od mlajših in starejših dečkov ter cicibanov nastopanje kadetske in mladinske ekipe zahteva večje število igralcev. Medtem ko se trend števila igralcev v mlajših selekcijah v manjših sredinah s starostjo kvečjemu manjša. Tako igralci, ki so po koncu osnovne šole zaključili z nastopanjem za Slatino svojo nogometno pot ali končajo ali nadaljujejo v katerem izmed večjih okoliških klubov (Rychnov nad Kněžnou, Vamberk).
Medijska pokritost in cilji kluba
Marsikdo bi pripomnil, da za popolno podobo kluba v današnjem času ne zadostuje zgolj zgledno urejena infrastruktura ter dobri rezultati, temveč je za to potrebna tudi (vidna) medijska podoba. Tudi na tem področju je potrebno klub iz obronkov Orliškega hribovja pohvaliti. Slatina ima svojo aktivno Facebook stran od leta 2012. Prva leta je bila namenjena primarno informiranju igralcev o prihajajočih akcijah. Kasneje so se na njej sledili pogostejši vpisi, predvsem z razporedi pred prihajajočimi tekmami vseh klubskih kategorij. Izpostaviti velja jesenski del sezone 2022/23, ko so se na strani našle fotoreportaže s tekem z zelo kvalitetnimi fotografijami.
Razpored sezone lahko najdemo tudi na občinski spletni strani ter na oglasni deski v središču vasi. Poleg članskih tekem so tam objavljeni tudi termini tekem mlajših dečkov, ob njih pa lahko ugledamo še plakat z vabilom na prihajajočo člansko prvenstveno tekmo.
V zadnjem obdobju so v klubu poskrbeli še za dodatni »medijski zagon«. Facebook stran je zagotovo še pridobila na obiskanosti z intervjuji in pogostejšimi vpisi. Da se odgovorni v klubu zavedajo pomena socialnih omrežij, ki omogočajo stik tako z navijači kot tudi informiranje širše javnosti, se je pokazalo v preteklem letu. Takrat je zaživela tudi spletna stran na kateri so zaenkrat prispevki o odigranih tekmah ter slikovna predstavitev igralcev. Za popolnejšo podobo strani bi veljalo nanjo dodati morda zgodovino ter ostale zanimivosti povezane s klubom. Kar seveda terja svoj čas. Odgovorni v klubu temu pritrjujejo ter dopuščajo možnost izboljšave tudi v tej smeri.
Poleg pogostih objav na spletu ima klub tudi svojo oglasno desko ob glavni cesti v središču Slatine.
Za piko na i zunanji podobi kluba so v letošnjem letu poskrbeli še s postavitvijo Instagram strani na kateri se občasno pojavljajo tudi slike.
Dasiravno se v klubu v prihodnjih letih ne bi branili niti napredovanja na morda še višji tekmovalni nivo, se odgovorni vseeno zavedajo tudi svojega primarnega dolgoročnega cilja. Ki je – tako kot pri veliki večini klubov iz manjših sredin – vezan na obstoj nogometa v kraju. Čeprav se morda v času uspehov tovrstni cilj zdi samoumeven, številne usode klubov pritrjujejo, da je tudi v obdobju slave potrebno misliti na (morebitne) padce. Tudi zato si v Slatini želijo v klub v prihodnje privabiti večje število mladih in s tem razširiti potencialno bazo doma vzgojenih nogometašev.
Brez dvoma ima Sokol Slatina postavljene trdne temelje za nadaljnjo rast kluba. Poleg klubske infrastrukture, kvalitetne igralske in trenerske zasedbe, medijske razpoznavnosti je tu še en zelo pomemben faktor – podpora lokalnega okolja. V trenutnih okoliščinah se zdi, da morajo svoj del opraviti le še igralci na zelenici in z uspehom (uvrstitvijo ligo višje) dodati češnjo na torti. Zaenkrat so na odlični poti.
TJ Sokol Slatina nad Zdobnici v jesenskem delu sezone 2025/26.
25. septembra, 2025
TJ Sokol Lukavice
TJ Sokol Lukavice velja za enega izmed tistih nogometnih klubov, čigar informacije na spletnih straneh bomo iskali zaman. Gonilna sila kluba je njegov predsednik Viktor Till, ki že nekaj sezon zapored bije bitko za obstanek kluba. Pri čemer si pomagajo tudi s posojo igralcev iz dveh bližnjih klubov. Moštvo vodi trener z igralskimi izkušnjami iz najvišje češkoslovaške lige, ki svoje znanje prenaša na povprečno dokaj mlad in neizkušen kader.
Še pred dvema letoma je za najnižjo v okrožju veljala deveta liga, ki jo je tvorilo 19 klubov razdeljenih v dve skupini. Po samovoljni odločitvi okrožne nogometne zveze sta bili s preteklo sezono skupini ukinjeni, klubi pa razdeljeni po kakovosti v deveto in na novo ustanovljeno deseto ligo. Eden izmed sedmerice klubov, ki se je po novem znašel v najnižjem rangu tekmovanja, je bil tudi klub iz Lukavic. Čeprav je trikrožno ligaško tekmovanje prineslo več enakovrednejših tekem, je s tem klub ostal prikrajšan za dvoboje s sosedskimi klubi, ki so ostali na devetoligaškem nivoju. Po besedah predsednika Viktorja Tilla je klubu bližji prejšnji sistem, ki hkrati prinaša več tekem z različnimi nasprotniki.
Nogometno igrišče v Lukavicah se nahaja na južnem robu vasi.
V aktualni sezoni najnižjo ligo zastopa zgolj šesterica klubov, ki tekmuje po štirikrožnem sistemu. Liga pa ima od te sezone celo svojega sponzorja in se uradno imenuje 10. liga – BP Stavby Morava po istoimenskem gradbenem in inženirskem podjetju iz Olomouca, ki se osredotoča na izvedbo projektov za stanovanjsko, poslovno, trgovinsko in storitveno gradnjo. Morda ima tudi omenjeno podjetje zaslugo, da bo v aktualni sezoni vsak klub v ligi od okrožne nogometne zveze prejel šest nogometnih žog.
Preteklo sezono so Lukavice osvojile predzadnje mesto. Glede na rezultate v uvodnih tekmah jim niti v tekoči sezoni ne kaže kaj bolje. Trije porazi v prvih treh tekmah gredo tudi na rovaš mladosti in neizkušenosti. Kljub temu razlika v zadetkih 2:5 priča o konkurenčnosti ekipe, ki pa bo za rezultatski preobrat potrebovala svoj čas. Tudi zato, ker je v poletnem času v klub prišlo kar nekaj
mladih igralcev z malo izkušnjami. Štirje od teh igralcev v dogovoru z dvema okoliškima kluboma Zvole (članska sedma liga) ter Jestřebi (9. liga) nastopajo za Lukavice pod posojo. Posledično so v Lukavicah primorani plačati določen znesek omenjenima kluboma. Po besedah predsednika Tilla je klub za svoj obstoj prisiljen povleči tudi takšne poteze. V Lukavicah namreč nimajo mlajših kategorij iz katerih bi črpal igralski kader za člansko moštvo. Tako ne preostane drugega, kot osiromašen igralski kader članskega moštva »obogatiti« z igralci iz okoliških klubov. V nasprotnem bi o nogometu v Lukavicah danes pisali in govorili v pretekliku.
Kar bi se verjeto zgodilo tudi, če kluba ne bi vodil omenjeni Viktor Till. Skrit pred »lučmi vaškega blišča« s svojo skromnostjo iz sezone v sezono zagotavlja osnovne pogoje za nadaljnji obstoj kluba. Tako on kot njegovi kolegi ne skrivajo želje po večjem posluhu s strani občine (čeprav ta kot edina prispeva finančna sredstva klubu oz. iz svojega
V sklopu sokolskega doma (starejši del stavbe na sliki) je tudi lokal s pokrito teraso. V novejšem prizidku imajo svoje prostore nogometni klub.
Kljub skromnosti je angažiranost predsednika Viktorja Tilla ključna za delovanje kluba. V času tekem je denimo zadolžen za pripravo in prodajo hrane.
proračuna krije del stroškov) in tudi največjega delodajalca v kraju – tovarne papirja. Čeprav slednja velja za uspešno podjetje, iz svojega proračuna ne prispeva niti krone za lokalni klub.
Zanimivo, da klub ne premore niti svojega znaka. Ob imenu kluba se zato pojavlja občinski grb. Till ob tem pripomni, da je bilo tako že v preteklosti. In da bi morda v klubu razmislil tudi v tej smeri, če bi le imeli podlago, ki bi jim zagotavljala dolgoročno stabilnost. Upoštevajoč vse trenutne okoliščine se zdi, da bodo v Lukavicah na svoj nogometni grb morali še nekaj časa počakati.
Če je današnji čas v klubu primarno povezan z borbo za nadaljnji obstoj, imajo starejši ljubitelji nogometa precej lepše spomine na preteklo obdobje. Iz časa prvega obdobja delovanja kluba prihaja tudi najuspešnejši igralec v zgodovini lukaviškega sokola. Po prvih nogometnih korakih na vaškem nogometnem igrišču je Josef Linhart svojo igralsko kariero mdr. obogatil tudi z igranjem za
moštvo Vitkovice v takrat še drugi češkoslovaški ligi.
Precej bolj kot obdobje 50-ih in 60-ih let prejšnjega stoletja je svež spomin na vroče lokalne dvoboje z okoliškimi klubi. Eden takšnih je bil tudi proti ekipi Zvole. Vsaj trenutno se zdi, da bo do ponovnih snidenj proti glavnemu rivalu preteklo še precej vode v bližnji Moravi. Zvole namreč nastopa v sedmi ligi. Njihovo vlogo v aktualni sezoni tako »nadomešča« ekipa iz bližnje vasi Podoli. Ne le bližina, tudi poznanstvo med igralci (nekaj jih je tudi sodelavcev) obeh ekip dodaja njunemu dvoboju dodatno težo.
Zgodovina in uspehi kluba
Moštvo Sokola iz Lukavic s konca 70-ih let. Vir: TJ Sokol Lukavice
Podobno, kot v mnogih manjših krajih, so tudi ljubitelji nogometa v Lukavicah bili deležni dveh obdobij delovanja kluba. Prvo sega v začetek 50-ih let prejšnjega stoletja (od trenutno aktivnih v klubu nihče ni seznanjen z letnico ustanovitve kluba). Po poldrugem desetletju se je nogometna aktivnost v vasi zaključila. Nogometna suša je trajala dobrih deset let. Vse dokler se skupina mlajših fantov v bližnji vasi Vlachov ni pričela aktivno ukvarjati z najpopularnejšo športno panogo. Svoje manjše travnato igrišče so si postavili na robu vasi (igrišče še danes obstaja). Priljubljenost nogometa je bila kriva, da se je njihovo število hitro povečevalo. Svoje moči
so nato združili s sovrstniki iz Lukavic, kjer so leta 1976 ponovno (uradno) ustanovili klub. Od takrat dalje se nogomet v vasi igra nepretrgoma.
Klubska zastavica iz 80-ih let. Vir: TJ Sokol Lukavice
Klub v svoji zgodovini beleži dve daljši uspešnejši obdobji, ko je nastopal v prvi okrožni ligi (danes osmi državni ligi). Prvič se jim je tja uspelo uvrstiti v sezoni 1986/87. Lukavice so med elito okrožnih ligašev nastopale deset zaporednih sezon. V nasprotju z današnjim stanjem takrat klub ni imel težav z igralskim kadrom. Velik del žogobrcarjev je klub »črpal« kar iz bližnje tovarne papirja.
Naslednje uspešno obdobje je s ponovno uvrstitvijo na najvišji nivo okrožja nastopilo v začetku novega tisočletja in je trajalo še dve sezoni dlje. V tistem času Lukavice dosežejo zgodovinsko najboljšo uvrstitev, ko v sezoni 2005/06 sezono zaključijo na drugem mestu. S strani okrožne nogometne zveze je bilo klubu ponujeno celo igranje na višjem (regionalnem) nivoju, a so se v Lukavicah temu odrekli. Tudi zaradi dodatnih (finančnih) zahtev s strani okrožne zveze.
Tudi v tem obdobju klub ne pomni težav z igralskim kadrom. Aktivno delo z mladimi (za Lukavice je takrat nastopala tudi združena ekipa kadetov in mladincev) je botrovalo k popolnjevanju kadra članske ekipe. Zaradi številčnosti igralskega kadra, so Lukavice leta 2010 v tekmovanje prijavile še svojo B ekipo. V njej so večinoma nastopali igralci po končanem mladinskem stažu.
V duhu takratnega časa se je ekipa iz Lukavic (na sliki) v začetku 80-ih let v prijateljski tekmi tekmi pomerila z vzhodnonemškim moštvom Lützschena iz Leipziga. Vir: TJ Sokol Lukavice
Večina gledalcev spremlja domače tekme s klopi ob avt liniji.
Ker dvema ekipama istega kluba ni dovoljeno igrati na enakem nivoju, je bila po izpadu prve ekipe v najnižjo ligo B ekipa Lukavic ukinjena. Po treh sezonah igranja na najnižjem nivoju se Lukavicam po končani sezoni 2015/16 znova ponudi priložnost uvrstitve ligo višjo. Kljub temu, da so tekmovanje v eni od dveh skupin takrat končale na tretjem mestu. Razlog tiči v višje uvrščenih klubih, ki so zavrnili napredovanje. Za razliko od Lukavic, ki so ponudbo sprejele. A njihovo tokratno nastopanje med osmoligaši je trajalo zgolj eno sezono. Čeprav so jo končale na 14. mestu (od 16-ih klubov), jim splet okoliščin z izpadom večjega števila klubov z regijskega na nivo okrožja Šumperk ni šel na roko. Ponovni izpad je pustil globlje posledice, ki jih klub čuti vse do danes. Od sezone 2017/18 Lukavice ne le, da nastopajo ves čas v najnižji deveti – ter v zadnjih dveh sezonah od ustanovitve v deseti – ligi, temveč so v njej ves čas prikovane na dno lestvice.
Infrastruktura
Od ustanovitve kluba na polovici prejšnjega stoletja se nogomet v Lukavicah igra na isti lokaciji. Nogometno igrišče se nahaja na skrajnem južnem robu vasi, kjer se zgolj del igrišča »dotika« dveh manjših večstanovanjskih stavb. A tudi ti dve sta od zelenice oddaljeni dovolj, da nogometaši s svojo dejavnostjo ne motijo tam živečih vaščanov (in obratno). Nogometni del objekta za vrati na severni strani zaključuje pas v vrsti posajenih smrek za katerimi se nahaja manjše travnato nogometno ter ob njem še otroško igrišče. Za vrati na nasprotni strani lahko svoje aktivnosti preizkušajo vaščani na večnamenskem športnem igrišču z umetno podlago.
Delno neravno igrišče prekriva zadovoljiva travna podlaga.
Pred vstopom v nogometni park stoji sokolski dom. Vse do dograditve prizidka je klub v njem imel svoje prostore. V delu objekta se nahaja gostinski prostor z višje položeno pokrito teraso od koder je zelo dober pogled na igralno površino. Vhod v lokal je z »nogometne strani«. Za razliko od velike večine nogometnih klubov, ki premorejo lasten klubski prostor z gostinskim delom, kjer si s prodajo hrane in pijače krijejo del stroškov, je ta del
Preprosti rezervni klopi s svojo širino sprejmeta tudi najštevilčnejše igralske zasedbe.
objekta v Lukavicah oddan zasebniku. Ki seveda v času tekem »hospudko« odpira predčasno. Kaj tudi ne bi, ko se v času igranja tekem proda in popije nekajkrat več pivo, kot v preostalih dneh…
K sokolskemu domu je bil pred osmimi leti dodan prizidek. S tem je klub dobil svoje prostore vključno z garderobami. Če obiskovalci nogometnih tekem svojo žejo gasijo v že omenjenem lokalu, je s strani kluba poskrbljeno tudi za njihove želodčke. Za kar je večinoma zadolžen kar predsednik kluba Till, ki približno uro pred pričetkom tekme v manjši lesen hiški ob prizidku prične s pripravo kotla v katerem nato končajo različne mesne dobrote. Med katere nemalokrat spadajo tudi skuše, kar je posebnost tega dela Češke.
Medtem ko si del gledalcev izbere bližnjo teraso za spremljanje tekme, večina ostalih zasede klopi vzdolž zahodne strani igrišča. Od koder imajo na očeh tudi dogajanje na obeh rezervnih klopeh na nasprotni strani igrišča. Gre za preprosti klopi s kovinskim ogrodjem in plehnato streho. A sta – za razliko od klopi večine klubov na tem nivoju – precej prostornejši.
V primerjavi z ostalimi klubi imajo Lukavice nekaj slabšo igralno površino. V oči pade mestoma neraven teren. Po besedah odgovornih v klubu je bila tudi zelenica še pred 14-imi dnevi v zelo slabem stanju. A je deževje v zadnje obdobju poskrbelo, da je pridobila na zeleni barvi. Ob tem velja napisati, da je občina klubu pred kratkim priskrbela zalivalni sistem v vrednosti 60 tisoč kron (približno 2.400€). A ker je z njim potrebno upravljati ročno, za njegovo uporabo pa je zadolžen mlajši del ekipe, ki mu tovrstno delo ne diši preveč,
Z novim prizidkom je klub dobil modernejše prostore vključno z garderobami (na sliki garderoba domače ekipe).
Peto sezono vodi Martin Ružička moštvo Lukavic.
naprava večino časa ostaja zaklenjena v klubskem prostoru. V teh dneh je igrišče v celoti prekrito z zelenico in kot takšno kljub slabši podlagi omogoča ustrezne pogoje za igranje nogometa na najnižjem nivoju.
Predsednik kluba, trener in igralski kader
44-letni Viktor Till daljše obdobje velja za alfo in omego kluba iz Lukavic. V svoji mladosti je nosil dres mlajših kategorij kluba iz bližnjega mesta Mohelnice. Poškodba kolena ga je kmalu prisilila, da je kopačke obesil na klin in se kasneje posvetil vodenju lukaviškega sokola. Kot mnogi predsedniki nižjeligaških klubov, ima tudi Till v času domačih tekem svoje zadolžitve. Tako dobro uro pred pričetkom tekme v lesenem klubskem kiosku prične s pripravo različni mesnih izdelkov, ki so v času tekme in po njej v ponudbi nogometnim privržencem. V trenutku njegove odsotnosti vsi v bližini pripomnijo Tillov doprinos klubu. Ter dodajo, da bi brez njegove angažiranosti klub po vsej verjetnosti ne obstajal več.
Da se igralci lahko posvečajo zgolj nalogam na igrišču ter pridobivanju novih izkušenj je zadolžen Miroslav Ružička. Z njim se Lukavice uvrščajo med redke desetoligaške klube, ki imajo v moštvu trenerja, čigar naloga je izključno povezana z vodenjem ekipe. Ružička je svoje igralske izkušnje pridobival tudi na najvišjem nivoju češkoslovaškega nogometa kot član takratnega kluba Jednota iz Trenčina. Po končani igralski karieri je pred dobrimi 20-imi leti odšel s trebuhom za kruhom iz rodne Slovaške v Lukavice, kjer si je ustvaril družino. Pred dobrimi štirimi leti se je nanj obrnil klub in ga povabil k sodelovanju. Ružička tako pričenja peto sezono na klopi lokalnega kluba, kjer tako na tekmah kot sredinih treningih svoje bogate
igralske izkušnje prenaša na mlajši del ekipe.
Za trenerjevo podaljšano roko na igrišču velja kapetan Michal Urban. S 44-imi leti najstarejši igralec v kadru Lukavic je preteklo sezono s petimi doseženimi zadetki končal na vrhu klubske lestvice strelcev. Ob njem velja izpostaviti tudi Jiřija Pura. Obrambni igralec s svojim skoraj 30-letnim angažmajem v svetlo modrem dresu velja za klubsko legendo. Igralec z najdaljšim stažem v moštvu je hkrati eden od štirih pristnih domačinov v igralskem kadru. Poleg njega v Lukavicah prebivata še brata Tomaš in Ondřej Klein. Svoj ščepec sorodstvenega pridiha v igralski kader prispevata tudi bratranca Ondřej in David Karafiat. Slednji je s 17-imi leti tudi najmlajši igralec Lukavic.
Mlajše kategorije
Že kar lep čas je minilo odkar se je nogometnih veščin na lukaviški zelenici učila katera od mlajših kategorij. Po besedah predsednika Tilla v klubu trenutno ne razmišljajo v smeri ponovnega poskusa obuditve tovrstne aktivnosti. Pri čemer bi jim delo lahko olajšalo dejstvo, da se v kraju nahaja tako vrtec kot nižja stopnja osnovne šole. Po drugi strani bi tovrsten angažma terjal tudi ustrezen kader. Za nameček so trenutni cilji kluba v celoti podrejeni »preživetju« kluba. Tako bo vsaj še nekaj časa ostal zgolj spomin na obdobje od začetka 80-ih let do leta 1994, ko so dres Lukavic nosili tudi starejši dečki. Takratno obdobje je sovpadalo z uspešnim nastopanjem članske ekipe. Kljub temu so si bili mladostniki po zaključeni starostni kategoriji primorani poiskati nogometni angažma v katerem izmed okoliških klubov. Klub takrat namreč ni imel kadetske oz. mladinske ekipe, medtem ko bi bil prehod direktno v člansko za mladoletnike prezahteven.
Od aktivnih igralcev ima z naskokom najdaljši klubski staž branilec Jiři Pur.
Ekipa dečkov iz leta 1981. Vir: TJ Sokol Lukavice
V čas drugega uspešnega klubskega obdobja spada tudi združena kadetska in mladinska ekipa (kot to velja za večino okrožij širom Češke zaradi premajhnega števila igralcev v večini klubov poteka zgolj eno tekmovanje za nogometaše med 15. in 18. letom starosti). Formiranje omenjene ekipe v sezoni 2009/10 je bilo tudi podlaga za prijavo članske B ekipe v najnižjo ligo tekmovanja. Drugi ekipi so se tako večinoma pridružili igralci po koncu mladinskega staža, kjer so si nabirali
Kategorija starejših dečkov iz leta 1983. Vir: TJ Sokol Lukavice
izkušnje na članskem nivoju nogometa.
Plakat z vabilom na prvenstveno tekmo v bližnji vasi Slavoňov.
Medijska pokritost in cilji kluba
Delno bi krivdo za ne ravno rožnato stanje kluba lahko pripisali tudi neaktivnosti na področju socialnih medijev. Če že ne gre zahtevati spletne strani (roko na srce, klubi z aktivno spletno stranjo so na tem nivoju v manjšini), bi se vseeno lahko našel kdo od igralcev oz. ostalih blizu kluba, ki bi postavil klubsko stran na katerem izmed priljubljenih socialnih omrežij. Daleč od tega, da bi tovrstna poteza zagotovila klubu eksistenco. Bi mu pa brez dvoma pomagala pri navezavi stikov s svojimi privrženci ter znala olajšati trnovo pot v prihodnost.
Edino, kar priča o prisotnosti nogometa v Lukavicah so tako plakati z vabili na
prihajajočo prvenstveno tekmo, ki jih najdemo na oglasnih deskah v središču vasi, pred vhodom na nogometno igrišče ter v eni izmed bližnjih vasi.
Po besedah predsednika Tilla je glavni in edini cilj ohranitev nogometne dejavnosti v Lukavicah. Čeprav bi si vsi želeli tudi boljših rezultatov, so ti v tem trenutku potisnjeni v drugi plan. Kot že nekaj let zapored, je vsaka naslednja sezona kluba do zadnjega pod vprašajem. In tako kot pred vsako od preteklih sezon, se bodo tudi pred koncem aktualne odgovorni v klubu ter igralci pogovorili o prijavi v tekmovanje za naslednjo sezono. Upati gre, da bo tovrstni začarani krog kmalu prekinjen. Za kar bi lahko poskrbela mlajša generacija. Če bi le začutila dovolj pripadnosti klubu in vsaj delno prevzela niti v svoje roke. S čimer bi pripomogla k tako željeni stabilizaciji. Brezskrben pogled v prihodnost je trenutno edino, kar si za klub želi njegova »stara garda« na čelu s predsednikom Viktorjem Tillom.
TJ Sokol Lukavice v jesenskem delu sezone 2025/26.
Še pred dvema letoma je za najnižjo v okrožju veljala deveta liga, ki jo je tvorilo 19 klubov razdeljenih v dve skupini. Po samovoljni odločitvi okrožne nogometne zveze sta bili s preteklo sezono skupini ukinjeni, klubi pa razdeljeni po kakovosti v deveto in na novo ustanovljeno deseto ligo. Eden izmed sedmerice klubov, ki se je po novem znašel v najnižjem rangu tekmovanja, je bil tudi klub iz Lukavic. Čeprav je trikrožno ligaško tekmovanje prineslo več enakovrednejših tekem, je s tem klub ostal prikrajšan za dvoboje s sosedskimi klubi, ki so ostali na devetoligaškem nivoju. Po besedah predsednika Viktorja Tilla je klubu bližji prejšnji sistem, ki hkrati prinaša več tekem z različnimi nasprotniki.
Nogometno igrišče v Lukavicah se nahaja na južnem robu vasi.
V aktualni sezoni najnižjo ligo zastopa zgolj šesterica klubov, ki tekmuje po štirikrožnem sistemu. Liga pa ima od te sezone celo svojega sponzorja in se uradno imenuje 10. liga – BP Stavby Morava po istoimenskem gradbenem in inženirskem podjetju iz Olomouca, ki se osredotoča na izvedbo projektov za stanovanjsko, poslovno, trgovinsko in storitveno gradnjo. Morda ima tudi omenjeno podjetje zaslugo, da bo v aktualni sezoni vsak klub v ligi od okrožne nogometne zveze prejel šest nogometnih žog.
Preteklo sezono so Lukavice osvojile predzadnje mesto. Glede na rezultate v uvodnih tekmah jim niti v tekoči sezoni ne kaže kaj bolje. Trije porazi v prvih treh tekmah gredo tudi na rovaš mladosti in neizkušenosti. Kljub temu razlika v zadetkih 2:5 priča o konkurenčnosti ekipe, ki pa bo za rezultatski preobrat potrebovala svoj čas. Tudi zato, ker je v poletnem času v klub prišlo kar nekaj mladih igralcev z malo izkušnjami. Štirje od teh igralcev v dogovoru z dvema okoliškima kluboma Zvole (članska sedma liga) ter Jestřebi (9. liga) nastopajo za Lukavice pod posojo. Posledično so v Lukavicah primorani plačati določen znesek omenjenima kluboma. Po besedah predsednika Tilla je klub za svoj obstoj prisiljen povleči tudi takšne poteze. V Lukavicah namreč nimajo mlajših kategorij iz katerih bi črpal igralski kader za člansko moštvo. Tako ne preostane drugega, kot osiromašen igralski kader članskega moštva »obogatiti« z igralci iz okoliških klubov. V nasprotnem bi o nogometu v Lukavicah danes pisali in govorili v pretekliku.
V sklopu sokolskega doma (starejši del stavbe na sliki) je tudi lokal s pokrito teraso. V novejšem prizidku imajo svoje prostore nogometni klub.
Kar bi se verjeto zgodilo tudi, če kluba ne bi vodil omenjeni Viktor Till. Skrit pred »lučmi vaškega blišča« s svojo skromnostjo iz sezone v sezono zagotavlja osnovne pogoje za nadaljnji obstoj kluba. Tako on kot njegovi kolegi ne skrivajo želje po večjem posluhu s strani občine (čeprav ta kot edina prispeva finančna sredstva klubu oz. iz svojegaproračuna krije del stroškov) in tudi največjega delodajalca v kraju – tovarne papirja. Čeprav slednja velja za uspešno podjetje, iz svojega proračuna ne prispeva niti krone za lokalni klub.
Kljub skromnosti je angažiranost predsednika Viktorja Tilla ključna za delovanje kluba. V času tekem je denimo zadolžen za pripravo in prodajo hrane.
Zanimivo, da klub ne premore niti svojega znaka. Ob imenu kluba se zato pojavlja občinski grb. Till ob tem pripomni, da je bilo tako že v preteklosti. In da bi morda v klubu razmislil tudi v tej smeri, če bi le imeli podlago, ki bi jim zagotavljala dolgoročno stabilnost. Upoštevajoč vse trenutne okoliščine se zdi, da bodo v Lukavicah na svoj nogometni grb morali še nekaj časa počakati.
Če je današnji čas v klubu primarno povezan z borbo za nadaljnji obstoj, imajo starejši ljubitelji nogometa precej lepše spomine na preteklo obdobje. Iz časa prvega obdobja delovanja kluba prihaja tudi najuspešnejši igralec v zgodovini lukaviškega sokola. Po prvih nogometnih korakih na vaškem nogometnem igrišču je Josef Linhart svojo igralsko kariero mdr. obogatil tudi z igranjem za moštvo Vitkovice v takrat še drugi češkoslovaški ligi.
Precej bolj kot obdobje 50-ih in 60-ih let prejšnjega stoletja je svež spomin na vroče lokalne dvoboje z okoliškimi klubi. Eden takšnih je bil tudi proti ekipi Zvole. Vsaj trenutno se zdi, da bo do ponovnih snidenj proti glavnemu rivalu preteklo še precej vode v bližnji Moravi. Zvole namreč nastopa v sedmi ligi. Njihovo vlogo v aktualni sezoni tako »nadomešča« ekipa iz bližnje vasi Podoli. Ne le bližina, tudi poznanstvo med igralci (nekaj jih je tudi sodelavcev) obeh ekip dodaja njunemu dvoboju dodatno težo.
Zgodovina in uspehi kluba
Podobno, kot v mnogih manjših krajih, so tudi ljubitelji nogometa v Lukavicah bili deležni dveh obdobij delovanja kluba. Prvo sega v začetek 50-ih let prejšnjega stoletja (od trenutno aktivnih v klubu nihče ni seznanjen z letnico ustanovitve kluba). Po poldrugem desetletju se je nogometna aktivnost v vasi zaključila. Nogometna suša je trajala dobrih deset let. Vse dokler se skupina mlajših fantov v bližnji vasi Vlachov ni pričela aktivno ukvarjati z najpopularnejšo športno panogo. Svoje manjše travnato igrišče so si postavili na robu vasi (igrišče še danes obstaja). Priljubljenost nogometa je bila kriva, da se je njihovo število hitro povečevalo. Svoje moči so nato združili s sovrstniki iz Lukavic, kjer so leta 1976 ponovno (uradno) ustanovili klub. Od takrat dalje se nogomet v vasi igra nepretrgoma.
Moštvo Sokola iz Lukavic s konca 70-ih let. Vir: TJ Sokol Lukavice
Klub v svoji zgodovini beleži dve daljši uspešnejši obdobji, ko je nastopal v prvi okrožni ligi (danes osmi državni ligi). Prvič se jim je tja uspelo uvrstiti v sezoni 1986/87. Lukavice so med elito okrožnih ligašev nastopale deset zaporednih sezon. V nasprotju z današnjim stanjem takrat klub ni imel težav z igralskim kadrom. Velik del žogobrcarjev je klub »črpal« kar iz bližnje tovarne papirja.
Naslednje uspešno obdobje je s ponovno uvrstitvijo na najvišji nivo okrožja nastopilo v začetku novega tisočletja in je trajalo še dve sezoni dlje. V tistem času Lukavice dosežejo zgodovinsko najboljšo uvrstitev, ko v sezoni 2005/06 sezono zaključijo na drugem mestu. S strani okrožne nogometne zveze je bilo klubu ponujeno celo igranje na višjem (regionalnem) nivoju, a so se v Lukavicah temu odrekli. Tudi zaradi dodatnih (finančnih) zahtev s strani okrožne zveze.
Klubska zastavica iz 80-ih let. Vir: TJ Sokol Lukavice
V duhu takratnega časa se je ekipa iz Lukavic )na sliki) v začetku 80-ih let v prijateljski tekmi tekmi pomerila z vzhodnonemškim moštvom Lützschena iz Leipziga. Vir: TJ Sokol Lukavice
Tudi v tem obdobju klub ne pomni težav z igralskim kadrom. Aktivno delo z mladimi (za Lukavice je takrat nastopala tudi združena ekipa kadetov in mladincev) je botrovalo k popolnjevanju kadra članske ekipe. Zaradi številčnosti igralskega kadra, so Lukavice leta 2010 v tekmovanje prijavile še svojo B ekipo. V njej so večinoma nastopali igralci po končanem mladinskem stažu.
Ker dvema ekipama istega kluba ni dovoljeno igrati na enakem nivoju, je bila po izpadu prve ekipe v najnižjo ligo B ekipa Lukavic ukinjena. Po treh sezonah igranja na najnižjem nivoju se Lukavicam po končani sezoni 2015/16 znova ponudi priložnost uvrstitve ligo višjo. Kljub temu, da so tekmovanje v eni od dveh skupin takrat končale na tretjem mestu. Razlog tiči v višje uvrščenih klubih, ki so zavrnili napredovanje. Za razliko od Lukavic, ki so ponudbo sprejele. A njihovo tokratno nastopanje med osmoligaši je trajalo zgolj eno sezono. Čeprav so jo končale na 14. mestu (od 16-ih klubov), jim splet okoliščin z izpadom večjega števila klubov z regijskega na nivo okrožja Šumperk ni šel na roko. Ponovni izpad je pustil globlje posledice, ki jih klub čuti vse do danes. Od sezone 2017/18 Lukavice ne le, da nastopajo ves čas v najnižji deveti – ter v zadnjih dveh sezonah od ustanovitve v deseti – ligi, temveč so v njej ves čas prikovane na dno lestvice.
Infrastruktura
Od ustanovitve kluba na polovici prejšnjega stoletja se nogomet v Lukavicah igra na isti lokaciji. Nogometno igrišče se nahaja na skrajnem južnem robu vasi, kjer se zgolj del igrišča »dotika« dveh manjših večstanovanjskih stavb. A tudi ti dve sta od zelenice oddaljeni dovolj, da nogometaši s svojo dejavnostjo ne motijo tam živečih vaščanov (in obratno). Nogometni del objekta za vrati na severni strani zaključuje pas v vrsti posajenih smrek za katerimi se nahaja manjše travnato nogometno ter ob njem še otroško igrišče. Za vrati na nasprotni strani lahko svoje aktivnosti preizkušajo vaščani na večnamenskem športnem igrišču z umetno podlago.
Večina gledalcev spremlja domače tekme s klopi ob avt liniji.
Pred vstopom v nogometni park stoji sokolski dom. Vse do dograditve prizidka je klub v njem imel svoje prostore. V delu objekta se nahaja gostinski prostor z višje položeno pokrito teraso od koder je zelo dober pogled na igralno površino. Vhod v lokal je z »nogometne strani«. Za razliko od velike večine nogometnih klubov, ki premorejo lasten klubski prostor z gostinskim delom, kjer si s prodajo hrane in pijače krijejo del stroškov, je ta del objekta v Lukavicah oddan zasebniku. Ki seveda v času tekem »hospudko« odpira predčasno. Kaj tudi ne bi, ko se v času igranja tekem proda in popije nekajkrat več pivo, kot v preostalih dneh…
Delno neravno igrišče prekriva zadovoljiva travna podlaga.
Preprosti rezervni klopi s svojo širino sprejmeta tudi najštevilčnejše igralske zasedbe.
K sokolskemu domu je bil pred osmimi leti dodan prizidek. S tem je klub dobil svoje prostore vključno z garderobami. Če obiskovalci nogometnih tekem svojo žejo gasijo v že omenjenem lokalu, je s strani kluba poskrbljeno tudi za njihove želodčke. Za kar je večinoma zadolžen kar predsednik kluba Till, ki približno uro pred pričetkom tekme v manjši lesen hiški ob prizidku prične s pripravo kotla v katerem nato končajo različne mesne dobrote. Med katere nemalokrat spadajo tudi skuše, kar je posebnost tega dela Češke.
Medtem ko si del gledalcev izbere bližnjo teraso za spremljanje tekme, večina ostalih zasede klopi vzdolž zahodne strani igrišča. Od koder imajo na očeh tudi dogajanje na obeh rezervnih klopeh na nasprotni strani igrišča. Gre za preprosti klopi s kovinskim ogrodjem in plehnato streho. A sta – za razliko od klopi večine klubov na tem nivoju – precej prostornejši.
Z novim prizidkom je klub dobil modernejše prostore vključno z garderobami (na sliki garderoba domače ekipe).
V primerjavi z ostalimi klubi imajo Lukavice nekaj slabšo igralno površino. V oči pade mestoma neraven teren. Po besedah odgovornih v klubu je bila tudi zelenica še pred 14-imi dnevi v zelo slabem stanju. A je deževje v zadnje obdobju poskrbelo, da je pridobila na zeleni barvi. Ob tem velja napisati, da je občina klubu pred kratkim priskrbela zalivalni sistem v vrednosti 60 tisoč kron (približno 2.400€). A ker je z njim potrebno upravljati ročno, za njegovo uporabo pa je zadolžen mlajši del ekipe, ki mu tovrstno delo ne diši preveč, naprava večino časa ostaja zaklenjena v klubskem prostoru. V teh dneh je igrišče v celoti prekrito z zelenico in kot takšno kljub slabši podlagi omogoča ustrezne pogoje za igranje nogometa na najnižjem nivoju.
Predsednik kluba, trener in igralski kader
44-letni Viktor Till daljše obdobje velja za alfo in omego kluba iz Lukavic. V svoji mladosti je nosil dres mlajših kategorij kluba iz bližnjega mesta Mohelnice. Poškodba kolena ga je kmalu prisilila, da je kopačke obesil na klin in se kasneje posvetil vodenju lukaviškega sokola. Kot mnogi predsedniki nižjeligaških klubov, ima tudi Till v času domačih tekem svoje zadolžitve. Tako dobro uro pred pričetkom tekme v lesenem klubskem kiosku prične s pripravo različni mesnih izdelkov, ki so v času tekme in po njej v ponudbi nogometnim privržencem. V trenutku njegove odsotnosti vsi v bližini pripomnijo Tillov doprinos klubu. Ter dodajo, da bi brez njegove angažiranosti klub po vsej verjetnosti ne obstajal več.
Peto sezono vodi Martin Ružička moštvo Lukavic.
Da se igralci lahko posvečajo zgolj nalogam na igrišču ter pridobivanju novih izkušenj je zadolžen Miroslav Ružička. Z njim se Lukavice uvrščajo med redke desetoligaške klube, ki imajo v moštvu trenerja, čigar naloga je izključno povezana z vodenjem ekipe. Ružička je svoje igralske izkušnje pridobival tudi na najvišjem nivoju češkoslovaškega nogometa kot član takratnega kluba Jednota iz Trenčina. Po končani igralski karieri je pred dobrimi 20-imi leti odšel s trebuhom za kruhom iz rodne Slovaške v Lukavice, kjer si je ustvaril družino. Pred dobrimi štirimi leti se je nanj obrnil klub in ga povabil k sodelovanju. Ružička tako pričenja peto sezono na klopi lokalnega kluba, kjer tako na tekmah kot sredinih treningih svoje bogate igralske izkušnje prenaša na mlajši del ekipe.
Od aktivnih igralcev ima z naskokom najdaljši klubski staž branilec Jiři Pur.
Za trenerjevo podaljšano roko na igrišču velja kapetan Michal Urban. S 44-imi leti najstarejši igralec v kadru Lukavic je preteklo sezono s petimi doseženimi zadetki končal na vrhu klubske lestvice strelcev. Ob njem velja izpostaviti tudi Jiřija Pura. Obrambni igralec s svojim skoraj 30-letnim angažmajem v svetlo modrem dresu velja za klubsko legendo. Igralec z najdaljšim stažem v moštvu je hkrati eden od štirih pristnih domačinov v igralskem kadru. Poleg njega v Lukavicah prebivata še brata Tomaš in Ondřej Klein. Svoj ščepec sorodstvenega pridiha v igralski kader prispevata tudi bratranca Ondřej in David Karafiat. Slednji je s 17-imi leti tudi najmlajši igralec Lukavic.
Mlajše kategorije
Že kar lep čas je minilo odkar se je nogometnih veščin na lukaviški zelenici učila katera od mlajših kategorij. Po besedah predsednika Tilla v klubu trenutno ne razmišljajo v smeri ponovnega poskusa obuditve tovrstne aktivnosti. Pri čemer bi jim delo lahko olajšalo dejstvo, da se v kraju nahaja tako vrtec kot nižja stopnja osnovne šole. Po drugi strani bi tovrsten angažma terjal tudi ustrezen kader. Za nameček so trenutni cilji kluba v celoti podrejeni »preživetju« kluba. Tako bo vsaj še nekaj časa ostal zgolj spomin na od začetka 80-ih let do leta 1994, ko so dres Lukavic nosili tudi starejši dečki. Takratno obdobje je sovpadalo z uspešnim nastopanjem članske ekipe. Kljub temu so si bili mladostniki po zaključeni starostni kategoriji primorani poiskati nogometni angažma v katerem izmed okoliških klubov. Klub takrat namreč ni imel kadetske oz. mladinske ekipe, medtem ko bi bil prehod direktno v člansko za mladoletnike prezahteven.
Ekipa dečkov iz leta 1981. Vir: TJ Sokol Lukavice
Kategorija starejših dečkov iz leta 1983. Vir: TJ Sokol Lukavice
V čas drugega uspešnega klubskega obdobja spada tudi združena kadetska in mladinska ekipa (kot to velja za večino okrožij širom Češke zaradi premajhnega števila igralcev v večini klubov poteka zgolj eno tekmovanje za nogometaše med 15. in 18. letom starosti). Formiranje omenjene ekipe v sezoni 2009/10 je bilo tudi podlaga za prijavo članske B ekipe v najnižjo ligo tekmovanja. Drugi ekipi so se tako večinoma pridružili igralci po koncu mladinskega staža, kjer so si nabirali izkušnje na članskem nivoju nogometa.
Medijska pokritost in cilji kluba
Delno bi krivdo za ne ravno rožnato stanje kluba lahko pripisali tudi neaktivnosti na področju socialnih medijev. Če že ne gre zahtevati spletne strani (roko na srce, klubi z aktivno spletno stranjo so na tem nivoju v manjšini), bi se vseeno lahko našel kdo od igralcev oz. ostalih blizu kluba, ki bi postavil klubsko stran na katerem izmed priljubljenih socialnih omrežij. Daleč od tega, da bi tovrstna poteza zagotovila klubu eksistenco. Bi mu pa brez dvoma pomagala pri navezavi stikov s svojimi privrženci ter znala olajšati trnovo pot v prihodnost.
Plakat z vabilom na prvenstveno tekmo v bližnji vasi Slavoňov.
Edino, kar priča o prisotnosti nogometa v Lukavicah so tako plakati z vabili na prihajajočo prvenstveno tekmo, ki jih najdemo na oglasnih deskah v središču vasi, pred vhodom na nogometno igrišče ter v eni izmed bližnjih vasi.
Po besedah predsednika Tilla je glavni in edini cilj ohranitev nogometne dejavnosti v Lukavicah. Čeprav bi si vsi želeli tudi boljših rezultatov, so ti v tem trenutku potisnjeni v drugi plan. Kot že nekaj let zapored, je vsaka naslednja sezona kluba do zadnjega pod vprašajem. In tako kot pred vsako od preteklih sezon, se bodo tudi pred koncem aktualne odgovorni v klubu ter igralci pogovorili o prijavi v tekmovanje za naslednjo sezono. Upati gre, da bo tovrstni začarani krog kmalu prekinjen. Za kar bi lahko poskrbela mlajša generacija. Če bi le začutila dovolj pripadnosti klubu in vsaj delno prevzela niti v svoje roke. S čimer bi pripomogla k tako željeni stabilizaciji. Brezskrben pogled v prihodnost je trenutno edino, kar si za klub želi njegova »stara garda« na čelu s predsednikom Viktorjem Tillom.
TJ Sokol Lukavice v jesenskem delu sezone 2025/26.
17. septembra, 2025
TJ Zetor Pasohlavky
Zetor Pasohlavky spada med redke desetoligaške klube, ki prihajajo iz krajev, kjer je večji del aktivnosti podrejenih turizmu. Čeprav se nahajajo v okrožju imenovanem Brno okolica, klub že od nekdaj nastopa v sosednjem okrožju. Pred tremi leti se je zaradi pomanjkanja igralcev njihovo moštvo združilo z B ekipo iz sosednjega kraja Ivaň. V klubu se lahko pohvalijo z lepo urejenim nogometnim igriščem. In tudi manjšo skupino otrok, ki v stilu ultras navijačev vzpodbuja svoje ljubljence na zelenici.
Če bi bežnemu prebivalcu Češke omenil Pasohlavke, bi jim na misel prišlo vse kaj drugega, kot najpomembnejša postranska stvar na svetu. Temu primerno lokalni žogobrcarji uživajo svoj mir pod soncem, medtem ko bližnji kemp (največji na Češkem) in vodni svet (prav tako največji v državi) v teh dneh obiskuje več tisoč turistov. Pasohlavky sicer administrativno spadajo v okrožje Brno okolica. A je prebivalcem precej bližje okrožje Břeclav pod katerega so spadali Pasohlavky večji del novejše zgodovine. Pogled na zemljevid razkriva, da se okrožje Brno okolica ravno s krajem Pasohlavky zajeda globoko v sosednje okrožje. Tako je vas s treh strani obdana s sosednjim okrožjem. Zato niti ne čudi, da je klub prijavljen v tekmovanje pod okriljem Okrožne nogometne zveze Břeclav, kjer namerava ostati tudi v prihodnje. Tudi zato, ker je oddaljenost do velike večine klubov manjša, kot če bi nastopali v okrožju pod katerega spadajo.
Lepo urejen nogometni objekt v Pasohlavkyh.
Pasohlavky tako nastopajo v eni od dveh skupin okrožja Břeclav, v kateri je razdeljeno 23 klubov. Tako kot nekaj sezon pred tem, so tudi zadnjo končali prepričljivo na zadnjem mestu. V skupini B jim je v družbi še enajstih klubov uspelo osvojiti osem točk (za dve zmagi in dva remija) ob razliki v zadetkih 21:83. Predzadnje moštvo je osvojilo kar 12 točk več.
Zaradi pomanjkanja igralcev so se v Pasohlavkyh pred tremi leti odločili združiti moči s klubom iz sosednjega kraja Ivaň in po znanem ter vse pogostejšem receptu preimenovali moštvo v Pasohlavky/Ivaň B. Ker so se tudi pri »sosedih« soočali s podobno težavo, z njimi ni bilo težko najti skupni jezik. S tem so v kraju ob Novomlynskem jezeru ohranili nogometno aktivnost. Pozitivno za klub je bilo tudi dejstvo, da je vodenje kluba ostalo v rokah nekdanjega vodstva. Kar ob združitvah z višjerangiranimi klubi
(prva ekipa Ivaňa nastopa v osmi ligi) ni vedno pravilo.
Najbolj znana nogometna osebnost v kraju je aktualni predsednik kluba Zdeněk Suchanek. Vodenje kluba je prevzel pred letom in pol, v svoji igralski karieri pa je mdr. nastopal tudi za petoligaški klub Moravska Slavia iz Brna. Če je pred tremi sezonami (ob združitvi z Ivaňom) ekipo sestavljalo približno enako število igralcev iz obeh klubov, se je po treh sezonah razmerje konkretno prevesilo na stran Pasohlavčanov. Po besedah predsednika Suchanka so zato v klubu pred sezono razmišljali o preimenovanju oz. vrnitvi starega imena (TJ Zetor Pasohlavky), a se naposled zaradi zapletene administracije za to (še) niso odločili.
Svojo pripadnost lokalnemu klubu kaže tudi predsednikov sin, ki s svojo skupinico sovrstnikov ob igrišču skrbi za glasno podporo nogometašem. Z bobnom, zvočnikom ter klubsko zastavo ob ultras napevih predstavljajo
Dvignjen teren vzdolž avt linije omogoča dober pogled na dogajanje na zelenici.
zanimivo popestritev dogajanja na zelenici. Če bi vprašali nogometaše Pasohlavek o njihovem največjem rivalu, bi znali kar dolgo čakati na odgovor. Za razliko od mladih navijačev, ki svojega glavnega konkurenta vidijo v ekipi Hosteradky. Kajpak zaradi njihovih navijačev.
Odlično pripravljeno igrišče z zelo dobro igralno površino kazi zgolj pomanjkanje trave ob eni izmed kotnih zastavic. Krivca gre poiskati v koreninah bližnjega mogočnega drevesa.
Zanimivo, da so rezervne klopi brez sedišč. Pomanjkljivost v domačem taboru pred tekmo razrešijo z namestitvijo premičnih klopi.
Ekipa Pasohlavek v novo sezono vstopa praktično z isto postavo, kot v pretekli sezoni. Moštvo ni zapustil noben igralec, medtem ko sta se mu pridružila dva (prosta) nogometaša. Ravno kontinuiteta naj bi po besedah odgovornih v klubu moštvu pomagala k boljši podobi na zelenici in bogatejši točkovni beri. Ter morda končno tudi k višji uvrstitvi na lestvici.
Zgodovina in uspehi kluba
Pasohlavky bodo uvrščeni na seznam
klubov, katerih zgodovina tudi po obisku kluba ostaja zavita v tančico skrivnosti. Na svetovnem spletu kakršnih koli podatkov o klubu praktično ni (kaj šele o njegovi zgodovini). Nekaj malega zgodovinskih podatkov je tako možno črpati od starejšega dela klubskih veljakov, ki pa jim spomin seže najdlje v obdobje ob koncu 80-ih let prejšnjega stoletja.
Po besedah predsednika Suchanka naj bi bil klub ustanovljen leta 1955. Leta po koncu druge svetovne vojne je bilo območje Pasohlavek z okolico usmerjeno predvsem v kmetijstvo. Večina lokalnih fantov, ki je ustanovila ter zatem nastopala za vaški klub, je bila članov lokalnega kmetijskega društva. Kar naj bi bil razlog, da so klubu nadeli ime Zetor (po takrat še državnem podjetju s sedežem v Brnu in znanem po izdelavi traktorjev). Klub naj bi tako ves čas svoje eksistence nosil ime po svetovno znanih traktorjih.
Le upati gre, da so zapisi o delovanju kluba v prvih štirih desetletjih še kje shranjeni. Ter da se v bližnji prihodnosti najde kdo, ki bi poskrbel za vsaj splošno ureditev zgodovinskih podatkov kluba. Tako zaradi dolga do predhodnikov, ki so orali nogometno ledino v Pasohlavkyh, kot tudi zaradi same podobe kluba.
Ena izmed klubskih prelomnic je nastopila v 90-ih letih. Takrat so se v kraju odločili za prenovo igrišča. Zaradi česar si je bil klub za nekaj sezon primoran poiskati nadomestno igrišče. Našel ga je v 11 km oddaljenih Pohořelicah. Kot se je kmalu izkazalo, so »domača gostovanja« vzela voljo nekaterim igralcem. Kar je imelo za posledico prekinitev delovanja kluba. Po končani obnovi so bili vaščani Pasohlavek priča absurdni situaciji – v kraju ni bilo kluba, ki bi nastopal na prenovljenem igrišču. Po nekaj letih je bila »nogometna suša« vendarle prekinjena in leta 2000 so lokalni ljubitelji nogometa znova lahko spremljali nogometne tekme v Pasohlavkyh.
Vsaj v novejšem obdobju velja za največji uspeh kluba nastopanje v najvišji ligi okrožja (danes osmi ligi). Kar se je zgodilo kmalu po ponovni obuditvi nogometa v kraju. Kljub vsemu je Zetor večino svojega obstoja
Zdeněk Suchanek je prevzel vodenje kluba pred letom in pol.
odigral v najnižji ligi. Zadnji preboj med devetoligaše mu je uspel v sezoni 2015/16. Po treh sezonah je sledil ponovni izpad v najnižjo ligo. Istočasno z izpadom je v »nogometno upokojitev« odšlo kar nekaj pomembnih igralcev Pasohlavek. Izpad izkušenj v igralskem kadru se je še kako poznal na rezultatih, saj je moštvo od zadnjih šest sezon kar petkrat končalo na zadnjem mestu v svoji skupini (k boljšim rezultatom ni pomagala niti združitev z Ivaňom).
Objekt s klubskimi prostori ter pred njim leseni kiosk, ki v času tekem služi za pripravo in prodajo mesnih dobrot.
Infrastruktura
Lepo urejen nogometni objekt v Pasohlavkyh se nahaja blizu središča vasi in zgolj nekaj deset metrov od obale akumulacijskega jezera. Na dvignjenem delu terena zahodno ob igrišču so vzdolž celotne avt linije nameščene klopi. Predel je približno dva metra nad nivojem igralne površine in omogoča zelo dober pregled nad dogajanjem na zelenici. Takoj za klopmi vodi vaška cesta, ki loči igrišče od družinskih hiš. Za igriščem na nasprotni strani je postavljena zaščitna mreža, ki preprečuje žogi pot v bližnji (bolj stoječi kot tekoči) potok. Na tej strani sta postavljeni tudi rezervni klopi. Točneje, rezervni hiški. Pogled nanje namreč razkrije, da sta brez klopi. Nevsakdanjo situacijo v domačem klubu v času tekem razrešijo z namestitvijo premičnih klopi.
Južno ob igrišču se nahaja novejši klubski objekt s prostornimi garderobami za obe moštvi ter sodnike. Vse tri garderobe so povezane z manjšim prostorom v katerega vstopimo skozi glavni vhod objekta. Eno od sten v njem krasijo starejše fotografije moštva ter prejšnjega vodstva kluba. V prostoru se nahajajo tudi zložene klopi in mize, ki jih igralci v času tekem prestavijo pod nadstrešek pred vhodom od koder nato večina gledalcev spremlja tekme. Svoje okence usmerjeno k nadstrešku (oz. v smeri igrišča) ima tudi klubski prodajni kiosk, kjer je gledalcem v času tekem na voljo večja izbira pijač in tudi prigrizkov. Nekaj metrov od glavnega objekta je še en manjši (leseni) kiosk. Namenjen je primarno za prodajo pečenih oz. dimljenih dobrot, ki so gledalcem ponujene v času prvenstvenih tekem. Ljubitelji nogometa v Pasohlavkyh lahko v dneh domačih tekem mirno izpustijo kosilo. Ob igrišču bodo brez dvoma lahko potešili svojo žejo in lakoto.
Klubski prostor krasijo pokali ter nekaj starejše slike moštva in igralcev.
Pogled v (prostorno) garderobo domače ekipe.
Za razliko od večine kolegov z vasi širom Češke, so pasohlavski nogometaši vse prej kot »prvi na vasi«. Oči lokalnih političnih veljakov so seveda primarno usmerjene v turizem, ki kraju in prebivalcem v njem prinaša blagostanje. Ob polnejši občinski blagajni se lažje najde dobrobit tudi za najpomembnejšo postransko stvar na svetu. Kar bi lahko sklepali ob pogledu na zelo dobro urejeno zelenico. Podlaga je zgolj na enem delu malenkost valovita ter ob eni izmed kotnih zastavic na severni strani igrišča manj zelena (zaradi bližine korenin mogočnega drevesa). V seštevku je kvaliteta igrišča na visokem nivoju. Največja zasluga za odlične igralne pogoje gre vgrajenemu namakalnemu sistemu.
Igralski kader in vodstvo kluba
Čeprav igralski kader Pasohlavek ne spada ravno med najmlajše,
trenutna širina kadra daje klubu stabilnost in predsedniku Zdenku Suchaneku možnost (pozitivega) razmišljanja o prihodnjih sezonah. Med igralci in klubskimi prostovoljci je čutiti pozitivno klimo, ki ji daje ton ravno Suchanek. Poleg vodstvenih nalog ima predsednik na skrbi tudi vsakdanje »malenkosti«, ki so v največji meri povezane s pripravo klubskih prostorov pred tekmo, tako garderob kot obeh gostinskih prostorov. V enem od njih nato v času tekme s prodajo hrane in pijače skrbi za zadovoljstvo ljubiteljev nogometa…
»Starostni primat« med igralci s petimi križi na hrbtu pripada Michalu Slaviku. Na nasprotni strani lestvice mu stoji 19-letni član prve enajsterice Jan Fortelny. Podobno, kot pri večini »podeželskih« klubov, tudi pri Pasohlavkyh lahko najdemo v igralskem kadru družinske naveze. Le da njihovo število še nekoliko bolj odstopa. Pogled na spisek igralcev nam razkrije kar štiri bratske pare, ki jih sestavljajo Stanislav in Petr Osika, Tomaš in Filip Lederer, Lukaš in Radim Šnepfenberg ter Milan in Michal Kubiček. Piko na i družinskemu pridihu kluba dajeta Ladislav ter njegov sin Tomaš Kišš.
Svoje prebivališče v Pasohlavkyh ima sedmerica igralcev. Med njimi tudi kapetan moštva Petr Ševčik. Kar pa ne velja za glavnega napadalnega aduta Radeka Jakša, ki je v pretekli sezoni prispeval šest zadetkov.
Moštvo je uradno brez trenerja. Tu in tam se z »dirigentsko palico« v roki pojavi Petr Bilek.
Mlajše kategorije
Pogled v prodajni prostor klubskega objekta razkriva široko ponudbo jedače in hrane.
Ker podatki iz prvih desetletij delovanja kluba niso znani, posledično ni informacij o aktivnosti mlajših kategorij. Sedanje generacije v klubu znajo potrditi, da so po ponovni obuditvi nogometa v kraju (po letu 2000) potekala organizirana vadba v okviru katere so do leta 2010 nastopali tudi mlajši in starejši dečki.
Pred dvema letoma je klub poskusil prekiniti tovrstno sušo in na Facebooku objavil nabor za otroke med 4. in 12. letom starosti. Odziv je klubske delavce pozitivno presenetil, saj se je prvih treningov udeleževalo do 30 otrok. Po večini je šlo za otroke v starostni kategoriji cicibanov, med katerimi je bilo kar nekaj deklic. Tako vodenje treningov kot organizacijo ostalih aktivnosti v povezavi z najmlajšimi je nase prevzel sedanji predsednik Suchanek. Njegovo polno udejstvovanje je moč razbrati iz številnih objav na omenjenem socialnem omrežju. Žal je veselje do nogometa pri otrocih kaj kmalu upadlo in že leto kasneje je bilo na nogometnem igrišču v Pasohlavkyh moč videti le še člansko moštvo.
Pasohlavky se lahko pohvalijo z glasno skupinico mladih navijačev.
Iz besed Suchanka je čutiti, da mu je izkušnja vzela kar nekaj volje pri ponovnem poskusu oživitve organizirane vadbe za najmlajše. Vsaj v bližnji prihodnosti. A hkrati doda, da nekaj optimizma v tej smeri vidi v prihodu novih prebivalcev v kraj. Na obrobju Pasohlavek namreč raste nekaj novih družinskih hiš in morda bi ravno najmlajši prišleki lahko prisilili odgovorne v klubu, da ponovno zavihajo rokave in poskusijo na svojo zelenico privabiti nogometa željne nadobudneže.
Medijska pokritost in cilji kluba
Če je bil v povezavi z mlajšimi selekcijami omenjen Facebook, je bilo hkrati to tudi edino obdobje, ko je bilo možno javno zaslediti kakšno informacijo o klubu. In še takrat je bilo najbolj razširjeno socialno omrežje primarno namenjeno obveščanju staršev o
terminih treningov ter ostalih aktivnosti njihovih otrok v okviru kluba. S prenehanjem tovrstne aktivnosti je tudi Facebook zamrl. Podatke o klubu, igralcih in tekmah bodo ljubitelji nogometa na svetovnem spletu iskali zaman. Kakor tudi ob pogledu na oglasne deske v vasi, kjer bi lahko bili vaščani obveščeni o prihajajočih prvenstvenih tekmah. Navedeno hkrati pomeni, da imajo v Pasohlavkyh precej manevrskega prostora v smeri izgradnje pozitivne zunanje podobe kluba.
Stik s svojimi privrženci ter skrb za njihovo obveščanje je vsekakor pomembna podlaga za dosego glavnega cilja kluba. Ki – tako kot pri mnogih desetoligaših – tudi za Pasolavke pomeni obstoj nogometa v kraju. Hkrati si odgovorni v klubu želijo čim več zmag na domačem igrišču. Tako za svoje zadovoljstvo kot tudi za veselje najzvestejših privržencev.
Združena eipa Pasohlavky / Ivaň B v jesenskem delu sezone 2025/26.
Če bi bežnemu prebivalcu Češke omenil Pasohlavke, bi jim na misel prišlo vse kaj drugega, kot najpomembnejša postranska stvar na svetu. Temu primerno lokalni žogobrcarji uživajo svoj mir pod soncem, medtem ko bližnji kemp (največji na Češkem) in vodni svet (prav tako največji v državi) v teh dneh obiskuje več tisoč turistov. Pasohlavky sicer administrativno spadajo v okrožje Brno okolica. A je prebivalcem precej bližje okrožje Břeclav pod katerega so spadali Pasohlavky večji del novejše zgodovine. Pogled na zemljevid razkriva, da se okrožje Brno okolica ravno s krajem Pasohlavky zajeda globoko v sosednje okrožje. Tako je vas s treh strani obdana s sosednjim okrožjem. Zato niti ne čudi, da je klub prijavljen v tekmovanje pod okriljem Okrožne nogometne zveze Břeclav, kjer namerava ostati tudi v prihodnje. Tudi zato, ker je oddaljenost do velike večine klubov manjša, kot če bi nastopali v okrožju pod katerega spadajo.
Pasohlavky tako nastopajo v eni od dveh skupin okrožja Břeclav, v kateri je razdeljeno 23 klubov. Tako kot nekaj sezon pred tem, so tudi zadnjo končali prepričljivo na zadnjem mestu. V skupini B jim je v družbi še enajstih klubov uspelo osvojiti osem točk (za dve zmagi in dva remija) ob razliki v zadetkih 21:83. Predzadnje moštvo je osvojilo kar 12 točk več.
Skrbno urejen nogometni objekt v Pasohlavkyh.
Zaradi pomanjkanja igralcev so se v Pasohlavkyh pred tremi leti odločili združiti moči s klubom iz sosednjega kraja Ivaň in po znanem ter vse pogostejšem receptu preimenovali moštvo v Pasohlavky/Ivaň B. Ker so se tudi pri »sosedih« soočali s podobno težavo, z njimi ni bilo težko najti skupni jezik. S tem so v kraju ob Novomlynskem jezeru ohranili nogometno aktivnost. Pozitivno za klub je bilo tudi dejstvo, da je vodenje kluba ostalo v rokah nekdanjega vodstva. Kar ob združitvah z višjerangiranimi klubi (prva ekipa Ivaňa nastopa v osmi ligi) ni vedno pravilo.
Najbolj znana nogometna osebnost v kraju je aktualni predsednik kluba Zdeněk Suchanek. Vodenje kluba je prevzel pred letom in pol, v svoji igralski karieri pa je mdr. nastopal tudi za petoligaški klub Moravska Slavia iz Brna. Če je pred tremi sezonami (ob združitvi z Ivaňom) ekipo sestavljalo približno enako število igralcev iz obeh klubov, se je po treh sezonah razmerje konkretno prevesilo na stran Pasohlavčanov. Po besedah predsednika Suchanka so zato v klubu pred sezono razmišljali o preimenovanju oz. vrnitvi starega imena (TJ Zetor Pasohlavky), a se naposled zaradi zapletene administracije za to (še) niso odločili.
Dvignjen teren vzdolž avt linije omogoča dober pogled na dogajanje na zelenici.
Svojo pripadnost lokalnemu klubu kaže tudi predsednikov sin, ki s svojo skupinico sovrstnikov ob igrišču skrbi za glasno podporo nogometašem. Z bobnom, zvočnikom ter klubsko zastavo ob ultras napevih predstavljajo zanimivo popestritev dogajanja na zelenici. Če bi vprašali nogometaše Pasohlavek o njihovem največjem rivalu, bi znali kar dolgo čakati na odgovor. Za razliko od mladih navijačev, ki svojega glavnega konkurenta vidijo v ekipi Hosteradky. Kajpak zaradi njihovih navijačev.
Ekipa Pasohlavek v novo sezono vstopa praktično z isto postavo, kot v pretekli sezoni. Moštvo ni zapustil noben igralec, medtem ko sta se mu pridružila dva (prosta) nogometaša. Ravno kontinuiteta naj bi po besedah odgovornih v klubu moštvu pomagala k boljši podobi na zelenici in bogatejši točkovni beri. Ter morda končno tudi k višji uvrstitvi na lestvici.
Zanimivo, da so rezervne klopi brez sedišč. Pomanjkljivost v domačem taboru pred tekmo razrešijo z namestitvijo premičnih klopi.
Odlično pripravljeno igrišče z zelo dobro igralno površino kazi zgolj pomanjkanje trave ob eni izmed kotnih zastavic. Krivca gre poiskati v koreninah bližnjega mogočnega drevesa.
Zgodovina in uspehi kluba
Pasohlavky bodo uvrščeni na seznam klubov, katerih zgodovina tudi po obisku kluba ostaja zavita v tančico skrivnosti. Na svetovnem spletu kakršnih koli podatkov o klubu praktično ni (kaj šele o njegovi zgodovini). Nekaj malega zgodovinskih podatkov je tako možno črpati od starejšega dela klubskih veljakov, ki pa jim spomin seže najdlje v obdobje ob koncu 80-ih let prejšnjega stoletja.
Po besedah predsednika Suchanka naj bi bil klub ustanovljen leta 1955. Leta po koncu druge svetovne vojne je bilo območje Pasohlavek z okolico usmerjeno predvsem v kmetijstvo. Večina lokalnih fantov, ki je ustanovila ter zatem nastopala za vaški klub, je bila članov lokalnega kmetijskega društva. Kar naj bi bil razlog, da so klubu nadeli ime Zetor (po takrat še državnem podjetju s sedežem v Brnu in znanem po izdelavi traktorjev). Klub naj bi tako ves čas svoje eksistence nosil ime po svetovno znanih traktorjih.
Le upati gre, da so zapisi o delovanju kluba v prvih štirih desetletjih še kje shranjeni. Ter da se v bližnji prihodnosti najde kdo, ki bi poskrbel za vsaj splošno ureditev zgodovinskih podatkov kluba. Tako zaradi dolga do predhodnikov, ki so orali nogometno ledino v Pasohlavkyh, kot tudi zaradi same podobe kluba.
Zdeněk Suchanek je prevzel vodenje kluba pred letom in pol.
Ena izmed klubskih prelomnic je nastopila v 90-ih letih. Takrat so se v kraju odločili za prenovo igrišča. Zaradi česar si je bil klub za nekaj sezon primoran poiskati nadomestno igrišče. Našel ga je v 11 km oddaljenih Pohořelicah. Kot se je kmalu izkazalo, so »domača gostovanja« vzela voljo nekaterim igralcem. Kar je imelo za posledico prekinitev delovanja kluba. Po končani obnovi so bili vaščani Pasohlavek priča absurdni situaciji – v kraju ni bilo kluba, ki bi nastopal na prenovljenem igrišču. Po nekaj letih je bila »nogometna suša« vendarle prekinjena in leta 2000 so lokalni ljubitelji nogometa znova lahko spremljali nogometne tekme v Pasohlavkyh.
Vsaj v novejšem obdobju velja za največji uspeh kluba nastopanje v najvišji ligi okrožja (danes osmi ligi). Kar se je zgodilo kmalu po ponovni obuditvi nogometa v kraju. Kljub vsemu je Zetor večino svojega obstoja odigral v najnižji ligi. Zadnji preboj med devetoligaše mu je uspel v sezoni 2015/16. Po treh sezonah je sledil ponovni izpad v najnižjo ligo. Istočasno z izpadom je v »nogometno upokojitev« odšlo kar nekaj pomembnih igralcev Pasohlavek. Izpad izkušenj v igralskem kadru se je še kako poznal na rezultatih, saj je moštvo od zadnjih šest sezon kar petkrat končalo na zadnjem mestu v svoji skupini (k boljšim rezultatom ni pomagala niti združitev z Ivaňom).
Infrastruktura
Lepo urejen nogometni objekt v Pasohlavkyh se nahaja blizu središča vasi in zgolj nekaj deset metrov od obale akumulacijskega jezera. Na dvignjenem delu terena zahodno ob igrišču so vzdolž celotne avt linije nameščene klopi. Predel je približno dva metra nad nivojem igralne površine in omogoča zelo dober pregled nad dogajanjem na zelenici. Takoj za klopmi vodi vaška cesta, ki loči igrišče od družinskih hiš. Za igriščem na nasprotni strani je postavljena zaščitna mreža, ki preprečuje žogi pot v bližnji (bolj stoječi kot tekoči) potok. Na tej strani sta postavljeni tudi rezervni klopi. Točneje, rezervni hiški. Pogled nanje namreč razkrije, da sta brez klopi. Nevsakdanjo situacijo v domačem klubu v času tekem razrešijo z namestitvijo premičnih klopi.
Objekt s klubskimi prostori ter pred njim leseni kiosk, ki v času tekem služi za pripravo in prodajo mesnih dobrot.
Južno ob igrišču se nahaja novejši klubski objekt s prostornimi garderobami za obe moštvi ter sodnike. Vse tri garderobe so povezane z manjšim prostorom v katerega vstopimo skozi glavni vhod objekta. Eno od sten v njem krasijo starejše fotografije moštva ter prejšnjega vodstva kluba. V prostoru se nahajajo tudi zložene klopi in mize, ki jih igralci v času tekem prestavijo pod nadstrešek pred vhodom od koder nato večina gledalcev spremlja tekme. Svoje okence usmerjeno k nadstrešku (oz. v smeri igrišča) ima tudi klubski prodajni kiosk, kjer je gledalcem v času tekem na voljo večja izbira pijač in tudi prigrizkov. Nekaj metrov od glavnega objekta je še en manjši (leseni) kiosk. Namenjen je primarno za prodajo pečenih oz. dimljenih dobrot, ki so gledalcem ponujene v času prvenstvenih tekem. Ljubitelji nogometa v Pasohlavkyh lahko v dneh domačih tekem mirno izpustijo kosilo. Ob igrišču bodo brez dvoma lahko potešili svojo žejo in lakoto.
Klubski prostor krasijo pokali ter nekaj starejše slike moštva in igralcev.
Pogled v prodajni prostor klubskega objekta razkriva široko ponudbo jedače in hrane.
Za razliko od večine kolegov z vasi širom Češke, so pasohlavski nogometaši vse prej kot »prvi na vasi«. Oči lokalnih političnih veljakov so seveda primarno usmerjene v turizem, ki kraju in prebivalcem v njem prinaša blagostanje. Ob polnejši občinski blagajni se lažje najde dobrobit tudi za najpomembnejšo postransko stvar na svetu. Kar bi lahko sklepali ob pogledu na zelo dobro urejeno zelenico. Podlaga je zgolj na enem delu malenkost valovita ter ob eni izmed kotnih zastavic na severni strani igrišča manj zelena (zaradi bližine korenin mogočnega drevesa). V seštevku je kvaliteta igrišča na visokem nivoju. Največja zasluga za odlične igralne pogoje gre vgrajenemu namakalnemu sistemu.
Pogled v (prostorno) garderobo domače ekipe.
Igralski kader in vodstvo kluba
Čeprav igralski kader Pasohlavek ne spada ravno med najmlajše, trenutna širina kadra daje klubu stabilnost in predsedniku Zdenku Suchaneku možnost (pozitivega) razmišljanja o prihodnjih sezonah. Med igralci in klubskimi prostovoljci je čutiti pozitivno klimo, ki ji daje ton ravno Suchanek. Poleg vodstvenih nalog ima predsednik na skrbi tudi vsakdanje »malenkosti«, ki so v največji meri povezane s pripravo klubskih prostorov pred tekmo, tako garderob kot obeh gostinskih prostorov. V enem od njih nato v času tekme s prodajo hrane in pijače skrbi za zadovoljstvo ljubiteljev nogometa…
»Starostni primat« med igralci s petimi križi na hrbtu pripada Michalu Slaviku. Na nasprotni strani lestvice mu stoji 19-letni član prve enajsterice Jan Fortelny. Podobno, kot pri večini »podeželskih« klubov, tudi pri Pasohlavkyh lahko najdemo v igralskem kadru družinske naveze. Le da njihovo število še nekoliko bolj odstopa. Pogled na spisek igralcev nam razkrije kar štiri bratske pare, ki jih sestavljajo Stanislav in Petr Osika, Tomaš in Filip Lederer, Lukaš in Radim Šnepfenberg ter Milan in Michal Kubiček. Piko na i družinskemu pridihu kluba dajeta Ladislav ter njegov sin Tomaš Kišš.
Svoje prebivališče v Pasohlavkyh ima sedmerica igralcev. Med njimi tudi kapetan moštva Petr Ševčik. Kar pa ne velja za glavnega napadalnega aduta Radeka Jakša, ki je v pretekli sezoni prispeval šest zadetkov.
Moštvo je uradno brez trenerja. Tu in tam se z »dirigentsko palico« v roki pojavi Petr Bilek.
Mlajše kategorije
Ker podatki iz prvih desetletij delovanja kluba niso znani, posledično ni informacij o aktivnosti mlajših kategorij. Sedanje generacije v klubu znajo potrditi, da so po ponovni obuditvi nogometa v kraju (po letu 2000) potekala organizirana vadba v okviru katere so do leta 2010 nastopali tudi mlajši in starejši dečki.
Pred dvema letoma je klub poskusil prekiniti tovrstno sušo in na Facebooku objavil nabor za otroke med 4. in 12. letom starosti. Odziv je klubske delavce pozitivno presenetil, saj se je prvih treningov udeleževalo do 30 otrok. Po večini je šlo za otroke v starostni kategoriji cicibanov, med katerimi je bilo kar nekaj deklic. Tako vodenje treningov kot organizacijo ostalih aktivnosti v povezavi z najmlajšimi je nase prevzel sedanji predsednik Suchanek. Njegovo polno udejstvovanje je moč razbrati iz številnih objav na omenjenem socialnem omrežju. Žal je veselje do nogometa pri otrocih kaj kmalu upadlo in že leto kasneje je bilo na nogometnem igrišču v Pasohlavkyh moč videti le še člansko moštvo.
Iz besed Suchanka je čutiti, da mu je izkušnja vzela kar nekaj volje pri ponovnem poskusu oživitve organizirane vadbe za najmlajše. Vsaj v bližnji prihodnosti. A hkrati doda, da nekaj optimizma v tej smeri vidi v prihodu novih prebivalcev v kraj. Na obrobju Pasohlavek namreč raste nekaj novih družinskih hiš in morda bi ravno najmlajši prišleki lahko prisilili odgovorne v klubu, da ponovno zavihajo rokave in poskusijo na svojo zelenico privabiti nogometa željne nadobudneže.
Pasohlavky se lahko pohvalijo z glasno skupinico mladih navijačev.
Medijska pokritost in cilji kluba
Če je bil v povezavi z mlajšimi selekcijami omenjen Facebook, je bilo hkrati to tudi edino obdobje, ko je bilo možno javno zaslediti kakšno informacijo o klubu. In še takrat je bilo najbolj razširjeno socialno omrežje primarno namenjeno obveščanju staršev o
terminih treningov ter ostalih aktivnosti njihovih otrok v okviru kluba. S prenehanjem tovrstne aktivnosti je tudi Facebook zamrl. Podatke o klubu, igralcih in tekmah bodo ljubitelji nogometa na svetovnem spletu iskali zaman. Kakor tudi ob pogledu na oglasne deske v vasi, kjer bi lahko bili vaščani obveščeni o prihajajočih prvenstvenih tekmah. Navedeno hkrati pomeni, da imajo v Pasohlavkyh precej manevrskega prostora v smeri izgradnje pozitivne zunanje podobe kluba.
Stik s svojimi privrženci ter skrb za njihovo obveščanje je vsekakor pomembna podlaga za dosego glavnega cilja kluba. Ki – tako kot pri mnogih desetoligaših – tudi za Pasolavke pomeni obstoj nogometa v kraju. Hkrati si odgovorni v klubu želijo čim več zmag na domačem igrišču. Tako za svoje zadovoljstvo kot tudi za veselje najzvestejših privržencev.
Združena eipa Pasohlavky / Ivaň B v jesenskem delu sezone 2025/26.
20. avgusta, 2025
TJ Sokol Kujavy
Po štirih letih zatišja, ko je v Kujavyh nastopala zgolj ena izmed mlajših kategorij, se je na veselje lokalnih ljubiteljev nogometa pred letošnjo sezono v kraj znova vrnil tudi članski nogomet. Vodenje kluba je pred dvema letoma prevzela povsem nova garnitura, ki ne skriva ambicij v bližnji prihodnosti. Rezultati njihovega dela so že vidni pri članski ekipi, ki je po rezultatsko slabem jesenskem delu sezone spomladi doživela pravi preporod. A ambicije kluba segajo še višje. Pri čemer tako odgovorni kot igralci in njihovi privrženci upajo tudi na pomoč vaških oblasti pri obnovi glavnega klubskega objekta oz. njihovih notranjih prostorov ter igralne površine, ki je na meji regularnosti in nudi vse prej kot ustrezne pogoje za treniranje in igranje tekem.
Eden izmed smerokazov ob križišču vaških cest kaže pot proti igrišču lokalnega sokola.
Ekipa Sokol Kujavy je po vrnitvi na nogometni zemljevid v aktualni sezoni svojim ljubljencem ponudila dva povsem nasprotna obraza. Če je v jesenskem delu sezone bolj ali manj doživljala visoke poraze in je zimski premor z zgolj šestimi osvojenimi točkami pričakala prikovana na dnu lestvice, je prihod številnih igralcev v začetku pomladi močno okrepil zasedbo, ki je v nadaljevanju spomladanskega dela prvenstva doživela pravi preporod. Po zanesljivi zmagi zadnji konec tedna na gostovanju v Hostašovicah so se Kujavy s 26-imi osvojenimi točkami pred zadnjim prvenstvenim krogom povzpeli na osmo mesto (med 12-imi klubi). Z nekaj možnostmi, da sezono zaključijo celo mesto višje. Kot zanimivost velja omeniti, da bi ob točkovno enaki uspešnosti v jesenskem delu sezone Kujavy zasedali (in tudi končali prvenstvo) na tretjem mestu. S čimer bi s strani okrožne nogometne verjetno
Ob vstopu v športni park stoji klubski objekt z napisom imena kluba.
že letos prejeli vabilo za igranje ligo višje. Po razpletih oz. dogajanju v višjih ligah kaže na to, da bo po letošnji sezoni večjemu številu klubov iz najnižje lige okrožja ponujena možnost napredovanja.
Vzponi in padci so značilnost nemara vseh nogometnih klubov po svetu. Tako profesionalnih kot amaterskih. Obdobja ob koncu prejšnjega desetletja se v Kujavyh spominjajo vse prej kot z veseljem. Upad zanimanja za nogomet je dokončno zapečatila pandemija covida med katero je klub – prvič v zgodovini obstoja – izpustil prijavo v člansko tekmovanje. In to
štiri zaporedne sezone. Pred dvema letoma je iskrico upanja na lepše čase prinesla sprememba v vodstvu kluba. Vodenje so prevzeli ljudje, ki so tako ali drugače tesno povezani z lokalnim klubom. Njihov prvi pozitivni korak je bil ponovno formiranje članske ekipe ter njena prijava v tekmovanje. Po rezultatsko klavrnem jesenskem delu so odgovorni iz okoliških klubov uspeli v Kujave zvabiti kar nekaj igralcev, ki so močno dvignili kvaliteto moštva. Med njimi je tudi prvi strelec moštva Lukaš Chlebik.
Čeprav si župan tu in tam najde čas za ogled katere izmed domačih tekem, je iz besed klubskih delavcev čutiti željo po večji podpori lokalnih veljakov. Vaški urad sicer donira del finančnih sredstev za nemoteno delovanje kluba. A so si za razliko od mnogih nogometnih klubov na tem nivoju kujavsky sokoli primorani velik del klubskega proračuna sami priskrbeti. Kar jim uspeva na račun prodaje pijače in jedače v času tekem ter
Libor Navrat velja za legendo kujavskega nogometa, saj je celotno člansko kariero preigral v matičnem klubu. Hkrati je bil eden glavnih pobudnikov ponovnega formiranja članske ekipe.
organizacije raznih prireditev. Kot so denimo vaški dnevi. Prireditev se odvija v sredini junija. Za njeno izvedbo je vsako leto zadolženo eno od treh vaških združenj. V naslednjih dneh bo vrsta prišla ravno na nogometni klub.
Lokacija igrišča je naravnost idealna saj zgolj na eni strani (za vrati na strani slike) meji na vrtec oz. tamkajšnje otroško igrišče, medtem ko ga z drugih strani obdajajo travnik, polje ter (nekaj deset metrov oddaljen) prireditveni prostor s klubskim objektom.
V Kujavyh so se pred letošnjo sezono odločili tudi za nastop v okrožnem pokalnem tekmovanju, ki poteka po klasičnem sistemu na izpadanje. Žreb je bil do njih neusmiljen in jim že v prvem krogu namenil Jakubčovice – klub iz prve regijske lige (peta državna liga). Sledil je (pričakovano) visok domači poraz z 0:24.
Zagotovo bi se pokalna zgodba za Kujave odvila z znosnejšim porazom, če bi zanje nastopil tudi Jan Malek. Gre za trenerjevega sina, ki od vseh igralcev iz novejše zgodovine kujavskega nogometa trenutno kotira najvišje. Nekdanji član mlajših kategorij Kujav namreč nastopa v četrti češki ligi. Ob omembi uspešnih karier se starejšim ljubiteljem nogometa v Kujavyh pojavita še imeni Ladislava Bohdala (nastopal v drugi češki ligi ter ob koncu kariere v nižjih avstrijskih ligah) in Jaroslava Šestaka (v Kujavyh nosil dres mlajših dečkov, vrhunec kariere odigral prav tako v drugi najvišji češki ligi).
Za glavnega rivala kujavskyh sokolov velja B ekipa iz kraja Stachovice. Ne le zaradi bližine temveč tudi zaradi poznanstva med igralci obeh klubov. Za nameček je dresa obeh klubov nosilo kar nekaj aktualnih igralcev.
Zgodovina in uspehi kluba
Nogometni klub TJ Sokol Kujavy je bil ustanovljen leta 1968. Od samega začetka nastopa pod enakim imenom ter na isti lokaciji. Večji del svoje zgodovine je klub preigral v najnižji okrožni ligi. To velja tudi za zadnjih pet sezon preden so Kujavy leta 2020 izstopili iz tekmovanja. Tu in tam se jim je uspelo uvrstiti ligo višje, a nikdar za dlje kot dve sezoni. Za največji klubski uspeh velja uvrstitev v prvo okrožno ligo, kjer so na prelomu 80-ih in 90-ih let nastopali prav tako dve sezoni. K uspehu so jim precej pripomogli tudi igralci iz bližnjega kluba Studenka, ki je v tistem obdobju
Največja rakrana igrišča je njegov nagib. Tudi iz slike je vidno, da teren v levem zgornjem kotu slike občutno previšuje podlago na desni strani slike.
Članska ekipa Sokola iz Kujav leta 2015. Vir TJ Sokol Kujavy
nastopal na regijskem nivoju. Igralci, ki se jim ne uspelo prebiti v prvo moštvo, so
se priključili Kujavym in posledično pomagali klubu k nastopu na najvišjem nivoju okrožja.
Skoraj celo desetletje po ustanovitvi kluba je trajalo, da so nogometaši vendarle dočakali svoj objekt z garderobami. Ta je bil zgrajen ob koncu 70-ih let prejšnjega stoletja. Pred tem so se bili igralci primorani pred in po tekmah preoblačiti v objektu (nekdanjem gostišču) na nasprotni strani ceste. Spomin
Preproste rezervne klopi so dovolj široke, a malo manj udobne.
nekdanjih igralcev ne more niti mimo »soseda«, ki je nekdaj s svojim kmečkim posestvom mejil na nogometno igrišče. Svoje nerazumevanje do nogometa je izražal z uničevanjem takrat še lesenih vrat (igralci so večkrat ob prihodu na igrišče zgolj nemočno ugledali prerezana vrata), luknjanjem žog ipd. Objekt je v svojih zadnjih let žalostno propadal dokler ni bil dokončno zravnan z zemljo s čimer je bila (simbolično) odstranjena tudi nočna mora kujavskega nogometa.
Svoj del klubske zgodovine so spisale tudi mlajše kategorije, ki so za Kujave nastopale večji del obstoja kluba. Tudi v zadnjih letih odsotnosti članske ekipe.
V drugi polovici prejšnjega desetletja se je krivulja zanimanja, uspehov in delovanja kluba obrnila navzdol. Pomanjkanje igralcev je pomenilo tudi igranje tekem v nepopolni zasedbi. Dokončen pokop članskega nogometa v kraju je prinesla pandemija covida. Posledično se člansko moštvo Kujav v sezoni 2020/21 sploh prvič v zgodovini obstoja kluba ni prijavilo v tekmovanje.
Za stransko linijo na vzhodni strani igrišča so postavljene mize s klopmi. Od tu tudi večina gledalcev spremlja tekme.
Slabost nadstreška ob klubskem objektu je njegova oddaljenost od nogometnega igrišča (na sliki v ozadju) kar onemogoča spremljanje tekem v bližini prodajnega okenca.
Spremembe v strukturi kluba pred dvema letoma, pomanjkanje nogometa in želja po njegovi ponovni oživitvi s strani domačih igralcev so pripomogle k ponovnemu formiranju članske ekipe in njeni prijavi v ligaško tekmovanje pred aktualno sezono.
Infrastruktura
Ob križišču na južnem delu vasi se na enem izmed kažipotov pojavi tudi napis sokolskega igrišča. Usmeri nas proti severu. A bi nato zaman iskali še kak smerokaz, ki bi
obiskovalca pravočasno usmeril z glavne vaške ceste. Vseeno iskanega prostora ni težko zgrešiti. Nanj nas opozori ime kluba na objektu častitljive starosti ter od daleč vidni vratni konstrukciji na oddaljenem travniku. Nogometno igrišče zavzema večji del športnega parka v sklopu katerega je še manjše večnamensko igrišče z asfaltno podlago, nekaj igral, dva nadstreška ter klubski objekt.
Z izjemo nekaj otroških igral se današnja podoba športnega parka bržčas ne razlikuje od podobe izpred 40-ih let. S to razliko, da je bil vsaj klubski objekt takrat nov. Njegova današnja podoba že od daleč kliče k obnovi. Kar se potrdi še toliko bolj ob ogledu njegove notranjosti. Na ozek hodnik se sprva navezuje malce prostornejši klubski prostor. Po nekaj korakih se hodnik obrne proti desni, ob njem pa si sledijo manjši gostinski prostor s prodajnim okencem ter garderobe na eni in tuši na drugi strani. Garderobi sta pravokotnih oblik z dvema lesenima klopema na vsaki strani. Prostora v njih je ravno dovolj, da lahko sprejmeta vse nogometaše. Edine investicije, ki je je bil deležen objekt od svoje postavitve, so bile menjave oken ter prenova prostora s tuši.
Malenkost prijetneje deluje zastrešen prostor z mizami in klopmi pred klubskim objektom. A je le-ta preveč oddaljen od nogometnega igrišča, da bi omogočal spremljanje tekem s klopi.
Notranjost klubskega objekta bi si že davno zaslužila obnovo. Na sliki garderoba domačega moštva.
Bližje mu je še en manjši pult z nadstreškom, ki ga v klubu koristijo za pripravo hrane. Svojo gurmansko ponudbo se trudijo obogatiti z različnimi jedmi. Tako so mdr. gledalcem eno tekmo ponujene pečene skuše, drugo t.i.»topenke« (opečene rezine kruha na katere dodajo različne nadeve), pogosto so v ponudbi tudi palačinke, “hot dog” itd.
Gostinska ponudba kluba v času tekem obsega več vrst pijače, prigrizke ter tudi (preproste) tople obroke.
Pogled na nogometno igrišče že od daleč razkrije njegovo največjo pomanjkljivost. Igralna površina namreč dobesedno visi. Po nekaterih podatkih je površina ob kotni zastavici na SZ strani igrišča za več kot tri metre višja od dela igrišča na nasprotni strani. Zopet po podatkih drugih je razlika nekaj manj, kot tri metre. V vsakem primeru je stanje na meji regularnosti. Na prvi pogled sama igralna podlaga v teh dneh deluje zadovoljivo. A sprehod po njej razkrije, da se pod zelenico skriva dokaj luknjast teren.
Ob vzhodni strani igrišča je postavljenih nekaj klopi z mizami, medtem ko sta preprosti rezervni klopi obdani in prekriti s pločevino na nasprotni strani igrišča.
Ob omembi infrastrukture velika večina domačih nogometašev, klubskih delavcev in tudi privržencev zgolj zavije z očmi. In to
upravičeno. V vaškem uradu sicer obstajajo načrti o celoviti prenovi športnega parka. Nogometaši naj bi se sprva dočakali obnove klubskih prostorov (ti bi vsekakor zahtevali povečanje), medtem ko naj bi se igrišče dočakalo izboljšave kasneje (čeprav bi si v klubu želeli obratnega vrstnega reda).
V vsakem primeru bi si klub že davno tega zaslužil času primerne pogoje tako za treniranje kot igranje tekem. Upati gre, da bodo odgovorni na vaškem uradu postorili kar je v njihovi moči in enemu izmed redkih aktivnih združenj v vasi priskrbeli potrebna sredstva.
Igralski kader, trener in vodstvo kluba
Prvi strelec moštva Lukaš Chlebik se je Kujavym pridružil pozimi in z doseženimi 10-imi zadetki močno pripomogel k uspešnemu spomladanskemu delu sezone.
Preživetje vaških klubov je v veliki večini primerov odvisna od lokalnih prebivalcev. Mnogokrat so njihova odrekanja in pripadnost klubu ključna za nogometno zgodbo v vasi. Podobna zgodba velja tudi za Kujave. Skupina lokalnih ljubiteljev nogometa, ki je pred dvema letoma prevzela vodenje kujavskega sokola, je svoj prvi rezultat pokazala že leto zatem. Zahvala za nadaljnje nogometno udejstvovanje gre tako Jiřimu Pospišilu (predsednik), Mareku Gontkoviču (sekretar), Františku Gebauerju in še nekaterim nekdanjim in tudi še aktualnim igralcem, ki tako ali drugače pomagajo klubu. Med njimi je tudi Libor Navrat, ki velja za eno od klubskih legend. Slednji je dres mlajših dečkov Kujav prvič oblekel že davnega leta 1981. Kmalu zatem je za tri sezone odšel v enega sosednjih klubov ter kasneje celotno člansko kariero (30 let) preigral v Kujavyh. V svoji karieri je prejel tudi ponudbe regionalnih ligašev, a klub iz Kujav zaradi njegove pripadnosti ni pustil oditi. Čeprav danes spremlja svoj klub kot navijač, je še v letošnji sezoni dvakrat oblekel modro beli dres.
Kljub temu Navrat ne velja za najstarejšega aktivnega igralca Kujav. Ta primat ima z naskokom v rokah Jaroslav Tomašek, ki je pri 56-letih zasidran med vratnicama sokolske zasedbe. Kar 39 let mlajši od čuvaja mreže je Rostislav Janiček. 17-letni hitronogi krilni napadalec velja za enega izmed perspektivnih igralcev na katerem bi znala sloneti igra Kujav v prihodnosti.
Zanimivo družinsko navezo tvori dvojec Malik. Medtem ko Martin mlajši nosi dres Kujav, njegov oče Martin st. opravlja naloge trenerja.
Večina igralcev, ki je bila spomladi uvrščeno v začetno enajsterico, je klub okrepila v zimskem premoru. To velja tudi za prvega strelca Kujav Lukaša Chlebika. Prva violina moštva se je v devetih nastopih kar desetkrat vpisal med strelce.
Podobno, kot v večini »vaških ekip«, se tudi v kadru Kujav nekajkrat pojavijo enaki priimki. Sorodstvene vezi tako najdemo pri bratrancih Janu in Františku Gebauerju, Tomašu in Milanu Šestaku (nečak oz. stric) , medtem ko priimek Malek najdemo tako na klopi kot med igralci. Medtem ko Martin mlajši pili svoje nogometne vrline na nogometnih zelenicah v okrožju, njegov oče Martin starejše na klopi kuje taktiko za čim večji točkovni izkupiček. Z popolno povezavo družine Malek z lokalnim nogometnim klubom v času tekme skrbi trenerjeva žena, ki je v klubskem kiosku zadolžena za prodajo hrane in pijače.
Mlajše kategorije
Svoj pečat v zgodovini kluba so prispevale tudi generacije otrok oz. najstnikov. Najpogosteje so za Kujave nastopale združene ekipe mlajših in starejših dečkov (da so manjši klubi v okrožjih lažje formirali ekipe v mlajših kategorijah, je tekmovanje mladostnikov v starostnem obdobju od 11 do 14 let najpogosteje potekalo v eni starostni kategoriji). Njihova prijava je bila vsakokrat odvisna od številčnosti.
Prva generacija osnovnošolcev je kujavski dres nosila v prvi polovici 70-ih let prejšnjega stoletja. Mnogokrat je klubu v svoje vrste uspelo zvabiti večje število predšolske generacije, ki je nato zastopala klubske barve v obeh selekcijah cicibanov in zatem tudi mlajših oz. starejših dečkov. Ker se z višjo starostno kategorijo zahteva tudi večje število igralcev, je za formiranje starejših kategorij v Kujavah običajno »zmanjkalo« igralcev. Posledično so si bili mladi nogometaši za nadaljevanje svojih nogometnih poti prisiljeni poiskati nove nogometne sredine v okoliških klubih. Še največ jih trenutno igra za klub iz sosednjega kraja Děrne. Kujavy imajo z vsemi bližnjimi klubi, kjer nastopajo njihovi mlajši igralci, podpisan sporazum o možnosti vrnitve v matični klub v primeru želje igralcev.
Čeprav v zadnjih štirih sezonah za klub ni nastopalo člansko moštvo, vaška zelenica v tem času vseeno ni samevala. Na njem so namreč trenirale in
Ekipa mlajših dečkov v letu 2022. Vir TJ Sokol Kujavy
nastopale tako kategorije cicibanov kot tudi mlajših dečkov. Zanimivo, da se je zaradi premajhnega zanimanja otrok slika pred aktualno sezono obrnila, ko je mlade nadobudneže zamenjala članska vrsta. Podobno, kot v večini manjših nogometnih sredin, se tudi v Kujavyh zavedajo vseh novodobnih okoliščin, ki jim pri delu z najmlajšimi ne gredo na roke. Ponudba številnih športov ter upad zanimanja otrok za aktivno preživljanje prostega časa sta zgolj dva od številnih razlogov, ki tudi za globalno najbolj množičen šport na vasi pomenita »borbo« za vsakega otroka. V primeru, da bi se v Kujavyh trend zanimanja pri najmlajših obrnil navzgor, so v klubu nemudoma pripravljeni zavihati rokave in ponovno pričeti z organizirano vadbo.
Medijska pokritost in cilji kluba
Brez dvoma se ena od rezerv nogometnega kluba iz Kujav skriva v večji medijski prepoznavnosti. Klub za stik s svojimi navijači ter za obveščanje med igralci uporablja zgolj Facebook, preko katerega informira o prihajajočih in odigranih tekmah. Tu in tam se na njem najde tudi kakšna manj nogometna novica. Za razliko od večine klubov na tem nivoju, ki prav tako koristijo omenjeno omrežje, si v Kujavyh (natančneje, njihov avtor) za dodano vrednost v prispevkih zaslužijo pohvalo.
V razpotegnjeni vasi je postavljenih kar nekaj oglasnih desk. A le na eni je možno ugledati plakat z nogometno vsebino. Zanimivo, da vabilo za prihajajočo tekmo na njem ni povezano z domačim klubom, temveč z enim izmed sosednjih rivalov, ki sicer nastopa v dva nivoja višjem tekmovanju. Vsekakor izziv za odgovorne v klubu, da tudi na tem področju že v prihodnji sezoni pokažejo kdo je v Kujavyh gospodar.
Glavni cilji kluba so v bližnji prihodnosti povezani predvsem z obnovo obstoječe infrastrukture. Tako nogometni akterji, kot vsi, ki jim je lokalni klub blizu, upajo, da končno pride do realizacije obnovitvenih načrtov, ki že nekaj časa ležijo v predalih vaškega urada. Odgovorni verjamejo, da bi boljši pogoji za treninge in igranje tekem pripomogli k dvigu motivacije pri igralcih, morda v Kujave privabili še kakšnega igralca, kar bi jim v seštevku pomagalo na poti do izpolnitve rezultatskega cilja. Za slednjega so si v klubu postavili uvrstitev ligo višje v roku naslednjih treh sezon.
Z ambicioznimi cilji so povezani tudi detajli, ki bi se morda posamezniku zdeli nepomembni, a igrajo v klubu na lokalnem nivoju pomembno vlogo. Tako si v Kujavyh mdr. želijo apno, s katerim označujejo črte na igrišču, zamenjati z barvo, hkrati se ne bi branili dodatnih prostovoljcev, ki bi jim pomagali pri skrbi za igrišče itd.
Verjeti je, da bo lokalna oblast sledila željam in ciljem vseh, ki vlagajo svoj čas v klub in z njim plujejo ambicioznim ciljem naproti. Nenazadnje je tudi nogometni klub eden (glavnih) stebrov ne le športnega, temveč tudi družbenega dogajanja.
TJ Sokol Kujavy v spmladanskem delu sezone 2024/25.
Ekipa Sokol Kujavy je po vrnitvi na nogometni zemljevid v aktualni sezoni svojim ljubljencem ponudila dva povsem nasprotna obraza. Če je v jesenskem delu sezone bolj ali manj doživljala visoke poraze in je zimski premor z zgolj šestimi osvojenimi točkami pričakala prikovana na dnu lestvice, je prihod številnih igralcev v začetku pomladi močno okrepil zasedbo, ki je v nadaljevanju spomladanskega dela prvenstva doživela pravi preporod. Po zanesljivi zmagi zadnji konec tedna na gostovanju v Hostašovicah so se Kujavy s 26-imi osvojenimi točkami pred zadnjim prvenstvenim krogom povzpeli na osmo mesto (med 12-imi klubi). Z nekaj možnostmi, da sezono zaključijo celo mesto višje. Kot zanimivost velja omeniti, da bi ob točkovno enaki uspešnosti v jesenskem delu sezone Kujavy zasedali (in tudi končali prvenstvo) na tretjem mestu. S čimer bi s strani okrožne nogometne verjetno že letos prejeli vabilo za igranje ligo višje. Po razpletih oz. dogajanju v višjih ligah kaže na to, da bo po letošnji sezoni večjemu številu klubov iz najnižje lige okrožja ponujena možnost napredovanja.
Eden izmed smerokazov ob križišču vaških cest kaže pot proti igrišču lokalnega sokola.
Ob vstopu v športni park stoji klubski objekt z napisom imena kluba.
Vzponi in padci so značilnost nemara vseh nogometnih klubov po svetu. Tako profesionalnih kot amaterskih. Obdobja ob koncu prejšnjega desetletja se v Kujavyh spominjajo vse prej kot z veseljem. Upad zanimanja za nogomet je dokončno zapečatila pandemija covida med katero je klub – prvič v zgodovini obstoja – izpustil prijavo v člansko tekmovanje. In to štiri zaporedne sezone. Pred dvema letoma je iskrico upanja na lepše čase prinesla sprememba v vodstvu kluba. Vodenje so prevzeli ljudje, ki so tako ali drugače tesno povezani z lokalnim klubom. Njihov prvi pozitivni korak je bil ponovno formiranje članske ekipe ter njena prijava v tekmovanje. Po rezultatsko klavrnem jesenskem delu so odgovorni iz okoliških klubov uspeli v Kujave zvabiti kar nekaj igralcev, ki so močno dvignili kvaliteto moštva. Med njimi je tudi prvi strelec moštva Lukaš Chlebik.
Čeprav si župan tu in tam najde čas za ogled katere izmed domačih tekem, je iz besed klubskih delavcev čutiti željo po večji podpori lokalnih veljakov. Vaški urad sicer donira del finančnih sredstev za nemoteno delovanje kluba. A so si za razliko od mnogih nogometnih klubov na tem nivoju kujavsky sokoli primorani velik del klubskega proračuna sami priskrbeti. Kar jim uspeva na račun prodaje pijače in jedače v času tekem ter organizacije raznih prireditev. Kot so denimo vaški dnevi. Prireditev se odvija v sredini junija. Za njeno izvedbo je vsako leto zadolženo eno od treh vaških združenj. V naslednjih dneh bo vrsta prišla ravno na nogometni klub.
Lokacija igrišča je naravnost idealna saj zgolj na eni strani (za vrati na strani slike) meji na vrtec oz. tamkajšnje otroško igrišče, medtem ko ga z drugih strani obdajajo travnik, polje ter nekaj deset metrov oddaljen) prireditveni prostor s klubskim objektom.
V Kujavyh so se pred letošnjo sezono odločili tudi za nastop v okrožnem pokalnem tekmovanju, ki poteka po klasičnem sistemu na izpadanje. Žreb je bil do njih neusmiljen in jim že v prvem krogu namenil Jakubčovice – klub iz prve regijske lige (peta državna liga). Sledil je (pričakovano) visok domači poraz z 0:24.
Zagotovo bi se pokalna zgodba za Kujave odvila z znosnejšim porazom, če bi zanje nastopil tudi Jan Malek. Gre za trenerjevega sina, ki od vseh igralcev iz novejše zgodovine kujavskega nogometa trenutno kotira najvišje. Nekdanji član mlajših kategorij Kujav namreč nastopa v četrti češki ligi. Ob omembi uspešnih karier se starejšim ljubiteljem nogometa v Kujavyh pojavita še imeni Ladislava Bohdala (nastopal v drugi češki ligi ter ob koncu kariere v nižjih avstrijskih ligah) in Jaroslava Šestaka (v Kujavyh nosil dres mlajših dečkov, vrhunec kariere odigral prav tako v drugi najvišji češki ligi).
Največja rakrana igrišča je njegov nagib. Tudi iz slike je vidno, da teren v levem zgornjem kotu slike občutno previšuje podlago na desni strani slike.
Za glavnega rivala kujavskyh sokolov velja B ekipa iz kraja Stachovice. Ne le zaradi bližine temveč tudi zaradi poznanstva med igralci obeh klubov. Za nameček je dresa obeh klubov nosilo kar nekaj aktualnih igralcev.
Zgodovina in uspehi kluba
Nogometni klub TJ Sokol Kujavy je bil ustanovljen leta 1968. Od samega začetka nastopa pod enakim imenom ter na isti lokaciji. Večji del svoje zgodovine je klub preigral v najnižji okrožni ligi. To velja tudi za zadnjih pet sezon preden so Kujavy leta 2020 izstopili iz tekmovanja. Tu in tam se jim je uspelo uvrstiti ligo višje, a nikdar za dlje kot dve sezoni. Za največji klubski uspeh velja uvrstitev v prvo okrožno ligo, kjer so na prelomu 80-ih in 90-ih let nastopali prav tako dve sezoni. K uspehu so jim precej pripomogli tudi igralci iz bližnjega kluba Studenka, ki je v tistem obdobju nastopal na regijskem nivoju. Igralci, ki se jim ne uspelo prebiti v prvo moštvo, so se priključili Kujavym in posledično pomagali klubu k nastopu na najvišjem nivoju okrožja.
Članska ekipa Sokola iz Kujav leta 2015. Vir TJ Sokol Kujavy
Skoraj celo desetletje po ustanovitvi kluba je trajalo, da so nogometaši vendarle dočakali svoj objekt z garderobami. Ta je bil zgrajen ob koncu 70-ih let prejšnjega stoletja. Pred tem so se bili igralci primorani pred in po tekmah preoblačiti v objektu (nekdanjem gostišču) na nasprotni strani ceste. Spomin nekdanjih igralcev ne more niti mimo »soseda«, ki je nekdaj s svojim kmečkim posestvom mejil na nogometno igrišče. Svoje nerazumevanje do nogometa je izražal z uničevanjem takrat še lesenih vrat (igralci so večkrat ob prihodu na igrišče zgolj nemočno ugledali prerezana vrata), luknjanjem žog ipd. Objekt je v svojih zadnjih let žalostno propadal dokler ni bil dokončno zravnan z zemljo s čimer je bila (simbolično) odstranjena tudi nočna mora kujavskega nogometa.
Svoj del klubske zgodovine so spisale tudi mlajše kategorije, ki so za Kujave nastopale večji del obstoja kluba. Tudi v zadnjih letih odsotnosti članske ekipe.
V drugi polovici prejšnjega desetletja se je krivulja zanimanja, uspehov in delovanja kluba obrnila navzdol. Pomanjkanje igralcev je pomenilo tudi igranje tekem v nepopolni zasedbi. Dokončen pokop članskega nogometa v kraju je prinesla pandemija covida. Posledično se člansko moštvo Kujav v sezoni 2020/21 sploh prvič v zgodovini obstoja kluba ni prijavilo v tekmovanje.
Spremembe v strukturi kluba pred dvema letoma, pomanjkanje nogometa in želja po njegovi ponovni oživitvi s strani domačih igralcev so pripomogle k ponovnemu formiranju članske ekipe in njeni prijavi v ligaško tekmovanje pred aktualno sezono.
Libor Navrat velja za legendo kujavskega nogometa, saj je celotno člansko kariero preigral v matičnem klubu. Hkrati je bil eden glavnih pobudnikov ponovnega formiranja članske ekipe.
Infrastruktura
Ob križišču na južnem delu vasi se na enem izmed kažipotov pojavi tudi napis sokolskega igrišča. Usmeri nas proti severu. A bi nato zaman iskali še kak smerokaz, ki bi obiskovalca pravočasno usmeril z glavne vaške ceste. Vseeno iskanega prostora ni težko zgrešiti. Nanj nas opozori ime kluba na objektu častitljive starosti ter od daleč vidni vratni konstrukciji na oddaljenem travniku. Nogometno igrišče zavzema večji del športnega parka v sklopu katerega je še manjše večnamensko igrišče z asfaltno podlago, nekaj igral, dva nadstreška ter klubski objekt.
Preproste rezervne klopi so dovolj široke, a malo manj udobne.
Slabost nadstreška ob klubskem objektu je njegova oddaljenost od nogometnega igrišča (na sliki v ozadju) kar onemogoča spremljanje tekem v bližini prodajnega okenca.
Z izjemo nekaj otroških igral se današnja podoba športnega parka bržčas ne razlikuje od podobe izpred 40-ih let. S to razliko, da je bil vsaj klubski objekt takrat nov. Njegova današnja podoba že od daleč kliče k obnovi. Kar se potrdi še toliko bolj ob ogledu njegove notranjosti. Na ozek hodnik se sprva navezuje malce prostornejši klubski prostor. Po nekaj korakih se hodnik obrne proti desni, ob njem pa si sledijo manjši gostinski prostor s prodajnim okencem ter garderobe na eni in tuši na drugi strani. Garderobi sta pravokotnih oblik z dvema lesenima klopema na vsaki strani. Prostora v njih je ravno dovolj, da lahko sprejmeta vse nogometaše. Edine investicije, ki je je bil deležen objekt od svoje postavitve, so bile menjave oken ter prenova prostora s tuši.
Za stransko linijo na vzhodni strani igrišča so postavljene mize s klopmi s katerih večina gledalcev spremlja tekme.
Malenkost prijetneje deluje zastrešen prostor z mizami in klopmi pred klubskim objektom. A je le-ta preveč oddaljen od nogometnega igrišča, da bi omogočal spremljanje tekem s klopi. Bližje mu je še en manjši pult z nadstreškom, ki ga v klubu koristijo za pripravo hrane. Svojo gurmansko ponudbo se trudijo obogatiti z različnimi jedmi. Tako so mdr. gledalcem eno tekmo ponujene pečene skuše, drugo t.i.»topenke« (opečene rezine kruha na katere dodajo različne nadeve), pogosto so v ponudbi tudi palačinke, “hot dog” itd.
Notranjost klubskega objekta bi si že davno zaslužila obnovo. Na sliki garderoba domačega moštva.
Pogled na nogometno igrišče že od daleč razkrije njegovo največjo pomanjkljivost. Igralna površina namreč dobesedno visi. Po nekaterih podatkih je površina ob kotni zastavici na SZ strani igrišča za več kot tri metre višja od dela igrišča na nasprotni strani. Zopet po podatkih drugih je razlika nekaj manj, kot tri metre. V vsakem primeru je stanje na meji regularnosti. Na prvi pogled sama igralna podlaga v teh dneh deluje zadovoljivo. A sprehod po njej razkrije, da se pod zelenico skriva dokaj luknjast teren.
Gostinska ponudba kluba v času tekem obsega več vrst pijače, prigrizke ter tudi (preproste) tople obroke.
Ob vzhodni strani igrišča je postavljenih nekaj klopi z mizami, medtem ko sta preprosti rezervni klopi obdani in prekriti s pločevino na nasprotni strani igrišča.
Ob omembi infrastrukture velika večina domačih nogometašev, klubskih delavcev in tudi privržencev zgolj zavije z očmi. In to upravičeno. V vaškem uradu sicer obstajajo načrti o celoviti prenovi športnega parka. Nogometaši naj bi se sprva dočakali obnove klubskih prostorov (ti bi vsekakor zahtevali povečanje), medtem ko naj bi se igrišče dočakalo izboljšave kasneje (čeprav bi si v klubu želeli obratnega vrstnega reda).
V vsakem primeru bi si klub že davno tega zaslužil času primerne pogoje tako za treniranje kot igranje tekem. Upati gre, da bodo odgovorni na vaškem uradu postorili kar je v njihovi moči in enemu izmed redkih aktivnih združenj v vasi priskrbeli potrebna sredstva.
Igralski kader, trener in vodstvo kluba
Preživetje vaških klubov je v veliki večini primerov odvisna od lokalnih prebivalcev. Mnogokrat so njihova odrekanja in pripadnost klubu ključna za nogometno zgodbo v vasi. Podobna zgodba velja tudi za Kujave. Skupina lokalnih ljubiteljev nogometa, ki je pred dvema letoma prevzela vodenje kujavskega sokola, je svoj prvi rezultat pokazala že leto zatem. Zahvala za nadaljnje nogometno udejstvovanje gre tako Jiřimu Pospišilu (predsednik), Mareku Gontkoviču (sekretar), Františku Gebauerju in še nekaterim nekdanjim in tudi še aktualnim igralcem, ki tako ali drugače pomagajo klubu. Med njimi je tudi Libor Navrat, ki velja za eno od klubskih legend. Slednji je dres mlajših dečkov Kujav prvič oblekel že davnega leta 1981. Kmalu zatem je za tri sezone odšel v enega sosednjih klubov ter kasneje celotno člansko kariero (30 let) preigral v Kujavyh. V svoji karieri je prejel tudi ponudbe regionalnih ligašev, a klub iz Kujav zaradi njegove pripadnosti ni pustil oditi. Čeprav danes spremlja svoj klub kot navijač, je še v letošnji sezoni dvakrat oblekel modro beli dres.
Zanimivo družinsko navezo tvori dvojec Malik. Medtem ko Martin mlajši nosi dres Kujav, njegov oče Martin st. opravlja naloge trenerja.
Kljub temu Navrat ne velja za najstarejšega aktivnega igralca Kujav. Ta primat ima z naskokom v rokah Jaroslav Tomašek, ki je pri 56-letih zasidran med vratnicama sokolske zasedbe. Kar 39 let mlajši od čuvaja mreže je Rostislav Janiček. 17-letni hitronogi krilni napadalec velja za enega izmed perspektivnih igralcev na katerem bi znala sloneti igra Kujav v prihodnosti.Večina igralcev, ki je bila spomladi uvrščeno v začetno enajsterico, je klub okrepila v zimskem premoru. To velja tudi za prvega strelca Kujav Lukaša Chlebika. Prva violina moštva se je v devetih nastopih kar desetkrat vpisal med strelce.
Prvi strelec moštva Lukaš Chlebik se je Kujavym pridružil pozimi in z doseženimi 10-imi zadetki močno pripomogel k uspešnemu spomladanskemu delu sezone.
Podobno, kot v večini »vaških ekip«, se tudi v kadru Kujav nekajkrat pojavijo enaki priimki. Sorodstvene vezi tako najdemo pri bratrancih Janu in Františku Gebauerju, Tomašu in Milanu Šestaku (nečak oz. stric) , medtem ko priimek Malek najdemo tako na klopi kot med igralci. Medtem ko Martin mlajši pili svoje nogometne vrline na nogometnih zelenicah v okrožju, njegov oče Martin starejše na klopi kuje taktiko za čim večji točkovni izkupiček. Z popolno povezavo družine Malek z lokalnim nogometnim klubom v času tekme skrbi trenerjeva žena, ki je v klubskem kiosku zadolžena za prodajo hrane in pijače.
Mlajše kategorije
Svoj pečat v zgodovini kluba so prispevale tudi generacije otrok oz. najstnikov. Najpogosteje so za Kujave nastopale združene ekipe mlajših in starejših dečkov (da so manjši klubi v okrožjih lažje formirali ekipe v mlajših kategorijah, je tekmovanje mladostnikov v starostnem obdobju od 11 do 14 let najpogosteje potekalo v eni starostni kategoriji). Njihova prijava je bila vsakokrat odvisna od številčnosti.
Prva generacija osnovnošolcev je kujavski dres nosila v prvi polovici 70-ih let prejšnjega stoletja. Mnogokrat je klubu v svoje vrste uspelo zvabiti večje število predšolske generacije, ki je nato zastopala klubske barve v obeh selekcijah cicibanov in zatem tudi mlajših oz. starejših dečkov. Ker se z višjo starostno kategorijo zahteva tudi večje število igralcev, je za formiranje starejših kategorij v Kujavah običajno »zmanjkalo« igralcev. Posledično so si bili mladi nogometaši za nadaljevanje svojih nogometnih poti prisiljeni poiskati nove nogometne sredine v okoliških klubih. Še največ jih trenutno igra za klub iz sosednjega kraja Děrne. Kujavy imajo z vsemi bližnjimi klubi, kjer nastopajo njihovi mlajši igralci, podpisan sporazum o možnosti vrnitve v matični klub v primeru želje igralcev.
Ekipa mlajših dečkov v letu 2022. Vir TJ Sokol Kujavy
Čeprav v zadnjih štirih sezonah za klub ni nastopalo člansko moštvo, vaška zelenica v tem času vseeno ni samevala. Na njem so namreč trenirale in nastopale tako kategorije cicibanov kot tudi mlajših dečkov. Zanimivo, da se je zaradi premajhnega zanimanja otrok slika pred aktualno sezono obrnila, ko je mlade nadobudneže zamenjala članska vrsta. Podobno, kot v večini manjših nogometnih sredin, se tudi v Kujavyh zavedajo vseh novodobnih okoliščin, ki jim pri delu z najmlajšimi ne gredo na roke. Ponudba številnih športov ter upad zanimanja otrok za aktivno preživljanje prostega časa sta zgolj dva od številnih razlogov, ki tudi za globalno najbolj množičen šport na vasi pomenita »borbo« za vsakega otroka. V primeru, da bi se v Kujavyh trend zanimanja pri najmlajših obrnil navzgor, so v klubu nemudoma pripravljeni zavihati rokave in ponovno pričeti z organizirano vadbo.
Medijska pokritost in cilji kluba
Brez dvoma se ena od rezerv nogometnega kluba iz Kujav skriva v večji medijski prepoznavnosti. Klub za stik s svojimi navijači ter za obveščanje med igralci uporablja zgolj Facebook, preko katerega informira o prihajajočih in odigranih tekmah. Tu in tam se na njem najde tudi kakšna manj nogometna novica. Za razliko od večine klubov na tem nivoju, ki prav tako koristijo omenjeno omrežje, si v Kujavyh (natančneje, njihov avtor) za dodano vrednost v prispevkih zaslužijo pohvalo.
V razpotegnjeni vasi je postavljenih kar nekaj oglasnih desk. A le na eni je možno ugledati plakat z nogometno vsebino. Zanimivo, da vabilo za prihajajočo tekmo na njem ni povezano z domačim klubom, temveč z enim izmed sosednjih rivalov, ki sicer nastopa v dva nivoja višjem tekmovanju. Vsekakor izziv za odgovorne v klubu, da tudi na tem področju že v prihodnji sezoni pokažejo kdo je v Kujavyh gospodar.
Glavni cilji kluba so v bližnji prihodnosti povezani predvsem z obnovo obstoječe infrastrukture. Tako nogometni akterji, kot vsi, ki jim je lokalni klub blizu, upajo, da končno pride do realizacije obnovitvenih načrtov, ki že nekaj časa ležijo v predalih vaškega urada. Odgovorni verjamejo, da bi boljši pogoji za treninge in igranje tekem pripomogli k dvigu motivacije pri igralcih, morda v Kujave privabili še kakšnega igralca, kar bi jim v seštevku pomagalo na poti do izpolnitve rezultatskega cilja. Za slednjega so si v klubu postavili uvrstitev ligo višje v roku naslednjih treh sezon.
Z ambicioznimi cilji so povezani tudi detajli, ki bi se morda posamezniku zdeli nepomembni, a igrajo v klubu na lokalnem nivoju pomembno vlogo. Tako si v Kujavyh mdr. želijo apno, s katerim označujejo črte na igrišču, zamenjati z barvo, hkrati se ne bi branili dodatnih prostovoljcev, ki bi jim pomagali pri skrbi za igrišče itd.
Verjeti je, da bo lokalna oblast sledila željam in ciljem vseh, ki vlagajo svoj čas v klub in z njim plujejo ambicioznim ciljem naproti. Nenazadnje je tudi nogometni klub eden (glavnih) stebrov ne le športnega, temveč tudi družbenega dogajanja.
TJ Sokol Kujavy v spmladanskem delu sezone 2024/25.
10. junija, 2025