Kategorija: Južnočeška

SK Červeny Kuň Tabor
Med vsemi desetoligaškimi klubi širom Češke jih le peščica domuje v večjih mestih. Podobno velja tudi za okrožje Tabor v Južnočeški regiji, kjer boje proti večinoma vaškim klubom bije moštvo z zanimivim imenom Červený Kůň (v prevodu »Rdeči Konj«). Klub, ki trenutno domuje v predelu Tabora imenovanem Měšice, ima pod svojim okriljem tudi štiri najmlajše selekcije. A je njihov status zaradi zapletenih pravnih zadev (zaenkrat) precej nejasen, saj si jih lasti še en nogometni subjekt, ki trenutno obstaja zgolj na papirju, a ima v lasti del zemljišča z igriščem na katerem nastopa Červeny kuň.
Čeprav si delijo isto usodo (nivo tekmovanja), lahko med »vaškimi« in »mestnimi« desetoligaškimi klubi najdemo tako podobnosti kot tudi (precejšnje) razlike. Med slednje nedvomno sodi pripadnost okolja svojemu klubu. Ta je v majhnih krajih (vaseh) na občutno višjem nivoju. Kar je razumljivo, saj v mnogih vaseh predstavlja nogometna tekma mnogo več kot zgolj športni dogodek. In kjer je nogometni klub nemalokrat tudi edini (ali eden redkih) organiziranih subjektov, ki skrbi za družabno življenje vaščanov.
Nogometno igrišče v Měšicah z dveh strani obdaja gozd.
Če za svoje nogometne klube v vasi vedo tako najmlajši kot že davno upokojene gospe, velja ravno obratno za (naj)nižje rangirane klube v mestu. Ob številnih (uspešnejših) nogometnih klubih ter tudi klubih iz ostalih športnih panog, ki prav tako domujejo v istem mestu, bi le redki meščani znali našteti tudi tiste iz najnižjih lig. Prav nič drugačno usodo si ne deli niti Červeny Kuň. Klub iz drugega največjega južnočeškega mesta Tabor si svojo pot utira v senci mnogih (ne le nogometnih) klubov. Glavnina nogometnih žarometov v mestu je usmerjena v FC SILON Taborsko, trenutno drugouvrščeno moštvo druge češke lige. Ob njem v aktualni sezoni Tabor zastopa še po eno moštvo v tretji, peti, sedmi, osmi in deveti ligi. Vsaj po obiskanosti sodeč se zdi, da glavnino medijske slave v mestu trenutno pobirajo hokejisti, ki se jim je po številnih neuspelih poskusih v pretekli sezoni uspelo uvrstiti v drugo češko ligo.
Trener obeh kategorij cicibanov Jiři Těhnik ob omembi najhitrejše moštvene igre zgolj nemočno vzdihne. Čeprav se nogomet in hokej med seboj precej razlikujeta, si športa predstavljata tudi konkurenco. Predvsem pri novačenju najmlajših. Těhnik ob tem doda, da tudi v njihovem klubu kar nekaj najmlajših nogometašev hkrati trenira hokej. Natančneje, hokej večini njih predstavlja prvo izbiro, medtem ko nogomet zgolj dopolnitev športne aktivnost.
Ob igrišču je starejši klubski objekt v svoji izvorni obliki. Novejšega datuma je “garaža” ob njem v kateri je tudi toaleta za gledalce.
Večje število klubov v višjih ligah in pestra izbira različnih športov se praviloma odraža v slabši obiskanosti tekem mestnih klubov v najnižjih ligah. Zlasti napram njihovim vaškim rivalom. S tega vidika ima Červeny Kuň še dodatno (oteževalno) okoliščino. Svoje tekme namreč igra na skrajnem vzhodnem koncu Tabora, nekaj sto metrov od prvih hiš mestnega predela Měšice. Tudi zato se na tekmah članske ekipe le redko zbere več gledalcev, kot je glavnih akterjev na zelenici.
Za razliko od manjših klubov s podeželja imajo klubi v
mestih zopet prednost v številčnosti populacije. Ta jim omogoča veliko lažje najti zadostno število igralcev tako za člansko moštvo kot tudi pri formiranju vsaj katere izmed mlajših selekcij. Za Červeny Kuň v tekoči sezoni nastopa pet selekcij. Medtem ko imajo mlajše štiri kategorije treninge dvakrat tedensko, se njihovi članski vrstniki zberejo zgolj na prvenstvenih tekmah. Kar se vsaj delno odraža na prvenstveni lestvici, kjer po devetih odigranih tekmah z osmimi osvojenimi točkami (za dve zmagi in dva remija) zasedajo skromno sedmo mesto med osmimi klubi.
Upad klubov je v preteklih letih že nekajkrat postavil pod vprašaj nadaljnji obstoj najnižje lige v okrožju Tabor. V sezoni 2022/23 je v njej nastopalo le še sedem klubov in marsikdo se je vprašal o smiselnosti tekmovanja. V naslednjih sezonah se je nato vendarle našel (vsaj še en) dodaten klub, ki je pripomogel k zanimivejšemu ligaškemu tekmovanju. Po zgledu še nekaterih najnižjih lig ima tudi taborska tretjo sezono
Zdeněk Baborsky je zvest klubu vse od njegove ustanovitve. Danes poleg vodenja kluba opravlja tudi trenerske naloge članskega moštva.
svojega sponzorja. To je podjetje za elektromontažna in instalacijska dela, po katerem se liga uradno imenuje KAVAS ELEKTRO 10. liga. Tekmovanje v njej poteka po trikrožnem sistemu z enajstimi odigranimi krogi v jesenskem delu prvenstva.
Za vrati glavnega igrišča sta postavljeni še dve zarjaveli konstrukciji. Travnik med njima služi tudi za treninge mlajših selekcij.
Zanimivo, da imajo v aktualni sezoni prav vsa tekmovanja v okrožju Tabor svojega sponzorja po katerih se imenujejo. Tekmovanja mlajših in starejših cicibanov tako nosijo ime Jump arena Tabor (po parku atrakcij s trampolini), prvenstvo mlajših in starejših dečkov je pod pokroviteljstvom reciklažnega podjetja EKO MB, pokalno tekmovanje sponzorira pivovarna Bernard itd.
Čeprav se ga kot po pravilu udeležuje manjše število klubov, okrožna nogometna zveza vsako sezono organizira pokalno tekmovanje. Čigar redni udeleženec je Červeny Kuň. Med letoma 2018 in 2020 se je trikrat uspel uvrstiti v finale (ob resda skromni konkurenci), kjer je moral vsakokrat priznati premoč višjerangiranim klubom. Da bi okrožna nogometna zveza naredila pokalno tekmovanje atraktivnejše za klube, se je s pivovarno Bernard dogovorila o pokroviteljstvu. Vsi klubi v zameno za udeležbo v pokalu tako prejmejo sod
piva. In ravno ta malenkost je precej pripomogla k večjemu številu prijavljenih klubov, ki sicer tekmujejo v vseh treh (najnižjih) ligah znotraj okrožja. Večjo udeležba klubov v aktualni sezoni daje upanje za večjo težo tovrstnemu tekmovanju tudi v prihodnje. Prvi krog pokalnega tekmovanja je Červenemu Kuňu dodelil devetoligaško moštvo Radenin. V zanimivem srečanju se je na koncu napredovanja veselil desetoligaš, ki si je zmago 3:2 priboril z zadetkom v predzadnji minuti. V drugem krogu je Červeny Kuň na svojem igrišču pričakal osmoligaško moštvo Tučapy. Nasprotnik se je naposled pokazal za premočnega (1:7). Čeprav je pred pokalnim žrebom pri najnižje rangiranih klubih pogosto prisotna negotovost v primeru dodelitve (pre)močnega nasprotnika, to ne bo odvrnilo kluba, da se tudi v prihodnje ne bi udeleževal tovrstnega tekmovanja. Tudi zato, ker pokalna srečanja služijo kot dobra priprava pred pričetkom prvenstva.
Klub si je nadel ime po eni izmed taborskih restavracij, ki je ob ustanovitvi finančno pomagala novoustanovljenemu nogometnemu klubu. Čeprav restavracija Červeny Kuň že nekaj let ne obstaja več, v klubu po besedah njegovega predsednika Zdenka Baborskega ne razmišljajo o preimenovanju. Predvsem zato, ker se je v vseh letih obstoja ime zasidralo v lokalnem (nogometnem) okolju.
Ravno Zdeněk Baborsky je eden dveh še aktivnih funkcionarjev (igralcev), ki so sodelovali tudi pri ustanovitvi kluba SK Červený Kůň. Ena njegovih glavnih nalog v prihodnosti bo zagotovo razrešitev statusa mlajših selekcij, ki jih je klub pred dvema letoma prepisal nase in ki so pred tem igrali za TJ Olympia Měšice. Predsedovanje tega kluba, ki trenutno v tekmovanju nima prijavljene nobene ekipe, je že omenjeni Jiři Těhnik. Poleg predsedniške funkcije slednji trenira obe
Igralna površina je v vse prej kot dobrem stanju.
kategoriji cicibanov in hkrati tu in tam nastopi tudi za člansko moštvo Červenega Kuňa. Njegova želja je postaviti klub Olympia znova na nogometni zemljevid z igralci, ki trenutno nastopajo za štiri najmlajše selekcije.
Ob omembi financ bi si predsednik Baborsky vsekakor želel večje podpore mesta. Predvsem bi jim zelo prav prišla možnost uporabe katere izmed telovadnic, ki bi jo v zimskem času uporabljali za treninge. Če klub dobiva prispevke za delo z mladimi, si mora članska ekipa znaten del stroškov pokriti sama.
Trenutno je Červeny Kuň edini klub iz Tabora, ki nastopa v najnižji ligi. Dasiravno je bila slika v preteklosti drugačna, ko so ljubitelji nogometa v drugem največjem južnočeškem mestu lahko spremljali mestne dvoboje tudi v najnižji ligi. Po izpadu Červenega Kuňa v najnižjo ligo (v sezoni 2023/24) je njihov glavni prvenstveni rival postala B ekipe Chotoviny. Predvsem zaradi medsebojnega poznanstva in daljših (prijateljskih) vezi med kluboma, ki se pogostokrat dogovorita tudi za prijateljska srečanja.
Zgodovina in uspehi kluba
Zametki kluba Červeny Kuň segajo v leto 1999, ko je skupina nogometašev takratnega kluba Meteor Čekanice (danes petoligaški klub Meteor Tabor) zaključevala svoj mladinski staž. Zaradi konkurence v članskem moštvu jih je njihov matični klub nameraval prenapotiti v članska moštva okoliških klubov. Ker nogometašem, ki so pred tem dolga leta nastopali skupaj, tovrstna poteza ni dišala, so se odločili za ustanovitev svojega kluba z imenom GH Meta Tabor. Moštvo je sprva nastopalo na številnih turnirjih ter igralo prijateljske tekme tako s klubi iz okrožnih kot tudi iz regijskih lig.
Člansko moštvo Červeny Kuň v prvi tekmovalni sezoni (2006/07). Vir: Červeny Kuň
6. marca 2003 se odločijo za uradno registracijo in preimenovanje v SK Červeny Kuň. Od takrat dalje nosi klub v svojem nazivu ime restavracije, ki je postala glavni sponzor moštva in hkrati kraj, kjer so se nogometaši redno dobivali, premlevali odigrane tekme ter kovali načrte za svoje prihodnje korake.
Tri leta po registraciji sledi prijava v uradno tekmovanje. Pred katero so bili s prihodom nekaterih novih obrazov postavljeni tudi trdnejši temelji v vodenju kluba. Sezona 2006/07 tako velja za pomembno prelomnico v zgodovini kluba. Od tod izvira tudi letnica v grbu kluba.
Po devetih sezonah igranja v najnižji ligi uspe Červenemu Kuňu prvič preboj v deveto ligo. A je že v naslednji sezoni (2015/16) iz
nje izpadel. Sledile so tri sezone napredovanj in izpada. Med letoma 2019 do 2024 sledi edino daljše devetoligaško obdobje, ki se je končalo predpreteklo sezono s ponovnim izpadom v deseto ligo.
Jesenski del prve tekmovalne sezone je Červeny Kuň nastopal v Měšicah – na igrišču, kjer svoje domače tekme igra danes. Zatem se je preselil na atletski štadion (imenovan Stadion Míru) bližje centru mesta, kjer so domovali naslednjih 20 let. Po obsežni prenovi atletskega štadiona se je podražila najemnina za njegovo uporabo. Kar je odgovorne v klubu prisililo poiskati novo lokacijo. Našli so jo kje drugje, kot v Měšicah – predelu Tabora, kjer je Červeny Kuň oral svojo tekmovalno ledino. Na tamkajšnje igrišče so se vrnili spomladi 2023, ko je na njem svoje tekme igral tudi klub TJ Olympia Měšice.
Infrastruktura
Mestni predel Měšice se razteza na skrajnem vzhodnem območju mesta Tabor. S svojo podobo bolj pripominja na vaški predel. Nekaj podobnega bi lahko zapisali tudi za tamkajšnje nogometno igrišče. To je od prvih hiš v Měšicah oddaljeno še približno 300 metrov. Nogometno infrastrukturo od prvih hiš loči avtocesta med Prago in Češkimi Budejovicami, povezuje pa ju nadvoz z rondojem ki je spojnica avtoceste s Taborom in vzhodneje ležečim predelom. Posledično je območje zelo prometno, avtocestni hrup pa le delno blaži protihrupna ograja.
Edini pristop k igrišču vodi od glavne ceste mimo vrtnarije za katero je »skrit« nogometni objekt. Ta je sestavljen iz igralne površine ter skromnejšega klubskega objekta ob njem. Njegova izgradnja datira v leto 1956, skupaj z ustanovitvijo kluba Olympia Měšice. Lokacija na obrobju mesta brez stanovanjskih objektov v bližini bi naravnost klicala k izgradnji večjega nogometnega centra. A je za kaj takšnega v Měšicah le preveč ovir. Vzdolž zahodnega dela igrišča poteka že omenjena avtocesta, ki zahteva svoj varovalni pas med prometno komunikacijo in prvimi objekti. Še nekoliko bližje igrišču je daljnovod. Na nasprotni strani (za klubskim objektom) se nahaja obširni pas gozda. Ta je še do nedavna delno ščitil igrišče pred pogostim vetrom. Dokler se lastnik ni odločil za njegov posek. Posledično je danes za objektom z garderobami približno sto metrov širok golosek, kar vsaj delno še poslabšuje že tako slabo kvaliteto igralne površine. V sklopu nogometne infrastrukture je
Gledalci lahko spremljajo tekme s klopi vzdolž (polovice) dolžine igrišča.
tudi travnik za vrati na južni strani igrišča. Na njem sta postavljeni dve zastareli konstrukciji (vzdolž širine glavnega igrišča). Površino, ki je – podobno kot na glavnem igrišču – v slabem stanju klub uporablja za treninge mlajših kategorij.
Rezervnim igralcem in trenerskim štabom so na voljo preprosti rezervni klopi.
Poleg naštetih komunikacij lahko v bližini igrišča najdemo še oddajnik. Čeprav oba predsednika klubov – tako Baborsky (Červeny Kuň) kot Jiři Těhnik (TJ Olympia Měšice) – ne skrivata želje po rekonstrukciji nogometnega igrišča, vse naštete komunikacije v bližini močno otežujejo že najmanjše izboljšave ob igrišču, kot je denimo postavitev ograje. Predvsem k izboljšavi igralne površine bi močno pripomogla vgradnja namakalnega sistema. Sama igralna površina niti ni tako neravna, kot je »uboga« zelenica na njej. Trdo igrišče s šopi trave na njem so posledica že omenjene izpostavljenosti vetrovom. Ti v poletnem času hitro izsušijo zemljo, zaradi česar igrišče vse prej kot omogoča zadovoljive pogoje za treniranje in igranje tekem.
Zunanja podoba manjšega in preprostega klubskega objekta s podaljšano streho na vhodni strani je prvotna. Medtem ko so bili notranji prostori deležni obnove.
Tudi garderobe v njem so preproste in dovolj prostorne. V delu objekta je še gostinski prostor s prodajnim okencem. Tako slednjega kot garderobo domače ekipe krasi nekaj (večinoma ekipnih) klubskih slik iz zgodovine.
Vzdolž dolžine polovice igrišča je nameščenih nekaj klopi. Redki gledalci od tam lahko spremljajo dogajanje na preprostih (manjših) rezervnih klopeh na nasprotni strani igrišča. Ali pa svoje poglede usmerijo preko protihrupne ograje ob avtocesti na nekoliko višje ležeči predel Měšic.
Igralski kader, vodstvo kluba in trener
Zdeněk Baborsky velja za alfo in omego kluba. Aktiven je bil že pri njegovi ustanovitvi in mu ostal zvest v vsem obdobju. Svoj prosti čas namenja tako predsedovanju kluba kot vodenju članskega moštva. Tu in tam se še vedno znajde tudi na spisku igralcev za prvenstveno tekmo. Poleg urejanja vseh birokratskih zadev, ki jih zahteva vodenje kluba, ima mdr. na skrbi pripravo in prodajo pijače v času domačih tekem mlajših kategorij ter pred in po tekmah
Preprosta in dovolj prostorna garderoba domače ekipe.
članskega moštva. S svojo mirnostjo, avtoriteto in izkušnjami skrbi, da ima igra v povprečju starejše članske ekipe rep in glavo. Ker jim nasproti pogosto stojijo mnogo mlajša moštva, je še kako pomembna taktična priprava nanje s katero jim uspe izkušnje prevesiti na svojo stran. Oporo pri vodenju kluba mu predstavlja nekaj volonterjev, med katerimi so trenerji mlajših kategorij ter vodja kluba Slavomir Podany.
Vse od nastanka kluba je član Červenega Kuňa tudi Zdenkov brat Libor. Slednji je s svojimi 48-imi leti hkrati najstarejši v moštvu. Na nasprotni strani starostne lestvice najdemo 22-letnega Romana Dando. Njegovi trije doseženi zadetki v aktualni sezoni (zaenkrat) zadostujejo za naziv vodilnega strelca moštva. Tudi ta podatek priča o največji težavi s katero se v tej sezoni srečuje ekipa Červenega Kuňa – neučinkovitosti.
Kljub temu, da večina igralcev članskega moštva prihaja iz Tabora, nihče od njih ne prebiva prav v Měšicah. Na igralskem spisku poleg Zdenka in Liborja Baborskega najdemo še eno bratsko navezo, ki jo zastopata Petr in Tomaš Pech. Ob pogledih na imena žogobrcarjev pade v oči tudi šesterica ukrajinskih igralcev. Zasedba iz te vzhodnoevropske države je bila v preteklosti še številčnejša. V aktualni sezoni jo tvorijo Viktor Volkov, Vasyl Neimyrok, Viktor Zinenko, Vasyl Spivak, Oleh Harbuzovskyi in Mykhailo Korchaka. Prav vse naštete je iz svojih domov izgnala ruska agresija.
Petkov popoldanski trening vseh mlajših selekcij sta vodila Jiři Těhnik (na sliki levo) in Jakub Houžvička.
Mlajše kategorije
Zgolj krajše obdobje v svoji zgodovini je za Červeny Kuň nastopala katera od mlajših kategorij. Šlo je za združeno ekipo kadetov in mladincev, ki je rdeče črne klubske barve zastopala dve sezoni (na prelomu prejšnjega desetletja). Ko je klub našel svoje novo (staro) domovanje na igrišču v Měšicah, je (vsaj delno) zaživel klubski ustroj na področju dela z mladimi. Šlo je za igralce, ki so nastopali za mlajše selekcije kluba Olympia Měšice. Po prihodu Červenega Kuňa se je pot obeh klubov združila do te mere, da so pričeli nabore za mlade nogometaše objavljati skupaj. Ti igralci so kasneje prešli pod okrilje kluba Červeny Kuň. Trenutno starejši in mlajši dečki nastopajo pod imenom Olympia Měšice, medtem ko starejši in mlajši cicibani v imenu nosijo zgolj predel mesta. Ob tem velja dodati, da drese vseh mlajšh kategorij krasita kluba obeh klubov. Tudi zato, ker ima klub Olympia mnogo daljšo tradicijo in
posledično večjo veljavo v tem delu Tabora.
Klub ima v tej sezoni v tekmovanja prijavljene štiri mlajše selekcije. Za starejše in mlajše cicibane je zadolžen Jiři Těhnik. V okrožju je prijavljeno pet klubov z najmlajšima dvema nogometnima selekcijama. Zato sistem tekmovanja poteka po sistemu turnirjev, ki ga vsakokrat gosti eno od sodelujočih moštev, vsaka od ekip pa na njem odigra po tri tekme.
Ekipa mlajših dečkov, ki nastopa pod imenom Olympia Měšice (v svetlejših dresih), se je v sobotnem dopoldnevu pomerila s svojimi vrstniki iz bližnjega mesta Chynov.
Trenerja mlajših in starejših dečkov sta Martin Bartonik in Jakub Houžvička. Obe selekciji nastopata v prvenstvu okrožja. Starejši dečki se merijo v družbi še sedmih moštev, medtem ko njihovi mlajši vrstniki zastopajo barve enega od 12-ih sodelujočih klubov. Prav nobeni od obeh selekcij v dosedanjem delu prvenstva še ni uspelo osvojiti točke. Razlog gre iskati tudi v popolnjevanju določene selekciji z mlajšim kadrom (ko denimo na tekmi ekipe mlajših dečkov nastopi tudi nekaj starejših cicibanov).
S hitrimi prodori se je nekajkrat izkazal Vladimir Manokhin.
Lukaš Rous je z dobrimi posredovanji popravil svojo napako in postal eden od junakov srečanja.
Trenutno imajo v klubu prijavljenih 50 otrok. A se jih treningov redno udeležuje približno 25. Za razliko od članskih igralcev, večina
Prvenstvene tekme v tej kategoriji se igrajo med obema kazenskima prostoroma a po celotni širini igrišča.
Domači trener Martin Bartonik je med tekmo poleg navodil svojim varovancem opravljal še naloge pomožnega sodnika.
Tekme mlajših dečkov se igrajo na manjše konstrukcije golov in trajajo 2 x 35 minut.
Po napaki (nadomestnega) vratarja Lukaša Rousa so gostje prišli v vodstvo.
Tekme mlajših kategorij ob igrišče v Měšicah običajno privabijo več gledalcev, kot članski dvoboji. Obiskovalcem je bila tudi v sobotnem dopoldnevu na voljo klubska ponudba hrane in pijače, za kar si odgovorni v klubu zaslužijo pohvalo.
otrok prihaja prav iz Měšic. Tudi zaradi časovne stiske (ta je še najbolj očitna ravno v tem času, ko se po koncu pouka dnevi hitro prevesijo v večer) vse štiri selekcije opravijo skupno dva treninga tedensko pod nadzorom vseh treh trenerjev. Od katerih Těhnika in Bartonika občasno najdemo tudi na igralskem spisku članskih tekem.
Nogometni upi iz Měšic so se zasluženo veselili prve osvojene prvenstvene točke v tej sezoni.
Jakub Doležal je svojo dobro igro kronal z izenačujočim zadetkom.
Medijska pokritost in cilji kluba
Navkljub zanimivemu imenu kluba, ki veliki večini ljubiteljev nogometa hitro pade v oči, bi težko napisali, da ima Červeni Kuň svojo zvesto bazo privržencev. Prej nasprotno. Da je temu tako, je delno krivda tudi na vodstvu kluba. Vsaj v zadnjih letih bi na spletnih straneh zaman iskali kakršne koli tekoče informacije, ki bi jih javnosti ponudil klub. Tudi ob pogledu na katero
izmed oglasnih desk v Měšicah ne ponuja plakatov z vabili na oglede prihajajočih tekem tako članske kot tekem mlajših kategorij.
Da je bila v preteklosti slika vsaj delno drugačna, se lahko prepričamo ob obisku (še vedno) dostopne klubske Facebook strani. Ta je ugledala luč sveta v letu, ko je Červeny Kuň pričel s tekmovanjem (2006). Primarno je služila obveščanju igralcev o prihajajočih tekmah. Tu in tam se je na njej pojavila tudi kakšna slika. Pogostejših objav je bila stran deležna leta 2012, leto kasneje so privrženci kluba lahko na njej sledili redko videnim dolgim zapisom o poteku tekem. Zadnja objava na Facebook strani datira v leto 2023.
Poleg omenjenega socialnega omrežja, je bila postavljena tudi klubska spletna stran, ki pa ni nikoli zaživela. Predsednik Baborsky se ob omembi svetovnega spleta zaveda pomembnosti javne podobe kluba, ki bi si jo želel tudi sam izboljšati. A bi za to potreboval pomoč še koga oz. več časa, ki ga v veliki meri namenja delovanju kluba.
Boljša medijska podoba je zgolj eden izmed številnih ciljev kluba. Poleg že omenjene izboljšave infrastrukture (kjer upajo tudi na pomoč mestnih oblasti) je eden glavnih ciljev v bližnji prihodnosti tesno povezan z delom z mladimi. Prva naloga je zadržati v klubu čim večje število trenutno aktivnih otrok. In morda že prihodnjo sezono poskusiti formirati tudi skupno ekipo kadetov in mladincev (tekmovanje za nogometaše med 15-im in 18-im letom starosti na nivoju okrožja poteka v eni kategoriji), ki bi sčasoma postala tudi temelj za popolnjevanje (pomlajevanje) članskega moštva. Velika ovira na poti do uresničitve tega cilja je po besedah predsednika kluba pomanjkanje ustreznega (trenerskega) kadra. Tudi zato si v klubu želijo večje pomoči oz. aktivnosti staršev. Pri čemer so jim pripravljeni nuditi pomoč in podporo pri pridobivanju ustreznih trenerskih licenc.
Za razliko od mlajših kategorij je s članskim moštvom povezan predvsem rezultatski cilj. Tako igralci kot odgovorni pred aktualno sezono niso skrivali želje po napredovanju v deveto ligo. Ker so jesenski rezultati v večini pod pričakovanji, se omenjeni cilj zdi težje uresničljiv. A kljub temu ostaja med prioritetami v bližnji prihodnosti.
V kolikor bodo vsi odgovorni v klubu sledili in uresničili vsaj del zastavljenih ciljev, bi s tem Červeny Kuň postavil trdne temelje, ki bi mu zagotavljali pozitiven pogled v prihodnost in mirno plutje v ne vedno mirnih nogometnih vodah lokalnega okolja. Zagotovo mora ena prvih prioritet vključevati delo z mladimi ter rešitev njihovega statusa. Predvsem v dobro mladih nogometašev.
SK Červeny Kuň v jesenskem delu sezone 2025/26.
Čeprav si delijo isto usodo (nivo tekmovanja), lahko med »vaškimi« in »mestnimi« desetoligaškimi klubi najdemo tako podobnosti kot tudi (precejšnje) razlike. Med slednje nedvomno sodi pripadnost okolja svojemu klubu. Ta je v majhnih krajih (vaseh) na občutno višjem nivoju. Kar je razumljivo, saj v mnogih vaseh predstavlja nogometna tekma mnogo več kot zgolj športni dogodek. In kjer je nogometni klub nemalokrat tudi edini (ali eden redkih) organiziranih subjektov, ki skrbi za družabno življenje vaščanov.
Če za svoje nogometne klube v vasi vedo tako najmlajši kot že davno upokojene gospe, velja ravno obratno za (naj)nižje rangirane klube v mestu. Ob številnih (uspešnejših) nogometnih klubih ter tudi klubih iz ostalih športnih panog, ki prav tako domujejo v istem mestu, bi le redki meščani znali našteti tudi tiste iz najnižjih lig. Prav nič drugačno usodo si ne deli niti Červeny Kuň. Klub iz drugega največjega južnočeškega mesta Tabor si svojo pot utira v senci mnogih (ne le nogometnih) klubov. Glavnina nogometnih žarometov v mestu je usmerjena v FC SILON Taborsko, trenutno drugouvrščeno moštvo druge češke lige. Ob njem v aktualni sezoni Tabor zastopa še po eno moštvo v tretji, peti, sedmi, osmi in deveti ligi. Vsaj po obiskanosti sodeč se zdi, da glavnino medijske slave v mestu trenutno pobirajo hokejisti, ki se jim je po številnih neuspelih poskusih v pretekli sezoni uspelo uvrstiti v drugo češko ligo.
Nogometno igrišče v Měšicah z dveh strani obdaja gozd.
Trener obeh kategorij cicibanov Jiři Těhnik ob omembi najhitrejše moštvene igre zgolj nemočno vzdihne. Čeprav se nogomet in hokej med seboj precej razlikujeta, si športa predstavljata tudi konkurenco. Predvsem pri novačenju najmlajših. Těhnik ob tem doda, da tudi v njihovem klubu kar nekaj najmlajših nogometašev hkrati trenira hokej. Natančneje, hokej večini njih predstavlja prvo izbiro, medtem ko nogomet zgolj dopolnitev športne aktivnost.
Večje število klubov v višjih ligah in pestra izbira različnih športov se praviloma odraža v slabši obiskanosti tekem mestnih klubov v najnižjih ligah. Zlasti napram njihovim vaškim rivalom. S tega vidika ima Červeny Kuň še dodatno (oteževalno) okoliščino. Svoje tekme namreč igra na skrajnem vzhodnem koncu Tabora, nekaj sto metrov od prvih hiš mestnega predela Měšice. Tudi zato se na tekmah članske ekipe le redko zbere več gledalcev, kot je glavnih akterjev na zelenici.
Zdeněk Baborsky je zvest klubu vse od njegove ustanovitve. Danes poleg vodenja kluba opravlja tudi trenerske naloge članskega moštva.
Za razliko od manjših klubov s podeželja imajo klubi v mestih zopet prednost v številčnosti populacije. Ta jim omogoča veliko lažje najti zadostno število igralcev tako za člansko moštvo kot tudi pri formiranju vsaj katere izmed mlajših selekcij. Za Červeny Kuň v tekoči sezoni nastopa pet selekcij. Medtem ko imajo mlajše štiri kategorije treninge dvakrat tedensko, se njihovi članski vrstniki zberejo zgolj na prvenstvenih tekmah. Kar se vsaj delno odraža na prvenstveni lestvici, kjer po devetih odigranih tekmah z osmimi osvojenimi točkami (za dve zmagi in dva remija) zasedajo skromno sedmo mesto med osmimi klubi.
Upad klubov je v preteklih letih že nekajkrat postavil pod vprašaj nadaljnji obstoj najnižje lige v okrožju Tabor. V sezoni 2022/23 je v njej nastopalo le še sedem klubov in marsikdo se je vprašal o smiselnosti tekmovanja. V naslednjih sezonah se je nato vendarle našel (vsaj še en) dodaten klub, ki je pripomogel k zanimivejšemu ligaškemu tekmovanju. Po zgledu še nekaterih najnižjih lig ima tudi taborska tretjo sezono svojega sponzorja. To je podjetje za elektromontažna in instalacijska dela, po katerem se liga uradno imenuje KAVAS ELEKTRO 10. liga. Tekmovanje v njej poteka po trikrožnem sistemu z enajstimi odigranimi krogi v jesenskem delu prvenstva.
Zanimivo, da imajo v aktualni sezoni prav vsa tekmovanja v okrožju Tabor svojega sponzorja po katerih se imenujejo. Tekmovanja mlajših in starejših cicibanov tako nosijo ime Jump arena Tabor (po parku atrakcij s trampolini), prvenstvo mlajših in starejših dečkov je pod pokroviteljstvom reciklažnega podjetja EKO MB, pokalno tekmovanje sponzorira pivovarna Bernard itd.
Ob igrišču je starejši klubski objekt v svoji izvorni obliki. Novejšega datuma je “garaža” ob njem v kateri je tudi toaleta za gledalce.
Za vrati glavnega igrišča sta postavljeni še dve zarjaveli konstrukciji. Travnik med njima služi tudi za treninge mlajših selekcij.
Čeprav se ga kot po pravilu udeležuje manjše število klubov, okrožna nogometna zveza vsako sezono organizira pokalno tekmovanje. Čigar redni udeleženec je Červeny Kuň. Med letoma 2018 in 2020 se je trikrat uspel uvrstiti v finale (ob resda skromni konkurenci), kjer je moral vsakokrat priznati premoč višjerangiranim klubom. Da bi okrožna nogometna zveza naredila pokalno tekmovanje atraktivnejše za klube, se je s pivovarno Bernard dogovorila o pokroviteljstvu. Vsi klubi v zameno za udeležbo v pokalu tako prejmejo sod piva. In ravno ta malenkost je precej pripomogla k večjemu številu prijavljenih klubov, ki sicer tekmujejo v vseh treh (najnižjih) ligah znotraj okrožja. Večjo udeležba klubov v aktualni sezoni daje upanje za večjo težo tovrstnemu tekmovanju tudi v prihodnje. Prvi krog pokalnega tekmovanja je Červenemu Kuňu dodelil devetoligaško moštvo Radenin. V zanimivem srečanju se je na koncu napredovanja veselil desetoligaš, ki si je zmago 3:2 priboril z zadetkom v predzadnji minuti. V drugem krogu je Červeny Kuň na svojem igrišču pričakal osmoligaško moštvo Tučapy. Nasprotnik se je naposled pokazal za premočnega (1:7). Čeprav je pred pokalnim žrebom pri najnižje rangiranih klubih pogosto prisotna negotovost v primeru dodelitve (pre)močnega nasprotnika, to ne bo odvrnilo kluba, da se tudi v prihodnje ne bi udeleževal tovrstnega tekmovanja. Tudi zato, ker pokalna srečanja služijo kot dobra priprava pred pričetkom prvenstva.
Klub si je nadel ime po eni izmed taborskih restavracij, ki je ob ustanovitvi finančno pomagala novoustanovljenemu nogometnemu klubu. Čeprav restavracija Červeny Kuň že nekaj let ne obstaja več, v klubu po besedah njegovega predsednika Zdenka Baborskega ne razmišljajo o preimenovanju. Predvsem zato, ker se je v vseh letih obstoja ime zasidralo v lokalnem (nogometnem) okolju.
Ravno Zdeněk Baborsky je eden dveh še aktivnih funkcionarjev (igralcev), ki so sodelovali tudi pri ustanovitvi kluba SK Červený Kůň. Ena njegovih glavnih nalog v prihodnosti bo zagotovo razrešitev statusa mlajših selekcij, ki jih je klub pred dvema letoma prepisal nase in ki so pred tem igrali za TJ Olympia Měšice. Predsedovanje tega kluba, ki trenutno v tekmovanju nima prijavljene nobene ekipe, je že omenjeni Jiři Těhnik. Poleg predsedniške funkcije slednji trenira obe kategoriji cicibanov in hkrati tu in tam nastopi tudi za člansko moštvo Červenega Kuňa. Njegova želja je postaviti klub Olympia znova na nogometni zemljevid z igralci, ki trenutno nastopajo za štiri najmlajše selekcije.
Ob omembi financ bi si predsednik Baborsky vsekakor želel večje podpore mesta. Predvsem bi jim zelo prav prišla možnost uporabe katere izmed telovadnic, ki bi jo v zimskem času uporabljali za treninge. Če klub dobiva prispevke za delo z mladimi, si mora članska ekipa znaten del stroškov pokriti sama.
Trenutno je Červeny Kuň edini klub iz Tabora, ki nastopa v najnižji ligi. Dasiravno je bila slika v preteklosti drugačna, ko so ljubitelji nogometa v drugem največjem južnočeškem mestu lahko spremljali mestne dvoboje tudi v najnižji ligi. Po izpadu Červenega Kuňa v najnižjo ligo (v sezoni 2023/24) je njihov glavni prvenstveni rival postala B ekipe Chotoviny. Predvsem zaradi medsebojnega poznanstva in daljših (prijateljskih) vezi med kluboma, ki se pogostokrat dogovorita tudi za prijateljska srečanja.
Zgodovina in uspehi kluba
Zametki kluba Červeny Kuň segajo v leto 1999, ko je skupina nogometašev takratnega kluba Meteor Čekanice (danes petoligaški klub Meteor Tabor) zaključevala svoj mladinski staž. Zaradi konkurence v članskem moštvu jih je njihov matični klub nameraval prenapotiti v članska moštva okoliških klubov. Ker nogometašem, ki so pred tem dolga leta nastopali skupaj, tovrstna poteza ni dišala, so se odločili za ustanovitev svojega kluba z imenom GH Meta Tabor. Moštvo je sprva nastopalo na številnih turnirjih ter igralo prijateljske tekme tako s klubi iz okrožnih kot tudi iz regijskih lig.
Člansko moštvo Červeny Kuň v prvi tekmovalni sezoni (2006/07). Vir: Červeny Kuň
6. marca 2003 se odločijo za uradno registracijo in preimenovanje v SK Červeny Kuň. Od takrat dalje nosi klub v svojem nazivu ime restavracije, ki je postala glavni sponzor moštva in hkrati kraj, kjer so se nogometaši redno dobivali, premlevali odigrane tekme ter kovali načrte za svoje prihodnje korake.
Tri leta po registraciji sledi prijava v uradno tekmovanje. Pred katero so bili s prihodom nekaterih novih obrazov postavljeni tudi trdnejši temelji v vodenju kluba. Sezona 2006/07 tako velja za pomembno prelomnico v zgodovini kluba. Od tod izvira tudi letnica v grbu kluba.
Po devetih sezonah igranja v najnižji ligi uspe Červenemu Kuňu prvič preboj v deveto ligo. A je že v naslednji sezoni (2015/16) iz nje izpadel. Sledile so tri sezone napredovanj in izpada. Med letoma 2019 do 2024 sledi edino daljše devetoligaško obdobje, ki se je končalo predpreteklo sezono s ponovnim izpadom v deseto ligo.
Jesenski del prve tekmovalne sezone je Červeny Kuň nastopal v Měšicah – na igrišču, kjer svoje domače tekme igra danes. Zatem se je preselil na atletski štadion (imenovan Stadion Míru) bližje centru mesta, kjer so domovali naslednjih 20 let. Po obsežni prenovi atletskega štadiona se je podražila najemnina za njegovo uporabo. Kar je odgovorne v klubu prisililo poiskati novo lokacijo. Našli so jo kje drugje, kot v Měšicah – predelu Tabora, kjer je Červeny Kuň oral svojo tekmovalno ledino. Na tamkajšnje igrišče so se vrnili spomladi 2023, ko je na njem svoje tekme igral tudi klub TJ Olympia Měšice.
Infrastruktura
Mestni predel Měšice se razteza na skrajnem vzhodnem območju mesta Tabor. S svojo podobo bolj pripominja na vaški predel. Nekaj podobnega bi lahko zapisali tudi za tamkajšnje nogometno igrišče. To je od prvih hiš v Měšicah oddaljeno še približno 300 metrov. Nogometno infrastrukturo od prvih hiš loči avtocesta med Prago in Češkimi Budejovicami, povezuje pa ju nadvoz z rondojem ki je spojnica avtoceste s Taborom in vzhodneje ležečim predelom. Posledično je območje zelo prometno, avtocestni hrup pa le delno blaži protihrupna ograja.
Igralna površina je v vse prej kot dobrem stanju.
Edini pristop k igrišču vodi od glavne ceste mimo vrtnarije za katero je »skrit« nogometni objekt. Ta je sestavljen iz igralne površine ter skromnejšega klubskega objekta ob njem. Njegova izgradnja datira v leto 1956, skupaj z ustanovitvijo kluba Olympia Měšice. Lokacija na obrobju mesta brez stanovanjskih objektov v bližini bi naravnost klicala k izgradnji večjega nogometnega centra. A je za kaj takšnega v Měšicah le preveč ovir. Vzdolž zahodnega dela igrišča poteka že omenjena avtocesta, ki zahteva svoj varovalni pas med prometno komunikacijo in prvimi objekti. Še nekoliko bližje igrišču je daljnovod. Na nasprotni strani (za klubskim objektom) se nahaja obširni pas gozda. Ta je še do nedavna delno ščitil igrišče pred pogostim vetrom. Dokler se lastnik ni odločil za njegov posek. Posledično je danes za objektom z garderobami približno sto metrov širok golosek, kar vsaj delno še poslabšuje že tako slabo kvaliteto igralne površine. V sklopu nogometne infrastrukture je tudi travnik za vrati na južni strani igrišča. Na njem sta postavljeni dve zastareli konstrukciji (vzdolž širine glavnega igrišča). Površino, ki je – podobno kot na glavnem igrišču – v slabem stanju klub uporablja za treninge mlajših kategorij.
Rezervnim igralcem in trenerskim štabom so na voljo preprosti rezervni klopi.
Gledalci lahko spremljajo tekme s klopi vzdolž (polovice) dolžine igrišča.
Poleg naštetih komunikacij lahko v bližini igrišča najdemo še oddajnik. Čeprav oba predsednika klubov – tako Baborsky (Červeny Kuň) kot Jiři Těhnik (TJ Olympia Měšice) – ne skrivata želje po rekonstrukciji nogometnega igrišča, vse naštete komunikacije v bližini močno otežujejo že najmanjše izboljšave ob igrišču, kot je denimo postavitev ograje. Predvsem k izboljšavi igralne površine bi močno pripomogla vgradnja namakalnega sistema. Sama igralna površina niti ni tako neravna, kot je »uboga« zelenica na njej. Trdo igrišče s šopi trave na njem so posledica že omenjene izpostavljenosti vetrovom. Ti v poletnem času hitro izsušijo zemljo, zaradi česar igrišče vse prej kot omogoča zadovoljive pogoje za treniranje in igranje tekem.
Zunanja podoba manjšega in preprostega klubskega objekta s podaljšano streho na vhodni strani je prvotna. Medtem ko so bili notranji prostori deležni obnove. Tudi garderobe v njem so preproste in dovolj prostorne. V delu objekta je še gostinski prostor s prodajnim okencem. Tako slednjega kot garderobo domače ekipe krasi nekaj (večinoma ekipnih) klubskih slik iz zgodovine.
Vzdolž dolžine polovice igrišča je nameščenih nekaj klopi. Redki gledalci od tam lahko spremljajo dogajanje na preprostih (manjših) rezervnih klopeh na nasprotni strani igrišča. Ali pa svoje poglede usmerijo preko protihrupne ograje ob avtocesti na nekoliko višje ležeči predel Měšic.
Preprosta in dovolj prostorna garderoba domače ekipe.
Igralski kader, vodstvo kluba in trener
Zdeněk Baborsky velja za alfo in omego kluba. Aktiven je bil že pri njegovi ustanovitvi in mu ostal zvest v vsem obdobju. Svoj prosti čas namenja tako predsedovanju kluba kot vodenju članskega moštva. Tu in tam se še vedno znajde tudi na spisku igralcev za prvenstveno tekmo. Poleg urejanja vseh birokratskih zadev, ki jih zahteva vodenje kluba, ima mdr. na skrbi pripravo in prodajo pijače v času domačih tekem mlajših kategorij ter pred in po tekmah članskega moštva. S svojo mirnostjo, avtoriteto in izkušnjami skrbi, da ima igra v povprečju starejše članske ekipe rep in glavo. Ker jim nasproti pogosto stojijo mnogo mlajša moštva, je še kako pomembna taktična priprava nanje s katero jim uspe izkušnje prevesiti na svojo stran. Oporo pri vodenju kluba mu predstavlja nekaj volonterjev, med katerimi so trenerji mlajših kategorij ter vodja kluba Slavomir Podany.
Vse od nastanka kluba je član Červenega Kuňa tudi Zdenkov brat Libor. Slednji je s svojimi 48-imi leti hkrati najstarejši v moštvu. Na nasprotni strani starostne lestvice najdemo 22-letnega Romana Dando. Njegovi trije doseženi zadetki v aktualni sezoni (zaenkrat) zadostujejo za naziv vodilnega strelca moštva. Tudi ta podatek priča o največji težavi s katero se v tej sezoni srečuje ekipa Červenega Kuňa – neučinkovitosti.
Kljub temu, da večina igralcev članskega moštva prihaja iz Tabora, nihče od njih ne prebiva prav v Měšicah. Na igralskem spisku poleg Zdenka in Liborja Baborskega najdemo še eno bratsko navezo, ki jo zastopata Petr in Tomaš Pech. Ob pogledih na imena žogobrcarjev pade v oči tudi šesterica ukrajinskih igralcev. Zasedba iz te vzhodnoevropske države je bila v preteklosti še številčnejša. V aktualni sezoni jo tvorijo Viktor Volkov, Vasyl Neimyrok, Viktor Zinenko, Vasyl Spivak, Oleh Harbuzovskyi in Mykhailo Korchaka. Prav vse naštete je iz svojih domov izgnala ruska agresija.
Mlajše kategorije
Zgolj krajše obdobje v svoji zgodovini je za Červeny Kuň nastopala katera od mlajših kategorij. Šlo je za združeno ekipo kadetov in mladincev, ki je rdeče črne klubske barve zastopala dve sezoni (na prelomu prejšnjega desetletja). Ko je klub našel svoje novo (staro) domovanje na igrišču v Měšicah, je (vsaj delno) zaživel klubski ustroj na področju dela z mladimi. Šlo je za igralce, ki so nastopali za mlajše selekcije kluba Olympia Měšice. Po prihodu Červenega Kuňa se je pot obeh klubov združila do te mere, da so pričeli nabore za mlade nogometaše objavljati skupaj. Ti igralci so kasneje prešli pod okrilje kluba Červeny Kuň. Trenutno starejši in mlajši dečki nastopajo pod imenom Olympia Měšice, medtem ko starejši in mlajši cicibani v imenu nosijo zgolj predel mesta. Ob tem velja dodati, da drese vseh mlajšh kategorij krasita kluba obeh klubov. Tudi zato, ker ima klub Olympia mnogo daljšo tradicijo in posledično večjo veljavo v tem delu Tabora.
Petkov popoldanski trening vseh mlajših selekcij sta vodila Jiři Těhnik (na sliki levo) in Jakub Houžvička.
Klub ima v tej sezoni v tekmovanja prijavljene štiri mlajše selekcije. Za starejše in mlajše cicibane je zadolžen Jiři Těhnik. V okrožju je prijavljeno pet klubov z najmlajšima dvema nogometnima selekcijama. Zato sistem tekmovanja poteka po sistemu turnirjev, ki ga vsakokrat gosti eno od sodelujočih moštev, vsaka od ekip pa na njem odigra po tri tekme.
Trenerja mlajših in starejših dečkov sta Martin Bartonik in Jakub Houžvička. Obe selekciji nastopata v prvenstvu okrožja. Starejši dečki se merijo v družbi še sedmih moštev, medtem ko njihovi mlajši vrstniki zastopajo barve enega od 12-ih sodelujočih klubov. Prav nobeni od obeh selekcij v dosedanjem delu prvenstva še ni uspelo osvojiti točke. Razlog gre iskati tudi v popolnjevanju določene selekciji z mlajšim kadrom (ko denimo na tekmi ekipe mlajših dečkov nastopi tudi nekaj starejših cicibanov).
Ekipa mlajših dečkov, ki nastopa pod imenom Olympia Měšice (v svetlejših dresih), se je v sobotnem dopoldnevu pomerila s svojimi vrstniki iz bližnjega mesta Chynov.
Prvenstvene tekme v tej kategoriji se igrajo med obema kazenskima prostoroma a po celotni širini igrišča.
Domači trener Martin Bartonik je med tekmo poleg navodil svojim varovancem opravljal še naloge pomožnega sodnika.
Tekme mlajših dečkov se igrajo na manjše konstrukcije golov in trajajo 2 x 35 minut.
Po napaki (nadomestnega) vratarja Lukaša Rousa so gostje prišli v vodstvo.
Tekme mlajših kategorij ob igrišče v Měšicah običajno privabijo več gledalcev, kot članski dvoboji. Obiskovalcem je bila tudi v sobotnem dopoldnevu na voljo klubska ponudba hrane in pijače, za kar si odgovorni v klubu zaslužijo pohvalo.
S hitrimi prodori se je nekajkrat izkazal Vladimir Manokhin.
Lukaš Rous je z dobrimi posredovanji popravil svojo napako in postal eden junakov srečanja.
Jakub Doležal je svojo dobro igro kronal z izenačujočim zadetkom.
Trenutno imajo v klubu prijavljenih 50 otrok. A se jih treningov redno udeležuje približno 25. Za razliko od članskih igralcev, večina otrok prihaja prav iz Měšic. Tudi zaradi časovne stiske (ta je še najbolj očitna ravno v tem času, ko se po koncu pouka dnevi hitro prevesijo v večer) vse štiri selekcije opravijo skupno dva treninga tedensko pod nadzorom vseh treh trenerjev. Od katerih Těhnika in Bartonika občasno najdemo tudi na igralskem spisku članskih tekem.
Nogometni upi iz Měšic so se zasluženo veselili prve osvojene prvenstvene točke v tej sezoni.
Medijska pokritost in cilji kluba
Navkljub zanimivemu imenu kluba, ki veliki večini ljubiteljev nogometa hitro pade v oči, bi težko napisali, da ima Červeni Kuň svojo zvesto bazo privržencev. Prej nasprotno. Da je temu tako, je delno krivda tudi na vodstvu kluba. Vsaj v zadnjih letih bi na spletnih straneh zaman iskali kakršne koli tekoče informacije, ki bi jih javnosti ponudil klub. Tudi ob pogledu na katero izmed oglasnih desk v Měšicah ne ponuja plakatov z vabili na oglede prihajajočih tekem tako članske kot tekem mlajših kategorij.
Da je bila v preteklosti slika vsaj delno drugačna, se lahko prepričamo ob obisku (še vedno) dostopne klubske Facebook strani. Ta je ugledala luč sveta v letu, ko je Červeny Kuň pričel s tekmovanjem (2006). Primarno je služila obveščanju igralcev o prihajajočih tekmah. Tu in tam se je na njej pojavila tudi kakšna slika. Pogostejših objav je bila stran deležna leta 2012, leto kasneje so privrženci kluba lahko na njej sledili redko videnim dolgim zapisom o poteku tekem. Zadnja objava na Facebook strani datira v leto 2023.
Poleg omenjenega socialnega omrežja, je bila postavljena tudi klubska spletna stran, ki pa ni nikoli zaživela. Predsednik Baborsky se ob omembi svetovnega spleta zaveda pomembnosti javne podobe kluba, ki bi si jo želel tudi sam izboljšati. A bi za to potreboval pomoč še koga oz. več časa, ki ga v veliki meri namenja delovanju kluba.
Boljša medijska podoba je zgolj eden izmed številnih ciljev kluba. Poleg že omenjene izboljšave infrastrukture (kjer upajo tudi na pomoč mestnih oblasti) je eden glavnih ciljev v bližnji prihodnosti tesno povezan z delom z mladimi. Prva naloga je zadržati v klubu čim večje število trenutno aktivnih otrok. In morda že prihodnjo sezono poskusiti formirati tudi skupno ekipo kadetov in mladincev (tekmovanje za nogometaše med 15-im in 18-im letom starosti na nivoju okrožja poteka v eni kategoriji), ki bi sčasoma postala tudi temelj za popolnjevanje (pomlajevanje) članskega moštva. Velika ovira na poti do uresničitve tega cilja je po besedah predsednika kluba pomanjkanje ustreznega (trenerskega) kadra. Tudi zato si v klubu želijo večje pomoči oz. aktivnosti staršev. Pri čemer so jim pripravljeni nuditi pomoč in podporo pri pridobivanju ustreznih trenerskih licenc.
Za razliko od mlajših kategorij je s članskim moštvom povezan predvsem rezultatski cilj. Tako igralci kot odgovorni pred aktualno sezono niso skrivali želje po napredovanju v deveto ligo. Ker so jesenski rezultati v večini pod pričakovanji, se omenjeni cilj zdi težje uresničljiv. A kljub temu ostaja med prioritetami v bližnji prihodnosti.
V kolikor bodo vsi odgovorni v klubu sledili in uresničili vsaj del zastavljenih ciljev, bi s tem Červeny Kuň postavil trdne temelje, ki bi mu zagotavljali pozitiven pogled v prihodnost in mirno plutje v ne vedno mirnih nogometnih vodah lokalnega okolja. Zagotovo mora ena prvih prioritet vključevati delo z mladimi ter rešitev njihovega statusa. Predvsem v dobro mladih nogometašev.
SK Červeny Kuň v jesenskem delu sezone 2025/26.
28. oktobra, 2025
Červeny Kuň – Veseli nad Lužnici B
Na zadnjo oktobrsko soboto so igralci Červenega Kuňa pred seboj imeli zgolj en cilj – po treh zaporednih porazih prekiniti črno serijo ter krivuljo rezultatov znova obrniti sebi v prid. V predzadnjem jesenskem krogu okrožja Tabor v Južnočeški regiji so na svojem igrišču v Měšicah pričakali četrtouvrščeno ekipo s katero so v prvi tekmi remizirali.
Spremenljivo vreme, ki je te dni zajelo večji del srednje Evrope, ni prizanašalo niti jugu Češke. Nočno in jutranje deževje s sunki hladnega vetra je v zgodnjem dopoldnevu ponehalo in omogočilo mlajšim dečkom prijaznejši uvod v nogometno soboto. Ti so na svojem igrišču v t.i. EKO MB ligi okrožja uspeli izboriti prvo prvenstveno točko. Njihov uspeh je želelo nadgraditi člansko moštvo, ki ga je uro in pol po koncu njihove tekme čakal prvenstveni dvoboj proti B ekipi iz 38 km oddaljenega mesta Veseli nad Lužnico. Kljub temu, da je njihov nasprotnik v devetih krogih zbral sedem točk več, je Červeny Kuň na
prvi medsebojni prvenstveni tekmi KAVAS ELEKTRO lige (kot se uradno imenuje najnižje rangirana liga okrožja Tabor) na gostovanju uspel izvleči remi 1:1 z zadetkom v zadnji minuti.
Kmalu po zadnjem sodniškem žvižgu dvoboja mlajših dečkov je vreme znova vzelo stvari v svoje roke. Modro nebo so znova prekrili oblaki, ki so ob prihodih prvih članskih igralcev na zemljo spustili tudi nekaj kapelj dežja. Domači trener obeh selekcij cicibanov Jiři Těhnik je že dan prej poskrbel za označitev črt na igrišču. A je obilnejše nočno deževje dodobra spralo apno, zaradi česar je bilo pred srečanjem potrebno nalogo še enkrat ponoviti.
Po prihodu gostujočih igralcev je domači trener Zdeněk Baborsky za kratek čas na igrišču namenil nekaj napotkov svojim varovancem,…
…nakar so slednji nadaljevali z ogrevanjem, ki je vključevalo tudi t.i pepčka.
Trener cicibanov Jiři Těhnik (na sliki) je poskrbel za označitev igrišča že dan pred tekmo. Ker je nočno deževje dodobra spralo apno, je bilo pred tekmo potrebno še enkrat ponoviti nalogo.
Poleg osvojene točke na gostovanju pri svojem nasprotniku je za optimizem v domači vrsti poskrbel tudi prihod vseh ključnih opor moštva. Čeprav je gledanost domačih tekem moštva Červeny Kuň močno pod (desetoligaškim) povprečjem, je redke gledalce ob prihodu k igrišču pričakalo odprto prodajno okence s ponudbo hrane in pijače. Zanjo je že
pred tekmo mladih nogometašev zgodaj dopoldne skupaj s še enim klubskim prostovoljcem poskrbel predsednik (in trener) kluba Zdeněk Baborsky.
Prvi domači igralci so se na vse prej kot dobro pripravljeni zelenici pojavili 40 minut pred pričetkom srečanja, njihovo ogrevanje pa je vsebovalo raztezne vaje, strele na gol in igranje pepčka. Vse dokler jih ni k sebi poklical trener Zdeněk Baborsky ter jim po prihodih gostujočih igralcev podal prve napotke. Deset minut pred prvim sodniškim žvižgom so na njegovo zahtevo igralci odšli še v garderobo ter se iz nje vrnili skupaj s sodnikom. Slednji je po odsojeni tekmi mlajših dečkov uro in pol kasneje na istem igrišču delil pravico še na članski tekmi.
Prvi polčas
Uvod v tekmo je nakazal na dvoboj dveh enakovrednih ekip v katerem bi znala vlogo odigrati tudi prilagoditev na igralno površina. Predvsem tehnično podkovane ekipe, ki dajejo prednost
Uvodni pozdrav.
Desni branilec Alexandr Bezdiček ter vratar Michal Veleba sta brez težav nadzorovala dogajanje na terenu.
Prvi poskus v okvir gostujočih vrat so domači sprožili v sedmi minuti, ko je Viktor Zinenko s prostega strela s približno 25-ih metrov meril točno v nasprotnega vratarja. Isti igralec je minuto kasneje zaključil napadalno akcijo, ko je prejel
igri po tleh, bi znale imeti na trdem in s šopi trave poraslem igrišču nemalo težav. Vsaj na prvi pogled je delovalo, da bi v povprečju precej mlajša gostujoča zasedba znala biti zaradi omenjenega dejstva vsaj delno hendikepirana. Za nameček so domači v tekmo krenili zelo odločno, agresivno in z veliko željo. Tudi zato začetne minute niso ponudile kaj več kot dveh kotov na gostujoči ter enega na domači strani.
Skozi celotno srečanje je bil med najaktivnejšimi v vrstah Červenega Kuňa Petr Pech.
Domači so pogosto pretili s hitrimi (proti)napadi. V enem od njih je Petr Pech (#3) s podajo zaposlil Petra Tomaška.
Pred Petrom Pechom se je v 14. minuti odprl prazen gol, a je nastreljal zgolj gostujočega branilca.
podajo na desno stran, kjer je z bližine meril mimo bližnje vratnice. V 14. minuti se je Červenemu Kuňu ponudila lepa priložnost, ki je ni izkoristil Petr Pech. Slednji je skupaj z nasprotnim vratarjem stekel za žogo v prazen prostor. Nasprotni čuvaj mreže je po slabi oceni situacije na robu kazenskega prostora izpadel iz igre. Pechu se je nenadejano odprl prazen gol, a je žoga po njegovem strelu zadela edina gostujočega branilca.
Lukaš Pečeny je bil viden tako v obrambnih kot ofenzivnih akcijah.
Na polovici prvega polčasa je bilo jasno, da se igralci Červenega Kuňa nikakor niso ustrašili svojega nasprotnika. Še več. Če se je igra odvijala večinoma med obema kazenskima prostoroma oz. so imeli gostje malenkost več žogo v svojih nogah, so bili v napadalnih akcijah konkretnejši domači. Njihova aktivna igra je obrodila sadove v 22. minuti. Petr Tomašek se je odločil za strel proti gostujočim vratom s približno 30-ih metrov. Ker je žoga zadela v roko enega izmed gostujočih igralcev, je sodnik pokazal na prosti strel. Žogo si je še enkrat namestil Tomašek. Njegov strel z 22-ih metrov je letel točno proti gostujočemu vratarju. Ko so že vsi prisotni pričakovali, da bo slednji žogo ujel, je s svojim nespretnim posredovanjem dovolil, da mu je okroglo usnje z rok preskočilo za golovo črto.
Po ne ravno nevarnem prostem strelu v 22. minuti je žoga po nespretnem posredovanju gostujočega vratarja končala v mreži.
Po doseženem zadetku so gostje po pričakovanju nekoliko bolj pritisnili. Igra se je konkretneje prevesila na domačo polovico igrišča. Osredotočena igra domačih v defenzivi vseeno gostom ni pustila si priigrati omembe vredne priložnosti. Še več. V prvi naslednji napadalni akciji je domačim na najboljši možni način uspelo odgovoriti na gostujoči pritisk ter svojo prednost podvojiti. Tekla je 28. minuta, ko se je na sredini igrišča že na gostujoči polovici igrišča Petru Pechu odprlo (nerazumljivo) veliko prostora. Ta je darilo izkoristil s prodorom, ki ga je zaključil z močnim in natančnim strelom z dobrih 20-ih metrov po katerem je gostujoči vratar žogo
poslal v kot. Ob levi kotni zastavici si je žogo namestil Zinenko, jo nato v zraku poslal na daljšo vratnico, kjer je bil v vratarjevem prostoru z glavo najbolj spreten Petr Heršalek.
Podobno, kot po prvem, so tudi po drugem zadetku gostje pritisnili. A je tudi tokrat domača defenziva z borbenostjo, željo in medsebojno pomočjo brez večjih težav zadrževala goste daleč proč od svojih vrat. Tudi
Petr Tomašek se je razveselil svojega prvega zadetka v sezoni.
Petr Heršalek je poskrbel za povišanje domačega vodstva.
Tomaš Pech v napadalni akciji.
ko se je žoga znašla bližje ali v kazenskem prostoru, je zadnja obrambna linija na čelu z Alexandrom Bezdičkom ter Lukašem Pečenym uspelo razčistiti situacijo. Z dobrim spremljanjem igre je brezhibni defenzivi piko na i dodal tudi domači vratar Michal Veleba, ki je nekajkrat s pravočasnim iztekanjem iz vrat preprečil zaključek gostujočih akcij.
Nadaljevanje srečanja se je odvijalo po že videnem scenariju bolj ali manj na domači polovici. Kjer gostje ob agresivni in zgoščeni domači obrambi
nikakor niso našli prostora za izvedbo akcije oz. strela, ki bi resneje ogrozil Velebo. V 35. minuti je sodnik po igri z roko približno meter od roba kazenskega prostora ter delno z leve strani dosodil prosti strel za goste. Niti to ni nasprotniku pomagalo, da bi sprožil proti vratom, saj je žogo uspel blokirati dobro postavljeni živi zid domačih.
Tekma se je odvijala povsem po notah Červenega Kuňa. Na trenutke je izgledalo, da so se gostje ujeli v taktično zanko domačih iz katere nikakor ne najdejo izhoda. Niti mladost in hitrost jim nista pomagali, da bi uspeli tehtnico prevesiti na svojo stran. Vse je kazalo, da bodo izkušnje še enkrat več nadvladale nad
mladostjo. Temu je še dodatno pritrdilo dogajanje v zaključku prvega polčasa. V 39. minuti so domači izvedli na las podobno akcijo, kot pri drugem zadetku. Zopet je nevaren strel z 20- metrov sprožil Zinenko, po katerem je gostujoči vratar žogo odbil v kot. Da ima omenjeni igralec dodelan udarec iz kota, je dokazal s še eno izvedbo z leve strani, po kateri je bil v kazenskem prostoru najvišji njegov ukrajinski rojak Vasyl Spivak, ki je z bližine še tretjič matiral gostujočega vratarja.
Niti vodstvo treh zadetkov ni ustavilo igralcev Červenega Kuňa, ki so odprto a neefektivno igro nasprotnika kaznovali še z eno hitro akcijo. Tudi ta je bila podobna priložnosti iz uvoda srečanja. S to razliko, da so jo tokrat domači kronali z zadetkom. Ponovno je šlo za globinsko podajo po tleh proti gostujočemu kazenskemu prostoru. Proti njej sta stekla Vojtěch Šourek ter gostujoči vratar. Oba igralca sta pritekla istočasno do žoge. Ker je gostujoči
Po kotu je bil v vratarjevem prostoru najbolj spreten Vasyl Spivak, ki je še tretjič poslal žogo v gostujočo mrežo.
vratar še enkrat več posredoval precej nespretno, je do žoge naposled prišla domača enajstica. Medtem ko je vratar izpadel iz igre, se je Šourek z žogo znašel v kazenskem prostoru, a sta bila ob njem že dva nasprotna branilca. Namesto poskusa strela proti sicer praznemu
Igralci Červenega Kuňa so v prvem polčasu deklasirali svojega nasprotnika. Za piko na i je zelo dobro igro z zadetkom kronal še Petr Pech (#3), ki mu je mdr. čestital strelec prvega zadetka Tomašek.
golu, je na robu kazenskega prostora s podajo našel samega Petra Pecha. Za razliko od identične situacije iz 14. minute je isti igralec tokrat najprej pogled usmeril proti vratom ter nato s prefinjenim strelom žogo v loku poslal v (nebranjeni) levi zgornji kot gostujočih vrat.
Zagotovo niti največji privrženci »rdečega konja« po desetih doseženih zadetkih v devetih prvenstvenih srečanjih niso pričakovali štirih zadetkov v zgolj enem polčasu. Za nameček še proti nasprotniku z zgornje polovice lestvice. Nič čudnega torej, da so igralci v rumeno črni opremi odhajali proti garderobi v dobrem razpoloženju. Nasmeh na obrazu je bilo zaznati tudi pri (vsaj v času tekme) resnem trenerju Zdenku Baborskem.
Prvi polčas se je za domače izšel naravnost sanjsko. V oči je padla predvsem visoka učinkovitost (ki je bila v preteklih srečanjih njihova rakrana), borbenost ter taktično odlično izpolnjevanje nalog celotnega moštva, s katero so »paralizirali« mlajše« in na
mnogih pozicijah tudi hitrejše goste.
Z vidika Červenega Kuňa je prava škoda, da je člansko tekmo spremljalo vsega pol ducata gledalcev (štirikrat manj, kot je njihove naslednike na dopoldanski tekmi). Kljub temu je imela peščica ljubiteljev nogometa ob prodajnem okencu možnost kupiti tako tople napitke, pivo in brezalkoholne pijače kot tudi potešiti svojo lakoto (»hot dog« in klobasa). Kar je pri desetoligaških klubih v mestih prej izjema kot pravila. In za kar si odgovorni v klubu zaslužijo pohvalo.
Kmalu po odhodu igralcev z igrišča je še enkrat več pozornost nase preusmerilo vreme. S temnega neba je začelo deževati. Za nameček je znova pričel pihati mrzel veter. Ker pred tovrstno kombinacijo ni pomagala niti manjša streha ob klubskem objektu, so se prav vsi prisotni gledalci pomaknili v klubski objekt. Kaj več poguma niso pokazali niti igralci. Ti so po prihodu iz garderob sicer zakorakali proti igrišču, a so jih neprijazne vremenske razmere prisilile, da so se hitro obrnili. Prav nič
Kljub skromnemu obisku so v klubu poskrbeli za gostinsko ponudbo.
Mrzel veter in dež je mlajši ljubiteljici nogometa prisilil spremljati drugi polčas skozi okno klubskega objekta.
usmiljenja do igralcev pa ni pokazal sodnik. Ta je po 15-ih minutah premora s piskom v piščalko oznanil prihod na igrišče. Tako igralcem ni preostalo drugega, kot da zapustijo klubski prostor in skupaj s sodnikom krenejo v drugi polčas. Za razliko od njih se je polovica od prisotnih gledalcev odločila ostati v objektu in spremljati nadaljevanje tekme skozi okno.
Drugi polčas
V nasprotju s pričakovanji so v nadaljevanje tekme domači krenili zelo aktivno ter v uvodu prevzeli pobudo. Vseeno so prvi zapretili gostje. Po prostem strelu z 18-ih metrov je domačega vratarja Velebo, ki je zgolj obstal na golovi črti, rešil zgornji rob leve vratnice od katere se je žoga odbila nazaj v polje. Niti ta priložnost ni prinesla bistveno drugačne
slike na igrišču. Domači so tudi v nadaljevanju kazali napadalne ambicije, medtem ko je njihov nasprotnik še naprej dajal občutek, da niti med premorom ni našel odgovora na igro Červenega Kuňa.
Če so se gostje še naprej iskali, so jim luč na koncu njihovega predora pokazali kar v domačem taboru. V 56. minuti je preveč nervoze pokazala Spivak, za kar si je prislužil rumeni karton. Kljub opozorilu se Ukrajinec ni umiril za kar mu je striktni sodnik Jindřich Juza kmalu pokazal še drugi rumeni karton. Mnogi bi bili mnenja, da je šlo za zelo strogo odločitev. Hkrati je potrebno dodati, da je glavni delilec pravice dal že v uvodu tekme jasno vedeti, da podobnega
Tudi dobro postavljeni živi zid je bil zaslužen, da so gostje po prostem strelu zadeli “zgolj” vratnico.
Zahvaljujoč disciplinirani igri soigralcev vratar Veleba ni imel pretiranega dela.
obnašanja ne bo toleriral. Nespametna poteza Spivaka je razjezila tudi trenerja Zdenka Boborskega, ki ni varčeval z glasno kritiko na račun izključenega igralca.
V 56. minuti so živci popustili Vasylu Spivaku (#5), ki je po rdečem kartonu moral predčasno zaključiti s tekmo.
Nad (nespametno) potezo Spivaka ni skrival nezadovoljstva tudi trener Baborsky.
Niti igralec manj na igrišču ni uspel prebuditi gostov. Domači so še naprej kazali aktivno igro. Prvo priložnost po izključitvi so si priigrali v 58. minuti, ko je po levi strani prodrl zelo aktivni Petr Pech. Slednji je svoj prodor zaključil s strelom znotraj kazenskega prostora, ki pa je bil preslab, da bi ogrozil sicer nezanesljivega gostujočega vratarja. Ker so domači igralci še naprej zelo dobro pokrivali nasprotnika, si le-ta iz igre kljub
(jalovi) premoči praktično ni uspel pripraviti nobene omembe vredne priložnosti. In zdelo se je, da so edino le še prekinitve tiste, ki bi morda lahko prinesle nekaj upanja gostom. Kar pa ni spremenil niti prosti strel v 60. minuti, ko je žoga po prostem strelu z 28-ih metrov zletela približno meter nad domačo prečko. Že v naslednji akciji se je lepa priložnost ponudila Červenemu Kuňu. Hitri Zinenko je pobegnil gostujočemu obrambnemu igralcu, a je z bližine streljal po tleh mimo gostujoče vratnice.
Glavni sodnik Jindřich Juza je s svojo avtoriteto tekmo odsodil brez napak.
Domači so tudi po izključitvi kazali aktivno igro. Na sliki Pečeny v napadalni akciji.
Neredki poskusi napadalnih akcij so potekali tudi preko Vojtěcha Šoureka (#11).
Pet minut zatem je hitro akcijo na sredini igrišča pričel Šourek, ki je kmalu zatem našel vtekajočega Zinenka, a je bil njegov strel po tleh preslab, da bi resneje ogrozil nasprotnega vratarja. V teh trenutkih je bilo jasno, da niti izključitev Spivaka ni prinesla nemira v domačo vrsto. Červeni Kuň je tudi z igralcem manj nadaljeval s svojo (preizkušeno) igro in prav nič ni bilo videti, da ima nasprotnik igralca več. Medtem ko se je nadaljevala brezzoba igra gostov, so bil še naprej domači tisti, ki so si na vsake toliko časa uspeli pripraviti (pol)priložnost. V 67. minuti so z dvema podajama izpeljali hitro akcijo, ki jo je s strelom mimo vrat
Viktor Zinenko je bil zadolžen za izvedbo kotov. Na ta račun si je pripisal dve asistenci.
zaključil Vasyl Neimyrok.
Na veselje vseh akterjev na igrišču in gledalcev ob igrišču je v 72. minuti vreme pokazalo svojo lepšo plat in zelenico obsijalo s sončnimi žarki. Modro nebo je nato spremljalo nogometaše vse do zaključnega sodniškega žvižga. Nemoč gostov je prezentirala 77. minuta, ko je žoga po strelu iz 30-ih metrov končala v naročju Veleba.
Veleba je s pravočasnim izletavanjem iz vrat večkrat preprečil nasprotniku zaključek akcij.
Ob tesnem pokrivanju gostje nikakor niso našli poti do domačih vrat. Na sliki Šourek preprečuje gostujočemu igralcu razviti napadalno akcijo.
Tudi v drugem polčasu je domača obramba z odliko opravila svoje delo. Na sliki Bezdiček v skoku z nasprotnim igralcem.
82. minuta je prinesla edino večjo napako domače obrambne vrste v celotnem srečanju. Bezdiček je približno 20 metrov od vrat slabo izbijal žogo. Ta je prišla do gostujočega
napadalca, ki je stekel sam proti domačemu vratarju. Slednji je s posredovanjem uspel preprečiti žogi pot proti vratom. Okroglo usnje se je odbilo na stran do drugega gostujočega napadalca. Slednji je poskusil z visokim strelom, po katerem je domače še enkrat več rešil okvir vrat. Veleba je bil že premagan, a se je žoga od zgornjega dela prečke odbila v gol avt.
V zaključku tekme je priložnost dobil najstarejši igralec Červenega Kuňa Libor Zaborsky.
Pet minut pred koncem srečanja je gostom vendarle uspelo omiliti poraz. Po strelu s 25-ih metrov je žoga malenkost oplazila nogo enega domačih igralcev, kar je bilo dovolj, da je spremenila smer in po krajšem odboju od tal končala v levem spodnjem kotu domačih vrat. Za kaj več kot častni zadetek je gostom
zmanjkalo volje, želje in moči. Predvsem pa jim tega niso dovolili domači.
Trener Baborsky je celotno srečanje spremljal stoje ob igrišču.
Prve tri točke po treh sušnih tekmah so Červeny Kuň (vsaj točkovno) približale sredini lestvice. Kamor po prikazanem na sobotni tekmi
Po skoraj mesecu dni so bili igralci Červenega Kuňa znova deležni čestitk za zmago.
nedvomno sodi. Glede na videno na igrišču je zmaga s 4:1 morda previsoka, a povsem zaslužena. Za prikazano gre pohvaliti prav vse domače nogometaše. Ti so od prve do zadnje minute kazali visok nivo želje, borbenosti ter podrejenosti kolektivu. Temelj njihovega
uspeha se skriva v brezhibni defenzivni igri, ki je povsem ohromila nasprotnika. Da je bilo moštvo zelo dobro pripravljeno na tekmo, potrjuje tudi odziv igralcev po izključitvi Spivaka. Kljub igralcu manj so vseh 35 minut brez težav nadzorovali dogajanje na igrišču in goste vse do konca srečanja držali v šahu.
Tri točke in suvereno zmago so igralci proslavili v krogu na sredini igrišča ob zmagovitih vzklikih iz ust kapetana Velebe.
Sobotna zmaga je dokaz, da ima Červeny Kuň mnogo več potenciala, kot ga kaže trenutni pogled na lestvico. Ob podobnih predstavah vzpon na lestvici ne bi smel biti vprašljiv. Če je razlika do prvega mesta verjetno že prevelika, nikakor ni izključen boj za končno drugo mesto. Tudi tako željena deveta liga se po sobotni tekmi ne zdi nerealna. A bi za konstantno nastopanje na višjem nivoju moštvu bilo verjetno potrebno dodati nekaj (kvalitetnih) mlajših moči.
Spremenljivo vreme, ki je te dni zajelo večji del srednje Evrope, ni prizanašalo niti jugu Češke. Nočno in jutranje deževje s sunki hladnega vetra je v zgodnjem dopoldnevu ponehalo in omogočilo mlajšim dečkom prijaznejši uvod v nogometno soboto. Ti so na svojem igrišču v t.i. EKO MB ligi okrožja uspeli izboriti prvo prvenstveno točko. Njihov uspeh je želelo nadgraditi člansko moštvo, ki ga je uro in pol po koncu njihove tekme čakal prvenstveni dvoboj proti B ekipi iz 38 km oddaljenega mesta Veseli nad Lužnico. Kljub temu, da je njihov nasprotnik v devetih krogih zbral sedem točk več, je Červeny Kuň na prvi medsebojni prvenstveni tekmi KAVAS ELEKTRO lige (kot se uradno imenuje najnižje rangirana liga okrožja Tabor) na gostovanju uspel izvleči remi 1:1 z zadetkom v zadnji minuti.
Trener cicibanov Jiři Těhnik (na sliki) je poskrbel za označitev igrišča že dan pred tekmo. Ker je nočno deževje dodobra spralo apno, je bilo pred tekmo potrebno še enkrat ponoviti nalogo.
Kmalu po zadnjem sodniškem žvižgu dvoboja mlajših dečkov je vreme znova vzelo stvari v svoje roke. Modro nebo so znova prekrili oblaki, ki so ob prihodih prvih članskih igralcev na zemljo spustili tudi nekaj kapelj dežja. Domači trener obeh selekcij cicibanov Jiři Těhnik je že dan prej poskrbel za označitev črt na igrišču. A je obilnejše nočno deževje dodobra spralo apno, zaradi česar je bilo pred srečanjem potrebno nalogo še enkrat ponoviti.
Poleg osvojene točke na gostovanju pri svojem nasprotniku je za optimizem v domači vrsti poskrbel tudi prihod vseh ključnih opor moštva. Čeprav je gledanost domačih tekem moštva Červeny Kuň močno pod (desetoligaškim) povprečjem, je redke gledalce ob prihodu k igrišču pričakalo odprto prodajno okence s ponudbo hrane in pijače. Zanjo je že pred tekmo mladih nogometašev zgodaj dopoldne skupaj s še enim klubskim prostovoljcem poskrbel predsednik (in trener) kluba Zdeněk Baborsky.
Po prihodu gostujočih igralcev je domači trener Zdeněk Baborsky za kratek čas na igrišču namenil nekaj napotkov svojim varovancem,…
…nakar so slednji nadaljevali z ogrevanjem, ki je vključevalo tudi t.i pepčka.
Prvi domači igralci so se na vse prej kot dobro pripravljeni zelenici pojavili 40 minut pred pričetkom srečanja, njihovo ogrevanje pa je vsebovalo raztezne vaje, strele na gol in igranje pepčka. Vse dokler jih ni k sebi poklical trener Zdeněk Baborsky ter jim po prihodih gostujočih igralcev podal prve napotke. Deset minut pred prvim sodniškim žvižgom so na njegovo zahtevo igralci odšli še v garderobo ter se iz nje vrnili skupaj s sodnikom. Slednji je po odsojeni tekmi mlajših dečkov uro in pol kasneje na istem igrišču delil pravico še na članski tekmi.
Uvodni pozdrav.
Prvi polčas
Uvod v tekmo je nakazal na dvoboj dveh enakovrednih ekip v katerem bi znala vlogo odigrati tudi prilagoditev na igralno površina. Predvsem tehnično podkovane ekipe, ki dajejo prednost igri po tleh, bi znale imeti na trdem in s šopi trave poraslem igrišču nemalo težav. Vsaj na prvi pogled je delovalo, da bi v povprečju precej mlajša gostujoča zasedba znala biti zaradi omenjenega dejstva vsaj delno hendikepirana. Za nameček so domači v tekmo krenili zelo odločno, agresivno in z veliko željo. Tudi zato začetne minute niso ponudile kaj več kot dveh kotov na gostujoči ter enega na domači strani.
Desni branilec Alexandr Bezdiček ter vratar Michal Veleba sta brez težav nadzorovala dogajanje na terenu.
Skozi celotno srečanje je bil med najaktivnejšimi v vrstah Červenega Kuňa Petr Pech.
Domači so pogosto pretili s hitrimi (proti)napadi. V enem od njih je Petr Pech (#3) s podajo zaposlil Petra Tomaška.
Prvi poskus v okvir gostujočih vrat so domači sprožili v sedmi minuti, ko je Viktor Zinenko s prostega strela s približno 25-ih metrov meril točno v nasprotnega vratarja. Isti igralec je minuto kasneje zaključil napadalno akcijo, ko je prejel podajo na desno stran, kjer je z bližine meril mimo bližnje vratnice. V 14. minuti se je Červenemu Kuňu ponudila lepa priložnost, ki je ni izkoristil Petr Pech. Slednji je skupaj z nasprotnim vratarjem stekel za žogo v prazen prostor. Nasprotni čuvaj mreže je po slabi oceni situacije na robu kazenskega prostora izpadel iz igre. Pechu se je nenadejano odprl prazen gol, a je žoga po njegovem strelu zadela edina gostujočega branilca.
Pred Petrom Pechom se je v 14. minuti odprl prazen gol, a je nastreljal zgolj gostujočega branilca.
Na polovici prvega polčasa je bilo jasno, da se igralci Červenega Kuňa nikakor niso ustrašili svojega nasprotnika. Še več. Če se je igra odvijala večinoma med obema kazenskima prostoroma oz. so imeli gostje malenkost več žogo v svojih nogah, so bili v napadalnih akcijah konkretnejši domači. Njihova aktivna igra je obrodila sadove v 22. minuti. Petr Tomašek se je odločil za strel proti gostujočim vratom s približno 30-ih metrov. Ker je žoga zadela v roko enega izmed gostujočih igralcev, je sodnik pokazal na prosti strel. Žogo si je še enkrat namestil Tomašek. Njegov strel z 22-ih metrov je letel točno proti gostujočemu vratarju. Ko so že vsi prisotni pričakovali, da bo slednji žogo ujel, je s svojim nespretnim posredovanjem dovolil, da mu je okroglo usnje z rok preskočilo za golovo črto.
Lukaš Pečeny je bil viden tako v obrambnih kot ofenzivnih akcijah.
Po ne ravno nevarnem prostem strelu v 22. minuti je žoga po nespretnem posredovanju gostujočega vratarja končala v mreži.
Po doseženem zadetku so gostje po pričakovanju nekoliko bolj pritisnili. Igra se je konkretneje prevesila na domačo polovico igrišča. Osredotočena igra domačih v defenzivi vseeno gostom ni pustila si priigrati omembe vredne priložnosti. Še več. V prvi naslednji napadalni akciji je domačim na najboljši možni način uspelo odgovoriti na gostujoči pritisk ter svojo prednost podvojiti. Tekla je 28. minuta, ko se je na sredini igrišča že na gostujoči polovici igrišča Petru Pechu odprlo (nerazumljivo) veliko prostora. Ta je darilo izkoristil s prodorom, ki ga je zaključil z močnim in natančnim strelom z dobrih 20-ih metrov po katerem je gostujoči vratar žogo poslal v kot. Ob levi kotni zastavici si je žogo namestil Zinenko, jo nato v zraku poslal na daljšo vratnico, kjer je bil v vratarjevem prostoru z glavo najbolj spreten Petr Heršalek.
Petr Tomašek se je razveselil svojega prvega zadetka v sezoni.
Petr Heršalek je poskrbel za povišanje domačega vodstva.
Podobno, kot po prvem, so tudi po drugem zadetku gostje pritisnili. A je tudi tokrat domača defenziva z borbenostjo, željo in medsebojno pomočjo brez večjih težav zadrževala goste daleč proč od svojih vrat. Tudi ko se je žoga znašla bližje ali v kazenskem prostoru, je zadnja obrambna linija na čelu z Alexandrom Bezdičkom ter Lukašem Pečenym uspelo razčistiti situacijo. Z dobrim spremljanjem igre je brezhibni defenzivi piko na i dodal tudi domači vratar Michal Veleba, ki je nekajkrat s pravočasnim iztekanjem iz vrat preprečil zaključek gostujočih akcij.
Tomaš Pech v napadalni akciji.
Nadaljevanje srečanja se je odvijalo po že videnem scenariju bolj ali manj na domači polovici. Kjer gostje ob agresivni in zgoščeni domači obrambi nikakor niso našli prostora za izvedbo akcije oz. strela, ki bi resneje ogrozil Velebo. V 35. minuti je sodnik po igri z roko približno meter od roba kazenskega prostora ter delno z leve strani dosodil prosti strel za goste. Niti to ni nasprotniku pomagalo, da bi sprožil proti vratom, saj je žogo uspel blokirati dobro postavljeni živi zid domačih.
Tekma se je odvijala povsem po notah Červenega Kuňa. Na trenutke je izgledalo, da so se gostje ujeli v taktično zanko domačih iz katere nikakor ne najdejo izhoda. Niti mladost in hitrost jim nista pomagali, da bi uspeli tehtnico prevesiti na svojo stran. Vse je kazalo, da bodo izkušnje še enkrat več nadvladale nad mladostjo. Temu je še dodatno pritrdilo dogajanje v zaključku prvega polčasa. V 39. minuti so domači izvedli na las podobno akcijo, kot pri drugem zadetku. Zopet je nevaren strel z 20- metrov sprožil Zinenko, po katerem je gostujoči vratar žogo odbil v kot. Da ima omenjeni igralec dodelan udarec iz kota, je dokazal s še eno izvedbo z leve strani, po kateri je bil v kazenskem prostoru najvišji njegov ukrajinski rojak Vasyl Spivak, ki je z bližine še tretjič matiral gostujočega vratarja.
Po kotu je bil v vratarjevem prostoru najbolj spreten Vasyl Spivak, ki je še tretjič poslal žogo v gostujočo mrežo.
Niti vodstvo treh zadetkov ni ustavilo igralcev Červenega Kuňa, ki so odprto a neefektivno igro nasprotnika kaznovali še z eno hitro akcijo. Tudi ta je bila podobna priložnosti iz uvoda srečanja. S to razliko, da so jo tokrat domači kronali z zadetkom. Ponovno je šlo za globinsko podajo po tleh proti gostujočemu kazenskemu prostoru. Proti njej sta stekla Vojtěch Šourek ter gostujoči vratar. Oba igralca sta pritekla istočasno do žoge. Ker je gostujoči vratar še enkrat več posredoval precej nespretno, je do žoge naposled prišla domača enajstica. Medtem ko je vratar izpadel iz igre, se je Šourek z žogo znašel v kazenskem prostoru, a sta bila ob njem že dva nasprotna branilca. Namesto poskusa strela proti sicer praznemu golu, je na robu kazenskega prostora s podajo našel samega Petra Pecha. Za razliko od identične situacije iz 14. minute je isti igralec tokrat najprej pogled usmeril proti vratom ter nato s prefinjenim strelom žogo v loku poslal v (nebranjeni) levi zgornji kot gostujočih vrat.
Igralci Červenega Kuňa so v prvem polčasu deklasirali svojega nasprotnika. Za piko na i je zelo dobro igro z zadetkom kronal še Petr Pech (#3), ki mu je mdr. čestital strelec prvega zadetka Tomašek.
Zagotovo niti največji privrženci »rdečega konja« po desetih doseženih zadetkih v devetih prvenstvenih srečanjih niso pričakovali štirih zadetkov v zgolj enem polčasu. Za nameček še proti nasprotniku z zgornje polovice lestvice. Nič čudnega torej, da so igralci v rumeno črni opremi odhajali proti garderobi v dobrem razpoloženju. Nasmeh na obrazu je bilo zaznati tudi pri (vsaj v času tekme) resnem trenerju Zdenku Baborskem.
Prvi polčas se je za domače izšel naravnost sanjsko. V oči je padla predvsem visoka učinkovitost (ki je bila v preteklih srečanjih njihova rakrana), borbenost ter taktično odlično izpolnjevanje nalog celotnega moštva, s katero so »paralizirali« mlajše« in na mnogih pozicijah tudi hitrejše goste.
Z vidika Červenega Kuňa je prava škoda, da je člansko tekmo spremljalo vsega pol ducata gledalcev (štirikrat manj, kot je njihove naslednike na dopoldanski tekmi). Kljub temu je imela peščica ljubiteljev nogometa ob prodajnem okencu možnost kupiti tako tople napitke, pivo in brezalkoholne pijače kot tudi potešiti svojo lakoto (»hot dog« in klobasa). Kar je pri desetoligaških klubih v mestih prej izjema kot pravila. In za kar si odgovorni v klubu zaslužijo pohvalo.
Kljub skromnemu obisku so v klubu poskrbeli za gostinsko ponudbo.
Kmalu po odhodu igralcev z igrišča je še enkrat več pozornost nase preusmerilo vreme. S temnega neba je začelo deževati. Za nameček je znova pričel pihati mrzel veter. Ker pred tovrstno kombinacijo ni pomagala niti manjša streha ob klubskem objektu, so se prav vsi prisotni gledalci pomaknili v klubski objekt. Kaj več poguma niso pokazali niti igralci. Ti so po prihodu iz garderob sicer zakorakali proti igrišču, a so jih neprijazne vremenske razmere prisilile, da so se hitro obrnili. Prav nič usmiljenja do igralcev pa ni pokazal sodnik. Ta je po 15-ih minutah premora s piskom v piščalko oznanil prihod na igrišče. Tako igralcem ni preostalo drugega, kot da zapustijo klubski prostor in skupaj s sodnikom krenejo v drugi polčas. Za razliko od njih se je polovica od prisotnih gledalcev odločila ostati v objektu in spremljati nadaljevanje tekme skozi okno.
Mrzel veter in dež je mlajši ljubiteljici nogometa prisilil spremljati drugi polčas skozi okno klubskega objekta.
Drugi polčas
V nasprotju s pričakovanji so v nadaljevanje tekme domači krenili zelo aktivno ter v uvodu prevzeli pobudo. Vseeno so prvi zapretili gostje. Po prostem strelu z 18-ih metrov je domačega vratarja Velebo, ki je zgolj obstal na golovi črti, rešil zgornji rob leve vratnice od katere se je žoga odbila nazaj v polje. Niti ta priložnost ni prinesla bistveno drugačne slike na igrišču. Domači so tudi v nadaljevanju kazali napadalne ambicije, medtem ko je njihov nasprotnik še naprej dajal občutek, da niti med premorom ni našel odgovora na igro Červenega Kuňa.
Tudi dobro postavljeni živi zid je bil zaslužen, da so gostje po prostem strelu zadeli “zgolj” vratnico.
Če so se gostje še naprej iskali, so jim luč na koncu njihovega predora pokazali kar v domačem taboru. V 56. minuti je preveč nervoze pokazala Spivak, za kar si je prislužil rumeni karton. Kljub opozorilu se Ukrajinec ni umiril za kar mu je striktni sodnik Jindřich Juza kmalu pokazal še drugi rumeni karton. Mnogi bi bili mnenja, da je šlo za zelo strogo odločitev. Hkrati je potrebno dodati, da je glavni delilec pravice dal že v uvodu tekme jasno vedeti, da podobnega obnašanja ne bo toleriral. Nespametna poteza Spivaka je razjezila tudi trenerja Zdenka Boborskega, ki ni varčeval z glasno kritiko na račun izključenega igralca.
Zahvaljujoč disciplinirani igri soigralcev vratar Veleba ni imel pretiranega dela.
V 56. minuti so živci popustili Vasylu Spivaku (#5), ki je po rdečem kartonu moral predčasno zaključiti s tekmo.
Trener Baborsky ni skrival nezadovoljstva nad (nespametno) potezo Spivaka.
Niti igralec manj na igrišču ni uspel prebuditi gostov. Domači so še naprej kazali aktivno igro. Prvo priložnost po izključitvi so si priigrali v 58. minuti, ko je po levi strani prodrl zelo aktivni Petr Pech. Slednji je svoj prodor zaključil s strelom znotraj kazenskega prostora, ki pa je bil preslab, da bi ogrozil sicer nezanesljivega gostujočega vratarja. Ker so domači igralci še naprej zelo dobro pokrivali nasprotnika, si le-ta iz igre kljub (jalovi) premoči praktično ni uspel pripraviti nobene omembe vredne priložnosti. In zdelo se je, da so edino le še prekinitve tiste, ki bi morda lahko prinesle nekaj upanja gostom. Kar pa ni spremenil niti prosti strel v 60. minuti, ko je žoga po prostem strelu z 28-ih metrov zletela približno meter nad domačo prečko. Že v naslednji akciji se je lepa priložnost ponudila Červenemu Kuňu. Hitri Zinenko je pobegnil gostujočemu obrambnemu igralcu, a je z bližine streljal po tleh mimo gostujoče vratnice.
Glavni sodnik Jindřich Juza je s svojo avtoriteto tekmo odsodil brez napak.
Viktor Zinenko je bil zadolžen za izvedbo kotov. Na ta račun si je pripisal dve asistenci.
Pet minut zatem je hitro akcijo na sredini igrišča pričel Šourek, ki je kmalu zatem našel vtekajočega Zinenka, a je bil njegov strel po tleh preslab, da bi resneje ogrozil nasprotnega vratarja. V teh trenutkih je bilo jasno, da niti izključitev Spivaka ni prinesla nemira v domačo vrsto. Červeni Kuň je tudi z igralcem manj nadaljeval s svojo (preizkušeno) igro in prav nič ni bilo videti, da ima nasprotnik igralca več. Medtem ko se je nadaljevala brezzoba igra gostov, so bil še naprej domači tisti, ki so si na vsake toliko časa uspeli pripraviti (pol)priložnost. V 67. minuti so z dvema podajama izpeljali hitro akcijo, ki jo je s strelom mimo vrat zaključil Vasyl Neimyrok.
Domači so tudi po izključitvi kazali aktivno igro. Na sliki Pečeny v napadalni akciji.
Neredki poskusi napadalnih akcij so potekali tudi preko Vojtěcha Šoureka (#11).
Tudi v drugem polčasu je domača obramba z odliko opravila svoje delo. Na sliki Bezdiček v skoku z nasprotnim igralcem.
Na veselje vseh akterjev na igrišču in gledalcev ob igrišču je v 72. minuti vreme pokazalo svojo lepšo plat in zelenico obsijalo s sončnimi žarki. Modro nebo je nato spremljalo nogometaše vse do zaključnega sodniškega žvižga. Nemoč gostov je prezentirala 77. minuta, ko je žoga po strelu iz 30-ih metrov končala v naročju Veleba.
Ob tesnem pokrivanju gostje nikakor niso našli poti do domačih vrat. Na sliki Šourek preprečuje gostujočemu igralcu razviti napadalno akcijo.
82. minuta je prinesla edino večjo napako domače obrambne vrste v celotnem srečanju. Bezdiček je približno 20 metrov od vrat slabo izbijal žogo. Ta je prišla do gostujočega napadalca, ki je stekel sam proti domačemu vratarju. Slednji je s posredovanjem uspel preprečiti žogi pot proti vratom. Okroglo usnje se je odbilo na stran do drugega gostujočega napadalca. Slednji je poskusil z visokim strelom, po katerem je domače še enkrat več rešil okvir vrat. Veleba je bil že premagan, a se je žoga od zgornjega dela prečke odbila v gol avt.
Veleba je s pravočasnim izletavanjem iz vrat večkrat preprečil nasprotniku zaključek akcij.
V zaključku tekme je priložnost dobil najstarejši igralec Červenega Kuňa Libor Zaborsky.
Trener Baborsky je celotno srečanje spremljal stoje ob igrišču.
Pet minut pred koncem srečanja je gostom vendarle uspelo omiliti poraz. Po strelu s 25-ih metrov je žoga malenkost oplazila nogo enega domačih igralcev, kar je bilo dovolj, da je spremenila smer in po krajšem odboju od tal končala v levem spodnjem kotu domačih vrat. Za kaj več kot častni zadetek je gostom zmanjkalo volje, želje in moči. Predvsem pa jim tega niso dovolili domači.
Po skoraj mesecu dni so bili igralci Červenega Kuňa znova deležni čestitk za zmago.
Prve tri točke po treh sušnih tekmah so Červeny Kuň (vsaj točkovno) približale sredini lestvice. Kamor po prikazanem na sobotni tekmi nedvomno sodi. Glede na videno na igrišču je zmaga s 4:1 morda previsoka, a povsem zaslužena. Za prikazano gre pohvaliti prav vse domače nogometaše. Ti so od prve do zadnje minute kazali visok nivo želje, borbenosti ter podrejenosti kolektivu. Temelj njihovega uspeha se skriva v brezhibni defenzivni igri, ki je povsem ohromila nasprotnika. Da je bilo moštvo zelo dobro pripravljeno na tekmo, potrjuje tudi odziv igralcev po izključitvi Spivaka. Kljub igralcu manj so vseh 35 minut brez težav nadzorovali dogajanje na igrišču in goste vse do konca srečanja držali v šahu.
Tri točke in suvereno zmago so igralci proslavili v krogu na sredini igrišča ob zmagovitih vzklikih iz ust kapetana Velebe.
Sobotna zmaga je dokaz, da ima Červeny Kuň mnogo več potenciala, kot ga kaže trenutni pogled na lestvico. Ob podobnih predstavah vzpon na lestvici ne bi smel biti vprašljiv. Če je razlika do prvega mesta verjetno že prevelika, nikakor ni izključen boj za končno drugo mesto. Tudi tako željena deveta liga se po sobotni tekmi ne zdi nerealna. A bi za konstantno nastopanje na višjem nivoju moštvu bilo verjetno potrebno dodati nekaj (kvalitetnih) mlajših moči.
28. oktobra, 2025
Tabor – Měšice
50 km severno od južnočeške prestolnice Češke Budejovice leži mesto Tabor. S 34 tisoč prebivalci velja za drugo največje mesto v regiji. Hkrati je tudi pomembno prometno, gospodarsko in kulturno središče regije. Razdeljeno je na 14 mestnih predelov. Najzahodnejši del mesta pripada predelu Měšice. Čeprav gre za katastrsko največji mestni predel, število prebivalcev v njem daje vedeti, da ima naselje bolj vaški pridih. Po ozemlju Měšic sta speljani dve železniški progi, avtocesta, na njem stoji še športno notranje letališče, baročni dvorec, sedež Gasilske in reševalne službe. V tem delu Tabora si je v zadnjih sezonah našel svoje domovanje tudi nogometni klub z zanimivim imenom. Ki pa je – za razliko od svojih »vaških« konkurentov v prvenstvu – konkretno v senci številnih višjerangiranih klubov v mestu.
Mestni predel Měšice zavzema vzhodni del Tabora.
Romantična pokrajina v porečju reke Lužnice zaradi velikega števila zgodovinskih spomenikov in naravnih lepot velja za enega najbolj obiskanih predelov Češke. K priljubljenosti veliko prispeva tudi mesto Tabor. Središče istoimenskega okrožja leži 75 km južno od Prage na nadmorski višini 437 m n.m. V nasprotju z večino ostalih mestnih predelov Tabora se Měšice razprostirajo na večjem območju. Na katerem prevladujejo gozdovi in polja, medtem ko je prebivalstvo skoncentrirano zgolj v vzhodnem delu (bližje centru mesta). Velika večina od skupno nekaj manj kot 1.800 prebivalcev Měšic živi v družinskih hišah. Manjši delež jih prebiva v (sicer novejših) večstanovanjskih stavbah. Čeprav se po številu prebivalstva med češkimi mesti Tabor uvršča na 29. mesto, Měšice bolj spominjajo na večje vaško naselje kot pomemben mestni predel.
Vas je leta 1296 ustanovil Zdislav iz Měšic. Njena prva pisna omemba sega v leto 1370. Lastniki Měšic so bile številne rodbine in plemiči. Iz zgodnejšega obdobja velja izpostaviti Prokopa iz Hejlovca, ki je leta 1545 kupil Měšice in v vasi zgradil renesančno trdnjavo. Leta 1699 je Jan Josef Carretto, grof Millesimo, trdnjavo prezidal v baročni dvorec. Tako dvorec kot vas sta nato večkrat menjala lastnika. Leta 1945 je dvorec prešel v last Češkoslovaške. Baročni dvorec je kot zapuščeno ruševino leta 1997 pridobil Jan Berwid-Buquoy ter začel obsežno in drago obnovo.
Postajališče Čapuv Dvur služi lokalnemu potniškemu prometu.
Nedaleč železniškega postajališča se nahaja športno letališče.
Današnji lastnik se je rodil leta 1946 pod imenom Jan Kopecký. Svoje rojstno ime je uporabljal do leta 1975. Jan Berwid Buquoy je češki in nemški politolog, od leta 2000 pa tudi predsednik Češkega inštituta za mednarodna srečanja s sedežem v dvorcu. Jan je svoje otroštvo preživljal s svojim dedkom. Po komunističnem prevratu leta 1948 se je moral dedek s svojo sudeško ženo izseliti iz Prage. Prizanešeno ni bilo niti malemu Janu, ki mu je bilo prepovedano obiskovati
Na skrajnem jugozahodnem delu Měšic vodi IV. železniški koridor iz Prage proti Češkim Budejovicam in dalje proti Linzu.
Antonov An-2 na taborskem letališču.
osnovno šolo v Pragi. Razlog za takšno odločitev totalitarnih oblastnikov je tičal v emigraciji dedkovega brata v ZDA. Po obsodbi stalinizma (leta 1956) je bilo Janu znova dovoljeno obiskovati šolo.
Pogled na južni del Tabora iz Měšic.
V južnem delu Měšic prevladujejo novejše hiše.
Skalnjak v nekdanjem kamnolomu Svete Ane.
Obvezno šolanje je končal leta 1960. Že takrat je s podporo svojega razrednika pisal samizdatsko rodoslovje. Kasneje so oba aretirali zaradi tiskanja in distribucije »odpadniške« literature ter ju odpeljali na postajo ljudske milice. Ko se je izkazalo, da v njunem primeru ni šlo za politično literaturo, se je zadeva končala le s kletvicami in grožnjami.
Na najvišji točki Měšic stoji kapela svete Anne.
Eden redkih večstanovanjskih objektov v tem delu Tabora.
Na zanimiv način izražena klubska pripadnost ob eni izmed družinskih hiš.
Podhod pod zelo prometno Pelhřimovsko ulico povezuje severno in južno del Měšic.
Ker ni bil sprejet na gozdarsko tehnično šolo, se je izučil za kuharja. V svoji mladosti se je vse pogosteje posvečal literaturi. Leta 1967 je takrat še Jan Kopecky preživel več tednov na Severnem Irskem. Po vrnitvi na Češkoslovaško je uredništvu enega izmed časopisov predložil 60 strani poročil pod naslovom »Severnoirski zapiski«. Rokopis je bil zasežen in prepovedan. Glavni razlog je tičal v avtorjevem imenovanju republikanske ilegalne organizacije IRA kot kriminalne organizacije (ne kot “revolucionarno progresivno silo”, kar je bilo takrat običajno na Češkoslovaškem), ki med širokimi množicami prebivalstva Severne Irske skoraj ni imela podpore. Nadalje je trdil, da so tako imenovani irski revolucionarji le neodgovorni pustolovci, ki so z odcepitvijo Irske od Velike Britanije in ustanovitvijo Irske republike prebivalstvo pahnili v nepredstavljivo revščino in za več desetletij ustavili napredek v tej državi. Takšne trditve so bile v takratni Češkoslovaški
nedopustne.
Po koncu t.i. Praške pomladi avgusta leta 1968 in okupaciji Češkoslovaške s strani držav Varšavskega pakta vodene iz Moskve, je emigriral na Dunaj. Tam je mdr. sodeloval z radiom Svobodna Evropa. Dve leti kasneje v Zahodnem Berlinu diplomira. Poleg izdaje številnih literarnih del v naslednjih petih letih je v takrat svobodnem delu Berlina tako ali drugače sodeloval z radijskimi in televizijskimi postajami. Po padcu Berlinskega zidu je Jan Berwid-Buquoy postal izredni profesor politologije. Predaval je na univerzah in visokih šolah v Nemčiji, Avstriji, Švici in Luksemburgu.
Današnje železniško postajališče je bilo ob regijski progi odprto pred osmimi leti.
Za razliko od južnega dela Měšic v njenem severnem delu prevladujejo starejše hiše.
Tabor in vzhodneje ležečo regijo Vysočino povezuje regionalna proga.
Leta 1997 je za simbolično 1 češko krono kupil baročni dvorec v Měšicah. V njegovo temeljito obnovo je vložil 10 milijonov čeških kron in leta 2000 skupaj z osmimi drugimi somišljeniki ustanovil Češki inštitut za mednarodna srečanja, ki med drugim sodeluje s fundacijo Konrada Adenauerja v Pragi in Berlinu.
Dvorec je za javnost odprt vse leto po predhodni najavi. Poleg nekaj stalnih razstav (o Konradu Adenauerju, J.F. Kennedyju in okupaciji Češkoslovaške s strani sovjetske armade) lahko v notranjih prostorih vidimo kar nekaj unikatnih predmetov, od katerih velja izpostaviti jedilno mizo in kavč Reinharda Heydricha (za Hitlerjem in Himmlerjem tretji človek Tretjega rajha), pisalna miza, usnjen kavč in jedilna miza s stoli Clementine Churchill (žene britanskega ministrskega predsednika v obdobju druge svetovne vojne Winstona Churchilla), komodo z ogledalom iz leta 1939 po Clausu Schenku iz Stauffenberga (glavnim organizatorjem atentata na Hitlerja), secesijska spalnica iz leta 1904 po francoskem zunanjem ministru Aristidu Briandu. Prav posebno omembo v dvorcu si zaslužijo originalna stranišča na splakovanje iz leta 1792, ki so še danes delujoča.
Centralna gasilsko reševalna postaja pokriva območje celotnega okrožja.
Večje površine za dvorcem so namenjene usposabljanju dijakov srednje kmetijske šole.
Glavnina javnih objektov v Měšicah se nahaja ob Chynovski ulici.
Dvorec stoji na Chynovski ulici po kateri vodi ena glavnih cest skozi severno polovico Měšic. Poleg grajskega vrta ga obdajajo še zgradba nižje stopnje osnovne šole in vrtca na eni ter posestvo srednje kmetijske šole, ki ima sedež v centru Tabora, na drugi strani. Pred vhodom lahko najdemo še manjšo okrepčevalnico, spomenik žrtvam svetovnih vojn ter lipo slovensko češkega prijateljstva. Lipa kot simbol obeh narodov je bila
slovesno posajena 17. septembra pred tremi leti ob prisotnosti mestnih veljakov Tabora in Škofje Loke. Gorenjsko mesto je namreč eno od partnerskih mest Tabora. Zanimivo, da je na istem mestu ponosno stala (skoraj) 300 let stara lipa, ki je leto pred posaditvijo nove padla. Tudi zato so navzoči zasajeni lipi prijateljstva zaželeli zdravo in vsaj toliko dolgo življenje, kot njeni predhodnici. Na nasprotni drugi strani Chynovske ulice se nahaja edina trgovina z živili v Mešicah, ki ima svoja vrata odprta šest dni v tednu.
Edina trgovina v tem delu Tabora je odprta med ponedeljkom in soboto.
Spomenik z imeni padlih krajanov v prvi in drugi svetovni vojni.
Zgodovina Měšic je močno povezana z baročnim dvorcem.
Prav tako ima na Chynovski ulici na skrajnem zahodnem delu Měšic svoj sedež gasilsko reševalna postaja. Gre za eno izmed
šestih tovrstnih postaj v regiji, ki pokriva celotno okrožje Tabor. Naloga tamkajšnjih reševalcev in gasilcev je varovanje življenj in zdravja prebivalcev, okolja, živali in premoženja pred požari in drugimi izrednimi in kriznimi razmerami, kot so naravne nesreče.
Eno izmed številnih avtobusnih postajališč mestnega prometa je na (neizrazitem) trgu ob dvorcu.
Z naskokom najprometnejša ulica v Měšicah je Pelhřimovska. Vodi v smeri zahod – vzhod s čimer ta predel Tabora deli na severno in južno polovico. Po njej vodi pomembna cesta, ki ima na vzhodu Měšic priključek na avtocesto (Praga – Češke Budejovice – Linz) oz. se kot
Zgledno urejen mestni javni prevoz opravljajo električni avtobusi v katerih se postajališča oznanjo tako vizualno (monitorji) kot zvočno.
državna cesta nadaljuje proti vzhodu.
Kot bi moralo veljati za večino večjih mest, je tudi v Taboru za pot po mestu najhitreje in najenostavneje uporabiti javni mestni prevoz. Sestavlja ga 17 avtobusnih linij. Dve od teh vodita skozi Měšice. Mestni avtobusi na obeh linijah večino poti skozi najvzhodnejši predel Tabora opravijo po Chynovski ulici. Linija št. 31 svojo traso zaključi na manjšem obračališču v vzhodnem predelu Mešic. Prevozi jo zgolj nekaj jutranjih ter en večerni avtobus. In še to zgolj ob delovnih dneh. Precej bolj pogosti so avtobusi na liniji št. 30, ki svojo vožnjo nadaljujejo do vzhodneje ležečega kraja Zarybnična Lhota. Nakup vozovnice lahko opravimo na avtobusu. V vsakem avtobusu je postavljen plačilni terminal. Po vstopu si na njem izberemo časovno vozovnico, plačilo pa izvedemo s prislonitvijo plačilne kartice. Kratkotrajne vozovnice imajo časovno veljavnost 10 minut (za ceno 16 čeških kron oz. 65 centov), 20 minut (20 kron oz. 82 centov) ter 60 minut (24 kron oz. nekaj manj kot en evro). Vse vozovnice do izteka veljavnosti lahko uporabimo tudi pri prestopih na druge avtobuse. Gre za enostaven in uporabniku prijazen način, ki ga (očitno) obiskovalci našega glavnega mesta ne bodo deležni niti v letu 2025…
Okrepčevalnica z vrtom v središču Měšic.
Stavba vrtca in (nižje stopnje) osnovne šole.
Kjer je bila nekdaj pošta je danes bistro.
Medtem ko imajo otroci in starejši nad 70 let javni prevoz brezplačen, je nakup vozovnic za ostale potnike enostaven in hiter. Zanje ne potrebujemo nobenih predhodno kupljenih kartic. Na zaslonu naprave, ki jo najdemo na vseh avtobusih, izberemo časovno vozovnico, zatem v spodnjem delu prislonimo plačilno kartico ter počakamo, da nam sistem potrdi plačilo. Bančna kartica je v tem času naša vozovnica, ki velja tudi ob prestopih na druge mestne avtobuse.
Obe mestni avtobusni liniji skozi Měšice imata povezavo z glavno avtobusno postajo v Taboru, ki velja za osrednje
potniško vozlišče, kjer imajo potniki možnost prestopov ne le med mestnimi in medkrajevnimi avtobusi temveč tudi nadaljevati svojo pot z vlakom z bližnje železniške postaje.
Pred tremi leti posajena lipa slovensko – češkega prijateljstva.
Če imajo mestni avtobusi svojo traso skozi Měšice speljano po Chynovski ulici, lahko prebivalci tega dela Tabora koristijo tudi medkrajevni avtobusni prevoz. Edino postajališče za avtobuse na daljših linijah je približno na sredi glavne (Pelhřimovske) ulice. Avtobusi nato nadaljujejo svoje poti do manjših mest na skrajnem vzhodnem delu Južnočeške regije (Vodice, Chynov, Nova Včelnice) oz. do prvega mesta (Pacov) v sosednji regiji Vysočina.
Po ozemlju Měšic vodita tudi dve železniški progi. Večji pomen ima proga glavnega koridora Praga – Češke Budejovice – Linz. Slednja poteka niti ne kilometer po (skrajnem jugozahodnem delu) katastra Měšic. Ravno toliko, da vključuje tudi postajališče, imenovano Tabor – Čapuv Dvur. Na njem ustavljajo potniški vlaki med Taborom in Češkimi Budejovicami (linija S2). Ob delovnikih je to 15, ob koncih tedna in praznikih pa 10 parov. V sklopu druge regijske linije (S23) je zagotovljena tudi ena dnevna neposredna povezava z mestom Jindřichuv Hradec.
Manjši bistro v poletnem času ponuja točeni sladoled, vse dni v letu pa sladice.
Vzporedno z glavno cesto skozi Měšice vodi trasa druge železniške proge. Gre za enotirno neelektrificirano regionalno progo med Taborom in krajem Horni Cerekev v sosednji regiji Vysočina. Slabih 70 km dolga proga je bila odprta ob koncu leta 1888. Na njej je tudi (preprosto) postajališče Tabor-Měšice, ki je bilo slavnostno odprto decembra 2017. Trenutno postajališče je nadomestilo
nekdanje, ki se je nahajalo približno pol kilometra vzhodneje ob progi in je bilo zaradi izgradnje avtoceste ob koncu 80-ih let prejšnjega stoletja ukinjeno. Ima status tako imenovanega postajališča na zahtevo, kar pomeni, da je potrebno svoj izstop predhodno naznaniti na vlaku s pritiskom na označeni gumb. Na progi vozijo izključno osebni vlaki. Od desetih parov v delovnih dneh jih pet zaključi oz. prične pot v glavnem mestu pokrajine Vysočina – Jihlavi. Preostalih pet zaključi vožnjo na štirih različnih predhodnih postajah (Pacov, Dobronin, Pelhřimov in Kostelec pri Jihlavi). Ob koncih tedna in praznikih progo prevozi osem parov vlakov.
Gostišče “Pod kostanjem” ob poznih popoldnevih in večerih skrbi za tradicionalno češko vzdušje.
Otroško igrišče na severnem obrobju Měšic.
Avtobusno obračališče s postajališče na eni izmed stranskih ulic.
Měšice so imele status samostojne občine od leta 1850 do 1971, ko postanejo del Tabora. Medtem ko severno od glavne ceste prevladujejo starejše družinske hiše, je na nasprotni strani ceste možno opaziti številne novejše bivalne enote. Med njimi se na blagi vzpetini med borovci nahaja kapela svete Ane. Njena predhodnica je na istem mestu zrasla davnega leta 1732. Po izročilu naj bi tu pridigal mojster Jan Hus med svojim bivanjem na bližnjem gradu. V drugi polovici 20. stoletja je zob časa pošteno načel kapelo. Obnova na začetku 21. stoletja je kapeli znova vrnila življenje.
Krožišče se navezuje na avtocesto Praga – Češke Budejovice.
Ob avtocestnem izvozu stoji hotel z restavracijo, ki ponuja ookusne tradicionalne češke jedi.
Nekaj deset metrov od kapele se nahaja kamnolom svete Ane. V njem so kamen kopali že v času prve republike (med obema svetovnima vojnama), vendar so ga zaradi slabše kakovosti uporabljali predvsem za manjše gradnje in popravila v bližnji okolici. Med drugo svetovno vojno je zemljišče kamnoloma kupil zasebnik, ki ga je po vojni prodal občini Měšice. Kmalu zatem je bilo pridobivanje kamna v njem končano. Od leta 1996 je kamnolom zaščiten z zakonom o varstvu narave. Sčasoma so nekateri
prebivalci pričeli prostor koristiti za sprostitev, zopet drugi za shranjevanje in odlaganje odvečnih stvari (smeti). Konec leta 2012 se je zato njegov zasebni lastnik odločil območje revitalizirati po lastnem projektu, za kar je uporabil lastna finančna sredstva.
Na skrajnem vzhodnem območju Měšic leži Knežji ribnik (Knížecí rybník) s hotelom.
Večji del manjšega kampa ob zahodnem bregu kampa zasedajo (retro) hiške.
Proti vzhodu vzporedno z zelo prometno cesto poteka steza za kolesarje in pešce.
V obdobju naslednjih dveh let so v kamnolomu pokosili zaraščeno grmovje, ribnike in okolico očistili steklenic, embalaže,
Krog ob ribniku ponuja prijeten sprehod.
pnevmatik in ostale vrste odpadkov. Hkrati so uredili površino dveh ribnikov, zgradili nasip za hrošče in metulje ter poravnali območje pred vhodom v kamnolom. Po končani prenovi se je kamnolom odprl za javnost kot prvo zasebno naravno območje na Češkem. Glavni cilj projekta je bil ohraniti to izjemno
okolje za prihodnje generacije in povečati njegov pomen.
Obširni travniki in polja na skrajnem južnem predelu Měšic prekinja (travnata) steza letališča. Od leta 1946 ima območje status notranjega letališča. Uporabljajo ga predvsem jadralni piloti, padalci ter piloti motornih in ultralahkih
Jesenska idila ob Knežjem ribniku.
letal. Na letališču potekajo tudi letalski mitingi, koncerti popularne glasbe in srečanja letalskih modelarjev. Letališče upravlja Aeroklub Tabor, ki ima trenutno približno 100 članov, od tega 70 aktivnih. Najmočnejša zastopanost je med jadralnimi letali (50 članov), piloti motornih letal (13 članov) in piloti balonov (10 članov). Letališče je odprto ob sredine aprila do sredine oktobra ob koncih tedna in praznikih.
V Měšicah najdemo tudi nekaj gostinskih in prenočitvenih objektov. Ob izvozu z avtoceste se nahaja hotel Elzet z restavracijo. Drugi tovrstni objekt je dober kilometer vzhodneje. Gre za hotel z welnessom in restavracijo del katerega je tudi avtokamp. Celotno območje se razprostira ob obali ribnika. Njegovo ime bi iz češčine (Knížecí rybník) lahko prevedli v Knežji ribnik. Gre za slabih 10 ha veliko vodno območje, ki je zelo priljubljeno med ribiči. Poleg obeh omenjenih hotelov z restavracijama imajo domačini možnost posedeti (večinoma ob pijači) še v gostišču Pod kostanjem (Pod Kaštanem) in kavarni Sladka magnolija.
Mestni predel Měšice zavzema vzhodni del Tabora.
Romantična pokrajina v porečju reke Lužnice zaradi velikega števila zgodovinskih spomenikov in naravnih lepot velja za enega najbolj obiskanih predelov Češke. K priljubljenosti veliko prispeva tudi mesto Tabor. Središče istoimenskega okrožja leži 75 km južno od Prage na nadmorski višini 437 m n.m. V nasprotju z večino ostalih mestnih predelov Tabora se Měšice razprostirajo na večjem območju. Na katerem prevladujejo gozdovi in polja, medtem ko je prebivalstvo skoncentrirano zgolj v vzhodnem delu (bližje centru mesta). Velika večina od skupno nekaj manj kot 1.800 prebivalcev Měšic živi v družinskih hišah. Manjši delež jih prebiva v (sicer novejših) večstanovanjskih stavbah. Čeprav se po številu prebivalstva med češkimi mesti Tabor uvršča na 29. mesto, Měšice bolj spominjajo na večje vaško naselje kot pomemben mestni predel.
Na skrajnem jugozahodnem delu Měšic vodi IV. železniški koridor iz Prage proti Češkim Budejovicam in dalje proti Linzu.
Vas je leta 1296 ustanovil Zdislav iz Měšic. Njena prva pisna omemba sega v leto 1370. Lastniki Měšic so bile številne rodbine in plemiči. Iz zgodnejšega obdobja velja izpostaviti Prokopa iz Hejlovca, ki je leta 1545 kupil Měšice in v vasi zgradil renesančno trdnjavo. Leta 1699 je Jan Josef Carretto, grof Millesimo, trdnjavo prezidal v baročni dvorec. Tako dvorec kot vas sta nato večkrat menjala lastnika. Leta 1945 je dvorec prešel v last Češkoslovaške. Baročni dvorec je kot zapuščeno ruševino leta 1997 pridobil Jan Berwid-Buquoy ter začel obsežno in drago obnovo.
Postajališče Čapuv Dvur služi zgolj potniškim vratom.
Nedaleč železniškega postajališča se nahaja športno letališče.
Antonov An-2 na taborskem letališču.
Današnji lastnik se je rodil leta 1946 pod imenom Jan Kopecký. Svoje rojstno ime je uporabljal do leta 1975. Jan Berwid Buquoy je češki in nemški politolog, od leta 2000 pa tudi predsednik Češkega inštituta za mednarodna srečanja s sedežem v dvorcu. Jan je svoje otroštvo preživljal s svojim dedkom. Po komunističnem prevratu leta 1948 se je moral dedek s svojo sudeško ženo izseliti iz Prage. Prizanešeno ni bilo niti malemu Janu, ki mu je bilo prepovedano obiskovati osnovno šolo v Pragi. Razlog za takšno odločitev totalitarnih oblastnikov je tičal v emigraciji dedkovega brata v ZDA. Po obsodbi stalinizma (leta 1956) je bilo Janu znova dovoljeno obiskovati šolo.
Pogled na južni del Tabora iz Měšic.
V južnem delu Měšic prevladujejo novejše hiše.
Skalnjak v nekdanjem kamnolomu Svete Ane.
Obvezno šolanje je končal leta 1960. Že takrat je s podporo svojega razrednika pisal samizdatsko rodoslovje. Kasneje so oba aretirali zaradi tiskanja in distribucije »odpadniške« literature ter ju odpeljali na postajo ljudske milice. Ko se je izkazalo, da v njunem primeru ni šlo za politično literaturo, se je zadeva končala le s kletvicami in grožnjami.
Na najvišji točki Měšic stoji kapela svete Anne.
Eden redkih večstanovanjskih objektov v tem delu Tabora.
Na zanimiv način izražena klubska pripadnost ob eni izmed družinskih hiš.
Ker ni bil sprejet na gozdarsko tehnično šolo, se je izučil za kuharja. V svoji mladosti se je vse pogosteje posvečal literaturi. Leta 1967 je takrat še Jan Kopecky preživel več tednov na Severnem Irskem. Po vrnitvi na Češkoslovaško je uredništvu enega izmed časopisov predložil 60 strani poročil pod naslovom »Severnoirski zapiski«. Rokopis je bil zasežen in prepovedan. Glavni razlog je tičal v avtorjevem imenovanju republikanske ilegalne organizacije IRA kot kriminalne organizacije (ne kot “revolucionarno progresivno silo”, kar je bilo takrat običajno na Češkoslovaškem), ki med širokimi množicami prebivalstva Severne Irske skoraj ni imela podpore. Nadalje je trdil, da so tako imenovani irski revolucionarji le neodgovorni pustolovci, ki so z odcepitvijo Irske od Velike Britanije in ustanovitvijo Irske republike prebivalstvo pahnili v nepredstavljivo revščino in za več desetletij ustavili napredek v tej državi. Takšne trditve so bile v takratni Češkoslovaški nedopustne.
Podhod pod zelo prometno Pelhřimovsko ulico povezuje severno in južno del Měšic.
Po koncu t.i. Praške pomladi avgusta leta 1968 in okupaciji Češkoslovaške s strani držav Varšavskega pakta vodene iz Moskve, je emigriral na Dunaj. Tam je mdr. sodeloval z radiom Svobodna Evropa. Dve leti kasneje v Zahodnem Berlinu diplomira. Poleg izdaje številnih literarnih del v naslednjih petih letih je v takrat svobodnem delu Berlina tako ali drugače sodeloval z radijskimi in televizijskimi postajami. Po padcu Berlinskega zidu je Jan Berwid-Buquoy postal izredni profesor politologije. Predaval je na univerzah in visokih šolah v Nemčiji, Avstriji, Švici in Luksemburgu.
Tabor in vzhodneje ležečo regijo Vysočino povezuje regionalna proga.
Današnje železniško postajališče je bilo ob regijski progi odprto pred osmimim leti.
Za razliko od južnega dela Měšic v njenem severnem delu prevladujejo starejše hiše.
Leta 1997 je za simbolično 1 češko krono kupil baročni dvorec v Měšicah. V njegovo temeljito obnovo je vložil 10 milijonov čeških kron in leta 2000 skupaj z osmimi drugimi somišljeniki ustanovil Češki inštitut za mednarodna srečanja, ki med drugim sodeluje s fundacijo Konrada Adenauerja v Pragi in Berlinu.
Glavnina javnih objektov v Měšicah se nahaja ob Chynovski ulici.
Dvorec je za javnost odprt vse leto po predhodni najavi. Poleg nekaj stalnih razstav (o Konradu Adenauerju, J.F. Kennedyju in okupaciji Češkoslovaške s strani sovjetske armade) lahko v notranjih prostorih vidimo kar nekaj unikatnih predmetov, od katerih velja izpostaviti jedilno mizo in kavč Reinharda Heydricha (za Hitlerjem in Himmlerjem tretji človek Tretjega rajha), pisalna miza, usnjen kavč in jedilna miza s stoli Clementine Churchill (žene britanskega ministrskega predsednika v obdobju druge svetovne vojne Winstona Churchilla), komodo z ogledalom iz leta 1939 po Clausu Schenku iz Stauffenberga (glavnim organizatorjem atentata na Hitlerja), secesijska spalnica iz leta 1904 po francoskem zunanjem ministru Aristidu Briandu. Prav posebno omembo v dvorcu si zaslužijo originalna stranišča na splakovanje iz leta 1792, ki so še danes delujoča.
Centralna gasilsko reševalna postaja pokriva območje celotnega okrožja.
Večje površine za dvorcem so namenjene usposabljanju dijakov srednje kmetijske šole.
Dvorec stoji na Chynovski ulici po kateri vodi ena glavnih cest skozi severno polovico Měšic. Poleg grajskega vrta ga obdajajo še zgradba nižje stopnje osnovne šole in vrtca na eni ter posestvo srednje kmetijske šole, ki ima sedež v centru Tabora, na drugi strani. Pred vhodom lahko najdemo še manjšo okrepčevalnico, spomenik žrtvam svetovnih vojn ter lipo slovensko češkega prijateljstva. Lipa kot simbol obeh narodov je bila slovesno posajena 17. septembra pred tremi leti ob prisotnosti mestnih veljakov Tabora in Škofje Loke. Gorenjsko mesto je namreč eno od partnerskih mest Tabora. Zanimivo, da je na istem mestu ponosno stala (skoraj) 300 let stara lipa, ki je leto pred posaditvijo nove padla. Tudi zato so navzoči zasajeni lipi prijateljstva zaželeli zdravo in vsaj toliko dolgo življenje, kot njeni predhodnici. Na nasprotni drugi strani Chynovske ulice se nahaja edina trgovina z živili v Mešicah, ki ima svoja vrata odprta šest dni v tednu.
Zgodovina Měšic je močno povezana z baročnim dvorcem.
Edina trgovina v tem delu Tabora je odprta med ponedeljkom in soboto.
Spomenik z imeni padlih krajanov v prvi in drugi svetovni vojni.
Prav tako ima na Chynovski ulici na skrajnem zahodnem delu Měšic svoj sedež gasilsko reševalna postaja. Gre za eno izmed šestih tovrstnih postaj v regiji, ki pokriva celotno okrožje Tabor. Naloga tamkajšnjih reševalcev in gasilcev je varovanje življenj in zdravja prebivalcev, okolja, živali in premoženja pred požari in drugimi izrednimi in kriznimi razmerami, kot so naravne nesreče.
Z naskokom najprometnejša ulica v Měšicah je Pelhřimovska. Vodi v smeri zahod – vzhod s čimer ta predel Tabora deli na severno in južno polovico. Po njej vodi pomembna cesta, ki ima na vzhodu Měšic priključek na avtocesto (Praga – Češke Budejovice – Linz) oz. se kot državna cesta nadaljuje proti vzhodu.
Eno izmed številnih avtobusnih postajališč mestnega prometa je na (neizrazitem) trgu ob dvorcu.
Zgledno urejen mestni javni prevoz opravljajo električni avtobusi v katerih se postajališča oznanjo tako vizualno (monitorji) kot zvočno.
Medtem ko imajo otroci in starejši nad 70 let javni prevoz brezplačen, je nakup vozovnic za ostale potnike enostaven in hiter. Zanje ne potrebujemo nobenih predhodno kupljenih kartic. Na zaslonu naprave, ki jo najdemo na vseh avtobusih, izberemo časovno vozovnico, zatem v spodnjem delu prislonimo plačilno kartico ter počakamo, da nam sistem potrdi plačilo. Bančna kartica je v tem času naša vozovnica, ki velja tudi ob prestopih na druge mestne avtobuse.
Kot bi moralo veljati za večino večjih mest, je tudi v Taboru za pot po mestu najhitreje in najenostavneje uporabiti javni mestni prevoz. Sestavlja ga 17 avtobusnih linij. Dve od teh vodita skozi Měšice. Mestni avtobusi na obeh linijah večino poti skozi najvzhodnejši predel Tabora opravijo po Chynovski ulici. Linija št. 31 svojo traso zaključi na manjšem obračališču v vzhodnem predelu Mešic. Prevozi jo zgolj nekaj jutranjih ter en večerni avtobus. In še to zgolj ob delovnih dneh. Precej bolj pogosti so avtobusi na liniji št. 30, ki svojo vožnjo nadaljujejo do vzhodneje ležečega kraja Zarybnična Lhota. Nakup vozovnice lahko opravimo na avtobusu. V vsakem avtobusu je postavljen plačilni terminal. Po vstopu si na njem izberemo časovno vozovnico, plačilo pa izvedemo s prislonitvijo plačilne kartice. Kratkotrajne vozovnice imajo časovno veljavnost 10 minut (za ceno 16 čeških kron oz. 65 centov), 20 minut (20 kron oz. 82 centov) ter 60 minut (24 kron oz. nekaj manj kot en evro). Vse vozovnice do izteka veljavnosti lahko uporabimo tudi pri prestopih na druge avtobuse. Gre za enostaven in uporabniku prijazen način, ki ga (očitno) obiskovalci našega glavnega mesta ne bodo deležni niti v letu 2025…
Okrepčevalnica z vrtom v središču Měšic.
Stavba vrtca in (nižje stopnje) osnovne šole.
Kjer je bila nekdaj pošta je danes bistro.
Obe mestni avtobusni liniji skozi Měšice imata povezavo z glavno avtobusno postajo v Taboru, ki velja za osrednje potniško vozlišče, kjer imajo potniki možnost prestopov ne le med mestnimi in medkrajevnimi avtobusi temveč tudi nadaljevati svojo pot z vlakom z bližnje železniške postaje.
Če imajo mestni avtobusi svojo traso skozi Měšice speljano po Chynovski ulici, lahko prebivalci tega dela Tabora koristijo tudi medkrajevni avtobusni prevoz. Edino postajališče za avtobuse na daljših linijah je približno na sredi glavne (Pelhřimovske) ulice. Avtobusi nato nadaljujejo svoje poti do manjših mest na skrajnem vzhodnem delu Južnočeške regije (Vodice, Chynov, Nova Včelnice) oz. do prvega mesta (Pacov) v sosednji regiji Vysočina.
Pred tremi leti posajena lipa slovensko – češkega prijateljstva.
Po ozemlju Měšic vodita tudi dve železniški progi. Večji pomen ima proga glavnega koridora Praga – Češke Budejovice – Linz. Slednja poteka niti ne kilometer po (skrajnem jugozahodnem delu) katastra Měšic. Ravno toliko, da vključuje tudi postajališče, imenovano Tabor – Čapuv Dvur. Na njem ustavljajo potniški vlaki med Taborom in Češkimi Budejovicami (linija S2). Ob delovnikih je to 15, ob koncih tedna in praznikih pa 10 parov. V sklopu druge regijske linije (S23) je zagotovljena tudi ena dnevna neposredna povezava z mestom Jindřichuv Hradec.
Manjši bistro v poletnem času ponuja točeni sladoled, vse dni v letu pa sladice.
Gostišče “Pod kostanjem” ob poznih popoldnevih in večerih skrbi za tradicionalno češko vzdušje.
Vzporedno z glavno cesto skozi Měšice vodi trasa druge železniške proge. Gre za enotirno neelektrificirano regionalno progo med Taborom in krajem Horni Cerekev v sosednji regiji Vysočina. Slabih 70 km dolga proga je bila odprta ob koncu leta 1888. Na njej je tudi (preprosto) postajališče Tabor-Měšice, ki je bilo slavnostno odprto decembra 2017. Trenutno postajališče je nadomestilo nekdanje, ki se je nahajalo približno pol kilometra vzhodneje ob progi in je bilo zaradi izgradnje avtoceste ob koncu 80-ih let prejšnjega stoletja ukinjeno. Ima status tako imenovanega postajališča na zahtevo, kar pomeni, da je potrebno svoj izstop predhodno naznaniti na vlaku s pritiskom na označeni gumb. Na progi vozijo izključno osebni vlaki. Od desetih parov v delovnih dneh jih pet zaključi oz. prične pot v glavnem mestu pokrajine Vysočina – Jihlavi. Preostalih pet zaključi vožnjo na štirih različnih predhodnih postajah (Pacov, Dobronin, Pelhřimov in Kostelec pri Jihlavi). Ob koncih tedna in praznikih progo prevozi osem parov vlakov.
Otroško igrišče na severnem obrobju Měšic.
Avtobusno obračališče s postajališče na eni izmed stranskih ulic.
Měšice so imele status samostojne občine od leta 1850 do 1971, ko postanejo del Tabora. Medtem ko severno od glavne ceste prevladujejo starejše družinske hiše, je na nasprotni strani ceste možno opaziti številne novejše bivalne enote. Med njimi se na blagi vzpetini med borovci nahaja kapela svete Ane. Njena predhodnica je na istem mestu zrasla davnega leta 1732. Po izročilu naj bi tu pridigal mojster Jan Hus med svojim bivanjem na bližnjem gradu. V drugi polovici 20. stoletja je zob časa pošteno načel kapelo. Obnova na začetku 21. stoletja je kapeli znova vrnila življenje.
Krožišče se navezuje na avtocesto Praga – Češke Budejovice.
Ob avtocestnem izvozu stoji hotel z restavracijo, ki ponuja ookusne tradicionalne češke jedi.
Nekaj deset metrov od kapele se nahaja kamnolom svete Ane. V njem so kamen kopali že v času prve republike (med obema svetovnima vojnama), vendar so ga zaradi slabše kakovosti uporabljali predvsem za manjše gradnje in popravila v bližnji okolici. Med drugo svetovno vojno je zemljišče kamnoloma kupil zasebnik, ki ga je po vojni prodal občini Měšice. Kmalu zatem je bilo pridobivanje kamna v njem končano. Od leta 1996 je kamnolom zaščiten z zakonom o varstvu narave. Sčasoma so nekateri prebivalci pričeli prostor koristiti za sprostitev, zopet drugi za shranjevanje in odlaganje odvečnih stvari (smeti). Konec leta 2012 se je zato njegov zasebni lastnik odločil območje revitalizirati po lastnem projektu, za kar je uporabil lastna finančna sredstva.
Proti vzhodu vzporedno z zelo prometno cesto poteka steza za kolesarje in pešce.
V obdobju naslednjih dveh let so v kamnolomu pokosili zaraščeno grmovje, ribnike in okolico očistili steklenic, embalaže, pnevmatik in ostale vrste odpadkov. Hkrati so uredili površino dveh ribnikov, zgradili nasip za hrošče in metulje ter poravnali območje pred vhodom v kamnolom. Po končani prenovi se je kamnolom odprl za javnost kot prvo zasebno naravno območje na Češkem. Glavni cilj projekta je bil ohraniti to izjemno okolje za prihodnje generacije in povečati njegov pomen.
Na skrajnem vzhodnem območju Měšic leži Knežji ribnik (Knížecí rybník) s hotelom.
Večji del manjšega kampa zasedajo (retro) hiške.
Krog ob ribniku ponuja prijeten sprehod.
Obširni travniki in polja na skrajnem južnem predelu Měšic prekinja (travnata) steza letališča. Od leta 1946 ima območje status notranjega letališča. Uporabljajo ga predvsem jadralni piloti, padalci ter piloti motornih in ultralahkih letal. Na letališču potekajo tudi letalski mitingi, koncerti popularne glasbe in srečanja letalskih modelarjev. Letališče upravlja Aeroklub Tabor, ki ima trenutno približno 100 članov, od tega 70 aktivnih. Najmočnejša zastopanost je med jadralnimi letali (50 članov), piloti motornih letal (13 članov) in piloti balonov (10 članov). Letališče je odprto ob sredine aprila do sredine oktobra ob koncih tedna in praznikih.
Jesenska idila ob Knežjem ribniku.
V Měšicah najdemo tudi nekaj gostinskih in prenočitvenih objektov. Ob izvozu z avtoceste se nahaja hotel Elzet z restavracijo. Drugi tovrstni objekt je dober kilometer vzhodneje. Gre za hotel z welnessom in restavracijo del katerega je tudi avtokamp. Celotno območje se razprostira ob obali ribnika. Njegovo ime bi iz češčine (Knížecí rybník) lahko prevedli v Knežji ribnik. Gre za slabih 10 ha veliko vodno območje, ki je zelo priljubljeno med ribiči. Poleg obeh omenjenih hotelov z restavracijama imajo domačini možnost posedeti (večinoma ob pijači) še v gostišču Pod kostanjem (Pod Kaštanem) in kavarni Sladka magnolija.
28. oktobra, 2025
Hraničař Horni Stropnice – AK Stryčice
V prvi domači tekmi spomladanskega dela prvenstva so Horni Stropnice gostile ekipo Stryčic. Tekma je bila za obe ekipi še toliko pomembnejša, ker sta moštvi v uvodnem krogu doživeli poraz. Kljub temu, da se je njuno prvo medsebojno srečanje končalo brez zadetkov, so na lestvici višjerangirani gostje prispeli na skrajni jug okrožja v vlogi rahlega favorita.
10. prvenstveni krog je v najnižji ligi okrožja Češke Budejovice v sicer istoimenski regiji poskrbel za dvoboj dveh ambicioznejših ekip. Za tokratno pot s skrajnega SZ okrožja (Stryčice) do JV obrobja (H. Stropnice) je gostujoči ekipi vzelo znatno več časa. Večinoma so si namreč klubi znotraj okrožij oddaljeni po nekaj minut vožnje.
Za razliko od gostujoče ekipe, ki je kmalu po prihodu stopila na
Domači igralci so garderobo zapustili ko so se gostje že dodobra spoznali zelenico.
igrišče in pričela z ogrevanjem, so domači nogometaši le počasi pričeli »curljati« na zelenico.
Trener Lešek Szypula je med številnimi (netrenerskimi) opravili pred tekmo vendarle našel nekaj minut za premislek o taktiki.
Medtem ko so se domači nogometaši posvetili ogrevanju…
…so domači prostovoljci hiteli s pripravo potrebnega za obiskovalce tekme.
V povprečju mlada ekipa Stropnic s številnimi doma vzgojenimi igralci v kadru je v tekmo vstopila malenkost aktivneje. V ofenzivnih akcijah je prednjačila njihova leva stran. Prvo pravo priložnost so si pripravili v deseti minuti, ko se je iz oči v oči z gostujočim vratarjem znašel Radek Vladyka, a je sledil slab zaključek. Večino prvega polčasa je minil v rahlem dežju, za piko na i hladnemu vremenu (4°C) je skrbel še mrzel severni veter. Vse prej kot prijazne razmere tako za akterje na kot gledalce ob igrišču domače ekipe niso kaj prida zmedle. Kljub svoji mladosti so igralci na igrišču delovali precej samozavestno. Izpostaviti velja njihovo borbenost. Dueli s precej bolj izkušenimi gosti so bili pogosti in brezkompromisni. Po pridobljenih žogah so s svojo hitrostjo povzročali nemalo težav gostujoči obrambi.
Milan Sedlak je pozicijo igralca v polju zamenjal z vratarsko po poškodbi vratarja ob koncu jesenskega dela.
V ospredju Radek Vladyka (#10), sicer še mladinec in eden izmed večine doma vzgojenih igralcev.
Gostje v prvem polčasu iz igre niso priigrali nobene resne priložnosti. Nekaj polpriložnosti so imeli iz prekinitev, a domačega vratarja jim ni uspelo resneje ogroziti. Na drugi strani so si domači sami zakomplicirali zaključke sicer lepo izpeljanih napadalnih akcij.
Ob odsotnosti prvega vratarja si je na tokratni tekmi nadel kapetanski trak Vaclav Trojan.
Jakub Lew spada med izkušenejše v domači vrsti.
Kot bi mrzel veter in nizke temperature ne bile dovolj, je po pol ure igre svoje dodal še močan dež s sodro.
Napadalni del ekipe je s svojimi obrambnimi akcijami onemogočal gostom razviti igro.
Domača obramba je bila za goste v prvem polčasu nerešljiva uganka.
Premraženim gledalcem je večji del tekme še kako prav prišel podaljšek strehe na klubskem objektu.
Kreator številnih domačih akcij je bil Dominik Chovanec (#14). Ob njem Patrik Novak (#5).
Proti koncu polčasa se je na nebu končno prikazalo nekaj jasnine. Kot bi prvi sončni žarki tega dne (ki žal niso vplivali na dvig temperature) dodatno navdihnili rdeče črne, ki so svojo boljšo igro vendarle kronali z zadetkom v 40. minuti. Akcijo po desni strani je ob neodločni gostujoči obrambi zaključil osamljeni Tomaš Kořinek, ki mu z nekaj metrov ni bilo težko poslati žogo v gostujočo mrežo.
Jan Tomašek – vodilni strelec lige.
Tomaš Kořinek je takole matiral gostujočega vratarja.
Po zadetku se je v priložnosti znašel še Chovanec.
Veselje rdeče črnih po doseženem zadetku.
Največ zaslug za zadetek domačih gre Josefu Dvořaku, ki se je na desni strani otresel obrambe gostov.
Moštvi sta na odmor odšli v povsem različnih razpoloženjih. Gostje so se v garderobi zadržali večji del odmora, medtem ko so domači nogometaši izkoristili čas za klepet s svojimi privrženci.
Na tekmah v Stropnicah je poskrbljeno tako za jedačo…
…kot tudi pijačo.
Domači trener je odmor izkoristil tudi za posvet s svojo “klapo”.
Uvod v drugi polčas ni nakazal na bistveno drugačno sliko od prvega. Stropničani so nadaljevali z agresivno igro na katero gostje nikakor niso našli odgovora. V 51. minuti se je Kořinku odprl prostor na levi strani, a je namesto drugega zadetka sledil slab zaključek. Gostje so tako ohranjali upanje na pozitiven rezultat.
Na začetku drugega polčasu bi Kořinek lahko dodal svoj drugi zadetek.
Tudi v zaključku te akcije se strelec zadetka ni ravno izkazal.
Tekmo si je ogledalo približno 60 gledalcev.
Za svoje neizkoriščene priložnosti bi lahko bili domači kaznovani v 60. minuti, ko so gostje s strelom s 17-ih metrov že premagali domačega sicer rezervnega vratarja Milana Sedlaka (prvi vratar se je poškodoval ob koncu jesenskega dela), a je domače na koncu rešila prečka.
Stryčice so počasi prevzemale pobudo. Posledično je bila žoga pogosteje na domači polovici, a vseeno večino časa daleč od domačih vrat zahvaljujoč še naprej agresivni igri Stropnic. Za pogostejše ofenzivnejše akcije je domačim bodisi zmanjkalo moči bodisi se za njih niso odločali podzavestno. Je bila pa njihova taktika onemogočanja akcij gostom uspešna. Kljub napadalnejši usmerjenosti, jim je le stežka uspevalo prihajati bližje domačemu kazenskemu prostoru. Ko jim je uspelo prebiti višje postavljeno domačo obrambo, je pravočasno odreagirala zadnja obrambna linija Stropnic s kapetanom Vaclavom Trojanom na čelu.
Številni dueli so se pogosto končali na podoben način. Po enem izmed štartov je porumenel domači strelec Kořinek (na sliki).
Napadalnejše akcije domačih so bile v drugem polčasu redke. Na sliki nenevaren poskus Josefa Holeja z glavo.
Rezultatsko odprta tekma je botrovala energičnemu spremljanju dogajanja na obeh rezervnih klopeh.
Domača defenziva je svojo nalogo opravila z odliko.
Slabih 10 minut pred koncem je igrišče zapustil Radek Vladyka.
Napadalnejše akcije domačih so bile v drugem polčasu redke. Na sliki nenevaren poskus Josefa Holeja z glavo.
Rezultatsko odprta tekma je botrovala energičnemu spremljanju dogajanja na obeh rezervnih klopeh.
Domača defenziva je svojo nalogo opravila z odliko.
Slabih 10 minut pred koncem je igrišče zapustil Radek Vladyka.
Za razliko od prvega polčasa so se domačini po dobljenih dvobojih (mnogi od njih so bili na meji prekrška) bolj kot za organizacijo napadalnih akcij odločali za izbijanje žogo kar je imelo za posledico pogostejše prekinitve.
V 68. minuti je gostom v eni od redkih uspešnih akcij uspelo pustiti obrambo domačih za seboj. Po prodoru v domači kazenski prostor je sledil padec gostujočega napadalca. Na srečo domačih je sodnik zgolj zamahnil z roko. Roko na srce, četudi bi pokazal na najstrožjo kazen, bi mu v domačem taboru težko karkoli očitali.
Oba trenerja sta celotno tekmo pospremila na nogah in z glasnimi komentarji. Domači trener Szypula je bil na trnih do zadnjega sodnikovega žvižga.
Eden od stebrov domače obrambe – Jan Charvat.
Patrik Novak je svoje obrambne naloge opravil brezhibno.
Obupni poskusi gostov ob trdni domači obrambi v finišu tekme niso resneje ogrozili domačih vrat.
V 82. minuti je po enem izmed dvobojev zapustil igrišče neumorni Radek Vladyka. Kljub pobudi Stryčicam do konca srečanja ni uspelo izpeljati nevarnejše akcije. Domači so se tako lahko veselili prvih treh točk v spomladanskem delu tekmovanja.
Oba trenerja sta celotno tekmo pospremila na nogah in z glasnimi komentarji. Domači trener Szypula je bil na trnih do zadnjega sodnikovega žvižga.
Eden od stebrov domače obrambe – Jan Charvat.
Patrik Novak je svoje obrambne naloge opravil brezhibno.
Obupni poskusi gostov ob trdni domači obrambi v finišu tekme niso resneje ogrozili domačih vrat.
V 82. minuti je po enem izmed dvobojev zapustil igrišče neumorni Radek Vladyka. Kljub pobudi Stryčicam do konca srečanja ni uspelo izpeljati nevarnejše akcije. Domači so se tako lahko veselili prvih treh točk v spomladanskem delu tekmovanja.
Gostujoči trener Kralovsky (s čepico) je po tekmi čestital domačim za zmago.
Domači nogometaši so zapustili igrišče ob glasnem aplavzu svojih privržencev.
Resda z nekaj sreče, a vendarle zaslužena zmaga Hornih Stropnic. Nemalo zaslug za prigarano zmago leži tudi v izkušnjah trenerja Szypula. V dveh tekmah proti Stryčicam so Stropničani osvojili štiri točke. Za boljšo uvrstitev (ki bi jo glede na videno morali dosegati) bodo morali domači nogometaši pokazati konstanto in zmagovalno miselnost preko cele sezone. Zgolj izkušnje in znanje trenerja ne bo dovolj.
20. aprila, 2024
TJ Hraničař Horni Stropnice
Nogometni klub Hraničař iz Hornih Stropnic velja za enega redkih v družbi najnižjerangiranih klubov, ki so večji del svojega obstoja skrbeli za svoj podmladek. Posledično zato obstoj nogometa v kraju nikdar ni bil pod vprašajem. Zgodba zglednega delovanja na področju mlajših kategorij se nadaljuje tudi v današnjem času. Največ zaslug za »pestro« igralsko zasedbo v kar štirih različnih starostnih kategorijah nosi predsednik Lešek Szypula.
Južnočeško regijo sestavlja sedem okrožij. V dveh okrožjih premorejo dovolj klubov za formiranje najnižje lige. Gre za okrožji Tabor in Češke Budejovice v katerem se nahaja tudi istoimenska regijska metropola. Na skrajnem jugu okrožja v kraju Horni Stropnice vse od konca druge svetovne vojne brez prestanka deluje lokalni nogometni klub. Skoraj osem desetletij je klubu prineslo številne športne uspehe in padce, nastale so zanimive zgodbe, skozi vse obdobje pa je klub nastopalo jedro sestavljeno iz domačih igralcev.
Nogometno igrišče s klubskim objektom.
Zgodovina in uspehi kluba
Mesece po končani drugi svetovni vojni je iz obmejnih predelov takratne Češkoslovaške potekal masovni izgon nemško govorečega prebivalstva, ki je do tedaj predstavljalo večinsko prebivalstvo v pasu nekaj deset kilometrov od meje proti notranjosti države. Eno takšnih območjih je bilo tudi na jugu današnje Češke, ob meji z Avstrijo. Povsem izpraznjene vasi je kmalu pričelo naseljevati prebivalstvo iz notranjosti države. Ravno trojica takšnih priseljencev je bila v juniju 1946 zaslužna za ustanovitev nogometnega kluba v Hornih Stropnicah, ki je sprva nosil ime »Sokol«. Prva leta so se fantje na gostovanja odpravljali kar na tovornjaku. Ker so bile ceste v obdobju po vojni v vse prej kot dobrem stanju, so same vožnje na in s tekem predstavljale prave male pustolovščine.
V 60-ih letih se klub preimenuje iz Sokola v Hraničař (slovensko »graničar«). V bližini Hornih Stropnic je bil namreč sedež enote mejne (vojaške) straže. V tistem obdobju je večino igralskega kadra pohajalo ravno iz graničarske enote.
Sčasoma se je vez med graničarji in lokalnim prebivalstvom okrepila. V 70-ih letih klub formira dve članski ekipi – A ekipo sestavljajo po večini graničarji (ti svoje tekme igrajo ob sobotah), medtem ko za B ekipo (ki igra tekme ob nedeljah) igrajo domačini. Z uvrstitvijo v prvo okrožno ligo (8. državna liga) leta 1973 klub doseže prvi vidnejši uspeh.
Naslednje desetletje je v znamenju uspehov mlajših kategorij. Temelje bodočih uspehov članskega nogometa je postavila generacija starejših dečkov, ki ji je uspela celo uvrstitev v elitno regijsko ligo.
Nogometno igrišče na dan tekme.
Rezervni klopi sta dovolj prostorni.
Pogled na klubski objekt – v delu z dvignjeno streho se nahajajo garderobe in prostor za sodnike, medtem ko bližnji del služi kot gostinski prostor za obiskovalce tekem.
90. leta veljajo za najuspešnejše obdobje nogometa v Stropnicah. Uspešnim sezonam mlajših kategorij (poleg starejših dečkov tudi ekipa kadetov) se z rezultati pridruži tudi člansko moštvo. V sezoni 1993/94 jim uspe preboj na regijski nivo (3. regijska oz. 7. državna liga), kjer nastopajo 11 sezon.
V prvem desetletju tega tisočletja izstopata še dva uspeha mlajših kategorij – uvrstitev starejših dečkov na regionalni nivo tekmovanja leta 2006 ter nato še teiste (preveriti ta podatek) generacije v kategoriji kadetov prav tako na nivo regijskega tekmovanja.
Članski ekipi leta 2015 uspe ponoviti največji uspeh generacije iz 90-ih in se uvrstiti v (najnižjo) regionalno ligo. Kljub velikim pričakovanjem pred novo sezono kvaliteta igralskega kadra ni zadostovala za obstanek. Članska ekipa se tako sezono zatem znova seli na nivo okrožja. Istočasno v klubu preneha delovati kadetska ekipa.
Ker je pred sezono 2016/17 v klubu poleg članske ostala zgolj še ekipa mlajših dečkov, se v Stropnicah odločijo za formiranje še ene kategorije – U10.
Lešek Szypula
Kar bi danes v modernem nogometu iskali zaman (oz. bi to bilo podobno iskanju igle v senu), lahko tu in tam še vedno najdemo v nižje rangiranih amaterskih klubih. Gre za osebe, ki so s klubom tako ali drugače spete večji del svojega življenja in ki jim je samoumevno lastno odrekanje v dobrobit lokalnega kluba. Eden takšnih je tudi Lešek Szypula, predsednik nogometnega kluba iz Hornih Stropnic. Gre za človeka, ki dobesedno živi za svoj klub. V kolikor nas pot zanese k stropniškemu igrišču, je velika verjetnost, da bomo tam srečali Szypulo. Bodisi se bo posvečal urejanju zelenice, treningu članskega moštva, papirologiji. Skratka, vsemu, kar je potrebno za nemoteno funkcioniranje kluba.
Predsednik kluba Lešek Szyupla.
Kot že priimek izdaja, Leškovi predniki prihajajo s Poljske. Sam je sicer rojen na drugem koncu Češke, v Ostravi. Prvič ga je pot pripeljala na jug države davnega leta 1972, ko je bil v okviru obveznega služenja vojaškega roka poslan v Horne Stropnice kot graničar. Med takrat dveletnim varovanjem meje pred zunanjim sovražnikom (kot je pogosto zvenela oguljena propagandna fraza komunističnega režima) se je prvič pobliže spoznal z nogometom v Hornih Stropnicah. Za tamkajšnji klub je namreč nastopal v ekipi graničarjev. Tri leta zatem je bila njegova povezanost s krajem za vselej zapečatena, ko se na jug države priženi. »Zvestobo« nogometnemu klubu je sklenil leta 1982. Od takrat dalje deluje v lokalnem klubu neprestano v različnih funkcijah. Ob komentiranju navad današnje mladine omeni veliko zadoščenje, da je njegova lepša polovica že v začetku
njune skupne poti sprejela nogomet kot del življenja z vsemi odrekanji, ki jih najpriljubljenejši šport terja.
Poleg uradne funkcije predsednika kluba, Szypula vodi tudi člansko moštvo ter ekipo starejših dečkov. Neuradno pa bi mu lahko nadeli tudi številne ostale nazive – hišnik, vzdrževalec, garderober, tajnik…
Za prihodnost nogometa v kraju Lešek nima strahu. Vsaj kar se tiče igralske zasedbe. Druga zgodba je vodenje kluba. Medtem ko njegova generacija povečini obiskuje tekme, kjer z druščino obujajo spomine na svoja nogometna obdobja, je predsednik Hornih Stropnic še vedno v polnem pogonu. Sam se tega problema še kako zaveda in bi si zato v klubu ob sebi želel videti še kak mlajši obraz. Bodisi kot trenerja katere od selekcij ali nekoga, ki bi ga razbremenil vseh opravil, ki jih terja vodenje kluba.
Szypula v vlogi trenerja med analizo nasprotnika pred člansko prvenstveno tekmo.
Mlajše kategorije
Danes je kar redkost naleteti na klub v najnižjih ligah, ki ob članski premore še ekipo kakšne od mlajših kategorij. Da bi bilo v klubu mlajših kategorij celo več, je malodane že pravi čudež. In za ta čudež si v Hornih Stropnicah vsekakor zaslužijo pohvale. Še posebej, ker ne gre za »muho enodnevnico«. Barve lokalnega kluba so skozi zgodovino ves zastopale različne starostne kategorije. Danes v klubu premorejo tri mlajše kategorije:
- mladinsko ekipo; zaradi pomanjkanja igralcev poteka ligaško tekmovanje mladincev za vse otroke od 15. do 18. leta. Najstniki, ki tako zaključijo nastopanje v kategoriji starejših dečkov, so sezono zatem primorani tekmovati tudi proti tri leta starejšim vrstnikom. Mladinska ekipa H. Stropnic trenutno v enotnem tekmovanja okrožja zaseda 7. mesto (od skupno 11-ih ekip).
- Starejši dečki (U-12); 24 ekip v okrožju je razvrščenih v dve skupini. V svoji skupini trenutno H. Stropnice zasedajo prvo mesto. Po končanem prvenstvu se zmagovalca obeh skupin med seboj pomerita za prvaka okrožja.
- Mlajši dečki (U-10); v okrožju nastopa 46 ekip, ki so razvrščene v štiri skupine. Horni Stropnice v svoji skupini trenutno zasedajo drugo mesto.
Prostorni klubski objekt omogoča, da imajo domače mlajše selekcije svojo garderobo (na sliki).
Da klubu uspe zvabiti otroke na nogometni trening, je pomembno sodelovanje z osnovo šolo in tudi vrtcem. Po besedah predsednika Szypala jim to dobro uspeva. Da imajo v klubu dovoljšne število otrok in mladine za tri ekipe različnih starostnih kategorijah, gre nedvomno zasluga ravno omenjenemu. Stropniška nogometna ikona ob omembi otrok poudari, da je sam ves čas pozoren na otroke iz bližnjega vrtca in nekaj deset metrov oddaljenejše šole. Takoj, ko opazi pri otrocih veselje do brcanja žoge, jih poskusi zvabiti k organizirani vadbi.
Prostorna garderoba članov.
Klubski prostor namenjen obiskovalcem.
Infrastruktura
Nogometno igrišče s klubskimi prostori se nahaja v južnem delu kraja. Z ene strani ga obdaja večji hlev s katerega je v času tekem slišati glasno mukanje številnih krav, gasilski dom ter novejši večprostorni objekt. Klubski objekt je vzdolž celotne dolžine igrišča. V njem se nahaja nekaj garderob (zanimivo, da imajo tako domače mlajše kategorije kot člani svojo garderobo; obe sta prostorni), prostor za sodnike, večji prostor z nekaj mizami in stoli, kjer je v času tekem gledalcem na voljo gostinska ponudba ter toalete. Klopi ob igrišču je minimalno. Večina gledalcev tako tekme spremlja stoje ob klubskem objektu. Ob slabem vremenu se podaljšek strehe na objektu za ljubitelje nogometa pokaže kot zelo koristen detajl.
Sama travnata površina ni kdovekaj. Tu in tam neravna površina sicer ne odstopa bistveno od povprečnega izgleda igrišč na tem nivoju.
Besedo, dve, velja nameniti tudi že omenjenemu novejšemu objektu za enim izmed golov na katerem je v času tekem tudi LED semafor. V njem se mdr. nahaja tudi telovadnica, ki jo domači nogometaši koristijo za treninge v hladnejšem delu leta, ter večji skupni prostor, ki ga klub prav tako uporabi ob posebnih priložnostih.
Novejši objekt za golom služi klubu za različne dejavnosti.
Telovadnico v objektu ob igrišču uporabljajo nogometaši v obdobju, ko vremenske razmere ne omogočajo trening na travi.
Nogometni klub večkrat koristi tudi klubske prostore v istem objektu, kot je telovadnica.
Medijska pokritost in cilji kluba
Klub premore spletno stran, ki jo tekoče nadgrajuje z informacijami o prihajajočih in odigranih tekmah vseh aktivnih selekcij. Na njej je možno najti tudi nekaj zanimivosti iz klubske zgodovine. Poleg tega ima svoj prostor tudi na oglasni deski občinske stavbe, ki ga klub prav tako koristi za informiranje o terminih prihajajočih tekem.
Iz pogovora s predsednikom Szypalo gre razumeti, da je glavni cilj kluba predvsem poskrbeti za kontinuiteto trenutnega delovanja, kar je povezano tudi s financami. Prilivi v klubsko blagajno so bolj ali manj odvisni od javnega denarja. Od tega jim občina nameni 50.000 kron (2.000€, op. avtorja) na sezono za delovanje mlajših selekcij. Zasebnega denarja je minimalno (po besedah Szypala tudi zaradi zakonodaje, ki podjetjem v primeru sponzoriranja ne omogoča nobenih olajšav). Ne tako zanemarljiv vir klubskega prihodka pa nanese tudi od prodaje hrane in pijače v času tekem.
Na občinski oglasni deski v centru kraja je objavljen razpored tekem vseh klubskih selekcij za prihajajoče dni.
Kot je to v navadi pri navijačih, so oči večinoma usmerjene v rezultate članske ekipe. Velika prednost kluba je, da večino igralcev v članski ekipi črpa iz lastnega bazena. Ambicioznejši igralci si seveda poiščejo višjerangirane klube v okolici. Nekateri se kasneje vrnejo v svoj matični klub, zopet drugi so zvesti rdeče črnemu dresu vse od mlajših kategorij. V povprečju (za ta nivo tekmovanja to velja še toliko bolj) gre za zelo mlado ekipo. Kar nekaj igralcev v članskem dresu nastopa tudi za mladince.
Po spletu nesrečnih okoliščin so Horni Stropnice pred dvema sezonama izpadle iz druge lige okrožja v najnižji rang. Lansko sezono so zasedle tretje mesto, a zgolj točko za prvima dvema moštvoma (ki sta se obe uvrstili ligo višje). Aktualno ekipa zaseda četrto mesto, kar je manj od pričakovanj. Razloge za slabše rezultate vidi domači strateg
predvsem v miselnosti igralcev (kot predstavnik »stare šole« bi si želel večjo podrejenost nogometu v življenjih igralcev), odsotnosti prvega vratarja (ki je staknil poškodbo ob koncu jesenskega dela sezone) ter pogostih izostankih igralcev (»Zaradi mladosti se nam na tekmah toliko bolj pozna manjko vsakega igralca«).
Člani, ki sicer trenirajo dvakrat tedensko (torek in petek) so v letošnji sezoni prikazali tudi nekaj zelo dobrih predstav. Kar nedvomno pritrjuje dejstvu, da so zmožni več, kot aktualno kaže lestvica. Glede na velik zaostanek za prvim mestom (ki kot edino vodi ligo višje) je letošnji vlak napredovanja že odpeljal. A ob pravi angažiranosti in volji ne gre dvomiti, da jih že prihodnjo sezono (znova) čaka boj za sam vrh lestvice.
Članska ekipa TJ Hraničař Horni Stropnice pred uvodno domačo tekmo spomladanskega dela prvenstva sezone 2023/24.
19. aprila, 2024
Horni Stropnice
Večji del mejnega območja med Češko in Avstrijo prekrivajo blaga hribovja. Cela štiri desetletja je bil obmejni predel med takratno Češkoslovaško ter sosednjima Avstrijo in Zahodno Nemčijo ljudem nepristopen. Po padcu totalitarnega režima ob koncu 80-ih let je velik del obmejnih predelov končno lahko svobodno zadihal. Država je mnoga obmejna območja razglasila za naravne parke, ki so kmalu pričela privabljati turiste željne aktivnega preživljanja prostega časa.
Eno takšnih območij je tudi hribovje Novohradske hory, ki se razteza na jugu Južnočeške regije. Njegovi obronki na južni (avstrijski) strani segajo vse do Donave. Eno izmed (manjših) središč tega dela so Horni Stropnice. Mestece, ki z bližnjimi vasmi šteje necelih 1.500 prebivalcev, je od regijske prestolnice (Češke Budejovice) oddaljeno 35 km. Zgolj nekaj kilometrov južneje in vzhodneje od kraja poteka mejna črta z južno sosedo Avstrijo.
Poleg vrtca (na sliki) je v mestu od leta 1977 tudi osnovna šola.
Manjša avtobusna postaja se nahaja v centru kraja.
Središče Hornih Stropnic izpred cerkve sv. Nikolaja.
Prve omembe naselja segajo v konec 12. stoletja, medtem ko Stropnice (kakor so se prvotno imenovale) dobijo status samostojnega kraja leta 1849.
Prvotni načrti speljati skozi vas železnico se kasneje niso uresničili, kar je Stropnicam onemogočilo večji gospodarski razcvet. Kljub temu se je kraj razvil v manjši center družabnega dogajanja s svojo pošto, žago, muzejem, cementarno, tkalnico ter do leta 1895 tudi pivovarno. Po uveljavitvi Münchenskega sporazuma leta 1938 je mesto priključeno nacistični Nemčiji.
V centru je skoncentrirana večina pomembnejših objektov. Na sliki stavba občine v kateri se nahaja pošta in turistična info točka.
Marianski stolp iz leta 1765 ter romansko gotska župnijska cerkev sv. Nikolaja v centru Hornih Stropnic.
Skozi kraj poteka lokalna cesta, ki zaradi redkejšega prometa ne predstavlja večjega bremena za lokalno prebivalstvo. Manjša avtobusna postaja v centru Hornih Stropnic služi povezavam do bližnjih mest (Nove Hrady, Trhove Sviny, Benešov nad Černou) ter okoliških vasi, ki so v lepih dneh priljubljen cilj izletnikov. Ob koncih tedna in praznikih je avtobusov nekaj manj, a vseeno dovolj, da obiskovalci dan preživijo brez jeklenega konjička.
Na južnem koncu Stropnic se ob nogometnem igrišču nahaja novejši večnamenski objekt. V njem so prenočišča (primarno namenjena organiziranim skupinam športnikov), telovadnica, savna, klubski prostori ter restavracija.
Med lokalno in stransko cesto se v centru kraja razprostira zeleni pas s (trenutno še praznim) vodnjakom, spomenikom posvečen vrnitvi češke zemlje njenim prebivalcem po koncu druge svetovne vojne, Marianski stolp iz leta 1765 ter cerkev sv. Nikolaja katere temelji segajo v konec 13. stoletja.
Zahvaljujoč neokrnjeni naravi Novohradskih hor pot v Horne Stropnice najdejo tudi turisti. Ti se lahko poleti ohladijo v naravnem kopališču, ki sprejme do 300 obiskovalcev (vstop je brezplačen!). Najpogostejši gostje so kolesarji in pohodniki, ki v bližnji okolici najdejo nemalo ciljev za aktivno preživljanje prostega časa.
Letno naravno kopališče sprejme do 300 obiskovalcev.
Večina prebivalcev Hornih Stropnic prebiva v manjših večstanovanjskih stavbah.
Spomenik v centru Stropnic je posvečen vrnitvi češkega prebivalstva v kraj po koncu druge svetovne vojne.
Okolica Hornih Stropnic ponuja številne možnosti za aktivno preživljanje prostega časa. Območje Novohradskih hor je bilo leta 2000 razglašeno za naravni park. Vrhovi hribovja, ki leži tudi v sosednji Avstriji, so vsi lahko dostopni – 16 od njih jih presega 1000 metrov. Na sliki vrhova Visoka (1034 m) ter desno Kravi hora (953 m). Na vrhu slednje je postavljen tudi razgledni stolp.
Vas Dobra Voda z od daleč vidno mogočno cerkvijo Marije Tolažnice že od začetka 18. stoletja množično obiskujejo romarji.
V obdobju komunizma nepristopno območje danes privablja turiste z obeh strani meje. Na sliki območje nekdanjega mejnega prehoda Šejby (nemško Scheiben).
Pogled proti Hornim Stropnicam z obronkov Novohradskih hor.
V pritličju občinske stavbe se nahaja info točka ter pošta (odprta vse delovne dni) kjer je možno kupiti tudi spominke. V kraju sta dve trgovini z živili (manjša je odrta vse dni v tednu), nekaj turističnih objektov z gostinsko ponudbo ter možnostjo prenočevanja.
Severno od Horne Stropnice se nahaja krajinski park in naravni spomenik Terezina dolina (češko Terčino oz. Terezino udoli). Park ob reki Stropnici je v 18. stoletju dal postaviti grof Jan Nepomuk Buquoy na pobudo svoje žene, grofice Terezije Buquoy. Po njej nosi dolina ime. Podoba t.i. angleškega parka je sledila takratnim smernicam preživljanja časa v neokrnjeni naravi. Del parka je tudi umetno postavljen slap, visok približno 20 metrov. Park je danes priljubljena točka turistov in domačinov.
18. aprila, 2024
AK Stryčice
Južnočeško regijo sestavlja sedem okrožij. V dveh okrožjih je število nogometnih klubov dovoljšnje za organizacijo tekmovanja tudi v najnižji ligi. Eno od teh okrožij so Češke Budejovice, imenovano po regijskem središču.
Dolga desetletja je bil glavni steber dogajanja v vasi nogomet. Tako ali drugače je bil z njim povezan ves moški del vasi – kdor ni nosil dres vaškega ponosa je pomagal klubu na drugačen način.
Nogometni klub v vasi je bil ustanovljen leta 1954 pod imenom Sokol Stryčice. V 70-ih letih se zanimanje za žogobrc pokaže tudi med mlajšimi iz bližnjih vasi in klub posledično (za nekaj sezon) prijavi v tekmovanje tudi ekipo mlajših dečkov.
Članska ekipa svoj rezultatski vrhunec doseže v 90-ih letih z nastopanjem v najvišji ligi okrožja.
Podobno, kot v (naj)manjših nogometnih sredinah, se je tudi v Stryčicah sčasoma pokazalo, da vaški proračun ne bo zmogel v dovoljšnem obsegu finančno podpirati nogometa. Na pomoč klubu priskoči sosednja vas (iz katere je sicer prihajalo kar nekaj igralcev). Posledično klub v sezoni 2012/13 v svoj naziv doda ime sosednje vasi in v novo tekmovalno sezono vstopi pod imenom Sokol Radošovice Stryčice. Igralci in ostali ljubitelji nogometa so si lahko oddahnili. Nogometaši so še naprej skrbeli za praktično edino dogajanje in druženje v vasi. Vseeno pa tudi to obdobje ni trajalo prav dolgo. Leta 2018 namreč klub zaradi premajhnega števila igralcev dokončno zaključi s tekmovanjem.
Vaška zelenica z objektom ob njej je tako po 64-ih letih vstopila v svoje najbolj žalostno obdobje. Plevel je počasi prerasel travnik, že tako ne ravno moderne garderobe pa so se bile primorane vdati zobu časa.
A nogometni bogovi so se v primeru Stryčic odločili postaviti se na stran tega edinstvenega športa. Usodni trenutki, ki so bili povod ponovne oživitve nogometa v vasi, so se odvijali v predzadnji sezoni v bližnjem večjem mestu Netolice. Tamkajšnji nogometni klub je v sezoni 2021/22 nastopal z dvema ekipama – prva ekipa je igrala 2. regijsko ligo, B ekipa pa je nastopala v prvi okrožni ligi. Klubski možje so se v zimskem premoru odločili, da bodo po končani sezoni ukinili svojo B ekipo. Ker je tovrstna novica do igralcev in trenerja prišla preko virov izven kluba, mnogi med njimi niso skrivali razočaranja. Takrat se je odločil stvari v svoje roke vzeti Bohumir Propš, sam nekaj časa član Netolic, predtem pa je nastopal tudi za Stryčice. Tako kot njegov oče in stari oče. Skupaj s skupino nezadovoljnih igralcev, trenerjem in ob podpori bližnjih sorodnikov se je odločil ustanoviti nov klub.
Prva dilema je bila določiti lokacijo igranja domačih tekem. V bližnji okolici so se ponujale tri vasi s podobno nogometno usodo – zapuščenim igriščem in brez nogometne ekipe. Če je bila zaradi družinske poti odločitev za Stryčice logična (in enostavna), so naslednji koraki terjali mnogo več odločnosti in odrekanja. A fantom ni bilo težko zavihati rokave in v nekaj mesecih jim je uspelo postaviti temelje novega kluba.
Eno od možnosti uresničitve zadanih infrastrukturnih ciljev tako vidijo v sodelovanju z bližnjo šolo, preko katere bi lahko klub prišel do določenega zneska v obliki donacije za vzdrževanje igrišča. Drugo (delno) rešitev glede namakanja so v klubu medtem že našli. Povezali so se namreč s prvoligašem iz Čeških Budejovic (Dynamo), ki je pred sezono pod svojimi pomožnimi igrišči menjal zadrževalnike vode. Za simbolično ceno so enega od rabljenih rezervoarjev odkupili od prvoligaša. Z njim bo klub postal neodvisen od javnega vodovoda, predvsem pa bo imel možnost vzdrževati sicer zelo dobro pripravljeno zelenico.
Stryčice so tako eden izmed klubov, ki so se to sezono znova vrnile na nogometni zemljevid. V tekmovanje so se prijavile pod imenom A(tleticky) K(lub) S(tryčice).
V klubu vsekakor ne skrivajo visokih ambicij. Po besedah Propša je želja že prihodnjo sezono prijaviti v tekmovanje vsaj eno mlajšo selekcijo. Kar je pogoj, da klub prejme tudi nekaj denarnih sredstev s strani nogometne zveze.
Cilj članske ekipe v tej sezoni je osvojitev prvega mesta in posledično uvrstitev stopničko višje. Srednjeročni cilj pa je vezan na igranje v regionalni ligi (kar v tem hipu pomeni napredovanje vsaj tri lige višje). Glede na igralski kader so cilji logični. Klub ima namreč registriranih kar 32 igralcev (resda jih je trenutno nekaj poškodovanih). Peterica igralcev je prestopila iz že prej omenjenih Netolic. Ker so bili pod pogodbo, je bilo za njih potrebno plačati odškodnino, ki je za vsakega od igralcev znašala 12.500 kron (dobrih 500€). Skoraj bi si upal napisati, da prav noben klub v najnižji ligi nima tako dolg seznam igralcev (večinoma je slika ravno obratno in klube muči pomanjkanje igralcev). V primeru uvrstitve ligo višje se tako ponuja možnost formiranja B ekipe. Na Češkem imajo namreč klubi možnost prijaviti dve ali več ekip v članska tekmovanja. Edini pogoj je, da ekipi/e ne nastopajo v isti ligi.
Glede na vsa dejstva je klub svojo prvo nalogo opravil z odliko. Klubi na najnižjem nivoju se danes v veliki večini borijo s preživetjem. V Stryčicah je slika ravno obratna – klub je tako po organizacijski strani kot po pogojih dela že v tem trenutku nad nivojem marsikaterega višje rangiranega kluba. In kar je najpomembnejše – je neodvisen od javnih financ. Zdi se, da so v tem trenutku izpolnjeni vsi pogoji na poti k zgodovinskemu uspehu. Ali bo novoustanovljenemu klubu uspelo preseči dosežke predhodnih generacij je torej odvisno zgolj od njih samih.
V najnižji ligi okrožja Češke Budejovice v tej sezoni nastopa 10 klubov. Liga je letos dobila celo svojega sponzorja. Gre za podjetje »Južnočeški festival jazza«, ki vsako poletje organizira jazzovske koncerte znanih svetovnih izvajalcev v tem delu Češke. Uradno se tekmovanje imenuje »Jezz IV. třida muži« (mimogrede, klubi od sponzorja lige nimajo nobene finančne koristi – ves prispevek za ime namreč konča v blagajni okrožne nogometne zveze). Poleg Stryčic še nekaj klubov ne skriva ambicij po napredovanju. Med njimi so tudi Horni Stropnice, ki so v lanski sezoni osvojile tretje mesto, a le točko za prvo- in drugouvrščeno ekipo. In prav ta ekipa je zadnjo soboto prispela v goste k Stryčicam. Obe ekipi sta z zmago v prvem krogu nakazali svoje ambicije. Šlo je torej za pravi derbi (na sicer najnižjem nivoju), ki bi morda že znal postreči z marsikaterim odgovorom. Kot zanimivost – kraja sta si med seboj oddaljena skoraj 60 km – od vseh klubov v ligi ravno ta dva loči največja razdalja. Pa tudi sicer gre za kar precejšnjo razdaljo na nivoju okrožij.
Na dan tekme je obiskovalce pri vhodu pričakala ponudba klubskih rekvizitov. V zameno za vstopnino 30 kron (1,2€, obvezna za polnoletne predstavnike močnejšega spola) smo gledalci prejeli 4-strani klubski bilten v katerem je naveden seznam igralcev, fotografije obnove igrišča ter razpored jesenskega dela sezone. Kot prvi kupci v klubskem fanshopu se lahko pohvalijo najmlajši prebivalci Stryčic.
Če ne vsi, pa nas je bila zagotovo velika večina v soboto prisotnih na nogometni tekmi prvič priča znani melodiji, ki je domače igralce pospremila na poti na igrišče. Sodeč po melodiji, ki jo sicer slišimo ob torkovih in sredinih večerih iz malih ekranov, gre sklepati, da ambicije kluba nemara segajo še mnogo višje…
Po uvodni priložnosti gostov, so bili v nadaljevanju večino časa domačini aktivnejši. A jim kakšne zares lepe priložnosti ni uspelo sestaviti.
Domači vratar Ladislav Kralovsky (sicer trenerjev sin) je bil večji del prvega polčasa brez pravega dela. Tudi zahvaljujoč zanesljivi obrambi na čelu s kapetanom Alešem Kralovskym (6). Ko pa je gostom tik pred polčasom le uspelo izigrati domačo obrambo in že premagati vratarja, se je domačim nasmehnila sreča, saj so gostje (precej nespretno) v eni akciji žogo kar dvakrat poslali v okvir domačih vrat.
Drugi polčas se je nadaljeval podobno kot prvi. Z jalovo pobudo domačih, a brez pravih priložnosti. Številni dueli so bili pokazatelj pomembnosti srečanja za obe ekipi. Nekoliko večji pritisk in nervozo je bilo čutiti pri domačih. Posledično so iskali hitre rešitve z vse več visokimi žogami. A so gostje kot po pravilu dobivali vse zračne dvoboje.
»Mladinec« med sodniki je tekmo odsodil presenetljivo dobro. Sploh glede na precejšnjo nervozo pri obeh ekipah, ki se je kazala tudi v številnih pritiskih na delivca pravice. Morda bi kdo drug na njegovem mestu pokazal kak karton več. A ključno za dobro oceno je bilo, da se je svojega kriterija držal skozi celo tekmo.
Kljub igralcu manj se podoba na igrišču ni bistveno spremenila. Domačini so sicer kazali več želje po zmagi, a so bili v sicer redkih zaključkih akcij (strelih od daleč) nenatančni. Domača klop je poskusila še z nekaj menjavami, ki pa tudi niso spremenile poteka srečanja.
Tekma se je na koncu končala brez zadetkov. Zaslužena delitev točk potrjuje, da zna tudi letošnja sezona postreči z napetim ligaškim tekmovanjem in zanimivimi dvoboji.
9. septembra, 2023