Kategorija: Južnomoravska

Vranov nad Dyji – Bližkovice B
Po tem, ko so spomladanski del prvenstva v najnižjih ligah kot prvi pred tednom dni pričeli v nekaterih okrožjih Osrednječeške regije, so se jim zadnji marčevski konec tedna pridružila še mnoga okrožja širom Češke. Med njimi tudi Znojmo v Južnomoravski regiji, kjer je v skupini A zadnjeuvrščena ekipa Vranova nad Dyji v močno spremenjeni zasedbi napram jesenskemu delu na svojem terenu pričakala B ekipo iz dobrih 20 km oddaljenega kraja Bližkovice.
Pogled na lestvico je goste postavljal v jasno vlogo favorita. Čemur je pritrjevala tudi njihova domača zmaga (3:0) na medsebojni tekmi v jesenskem delu prvenstva. A ker je šlo za enega nižjih porazov ekipe Vranova v tekoči sezoni, je med
Podobno kot pri nas, je zima s svojim repom pošteno zamahala tudi na Češkem. Mrzel severni veter, ki je dan pred tekmo bril nad južnim delom Morave, se je v soboto polegel. Kljub temu se je Vranov v sobotno jutro prebudil z rahlim sneženjem, ki je ob koncu dopoldneva ponehalo. Temperatura se niti v drugi polovici dneva ni kaj prida dvignila in tako so nogometaše v uvodni tekmi nadaljevanje prvenstva pričakale vse prej kot spomladanske razmere.
Domači predsednik Vilem Kratochvil je čas pred tekmo izkoristil tudi za zapis imen vseh igralcev.
Ogrevanje pred tekmo je med igralci Vranova potekalo v sproščenem vzdušju.
bolj optimističnimi privrženci domačih vseeno tlelo upanje po izboljšanju dokaj klavrne točkovne bere. Ob najbolj idealnem scenariju in tremi vpisanimi točkami bi Vranovčani lahko celo prehiteli najbližjega zasledovalca…
Pred pričetkom srečanja je nekaj napotkov svojim varovanem namenil izkušeni trener Luboš Dubec (na sliki s torbo v roki).
Mnogo bolj, kot pogled na lestvico, je tako predsednika kluba Vilema Kratochvila kot trenerja moštva Luboša Dubeca pred tekmo zanimalo, kako se bo na terenu
odrezala konkretno prenovljena zasedba. Ravno prvi od omenjene dvojice je s svojim prihodom uro pred pričetkom tekme odprl sobotno nogometno dogajanje v mestecu ob reki Dyji. Kratochvil je čas pred tekmo mdr. izkoristil tudi za zapis imen vseh igralcev na tablo obešeno v domači garderobi. Nemara tudi kot pomoč pri vseh formalnostih vezanih
Uvodni pozdrav obeh ekip.
na prihode novih igralcev. Ravno zimsko dogajanje s številnimi odhodi in prihodi igralcev je poskrbelo, da je v dresu Vranova uvodno spomladansko tekmo nastopila točno polovica novih igralcev (na tekmo jih je namreč prispelo 12).
Prvi polčas
Uvod v tekmo je razodel nemara vse nogometne zakonitosti o pomembnosti uigranosti ekipe. Tudi na tekmah najvišje rangiranih ekip proti nižjeligašem se le redko dogaja, kar so bili sicer redki ljubitelji nogometa deležni na sobotni tekmi v Vranovu. Tekla je tretja minuta, ko si je domača obramba privoščila prvo od mnogih napak in s slabo reakcijo ter neodločnostjo omogočila gostujočemu napadalcu, da je sam stekel proti domačemu vratarju Tadeašu Müllerju, ki je izven vratarjevega, a znotraj kazenskega prostora zrušil nasprotnega igralca. Sodniku Miroslavu Fousku ni preostalo drugega, kot pokazati na belo točko. Čeprav so gostje zahtevali tudi rdeči karton za domačega čuvaja mreže, je slednji za prekršek (pravilno) prejel rumeni karton. Gostje so strel z najstrožje kazni realizirali.

Prvi strel domačih v uvodu srečanja ni resno ogrozil gostujočih vrat.
Že v tretji minuti je po prekršku vratarja Tadeaša Müllerja sodnik Miroslav Fousek pokazal na najstrožjo kazen.

Domači vratar je bil ob strelu z enajstih metrov nemočen.
Zgolj minuto kasneje so gostje izvedli hitro akcijo ob kateri je znova naivno in prelahko izpadla domača obrambna linija. Gostujoči napadalec je svoj solo prodor zaključil z drugim zadetkom. Komaj se je na semaforju pokazala peta minuta, že je bilo na njem potrebno korigirati tudi rezultat. Še enkrat več se je obramba pokazala za prepočasno. Tokrat gostujočemu napadu na levi strani obrambe ni mogel parirati Josef Dohnal in gostje so še enkrat več z bližine matirali nemočnega Müllerja.
Komaj 12 minut srečanja je minilo, ko so igralci Vranova že četrtič pobrali žogo iz svoje mreže.
V razponu zgolj dveh minut so gostje kar trikrat uspeli žogo spraviti v domačo mrežo. Svoje prve tri priložnosti so tako uspeli realizirati in praktično odločili tekmo še preden so se sploh pošteno preznojili. Kljub temu so gostje nadaljevali svojo napadalno igro. V osmi minuti so iz avta poslali visoko žogo v domači kazenski prostor, kjer so akcijo zaključili s strelom z glavo, po katerem je žoga zletela mimo leve domače vratnice.
Nezanesljiva in počasna domača obramba je le stežka parirala gostujočim napadalcem.
Svojo naslednjo priložnosti, ki jim jo je znova ponudila neodločna domača obramba, so gostje kronali še s četrtim zadetkom. Po izvedbi gol avta je žoga poletela na domačo polovico. Gostujoči napadalec je preigral nezanesljivo domačo defenzivo ter svojo akcijo zaključil s strelom po tleh s približno 15-ih metrov. Če pri prvih treh gostujočih zadetkih domačega vratarja Müllerja ne gre kriviti, je tokrat tudi on s slabim posredovanjem pripomogel k še višjemu zaostanku.
Robustni gostujoči napadalec je povzročal sive lase obema branilcema Vranova – Adamu Benešu ter levo ob njem Josefu Dohnalu.
Za zanimivo situacijo je poskrbela 14. minuta, ko je gostujoči napadalec pobegnil Adamu Benešu. Po padcu v domačem kazenskem prostoru je sodnik sprva zapiskal prekršek po katerem bi sledil nov kazenski strel. A je po odločnem priznanju gostujočega napadalca svojo odločitev spremenil, igralec pa si je za svojo pošteno potezo prislužil aplavz igralcev obeh moštev.
Minuto kasneje so se gostje lahko veselili novega zadetka. Tokrat so akcijo izpeljali po desni strani domače obrambe od koder je sledila diagonalna podaja na nasprotno stran, kjer je osamljeni nasprotni igralec žogo med nogama
Med vidnejšimi igralci Vranova je bil na sredini igrišča s številko 7 Lukaš Balaž.
nemočnega Müllerja še petič spravil v domačo mrežo. Rezultat 0:5 po vsega četrt ure igre je nakazoval na debakel Vranova. Še posebej, ker angažiranost nasprotnika ni kazala znakov upadanja.
V 19. minuti je sledil nov nevaren strel gostov z roba kazenskega prostora, po katerem se je izkazal domači vratar in žogo odbil v kot. Tri minute kasneje so gostje izvedli še eno nevarno akcijo po kateri je domača obramba njihov prvi poskus strela v svojem kazenskem prostoru blokirala, po drugem poskusu pa je žoga zletela mimo domače konstrukcije vrat.
V 25. minuti se je po nevarnem gostujočem strelu z obrambo izkazal Müller.
Dve minuti po zatem so gostje izvedli akcijo po desni strani domače obrambe. Po podaji po tleh v domači kazenski prostor je precej nespretno reagiral Müller, njegovo napako pa je še pravočasno popravil branilec Lubomir Jelinek, ki je žogo izbil približno meter pred golovo črto. V 30. minuti se je obrambna vrsta Vranova osredotočila na nasprotnega
Ekipa Vranova v polju ni delovala tako slabo, kot bi lahko sklepali po rezultatu. Med vidnejšimi v rumenem dresu je bil predvsem Lukaš Balaž, ki je na sredini igrišča poskušal organizirati napadalne akcije. A so se vsi njihovi poskusi končali klavrno, povečini brez zaključkov ali nevarnosti za gostujoča vrata. Prvo pravo priložnost si je Vranov priigral v 24. minuti, ko bi z nekaj sreče lahko dosegel tudi zadetek. Diego Ondrak je lepo izkoristil prazen prostor ter s sredine igrišča prodrl na 20 metrov od gostujočih vrat. Svojo solo akcijo je zaključil z močnim strelom, njegovo veselje pa je preprečila prečka.
David Hrabec je takole poskušal z napadalno akcijo po levi strani.
Domača klop je nemočno spremljala dogajanje na igrišču. Poteza Hrabca na sliki pove vse o nemoči igralcev Vranova.
napadalca, ki se je na sredini igrišča znašel v pasivnem položaju kar je s prodorom po levi strani obrambe izkoristil njegov soigralec. Prosto pot proti domačim vratom je zaključil z uspešnim strelom. Gostje se več kot očitno niso zadovoljili niti s pol ducata zadetkov v domači mreži. Le dve minuti so potrebovali za ponovno povišanje prednosti. Še enkrat več je kapitulirala desna stran domače obrambe, kar je s pridom izkoristil gostujoči napadalec in s strelom z bližine po tleh pospravil žogo v daljši vratarjev kot.
Adam Beneš (#8) je v 30. minuti še enkrat s pogledom pospremil pot žoge v domačo mrežo za takrat že šesti gostujoči zadetek.
Čeprav so bili gostje za vsaj dva razreda boljši, je bila igra v drugi polovici prvega polčasa vsaj na trenutke bolj izenačena. Med vidnejšimi igralci v domači vrsti je bil Marek Bihary, nad katerim je bil v 33. minuti storjen prekršek. Isti igralec se je odločil izvesti prosti strel s 23-ih metrov, delno z desne strani. Po natančnem in močnem strelu je žogi pot v gostujočo mrežo še drugič preprečila prečka.
Tri minute zatem so domači izvedli daljšo napadalno akcijo, ki jo je z nevarnim strelom zaključil Dohnal. Gostujoči vratar je žogo odbil, sledil je ponovni poskus strela, a že skoraj z
mrtvega kota, po katerem žoga ni resno ogrozila nasprotnih vrat. Za veselje in lepšo popotnico v domačem taboru je naposled poskrbela 38. minuta. Po slabo izvedenem gol avtu je žogo slabih 30 metrov od gostujočih vrat prestregel pozorni Marek Fafilek. Izkoristil je prostor pred seboj ter po nekaj korakih proti nasprotnim vratom močno ustrelil. Na veselje domačih privržencev in soigralcev je žoga končala v levem zgornjem kotu gostujočih vrat.
Marek Bihavy je v 34. minuti zadel okvir gostujočih vrat.
Za nekaj veselja v domači vrsti je z zadetkom poskrbel najmlajši igralec Vranova, 17-letni Marek Fafilek.
Po Dohnalovem (#6) strelu je gostujoči vratar žogo izboksal.
Po prekršku v 41. minuti v korist domačih, je prosti strel z leve strani izvedel Balaž. Njegov predložek v gostujoči kazenski prostor je na drugi vratnici našel Josefa Soducha, ki je z glavo meril v gostujočega vratarja. V naslednji minuti je sledil hiter gostujoči protinapad po levi strani obrambe Vranova, ko se je z odlično reakcijo izkazal Müller, ki je p strelu z bližine preprečil nov zadetek. V 43. minuti je sledil še poskus Bořislava Rolnika s strani, a gostujoča enica z njim ni imela težav.
Po zadnjem sodniškem žvižgu v prvem polčasu je verjetno tudi nizka temperatura botrovala k odhodu obeh ekip v svoji garderobi. Če so domači ljubitelji lahko zgolj obupovali nad potezami svojih ljubljencev, je peščica gostujočih privržencev lahko mirno spremljala potek srečanja ter uživala v kanonadi zadetkov. Tekmo je iznad roba igrišča na mini tribuni, »terasi« ter klopeh pod njo spremljalo 25 gledalcev. V času tekme jim je bila v lepo urejenem gostinskem delu objekta ponujena pijača ter nekaj malega prigrizkov. Nizka temperatura je botrovala, da je vodja za točilnim pultom prodal nekaj skodelic čaja več, kot običajno. Vseeno zeliščni napitek ni zmogel v prodaji konkurirati hmeljevemu napitku.
Igralci Vranova so bili po koncu prvega polčasa vidno razočarani.
Peščica premraženih gledalcev je srečanje spremljala iznad roba igrišča.
Utrinek iz gostinskega dela objekta, kjer je bilo nogometnim navdušencem na voljo nekaj vrst pijače.
Kar nekaj minut je minilo, ko so igralci obeh moštev družno po »balkonu« klubskega objekta prikorakali na igrišče preden se jim je pridružil glavni arbiter, ki je začetek drugega polčasa oznanil s petminutno zamudo.
Drugi polčas
Začetne minute nadaljevanja srečanja so minile v izenačeni igri. Vse do 51. minute, ko so na sceno znova stopili gostje. Njihov strel s 13-ih metrov je sprva končal v vratnici. Žoga se je odbila na drugo stran, kjer jo je osamljeni gostujoči napadalec poslal v nebranjeni del domačih vrat. Že v naslednji igralni minuti so gostje ponovili eno izmed številnih akcij iz prvega polčasa. Veliko zaslug za še deveti zadetek v domači mreži je znova prispevala nebogljena obramba, ki ji je brez večjih težav ušel gostujoči napadalec. Slednjemu iz oči v oči ni bilo težko še devetič matirati nemočnega Müllerja.
Igralci obeh moštev so se pred pšričetkom drugega polčasa istočasno napotili iz garderob na igrišče.
V 57. minuti so gostje storili prekršek nad tudi v drugem polčasu aktivnim Biharyjem. Žogo si je na 24-ih metrih od vrat namestil Dohnal. Njegov močan strel je še enkrat več zatresel prečko gostujočih vrat. Minuto kasneje je po domnevnem prekršku na levem robu gostujočega kazenskega prostora sodnik Fousek zapiskal v svojo piščalko. Gostje so sicer zahtevali prekršek izven 16-metrskega prostora, a se zavoljo visokega vodstva nad odločitvijo vendarle niso pretirano pritoževali. Žogo si je na belo točko namestil Bihary, ki je svojo dobro predstavo kronal z zanesljivim zadetkom.
Drugi polčas je ponudil nekaj trdih duelov (a brez nešportnih vložkov). Po enem izmed duelov z nasprotnim igralcem se je na tleh zašel Bihary.
V 59. minuti se je izkazal domači vratar, ki je ubranil močan strel po tleh z 12-ih metrov. V naslednji akciji so gostje še desetič spravili žogo v domačo mrežo. Šlo je za še eno od na las podobnih predhodnih akcij, po kateri se je gostujoči napadalec izkazal za odločnejšega in hitrejšega od domačih branilcev ter svoj pobeg naposled zaključil z natančnim strelom po tleh.
Gostje so ponovno zgrozili v 65. minuti, ko je po nevarnem predložku s strani gostujoči napadalec bil le za las prekratek na oddaljenejši vratnici. V naslednji akciji je sledil še en neuspešen gostujoči poskus, ko je strel z bližine končal mimo oddaljenejše vratnice. Tri minute zatem je sledil nov pobeg po levi strani domače obrambe. Še pred zaključkom akcije je z grobim prekrškom od zadaj zasilno zavoro potegnil Dohnal. Za svojo potezo si je prislužil rumeni karton, gostom pa ponudil priložnost, da z najstrožje kazni svojo
prednost še povišajo. Kar so tudi storili.
Po še enem gostujočem pobegu je v 69. minuti zasilno zavoro potegnil Dohnal ter si prislužil rumeni karton. Gostje so darilo (najstrožjo kazen) izkoristili za svoj enajsti zadetek.
Mlajši del domače(ofenzivne) zasedbe je sicer večkrat poskušal izvajati pritisk na zadnjo gostujočo obrambno linijo. Kar izkušene in rutinirane goste ni zmedlo. Precej bolj je bodla v oči razlika med domačo defenzivo ter gostujočo ofenzivo. Obramba Vranova je namreč delovala (pre)počasno za nasprotne napadalce ter prešibko za igro v duelih. Ko k temu dodamo še neodločnost ter (pre)številne napake, ne more slediti drugega, kot visok poraz.
Na polovici drugega polčasa je tudi gostujoča vnema upadla. Posledično so gledalci do konca spremljali bolj izenačeno srečanje. V 78. minuti se je Vranovu ponudila lepa priložnost za znižanje rezultata. Visoka
žoga s sredine igrišča je končala pri osamljenemu Rolniku. Ta je žogo z glavo odbil preko gostujočega vratarja, ki je stekel iz svojih vrat na rob kazenskega prostora. Namesto, da bi domači napadalec stekel proti žogi ter jo potisnil v prazno mrežo, je reagiral prepozno in omogočil gostujočim branilcem, da so razčistili nevarno situacijo.
Kratochvil (ki je opravljal naloge pomožnega sodnika) je vse prej kot z navdušenjem spremljal dogajanje na zelenici.
Vratar Müller sobotne tekme zagotovo ne bo ohranil v lepem spominu.
Za piko na i gostujoči simultanki je poskrbela 83. minuta. Po izvedbi gol avta se je na domači polovici do žoge dokopal nasprotni napadalec, ki je še enkrat več ob neodločni domači obrambi stekel sam proti domačim vratom ter s strelom po tleh poskrbel za končni rezultat 2:12. Gostje bi lahko svojo prednost še povišali v 86. minuti, ko so po izvedenem avtu domači odbili žogo izpred svojih vrat. Ta je prišla do izvajalca, ki je s 13-ih metrov močno udaril, a meril mimo leve vratnice domačih vrat.
Bolj kot poraz in ducat zadetkov v mreži Vranova boli njihova nemoč v obrambi. Resda bi z nekaj
Igralci Vranova so doživeli svoj drugi najvišji poraz v tekoči sezoni. Po ducatu prejetih zadetkov jih čaka obilo dela za dvig forme in predvsem odpravo napak v obrambi.
sreče (tri prečke) lahko svoj poraz omilili, a v seštevku niti kak zadetek več v gostujoči mreži ne bi odpravil glavne težave. Dejstvo, da je ekipa v zimskem premoru doživela »remont«, dopušča možnost napredka. Predvsem z uigranostjo. Kar se v tem trenutku zdi precej oddaljen cilj, do katerega bo potrebno preliti precej znoja v obliki treningov. V kolikor bosta tudi pri igralcih prisotni volja in želja ter jih visoki porazi ne bodo
spravili s tira, ima ekipa vsekakor možnost napredka. Še posebej, ker igralci na igrišču kažejo tudi željo po napadalni igri. Vendarle pa mora biti glavni cilj ekipe v tem trenutku dvigniti obrambo na višji nivo. Če jim to uspe, ne gre dvomiti, da bi se v prihodnosti znal Vranov odlepiti z dna lestvice in uspešneje parirati tudi najboljšim ekipam v skupini.
Podobno kot pri nas, je zima s svojim repom pošteno zamahala tudi na Češkem. Mrzel severni veter, ki je dan pred tekmo bril nad južnim delom Morave, se je v soboto polegel. Kljub temu se je Vranov v sobotno jutro prebudil z rahlim sneženjem, ki je ob koncu dopoldneva ponehalo. Temperatura se niti v drugi polovici dneva ni kaj prida dvignila in tako so nogometaše v uvodni tekmi nadaljevanje prvenstva pričakale vse prej kot spomladanske razmere.
Domoači predsednik Vilem Kratochvil je čas pred tekmo izkoristil tudi za zapis imen vseh igralcev.
Ogrevanje pred tekmo je med igralci Vranova potekalo v sproščenem vzdušju.
Pogled na lestvico je goste postavljal v jasno vlogo favorita. Čemur je pritrjevala tudi njihova domača zmaga (3:0) na medsebojni tekmi v jesenskem delu prvenstva. A ker je šlo za enega nižjih porazov ekipe Vranova v tekoči sezoni, je med bolj optimističnimi privrženci domačih vseeno tlelo upanje po izboljšanju dokaj klavrne točkovne bere. Ob najbolj idealnem scenariju in tremi vpisanimi točkami bi Vranovčani lahko celo prehiteli najbližjega zasledovalca…
Pred pričetkom srečanja je nekaj napotkov svojim varovanem namenil izkušeni trener Luboš Dubec (na sliki s torbo v roki).
Mnogo bolj, kot pogled na lestvico, je tako predsednika kluba Vilema Kratochvila kot trenerja moštva Luboša Dubeca pred tekmo zanimalo, kako se bo na terenu odrezala konkretno prenovljena zasedba. Ravno prvi od omenjene dvojice je s svojim prihodom uro pred pričetkom tekme odprl sobotno nogometno dogajanje v mestecu ob reki Dyji. Kratochvil je čas pred tekmo mdr. izkoristil tudi za zapis imen vseh igralcev na tablo obešeno v domači garderobi. Nemara tudi kot pomoč pri vseh formalnostih vezanih na prihode novih igralcev. Ravno zimsko dogajanje s številnimi odhodi in prihodi igralcev je poskrbelo, da je v dresu Vranova uvodno spomladansko tekmo nastopila točno polovica novih igralcev (na tekmo jih je namreč prispelo 12).
Uvodni pozdrav obeh ekip.
Prvi polčas
Uvod v tekmo je razodel nemara vse nogometne zakonitosti o pomembnosti uigranosti ekipe. Tudi na tekmah najvišje rangiranih ekip proti nižjeligašem se le redko dogaja, kar so bili sicer redki ljubitelji nogometa deležni na sobotni tekmi v Vranovu. Tekla je tretja minuta, ko si je domača obramba privoščila prvo od mnogih napak in s slabo reakcijo ter neodločnostjo omogočila gostujočemu napadalcu, da je sam stekel proti domačemu vratarju Tadeašu Müllerju, ki je izven vratarjevega, a znotraj kazenskega prostora zrušil nasprotnega igralca. Sodniku Miroslavu Fousku ni preostalo drugega, kot pokazati na belo točko. Čeprav so gostje zahtevali tudi rdeči karton za domačega čuvaja mreže, je slednji za prekršek (pravilno) prejel rumeni karton. Gostje so strel z najstrožje kazni realizirali.
Prvi strel domačih v uvodu srečanja ni resno ogrozil gostujočih vrat.
Že v tretji minuti je po prekršku vratarja Tadeaša Müllerja sodnik Miroslav Fousek pokazal na najstrožjo kazen.

Domači vratar je bil ob strelu z enajstih metrov nemočen.
Zgolj minuto kasneje so gostje izvedli hitro akcijo ob kateri je znova naivno in prelahko izpadla domača obrambna linija. Gostujoči napadalec je svoj solo prodor zaključil z drugim zadetkom. Komaj se je na semaforju pokazala peta minuta, že je bilo na njem potrebno korigirati tudi rezultat. Še enkrat več se je obramba pokazala za prepočasno. Tokrat gostujočemu napadu na levi strani obrambe ni mogel parirati Josef Dohnal in gostje so še enkrat več z bližine matirali nemočnega Müllerja.
V razponu zgolj dveh minut so gostje kar trikrat uspeli žogo spraviti v domačo mrežo. Svoje prve tri priložnosti so tako uspeli realizirati in praktično odločili tekmo še preden so se sploh pošteno preznojili. Kljub temu so gostje nadaljevali svojo napadalno igro. V osmi minuti so iz avta poslali visoko žogo v domači kazenski prostor, kjer so akcijo zaključili s strelom z glavo, po katerem je žoga zletela mimo leve domače vratnice.
Komaj 12 minut srečanja je minilo, ko so igralci Vranova že četrtič pobrali žogo iz svoje mreže.
Nezanesljiva in počasna domača obramba je le stežka parirala gostujočim napadalcem.
Svojo naslednjo priložnosti, ki jim jo je znova ponudila neodločna domača obramba, so gostje kronali še s četrtim zadetkom. Po izvedbi gol avta je žoga poletela na domačo polovico. Gostujoči napadalec je preigral nezanesljivo domačo defenzivo ter svojo akcijo zaključil s strelom po tleh s približno 15-ih metrov. Če pri prvih treh gostujočih zadetkih domačega vratarja Müllerja ne gre kriviti, je tokrat tudi on s slabim posredovanjem pripomogel k še višjemu zaostanku.
Robustni gostujoči napadalec je povzročal sive lase obema branilcema Vranova – Adamu Benešu ter levo ob njem Josefu Dohnalu.
Med vidnejšimi igralci Vranova je bil na sredini igrišča s številko 7 Lukaš Balaž.
Za zanimivo situacijo je poskrbela 14. minuta, ko je gostujoči napadalec pobegnil Adamu Benešu. Po padcu v domačem kazenskem prostoru je sodnik sprva zapiskal prekršek po katerem bi sledil nov kazenski strel. A je po odločnem priznanju gostujočega napadalca svojo odločitev spremenil, igralec pa si je za svojo pošteno potezo prislužil aplavz igralcev obeh moštev.
Minuto kasneje so se gostje lahko veselili novega zadetka. Tokrat so akcijo izpeljali po desni strani domače obrambe od koder je sledila diagonalna podaja na nasprotno stran, kjer je osamljeni nasprotni igralec žogo med nogama nemočnega Müllerja še petič spravil v domačo mrežo. Rezultat 0:5 po vsega četrt ure igre je nakazoval na debakel Vranova. Še posebej, ker angažiranost nasprotnika ni kazala znakov upadanja.
V 19. minuti je sledil nov nevaren strel gostov z roba kazenskega prostora, po katerem se je izkazal domači vratar in žogo odbil v kot. Tri minute kasneje so gostje izvedli še eno nevarno akcijo po kateri je domača obramba njihov prvi poskus strela v svojem kazenskem prostoru blokirala, po drugem poskusu pa je žoga zletela mimo domače konstrukcije vrat.
V 25. minuti se je po nevarnem gostujočem strelu z obrambo izkazal Müller.
Ekipa Vranova v polju ni delovala tako slabo, kot bi lahko sklepali po rezultatu. Med vidnejšimi v rumenem dresu je bil predvsem Lukaš Balaž, ki je na sredini igrišča poskušal organizirati napadalne akcije. A so se vsi njihovi poskusi končali klavrno, povečini brez zaključkov ali nevarnosti za gostujoča vrata. Prvo pravo priložnost si je Vranov priigral v 24. minuti, ko bi z nekaj sreče lahko dosegel tudi zadetek. Diego Ondrak je lepo izkoristil prazen prostor ter s sredine igrišča prodrl na 20 metrov od gostujočih vrat. Svojo solo akcijo je zaključil z močnim strelom, njegovo veselje pa je preprečila prečka.
Domača klop je nemočno spremljala dogajanje na igrišču. Poteza Hrabca na sliki pove vse o nemoči igralcev Vranova.
Dve minuti po zatem so gostje izvedli akcijo po desni strani domače obrambe. Po podaji po tleh v domači kazenski prostor je precej nespretno reagiral Müller, njegovo napako pa je še pravočasno popravil branilec Lubomir Jelinek, ki je žogo izbil približno meter pred golovo črto. V 30. minuti se je obrambna vrsta Vranova osredotočila na nasprotnega napadalca, ki se je na sredini igrišča znašel v pasivnem položaju kar je s prodorom po levi strani obrambe izkoristil njegov soigralec. Prosto pot proti domačim vratom je zaključil z uspešnim strelom. Gostje se več kot očitno niso zadovoljili niti s pol ducata zadetkov v domači mreži. Le dve minuti so potrebovali za ponovno povišanje prednosti. Še enkrat več je kapitulirala desna stran domače obrambe, kar je s pridom izkoristil gostujoči napadalec in s strelom z bližine po tleh pospravil žogo v daljši vratarjev kot.
David Hrabec je takole poskušal z napadalno akcijo po levi strani.
Adam Beneš (#8) je v 30. minuti še enkrat s pogledom pospremil pot žoge v domačo mrežo za takrat že šesti gostujoči zadetek.
Čeprav so bili gostje za vsaj dva razreda boljši, je bila igra v drugi polovici prvega polčasa vsaj na trenutke bolj izenačena. Med vidnejšimi igralci v domači vrsti je bil Marek Bihary, nad katerim je bil v 33. minuti storjen prekršek. Isti igralec se je odločil izvesti prosti strel s 23-ih metrov, delno z desne strani. Po natančnem in močnem strelu je žogi pot v gostujočo mrežo še drugič preprečila prečka.
Tri minute zatem so domači izvedli daljšo napadalno akcijo, ki jo je z nevarnim strelom zaključil Dohnal. Gostujoči vratar je žogo odbil, sledil je ponovni poskus strela, a že skoraj z mrtvega kota, po katerem žoga ni resno ogrozila nasprotnih vrat. Za veselje in lepšo popotnico v domačem taboru je naposled poskrbela 38. minuta. Po slabo izvedenem gol avtu je žogo slabih 30 metrov od gostujočih vrat prestregel pozorni Marek Fafilek. Izkoristil je prostor pred seboj ter po nekaj korakih proti nasprotnim vratom močno ustrelil. Na veselje domačih privržencev in soigralcev je žoga končala v levem zgornjem kotu gostujočih vrat.
Marek Bihavy je v 34. minuti zadel okvir gostujočih vrat.
Za nekaj veselja v domači vrsti je z zadetkom poskrbel najmlajši igralec Vranova, 17-letni Marek Fafilek.
Po Dohnalovem (#6) strelu je gostujoči vratar žogo izboksal.
Po prekršku v 41. minuti v korist domačih, je prosti strel z leve strani izvedel Balaž. Njegov predložek v gostujoči kazenski prostor je na drugi vratnici našel Josefa Soducha, ki je z glavo meril v gostujočega vratarja. V naslednji minuti je sledil hiter gostujoči protinapad po levi strani obrambe Vranova, ko se je z odlično reakcijo izkazal Müller, ki je p strelu z bližine preprečil nov zadetek. V 43. minuti je sledil še poskus Bořislava Rolnika s strani, a gostujoča enica z njim ni imela težav.
Po zadnjem sodniškem žvižgu v prvem polčasu je verjetno tudi nizka temperatura botrovala k odhodu obeh ekip v svoji garderobi. Če so domači ljubitelji lahko zgolj obupovali nad potezami svojih ljubljencev, je peščica gostujočih privržencev lahko mirno spremljala potek srečanja ter uživala v kanonadi zadetkov. Tekmo je iznad roba igrišča na mini tribuni, »terasi« ter klopeh pod njo spremljalo 25 gledalcev. V času tekme jim je bila v lepo urejenem gostinskem delu objekta ponujena pijača ter nekaj malega prigrizkov. Nizka temperatura je botrovala, da je vodja za točilnim pultom prodal nekaj skodelic čaja več, kot običajno. Vseeno zeliščni napitek ni zmogel v prodaji konkurirati hmeljevemu napitku.
Igralci Vranova so bili po koncu prvega polčasa vidno razočarani.
Peščica premraženih gledalcev je srečanje spremljala iznad roba igrišča.
Utrinek iz gostinskega dela objekta, kjer je bilo nogometnim navdušencem na voljo nekaj vrst pijače.
Kar nekaj minut je minilo, ko so igralci obeh moštev družno po »balkonu« klubskega objekta prikorakali na igrišče preden se jim je pridružil glavni arbiter, ki je začetek drugega polčasa oznanil s petminutno zamudo.
Igralci obeh moštev so se pred pšričetkom drugega polčasa istočasno napotili iz garderob na igrišče.
Drugi polčas
Začetne minute nadaljevanja srečanja so minile v izenačeni igri. Vse do 51. minute, ko so na sceno znova stopili gostje. Njihov strel s 13-ih metrov je sprva končal v vratnici. Žoga se je odbila na drugo stran, kjer jo je osamljeni gostujoči napadalec poslal v nebranjeni del domačih vrat. Že v naslednji igralni minuti so gostje ponovili eno izmed številnih akcij iz prvega polčasa. Veliko zaslug za še deveti zadetek v domači mreži je znova prispevala nebogljena obramba, ki ji je brez večjih težav ušel gostujoči napadalec. Slednjemu iz oči v oči ni bilo težko še devetič matirati nemočnega Müllerja.
V 57. minuti so gostje storili prekršek nad tudi v drugem polčasu aktivnim Biharyjem. Žogo si je na 24-ih metrih od vrat namestil Dohnal. Njegov močan strel je še enkrat več zatresel prečko gostujočih vrat. Minuto kasneje je po domnevnem prekršku na levem robu gostujočega kazenskega prostora sodnik Fousek zapiskal v svojo piščalko. Gostje so sicer zahtevali prekršek izven 16-metrskega prostora, a se zavoljo visokega vodstva nad odločitvijo vendarle niso pretirano pritoževali. Žogo si je na belo točko namestil Bihary, ki je svojo dobro predstavo kronal z zanesljivim zadetkom.
V 59. minuti se je izkazal domači vratar, ki je ubranil močan strel po tleh z 12-ih metrov. V naslednji akciji so gostje še desetič spravili žogo v domačo mrežo. Šlo je za še eno od na las podobnih predhodnih akcij, po kateri se je gostujoči napadalec izkazal za odločnejšega in hitrejšega od domačih branilcev ter svoj pobeg naposled zaključil z natančnim strelom po tleh.
Drugi polčas je ponudil nekaj trdih duelov (a brez nešportnih vložkov). Po enem izmed duelov z nasprotnim igralcem se je na tleh zašel Bihary.
Po še enem gostujočem pobegu je v 69. minuti zasilno zavoro potegnil Dohnal ter si prislužil rumeni karton. Gostje so darilo (najstrožjo kazen) izkoristili za svoj enajsti zadetek.
Gostje so ponovno zgrozili v 65. minuti, ko je po nevarnem predložku s strani gostujoči napadalec bil le za las prekratek na oddaljenejši vratnici. V naslednji akciji je sledil še en neuspešen gostujoči poskus, ko je strel z bližine končal mimo oddaljenejše vratnice. Tri minute zatem je sledil nov pobeg po levi strani domače obrambe. Še pred zaključkom akcije je z grobim prekrškom od zadaj zasilno zavoro potegnil Dohnal. Za svojo potezo si je prislužil rumeni karton, gostom pa ponudil priložnost, da z najstrožje kazni svojo prednost še povišajo. Kar so tudi storili.
Mlajši del domače(ofenzivne) zasedbe je sicer večkrat poskušal izvajati pritisk na zadnjo gostujočo obrambno linijo. Kar izkušene in rutinirane goste ni zmedlo. Precej bolj je bodla v oči razlika med domačo defenzivo ter gostujočo ofenzivo. Obramba Vranova je namreč delovala (pre)počasno za nasprotne napadalce ter prešibko za igro v duelih. Ko k temu dodamo še neodločnost ter (pre)številne napake, ne more slediti drugega, kot visok poraz.
Na polovici drugega polčasa je tudi gostujoča vnema upadla. Posledično so gledalci do konca spremljali bolj izenačeno srečanje. V 78. minuti se je Vranovu ponudila lepa priložnost za znižanje rezultata. Visoka žoga s sredine igrišča je končala pri osamljenemu Rolniku. Ta je žogo z glavo odbil preko gostujočega vratarja, ki je stekel iz svojih vrat na rob kazenskega prostora. Namesto, da bi domači napadalec stekel proti žogi ter jo potisnil v prazno mrežo, je reagiral prepozno in omogočil gostujočim branilcem, da so razčistili nevarno situacijo.
Kratochvil (ki je opravljal naloge pomožnega sodnika) je vse prej kot z navdušenjem spremljal dogajanje na zelenici.
Vratar Müller sobotne tekme zagotovo ne bo ohranil v lepem spominu.
Za piko na i gostujoči simultanki je poskrbela 83. minuta. Po izvedbi gol avta se je na domači polovici do žoge dokopal nasprotni napadalec, ki je še enkrat več ob neodločni domači obrambi stekel sam proti domačim vratom ter s strelom po tleh poskrbel za končni rezultat 2:12. Gostje bi lahko svojo prednost še povišali v 86. minuti, ko so po izvedenem avtu domači odbili žogo izpred svojih vrat. Ta je prišla do izvajalca, ki je s 13-ih metrov močno udaril, a meril mimo leve vratnice domačih vrat.
Igralci Vranova so doživeli svoj drugi najvišji poraz v tekoči sezoni. Po ducatu prejetih zadetkov jih čaka obilo dela za dvig forme in predvsem odpravo napak v obrambi.
Bolj kot poraz in ducat zadetkov v mreži Vranova boli njihova nemoč v obrambi. Resda bi z nekaj sreče (tri prečke) lahko svoj poraz omilili, a v seštevku niti kak zadetek več v gostujoči mreži ne bi odpravil glavne težave. Dejstvo, da je ekipa v zimskem premoru doživela »remont«, dopušča možnost napredka. Predvsem z uigranostjo. Kar se v tem trenutku zdi precej oddaljen cilj, do katerega bo potrebno preliti precej znoja v obliki treningov. V kolikor bosta tudi pri igralcih prisotni volja in želja ter jih visoki porazi ne bodo spravili s tira, ima ekipa vsekakor možnost napredka. Še posebej, ker igralci na igrišču kažejo tudi željo po napadalni igri. Vendarle pa mora biti glavni cilj ekipe v tem trenutku dvigniti obrambo na višji nivo. Če jim to uspe, ne gre dvomiti, da bi se v prihodnosti znal Vranov odlepiti z dna lestvice in uspešneje parirati tudi najboljšim ekipam v skupini.
1. aprila, 2026
SK Vranov nad Dyji
V senci turističnih znamenitosti in atrakcij mesteca Vranov nad Dyji svojo zgodbo piše tudi nogometni klub. Ta se zadnje sezone nahaja v zahtevnem obdobju, ko je pod vprašajem tudi obstoj nadaljnje nogometne dejavnosti. Močno omejena infrastruktura kluba le stežka omogoča izboljšave na nogometnem objektu. Delovanje kluba je v največji meri odvisno od predsednika, ki upa na lepše čase vranovskega nogometa. Kljub težkim razmeram klubu vsako sezono uspe formirati vsaj eno mlajšo selekcijo.
Južnomoravska regija se lahko pohvali z zelo bogato zasedbo nogometnih klubov. Posledično v njej ne manjka tekmovanj v najnižji, deseti ligi. Ta so organizirana v štirih od sedmih okrožij v regiji. Med njimi še posebej pade v oči okrožje Znojmo, ki ima že nekaj sezon primat v številu desetoligaških klubov med vsemi okrožji širom Češke. V aktualni sezoni je v najnižjeligaško tekmovanje prijavljeno kar 36 (!) klubov. Zaradi številčnosti moštev, so le-ta razdeljena v tri skupine. Vsa tekmovanja pod okriljem Okrožne nogometne zveze Znojmo (najnižje tri lige) nosijo uraden naziv po sponzorju – Znojemski pivovarni. Gre za manjšo mestno pivovarno, ki se je pred desetletjem odločila navezati na stoletno tradicijo varjenja piva. Za svoje ime prispevajo v blagajno okrožne zveze.
Pogled na nogometno igrišče v Vranovu nad Dyji s kuliso mogočnega gradu.
Člansko moštvo Vranova nad Dyji (v nadaljevanju prispevka skrajšano Vranov) nastopa v skupini A, v kateri tekmuje s klubi s skrajnega jugozahoda regije. Uradno ime tekmovanja je Znojemské pivo 10. liga skupina A. Rezultati v preteklih in aktualni sezoni zgolj odražajo stanje kluba v katerem se nahaja. Za nameček je klub po odhodu mnogih igralcev po koncu jesenskega dela bil primoran praktično na novo sestaviti ekipo. Zasluge, da je (vsaj za zdaj) nogomet v Vranovu še vedno nad gladino, gre dolgoletnemu predsedniku Vilemu Kratochvilu. Dasiravno utrujen od vsega dogajanja vseeno upa na lepše čase. Morda tudi ob pomoči katerega od mlajših doma vzgojenih igralcev, ki trenutno nastopajo v okoliških klubih.
Vranov je jesenski del sezone zaključil na zadnjem mestu z vsega tremi osvojenimi točkami za eno zmago nad trenutno petouvrščeno
ekipo, ki so jo doma premagali z rezultatom 3:2 z zadetkom kapetana Radeka Beneša v zadnji minuti srečanja. Hkrati je ekipa na tej tekmi dosegla kar tretjino vseh prvenstvenih zadetkov. Na 11-ih srečanjih jesenskega dela je namreč večinoma doživljala visoke poraze (najvišjega na gostovanju z 11:0), kar priča tudi razlika v danih in prejetih zadetkih (9:77).
Zanimivo, da so v prvem delu sezone na svojem igrišču odigrali zgolj tri tekme. Na željo dveh nasprotnikov so namreč zamenjali lokacijo igranja tekme. Posledično bodo večino tekem nadaljevanja ligaškega dela odigrali na domačem terenu. Tako jih že v uvodu v spomladanski del čakajo tri zaporedne tekme v Vranovu. Ko bodo glavni akterji ter njihovi privrženci upali na boljšo točkovno bero, ki bi jih morda lahko odlepila z dna lestvice. Motivacijo igralcem bi lahko predstavljalo dejstvo, da jim najbližja ekipa na lestvici beži za zgolj točko.
Odhode mnogih igralcev po zaključku jesenskega dela so odgovorni uspeli nadomestiti z novimi in s tem rešiti obstoj kluba (oz. vsaj članske ekipe). Kako se bo na novo sestavljeno moštvo znašlo na terenu, bodo pokazale že prve pomladne tekme. Ter tudi udeležba na sicer edinem tedenskem treningu, ki bi znala pomagati k hitrejši uigranosti ekipe.
Balkon klubskega objekta povezuje notranje prostore z igriščem. Hkrati z njega spremljajo tekme tudi gledalci.
Igrišče je z vseh strani močno omejeno kar se pozna predvsem na širini igralne površine.
In kako gresta z roko v roki turizem ter nogomet? Z vidika kluba tu Kratochvil vidi prej slabost, kot prednost. Kot eno izmed negativnih lastnosti omeni pomanjkanje (predvsem študentskega) kadra, ki si v obdobju glavne sezone kruh služi v turizmu. Posledično klub zaman išče prostovoljce, ki bi klubu priskočili na pomoč v času domačih prvenstvenih tekem.
Vranovski nogometni klub je finančno povsem odvisen od prispevka mesta. Ta jim letno nakaže 80 tisoč kron (približno 3.100€), a od njih hkrati zahteva tudi organizacijo t.i. otroškega dne, ki ga mesto organizira enkrat letno. Prireditev se odvija na nogometnem igrišču, kar vse prej kot blagodejno vpliva na njegovo travnato podlago. Po besedah predsednika Kratochvila je tako klub »ujetnik okoliščin«. A hkrati doda, da je vseeno zadovoljen s prispevkom mesta. Da nogomet vendarle ni odrinjen povsem na obrobje dogajanja v sicer turističnem mestecu, poskrbi župan Vranova, ki si tu in tam najde čas za ogled katere od domačih tekem sicer edinega športnega kluba v kraju.
Igralna površina je delno neravna, a je igrišče nekje na povprečju za ta nivo tekmovanja.
V času tekem je za vrati na zahodni strani igrišča nameščen premični elektronski semafor.
Zanimiv prizor lahko vidimo ob južnem delu igrišča, kjer je eno izmed zaščitenih dreves niti ne meter oddaljeno od igrišča.
V okrožju Znojmo vsako sezono popestrijo nogometno dogajanje tudi pokalne tekme. Udeležba v tekmovanju za klube ni obvezna. Predvsem klubi iz najnižje lige se zaradi bojazni pred visokimi porazi proti višje rangiranim ekipam v tekmovanje ne prijavljajo. In enako velja tudi za Vranov. Po besedah Kratochvila bi v danih okoliščinah visok poraz vse prej kot pozitivno vplival na igralce. Ti bodo zagotovo iz sebe iztisnili še dodaten naboj na prvenstveni tekmi proti Staremu Petřinu, ki zaradi bližine velja za glavnega rivala Vranova.
Zgodovina in uspehi kluba
O začetkih nogometa v mestecu ob reki Dyji je danes sila malo informacij. Po besedah Kratochvila naj bi se žogobrc v Vranovu pričel igrati v 60-ih letih prejšnjega stoletju. Ko se niti najpomembnejša postranska stvar na svetu ni mogla
izogniti takratnemu aktualnemu dogajanju na Češkoslovaškem. Po političnem prevratu ter nasilnem prevzemu oblasti s strani komunistične partije leta 1948 je sledila razglasitev do 10 km širokega obmejnega pasu ob takratni češkoslovaško – avstrijski meje. V to ozemlje je bil uvrščen tudi Vranov. Da bi režim preprečil pobege lastnih državljanov na ozemlja demokratičnih sosednjih držav je zgradil t.i. »železno zaveso«, ki jo je varovalo na tisoče mejnih stražarjev oz. graničarjev kot del sestave takratne vojske. In ravno člani enot obmejne straže so orali ledino nogometu v Vranovu. V duhu časa je klub takrat nosil ime »Ruda Hvězda« (Rdeča zvezda). Kasneje si je nadel policijsko ime.
Po padcu totalitarnega režima leta 1989 je nogomet v Vranovu »prešel« v roke lokalnih prebivalcev. Sledila je sprememba imena kluba v današnjo obliko (SK Vranov nad Dyji). V vsej svoji zgodovini naj bi člansko moštvo ves čas nastopalo v najnižji ligi. Če jim je v drugi polovici prejšnjega desetletja uspelo prvenstva zaključevati v sredini lestvice, je z nastopom covida in odhodi starejših igralcev sledil rezultatski padec. Od takrat dalje Vranov kroji dno lestvice v svoji skupini. Preteklo sezono je tako končal trdno na zadnjem mestu brez ene same osvojene točke ter z razliko v zadetkih 20:162.
Zaradi menjave travnate površine so leta 2018 svoje domače tekme igrali v sosednjem kraju Lančov. Po vrnitvi v Vranov je klub objavil novo podobo klubskega grba.
Člansko moštvo Vranova nad Dyji v sezoni 2007/08. Vir SK Vranov nad Dyji
Infrastruktura
Na »prvo žogo« bi pri le redkokaterem obiskovalcu pogled na nogometno infrastrukturo pustil pozitiven vtis. In glede na vse okoliščine niti ne gre pričakovati, da bo podoba vsaj v bližnji prihodnosti kaj drugačna. Vranovsko nogometno igrišče s pripadajočim objektom je s treh strani dobesedno stisnjeno med okoliške stavbe, medtem ko ga z južne strani omejuje strm breg ter reka Dyje.
Preprosti in ne preveč udobni rezervni klopi sta prislonjeni ob podporni zid propadajočega, a spomeniško zaščitenega objekta.
Igralci nasprotnih moštev morajo ob prihodu v Vranov svoje jeklene konjičke pustiti na katerem od urejenih parkirišč. Parkiranje ob igrišču namreč ni možno. Pristop k igrišču vodi edino z vzhodne strani, kjer pridemo direktno na »teraso« oz. »balkon« klubskega objekta. Ta se nahaja dva metra nad nivojem igrišča. Njegov rob je praktično nad
Ob igrišču sta nameščeni dve manjši premični tribuni.
črto, ki označuje avt linijo. Balkon je dolg približno deset metrov in povezuje oba vhoda v objekt. Skozi prvega je vstop v klubski gostinski objekt s točilnim pultom. Gre za sorazmerno velik prostor z mizami in udobnimi klopmi. V enem
izmed kotov je obešenih nekaj slik članske ter ekip cicibanov iz preteklih sezon. Prostor deluje prijetno ter domače in je pravo nasprotje celotne podobe infrastrukture. Za urejenost si lastnik oz. odgovorni zaslužijo pohvalo. Drugi vhod z balkona vodi do garderob ter toalet. Čeprav je preteklo že kar nekaj vode po bližnji reki Dyji, ko so bili prostori nazadnje deležni izboljšav, sta garderobi v njej dovolj veliki, da omogočata nogometašem osnovno udobje.
Omenjeni balkon hkrati služi igralcem za prihod na igrišče, koristijo pa ga tudi gledalci za spremljanje tekem. Prvi si za pot na zelenico lahko izberejo stopnice do kotne zastavice ali pa nadaljujejo po balkonu ter škarpi vzdolž igrišča, kjer se prav tako po stopnicah spustijo na travnik. Dve tretjini dolžine ob severni strani igrišča zavzema spomeniško zaščiten propadajoči objekt. Zgradbo podira skoraj tri metre visoka škarpa ob katero sta postavljeni skromni in manjši rezervni klopi. Med objektom in robom podpornega zidu je približno dva metra širine. Prerašča jo trava ter bodikavo grmičevje. Čeprav je pogled na igrišče od tu naravnost idealen, je zaradi varnosti spremljanje tekme s tega mesta vse prej kot priporočljivo. Gledalcem tako ne preostane drugega kot ogled tekme iznad roba igrišča – ali z balkona ali za gol avt črto, kjer je postavljena tudi mini tribuna, ki pa ne sprejme več kot ducat gledalcev. Še ena identična premostljiva tribuna je postavljena tudi nad nižjo škarpo med balkonom in stopnicami k igrišču. Nekaj klopi pa je nameščenih na nivoju igrišča pod balkonom.
V spodnji etaži klubskega objekta se nahajajo garderobe, toalete ter gostinski del, medtem ko je zgornji prostor izpolnjuje zahteve enostavnega turističnega objekta tipa hostel.
Če je prostor za vrati na vzhodni strani igrišče omejen s stanovanjskimi objekti, je za vrati na nasprotni strani moč opaziti že dolgo časa opuščeno manjše igrišče ter nad njim čistilno napravo.
Preprosti garderobi s svojo velikostjo ponujata dovolj udobja nogometašem. Na sliki domača slačilnica.
Že omenjena reka Dyje povzroča sive lase predvsem predsedniku kluba. Niti visoka mreža, nameščena na drevesa vzdolž celotne širine igrišča, ne uspe vedno preprečiti preleta žoge na gladino reke. Povrhu vsega južno stran igrišča močno omejujejo še (zaščitena) drevesa. Nekaj njih je tako blizu avt črti, da so bili v klubu zaradi varnosti igralcev primorani njihova debla dodatno zaščititi.
Tudi pogled na igralno površino ni ravno dih jemajoč. Travnik na njej trenutno zalivajo na klasičen način preko cevi. V kratkem naj bi pričeli uporabljati pravkar kupljeno napravo, ki bo omogočala hitrejši in lažjo manipulacijo po celem igrišču. Delno neraven teren predstavlja slabost za tehnično boljše ekipe. Vseeno je v seštevku igrišče moč označiti za povprečno in zadovoljivo za desetoligaški nivo. Če odštejemo njegovo širino, ki naj bi po Kratochvilovih
besedah dosegala točno (zahtevanih) 45 metrov. Nogometno igrišče je dobesedno ujetnik vseh navedenih okoliščin. Le redko lahko vidimo nogometna igrišča s tako kratko razdaljo med robom kazenskega prostora in kotno zastavico. Pogoji za igranje tekem v Vranovu so zagotovo na meji regularnosti. Pri čemer ima klub povsem zavezane roke. V dobro nogometa gre upati, da odgovorni najdejo kakšno birokratsko rešitev ter klubu pomagajo vsaj delno izboljšati infrastrukturne pogoje.
Igralski kader, predsednik kluba in trener
Glavnina zaslug za delovanje kluba pripada aktualnemu predsedniku Vilemu Kratochvilu. Po tem, ko je nekaj sezon nosil tudi dres Vranova, se je odločil prevzeti vodenje kluba. Svojo funkcijo opravlja že poldrugo desetletje. Vse prej kot prijetno obdobje za klub mu še dodatno otežujejo številni in pogosti odhodi igralcev, ki jih je potrebno nadomestiti z novimi in s tem reševati obstoj članskega moštva.
Vsaj za zdaj se zdi, da je Kratochvilova vez s klubom še dovolj močna, da bo tudi v bližnji prihodnosti nadaljeval svoje poslanstvo. Čeprav se bo še naprej primoran srečevati z zahtevnimi situacijami, ki so vse prej kot naklonjene amaterskemu nogometu. Ena takšnih je povezana z zimskim prestopnim rokom, ko je klub zapustilo večje število igralcev. Nekaj od njih jih je zaključilo z igranjem nogometu, zopet drugi (mlajši) so odšli na delo v tujino, svoje so naredile še poškodbe. Da bi članska ekipa sploh lahko nadaljevala s prvenstvom, je bilo potrebno zakrpati zdesetkano zasedbo. Kar jim je s prihodom kar desetih igralcev (za zdaj) uspelo. S tem je bila opravljena glavna naloga. Redki privrženci Vranova se sicer sprašujejo, kako se bo na novo formirana ekipa znašla na terenu. Kar je delno že naloga izkušenega trenerja Luboša Dubeca, sicer tudi nekdanjega sošolca žene predsednika Kratochvila.
Trenutno člansko moštvo sestavljajo tako izkušeni 40-letniki kot mlajši (najstniki). Najmlajši med njimi je 17-letni Marek Fafilek. Z najdaljšim stažem v dresu Vranova se lahko pohvalijo František Pecina, Adam Beneš ter Radek Beneš. Slednja dva nista v sorodu. Zadnji omenjeni je s 47-imi leti tudi najstarejši v kadru članskega moštva. Kot se v podobnih primerih pritiče, na svoji levi nadlahti nosi tudi kapetanski
Vilem Kratochvil se že 15 let posveča vodenju kluba iz Vranova.
trak. Čeprav je Radek Beneš zadolžen primarno za defenzivne naloge, je s tremi zadetki trenutno prvi strelec moštva. Da mu kljub letom doseganje zadetkov ni tuje, je dokazal že preteklo sezono. V nasprotnikove mreže je namreč pospravil sedem žog (več kot tretjino od skupno 20-ih, kolikor jih je doseglo moštvo Vranova) in s tem postal prvi golgeter svoje ekipe. Zaradi poškodbe je trenutno pod vprašajem datum njegove vrnitve na zelenice.
Mlajše kategorije
Navkljub zahtevni situaciji gre klub pohvaliti za trud pri delu z najmlajšimi. Glede na odziv otrok pred sezono se nato v klubu odločijo prijaviti določene kategorije v tekmovanje za aktualno sezono. Če je potreba, tu in tam poiščejo tudi pomoč pri katerem od okoliških klubov s katerim skupaj formirajo ekipo. Kot denimo v sezoni 2018/19, ko so s klubom Stary Petřin v tekmovanje prijavili skupno moštvo mlajših dečkov.
Generacija starejših dečkov iz sezone 2016/17 se lahko pohvali z naslovom prvaka v okrožju Znojmo. Vir SK Vranov nad Dyji
V sezonah zadostnega števila igralcev sta Vranov zastopali obe kategoriji dečkov (nazadnje v sezoni 2023/24). V preteklosti jim je dve sezoni uspelo nastopati tudi v tekmovanju kadetov in mladincev (znotraj okrožja Znojmo organizirano kot skupno tekmovanje). Zaradi večjega števila igralcev, ki jih zahteva omenjena starostna kategorija, je manjša verjetnost, da bi Vranov v bližnji prihodnosti znova poskusil prijaviti ekipo v najstarejši kategoriji mlajših selekcij. Mladim igralcem (oz. njihovim staršem) tako ne preostane drugega, kot da si po zaključku igranja v določeni kategoriji s pomočjo matičnega kluba poiščejo katero izmed okoliških nogometnih sredin, kjer bodo nadaljevali s svojim nogometnim razvojem. Kljub prestopu in nastopanju v bližnjih klubih (trenutno največ njih nosi dres mlajših selekcij Starega Petřina in Štitar), so ti igralci še vedno pogodbeno vezani na svoj prvotni klub. Kar daje predsedniku Kratochvilu vsaj nekaj optimizma ob pogledu na prihodnost kluba. Seveda
ob pogoju, da bo kateri od igralcev izrazil željo po vrnitvi v svoj matični klub.
Ker se v Vranovu nahaja nižja stopnja osnovne šole (ta je od igrišča oddaljena vsega nekaj deset metrov), je razumljivo največ zanimanja za nogomet pri otrocih v kategorijah obeh selekcij cicibanov. In ravno starejši cicibani so v sezoni 2016/17 z osvojitvijo naslova prvaka okrožja poskrbeli za enega največjih uspehov Vranova. Tudi v aktualni sezoni starejši cicibani kot edini zastopajo klub med mlajšimi kategorijami. Otroci do 12-ega leta starosti imajo organizirane treninge trikrat tedensko. Udeležuje se jih tudi med 15 in 20 igralcev. Njihov trener je Jan Dobrovolny, nekdaj igralec Vranova, ki je danes član njihovega glavnega rivala iz bližnjega kraja Stary Petřin. Svoje nogometne aktivnosti je zaradi poškodbe kolena za nekaj časa primoran odložiti. Vseeno ga je možno redno videvati ob in na igrišču v Vranovu, kjer vodi treninge cicibanov. Njegovi varovanci bodo s prvenstvom znotraj okrožja nadaljevali drugi konec tedna v aprilu, ko bodo pilili svoje nogometno znanje proti sovrstnikom iz drugih klubov v ligi imenovani »Kinderwelt«. Podobno, kot članske lige v okrožju Znojmo, tudi vse tekmovalne skupine mlajših in starejših cicibanov nosijo naziv sponzorja. Gre sicer za podjetje, ki se ukvarja s postavljanjem oz. gradnjo otroških zabaviščnih parkov.
Medijska pokritost in cilji kluba
Podobno, kot to velja za mnoge klube na najnižjem nivoju češkega nogometa, bi tudi o Vranovu le stežka našli kakšno informacijo na spletu. Klub je pred leti sicer postavil svojo spletno stran. Ki pa več kot očitno ni nikoli zaživela. Zadnja informacija na njej je bila objavljena pred štirimi leti. Na vprašanje, če morda v klubu razmišljajo o korakih v smeri večje prepoznavnosti, Kratochvil omeni spomladanski sklic upravnega odbora kluba na katerem mdr. namerava izpostaviti omenjeno. V upanju, da bi kateri od mlajših igralcev (oz. oseb blizu kluba) bil pripravljen sprejeti (preprost) izziv ter preko katerega od družbenih omrežij pomagati klubu do večje prepoznavnosti. Vsaj do takrat bo potrebno osnovne informacije (kot so termini domačih tekem) poiskati izključno na spletnih straneh medijev, ki tovrstne aktivnosti pokrivajo. Med sprehodom po Vranovu bi namreč tudi na oglasnih deskah zaman iskali kak plakat z vabilom na prihajajočo tekmo.
Roko na srce, v danih okoliščinah se zdi »odsotnost« kluba na spletu še najmanjša težava. Kar posredno potrdijo besede predsednika, ki mu je edini cilj v tem trenutku preživetje kluba. S prihodom igralcev v zimskem prestopnem roku je bil primarni cilj (vsaj za kratek čas) izpolnjen. Upati gre, da bo edini športni klub v Vranovu deležen posluha oz. pomoči ustreznih uradov pri ureditvi nogometne infrastrukture, s čimer bi pripomogli k dostojnejšim pogojem tako za treniranje kot igranje tekem. Tudi zaradi številnih otrok, ki jim klub z organiziranimi treningi in tekmami pomembno pripomore h gibalnemu razvoju. In ravno delo z najmlajšimi bo tudi v prihodnje ostalo zapisano kot ena izmed glavnih klubskih nalog.
Članska ekipa SK Vranov nad Dyji v spomladanskem delu sezone 2025/26.
Južnomoravska regija se lahko pohvali z zelo bogato zasedbo nogometnih klubov. Posledično v njej ne manjka tekmovanj v najnižji, deseti ligi. Ta so organizirana v štirih od sedmih okrožij v regiji. Med njimi še posebej pade v oči okrožje Znojmo, ki ima že nekaj sezon primat v številu desetoligaških klubov med vsemi okrožji širom Češke. V aktualni sezoni je v najnižjeligaško tekmovanje prijavljeno kar 36 (!) klubov. Zaradi številčnosti moštev, so le-ta razdeljena v tri skupine. Vsa tekmovanja pod okriljem Okrožne nogometne zveze Znojmo (najnižje tri lige) nosijo uraden naziv po sponzorju – Znojemski pivovarni. Gre za manjšo mestno pivovarno, ki se je pred desetletjem odločila navezati na stoletno tradicijo varjenja piva. Za svoje ime prispevajo v blagajno okrožne zveze.
Pogled na nogometno igrišče v Vranovu nad Dyji s kuliso mogočnega gradu.
Člansko moštvo Vranova nad Dyji (v nadaljevanju prispevka skrajšano Vranov) nastopa v skupini A, v kateri tekmuje s klubi s skrajnega jugozahoda regije. Uradno ime tekmovanja je Znojemské pivo 10. liga skupina A. Rezultati v preteklih in aktualni sezoni zgolj odražajo stanje kluba v katerem se nahaja. Za nameček je klub po odhodu mnogih igralcev po koncu jesenskega dela bil primoran praktično na novo sestaviti ekipo. Zasluge, da je (vsaj za zdaj) nogomet v Vranovu še vedno nad gladino, gre dolgoletnemu predsedniku Vilemu Kratochvilu. Dasiravno utrujen od vsega dogajanja vseeno upa na lepše čase. Morda tudi ob pomoči katerega od mlajših doma vzgojenih igralcev, ki trenutno nastopajo v okoliških klubih.
Vranov je jesenski del sezone zaključil na zadnjem mestu z vsega tremi osvojenimi točkami za eno zmago nad trenutno petouvrščeno ekipo, ki so jo doma premagali z rezultatom 3:2 z zadetkom kapetana Radeka Beneša v zadnji minuti srečanja. Hkrati je ekipa na tej tekmi dosegla kar tretjino vseh prvenstvenih zadetkov. Na 11-ih srečanjih jesenskega dela je namreč večinoma doživljala visoke poraze (najvišjega na gostovanju z 11:0), kar priča tudi razlika v danih in prejetih zadetkih (9:77).
Balkon klubskega objekta povezuje notranje prostore z igriščem. Hkrati z njega spremljajo tekme tudi gledalci.
Zanimivo, da so v prvem delu sezone na svojem igrišču odigrali zgolj tri tekme. Na željo dveh nasprotnikov so namreč zamenjali lokacijo igranja tekme. Posledično bodo večino tekem nadaljevanja ligaškega dela odigrali na domačem terenu. Tako jih že v uvodu v spomladanski del čakajo tri zaporedne tekme v Vranovu. Ko bodo glavni akterji ter njihovi privrženci upali na boljšo točkovno bero, ki bi jih morda lahko odlepila z dna lestvice. Motivacijo igralcem bi lahko predstavljalo dejstvo, da jim najbližja ekipa na lestvici beži za zgolj točko.
Odhode mnogih igralcev po zaključku jesenskega dela so odgovorni uspeli nadomestiti z novimi in s tem rešiti obstoj kluba (oz. vsaj članske ekipe). Kako se bo na novo sestavljeno moštvo znašlo na terenu, bodo pokazale že prve pomladne tekme. Ter tudi udeležba na sicer edinem tedenskem treningu, ki bi znala pomagati k hitrejši uigranosti ekipe.
Igrišče je z vseh strani močno omejeno kar se pozna predvsem na širini igralne površine.
Vranovski nogometni klub je finančno povsem odvisen od prispevka mesta. Ta jim letno nakaže 80 tisoč kron (približno 3.100€), a od njih hkrati zahteva tudi organizacijo t.i. otroškega dne, ki ga mesto organizira enkrat letno. Prireditev se odvija na nogometnem igrišču, kar vse prej kot blagodejno vpliva na njegovo travnato podlago. Po besedah predsednika Kratochvila je tako klub »ujetnik okoliščin«. A hkrati doda, da je vseeno zadovoljen s prispevkom mesta. Da nogomet vendarle ni odrinjen povsem na obrobje dogajanja v sicer turističnem mestecu, poskrbi župan Vranova, ki si tu in tam najde čas za ogled katere od domačih tekem sicer edinega športnega kluba v kraju.
Igrišče je delno neravno, a nekje na povprečju igrišč na tem nivoju tekmovanja.
V času tekem je za vrati na zahodni strani igrišča nameščen premični elektronski semafor.
In kako gresta z roko v roki turizem ter nogomet? Z vidika kluba tu Kratochvil vidi prej slabost, kot prednost. Kot eno izmed negativnih lastnosti omeni pomanjkanje (predvsem študentskega) kadra, ki si v obdobju glavne sezone kruh služi v turizmu. Posledično klub zaman išče prostovoljce, ki bi klubu priskočili na pomoč v času domačih prvenstvenih tekem.
V okrožju Znojmo vsako sezono popestrijo nogometno dogajanje tudi pokalne tekme. Udeležba v tekmovanju za klube ni obvezna. Predvsem klubi iz najnižje lige se zaradi bojazni pred visokimi porazi proti višje rangiranim ekipam v tekmovanje ne prijavljajo. In enako velja tudi za Vranov. Po besedah Kratochvila bi v danih okoliščinah visok poraz vse prej kot pozitivno vplival na igralce. Ti bodo zagotovo iz sebe iztisnili še dodaten naboj na prvenstveni tekmi proti Staremu Petřinu, ki zaradi bližine velja za glavnega rivala Vranova.
Zanimiv prizor lahko vidimo ob južnem delu igrišča, kjer je eno izmed zaščitenih dreves niti ne meter oddaljeno od igrišča.
Zgodovina in uspehi kluba
O začetkih nogometa v mestecu ob reki Dyji je danes sila malo informacij. Po besedah Kratochvila naj bi se žogobrc v Vranovu pričel igrati v 60-ih letih prejšnjega stoletju. Ko se niti najpomembnejša postranska stvar na svetu ni mogla izogniti takratnemu aktualnemu dogajanju na Češkoslovaškem. Po političnem prevratu ter nasilnem prevzemu oblasti s strani komunistične partije leta 1948 je sledila razglasitev do 10 km širokega obmejnega pasu ob takratni češkoslovaško – avstrijski meje. V to ozemlje je bil uvrščen tudi Vranov. Da bi režim preprečil pobege lastnih državljanov na ozemlja demokratičnih sosednjih držav je zgradil t.i. »železno zaveso«, ki jo je varovalo na tisoče mejnih stražarjev oz. graničarjev kot del sestave takratne vojske. In ravno člani enot obmejne straže so orali ledino nogometu v Vranovu. V duhu časa je klub takrat nosil ime »Ruda Hvězda« (Rdeča zvezda). Kasneje si je nadel policijsko ime.
Člansko moštvo Vranova nad Dyji v sezoni 2007/08. Vir SK Vranov nad Dyji
Po padcu totalitarnega režima leta 1989 je nogomet v Vranovu »prešel« v roke lokalnih prebivalcev. Sledila je sprememba imena kluba v današnjo obliko (SK Vranov nad Dyji). V vsej svoji zgodovini naj bi člansko moštvo ves čas nastopalo v najnižji ligi. Če jim je v drugi polovici prejšnjega desetletja uspelo prvenstva zaključevati v sredini lestvice, je z nastopom covida in odhodi starejših igralcev sledil rezultatski padec. Od takrat dalje Vranov kroji dno lestvice v svoji skupini. Preteklo sezono je tako končal trdno na zadnjem mestu brez ene same osvojene točke ter z razliko v zadetkih 20:162.
Zaradi menjave travnate površine so leta 2018 svoje domače tekme igrali v sosednjem kraju Lančov. Po vrnitvi v Vranov je klub objavil novo podobo klubskega grba.
Infrastruktura
Na »prvo žogo« bi pri le redkokaterem obiskovalcu pogled na nogometno infrastrukturo pustil pozitiven vtis. In glede na vse okoliščine niti ne gre pričakovati, da bo podoba vsaj v bližnji prihodnosti kaj drugačna. Vranovsko nogometno igrišče s pripadajočim objektom je s treh strani dobesedno stisnjeno med okoliške stavbe, medtem ko ga z južne strani omejuje strm breg ter reka Dyje.
Preprosti in ne preveč udobni rezervni klopi sta prislonjeni ob podporni zid propadajočega, a spomeniško zaščitenega objekta.
Ob igrišču sta nameščeni dve manjši premični tribuni.
Igralci nasprotnih moštev morajo ob prihodu v Vranov svoje jeklene konjičke pustiti na katerem od urejenih parkirišč. Parkiranje ob igrišču namreč ni možno. Pristop k igrišču vodi edino z vzhodne strani, kjer pridemo direktno na »teraso« oz. »balkon« klubskega objekta. Ta se nahaja dva metra nad nivojem igrišča. Njegov rob je praktično nad črto, ki označuje avt linijo. Balkon je dolg približno deset metrov in povezuje oba vhoda v objekt. Skozi prvega je vstop v klubski gostinski objekt s točilnim pultom. Gre za sorazmerno velik prostor z mizami in udobnimi klopmi. V enem izmed kotov je obešenih nekaj slik članske ter ekip cicibanov iz preteklih sezon. Prostor deluje prijetno ter domače in je pravo nasprotje celotne podobe infrastrukture. Za urejenost si lastnik oz. odgovorni zaslužijo pohvalo. Drugi vhod z balkona vodi do garderob ter toalet. Čeprav je preteklo že kar nekaj vode po bližnji reki Dyji, ko so bili prostori nazadnje deležni izboljšav, sta garderobi v njej dovolj veliki, da omogočata nogometašem osnovno udobje.
V spodnji etaži klubskega objekta se nahajajo garderobe, toalete ter gostinski del, medtem ko je zgornji prostor izpolnjuje zahteve enostavnega turističnega objekta tipa hostel.
Omenjeni balkon hkrati služi igralcem za prihod na igrišče, koristijo pa ga tudi gledalci za spremljanje tekem. Prvi si za pot na zelenico lahko izberejo stopnice do kotne zastavice ali pa nadaljujejo po balkonu ter škarpi vzdolž igrišča, kjer se prav tako po stopnicah spustijo na travnik. Dve tretjini dolžine ob severni strani igrišča zavzema spomeniško zaščiten propadajoči objekt. Zgradbo podira skoraj tri metre visoka škarpa ob katero sta postavljeni skromni in manjši rezervni klopi. Med objektom in robom podpornega zidu je približno dva metra širine. Prerašča jo trava ter bodikavo grmičevje. Čeprav je pogled na igrišče od tu naravnost idealen, je zaradi varnosti spremljanje tekme s tega mesta vse prej kot priporočljivo. Gledalcem tako ne preostane drugega kot ogled tekme iznad roba igrišča – ali z balkona ali za gol avt črto, kjer je postavljena tudi mini tribuna, ki pa ne sprejme več kot ducat gledalcev. Še ena identična premostljiva tribuna je postavljena tudi nad nižjo škarpo med balkonom in stopnicami k igrišču. Nekaj klopi pa je nameščenih na nivoju igrišča pod balkonom.
Če je prostor za vrati na vzhodni strani igrišče omejen s stanovanjskimi objekti, je za vrati na nasprotni strani moč opaziti že dolgo časa opuščeno manjše igrišče ter nad njim čistilno napravo.
Preprosti garderobi s svojo velikostjo ponujata dovolj udobja nogometašem. Na sliki domača slačilnica.
Že omenjena reka Dyje povzroča sive lase predvsem predsedniku kluba. Niti visoka mreža, nameščena na drevesa vzdolž celotne širine igrišča, ne uspe vedno preprečiti preleta žoge na gladino reke. Povrhu vsega južno stran igrišča močno omejujejo še (zaščitena) drevesa. Nekaj njih je tako blizu avt črti, da so bili v klubu zaradi varnosti igralcev primorani njihova debla dodatno zaščititi.
Tudi pogled na igralno površino ni ravno dih jemajoč. Travnik na njej trenutno zalivajo na klasičen način preko cevi. V kratkem naj bi pričeli uporabljati pravkar kupljeno napravo, ki bo omogočala hitrejši in lažjo manipulacijo po celem igrišču. Delno neraven teren predstavlja slabost za tehnično boljše ekipe. Vseeno je v seštevku igrišče moč označiti za povprečno in zadovoljivo za desetoligaški nivo. Če odštejemo njegovo širino, ki naj bi po Kratochvilovih besedah dosegala točno (zahtevanih) 45 metrov. Nogometno igrišče je dobesedno ujetnik vseh navedenih okoliščin. Le redko lahko vidimo nogometna igrišča s tako kratko razdaljo med robom kazenskega prostora in kotno zastavico. Pogoji za igranje tekem v Vranovu so zagotovo na meji regularnosti. Pri čemer ima klub povsem zavezane roke. V dobro nogometa gre upati, da odgovorni najdejo kakšno birokratsko rešitev ter klubu pomagajo vsaj delno izboljšati infrastrukturne pogoje.
Igralski kader, predsednik kluba in trener
Glavnina zaslug za delovanje kluba pripada aktualnemu predsedniku Vilemu Kratochvilu. Po tem, ko je nekaj sezon nosil tudi dres Vranova, se je odločil prevzeti vodenje kluba. Svojo funkcijo opravlja že poldrugo desetletje. Vse prej kot prijetno obdobje za klub mu še dodatno otežujejo številni in pogosti odhodi igralcev, ki jih je potrebno nadomestiti z novimi in s tem reševati obstoj članskega moštva.
Vsaj za zdaj se zdi, da je Kratochvilova vez s klubom še dovolj močna, da bo tudi v bližnji prihodnosti nadaljeval svoje poslanstvo. Čeprav se bo še naprej primoran srečevati z zahtevnimi situacijami, ki so vse prej kot naklonjene amaterskemu nogometu. Ena takšnih je povezana z zimskim prestopnim rokom, ko je klub zapustilo večje število igralcev. Nekaj od njih jih je zaključilo z igranjem nogometu, zopet drugi (mlajši) so odšli na delo v tujino, svoje so naredile še poškodbe. Da bi članska ekipa sploh lahko nadaljevala s prvenstvom, je bilo potrebno zakrpati zdesetkano zasedbo. Kar jim je s prihodom kar desetih igralcev (za zdaj) uspelo. S tem je bila opravljena glavna naloga. Redki privrženci Vranova se sicer sprašujejo, kako se bo na novo formirana ekipa znašla na terenu. Kar je delno že naloga izkušenega trenerja Luboša Dubeca, sicer tudi nekdanjega sošolca žene predsednika Kratochvila.
Vilem Kratochvil se že 15 let posveča vodenju kluba iz Vranova.
Trenutno člansko moštvo sestavljajo tako izkušeni 40-letniki kot mlajši (najstniki). Najmlajši med njimi je 17-letni Marek Fafilek. Z najdaljšim stažem v dresu Vranova se lahko pohvalijo František Pecina, Adam Beneš ter Radek Beneš. Slednja dva nista v sorodu. Zadnji omenjeni je s 47-imi leti tudi najstarejši v kadru članskega moštva. Kot se v podobnih primerih pritiče, na svoji levi nadlahti nosi tudi kapetanski trak. Čeprav je Radek Beneš zadolžen primarno za defenzivne naloge, je s tremi zadetki trenutno prvi strelec moštva. Da mu kljub letom doseganje zadetkov ni tuje, je dokazal že preteklo sezono. V nasprotnikove mreže je namreč pospravil sedem žog (več kot tretjino od skupno 20-ih, kolikor jih je doseglo moštvo Vranova) in s tem postal prvi golgeter svoje ekipe. Zaradi poškodbe je trenutno pod vprašajem datum njegove vrnitve na zelenice.
Mlajše kategorije
Navkljub zahtevni situaciji gre klub pohvaliti za trud pri delu z najmlajšimi. Glede na odziv otrok pred sezono se nato v klubu odločijo prijaviti določene kategorije v tekmovanje za aktualno sezono. Če je potreba, tu in tam poiščejo tudi pomoč pri katerem od okoliških klubov s katerim skupaj formirajo ekipo. Kot denimo v sezoni 2018/19, ko so s klubom Stary Petřin v tekmovanje prijavili skupno moštvo mlajših dečkov.
V sezonah zadostnega števila igralcev sta Vranov zastopali obe kategoriji dečkov (nazadnje v sezoni 2023/24). V preteklosti jim je dve sezoni uspelo nastopati tudi v tekmovanju kadetov in mladincev (znotraj okrožja Znojmo organizirano kot skupno tekmovanje). Zaradi večjega števila igralcev, ki jih zahteva omenjena starostna kategorija, je manjša verjetnost, da bi Vranov v bližnji prihodnosti znova poskusil prijaviti ekipo v najstarejši kategoriji mlajših selekcij. Mladim igralcem (oz. njihovim staršem) tako ne preostane drugega, kot da si po zaključku igranja v določeni kategoriji s pomočjo matičnega kluba poiščejo katero izmed okoliških nogometnih sredin, kjer bodo nadaljevali s svojim nogometnim razvojem. Kljub prestopu in nastopanju v bližnjih klubih (trenutno največ njih nosi dres mlajših selekcij Starega Petřina in Štitar), so ti igralci še vedno pogodbeno vezani na svoj prvotni klub. Kar daje predsedniku Kratochvilu vsaj nekaj optimizma ob pogledu na prihodnost kluba. Seveda ob pogoju, da bo kateri od igralcev izrazil željo po vrnitvi v svoj matični klub.
Generacija starejših dečkov iz sezone 2016/17 se lahko pohvali z naslovom prvaka v okrožju Znojmo. Vir SK Vranov nad Dyji
Ker se v Vranovu nahaja nižja stopnja osnovne šole (ta je od igrišča oddaljena vsega nekaj deset metrov), je razumljivo največ zanimanja za nogomet pri otrocih v kategorijah obeh selekcij cicibanov. In ravno starejši cicibani so v sezoni 2016/17 z osvojitvijo naslova prvaka okrožja poskrbeli za enega največjih uspehov Vranova. Tudi v aktualni sezoni starejši cicibani kot edini zastopajo klub med mlajšimi kategorijami. Otroci do 12-ega leta starosti imajo organizirane treninge trikrat tedensko. Udeležuje se jih tudi med 15 in 20 igralcev. Njihov trener je Jan Dobrovolny, nekdaj igralec Vranova, ki je danes član njihovega glavnega rivala iz bližnjega kraja Stary Petřin. Svoje nogometne aktivnosti je zaradi poškodbe kolena za nekaj časa primoran odložiti. Vseeno ga je možno redno videvati ob in na igrišču v Vranovu, kjer vodi treninge cicibanov. Njegovi varovanci bodo s prvenstvom znotraj okrožja nadaljevali drugi konec tedna v aprilu, ko bodo pilili svoje nogometno znanje proti sovrstnikom iz drugih klubov v ligi imenovani »Kinderwelt«. Podobno, kot članske lige v okrožju Znojmo, tudi vse tekmovalne skupine mlajših in starejših cicibanov nosijo naziv sponzorja. Gre sicer za podjetje, ki se ukvarja s postavljanjem oz. gradnjo otroških zabaviščnih parkov.
Medijska pokritost in cilji kluba
Podobno, kot to velja za mnoge klube na najnižjem nivoju češkega nogometa, bi tudi o Vranovu le stežka našli kakšno informacijo na spletu. Klub je pred leti sicer postavil svojo spletno stran. Ki pa več kot očitno ni nikoli zaživela. Zadnja informacija na njej je bila objavljena pred štirimi leti. Na vprašanje, če morda v klubu razmišljajo o korakih v smeri večje prepoznavnosti, Kratochvil omeni spomladanski sklic upravnega odbora kluba na katerem mdr. namerava izpostaviti omenjeno. V upanju, da bi kateri od mlajših igralcev (oz. oseb blizu kluba) bil pripravljen sprejeti (preprost) izziv ter preko katerega od družbenih omrežij pomagati klubu do večje prepoznavnosti. Vsaj do takrat bo potrebno osnovne informacije (kot so termini domačih tekem) poiskati izključno na spletnih straneh medijev, ki tovrstne aktivnosti pokrivajo. Med sprehodom po Vranovu bi namreč tudi na oglasnih deskah zaman iskali kak plakat z vabilom na prihajajočo tekmo.
Roko na srce, v danih okoliščinah se zdi »odsotnost« kluba na spletu še najmanjša težava. Kar posredno potrdijo besede predsednika, ki mu je edini cilj v tem trenutku preživetje kluba. S prihodom igralcev v zimskem prestopnem roku je bil primarni cilj (vsaj za kratek čas) izpolnjen. Upati gre, da bo edini športni klub v Vranovu deležen posluha oz. pomoči ustreznih uradov pri ureditvi nogometne infrastrukture, s čimer bi pripomogli k dostojnejšim pogojem tako za treniranje kot igranje tekem. Tudi zaradi številnih otrok, ki jim klub z organiziranimi treningi in tekmami pomembno pripomore h gibalnemu razvoju. In ravno delo z najmlajšimi bo tudi v prihodnje ostalo zapisano kot ena izmed glavnih klubskih nalog.
Članska ekipa SK Vranov nad Dyji v spomladanskem delu sezone 2025/26.
1. aprila, 2026
Vranov nad Dyji
Kmalu po tem, ko reka Dyje iz Avstrije priteče na ozemlje Češke, njen tok pričaka »prepreka« v obliki hidroelektrarne z mogočnim jezom. Reka se nato v številnih ovinkih po razgibanem terenu znova usmeri proti jugu, kjer del svoje poti tvori naravno mejo med Češko in Avstrijo. Še prej jo s skale pozdravi pravljična kulisa gradu ter mesteca pod njim. Zahvaljujoč svoji bogati zgodovini, številnim znamenitostim in atrakcijam privablja Vranov nad Dyji mnoge turiste. Večino njih si za počitniško bivanje izbere turistični kompleks ob plaži akumulacijskega jezera. V senci vsega naštetega si svoj prostor pod »vranovskim soncem« poskuša priboriti tudi lokalni nogometni klub.
Vranov nad Dyji je z nekaj manj kot 800 prebivalci dovolj velik, da njegove ulice nosijo imena. A vseeno premajhen, da bi ga (uradno) smatrali za mesto. Do leta 1986 je nosil zgolj ime Vranov. Še v drugi polovici 19. stoletja je v kraju živelo zgolj nemško prebivalstvo. Sama zgodovina Vranova nad Dyji seveda sega mnogo dlje. Povezana je z gradom, nastalim na skali nad reko Dyje. Njegovi mogočni podobi (pravzaprav gre za celoten grajski kompleks s kapelo, dvoriščem, stolpi, mostom) se je nemogoče izogniti med sprehodom po vranovskih ulicah.
Simbol Vranova nad Dyji je mogočen grad, ki stoji na skali nad mestecem.
Osrednji trg obklapljajo številne zgodovinske stavbe. Med njimi tudi t.i. “Pažeci dum”, ki je svojo današnjo (baročno) podobo dobil v 18. stoletju.
Kužni steber na osrednjem trgu pripominja kugo, ki je leta 1680 terjala 81 življenj vaščanov.
Kraj leži na skrajnem jugozahodnem delu Južnomoravske regije, v okrožju Znojmo. Do istoimenskega sedeža okrožja je približno 20 km vožnje z avtom, medtem ko vožnja do regijske prestolnice Brno vzame dobro uro časa. Precej bližje Vranovu se nahaja avstrijsko ozemlje. Poltretji kilometer južneje se namreč prične dežela
Spodnja Avstrija.
Največji del družinskih hiš in manjših večstanovanjskih poslopij najdemo severno od reke Dyje. Glavnina javnega dogajanja v kraju je vezanega na trg, čigar del je tudi večina javnih objektov. Gre za najstarejši del Vranova, ki ga s treh strani obdaja reka Dyje. Mestece se razteza še približno kilometer ob toku Dyje kjer ob njegovem desnem bregu leži predel, imenovan »Benetke« (»Benátky«), ter levem bregu s predeloma »Přední Hamry« in »Zadní Hamry«. Slednji zaključujejo vzhodni konec kraja.
V kraju je tudi turistična pisarna, ki je te dni še zaprta. Svoja vrata za obiskovalce odpira z aprilom.
V Vranovu so tri manjše trgoivine z osnovnimi živili. Vse tri vodijo vietnamski trgovci in vse tri so odprte tudi ob nedeljah.
Zaradi razgibanega terena je Vranov v vse smeri precej razpotegnjen. Zato ne čudi, da je v kraju kar deset avtobusnih postajališč. Resda so štiri od njih namenjena zgolj turističnemu vlakcu, ki v času sezone vozi od jezera do zahodnega dela Vranova. Zanimivo, da imajo vse tri lokalne
Zgledno urejeno avtobusno postajališče ob glavnem trgu.
avtobusne linije svoj pričetek oz. konec v Vranovu. Dve od njih povezujeta Vranov z že omenjenim Znojmom. V delovnih dneh med krajema vozi 15 parov avtobusov, ob koncih tedna in praznikih pa sedem.
Razgiban teren omogoča slikovite razglede na grad in naselje pod njim. Do ene takšnih točk je možno priti ob križevem potu, ki se konča na vrhu vzpetine, ob t.i. Mniszkovem križu, ki ga je leta 1846 postavila grofica Helena Mniszko-Ludomirská v spomin na svojega pokojnega moža.
Tudi simbol na krajevnem grbu priča kateri objekt je igral najpomembnejšo vlogo v zgodovini kraja. Na njem je na rdečem ščitu upodobljen utrjen grajski zid z dvignjenimi vrati v sredini (modra mreža). Na obeh straneh so še polkrožno obokana in zaprta majhna vrata. Nad vrati štrlita nad obzidjem dva okrogla srebrna stolpa, vsak z enim polkrožno
Ob cerkvi Marijinega vnebovzetja stoji obnovljena rotunda svetega Andreja.
obokanim oknom v spodnjem nadstropju in dvema pravokotnima oknoma v zgornjem nadstropju, s tremi senčili na obzidju in koničasto modro streho. Nad vrati med stolpoma je utrjeni zid, dvignjen s polkrožnim ščitom na katerem stoji črna vrana z dvignjenimi krili (pripravljenimi za vzlet).
Baročni grad je bil prvotno zgrajen kot eden od elementov obrambnega sistema na južni meji države. Prvi pisni dokaz o njegovem obstoju sega na prelom 11. in 12. stoletja. Sprva je služil kot kraljeva posest, kasneje so se v njem menjavali različni lastniki. Med tridesetletno vojno so grad oblegali in poškodovali Švedi. Velik požar leta 1665 je grad močno poškodoval.
Postajališče v spodnjem delu Vranova je hkrati začetna oz. končna točka treh lokalnih linij.
Takratni lastniki – rodbina Althann – so objekt pričeli obnavljati v baročni grad. Arhitekturno središče gradu je bila velika dvorana (imenovana Dvorana prednikov, češko Sál předků), velika 25 × 15 × 15 m. Pomemben del gradu je tudi baročna grajska kapela Svete Trojice s preloma 17. in 18. stoletja. Iz najstarejšega obdobja se je ohranil le obrambni zid in trije stolpi. Nadaljnja gradbena dela so sledila v 18. stoletju, ko je
bila okolica gradu preurejena tudi v naravni park s številnimi manjšimi stavbami.
Navkljub številnim gostinskim objektom je ob koncu marca imela svoja vrata odprta zgolj ena restavracija.
Največji zgodovinski pečat je v Vranovu pustila bavarska plemiška rodbina Althann. Posestvo z gradom so kupili leta 1618. Družina je v Vranovu dosegla znatno raven bogastva, moči in tudi družbenega statusa. Člani so postali ministri, pomembni cerkveni hierarhi, diplomati in generali ter uživali veliko naklonjenost cesarskega dvora na Dunaju. Njihova moč prične bledeti v drugi polovici 18. stoletja. Predstavnike rodu še danes najdemo v Spodnji Avstriji, na posestvu, ki ga imajo v lasti več kot 400 let.
Glavni most čez reko Dyje.
V obdobju vladavine Mniszkov Vranov s proizvodnjo kamnite keramike tipa »wedgwood« (fina keramika v angleškem stilu) zaslovi daleč preko meja monarhije. Leta 1816 je lastnik gospostva grof Stanislav kupil lokalno tovarno, ki je proizvajala kamnito keramiko povprečne kakovosti. Izboljšanje proizvodne tehnologije in širitev proizvodnje sta prinesla želeni rezultat. Trideseta in štirideseta leta 19. stoletja
Mihael Jožef (s polnim imenom Michael Hermann Joseph Reichsgraf von Althann) je kot zadnji iz slavnega rodu dedoval vranovsko posest. Njegovo razsipno življenje je leta 1793 vodilo v dokončen bankrot. Vranov nato preide v roke češkega deželnega odvetnika Josefa Hilgartnerja iz Lilienborna, ki poskrbi za izboljšanje stanja. Po šestih letih Hilgartner posestvo proda poljski plemiški rodbini Mniszek, natančneje grofu Stanislavu. Po njegovi smrti leta 1846 posestvo preide v roke grofice Helene, ki je kazala močna socialna čustva, zaradi česar so jo imenovali tudi “mati revežev”. Na njeno pobudo so leta 1826 na mestu množičnega grobišča iz tridesetletne vojne zgradili kapelo sv. Jožefa.
Stavba osnovne šole.
Celotno grajsko poslopje stoji na skali.
pomenijo vrhunec za tovarno. V njej se je proizvajala široka paleta blaga, ki je bilo distribuirano tako na domači kot tuji trg. Slavo vranovski tovarni so prispevali na primer jedilni, toaletni, pisalni in kadilski seti, pa tudi cvetlični lonci, vaze, in grelniki. Upad prodaje v drugi polovici 19. stoletja je leta 1882 vodil v dokončno zaprtje tovarne.
Po družini Mniszek kupi posest še ena (sorodna) plemiška rodbina Stadnicki. Ta se je med drugim osredotočila na dokončanje urejanja parka, ki je bil zgrajen pod Althanni v drugi polovici 18. stoletja. Med drugo svetovno vojno je grad kupil nemški baron Gebhard von der Wense-Mörse. Po vojni je grad postal državna last.
Z vzhoda pripelje v Vranov strma ovinkasta cesta. Desno od reke Dyje leži predel Vranova, imenovan “Benetke” (Benátky), medtem ko se ob nasprotnem bregu razprostira predel Přední Hamry.
Grad Vranov nad Dyji zaradi svoje bogate zgodovine, lege na visoki skali in dih jemajočih pogledov na okoliško pokrajino ter reko Dyje in mestece pod njim velja za eno najslikovitejših rezidenc na Češkem. Kot večina znamenitosti in atrakcij v Vranovu, je tudi grad možno obiskati v toplejšem delu leta. Običajno svoja vrata turistom odpira v aprilu. Po prehodu kamnitega grajskega mostu iz 17. stoletja, ki predstavlja ključni zgodovinski in arhitekturni element celotnega kompleksa in ki je nekoč simboliziral prehod med svetom vsakdanjega življenja in aristokratskim svetom, imajo obiskovalci možnost občudovati urejene grajske vrtove, kapelo, obrambne stolpe z obzidjem, grajsko dvorišče ter skrbno urejene notranje prostore, ki jih krasijo aranžmaji rezanega cvetja ter zimzelenih sobnih rastlin. Seveda na mizah in policah ne smejo manjkati v Vranovu proizvedeni keramični izdelki iz začetka 19. stoletja.
Poleg gradu Vranov nad Dyji ponuja še mnogo drugih zanimivosti. K omejitvi
razvoja oz. širitvi kraja močno pripomore dolina reke Dyje ter gozdnata pobočja nad njo. Med prvimi ob vhodu v mestece poglede nase usmeri prostrana struga Dyje in rahlo nagnjen zgodovinski trg s kužnim stebrom na vrhu katerega stoji Devica Marija Brezmadežna. Steber so na trgu postavlili plemiči Althanni leta 1713 kot spomin na epidemijo kuge v kateri je leta 1680 umrlo 81 prebivalcev Vranova. K zgodovinskemu pridihu v središču kraja prispeva še župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja z župniščem.
Po najverjetnejši verziji ime Vranov izhaja iz osebnega imena Vran. Češko ime mesta je bilo nato leta 1239 prevzeto v nemščino (»Wren«). V nemškem narečju je imel Vranov takrat obliko Frain (kasneje tudi nemško uradno ime do leta 1945). Pravica do grba je bila Vranovu podeljena leta 1568, od leta 1668 pa je na njem upodobljena črna ptica (vrana).
Leta 1516 je bil do takrat še trg Vranov povišan v mesto. Na nižje sodišče v kraju pripominja omemba sramotilnega stebra (ki se ni ohranil) v pisnih virih. Med letoma 1850 in 1945 je bilo v Vranovu moravsko okrožno sodišče za civilno in kazensko pravo. Zaradi svoje zgodovinske vloge in velikosti nosi Vranov nad Dyji tudi uradni naziv městys oz. městečko. Po prevodu v slovenščino bi to pomenilo »mestece« (česar naša zakonodaja uradno ne pozna). Kot že sam samostalnik
Pogled na “Benetke” iznad gladine reke Dyje.
Iz Vranova je možno nadaljevati pot ob toku reke Dyje.
razkriva, gre za kraj večji od vasi, a manjši od mesta. Poleg občinske stavbe lahko v Vranovu najdemo še nekaj administrativnih ustanov – urad za gradbeništvo, matični urad in kontaktno pisarno urada za delo. Od naštetih je največje število zaposlenih v občinskem uradu. Pod njegov patronat sodi tudi Turistično informacijski center, ki je odprt od aprila do oktobra.
Prvotno slovansko prebivalstvo na območju Vranova je v 12. stoletju pričela izpodrivati nemška kolonizacija. Poledično je velik del zgodovine v Vranovu živelo zgolj ali večinsko prebivalstvo nemške narodnosti (ob popisu leta 1880 se niti en prebivalec ni izrekel za Čeha) . Ob razglasitvi Češkoslovaške leta 1918 je v kraju živelo kar 97% nemškega prebivalstva. Avstrijski predstavniki mesta Vranov so 12. decembra podpisali kapitulacijo ter izjavili, da bodo prebivalci Vranova služili češkoslovaški državi na enak način, kot pred tem Avstriji. Kljub temu je tri dni zatem
češkoslovaška vojska vkorakala v mesto, preiskala vse hiše ter zasegla orožje in hrano. V Vranovu je ostala do marca 1919. V tem času so morale vse gostilne biti zaprte po 20.uri. Hkrati je za nemško prebivalstvo po 21. uri veljala policijska ura in prepoved zbiranja. Eden najbolj perečih problemov je bilo vprašanje kadrovske zasedbe v državnih uradih. Vse urade v mestu so namreč zapolnili uradniki češke narodnosti. Edini, ki je ostal na svojem prvotnem delovnem mestu, je bil nemški duhovnik. Na nekdanjem pokopališču je občina leta 1934 postavila spomenik v spomin na 12 padlih vojakov med prvo svetovno vojno. Kasneje ga je nadomestil spomenik padlim v obeh svetovnih morijah.
Po podpisu Münchenskega sporazuma leta 1938 je Vranov pripadel Tretjemu rajhu. Jeseni zato kraj zapusti skoraj celotno češko prebivalstvo (v njem je ostalo le še trinajst čeških družin). V času okupacije je nemška vojska v Vranov preselila kar nekaj svojih organizacij in uradov. Stavba nekdanje tovarne keramike (od leta 1921 nemška fantovska sirotišnica) je služila kot nastanitveni objekt za prisilne delavce iz Romunije, Ukrajine, Moldavije, Poljske itd., nekaj časa pa tudi za vojake Luftwaffe. Od leta 1940 je Vranov deloval tudi kot preselitveno taborišče za etnične Nemce iz Besarabije, Dobrudže, Banata in Transilvanije.
Po bitki za Budimpešto so bili poveljniki umikajočih se enot SS nastanjeni na vranovskem gradu. Proti Vranovu so se umikale tudi številne enote Wehrmachta. Zadnje nemške formacije so Vranov zapustile 7. maja 1945. Takoj po njihovem odhodu so češki zaposleni
Večina objektov v severnem predelu Vranova, imenovanem “Zátiší”, datira v obdobje socializma.
na gradu in posestvu ter ostali delavci (Ukrajinci, Poljaki in Rusi) zasedli grad in se začeli maščevati nemškemu prebivalstvu, ki je po odhodu čet ostalo brez zaščite. Prihodu Rdeče armade 9. maja so kmalu sledili tudi partizani. Po odhodu nemških čet so se različne partizanske skupine iz notranjosti preselile v obmejno območje in sodelovale pri represiji nad nemškim prebivalstvom. Med partizanskimi hišnimi preiskavami je prihajalo do plenjenja in kraje, zlasti oblačil, perila, hrane, koles, radijskih sprejemnikov, čevljev in mnogih drugih vsakdanjih predmetov.
Danes baročni grad je razglašen za kulturni spomenik. Njegovi notranji prostori bodo za obiskovalce dostopni od velikonočnega konca tedna.
23. maja 1945 so oborožene formacije zbrale nemško prebivalstvo na vranovskem trgu, kjer jim je bilo odrejeno zapustiti Vranov. Osebe nemške narodnosti (z izjemo zaposlenih v hidroelektrarni) so morale mesto zapustiti v štiriindvajsetih urah. Vsak, ki odredbe ne bi ubogal, bi bil ustreljen. S 15 kg osebne prtljage so jih peš odpeljali do nemške meje, kjer so jih osebno preiskali in jim odvzeli zadnje dragocenosti. V nekdanji tovarni keramike je bilo ustanovljeno delovno taborišče, kamor so bili nameščeni tako nemški zaposleni v elektrarni kot tudi nemške družine, ki še niso bile odstranjene.
Poleg partizanskih paravojaških formacijah so pri plenjenju in krajah mnogokrat sodelovali tudi vojaki Rdeče armade. Prebivalstvo se je pritoževalo zlasti nad vedenjem pijanih vojakov, posilstvi, grožnjami z deportacijo v Sibirijo, nepooblaščenim lovom divjadi in ogrožanjem varnosti. Veliko je bilo
primerov, ko so razseljeni Nemci za plačilo najeli vojake Rdeče armade, da so jim prevažali premoženje iz nekdanjega prebivališča. Potem ko je Rdeča armada novembra 1945 zapustila Češkoslovaško, so se na obmejnem območju ponovno pojavili sovjetski vojaki iz avstrijskega okupacijskega območja. Plenilske ekspedicije so se ustavile šele v začetku pomladi 1946. Marca 1946 je bilo iz Vranova s transportom odpeljanih še zadnjih 100 Nemcev. Naslednje leto je razseljeno prebivalstvo v njihov spomin postavilo spominski križ v bližini vasi Hardegg v Spodnji Avstriji.
Po izgonu nemškega prebivalstva so se v izpraznjene hiše, kmetije, podjetja, gostilne in ostale objekte zgrinjali naseljenci iz okolice ter sosednjih okrožij. V začetku petdesetih let prejšnjega stoletja je bil Vranov za desetletje umeščen neposredno v obmejni pas. Na obmejno območje sta bili nameščeni vojska in graničarji. Vstop v obmejni pas je bil dovoljen le s posebno prepustnico, ta – od 4 do 10 km širok odsek – pa je postal nedostopen prebivalcem takrat že Češkoslovaške socialistične republike. Dostop do omejenega območja so imeli le mejni stražarji oziroma gozdarji in kmetijski delavci s posebnim dovoljenjem in pod nadzorom mejne straže. Poleg vojakov in graničarjev je v Vranovu lahko ostalo zgolj prebivalstvo, ki je imelo preverjen in lojalen odnos do Komunistične partije Češkoslovaške. Veljala je prepoved nočnega gibanja v bližini obmejnega pasu, prepoved fotografiranja in snemanja, izvajanja geodetskih del, kartiranja ipd. Za piko na i je komunistični režim lokalnemu prebivalstvu strogo prepovedoval kakršen koli stik s tujimi državljani.
Pogled na grajski most s spodnje strani.
Iz Vranova se je možno na grad povzpeti peš tako z njegove južne kot severne strani. Ena od sprehajalnih poti se zaključi na t.i. Hallmasskovi razgledni točki na skali pod gradom. Ime je dobila po gozdarju nekdanjega vranovskega posestva, z nje pa se odpre lep razgled na mestece ter reko Dyje.
Slabo stanje stanovanjskega fonda na obmejnem območju in pomanjkanje sredstev za popravila je Politbiro Centralnega komiteja Komunistične partije Češkoslovaške republike maja 1957 rešil z rušenjem zapuščenih hiš in ruševin v obmejnem pasu. Uničene stavbe so od leta 1960 nadomestili s subvencionirano zadružno in državno gradnjo, kar je znatno poškodovalo urbani videz mesta. Zaradi bližine železne zavese je bil močno omejen tudi turizem.
Prva omemba šole v Vranovu sega v leto 1623. Tudi poučevanje ni bilo imuno na različne poglede glede šolskega sistema v obdobju med obema vojnama. Tako večinsko nemško prebivalstvo kot češka uprava sta želela vsaka zase večji vpliv v šoli. Po priključitvi Vranova k tretjemu rajhu je bila češka šola ukinjena. Poučevanje v njej se je nadaljevalo po koncu druge svetovne vojne. Češka šola je prevzela tudi stavbo prvotne nemške osnovne in srednje šole. A je bilo zanimanje za obiskovanje šole v povojnem obdobju nizko. V vaseh je vladalo nemirno dogajanje, ni bilo ustreznega
avtobusnega prometa in otroci so morali hoditi peš v šolo. Kupljen šolski avtobus so subvencionirala različna društva in celo takratni predsednik Češkoslovaške Edvard Beneš.
Na obrobju Vranova stoji zabaviščni park, namenjen primarno družinam z otroki. Upravljalci so navdih zanimivim atrakcijam v njem črpali iz narave in podeželskega življenja.
Po izgonu nemškega prebivalstva in depopulaciji obmejnega območja novi naseljenci nikakor niso mogli nadomestiti tako ustreznega kadra kot števila učencev pred tem. Stanje se je izboljšalo leta 1948, ko je bilo uvedeno obvezno devetletno šolanje. Komunistična oblast je zaradi svoje ideološke prepričanosti ukinila številne osnovne šole v obmejnem območju, kar je imelo za posledico povečanje števila učencev v vranovski šoli. Tako je v šolskem letu 1960/61 šolo
Številni bunkerji v okolici so v 30-ih letih prejšnjega stoletja predstavljali sistem obrambne linije. Danes so nekateri od njih predelani in obiskovalcem na voljo za ogled.
obiskovalo 461 učencev. Poučevalo jih je 17 učiteljev v 14-ih razredih. Danes je v Vranovu osnovna šola nižje stopnje (1. do 5. razred) za 310 učencev (s poukom nemškega jezika od tretjega razreda dalje) ter enorazredni vrtec. Vrtec je bil odprt septembra 1984, sprva s kapaciteto dveh razredov. Od šolskega leta 2005/2006 je v vrtcu le en razred s kapaciteto 28 otrok.
Vranov nad Dyjí se je že v 19. stoletju uveljavil kot priljubljeno letovišče. V mestu je približno 250 redno zaposlenih stalnih delovnih mest. Glavnina je zaposlena v komunalnih objektih, na gradu, v gostinskih in nastanitvenih objektih, na plaži ob akumulacijskem jezeru, v trgovskih in storitvenih dejavnostih ter na operativnih položajih na akumulacijskem jezu in hidroelektrarni. Glavni proizvodni panogi sta mizarstvo in avtomehanika. Med turistično sezono se znatno poveča povpraševanje po rekreacijskih in turističnih objektih ob jezeru. Mnogi prebivalci mesta so svojo zaposlitev našli v središču okrožja Znojmu ter tudi v sosednji Avstriji.
Že v sredini 16. stoletja so bili v Vranovu mlini, pivovarna in tovarna za pridelavo sladu. Stoletje kasneje je vranovska posest obsegala pivovarno, obrat za predelavo žlindre, rudnik železove rude, ki so jo kopali na pobočjih nad levim bregom Dyje, ter industrijske mline. Gojili so rž, oves, ječmen, pšenico, proso, ajdo in grah. Ovčereja je bila glavni del živinoreje. Žito s polj je bilo pošiljano v pivovarne, proizvedeno pivo pa so odkupovale podeželske gostilne.
Po upostošenju mesta s strani švedskih čet je Ferdinand III. Habsburški leta 1642 mestu podelil pravico do tedenskega trga vsako sredo in treh letnih trgov (konjski in živinski). Listino je leta 1716 ponovno potrdil cesar Karel VI. in za njim Marija Terezija. Trgi so potekali na veliko sredo, na dan svetega Florijana, na dan svete Ane, na ponedeljek svetega Pavla in na dan vseh duš. Z rudarjenjem železove rude vse do sredine 18. stoletja se je v mestu razvila kovaška in ključavničarska obrt.
Pogled na Vranov s severne strani. Predel ob reki Dyje se imenuje Havličkovo nabrežje (Havlíčkovo nábřeží).
Podobno, kot na grad, ponuja okoliški teren lepe razglede tudi na Vranovsko pregradno jezero s hidroelektrarno. Eden takšnih pogledov se odpre na skali s Claryjevim križem, posvečen pisatelju, slikarju in humanistu Karlu Claryju. Obisk Vranova leta 1831 je bil zanj usoden, saj je zbolel za kolero in kmalu zatem umrl.
V začetku 20. stoletja je Vranov postal priljubljeno letovišče. V kraju so se odprli hoteli, penzioni in zasebne nastanitve. K razvoju turizma je pripomogla tudi železniška postaja Šumvald-Vranov. Ker je bila od Vranova oddaljena 7 km, so gostje za pot do Vranova uporabljali konjske vprege.
Po drugi svetovni vojni so v kraju postavili mlekarno, v kateri so proizvajali čajno mleko, kremni sir Romadur, skuto in druge mlečne izdelke. Danes je v kraju nekaj manjših obrtnikov (a mnogo manj kot v preteklosti). Na glavnem trgu lahko najdemo pošto (odprta vse dni med ponedeljkom in petkom), tri trgovine z osnovnimi živili (odprte vse dni v tednu), knjižnico, lekarno ter še nekaj manjših trgovcev. Na nasprotnem bregu Dyje imajo svoje prostore gasilci ter policija, po celem mestecu pa ne manjka ponudnikov nastanitev, od zasebnih sob, penzionov, počitniških hiš do hotelov.
Lega Vranova v globoki dolini je zlasti nekdaj predstavljala dokaj
zahtevno (prometno) oviro. Podobno kot danes, je bil tudi v preteklosti navezan na središče okrožja – Znojmo. Do njega je na prelomu 18. in 19. stoletja vodila strma in za konjske vprege nevarna cesta. Grof Mniszek je zato leta 1806 dal cesto razširiti in tlakovati.
Obokan železni most, po katerem skozi Vranov vodi najpomembnejša cestna povezava, hkrati pa povezuje severni z osrednjim delom mesta, je leta 1892 dal zgraditi župan. Leta 1969 ga nadomesti most z večjo nosilnostjo. Drugi – manjši – most v Vranovu povezuje južni predel kraja (imenovan Benetke) s središčem. Na tem mestu je prvotno leseno brv leta 1898 nadomestil leseni most. Ta je bil odprt ob 50. obletnici cesarjevega vladanja, poimenovan pa je bil “Kaiser-Jubiläums-Brücke”. Potem ko ga je leta 1929 odnesla visoka voda, so ga v letih 1923–1930 nadomestili s sedanjim armiranobetonskim. Cesta skozi Vranov je bila tlakovana leta 1939, že v času tretjega rajha. Spomladi 1947 je državno podjetje ČSAD prevzelo potniški promet s škodinim avtobusom, ki so mu pozimi dodali še avtobus znamke Praga. Od leta 2008 ponudbo kraja med pomladjo in jesenjo obogatita še dva turistična vlakca (z zaprtimi in odprtimi vagoni), ki vozita med plažo ob Vranovskem jezeru in
Medtem, ko pešci in kolesarji lahko prečkajo pregrado, je vožnja preko njene krone dovoljena zgolj vozilom z dovolilnico.
zabaviščno poučnim parkom na skrajnem zahodnem delu Vranova. Ščepec k turistični privlačnosti doda še poletni kolesarski avtobus med Znojmom in Vranovom. V prvi polovici preteklega desetletja je mesto ob glavnem avtobusnem postajališču v centru kraja postavilo manjši nadstrešek.
Vranov nad Dyjí velja za vrata v narodni park Podyji. Turisti ga obiskujejo tako zaradi zgodovinskih spomenikov kot tudi aktivnega odmora oz. rekreacije (pohodništvo, kolesarjenje). Nastanitvene zmogljivosti mesta so raznovrstne in skupno znašajo več kot 800 postelj. Precej večja ponudba v gostinskem sektorju je v času poletne sezone. Tudi z vidika turizma je slabost kraja nedvomno slabša prometna dostopnost.
Prvi betonski jez v takratni Češkoslovaški je bil zgrajen leta 1934. V dolžino meri 292 m in doseže višino 60 metrov.
Promenada po pregradi nosi ime po frontmanu skupine R.E.M. Michaelu Stipe-u.
Številni spomeniki lokalnega pomena (kot so manjši sakralni objekti, kapele, križi, kamni, pa tudi zgodovinsko ali arhitekturno dragocene stavbe) pričajo o starodavnosti mesta, ki je začelo nastajati pod gradom v 12. stoletjem. Trg je takrat imel svojo župnijsko upravo, prebivalci pa so se preživljali v glavnem z obrtjo in kmetijstvom.
Razgiban teren pripomore k številnim razglednim točkam tako na grad kot
mestece pod njim. Ena takšnih točk je Hallamasskovo razgledišče pod gradom imenovano po Franzu Hallamassku, ustanovitelju tovarne za cementne in betonske izdelke. Omembo si zasluži tudi stavba današnje osnovne šole z ohranjenimi kletnimi prostori iz 17. in 18. stoletja. V njej so se v tistem obdobju nahajale pivovarna, upravni, stanovanjski ter skladiščni prostori. Današnjo obliko je stavba dobila leta 1906. Grajska vila v bližini mostu znova spominja na začetno obdobje razvoja turizma. Štirinadstropno vilo je leta 1930 dal zgraditi grof Adam Zbyněk. V njej je bilo dvajset sob, ki jih je oddajal dopustnikom.
Ob glavni cesti skozi naselje nedvomno izstopa stavba grand hotela imenovanega Grajski hotel. Njegov lastnik je v začetku ruske agresije na Ukrajino velikodušno ponudil zatočišče ukrajinskim beguncem. V zameno so žene svoje kulinarično znanje prenesle v hotelsko restavracijo, kjer je gostom na voljo ukrajinska kuhinja. Še preden je bila stavba preurejena v hotel, se je v njej nahajala že omenjena tovarna keramike.
Naziv zgodovinsko najpomembnejše (in tudi zaščitene) stavbe pripada t.i. Paževi hiši (Pážecí dům). Gre za dvonadstropno stavbo iz leta 1524, ki stoji v središču Vranova neposredno pod gradom. Danes se v domu nahajajo slaščičarna z letno teraso, restavracija s salonom, vinski bar in vrtna restavracija s fontano. Hkrati je v objektu možno tudi prenočevati.
Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja velja za najpomembnejši sakralni spomenik v Vranovu. Zgrajena je bila v prvi polovici 13. stoletja, obokana v gotskem slogu in razširjena s sedanjo zakristijo. Po plenjenju Vranova s strani Švedov je bila leta 1645 postopoma obnovljena v baročnem slogu. V enem izmed kotov cerkvenega dvorišča stoji kapela sv. Andreja. Sprva poznoromanska stavba je na sredini 18. stoletja dobila baročno podobo. V podzemnem delu kapele se nahaja avtentična kostnica, ki je v več plasteh napolnjena z lobanjami.
Pogled na turistični kompleks ob severni obali jezera.
V bližini kapele je bilo nekoč pokopališče. Pokopi na njem so se prenehali na prelomu 19. in 20. stoletja.
Prebivalcem Vranova sta na voljo tako splošni zdravnik kot zobozdravnik. Oba imata svoji ordinaciji odprti vse delovne dni.
Neposredna bližina meje in strah pred nastopajočo grožnjo nacizma je bila v drugi polovici tridesetih let prejšnjega stoletja kriva za gradnjo obrambne linije vzdolž meje z Nemčijo in Avstrijo. O takratni pripravljenosti na vojno pričajo številni bunkerji tako v Vranovu kot njegovi okolici. Večina njih je sicer opuščenih. Nekaj so jih zasebni lastniki odkupili od države ter preuredili v manjše muzeje. Eden takšnih je tudi na obrobju Vranova, kjer si lahko obiskovalci v poletnem času ob strokovni razlagi ogledajo del utrdb. Muzej sestavljata dva popolnoma opremljena in oborožena bunkerja ter povezovalna učna pot, ki vodi okoli tretje porušene trdnjave. Prvi objekt (bunker) ponazoruje stanje iz 1938, medtem ko drugi vsebuje predvojno opremo iz obdobja priprav na drugo svetovno vojno. Ob pogledu na številne izvirne predmete tistega časa imajo tako turisti možnost podoživeti občutke vojakov izpred 90-ih let.
Viseči most preko t.i. Švicarskega zatoka je namenjen pešcem in kolesarjem.
V kolikor najmlajši generaciji ne diši ravno raziskovanje vojaške zgodovine, bodo svoje veselje zagotovo našli v neposredni bližini vojaškega muzeja, kjer se nahaja prostrano zabaviščno območje, imenovano V’RUN OFF’ park. Nastalo je pred petimi leti na območju ruševin nekdanjega kmetijskega objekta. Park obiskujejo predvsem družine, ki v njem najdejo številne stilske atrakcije navdihnjene z naravo in podeželskim življenjem. Območje dopolnjujejo še različne igralne dejavnosti. Glavna atrakcija parka je velikanski 3D labirint. V celoti je izdelan iz lesa in vrvnih mrež, obešenih 7 metrov nad tlemi v krošnjah odraslih dreves, kjer je potrebno premagati 114 metrov ovir.
Ob obisku Vranova se družine rade ustavijo tudi v manjšem akvariju z zrcalnim labirintom. V njem si obiskovalci lahko ogledajo za Češko značilne sladkovodne ribe, kot so smuč, ščuka, jeseter,
krap in druge. Največji akvarij ima prostornino do 8500 litrov. Največjo pozornost v njih pritegne albino som.
V podobo doline reke Dyje je močno posegla izgradnja jezu v prvi polovici 20. stoletja. S površino 7,6 km² velja za deseti največji jez na Češkem. Jezero meri v dolžino slabih 30 km, njegova povprečna globina je 50 metrov. Višina jezu je 60 metrov, medtem ko njegova krona dosega dolžino 291 metrov. Zgrajen je bil med letoma 1929 in 1933. Poleg energetskih in vodnogospodarskih funkcij služi tudi kot rekreacijski objekt. Iz jezu je s pitno vodo oskrbovan del Znojma in velik del sosednjega okrožja Třebič.
Dasiravno ima jez že častitljivo starost, njegovi prvotni načrti segajo dlje v preteklost, točneje v obdobje Avstro-Ogrske. Prvotne načrte iz začetka 20. stoletja je ustavila prva svetovna vojna ter pomanjkanje finančnih sredstev. Na realizacijo projekta je bilo zato potrebno počakati še dobro desetletje. Po podpisu pogodbe leta 1929 med državo in konzorcijem podjetij se je gradnja takrat največjega jezu v državi pričela marca naslednjega leta. Objekt je bil dokončan v treh letih in pol, na njegovi izgradnji se je podpisalo
Viseči most je bil zgrajen leta 1993. V dolžino meri 252 metrov in je obešen na dva 28 metrov visoka pilona. Most je bil leta 2019 rekonstruiran. Njegovo izgradnjo oz. postavitev ponazarjajo slike na ograji.
2500 ljudi. Jeseni 1933 so akumulacijsko jezero pričeli polniti z vodo. Aprila 1934 je bil na omrežje priključen prvi del hidroelektrarne. Še istega leta je na jezu začel obratovati potniški ladijski promet, z njim pa se je pričela razvijati tudi rekreacija na vranovski plaži. Najvišja obratovalna gladina 349 m nadmorske višine je bila v jezu prvič dosežena 12. aprila 1935.
Vstop na priljubljeno Vranovsko plažo.
Resort sestavljajo raznoliki turistični objekti – od hotelov, vil in penzionov, do preprostih počitniških hišic ter prostora za kampiranje.
Ladijski promet na jezeru je obratoval vse do leta 1992. Po 14-ih letih je bil ponovno vzpostavljen. Danes ima podjetje v lasti floto treh plovil s katerimi opravlja turistične prevoze. Sama hidroelektrarna letno proizvede okrog 24 gigavatnih ur električne energije. Ob predhodni rezervaciji si lahko obiskovalci med majem in septembrom ogledajo njeno delovanje v sklopu brezplačnega vodenega ogleda v družbi izkušenega osebja. Ogled mdr. vključuje obisk stare kontrolne sobe, iz katere so
nekoč upravljali celotno elektrarno, video projekcijo o zgodovini elektrarne in razstavo fotografij (v strojnici generatorja), ki prikazujejo gradnjo elektrarne in njen razvoj vse do današnjih dni.
Ob jezeru in njegovih zatokih so zrasle mnoge rekreacijske oz. počitniške hišice. Zlasti v času socializma je gradnja neprivlačnih rekreacijskih objektov v Vranovu negativno vplivala na urbani značaj mesta. Danes mnogi turisti, ki obiščejo Vranov, preživljajo svoje prosti dni ob severni obali jezera. Poleg počitniških in zasebnih nastanitev jim je na voljo tudi urejen kamp s peščeno plažo, bari, kavarnami, športnimi in rekreacijskimi objekti, v njem pa si je možno izposoditi tudi manjša vodna plovila. Za pešce in kolesarje je kamp najhitreje dosegljiv po že od daleč vidnem mostu preko t.i. Švicarskega zatoka. Gre za viseči most zgrajen leta 1993. Dolžina mostu je 252 metrov. Obešen je na dva 28 metrov visoka pilona. Leta 2019 je bil most rekonstruiran.
V povezavi z jezom velja omeniti leto 1990, ko je Vranov obiskal frontman
Ena od treh ladij ki v času sezone prevaža turiste po jezeru.
glasbene skupine R.E.M. Michael Stipe. Pevec zaradi navdušenosti nad regijo svojega obiska ni pozabil vse do danes. Dva znana novinarja, ki sta takrat spremljala pevca, sta kasneje v čast na njegov obisk dala izdelati tablo z imenom zvezdnika in se z njo odpravila k županu Vranova. Župan je darilo sprejel in ter zatem po Stipe-u poimenoval promenado ob nabrežju jezera. Tam, kjer si je slavni pevec v eni izmed restavracij privoščil ocvrti sir. In zatem šokiral zaposlene, ko je iz svojega žepa namesto denarnice potegnil kreditno kartico in z njo želel plačati kosilo. Tistega leta namreč na Češkoslovaškem praktično nihče še ni videl na lastne oči tovrstnega plačilnega sredstva.
Vranov nad Dyji je z nekaj manj kot 800 prebivalci dovolj velik, da njegove ulice nosijo imena. A vseeno premajhen, da bi ga (uradno) smatrali za mesto. Do leta 1986 je nosil zgolj ime Vranov. Še v drugi polovici 19. stoletja je v kraju živelo zgolj nemško prebivalstvo. Sama zgodovina Vranova nad Dyji seveda sega mnogo dlje. Povezana je z gradom, nastalim na skali nad reko Dyje. Njegovi mogočni podobi (pravzaprav gre za celoten grajski kompleks s kapelo, dvoriščem, stolpi, mostom) se je nemogoče izogniti med sprehodom po vranovskih ulicah.
Simbol Vranova nad Dyji je mogočen grad, ki stoji na skali nad mestecem.
Osrednji trg obklapljajo številne zgodovinske stavbe. Med njimi tudi t.i. “Pažeci dum”, ki je svojo današnjo (baročno) podobo dobil v 18. stoletju.
Kužni steber na osrednjem trgu pripominja kugo, ki je leta 1680 terjala 81 življenj vaščanov.
Kraj leži na skrajnem jugozahodnem delu Južnomoravske regije, v okrožju Znojmo. Do istoimenskega sedeža okrožja je približno 20 km vožnje z avtom, medtem ko vožnja do regijske prestolnice Brno vzame dobro uro časa. Precej bližje Vranovu se nahaja avstrijsko ozemlje. Poltretji kilometer južneje se namreč prične dežela Spodnja Avstrija.
Največji del družinskih hiš in manjših večstanovanjskih poslopij najdemo severno od reka Dyje. Glavnina javnega dogajanja v kraju je vezanega na trg, čigar del je tudi večina javnih objektov. Gre za najstarejši del Vranova, ki ga s treh strani obdaja reke Dyje. Mestece se razteza še približno kilometer ob toku Dyje kjer ob njegovem desnem bregu leži predel, imenovan »Benetke« (»Benátky«), ter levem bregu s predeloma »Přední Hamry« in »Zadní Hamry«. Slednji zaključujejo vzhodni konec kraja.
V kraju je tudi turistična pisarna, ki je te dni še zaprta. Svoja vrata za obiskovalce odpira z aprilom.
V Vranovu so tri manjše trgoivine z osnovnimi živili. Vse tri vodijo vietnamski trgovci in vse tri so odprte tudi ob nedeljah.
Zgledno urejeno avtobusno postajališče ob glavnem trgu.
Zaradi razgibanega terena je Vranov v vse smeri precej razpotegnjen. Zato ne čudi, da je v kraju kar deset avtobusnih postajališč. Resda so štiri od njih namenjena zgolj turističnemu vlakcu, ki v času sezone vozi od jezera do zahodnega dela Vranova. Zanimivo, da imajo vse tri lokalne avtobusne linije svoj pričetek oz. konec v Vranovu. Dve od njih povezujeta Vranov z že omenjenim Znojmom. V delovnih dneh med krajema vozi 15 parov avtobusov, ob koncih tedna in praznikih pa sedem.
Razgiban teren omogoča slikovite razglede na grad in naselje pod njim. Do ene takšnih točk je možno priti ob križevem potu, ki se konča na vrhu vzpetine, ob t.i. Mniszkovem križu, ki ga je leta 1846 postavila grofica Helena Mniszko-Ludomirská v spomin na svojega pokojnega moža.
Tudi simbol na krajevnem grbu priča kateri objekt je igral najpomembnejšo vlogo v zgodovini kraja. Na njem je na rdečem ščitu upodobljen utrjen grajski zid z dvignjenimi vrati v sredini (modra mreža). Na obeh straneh so še polkrožno obokana in zaprta majhna vrata. Nad vrati štrlita nad obzidjem dva okrogla srebrna stolpa, vsak z enim polkrožno obokanim oknom v spodnjem nadstropju in dvema pravokotnima oknoma v zgornjem nadstropju, s tremi senčili na obzidju in koničasto modro streho. Nad vrati med stolpoma je utrjeni zid, dvignjen s polkrožnim ščitom na katerem stoji črna vrana z dvignjenimi krili (pripravljenimi za vzlet).
Ob cerkvi Marijinega vnebovzetja stoji obnovljena rotunda svetega Andreja.
Postajališče v spodnjem delu Vranova je hkrati začetna oz. končna točka treh lokalnih linij.
Baročni grad je bil prvotno zgrajen kot eden od elementov obrambnega sistema na južni meji države. Prvi pisni dokaz o njegovem obstoju sega na prelom 11. in 12. stoletja. Sprva je služil kot kraljeva posest, kasneje so se v njem menjavali različni lastniki. Med tridesetletno vojno so grad oblegali in poškodovali Švedi. Velik požar leta 1665 je grad močno poškodoval.
Navkljub številnim gostinskim objektom je ob koncu marca imela svoja vrata odprta zgolj ena restavracija.
Takratni lastniki – rodbina Althann – so objekt pričeli obnavljati v baročni grad. Arhitekturno središče gradu je bila velika dvorana (imenovana Dvorana prednikov, češko Sál předků), velika 25 × 15 × 15 m. Pomemben del gradu je tudi baročna grajska kapela Svete Trojice s preloma 17. in 18. stoletja. Iz najstarejšega obdobja se je ohranil le obrambni zid in trije stolpi. Nadaljnja gradbena dela so sledila v 18. stoletju, ko je bila okolica gradu preurejena tudi v naravni park s številnimi manjšimi stavbami.
Največji zgodovinski pečat je v Vranovu pustila bavarska plemiška rodbina Althann. Posestvo z gradom so kupili leta 1618. Družina je v Vranovu dosegla znatno raven bogastva, moči in tudi družbenega statusa. Člani so postali ministri, pomembni cerkveni hierarhi, diplomati in generali ter uživali veliko naklonjenost cesarskega dvora na Dunaju. Njihova moč prične bledeti v drugi polovici 18. stoletja. Predstavnike rodu še danes najdemo v Spodnji Avstriji, na posestvu, ki ga imajo v lasti več kot 400 let.
Glavni most čez reko Dyje.
Mihael Jožef (s polnim imenom Michael Hermann Joseph Reichsgraf von Althann) je kot zadnji iz slavnega rodu dedoval vranovsko posest. Njegovo razsipno življenje je leta 1793 vodilo v dokončen bankrot. Vranov nato preide v roke češkega deželnega odvetnika Josefa Hilgartnerja iz Lilienborna, ki poskrbi za izboljšanje stanja. Po šestih letih Hilgartner posestvo proda poljski plemiški rodbini Mniszek, natančneje grofu Stanislavu. Po njegovi smrti leta 1846 posestvo preide v roke grofice Helene, ki je kazala močna socialna čustva, zaradi česar so jo imenovali tudi “mati revežev”. Na njeno pobudo so leta 1826 na mestu množičnega grobišča iz tridesetletne vojne zgradili kapelo sv. Jožefa.
Stavba osnovne šole.
Celotno grajsko poslopje stoji na skali.
V obdobju vladavine Mniszkov Vranov s proizvodnjo kamnite keramike tipa »wedgwood« (fina keramika v angleškem stilu) zaslovi daleč preko meja monarhije. Leta 1816 je lastnik gospostva grof Stanislav kupil lokalno tovarno, ki je proizvajala kamnito keramiko povprečne kakovosti. Izboljšanje proizvodne tehnologije in širitev proizvodnje sta prinesla želeni rezultat. Trideseta in štirideseta leta 19. stoletja pomenijo vrhunec za tovarno. V njej se je proizvajala široka paleta blaga, ki je bilo distribuirano tako na domači kot tuji trg. Slavo vranovski tovarni so prispevali na primer jedilni, toaletni, pisalni in kadilski seti, pa tudi cvetlični lonci, vaze, in grelniki. Upad prodaje v drugi polovici 19. stoletja je leta 1882 vodil v dokončno zaprtje tovarne.
Po družini Mniszek kupi posest še ena (sorodna) plemiška rodbina Stadnicki. Ta se je med drugim osredotočila na dokončanje urejanja parka, ki je bil zgrajen pod Althanni v drugi polovici 18. stoletja. Med drugo svetovno vojno je grad kupil nemški baron Gebhard von der Wense-Mörse. Po vojni je grad postal državna last.
Z vzhoda pripelje v Vranov strma ovinkasta cesta. Desno od reke Dyje leži predel Vranova, imenovan “Benetke” (Benátky), medtem ko se ob nasprotnem bregu razprostira predel Přední Hamry.
Grad Vranov nad Dyji zaradi svoje bogate zgodovine, lege na visoki skali in dih jemajočih pogledov na okoliško pokrajino ter reko Dyje in mestece pod njim velja za eno najslikovitejših rezidenc na Češkem. Kot večina znamenitosti in atrakcij v Vranovu, je tudi grad možno obiskati v toplejšem delu leta. Običajno svoja vrata turistom odpira v aprilu. Po prehodu kamnitega grajskega mostu iz 17. stoletja, ki predstavlja ključni zgodovinski in arhitekturni element celotnega kompleksa in ki je nekoč simboliziral prehod med svetom vsakdanjega življenja in aristokratskim svetom, imajo obiskovalci možnost občudovati urejene grajske vrtove, kapelo, obrambne stolpe z obzidjem, grajsko dvorišče ter skrbno urejene notranje prostore, ki jih krasijo aranžmaji rezanega cvetja ter zimzelenih sobnih rastlin. Seveda na mizah in policah ne smejo manjkati v Vranovu proizvedeni keramični izdelki iz začetka 19. stoletja.
Poleg gradu Vranov nad Dyji ponuja še mnogo drugih zanimivosti. K omejitvi razvoja oz. širitvi kraja močno pripomore dolina reke Dyje ter gozdnata pobočja nad njo. Med prvimi ob vhodu v mestece poglede nase usmeri prostrana struga Dyje in rahlo nagnjen zgodovinski trg s kužnim stebrom na vrhu katerega stoji Devica Marija Brezmadežna. Steber so na trgu postavlili plemiči Althanni leta 1713 kot spomin na epidemijo kuge v kateri je leta 1680 umrlo 81 prebivalcev Vranova. K zgodovinskemu pridihu v središču kraja prispeva še župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja z župniščem.
Iz Vranova je možno nadaljevati pot ob toku reke Dyje.
Po najverjetnejši verziji ime Vranov izhaja iz osebnega imena Vran. Češko ime mesta je bilo nato leta 1239 prevzeto v nemščino (»Wren«). V nemškem narečju je imel Vranov takrat obliko Frain (kasneje tudi nemško uradno ime do leta 1945). Pravica do grba je bila Vranovu podeljena leta 1568, od leta 1668 pa je na njem upodobljena črna ptica (vrana).
Leta 1516 je bil do takrat še trg Vranov povišan v mesto. Na nižje sodišče v kraju pripominja omemba sramotilnega stebra (ki se ni ohranil) v pisnih virih. Med letoma 1850 in 1945 je bilo v Vranovu moravsko okrožno sodišče za civilno in kazensko pravo. Zaradi svoje zgodovinske vloge in velikosti nosi Vranov nad Dyji tudi uradni naziv městys oz. městečko. Po prevodu v slovenščino bi to pomenilo »mestece« (česar naša zakonodaja uradno ne pozna). Kot že sam samostalnik razkriva, gre za kraj večji od vasi, a manjši od mesta. Poleg občinske stavbe lahko v Vranovu najdemo še nekaj administrativnih ustanov – urad za gradbeništvo, matični urad in kontaktno pisarno urada za delo. Od naštetih je največje število zaposlenih v občinskem uradu. Pod njegov patronat sodi tudi Turistično informacijski center, ki je odprt od aprila do oktobra.
Pogled na “Benetke” iznad gladine reke Dyje.
Večina objektov v severnem predelu Vranova, imenovanem “Zátiší”, datira v obdobje socializma.
Prvotno slovansko prebivalstvo na območju Vranova je v 12. stoletju pričela izpodrivati nemška kolonizacija. Poledično je velik del zgodovine v Vranovu živelo zgolj ali večinsko prebivalstvo nemške narodnosti (ob popisu leta 1880 se niti en prebivalec ni izrekel za Čeha) . Ob razglasitvi Češkoslovaške leta 1918 je v kraju živelo kar 97% nemškega prebivalstva. Avstrijski predstavniki mesta Vranov so 12. decembra podpisali kapitulacijo ter izjavili, da bodo prebivalci Vranova služili češkoslovaški državi na enak način, kot pred tem Avstriji. Kljub temu je tri dni zatem češkoslovaška vojska vkorakala v mesto, preiskala vse hiše ter zasegla orožje in hrano. V Vranovu je ostala do marca 1919. V tem času so morale vse gostilne biti zaprte po 20.uri. Hkrati je za nemško prebivalstvo po 21. uri veljala policijska ura in prepoved zbiranja. Eden najbolj perečih problemov je bilo vprašanje kadrovske zasedbe v državnih uradih. Vse urade v mestu so namreč zapolnili uradniki češke narodnosti. Edini, ki je ostal na svojem prvotnem delovnem mestu, je bil nemški duhovnik. Na nekdanjem pokopališču je občina leta 1934 postavila spomenik v spomin na 12 padlih vojakov med prvo svetovno vojno. Kasneje ga je nadomestil spomenik padlim v obeh svetovnih morijah.
Po podpisu Münchenskega sporazuma leta 1938 je Vranov pripadel Tretjemu rajhu. Jeseni zato kraj zapusti skoraj celotno češko prebivalstvo (v njem je ostalo le še trinajst čeških družin). V času okupacije je nemška vojska v Vranov preselila kar nekaj svojih organizacij in uradov. Stavba nekdanje tovarne keramike (od leta 1921 nemška fantovska sirotišnica) je služila kot nastanitveni objekt za prisilne delavce iz Romunije, Ukrajine, Moldavije, Poljske itd., nekaj časa pa tudi za vojake Luftwaffe. Od leta 1940 je Vranov deloval tudi kot preselitveno taborišče za etnične Nemce iz Besarabije, Dobrudže, Banata in Transilvanije.
Baročni grad je razglašen za kulturni spomenik. Njegovi notranji prostori bodo za obiskovalce dostopni od velikonočnega konca tedna.
Po bitki za Budimpešto so bili poveljniki umikajočih se enot SS nastanjeni na vranovskem gradu. Proti Vranovu so se umikale tudi številne enote Wehrmachta. Zadnje nemške formacije so Vranov zapustile 7. maja 1945. Takoj po njihovem odhodu so češki zaposleni na gradu in posestvu ter ostali delavci (Ukrajinci, Poljaki in Rusi) zasedli grad in se začeli maščevati nemškemu prebivalstvu, ki je po odhodu čet ostalo brez zaščite. Prihodu Rdeče armade 9. maja so kmalu sledili tudi partizani. Po odhodu nemških čet so se različne partizanske skupine iz notranjosti preselile v obmejno območje in sodelovale pri represiji nad nemškim prebivalstvom. Med partizanskimi hišnimi preiskavami je prihajalo do plenjenja in kraje, zlasti oblačil, perila, hrane, koles, radijskih sprejemnikov, čevljev in mnogih drugih vsakdanjih predmetov.
23. maja 1945 so oborožene formacije zbrale nemško prebivalstvo na vranovskem trgu, kjer jim je bilo odrejeno zapustiti Vranov. Osebe nemške narodnosti (z izjemo zaposlenih v hidroelektrarni) so morale mesto zapustiti v štiriindvajsetih urah. Vsak, ki odredbe ne bi ubogal, bi bil ustreljen. S 15 kg osebne prtljage so jih peš odpeljali do nemške meje, kjer so jih osebno preiskali in jim odvzeli zadnje dragocenosti. V nekdanji tovarni keramike je bilo ustanovljeno delovno taborišče, kamor so bili nameščeni tako nemški zaposleni v elektrarni kot tudi nemške družine, ki še niso bile odstranjene.
Pogled na grajski most s spodnje strani.
Poleg partizanskih paravojaških formacijah so pri plenjenju in krajah mnogokrat sodelovali tudi vojaki Rdeče armade. Prebivalstvo se je pritoževalo zlasti nad vedenjem pijanih vojakov, posilstvi, grožnjami z deportacijo v Sibirijo, nepooblaščenim lovom divjadi in ogrožanjem varnosti. Veliko je bilo primerov, ko so razseljeni Nemci za plačilo najeli vojake Rdeče armade, da so jim prevažali premoženje iz nekdanjega prebivališča. Potem ko je Rdeča armada novembra 1945 zapustila Češkoslovaško, so se na obmejnem območju ponovno pojavili sovjetski vojaki iz avstrijskega okupacijskega območja. Plenilske ekspedicije so se ustavile šele v začetku pomladi 1946. Marca 1946 je bilo iz Vranova s transportom odpeljanih še zadnjih 100 Nemcev. Naslednje leto je razseljeno prebivalstvo v njihov spomin postavilo spominski križ v bližini vasi Hardegg v Spodnji Avstriji.
Po izgonu nemškega prebivalstva so se v izpraznjene hiše, kmetije, podjetja, gostilne in ostale objekte zgrinjali naseljenci iz okolice ter sosednjih okrožij. V začetku petdesetih let prejšnjega stoletja je bil Vranov za desetletje umeščen neposredno v obmejni pas. Na obmejno območje sta bili nameščeni vojska in graničarji. Vstop v obmejni pas je bil dovoljen le s posebno prepustnico, ta – od 4 do 10 km širok odsek – pa je postal nedostopen prebivalcem takrat že Češkoslovaške socialistične republike. Dostop do omejenega območja so imeli le mejni stražarji oziroma gozdarji in kmetijski delavci s posebnim dovoljenjem in pod nadzorom mejne straže. Poleg vojakov in graničarjev je v Vranovu lahko ostalo zgolj prebivalstvo, ki je imelo preverjen in lojalen odnos do Komunistične partije Češkoslovaške. Veljala je prepoved nočnega gibanja v bližini obmejnega pasu, prepoved fotografiranja in snemanja, izvajanja geodetskih del, kartiranja ipd. Za piko na i je komunistični režim lokalnemu prebivalstvu strogo prepovedoval kakršen koli stik s tujimi državljani.
Iz Vranova se je možno na grad povzpeti peš tako z njegove južne kot severne strani. Ena od sprehajalnih poti se zaključi na t.i. Hallmasskovi razgledni točki na skali pod gradom. Ime je dobila po gozdarju nekdanjega vranovskega posestva, z nje pa se odpre lep razgled na mestece ter reko Dyje.
Slabo stanje stanovanjskega fonda na obmejnem območju in pomanjkanje sredstev za popravila je Politbiro Centralnega komiteja Komunistične partije Češkoslovaške republike maja 1957 rešil z rušenjem zapuščenih hiš in ruševin v obmejnem pasu. Uničene stavbe so od leta 1960 nadomestili s subvencionirano zadružno in državno gradnjo, kar je znatno poškodovalo urbani videz mesta. Zaradi bližine železne zavese je bil močno omejen tudi turizem.
Prva omemba šole v Vranovu sega v leto 1623. Tudi poučevanje ni bilo imuno na različne poglede glede šolskega sistema v obdobju med obema vojnama. Tako večinsko nemško prebivalstvo kot češka uprava sta želela vsaka zase večji vpliv v šoli. Po priključitvi Vranova k tretjemu rajhu je bila češka šola ukinjena. Poučevanje v njej se je nadaljevalo po koncu druge svetovne vojne. Češka šola je prevzela tudi stavbo prvotne nemške osnovne in srednje šole. A je bilo zanimanje za obiskovanje šole v povojnem obdobju nizko. V vaseh je vladalo nemirno dogajanje, ni bilo ustreznega avtobusnega prometa in otroci so morali hoditi peš v šolo. Kupljen šolski avtobus so subvencionirala različna društva in celo takratni predsednik Češkoslovaške Edvard Beneš.
Na obrobju Vranova stoji zabaviščni park, namenjen primarno družinam z otroki. Upravljalci so navdih zanimivim atrakcijam v njem črpali iz narave in podeželskega življenja.
Številni bunkerji v okolici so v 30-ih letih prejšnjega stoletja predstavljali sistem obrambne linije. Danes so nekateri od njih predelani in obiskovalcem na voljo za ogled.
Po izgonu nemškega prebivalstva in depopulaciji obmejnega območja novi naseljenci nikakor niso mogli nadomestiti tako ustreznega kadra kot števila učencev pred tem. Stanje se je izboljšalo leta 1948, ko je bilo uvedeno obvezno devetletno šolanje. Komunistična oblast je zaradi svoje ideološke prepričanosti ukinila številne osnovne šole v obmejnem območju, kar je imelo za posledico povečanje števila učencev v vranovski šoli. Tako je v šolskem letu 1960/61 šolo obiskovalo 461 učencev. Poučevalo jih je 17 učiteljev v 14-ih razredih. Danes je v Vranovu osnovna šola nižje stopnje (1. do 5. razred) za 310 učencev (s poukom nemškega jezika od tretjega razreda dalje) ter enorazredni vrtec. Vrtec je bil odprt septembra 1984, sprva s kapaciteto dveh razredov. Od šolskega leta 2005/2006 je v vrtcu le en razred s kapaciteto 28 otrok.
Vranov nad Dyjí se je že v 19. stoletju uveljavil kot priljubljeno letovišče. V mestu je približno 250 redno zaposlenih stalnih delovnih mest. Glavnina je zaposlena v komunalnih objektih, na gradu, v gostinskih in nastanitvenih objektih, na plaži ob akumulacijskem jezeru, v trgovskih in storitvenih dejavnostih ter na operativnih položajih na akumulacijskem jezu in hidroelektrarni. Glavni proizvodni panogi sta mizarstvo in avtomehanika. Med turistično sezono se znatno poveča povpraševanje po rekreacijskih in turističnih objektih ob jezeru. Mnogi prebivalci mesta so svojo zaposlitev našli v središču okrožja Znojmu ter tudi v sosednji Avstriji.
Pogled na Vranov s severne strani. Predel ob reki Dyje se imenuje Havličkovo nabrežje (Havlíčkovo nábřeží).
Že v sredini 16. stoletja so bili v Vranovu mlini, pivovarna in tovarna za pridelavo sladu. Stoletje kasneje je vranovska posest obsegala pivovarno, obrat za predelavo žlindre, rudnik železove rude, ki so jo kopali na pobočjih nad levim bregom Dyje, ter industrijske mline. Gojili so rž, oves, ječmen, pšenico, proso, ajdo in grah. Ovčereja je bila glavni del živinoreje. Žito s polj je bilo pošiljano v pivovarne, proizvedeno pivo pa so odkupovale podeželske gostilne.
Po upostošenju mesta s strani švedskih čet je Ferdinand III. Habsburški leta 1642 mestu podelil pravico do tedenskega trga vsako sredo in treh letnih trgov (konjski in živinski). Listino je leta 1716 ponovno potrdil cesar Karel VI. in za njim Marija Terezija. Trgi so potekali na veliko sredo, na dan svetega Florijana, na dan svete Ane, na ponedeljek svetega Pavla in na dan vseh duš. Z rudarjenjem železove rude vse do sredine 18. stoletja se je v mestu razvila kovaška in ključavničarska obrt.
Podobno, kot na grad, ponuja okoliški teren lepe razglede tudi na Vranovsko pregradno jezero s hidroelektrarno. Eden takšnih pogledov se odpre na skali s Claryjevim križem, posvečen pisatelju, slikarju in humanistu Karlu Claryju. Obisk Vranova leta 1831 je bil zanj usoden, saj je zbolel za kolero in kmalu zatem umrl.
V začetku 20. stoletja je Vranov postal priljubljeno letovišče. V kraju so se odprli hoteli, penzioni in zasebne nastanitve. K razvoju turizma je pripomogla tudi železniška postaja Šumvald-Vranov. Ker je bila od Vranova oddaljena 7 km, so gostje za pot do Vranova uporabljali konjske vprege.
Po drugi svetovni vojni so v kraju postavili mlekarno, v kateri so proizvajali čajno mleko, kremni sir Romadur, skuto in druge mlečne izdelke. Danes je v kraju nekaj manjših obrtnikov (a mnogo manj kot v preteklosti). Na glavnem trgu lahko najdemo pošto (odprta vse dni med ponedeljkom in petkom), tri trgovine z osnovnimi živili (odprte vse dni v tednu), knjižnico, lekarno ter še nekaj manjših trgovcev. Na nasprotnem bregu Dyje imajo svoje prostore gasilci ter policija, po celem mestecu pa ne manjka ponudnikov nastanitev, od zasebnih sob, penzionov, počitniških hiš do hotelov.
Lega Vranova v globoki dolini je zlasti nekdaj predstavljala dokaj zahtevno (prometno) oviro. Podobno kot danes, je bil tudi v preteklosti navezan na središče okrožja – Znojmo. Do njega je na prelomu 18. in 19. stoletja vodila strma in za konjske vprege nevarna cesta. Grof Mniszek je zato leta 1806 dal cesto razširiti in tlakovati.
Medtem, ko pešci in kolesarji lahko prečkajo pregrado, je vožnja preko njene krone dovoljena zgolj vozilom z dovolilnico.
Obokan železni most, po katerem skozi Vranov vodi najpomembnejša cestna povezava, hkrati pa povezuje severni z osrednjim delom mesta, je leta 1892 dal zgraditi župan. Leta 1969 ga nadomesti most z večjo nosilnostjo. Drugi – manjši – most v Vranovu povezuje južni predel kraja (imenovan Benetke) s središčem. Na tem mestu je prvotno leseno brv leta 1898 nadomestil leseni most. Ta je bil odprt ob 50. obletnici cesarjevega vladanja, poimenovan pa je bil “Kaiser-Jubiläums-Brücke”. Potem ko ga je leta 1929 odnesla visoka voda, so ga v letih 1923–1930 nadomestili s sedanjim armiranobetonskim. Cesta skozi Vranov je bila tlakovana leta 1939, že v času tretjega rajha. Spomladi 1947 je državno podjetje ČSAD prevzelo potniški promet s škodinim avtobusom, ki so mu pozimi dodali še avtobus znamke Praga. Od leta 2008 ponudbo kraja med pomladjo in jesenjo obogatita še dva turistična vlakca (z zaprtimi in odprtimi vagoni), ki vozita med plažo ob Vranovskem jezeru in zabaviščno poučnim parkom na skrajnem zahodnem delu Vranova. Ščepec k turistični privlačnosti doda še poletni kolesarski avtobus med Znojmom in Vranovom. V prvi polovici preteklega desetletja je mesto ob glavnem avtobusnem postajališču v centru kraja postavilo manjši nadstrešek.
Vranov nad Dyjí velja za vrata v narodni park Podyji. Turisti ga obiskujejo tako zaradi zgodovinskih spomenikov kot tudi aktivnega odmora oz. rekreacije (pohodništvo, kolesarjenje). Nastanitvene zmogljivosti mesta so raznovrstne in skupno znašajo več kot 800 postelj. Precej večja ponudba v gostinskem sektorju je v času poletne sezone. Tudi z vidika turizma je slabost kraja nedvomno slabša prometna dostopnost.
Prvi betonski jez v takratni Češkoslovaški je bil zgrajen leta 1934. V dolžino meri 292 m in doseže višino 60 metrov.
Promenada po pregradi nosi ime po frontmanu skupine R.E.M. Michaelu Stipe-u.
Številni spomeniki lokalnega pomena (kot so manjši sakralni objekti, kapele, križi, kamni, pa tudi zgodovinsko ali arhitekturno dragocene stavbe) pričajo o starodavnosti mesta, ki je začelo nastajati pod gradom v 12. stoletjem. Trg je takrat imel svojo župnijsko upravo, prebivalci pa so se preživljali v glavnem z obrtjo in kmetijstvom.
Razgiban teren pripomore k številnim razglednim točkam tako na grad kot mestece pod njim. Ena takšnih točk je Hallamasskovo razgledišče pod gradom imenovano po Franzu Hallamassku, ustanovitelju tovarne za cementne in betonske izdelke. Omembo si zasluži tudi stavba današnje osnovne šole z ohranjenimi kletnimi prostori iz 17. in 18. stoletja. V njej so se v tistem obdobju nahajale pivovarna, upravni, stanovanjski ter skladiščni prostori. Današnjo obliko je stavba dobila leta 1906. Grajska vila v bližini mostu znova spominja na začetno obdobje razvoja turizma. Štirinadstropno vilo je leta 1930 dal zgraditi grof Adam Zbyněk. V njej je bilo dvajset sob, ki jih je oddajal dopustnikom.
Ob glavni cesti skozi naselje nedvomno izstopa stavba grand hotela imenovanega Grajski hotel. Njegov lastnik je v začetku ruske agresije na Ukrajino velikodušno ponudil zatočišče ukrajinskim beguncem. V zameno so žene svoje kulinarično znanje prenesle v hotelsko restavracijo, kjer je gostom na voljo ukrajinska kuhinja. Še preden je bila stavba preurejena v hotel, se je v njej nahajala že omenjena tovarna keramike.
Pogled na turistični kompleks ob severni obali jezera.
Naziv zgodovinsko najpomembnejše (in tudi zaščitene) stavbe pripada t.i. Paževi hiši (Pážecí dům). Gre za dvonadstropno stavbo iz leta 1524, ki stoji v središču Vranova neposredno pod gradom. Danes se v domu nahajajo slaščičarna z letno teraso, restavracija s salonom, vinski bar in vrtna restavracija s fontano. Hkrati je v objektu možno tudi prenočevati.
Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja velja za najpomembnejši sakralni spomenik v Vranovu. Zgrajena je bila v prvi polovici 13. stoletja, obokana v gotskem slogu in razširjena s sedanjo zakristijo. Po plenjenju Vranova s strani Švedov je bila leta 1645 postopoma obnovljena v baročnem slogu. V enem izmed kotov cerkvenega dvorišča stoji kapela sv. Andreja. Sprva poznoromanska stavba je na sredini 18. stoletja dobila baročno podobo. V podzemnem delu kapele se nahaja avtentična kostnica, ki je v več plasteh napolnjena z lobanjami. V bližini kapele je bilo nekoč pokopališče. Pokopi na njem so se prenehali na prelomu 19. in 20. stoletja.
Prebivalcem Vranova sta na voljo tako splošni zdravnik kot zobozdravnik. Oba imata svoji ordinaciji odprti vse delovne dni.
Viseči most preko t.i. Švicarskega zatoka je namenjen pešcem in kolesarjem.
Neposredna bližina meje in strah pred nastopajočo grožnjo nacizma je bila v drugi polovici tridesetih let prejšnjega stoletja kriva za gradnjo obrambne linije vzdolž meje z Nemčijo in Avstrijo. O takratni pripravljenosti na vojno pričajo številni bunkerji tako v Vranovu kot njegovi okolici. Večina njih je sicer opuščenih. Nekaj so jih zasebni lastniki odkupili od države ter preuredili v manjše muzeje. Eden takšnih je tudi na obrobju Vranova, kjer si lahko obiskovalci v poletnem času ob strokovni razlagi ogledajo del utrdb. Muzej sestavljata dva popolnoma opremljena in oborožena bunkerja ter povezovalna učna pot, ki vodi okoli tretje porušene trdnjave. Prvi objekt (bunker) ponazoruje stanje iz 1938, medtem ko drugi vsebuje predvojno opremo iz obdobja priprav na drugo svetovno vojno. Ob pogledu na številne izvirne predmete tistega časa imajo tako turisti možnost podoživeti občutke vojakov izpred 90-ih let.
V kolikor najmlajši generaciji ne diši ravno raziskovanje vojaške zgodovine, bodo svoje veselje zagotovo našli v neposredni bližini vojaškega muzeja, kjer se nahaja prostrano zabaviščno območje, imenovano V’RUN OFF’ park. Nastalo je pred petimi leti na območju ruševin nekdanjega kmetijskega objekta. Park obiskujejo predvsem družine, ki v njem najdejo številne stilske atrakcije navdihnjene z naravo in podeželskim življenjem. Območje dopolnjujejo še različne igralne dejavnosti. Glavna atrakcija parka je velikanski 3D labirint. V celoti je izdelan iz lesa in vrvnih mrež, obešenih 7 metrov nad tlemi v krošnjah odraslih dreves, kjer je potrebno premagati 114 metrov ovir.
Viseči most je bil zgrajen leta 1993. V dolžino meri 252 metrov in je obešen na dva 28 metrov visoka pilona. Most je bil leta 2019 rekonstruiran. Njegovo izgradnjo oz. postavitev ponazarjajo slike na ograji.
Ob obisku Vranova se družine rade ustavijo tudi v manjšem akvariju z zrcalnim labirintom. V njem si obiskovalci lahko ogledajo za Češko značilne sladkovodne ribe, kot so smuč, ščuka, jeseter, krap in druge. Največji akvarij ima prostornino do 8500 litrov. Največjo pozornost v njih pritegne albino som.
V podobo doline reke Dyje je močno posegla izgradnja jezu v prvi polovici 20. stoletja. S površino 7,6 km² velja za deseti največji jez na Češkem. Jezero meri v dolžino slabih 30 km, njegova povprečna globina je 50 metrov. Višina jezu je 60 metrov, medtem ko njegova krona dosega dolžino 291 metrov. Zgrajen je bil med letoma 1929 in 1933. Poleg energetskih in vodnogospodarskih funkcij služi tudi kot rekreacijski objekt. Iz jezu je s pitno vodo oskrbovan del Znojma in velik del sosednjega okrožja Třebič.
Dasiravno ima jez že častitljivo starost, njegovi prvotni načrti segajo dlje v preteklost, točneje v obdobje Avstro-Ogrske. Prvotne načrte iz začetka 20. stoletja je ustavila prva svetovna vojna ter pomanjkanje finančnih sredstev. Na realizacijo projekta je bilo zato potrebno počakati še dobro desetletje. Po podpisu pogodbe leta 1929 med državo in konzorcijem podjetij se je gradnja takrat največjega jezu v državi pričela marca naslednjega leta. Objekt je bil dokončan v treh letih in pol, na njegovi izgradnji se je podpisalo2500 ljudi. Jeseni 1933 so akumulacijsko jezero pričeli polniti z vodo. Aprila 1934 je bil na omrežje priključen prvi del hidroelektrarne. Še istega leta je na jezu začel obratovati potniški ladijski promet, z njim pa se je pričela razvijati tudi rekreacija na vranovski plaži. Najvišja obratovalna gladina 349 m nadmorske višine je bila v jezu prvič dosežena 12. aprila 1935.
Vstop na priljubljeno Vranovsko plažo.
Resort sestavljajo raznoliki turistični objekti – od hotelov, vil in penzionov, do preprostih počitniških hišic ter prostora za kampiranje.
Ladijski promet na jezeru je obratoval vse do leta 1992. Po 14-ih letih je bil ponovno vzpostavljen. Danes ima podjetje v lasti floto treh plovil s katerimi opravlja turistične prevoze. Sama hidroelektrarna letno proizvede okrog 24 gigavatnih ur električne energije. Ob predhodni rezervaciji si lahko obiskovalci med majem in septembrom ogledajo njeno delovanje v sklopu brezplačnega vodenega ogleda v družbi izkušenega osebja. Ogled mdr. vključuje obisk stare kontrolne sobe, iz katere so nekoč upravljali celotno elektrarno, video projekcijo o zgodovini elektrarne in razstavo fotografij (v strojnici generatorja), ki prikazujejo gradnjo elektrarne in njen razvoj vse do današnjih dni.
Ena od treh ladij ki v času sezone prevaža turiste po jezeru.
Ob jezeru in njegovih zatokih so zrasle mnoge rekreacijske oz. počitniške hišice. Zlasti v času socializma je gradnja neprivlačnih rekreacijskih objektov v Vranovu negativno vplivala na urbani značaj mesta. Danes mnogi turisti, ki obiščejo Vranov, preživljajo svoje prosti dni ob severni obali jezera. Poleg počitniških in zasebnih nastanitev jim je na voljo tudi urejen kamp s peščeno plažo, bari, kavarnami, športnimi in rekreacijskimi objekti, v njem pa si je možno izposoditi tudi manjša vodna plovila. Za pešce in kolesarje je kamp najhitreje dosegljiv po že od daleč vidnem mostu preko t.i. Švicarskega zatoka. Gre za viseči most zgrajen leta 1993. Dolžina mostu je 252 metrov. Obešen je na dva 28 metrov visoka pilona. Leta 2019 je bil most rekonstruiran.
V povezavi z jezom velja omeniti leto 1990, ko je Vranov obiskal frontman glasbene skupine R.E.M. Michael Stipe. Pevec zaradi navdušenosti nad regijo svojega obiska ni pozabil vse do danes. Dva znana novinarja, ki sta takrat spremljala pevca, sta kasneje v čast na njegov obisk dala izdelati tablo z imenom zvezdnika in se z njo odpravila k županu Vranova. Župan je darilo sprejel in ter zatem po Stipe-u poimenoval promenado ob nabrežju jezera. Tam, kjer si je slavni pevec v eni izmed restavracij privoščil ocvrti sir. In zatem šokiral zaposlene, ko je iz svojega žepa namesto denarnice potegnil kreditno kartico in z njo želel plačati kosilo. Tistega leta namreč na Češkoslovaškem praktično nihče še ni videl na lastne oči tovrstnega plačilnega sredstva.
1. aprila, 2026
Pasohlavky
Jug moravskega dela Češka zaradi svojih naravnih danosti velja za priljubljen cilj domačih in tujih turistov. Za eno pomembnejših turističnih središč v tem delu Južnomoravske regije velja tudi vas Pasohlavky. Leži na bregovih novomlynskih akumulacijskih jezer, ki v vročih poletnih dneh nudijo prijetno osvežitev. Številne turistične nastanitve vključno z enim največjih avtokampov na Češkem na vrhuncu sezone v kraj privabijo večje število turistov. Za nameček se v Pasohlavkyh nahaja tudi eden največ vodnih parkov v državi. Ko k temu dodamo še arheološka najdišča z ostanki rimskega tabora, zapuščeno cerkev na otoku sredi jezera ter z vinogradi posejano okolico je razumljivo, da je vaški nogometni klub globoko v senci dogajanja.
S ciljem preprečiti poplave in povečati intenzivnost kmetijske pridelave je v 70-ih letih prejšnjega stoletja pričel nastajati velik kompleks pregradnih jezer Nove Mlyny na reki Dyje. Končan je bil leta 1989. Zavzema površino 3226 ha. Kot prvo izmed treh na sebe navezujočih jezer je nastalo Zgornje pregradno jezero Nove mlyny, imenovano tudi Mušovsko pregradno jezero. Ime izvira od kraja Mušov, ki je bil kljub odporu nekdanjih prebivalcev na podlagi odločitve socialistične oblasti izpraznjen. Januarja 1980 je bil Mušov izbrisan iz seznama naselij, njegovo območje pa so vode akumulacijskega jezera dokončno poplavile leta 1987. Oblast je prebivalcem ponudila ali nakup stanovanja ali izgradnjo družinske hiše v na novo izmerjeni ulici v Pasohlavkyh, pod katere je uradno prešlo ozemlje dotedanje občine Mušov. Zahvaljujoč prizadevanju naravovarstvenikov se je od vasi ohranila cerkev sv. Linharta, ki danes stoji na otoku sredi osrednjega dela pregradnega jezera. Ta del jezera, imenovan Srednje pregradno jezero Nove Mlyny, je (za razliko od zgornjega in spodnjega) od leta 1994 naravni rezervat. Zaradi gnezdenja številnih ptic na in ob vodni površini je bil predel pred 20-imi leti uvrščen v evropsko omrežje posebnih varstvenih območij – Natura 2000.
Pasohlavky veljajo za priljubljeno ciljno destinacijo tako domačih kot turistov iz okoliških držav.
Ob severni obali zgornjega jezera ležijo Pasohlavky. Vas se v starih pisnih virih omenja kot Uherčice na Belem bregu (Uherčice na Bílém břehu). Iz tega izhaja kasnejše nemško ime Weisstätten. Vas je bila verjetno kolonialnega izvora, njeno os pa je tvorila cesta, ki se je v vzhodnem delu razširila v vaški trg, na katerem je stala kapela.
Turizem se je pričel v kraju razvijati po izgradnji akumulacijskega jezera. Na sliki glavna cesta, ki vodi skozi Pasohlavke.
Po celem kraju lahko vidimo številna igrišča – od športnih, rekreativnih do otroških (na sliki).
Ulica v “zaledju” Pasohlavek.
Blaga pobočja severno od Pasohlavek so posejana z vinogradi.
Med vojnami v 15. stoletju je bilo naselje zapuščeno in ponovno naseljeno šele sredi 16. stoletja, ko se je sem naselilo novo prispelo prebivalstvo. Tudi tridesetletna vojna kraju ni prizanesla. Od prvotnih triinštiridesetih naseljencev jih je vojno preživelo zgolj devet. Vas je bila kmalu zatem hitro obnovljena. Ob popisu prebivalstva leta 1763 je skupno štela 397 prebivalcev. Najvišje število prebivalcev je bilo doseženo leta 1930, ko je v Pasohlavkyh živelo skupno 1021 ljudi.
Ločena steza za pešce (na sliki levo) ter kolesarje ob glavni cesti skozi Pasohlavke.
Ne le javne površine, tudi vrtovi ob družinskih hišah so skrbno urejeni.
V Pasohlavkyh lahko najdejo svoj prostor pod soncem tako ljubitelji poležavanja kot rekreacije. Na sliki eden izmed fitnesov na prostem v bližini jezera.
V središču vasi se obiskovalci lahko ustavijo v prijetni kavarni ob avtobusnem postajališču, kjer si čas med posedanjem lahko krajšajo z branjem katere izmed knjig, ki jih najdejo na policah pod streho objekta.
Vzhodno ob Pasohlavkyh vodi zelo prometna cesta med Dunajem in Brnom. Cesta vodi po nasipu, ki ločuje Zgornje in Srednje akumulacijsko jezero Nove Mlyny.
Pred drugo svetovno vojno je v Pasohlavkyh živelo pretežno nemško prebivalstvo (93,6 %), ki je bilo takrat med najbolj narodno zavednimi v celotnem okrožju. Po vojni je bilo germansko prebivalstvo izgnano, njihovo premoženje pa zaplenjeno. V bitki ob koncu vojne je bila vas občutno poškodovana. Uničenih ali težje poškodovanih je bilo 234 hiš. Tudi zato se je po izgonu prvotnega prebivalstva v dveh
desetletjih po koncu druge svetovne vojne v vas priselilo vsega 37 družin. Kar je značilen trend za velik del krajev v obmejnem pasu, ki so jih v tridesetih letih prejšnjega stoletja večinsko naseljevali sudetski Nemci. Morda sami Pasohlavky še nekoliko bolj izstopajo v upadu prebivalstva. Leta 1950 je namreč v kraju živela zgolj dobra četrtina prebivalstva napram obdobju pred vojno.
Cerkev svetega Linharta na otoku Srednjega jezera Nove Mlyny je edini objekt, ki je ostal od nekdanje vasi Mušov. Ta del jezera je razglašen za naravni rezervat in je obiskovalcem nepristopen.
V okolici Pasohlavek je speljanih več deset kilometrov kolesarskih poti, ki ponujajo obilico zanimivih izletov ne le po Južni Moravski, temveč tudi v bližnjo Avstrijo. Kar nekaj od njih jih vodi ob prostranih vinogradih.
V povezavi z gradnjo umetnih jezer so Pasohlavke doletele upravne spremembe. Zaradi načrtovane fizične likvidacije občine Mušov je bil leta 1976 v Pasohlavkyh ustanovljen skupni Krajevni narodni odbor obeh občin, ki je bil po razpustitvi Mušova 1. januarja 1980 ukinjen. V Pasohlavke se je preselil velik del prebivalcev Mušova.
Glavna dominanta v središču Pasohlavek je baročna cerkev svete Ane z zvonikom ter stavba vaškega urada (na sliki v ospredju) v katerem si prostor delita tako pošta kot turistični informacijski center.
Čeprav jezero od daleč izgleda vabljivo, je kopanje v njem zaradi namnoženih cianobakterij odsvetovano. Razlog za onesnaženost so v največji meri kmetijske in komunalne odplake, ki jih v jezero prinese tok reke Dyje.
Vinogradništvo je namreč ena glavnih kmetijskih panog v tem delu Češke. O tem se lahko turisti prepričajo tudi ob obisku Pasohlavek, kjer lahko v številnih vinskih kleteh okusijo in kupijo vina pridelana v lokalnem vinorodnem okolišu.
Ob jezerski promenadi je kar nekaj lokalov s ponudbo hrane in jedače, ki so v teh dneh priljubljene točke predvsem kolesarjev.
Da je vinogradništvo pomembno tudi za sam kraj Posohlavky priča podoba vinarskega noža na grbu kraja. Na njem največji del zavzema simbol raka (ki simbolizira bližino reke Dyje). Omenjenima simboloma je bil leta 1995 dodan lesen čoln v katerem iz enega stebla rasteta dve prekrižani veji, ki se končata z želodom v naravni barvi. Motiv hrastovih vej z želodom namreč izvira iz starega mušovskega grba.
Pasohlavky so razdeljeni na dva dela. Večina vaščanov prebiva v zahodnem delu. V osrednjem delu vasi stoji cerkev svete Ane, ki je leta 1811 na istem mestu nadomestila kapelo. Sedem let kasneje je bil cerkvi prizidan zvonik. Okolico cerkve obdaja z zelenjem urejen trg s kipom svetega Jana Nepomuka, spomenik žrtvam druge svetovne vojne ter glavna vaška cesta s kolesarsko stezo. Za cerkvijo je tudi edino avtobusno postajališče v tem delu Pasohlavek. Na njem ustavljajo avtobusi dveh linij – lokalne med krajema

Drnholec in Vranovice, kjer je potovanje možno nadaljevati z vlakom na glavnem železniškem koridorju med Brnom in Břeclavom, ter regionalne med moravsko metropolo Brnom ter enim glavnim turističnih centrov južne Morave, Mikulovom. Prvo (lokalno) linijo v delovnikih prevozi 11 in ob koncih tedna ter praznikih šest parov avtobusov. Precej večji pomen za Pasohlavke ima povezava z drugim največjim mestom. V delovnih dneh razdaljo med 45 minut severneje ležečim Brnom (35 km) in 30 minut južneje ležečim Mikulovom (17 km) prevozi kar 21 parov avtobusov (on koncih tedna in praznikih 11 parov). Povezava je pomembna tako za šolarje, študente, zaposlene, kot tudi iz turističnega vidika.
Nekaj deset metrov vzhodneje od cerkve se nahaja stavba vaškega urada v kateri ima svoje prostore tudi knjižnica ter pošta (odprta od ponedeljka do petka). Obiskovalci
Ob obali sicer plitvega jezera stoji krajši pomol z dvigalom za plovila.
Pasohlavek dodatne informacije o zanimivostih iz kraja in bližnje okolice lahko poiščejo v turistično informacijskem centru. Ta ima svoje prostore v manjši hiški, med majem in oktobrom pa ima svoja vrata odprta vse dni v tednu. V bližini turistične pisarne sta dve trgovini z osnovnimi živili, obe odprti vse dni v tednu.
Zelo priljubljen na jezeru je tudi ribolov. Takole sta dva lokalna ribiča po triurnem “boju” z dna jezera naposled potegnila poltretji meter dolgega soma. Z ulovljeno trofejo sta se ponosno nastavila objektivom zvedavih turistov na obali. Po nekaj minutah veselja med katerim ni manjkalo niti poljubov na glavo orjaka, je bilo somu dano odplavati nazaj v globino novomlynskega jezera.
Najsi turisti izberejo zgolj kratek obisk Pasohlavek ali v njih preživijo daljši dopust, glede ponudbe hrane jim v nobenem primeru ni potrebno skrbeti. Številne restavracije, kioski, vinske kleti ponujajo neskončno izbiro jedi. Med njimi prevladujejo burgerji, v ponudbi ne manjka pic, ribjih jedi, testenin in seveda tradicionalnih čeških jedi.
Pasohlavky imajo tudi vrtec ter osnovno šolo. Obe vzgojno izobraževalni dejavnosti si prostore delita v isti stavbi. Šola je bila v vasi ustanovljena leta 1788. Sedanja stavba je bila zgrajena leta 1993. Otroci imajo v kraju možnost obiskovati prvi in drugi razred osnovne šole, nakar so primorani šolanje nadaljevati v bližnjem kraju Pohořelice.
Večji del površine vzhodnega dela Pasohlavek zaseda avtokamp Merkur. Obiskovalci se iz vasi do kampa lahko odpravijo peš s kolesom ali na rolerjih po promenadi, ki je bila zgrajena med letoma 2004 in 2009 ter meri 1,7 km. Sprehajališče ni le najkrajša povezava med vasjo, kampom in vodnim parkom Aqualand
Moravia, temveč je tudi zelo privlačen kraj za sprehode in sprostitev. Je del daljših kolesarskih poti in stez (npr. Brno–Dunaj). Hkrati je povezan tudi z učno potjo ob akumulacijskem jezeru in bližnjim naravnim rezervatom. Sprehajališče ima nočno razsvetljavo, počivališča s klopmi in druge objekte za pešce in kolesarje.
Avtokamp Merkur s površino več kot 40 hektarjev velja za največji kamp na Češkem. Je idealen za družine z otroki, skupine, šole in posameznike. Večji del kampa se razprostira ob dveh lagunah, ki sta sicer ločeni od voda pregradnega jezera. Obe imata travnate in peščene plaže ter enostaven dostop do vode. V delu ene od lagun je rezervirano območje za naturiste. V času glavne sezone za počitniški pridih poskrbijo večerni koncerti različnih žanrov, poletni kino ter animacijski programi.
Večerna idila ob jezeru.
Vhod v avtokamp Merkur.
Kamp ponuja različne vrste nastanitev – od bungalov, hišk, apartmajev do (kar tisoč!) prostih mest namenjenih prikolicam in šotorom. Poleg aktivnosti na »kopnem« (tenis, mini golf, kolesarjenje, odbojka na mivki) v kampu lahko najdemo široko paleto ponudbo vodnih aktivnosti. Obiskovalci se lahko preizkusijo v vodnem smučanju, jadranju na deski, kajtanju, si izposodijo čoln, pedalin itd.
Pasohlavky se lahko pohvalijo še z enim primatom na Češkem. Ob boku največjemu kampu se namreč nahaja tudi največji vodni park v državi. Aqualand Moravia je bil postavljen leta 2013. V naslednjih letih se je vodni park s številnimi na novo odprtimi objekti še dodatno razširil. Njegova kapaciteta znaša 8000 obiskovalcev, vodna površina
V času poletja na jezeru dnevno videvamo turistično ladjo. Turisti si lahko izberejo krožno plovbo po jezeru ali pa se z ladjo pripeljejo do katerega od treh pristanov na severni strani jezera. Na krovu je potnikom ponujena tudi pijača in jedača. Še posebej priljubljene so večerne vožnje, ki vključujejo tudi pokušino lokalnih vin.
Pogled na del kampa Merkur bližnje vzpetine Hradisko. Velik del kampa se nahaja ob t.i. Veliki laguni, ki je od jezera (v ozadju) ločena z ožjim pasom kopnega.
pa se nahaja na več kot 3000 m². Vodni park vključuje 16 bazenov, 24 toboganov in drč, 30 vrst savn, wellness (rimske in sončne kopeli), hotel Aqualand Inn, restavracijo in 7D kino. Za svoj termalni bazen uporablja geotermalni vrt s temperaturo 46°C.
Obiskovalcem kampa so na voljo številne vodne aktivnosti.
Večerni utrinek s plaže ob Veliki laguni.
Če na eni strani lagune vlada vrvež, je na nasprotni strani (med laguno in jezerom) precej bolj mirno.
Približno trikrat manjša od Velike je Mala laguna.
Na isti lokaciji so se v obdobju antike nahajale tudi rimske terme, ki veljajo za najstarejši zdraviliški objekt na Češkem. Rimske terme so bile tudi navdih za snovalce vodnega parka. Imena hal z bazeni, savn, wellnessov in ostalih prostorov tako nosijo znana imena iz časov starega Rima. Glavna hala se imenuje Neptunarium. V njej se nahaja bazen Neptun, dva otroška bazena Calimero in Baby pool ter trije jacuzziji. Hkrati vključuje tudi zunanji bazen Riviera s termalnima bazenoma Romulus in Remus. Zunanji areal z bazeni in tobogani zopet nosi ime Colosseum. Ljubitelji različnih regeneracijskih in sprostitvenih postopkov, savn, jacuzzijev itd. bodo svoj mir našli v delu imenovanem Forum Romanum…
Dokaze o prisotnosti Rimljanov na tem delu Češke so arheologi našli na blagi vzpetini nekaj sto metrov severneje od Pasohlavek. Na 221 m n.m. visokem
Hradisku se je nahajala rimska vojaška trdnjava. Arheološko najdišče je danes zaščiteno kot državni kulturni spomenik.
Obiskovalcem kampa je na voljo “neskončno” število restavracij, barov, lokalov itd.
V drugem stoletju našega štetja je Rimsko cesarstvo doseglo svoj največji teritorialni obseg. Njegove meje so evropsko celino delile na dva kulturno, gospodarsko in politično različna svetova. Na eni strani je bila razvita civilizacija z bogatimi provincami, mestnimi upravami, kakovostnimi cestami in
Merkur je bil v teh dneh nabito poln. Približno dve tretjini kampa je na voljo mlajšemu delu obiskovalcev.
Za družine in mira željne je primernejši zahodni del kampa, kjer so turistom na voljo mdr. tudi mobilne hiške.
Večere v kampu si obiskovalci lahko popestrijo z ogledom filmske predstave v letnem kinu.
Preko celega poletja je ob kampu postavljen tudi cirkus.
Po zahodu sonca se dogajanja z obal preseli na osrednji trg v kampu, kjer po otroških predstavah sledijo (večinoma) koncerti.
razvitim gospodarstvom. Na drugi strani pa je bilo veliko barbarskega prebivalstva predvsem germanskega. Ločnica med tema svetovoma je bila v srednji Evropi reka Donava. Do 2. stoletja n.š. mirne odnose med rimskim imperijem in germanskimi ljudstvi prekinejo pomembne politične spremembe in premiki germanskih plemen kar povzroči obsežen konflikt, t.i. markomanske vojne (imenovane po švabskem plemenu Markomani). Uničujoči barbarski vpadi so v letih 166–171 prizadeli praktično vse donavske province. Rimljanom je uspelo obrniti kritično situacijo šele leta 171, ko so bili barbarski bojevniki potisnjeni nazaj čez Donavo. Svoje vojaške operacije so v naslednjih letih nadaljeval tudi na ozemlju severno od Donave. Zaradi resnosti razmer na bojišču je bila od začetka leta 178 potrebna osebna prisotnost cesarja Marka Avrelija.
Najpomembnejše in edinstveno najdišče iz obdobja markomanskih
vojn je ravno rimska utrjena baza na Hradisku pri Pasohlavkyh. Zgradili so jo vojaki cesarja Marka Avrelija v letih 172–180 n. št. globoko v osrčju sovražnega ozemlja, približno 80 km severno od starodavne Vindobone (danes Dunaj). Njeno območje zavzema vrh vzpetine, južno in vzhodno pobočje položnega hriba na levem bregu reke Dyje, približno 50 metrov nad okoliškim terenom. S te strateško ugodne lege je bilo mogoče nadzorovati in obvladovati tako križišča rečnih in kopenskih poti ob sotočju Jihlave s Svratko in Svratke z reko Dyje, kot tudi gosto poseljene ravne terase vzdolž njih.
Aqualand Moravia premore tako številne notranje…
…kot zunanje bazene.
Vhod v največji vodni park na Češkem.
Trdnjava na Hradisku je bila oporišče za centralno rimsko upravo, ki je služila tako za koordinacijo vojaških enot kot tudi za logistično podporo (obrtne delavnice, skladišča za oskrbo itd.), za oskrbo ranjencev in morda za nastanitev izjemno pomembnih ljudi iz najožjega kroga cesarja Marka Avrelija. Popolna rekonstrukcija
trdnjave še ni mogoča, saj je njena notranjost znana le delno. Znano pa je, da je bilo tukaj zgrajeno tudi zdravilišče z bazeni za mlačno in toplo vodo in s talnim ogrevanjem. Morda je tu nekaj časa bival tudi sam cesar.
Vodni park ponuja številne vodne atrakcije.
Zapolnjeno parkirišče pred vodnim parkom in kampom priča o vrhuncu sezone. Navkljub velikost je bil vodni park zaradi zapolnjenosti zadnjo nedeljo že dopoldne primoran zapreti vrata za obiskovalce.
Medtem ko so turisti v vročih dneh iskali osvežitev v jezeru oz. aqualandu, so kolesarske steze in pešpoti v okolici (razumljivo) bolj ali manj samevale.
Obiskovalci Pasohlavek lahko ta del zgodovine pobliže spoznajo v muzeju z imenom Mušov – vrata v rimski imperij (Mušov – Brána do
Římské říše) ter na poučni poti, ki vodi po vzpetini, kjer so bili najdeni arheološki ostanki. Muzej se nahaja tik ob vodnem parku. Za obiskovalce je odprt od aprila do novembra, ostale mesece po predhodnem telefonskem dogovoru.
Številne najdbe iz 2. stoletja na vzpetini v bližini kempa pričajo o prisotnosti rimske vojske na tem delu Moravske.
Rimskemu vojaškemu taboru je posvečen tudi muzej pod vzpetino Hradisko v bližini kampa in vodnega parka.
Manjši muzej ponuja na ogled originalne najdbe in replike predmetov. Še posebej poučna je vizualna predstavitev življenja rimskih vojakov ter Markomanov na tem delu Češke.
Tudi ta del Pasohlavek ima svoje avtobusno postajališče (v bližini vodnega parka). Tako ob zahodnem kot vzhodnem delu kraja je urejen pristan od koder se lahko obiskovalci v času glavne sezone s turistično ladjo odpravijo na krožno plovbo po jezeru v dopoldanskem, popoldanskem ali večernem terminu.
Vzhodno ob Pasohlavkyh vodi regionalna cesta Pohořelice – Mikulov, ki je južno od kraja speljana po jezu, visokem 6,4 m in dolgem 2484 m. Jez sicer loči Zgornje in Srednje jezero Nove mlyni.
Čeprav je razvoju turizma v tem južnomoravskem kraju močno pripomoglo umetno postavljeno jezero, bodo v kraju in okolici prišli na račun tudi ljubitelji mirnejšega oddiha. Zlasti izven glavne turistične sezone. Brez dvoma ima kraj kaj ponuditi – tako zahtevnim kot manj zahtevnim obiskovalcem.
S ciljem preprečiti poplave in povečati intenzivnost kmetijske pridelave je v 70-ih letih prejšnjega stoletja pričel nastajati velik kompleks pregradnih jezer Nove Mlyny na reki Dyje. Končan je bil leta 1989. Zavzema površino 3226 ha. Kot prvo izmed treh na sebe navezujočih jezer je nastalo Zgornje pregradno jezero Nove mlyny, imenovano tudi Mušovsko pregradno jezero. Ime izvira od kraja Mušov, ki je bil kljub odporu nekdanjih prebivalcev na podlagi odločitve socialistične oblasti izpraznjen. Januarja 1980 je bil Mušov izbrisan iz seznama naselij, njegovo območje pa so vode akumulacijskega jezera dokončno poplavile leta 1987. Oblast je prebivalcem ponudila ali nakup stanovanja ali izgradnjo družinske hiše v na novo izmerjeni ulici v Pasohlavkyh, pod katere je uradno prešlo ozemlje dotedanje občine Mušov. Zahvaljujoč prizadevanju naravovarstvenikov se je od vasi ohranila cerkev sv. Linharta, ki danes stoji na otoku sredi osrednjega dela pregradnega jezera. Ta del jezera, imenovan Srednje pregradno jezero Nove Mlyny, je (za razliko od zgornjega in spodnjega) od leta 1994 naravni rezervat. Zaradi gnezdenja številnih ptic na in ob vodni površini je bil predel pred 20-imi leti uvrščen v evropsko omrežje posebnih varstvenih območij – Natura 2000.
Pasohlavky veljajo za priljubljeno ciljno destinacijo tako domačih kot turistov iz okoliških držav.
Turizem se je pričel v kraju razvijati po izgradnji akumulacijskega jezera. Na sliki glavna cesta, ki vodi skozi Pasohlavke.
Po celem kraju lahko vidimo številna igrišča – od športnih, rekreativnih do otroških (na sliki).
Ob severni obali zgornjega jezera ležijo Pasohlavky. Vas se v starih pisnih virih omenja kot Uherčice na Belem bregu (Uherčice na Bílém břehu). Iz tega izhaja kasnejše nemško ime Weisstätten. Vas je bila verjetno kolonialnega izvora, njeno os pa je tvorila cesta, ki se je v vzhodnem delu razširila v vaški trg, na katerem je stala kapela.
Ulica v “zaledju” Pasohlavek.
Blaga pobočja severno od Pasohlavek so posejana z vinogradi.
Med vojnami v 15. stoletju je bilo naselje zapuščeno in ponovno naseljeno šele sredi 16. stoletja, ko se je sem naselilo novo prispelo prebivalstvo. Tudi tridesetletna vojna kraju ni prizanesla. Od prvotnih triinštiridesetih naseljencev jih je vojno preživelo zgolj devet. Vas je bila kmalu zatem hitro obnovljena. Ob popisu prebivalstva leta 1763 je skupno štela 397 prebivalcev. Najvišje število prebivalcev je bilo doseženo leta 1930, ko je v Pasohlavkyh živelo skupno 1021 ljudi.
Ločena steza za pešce (na sliki levo) ter kolesarje ob glavni cesti skozi Pasohlavke.
Ne le javne površine, tudi vrtovi ob družinskih hišah so skrbno urejeni.
Vzhodno ob Pasohlavkyh vodi zelo prometna cesta med Dunajem in Brnom. Cesta vodi po nasipu, ki ločuje Zgornje in Srednje akumulacijsko jezero Nove Mlyny.
V Pasohlavkyh lahko najdejo svoj prostor pod soncem tako ljubitelji poležavanja kot rekreacije. Na sliki eden izmed fitnesov na prostem v bližini jezera.
V središču vasi se obiskovalci lahko ustavijo v prijetni kavarni ob avtobusnem postajališču, kjer si čas med posedanjem lahko krajšajo z branjem katere izmed knjig, ki jih najdejo na policah pod streho objekta.
Pred drugo svetovno vojno je v Pasohlavkyh živelo pretežno nemško prebivalstvo (93,6 %), ki je bilo takrat med najbolj narodno zavednimi v celotnem okrožju. Po vojni je bilo germansko prebivalstvo izgnano, njihovo premoženje pa zaplenjeno. V bitki ob koncu vojne je bila vas občutno poškodovana. Uničenih ali težje poškodovanih je bilo 234 hiš. Tudi zato se je po izgonu prvotnega prebivalstva v dveh desetletjih po koncu druge svetovne vojne v vas priselilo vsega 37 družin. Kar je značilen trend za velik del krajev v obmejnem pasu, ki so jih v tridesetih letih prejšnjega stoletja večinsko naseljevali sudetski Nemci. Morda sami Pasohlavky še nekoliko bolj izstopajo v upadu prebivalstva. Leta 1950 je namreč v kraju živela zgolj dobra četrtina prebivalstva napram obdobju pred vojno.
Cerkev svetega Linharta na otoku Srednjega jezera Nove Mlyny je edini objekt, ki je ostal od nekdanje vasi Mušov. Ta del jezera je razglašen za naravni rezervat in je obiskovalcem nepristopen.
V povezavi z gradnjo umetnih jezer so Pasohlavke doletele upravne spremembe. Zaradi načrtovane fizične likvidacije občine Mušov je bil leta 1976 v Pasohlavkyh ustanovljen skupni Krajevni narodni odbor obeh občin, ki je bil po razpustitvi Mušova 1. januarja 1980 ukinjen. V Pasohlavke se je preselil velik del prebivalcev Mušova.
Glavna dominanta v središču Pasohlavek je baročna cerkev svete Ane z zvonikom ter stavba vaškega urada (na sliki v ospredju) v katerem si prostor delita tako pošta kot turistični informacijski center.
Čeprav jezero od daleč izgleda vabljivo, je kopanje v njem zaradi namnoženih cianobakterij odsvetovano. Razlog za onesnaženost so v največji meri kmetijske in komunalne odplake, ki jih v jezero prinese tok reke Dyje.
V okolici Pasohlavek je speljanih več deset kilometrov kolesarskih poti, ki ponujajo obilico zanimivih izletov ne le po Južni Moravski, temveč tudi v bližnjo Avstrijo. Kar nekaj od njih jih vodi ob prostranih vinogradih. Vinogradništvo je namreč ena glavnih kmetijskih panog v tem delu Češke. O tem se lahko turisti prepričajo tudi ob obisku Pasohlavek, kjer lahko v številnih vinskih kleteh okusijo in kupijo vina pridelana v lokalnem vinorodnem okolišu.
Ob jezerski promenadi je kar nekaj lokalov s ponudbo hrane in jedače, ki so v teh dneh priljubljene točke predvsem kolesarjev.
Da je vinogradništvo pomembno tudi za sam kraj Posohlavky priča podoba vinarskega noža na grbu kraja. Na njem največji del zavzema simbol raka (ki simbolizira bližino reke Dyje). Omenjenima simboloma je bil leta 1995 dodan lesen čoln v katerem iz enega stebla rasteta dve prekrižani veji, ki se končata z želodom v naravni barvi. Motiv hrastovih vej z želodom namreč izvira iz starega mušovskega grba.
Pasohlavky so razdeljeni na dva dela. Večina vaščanov prebiva v zahodnem delu. V osrednjem delu vasi stoji cerkev svete Ane, ki je leta 1811 na istem mestu nadomestila kapelo. Sedem let kasneje je bil cerkvi prizidan zvonik. Okolico cerkve obdaja z zelenjem urejen trg s kipom svetega Jana Nepomuka, spomenik žrtvam druge svetovne vojne ter glavna vaška cesta s kolesarsko stezo. Za cerkvijo je tudi edino avtobusno postajališče v tem delu Pasohlavek. Na njem ustavljajo avtobusi dveh linij – lokalne med krajema Drnholec in Vranovice, kjer je potovanje možno nadaljevati z vlakom na glavnem železniškem koridorju med Brnom in Břeclavom, ter regionalne med moravsko metropolo Brnom ter enim glavnim turističnih centrov južne Morave, Mikulovom. Prvo (lokalno) linijo v delovnikih prevozi 11 in ob koncih tedna ter praznikih šest parov avtobusov. Precej večji pomen za Pasohlavke ima povezava z drugim največjim mestom. V delovnih dneh razdaljo med 45 minut severneje ležečim Brnom (35 km) in 30 minut južneje ležečim Mikulovom (17 km) prevozi kar 21 parov avtobusov (on koncih tedna in praznikih 11 parov). Povezava je pomembna tako za šolarje, študente, zaposlene, kot tudi iz turističnega vidika.
Ob obali sicer plitvega jezera stoji krajši pomol z dvigalom za plovila.
Nekaj deset metrov vzhodneje od cerkve se nahaja stavba vaškega urada v kateri ima svoje prostore tudi knjižnica ter pošta (odprta od ponedeljka do petka). Obiskovalci Pasohlavek dodatne informacije o zanimivostih iz kraja in bližnje okolice lahko poiščejo v turistično informacijskem centru. Ta ima svoje prostore v manjši hiški, med majem in oktobrom pa ima svoja vrata odprta vse dni v tednu. V bližini turistične pisarne sta dve trgovini z osnovnimi živili, obe odprti vse dni v tednu.
Najsi turisti izberejo zgolj kratek obisk Pasohlavek ali v njih preživijo daljši dopust, glede ponudbe hrane jim v nobenem primeru ni potrebno skrbeti. Številne restavracije, kioski, vinske kleti ponujajo neskončno izbiro jedi. Med njimi prevladujejo burgerji, v ponudbi ne manjka pic, ribjih jedi, testenin in seveda tradicionalnih čeških jedi.
Zelo priljubljen na jezeru je tudi ribolov. Takole sta dva lokalna ribiča po triurnem “boju” z dna jezera naposled potegnila poltretji meter dolgega soma. Z ulovljeno trofejo sta se ponosno nastavila objektivom zvedavih turistov na obali. Po nekaj minutah veselja med katerim ni manjkalo niti poljubov na glavo orjaka, je bilo somu dano odplavati nazaj v globino novomlynskega jezera.
Pasohlavky imajo tudi vrtec ter osnovno šolo. Obe vzgojno izobraževalni dejavnosti si prostore delita v isti stavbi. Šola je bila v vasi ustanovljena leta 1788. Sedanja stavba je bila zgrajena leta 1993. Otroci imajo v kraju možnost obiskovati prvi in drugi razred osnovne šole, nakar so primorani šolanje nadaljevati v bližnjem kraju Pohořelice.
V času poletja na jezeru dnevno videvamo turistično ladjo. Turisti si lahko izberejo krožno plovbo po jezeru ali pa se z ladjo pripeljejo do katerega od treh pristanov na severni strani jezera. Na krovu je potnikom ponujena tudi pijača in jedača. Še posebej priljubljene so večerne vožnje, ki vključujejo tudi pokušino lokalnih vin.
Večji del površine vzhodnega dela Pasohlavek zaseda avtokamp Merkur. Obiskovalci se iz vasi do kampa lahko odpravijo peš s kolesom ali na rolerjih po promenadi, ki je bila zgrajena med letoma 2004 in 2009 ter meri 1,7 km. Sprehajališče ni le najkrajša povezava med vasjo, kampom in vodnim parkom Aqualand Moravia, temveč je tudi zelo privlačen kraj za sprehode in sprostitev. Je del daljših kolesarskih poti in stez (npr. Brno–Dunaj). Hkrati je povezan tudi z učno potjo ob akumulacijskem jezeru in bližnjim naravnim rezervatom. Sprehajališče ima nočno razsvetljavo, počivališča s klopmi in druge objekte za pešce in kolesarje.
Večerna idila ob jezeru.
Avtokamp Merkur s površino več kot 40 hektarjev velja za največji kamp na Češkem. Je idealen za družine z otroki, skupine, šole in posameznike. Večji del kampa se razprostira ob dveh lagunah, ki sta sicer ločeni od voda pregradnega jezera. Obe imata travnate in peščene plaže ter enostaven dostop do vode. V delu ene od lagun je rezervirano območje za naturiste. V času glavne sezone za počitniški pridih poskrbijo večerni koncerti različnih žanrov, poletni kino ter animacijski programi.
Vhod v avtokamp Merkur.
Pogled na del kampa Merkur bližnje vzpetine Hradisko. Velik del kampa se nahaja ob t.i. Veliki laguni, ki je od jezera (v ozadju) ločena z ožjim pasom kopnega.
Kamp ponuja različne vrste nastanitev – od bungalov, hišk, apartmajev do (kar tisoč!) prostih mest namenjenih prikolicam in šotorom. Poleg aktivnosti na »kopnem« (tenis, mini golf, kolesarjenje, odbojka na mivki) v kampu lahko najdemo široko paleto ponudbo vodnih aktivnosti. Obiskovalci se lahko preizkusijo v vodnem smučanju, jadranju na deski, kajtanju, si izposodijo čoln, pedalin itd.
Obiskovalcem kampa so na voljo številne vodne aktivnosti.
Večerni utrinek s plaže ob Veliki laguni.
Pasohlavky se lahko pohvalijo še z enim primatom na Češkem. Ob boku največjemu kampu se namreč nahaja tudi največji vodni park v državi. Aqualand Moravia je bil postavljen leta 2013. V naslednjih letih se je vodni park s številnimi na novo odprtimi objekti še dodatno razširil. Njegova kapaciteta znaša 8000 obiskovalcev, vodna površina pa se nahaja na več kot 3000 m². Vodni park vključuje 16 bazenov, 24 toboganov in drč, 30 vrst savn, wellness (rimske in sončne kopeli), hotel Aqualand Inn, restavracijo in 7D kino. Za svoj termalni bazen uporablja geotermalni vrt s temperaturo 46°C.
Če na eni strani lagune vlada vrvež, je na nasprotni strani (med laguno in jezerom) precej bolj mirno.
Merkur je bil v teh dneh nabito poln. Približno dve tretjini kampa je na voljo mlajšemu delu obiskovalcev.
Na isti lokaciji so se v obdobju antike nahajale tudi rimske terme, ki veljajo za najstarejši zdraviliški objekt na Češkem. Rimske terme so bile tudi navdih za snovalce vodnega parka. Imena hal z bazeni, savn, wellnessov in ostalih prostorov tako nosijo znana imena iz časov starega Rima. Glavna hala se imenuje Neptunarium. V njej se nahaja bazen Neptun, dva otroška bazena Calimero in Baby pool ter trije jacuzziji. Hkrati vključuje tudi zunanji bazen Riviera s termalnima bazenoma Romulus in Remus. Zunanji areal z bazeni in tobogani zopet nosi ime Colosseum. Ljubitelji različnih regeneracijskih in sprostitvenih postopkov, savn, jacuzzijev itd. bodo svoj mir našli v delu imenovanem Forum Romanum…
Približno trikrat manjša od Velike je Mala laguna.
Dokaze o prisotnosti Rimljanov na tem delu Češke so arheologi našli na blagi vzpetini nekaj sto metrov severneje od Pasohlavek. Na 221 m n.m. visokem Hradisku se je nahajala rimska vojaška trdnjava. Arheološko najdišče je danes zaščiteno kot državni kulturni spomenik.
Za družine in mira željne je primernejši zahodni del kampa, kjer so turistom mdr. na voljo tudi mobilne hiške.
Obiskovalcem kampa je na voljo “neskončno” število restavracij, barov, lokalov itd.
Večere v kampu si obiskovalci lahko popestrijo z ogledom filmske predstave v letnem kinu.
Preko celega poletja je ob kampu postavljen tudi cirkus.
V drugem stoletju našega štetja je Rimsko cesarstvo doseglo svoj največji teritorialni obseg. Njegove meje so evropsko celino delile na dva kulturno, gospodarsko in politično različna svetova. Na eni strani je bila razvita civilizacija z bogatimi provincami, mestnimi upravami, kakovostnimi cestami in razvitim gospodarstvom. Na drugi strani pa je bilo veliko barbarskega prebivalstva predvsem germanskega. Ločnica med tema svetovoma je bila v srednji Evropi reka Donava. Do 2. stoletja n.š. mirne odnose med rimskim imperijem in germanskimi ljudstvi prekinejo pomembne politične spremembe in premiki germanskih plemen kar povzroči obsežen konflikt, t.i. markomanske vojne (imenovane po švabskem plemenu Markomani). Uničujoči barbarski vpadi so v letih 166–171 prizadeli praktično vse donavske province. Rimljanom je uspelo obrniti kritično situacijo šele leta 171, ko so bili barbarski bojevniki potisnjeni nazaj čez Donavo. Svoje vojaške operacije so v naslednjih letih nadaljeval tudi na ozemlju severno od Donave. Zaradi resnosti razmer na bojišču je bila od začetka leta 178 potrebna osebna prisotnost cesarja Marka Avrelija.
Po zahodu sonca se dogajanja z obal preseli na osrednji trg v kampu, kjer po otroških predstavah sledijo (večinoma) koncerti.
Vhod v največji vodni park na Češkem.
Aqualand Moravia premore tako številne notranje…
…kot zunanje bazene.
Najpomembnejše in edinstveno najdišče iz obdobja markomanskih vojn je ravno rimska utrjena baza na Hradisku pri Pasohlavkyh. Zgradili so jo vojaki cesarja Marka Avrelija v letih 172–180 n. št. globoko v osrčju sovražnega ozemlja, približno 80 km severno od starodavne Vindobone (danes Dunaj). Njeno območje zavzema vrh vzpetine, južno in vzhodno pobočje položnega hriba na levem bregu reke Dyje, približno 50 metrov nad okoliškim terenom. S te strateško ugodne lege je bilo mogoče nadzorovati in obvladovati tako križišča rečnih in kopenskih poti ob sotočju Jihlave s Svratko in Svratke z reko Dyje, kot tudi gosto poseljene ravne terase vzdolž njih.
Vodni park ponuja številne vodne atrakcije.
Trdnjava na Hradisku je bila oporišče za centralno rimsko upravo, ki je služila tako za koordinacijo vojaških enot kot tudi za logistično podporo (obrtne delavnice, skladišča za oskrbo itd.), za oskrbo ranjencev in morda za nastanitev izjemno pomembnih ljudi iz najožjega kroga cesarja Marka Avrelija. Popolna rekonstrukcija trdnjave še ni mogoča, saj je njena notranjost znana le delno. Znano pa je, da je bilo tukaj zgrajeno tudi zdravilišče z bazeni za mlačno in toplo vodo in s talnim ogrevanjem. Morda je tu nekaj časa bival tudi sam cesar.
Zapolnjeno parkirišče pred vodnim parkom in kampom priča o vrhuncu sezone. Navkljub velikost je bil zaradi zapolnjenosti zadnjo nedeljo čez dan celo primoran zapreti vrata za obiskovalce.
Medtem ko so turisti iskali osvežitev v jezeru oz. aqualandu, so kolesarske steze in pešpoti v okolici samevale.
Obiskovalci Pasohlavek lahko ta del zgodovine pobliže spoznajo v muzeju z imenom Mušov – vrata v rimski imperij (Mušov – Brána do Římské říše) ter na poučni poti, ki vodi po vzpetini, kjer so bili najdeni arheološki ostanki. Muzej se nahaja tik ob vodnem parku. Za obiskovalce je odprt od aprila do novembra, ostale mesece po predhodnem telefonskem dogovoru.
Številne najdbe iz 2. stoletja na vzpetini v bližini kempa pričajo o prisotnosti rimske vojske na tem delu Moravske.
Rimskemu vojaškemu taboru je posvečen tudi muzej pod vzpetino Hradisko v bližini kampa in vodnega parka.
Manjši muzej ponuja na ogled originalne najdbe in replike predmetov. Še posebej poučna je vizualna predstavitev življenja rimskih vojakov ter Markomanov na tem delu Češke.
Tudi ta del Pasohlavek ima svoje avtobusno postajališče (v bližini vodnega parka). Tako ob zahodnem kot vzhodnem delu kraja je urejen pristan od koder se lahko obiskovalci v času glavne sezone s turistično ladjo odpravijo na krožno plovbo po jezeru v dopoldanskem, popoldanskem ali večernem terminu.
Vzhodno ob Pasohlavkyh vodi regionalna cesta Pohořelice – Mikulov, ki je južno od kraja speljana po jezu, visokem 6,4 m in dolgem 2484 m. Jez sicer loči Zgornje in Srednje jezero Nove mlyni.
Čeprav je razvoju turizma v tem južnomoravskem kraju močno pripomoglo umetno postavljeno jezero, bodo v kraju in okolici prišli na račun tudi ljubitelji mirnejšega oddiha. Zlasti izven glavne turistične sezone. Brez dvoma ima kraj kaj ponuditi – tako zahtevnim kot manj zahtevnim obiskovalcem.
20. avgusta, 2025
Pasohlavky / Ivaň B – Dynamo Velky Dvur
Břeclav v Južnomoravski regiji spada med prva okrožja, kjer so nogometaši v najnižji ligi bili primorani svoje misli znova preusmeriti tudi k okroglemu usnju. Uvod v novo tekmovalno sezono je združena ekipa Pasohlavek ter B moštva Ivaňa otvorila na svojem igrišču. V domačem taboru so bili odločni pričeti tekmovanje s tremi točkami in s tem vsaj delno popraviti vtis iz zadnje – rezultatsko – slabše sezone.
Takole je izgledala lestvica po koncu sezone 2024/25 v skupini B okrožja Břeclav.
Ekipa iz Pasohlavek je v uvodnem krogu pričakala nasprotnika iz 10 km oddaljenega kraja Velky Dvur. Spomini na oba medsebojna dvoboja v pretekli sezoni so za Pasohlavčane vse prej kot prijetni. Kljub temu se je zdelo, da sta dva visoka poraza (0:6 in 4:0) pred tokratnim srečanjem domači tabor le še bolj motivirala.
Za uverturo pred sobotno tekmo je približno tri ure pred srečanjem (ki se je pričelo ob pol petih) poskrbela peterica igralcev oz. klubskih prostovoljcev. Če se je predsednik kluba Zdeněk Suchanek posvetil pripravi gostinskega prostora (kjer je nato skrbel za zadovoljstvo obiskovalcev tudi v času tekme in po njej), so se preostali usmerili k pripravi igrišča. Ko od zadnje tekme mine več tednov (v zimskem premoru tudi nekaj mesecev) terja označevanje igrišča pred uvodno tekmo sezone oz.
spomladanskega dela nekaj več časa, kot običajno. Ob rednem igranju (v teku sezone) črte, ki označujejo igrišče, ostajajo vsaj delno vidne in jih je na vsakih 14 dni enostavneje “obnavljati”. Medtem ko po daljši neuporabi igrišča povsem zbledijo oz. izginejo. Posledično je nato potrebno (večinoma tudi z metrom v roki) pravilno locirati vse točke na igrišču ter jih povezati z barvo, kar nato večinoma služi kot osnova (podlaga) za tekočo polsezono. Največji
Označitev igrišča je tokrat terjala nekaj več časa.
Nekaj malega dela pred tekmo je povzročil tudi podzemni nepridiprav.
Ne le za gledalce, klopi je bilo potrebno postaviti tudi za rezervne igralce.
vpliv na stanje (vidnost) črt ima kajpak vreme.
In ravno vreme je bila ena od tem, ki je pred tekmo zaposlovala igralce. Napoved je namreč ravno v času pričetka srečanja napovedovala možne hujše nevihte, ki so se nad Južno Moravo bližale z zahoda. Za osvežitev ozračja bi ploha oz. nevihta brez dvoma dobro dela. Vprašanje le, če bi je bili vsi prisotni veseli v času tekme. Kakor koli že, na koncu o dežju ni bilo ne duha ne sluha. Oblaki so sicer prekrili nebo zaradi česar je bilo igralcem prizanešeno vsaj s sončno pripeko. Vseeno so bile razmere za nogometaše zaradi visoke sopare vse prej kot prijazne. Edina pozitivna stran je bila nekoliko nižja temperature, kot dan prej, ko je termometer na tem delu Češke kazal 35°C.
Po prihodu domačih nogometašev (vključno s prvim strelcem Radekom Jakšem) so le ti poskrbeli še za postavitev klopi in miz pod nadstreškom klubskega objekta ter na obeh rezervnih klopeh. Nakar so pol ure pred pričetkom na odlično pripravljenem igrišču pričeli s pripravo na tekmo.
Prvi polčas
Uvodne minute srečanja so minile bolj v otipavanju nasprotnika. Na prvo polpriložnost so morali gledalci počakati do sedme minute, ko je gostujoči strel z 20-ih metrov domači vratar Petr Vondrak odbil preko vrat. Dve minuti zatem jo je v dvoboju z nasprotnim igralcem skupil Josef Flachs. Začasni domači trener (Pasohlavky namreč nimajo trenerja) je bil posledično primoran poseči po menjavi ter v igro poslati rezervista Milana Finka. Le nekaj sekund zatem so gostje izigrali domačo obrambo, nasprotni napadalec je v svojem solo prodoru naposled na tla položil še domačega čuvaja mreže Vondraka in zatem po tleh poslal žogo v prazno mrežo.
Uvodni pozdrav obeh nasprotnikov (domači so nastopili v modro črni opremi).
Michal Sedlaček (v ospredju) je večino tekme preigral na desnem krilu, kjer se je nekajkrat izkazal z uspešnimi prodori.
Radek Jakš je na sredini igrišča dajal ton domačim napadalnim akcijam.
Tudi po vodstvu gostov je srečanje potekalo med obema kazenskima prostoroma. Domači so po uvodni anemičnosti v napadu vendarle poskusili sestaviti tudi kakšno napadalno akcijo. Med najaktivnejšimi je bil na sredini igrišča Jan Fortelny. A njegove žoge po večini niso našle cilja.
Prvi strel v okvir gostujočih vrat so Pasohlavčani sprožili v 16. minuti. Nekoliko na desni strani si je žogo priboril Michal Sedlaček. Svoj prodor v kazenski prostor je zaključil s strelom s strani, a se je gostujoči vratar izkazal z obrambo.
Po enem izmed dvobojev je hip na tleh obležal eden stebrov domače obrambe Marek Želisko.
Na levi strani domače obrambe je na nasprotne napadalce pazil Filip Mach.
Do teh trenutkov so gostje delovali bolj organizirano. Domačim ne gre očitati želje. A so dajali občutek, da bodo le stežka izpeljali kakšno akcijo do zaključka. Pri poskusu organizacije napadalnih akcij so namreč običajno sledile precej netočne podaje v napad. Ki so bile kot posledice pomanjkanja nogometnega znanja.
V 20. minuti je sledil nenatančen poskus gostov z 28-ih metrov. V naslednji minuti so prvič daljši napad izpeljali tudi Pasohlavky. Ki pa ga je z nenatančnim strelom zaključil Filip Mach. To so bili hkrati trenutki, ki so nakazali drugačen potek
nadaljevanja srečanja. Domači so se namreč opogumili in večkrat prenesli igro na nasprotno polovico. Še vedno pa jim je manjkala pika na i z uspešnim zaključkom akcije. Za to se jim je ponudila priložnost v 24. minuti, ko je na sredini igrišča Radek Jakš z dolgo polvisoko podajo lepo našel vtekajočega Tomaša Kišša na desni strani, a je slednji še enkrat več slabo zaključil domačo napadalno akcijo.
Tomaš Kišš je v 25. minuiti priigral enajstmetrovko, a je zaradi poškodbe še pred njeno izvedbo moral zapustiti igrišče.
V pretekli sezoni najuspešnejši domači strelec Jakš je slabo izvedel najstrožjo kazen.
Zapravljena najstrožja kazen je domače še toliko bolj bolela, saj jim niti v naslednjih minutah, ko so konkretno zagospodarili na igrišču, ni uspelo rezultat izenačiti. V 26. minuti je z natančnim strelom v levi zgornji kot sprožil domači osmoljenec Jakš. A je tudi tokrat vratar uspel žogo odbiti v kot. Po kotu z leve je žoga bržkone letela neposredno proti vratom, a jo je vratar uspel odbiti v nov kot. Domači privrženci so bili v teh trenutkih »na nogah«, saj so čutili priložnost za izenačenje. V 30. minuti so Pasohlavky zapretili po desni strani, kjer je v kazenski prostor prodrl Michal Sedlaček. Njegov strel s 13-ih metrov je vratar odbil. Ravno Sedlaček je bil v tem delu polčasa med najvidnejšimi v domačem dresu. Hkrati so zapravljene priložnosti vnašale tudi nekaj nervoze v domači tabor. Kar je botrovalo k precej živahnejšemu dogajanju na igrišču, kot smo mu bili priča v uvodnem delu tekme.
Mach v obrambni akciji.
Da so bili gostje v podrejenem položaju priča dejstvo, da bi si edino priložnost v drugi polovici polčasa lahko priigrali v 36. minuti, a je nepazljivost v domači obrambi s pravočasnim posredovanjem razrešil Vondrak. Dve minuti kasneje so še zadnjič pred premorom zapretili Pasohlavčani, a
je po prodoru in strelu Patrika Hajeka žoga končala visoko preko gola. Do konca prvega dela se z izjemo nekaj verbalnih dvobojev ni dogajalo nič omembe vrednega. Vsekakor je bilo razumeti jezo pri nekaterih domačih igralcih med odhodom z igrišča.
Utrinek izza domačih vrat.
Igralci Pasohlavek so razočarani zapuščali igrišče po prvem polčasu.
Medtem ko so se igralci posvetili kovanju taktike, so mnogi obiskovalci stopili v vrsto pred domačim prodajnim okencem, kjer so imeli kar pestro možnost kako potešiti žejo. Glavna prodajna artikla sta bila (kajpak) točeno pivo ter limonada. V klubski ponudbi je bilo poleg brezalkoholnih pijač možno zaslediti tudi nekaj trdega alkohola ter prigrizkov. Če je bilo pred okencem s pijačami vrsta, je bližnji leseni kiosk s kotlom v katerem so se pripravljale tako klobase kot za ta del Češke značilne cigare bolj ali manj sameval. Za celotno gostinsko ponudbo si odgovorni zaslužijo pohvalo.
Sobotni uvod v sezono si je v Pasohlavkah ogledalo približno 70 gledalcev. Dobra polovica ljubiteljev nogometa si je za spremljanje tekme izbrala prostor pod nadstreškom, kjer so bile vse klopi zasedene. Preostali gledalci so si izbrali
klopi vzdolž igrišča od koder je – zaradi višjega terena – dober pregled nad dogajanjem na zelenici. Svoj ton srečanju je dajala tudi skupinica mladih ultrasov, ki je ves čas tekme glasno vzpodbujala domače bojevnike. Svoj »navijaški sektor« za golom so pred drugim polčasom prestavili nad kotno zastavico za nasprotno stranjo igrišča.
Večina gledalcev je odmor med polčasoma izkoristila za potešitev svoje žeje.
Drugi polčas
Podobno, kot v uvodnem delu tekme, je tudi začetek nadaljevanja ponudil podobno sliko – izenačeno razmerje na zelenici. Vseeno je potrebno pripomniti, da si je za razliko od Pasohlavek gostom uspelo priigrati nekaj
Zapolnjene klopi pod nadstreškom klubskega objekta.
Sobotno uvodno prvenstveno tekmo si je v Pasohlavkyh ogledalo 70 gledalcev.
Po vrnitvi na igrišče je bilo pri igralcih Pasohlavek čutiti odločenost in željo po preobratu. V garderobi so se zadržali dlje, kot običajno ekipe na tem nivoju. Igralci pa so po ponovnem prihodu na zelenico so opravili še en »bojni posvet« pred svojimi vrati.
Domači mojster je v manjšem kiosku skrbel za pripravo cigar in klobas.
Zadnji posvet igralcev pred pričetkom drugega polčasa.
Skupinica mladih domačih navijačev je pred drugim polčasom svoj “sektor” preselila za kotno zastavico.
priložnosti. Če je v 48. minuti njihov slab strel Vondrak brez težav ubranil, je dve minuti zatem precej bolj zadišalo po povišanju vodstva. Desna stran domače obrambe ni uspela zaustaviti gostujočega prodora. Sledil je predložek v domači kazenski prostor, kjer je bil najvišji eden nasprotnih igralcev, a je žogo z glavo poslal za las preko domačih vrat.
Kljub nekaj gostujočim priložnostim domača defenziva ni izgledala slabo. Nemara edini res večji spodrsljaj si je privoščila zgolj v 51. minuti, ko se je Vojtěch Laska odločil za (preslabo) podajo nazaj svojemu vratarju. Le pozornosti in spretnosti domačega vratarja Vondraka, ki je s pravočasnim iztekanjem na robu kazenskega prostora v zadnjem trenutku razrešil kočljivo situacijo, so se Pasohlavčani lahko zahvalili, da niso zaostajali z dvema zadetkoma priložnosti.
Po desetih minutah igranja v drugem polčasu so prvič resneje zapretili tudi Pasohlavky. Prosti strel na gostujoči polovici sredine igrišča je izvedel Jakš, ki je z natančno dolgo podajo na desni strani našel vtekajočega Sedlačka, ki je akcijo zaključil premalo močnim strelom po tleh, ki gostujočemu vratarju ni povzročil težav.
Kljub zaostanku je na domači klopi prevladovalo vedro razpoloženje.
Lubomir Sykora je v 59. minuti zapravil lepo priložnost za izenačenje.
V 56. minuti se je z uspešno obrambno akcijo v svojem kazenskem prostoru izkazal David Gajdušek.
Osrednji vezist Jan Fortelny je najmlajši član zasedbe Pasohlavek.
Tri minuti kasneje se je domačim ponudila najlepša priložnost do tedaj (če odštejemo zastreljano enajstmetrovko). Po diagonalni podaji z desne je žoga prišla do Lubomira Sykore, ki se je znašel sam v gostujočem kazenskem prostoru. Očitno je tudi igralca samega situacija preveč presenetila, saj jo je zaključil s slabim strelom po tleh mimo okvirja gostujočih vrat.
Sodnik Jaroslav Daniel je dvakrat posegel po rumenem kartonu.
V 64. minuti je desna stran domače obrambe znova slabše opravila svojo nalogo, a so gostje zaključili akcijo s strelom visoko preko vrat. Podobno, kot štiri minute kasneje, ko je po strelu s 25-ih metrov Vondrak zgolj s pogledom ocenil za koliko metrov je žoga preletela njegov gol.
Podobno nenatančen je bil na drugi strani v 68. minuti Fortelny. Nova lepa priložnost za povišanje vodstva se je gostom ponudila štiri minute zatem. Po prodoru skozi sredino igrišča in nevarnem strelu po tleh s 25-ih metrov se je z obrambo izkazal Vondrak, ki je s konicami prstov žogi preusmeril v kot. Po njem
Poleg glasnega navijanja so mladi ultrasi v drugem polčasu poskrbeli za pirotehnični vložek.
so gostje še enkrat več zapretili. Po dobljenem skoku na daljši vratnici je po diagonalnem strelu žoga le za las zletela mimo leve vratnice domačega okvirja gola.
Igralcem Pasohlavek nikakor ni šlo oporekati želje in truda. A pri skoraj vsakem napadalnem poskusu je manjkala natančnost in zbranost. Posledica nemoči je bila tudi nervoza, ki se je proti koncu, srečanja le še stopnjevala. Dodatno so jo prilivali tudi gostje, ki so – v stilu večine nogometnih ekip, ko jim rezultat odgovarja
– kradli čas. Tudi sodnik Daniel bi po določenih potezah igralcev (predvsem v domači vrsti) lahko pogosteje segel po rumenem kartonu. A se je očitno po izkušnjah sodeč odločil pripeljati tekmo do konca brez večjega »naprezanja«.
V 81. minuti se je v lepi priložnosti znašel osamljeni Fink, ki pa je z obrata z 12-ih metrov preko vrat. Zapravljeno priložnost v domačem taboru vendarle niso dolgo obžalovali, saj so se štiri minute kasneje končno razveselili izenačenja. Pot k zadetku Pasohlavek je tlakoval Gajdušek, ki je s svojim prodorom mimo kar nekaj gostujočih igralcev, dokler ga eden izmed njih ni nepravilno zaustavil na 23-ih metrov od vrat.
Fortelny v ofenzivni akciji.
Tudi Jakš se je nekajkrat izkazal s prodori.
Odličen prodor Davida Gajduška so gostje zaustavili s prekrškom.
Gostujoči vratar je po natančno merjenem strelu Patrika Hajeka zgolj nemočno pospremil let žoge v mrežo.
Odlično pozicijo skoraj da po sredini gola je z vrhunsko merjenim strelom izkoristil Hajek. Gostujoči vratar je lahko zgolj s pogledom pospremil žogo, ki je končala v levem zgornjem kotu vrat.
V domačem taboru so dobili krila in zavohali priložnost po vseh treh točkah. A že minuto po doseženem zadetku bi lahko znova zaostajali. Gostje so namreč v eni akciji kar trikrat nevarno
Jakš se je večkrat izkazal z borbenostjo. A je bil zaradi zastreljane najstrožje kazni osmoljenec srečanja.
sprožili proti domačim vratom. Po prvem strelu z roba kazenskega prostora (ko je domača defenziva pustila gostujočega igralca preveč osamljenega) se je izkazal Vondrak. Žoga se je po njegovem posredovanju odbila na stran, a končala znova v gostujočih nogah. Po novem strelu je domačim žogo uspelo odbiti na golovi črti, še tretji poskus gostov pa je končal mimo vrat.
A kaj ko na žalost domačih privržencev in še bolj igralcev gostujoče opozorilo ni zaleglo. V 88. minuti so namreč gostje izvedli akcijo za drugi (zmagoviti) zadetek. V preveliki želji po zmagi je razredčena
leva stran domače obrambe dovolila gostom prodreti do bližine kazenskega prostora. Sledila je podaja po tleh pred gol, po kateri osamljenemu nasprotnemu igralcu ni bilo težko potisniti žoge v prazen domači gol.
Vratar Petr Vondrak je bil prvo ime v domačem moštvu. Z nekaj posredovanji je Pasohlavke držal v igri za vsaj točko do zadnje minute. Pri obeh gostujočih zadetkih je bil nemočen.
Po dve porazih v pretekli sezoni so igralci Pasohlavek znova morali čestitati nasprotniku za osvojene tri točke.
Hajek je s prostega strela poskrbel za izenačenje.
Ekipi si do zaključnega žvižga nista priigrali nobene priložnosti več in tako so gledalci v Pasohlavkah znova videli (pre)pogoste prizore iz preteklih sezon, ko so bili domači igralci primorani čestitati
nasprotniku. V igri na vse ali nič so na koncu v domačem taboru potegnili krajšo. Tokrat so dali prednost želji po zmagi. Če bi se odločili za pragmatičnost v finišu srečanja, bi po uvodni tekmi novega prvenstva verjetno imeli na svojem kontu prvo točko.
Tako so bili igralci po tekmi uteho primorani poiskati pri svojih zvestih mladih navijačih, ki so jih glasno bodrili celotno srečanje. Za kar so se jim glavni akterji na igrišču tudi zahvalili. Če se po jutru dan pozna, ne gre dvomiti, da bodo v novi sezoni prišle tudi tekme, ko se bodo po njih skupaj veselili osvojenih točk. Splošni vtis vseeno ni slab. Vsaj v kolikor upoštevamo rezultate in končno uvrstitev na lestvici v pretekli sezoni. Ob predpostavki, da gre za ekipo iz spodnjega dela lestvice, potem se za pozitivno lahko smatra defenzivni del ekipe. Medtem ko je v ofenzivni fazi najti kar precej pomanjkljivosti. Po prvem vtisu gre pričakovati, da bo ekipa
Po zaključku tekme so se domači igralci zahvalili svojim navijačem za podporo.
težko dosegala zadetke. In jih hkrati prejemala manj, kot preteklo sezono. V seštevku pa bi morala biti skupna točkovna bera boljša, kar bi na koncu znalo pomeniti tudi kakšno mesto na lestvici višje. In s tem tudi pozitivne obete za prihodnost nogometa v Pasohlavkyh.
Ekipa iz Pasohlavek je v uvodnem krogu pričakala nasprotnika iz 10 km oddaljenega kraja Velky Dvur. Spomini na oba medsebojna dvoboja v pretekli sezoni so za Pasohlavčane vse prej kot prijetni. Kljub temu se je zdelo, da sta dva visoka poraza (0:6 in 4:0) pred tokratnim srečanjem domači tabor le še bolj motivirala.
Takole je izgledala lestvica po koncu sezone 2024/25 v skupini B okrožja Břeclav.
Za uverturo pred sobotno tekmo je približno tri ure pred srečanjem (ki se je pričelo ob pol petih) poskrbela peterica igralcev oz. klubskih prostovoljcev. Če se je predsednik kluba Zdeněk Suchanek posvetil pripravi gostinskega prostora (kjer je nato skrbel za zadovoljstvo obiskovalcev tudi v času tekme in po njej), so se preostali usmerili k pripravi igrišča. Ko od zadnje tekme mine več tednov (v zimskem premoru tudi nekaj mesecev) terja označevanje igrišča pred uvodno tekmo sezone oz. spomladanskega dela nekaj več časa, kot običajno. Ob rednem igranju (v teku sezone) črte, ki označujejo igrišče, ostajajo vsaj delno vidne in jih je na vsakih 14 dni enostavneje “obnavljati”. Medtem ko po daljši neuporabi igrišča povsem zbledijo oz. izginejo. Posledično je nato potrebno (večinoma tudi z metrom v roki) pravilno locirati vse točke na igrišču ter jih povezati z barvo, kar nato večinoma služi kot osnova (podlaga) za tekočo polsezono. Največji vpliv na stanje (vidnost) črt ima kajpak vreme.
Označitev igrišča je tokrat terjala nekaj več časa.
Nekaj malega dela pred tekmo je povzročil tudi podzemni nepridiprav.
Ne le za gledalce, klopi je bilo potrebno postaviti tudi za rezervne igralce.
In ravno vreme je bila ena od tem, ki je pred tekmo zaposlovala igralce. Napoved je namreč ravno v času pričetka srečanja napovedovala možne hujše nevihte, ki so se nad Južno Moravo bližale z zahoda. Za osvežitev ozračja bi ploha oz. nevihta brez dvoma dobro dela. Vprašanje le, če bi je bili vsi prisotni veseli v času tekme. Kakor koli že, na koncu o dežju ni bilo ne duha ne sluha. Oblaki so sicer prekrili nebo zaradi česar je bilo igralcem prizanešeno vsaj s sončno pripeko. Vseeno so bile razmere za nogometaše zaradi visoke sopare vse prej kot prijazne. Edina pozitivna stran je bila nekoliko nižja temperature, kot dan prej, ko je termometer na tem delu Češke kazal 35°C.
Po prihodu domačih nogometašev (vključno s prvim strelcem Radekom Jakšem) so le ti poskrbeli še za postavitev klopi in miz pod nadstreškom klubskega objekta ter na obeh rezervnih klopeh. Nakar so pol ure pred pričetkom na odlično pripravljenem igrišču pričeli s pripravo na tekmo.
Uvodni pozdrav obeh nasprotnikov (domači so nastopili v modro črni opremi).
Prvi polčas
Uvodne minute srečanja so minile bolj v otipavanju nasprotnika. Na prvo polpriložnost so morali gledalci počakati do sedme minute, ko je gostujoči strel z 20-ih metrov domači vratar Petr Vondrak odbil preko vrat. Dve minuti zatem jo je v dvoboju z nasprotnim igralcem skupil Josef Flachs. Začasni domači trener (Pasohlavky namreč nimajo trenerja) je bil posledično primoran poseči po menjavi ter v igro poslati rezervista Milana Finka. Le nekaj sekund zatem so gostje izigrali domačo obrambo, nasprotni napadalec je v svojem solo prodoru naposled na tla položil še domačega čuvaja mreže Vondraka in zatem po tleh poslal žogo v prazno mrežo.
Po enem izmed dvobojev je hip na tleh obležal eden stebrov domače obrambe Marek Želisko.
Na levi strani domače obrambe je na nasprotne napadalce pazil Filip Mach.
Tudi po vodstvu gostov je srečanje potekalo med obema kazenskima prostoroma. Domači so po uvodni anemičnosti v napadu vendarle poskusili sestaviti tudi kakšno napadalno akcijo. Med najaktivnejšimi je bil na sredini igrišča Jan Fortelny. A njegove žoge po večini niso našle cilja.
Prvi strel v okvir gostujočih vrat so Pasohlavčani sprožili v 16. minuti. Nekoliko na desni strani si je žogo priboril Michal Sedlaček. Svoj prodor v kazenski prostor je zaključil s strelom s strani, a se je gostujoči vratar izkazal z obrambo.
Michal Sedlaček (v ospredju) je večino tekme preigral na desnem krilu, kjer se je nekajkrat izkazal z uspešnimi prodori.
Radek Jakš je na sredini igrišča dajal ton domačim napadalnim akcijam.
Do teh trenutkov so gostje delovali bolj organizirano. Domačim ne gre očitati želje. A so dajali občutek, da bodo le stežka izpeljali kakšno akcijo do zaključka. Pri poskusu organizacije napadalnih akcij so namreč običajno sledile precej netočne podaje v napad. Ki so bile kot posledice pomanjkanja nogometnega znanja.
V 20. minuti je sledil nenatančen poskus gostov z 28-ih metrov. V naslednji minuti so prvič daljši napad izpeljali tudi Pasohlavky. Ki pa ga je z nenatančnim strelom zaključil Filip Mach. To so bili hkrati trenutki, ki so nakazali drugačen potek nadaljevanja srečanja. Domači so se namreč opogumili in večkrat prenesli igro na nasprotno polovico. Še vedno pa jim je manjkala pika na i z uspešnim zaključkom akcije. Za to se jim je ponudila priložnost v 24. minuti, ko je na sredini igrišča Radek Jakš z dolgo polvisoko podajo lepo našel vtekajočega Tomaša Kišša na desni strani, a je slednji še enkrat več slabo zaključil domačo napadalno akcijo.
Tomaš Kišš je v 25. minuiti priigral enajstmetrovko, a je zaradi poškodbe še pred njeno izvedbo moral zapustiti igrišče.
V pretekli sezoni najuspešnejši domači strelec Jakš je slabo izvedel najstrožjo kazen.
Zapravljena najstrožja kazen je domače še toliko bolj bolela, saj jim niti v naslednjih minutah, ko so konkretno zagospodarili na igrišču, ni uspelo rezultat izenačiti. V 26. minuti je z natančnim strelom v levi zgornji kot sprožil domači osmoljenec Jakš. A je tudi tokrat vratar uspel žogo odbiti v kot. Po kotu z leve je žoga bržkone letela neposredno proti vratom, a jo je vratar uspel odbiti v nov kot. Domači privrženci so bili v teh trenutkih »na nogah«, saj so čutili priložnost za izenačenje. V 30. minuti so Pasohlavky zapretili po desni strani, kjer je v kazenski prostor prodrl Michal Sedlaček. Njegov strel s 13-ih metrov je vratar odbil. Ravno Sedlaček je bil v tem delu polčasa med najvidnejšimi v domačem dresu. Hkrati so zapravljene priložnosti vnašale tudi nekaj nervoze v domači tabor. Kar je botrovalo k precej živahnejšemu dogajanju na igrišču, kot smo mu bili priča v uvodnem delu tekme.
Mach v obrambni akciji.
Utrinek izza domačih vrat.
Da so bili gostje v podrejenem položaju priča dejstvo, da bi si edino priložnost v drugi polovici polčasa lahko priigrali v 36. minuti, a je nepazljivost v domači obrambi s pravočasnim posredovanjem razrešil Vondrak. Dve minuti kasneje so še zadnjič pred premorom zapretili Pasohlavčani, a je po prodoru in strelu Patrika Hajeka žoga končala visoko preko gola. Do konca prvega dela se z izjemo nekaj verbalnih dvobojev ni dogajalo nič omembe vrednega. Vsekakor je bilo razumeti jezo pri nekaterih domačih igralcih med odhodom z igrišča.
Igralci Pasohlavek so razočarani zapuščali igrišče po prvem polčasu.
Medtem ko so se igralci posvetili kovanju taktike, so mnogi obiskovalci stopili v vrsto pred domačim prodajnim okencem, kjer so imeli kar pestro možnost kako potešiti žejo. Glavna prodajna artikla sta bila (kajpak) točeno pivo ter limonada. V klubski ponudbi je bilo poleg brezalkoholnih pijač možno zaslediti tudi nekaj trdega alkohola ter prigrizkov. Če je bilo pred okencem s pijačami vrsta, je bližnji leseni kiosk s kotlom v katerem so se pripravljale tako klobase kot za ta del Češke značilne cigare bolj ali manj sameval. Za celotno gostinsko ponudbo si odgovorni zaslužijo pohvalo.
Zapolnjene klopi pod nadstreškom klubskega objekta .
Sobotno uvodno prvenstveno tekmo si je v Pasohlavkyh ogledalo 70 gledalcev.
Sobotni uvod v sezono si je v Pasohlavkah ogledalo približno 70 gledalcev. Dobra polovica ljubiteljev nogometa si je za spremljanje tekme izbrala prostor pod nadstreškom, kjer so bile vse klopi zasedene. Preostali gledalci so si izbrali klopi vzdolž igrišča od koder je – zaradi višjega terena – dober pregled nad dogajanjem na zelenici. Svoj ton srečanju je dajala tudi skupinica mladih ultrasov, ki je ves čas tekme glasno vzpodbujala domače bojevnike. Svoj »navijaški sektor« za golom so pred drugim polčasom prestavili nad kotno zastavico za nasprotno stranjo igrišča.
Večina gledalcev je odmor med polčasoma izkoristila za potešitev svoje žeje.
Domači mojster je v manjšem kiosku skrbel za pripravo cigar in klobas.
Po vrnitvi na igrišče je bilo pri igralcih Pasohlavek čutiti odločenost in željo po preobratu. V garderobi so se zadržali dlje, kot običajno ekipe na tem nivoju. Igralci pa so po ponovnem prihodu na zelenico so opravili še en »bojni posvet« pred svojimi vrati.
Zadnji posvet igralcev pred pričetkom drugega polčasa.
Drugi polčas
Podobno, kot v uvodnem delu tekme, je tudi začetek nadaljevanja ponudil podobno sliko – izenačeno razmerje na zelenici. Vseeno je potrebno pripomniti, da si je za razliko od Pasohlavek gostom uspelo priigrati nekaj priložnosti. Če je v 48. minuti njihov slab strel Vondrak brez težav ubranil, je dve minuti zatem precej bolj zadišalo po povišanju vodstva. Desna stran domače obrambe ni uspela zaustaviti gostujočega prodora. Sledil je predložek v domači kazenski prostor, kjer je bil najvišji eden nasprotnih igralcev, a je žogo z glavo poslal za las preko domačih vrat.
Skupinica mladih domačih navijačev je pred drugim polčasom svoj “sektor” preselila za kotno zastavico.
Kljub nekaj gostujočim priložnostim domača defenziva ni izgledala slabo. Nemara edini res večji spodrsljaj si je privoščila zgolj v 51. minuti, ko se je Vojtěch Laska odločil za (preslabo) podajo nazaj svojemu vratarju. Le pozornosti in spretnosti domačega vratarja Vondraka, ki je s pravočasnim iztekanjem na robu kazenskega prostora v zadnjem trenutku razrešil kočljivo situacijo, so se Pasohlavčani lahko zahvalili, da niso zaostajali z dvema zadetkoma priložnosti.Po desetih minutah igranja v drugem polčasu so prvič resneje zapretili tudi Pasohlavky. Prosti strel na gostujoči polovici sredine igrišča je izvedel Jakš, ki je z natančno dolgo podajo na desni strani našel vtekajočega Sedlačka, ki je akcijo zaključil premalo močnim strelom po tleh, ki gostujočemu vratarju ni povzročil težav.
Osrednji vezist Jan Fortelny je najmlajši član zasedbe Pasohlavek.
Sodnik Jaroslav Daniel je dvakrat posegel po rumenem kartonu.
V 56. minuti se je z uspešno obrambno akcijo v svojem kazenskem prostoru izkazal David Gajdušek.
Tri minute kasneje se je domačim ponudila najlepša priložnost do tedaj (če odštejemo zastreljano enajstmetrovko). Po diagonalni podaji z desne je žoga prišla do Lubomira Sykore, ki se je znašel sam v gostujočem kazenskem prostoru. Očitno je tudi igralca samega situacija preveč presenetila, saj jo je zaključil s slabim strelom po tleh mimo okvirja gostujočih vrat.
V 64. minuti je desna stran domače obrambe znova slabše opravila svojo nalogo, a so gostje zaključili akcijo s strelom visoko preko vrat. Podobno, kot štiri minute kasneje, ko je po strelu s 25-ih metrov Vondrak zgolj s pogledom ocenil za koliko metrov je žoga preletela njegov gol.
Kljub zaostanku je na domači klopi prevladovalo vedro razpoloženje.
Lubomir Sykora je v 59. minuti zapravil lepo priložnost za izenačenje.
Podobno nenatančen je bil na drugi strani v 68. minuti Fortelny. Nova lepa priložnost za povišanje vodstva se je gostom ponudila štiri minute zatem. Po prodoru skozi sredino igrišča in nevarnem strelu po tleh s 25-ih metrov se je z obrambo izkazal Vondrak, ki je s konicami prstov žogi preusmeril v kot. Po njem so gostje še enkrat več zapretili. Po dobljenem skoku na daljši vratnici je po diagonalnem strelu žoga le za las zletela mimo leve vratnice domačega okvirja gola.
Poleg glasnega navijanja so mladi ultrasi v drugem polčasu poskrbeli za pirotehnični vložek.
Igralcem Pasohlavek nikakor ni šlo oporekati želje in truda. A pri skoraj vsakem napadalnem poskusu je manjkala natančnost in zbranost. Posledica nemoči je bila tudi nervoza, ki se je proti koncu, srečanja le še stopnjevala. Dodatno so jo prilivali tudi gostje, ki so – v stilu večine nogometnih ekip, ko jim rezultat odgovarja – kradli čas. Tudi sodnik Daniel bi po določenih potezah igralcev (predvsem v domači vrsti) lahko pogosteje segel po rumenem kartonu. A se je očitno po izkušnjah sodeč odločil pripeljati tekmo do konca brez večjega »naprezanja«.
Fortelny v ofenzivni akciji.
Tudi Jakš se je nekajkrat izkazal s prodori.
V 81. minuti se je v lepi priložnosti znašel osamljeni Fink, ki pa je z obrata z 12-ih metrov preko vrat. Zapravljeno priložnost v domačem taboru vendarle niso dolgo obžalovali, saj so se štiri minute kasneje končno razveselili izenačenja. Pot k zadetku Pasohlavek je tlakoval Gajdušek, ki je s svojim prodorom mimo kar nekaj gostujočih igralcev, dokler ga eden izmed njih ni nepravilno zaustavil na 23-ih metrov od vrat.
Odličen prodor Davida Gajduška so gostje zaustavili s prekrškom.
Odlično pozicijo skoraj da po sredini gola je z vrhunsko merjenim strelom izkoristil Hajek. Gostujoči vratar je lahko zgolj s pogledom pospremil žogo, ki je končala v levem zgornjem kotu vrat.
Gostujoči vratar je po natančno merjenem strelu Patrika Hajeka zgolj nemočno pospremil let žoge v mrežo.
V domačem taboru so dobili krila in zavohali priložnost po vseh treh točkah. A že minuto po doseženem zadetku bi lahko znova zaostajali. Gostje so namreč v eni akciji kar trikrat nevarno sprožili proti domačim vratom. Po prvem strelu z roba kazenskega prostora (ko je domača defenziva pustila gostujočega igralca preveč osamljenega) se je izkazal Vondrak. Žoga se je po njegovem posredovanju odbila na stran, a končala znova v gostujočih nogah. Po novem strelu je domačim žogo uspelo odbiti na golovi črti, še tretji poskus gostov pa je končal mimo vrat.
Jakš se je večkrat izkazal z borbenostjo. A je bil zaradi zastreljane najstrožje kazni osmoljenec srečanja.
Hajek je s prostega strela poskrbel za izenačenje.
A kaj ko na žalost domačih privržencev in še bolj igralcev gostujoče opozorilo ni zaleglo. V 88. minuti so namreč gostje izvedli akcijo za drugi (zmagoviti) zadetek. V preveliki želji po zmagi je razredčena leva stran domače obrambe dovolila gostom prodreti do bližine kazenskega prostora. Sledila je podaja po tleh pred gol, po kateri osamljenemu nasprotnemu igralcu ni bilo težko potisniti žoge v prazen domači gol.
Vratar Petr Vondrak je bil prvo ime v domačem moštvu. Z nekaj posredovanji je Pasohlavke držal v igri za vsaj točko do zadnje minute. Pri obeh gostujočih zadetkih je bil nemočen.
Po dve porazih v pretekli sezoni so igralci Pasohlavek znova morali čestitati nasprotniku za osvojene tri točke.
Ekipi si do zaključnega žvižga nista priigrali nobene priložnosti več in tako so gledalci v Pasohlavkah znova videli (pre)pogoste prizore iz preteklih sezon, ko so bili domači igralci primorani čestitati nasprotniku. V igri na vse ali nič so na koncu v domačem taboru potegnili krajšo. Tokrat so dali prednost želji po zmagi. Če bi se odločili za pragmatičnost v finišu srečanja, bi po uvodni tekmi novega prvenstva verjetno imeli na svojem kontu prvo točko.
Po zaključku tekme so se domači igralci zahvalili svojim navijačem za podporo.
Tako so bili igralci po tekmi uteho primorani poiskati pri svojih zvestih mladih navijačih, ki so jih glasno bodrili celotno srečanje. Za kar so se jim glavni akterji na igrišču tudi zahvalili. Če se po jutru dan pozna, ne gre dvomiti, da bodo v novi sezoni prišle tudi tekme, ko se bodo po njih skupaj veselili osvojenih točk. Splošni vtis vseeno ni slab. Vsaj v kolikor upoštevamo rezultate in končno uvrstitev na lestvici v pretekli sezoni. Ob predpostavki, da gre za ekipo iz spodnjega dela lestvice, potem se za pozitivno lahko smatra defenzivni del ekipe. Medtem ko je v ofenzivni fazi najti kar precej pomanjkljivosti. Po prvem vtisu gre pričakovati, da bo ekipa težko dosegala zadetke. In jih hkrati prejemala manj, kot preteklo sezono. V seštevku pa bi morala biti skupna točkovna bera boljša, kar bi na koncu znalo pomeniti tudi kakšno mesto na lestvici višje. In s tem tudi pozitivne obete za prihodnost nogometa v Pasohlavkyh.
20. avgusta, 2025
TJ Zetor Pasohlavky
Zetor Pasohlavky spada med redke desetoligaške klube, ki prihajajo iz krajev, kjer je večji del aktivnosti podrejenih turizmu. Čeprav se nahajajo v okrožju imenovanem Brno okolica, klub že od nekdaj nastopa v sosednjem okrožju. Pred tremi leti se je zaradi pomanjkanja igralcev njihovo moštvo združilo z B ekipo iz sosednjega kraja Ivaň. V klubu se lahko pohvalijo z lepo urejenim nogometnim igriščem. In tudi manjšo skupino otrok, ki v stilu ultras navijačev vzpodbuja svoje ljubljence na zelenici.
Če bi bežnemu prebivalcu Češke omenil Pasohlavke, bi jim na misel prišlo vse kaj drugega, kot najpomembnejša postranska stvar na svetu. Temu primerno lokalni žogobrcarji uživajo svoj mir pod soncem, medtem ko bližnji kemp (največji na Češkem) in vodni svet (prav tako največji v državi) v teh dneh obiskuje več tisoč turistov. Pasohlavky sicer administrativno spadajo v okrožje Brno okolica. A je prebivalcem precej bližje okrožje Břeclav pod katerega so spadali Pasohlavky večji del novejše zgodovine. Pogled na zemljevid razkriva, da se okrožje Brno okolica ravno s krajem Pasohlavky zajeda globoko v sosednje okrožje. Tako je vas s treh strani obdana s sosednjim okrožjem. Zato niti ne čudi, da je klub prijavljen v tekmovanje pod okriljem Okrožne nogometne zveze Břeclav, kjer namerava ostati tudi v prihodnje. Tudi zato, ker je oddaljenost do velike večine klubov manjša, kot če bi nastopali v okrožju pod katerega spadajo.
Lepo urejen nogometni objekt v Pasohlavkyh.
Pasohlavky tako nastopajo v eni od dveh skupin okrožja Břeclav, v kateri je razdeljeno 23 klubov. Tako kot nekaj sezon pred tem, so tudi zadnjo končali prepričljivo na zadnjem mestu. V skupini B jim je v družbi še enajstih klubov uspelo osvojiti osem točk (za dve zmagi in dva remija) ob razliki v zadetkih 21:83. Predzadnje moštvo je osvojilo kar 12 točk več.
Zaradi pomanjkanja igralcev so se v Pasohlavkyh pred tremi leti odločili združiti moči s klubom iz sosednjega kraja Ivaň in po znanem ter vse pogostejšem receptu preimenovali moštvo v Pasohlavky/Ivaň B. Ker so se tudi pri »sosedih« soočali s podobno težavo, z njimi ni bilo težko najti skupni jezik. S tem so v kraju ob Novomlynskem jezeru ohranili nogometno aktivnost. Pozitivno za klub je bilo tudi dejstvo, da je vodenje kluba ostalo v rokah nekdanjega vodstva. Kar ob združitvah z višjerangiranimi klubi
(prva ekipa Ivaňa nastopa v osmi ligi) ni vedno pravilo.
Najbolj znana nogometna osebnost v kraju je aktualni predsednik kluba Zdeněk Suchanek. Vodenje kluba je prevzel pred letom in pol, v svoji igralski karieri pa je mdr. nastopal tudi za petoligaški klub Moravska Slavia iz Brna. Če je pred tremi sezonami (ob združitvi z Ivaňom) ekipo sestavljalo približno enako število igralcev iz obeh klubov, se je po treh sezonah razmerje konkretno prevesilo na stran Pasohlavčanov. Po besedah predsednika Suchanka so zato v klubu pred sezono razmišljali o preimenovanju oz. vrnitvi starega imena (TJ Zetor Pasohlavky), a se naposled zaradi zapletene administracije za to (še) niso odločili.
Svojo pripadnost lokalnemu klubu kaže tudi predsednikov sin, ki s svojo skupinico sovrstnikov ob igrišču skrbi za glasno podporo nogometašem. Z bobnom, zvočnikom ter klubsko zastavo ob ultras napevih predstavljajo
Dvignjen teren vzdolž avt linije omogoča dober pogled na dogajanje na zelenici.
zanimivo popestritev dogajanja na zelenici. Če bi vprašali nogometaše Pasohlavek o njihovem največjem rivalu, bi znali kar dolgo čakati na odgovor. Za razliko od mladih navijačev, ki svojega glavnega konkurenta vidijo v ekipi Hosteradky. Kajpak zaradi njihovih navijačev.
Odlično pripravljeno igrišče z zelo dobro igralno površino kazi zgolj pomanjkanje trave ob eni izmed kotnih zastavic. Krivca gre poiskati v koreninah bližnjega mogočnega drevesa.
Zanimivo, da so rezervne klopi brez sedišč. Pomanjkljivost v domačem taboru pred tekmo razrešijo z namestitvijo premičnih klopi.
Ekipa Pasohlavek v novo sezono vstopa praktično z isto postavo, kot v pretekli sezoni. Moštvo ni zapustil noben igralec, medtem ko sta se mu pridružila dva (prosta) nogometaša. Ravno kontinuiteta naj bi po besedah odgovornih v klubu moštvu pomagala k boljši podobi na zelenici in bogatejši točkovni beri. Ter morda končno tudi k višji uvrstitvi na lestvici.
Zgodovina in uspehi kluba
Pasohlavky bodo uvrščeni na seznam
klubov, katerih zgodovina tudi po obisku kluba ostaja zavita v tančico skrivnosti. Na svetovnem spletu kakršnih koli podatkov o klubu praktično ni (kaj šele o njegovi zgodovini). Nekaj malega zgodovinskih podatkov je tako možno črpati od starejšega dela klubskih veljakov, ki pa jim spomin seže najdlje v obdobje ob koncu 80-ih let prejšnjega stoletja.
Po besedah predsednika Suchanka naj bi bil klub ustanovljen leta 1955. Leta po koncu druge svetovne vojne je bilo območje Pasohlavek z okolico usmerjeno predvsem v kmetijstvo. Večina lokalnih fantov, ki je ustanovila ter zatem nastopala za vaški klub, je bila članov lokalnega kmetijskega društva. Kar naj bi bil razlog, da so klubu nadeli ime Zetor (po takrat še državnem podjetju s sedežem v Brnu in znanem po izdelavi traktorjev). Klub naj bi tako ves čas svoje eksistence nosil ime po svetovno znanih traktorjih.
Le upati gre, da so zapisi o delovanju kluba v prvih štirih desetletjih še kje shranjeni. Ter da se v bližnji prihodnosti najde kdo, ki bi poskrbel za vsaj splošno ureditev zgodovinskih podatkov kluba. Tako zaradi dolga do predhodnikov, ki so orali nogometno ledino v Pasohlavkyh, kot tudi zaradi same podobe kluba.
Ena izmed klubskih prelomnic je nastopila v 90-ih letih. Takrat so se v kraju odločili za prenovo igrišča. Zaradi česar si je bil klub za nekaj sezon primoran poiskati nadomestno igrišče. Našel ga je v 11 km oddaljenih Pohořelicah. Kot se je kmalu izkazalo, so »domača gostovanja« vzela voljo nekaterim igralcem. Kar je imelo za posledico prekinitev delovanja kluba. Po končani obnovi so bili vaščani Pasohlavek priča absurdni situaciji – v kraju ni bilo kluba, ki bi nastopal na prenovljenem igrišču. Po nekaj letih je bila »nogometna suša« vendarle prekinjena in leta 2000 so lokalni ljubitelji nogometa znova lahko spremljali nogometne tekme v Pasohlavkyh.
Vsaj v novejšem obdobju velja za največji uspeh kluba nastopanje v najvišji ligi okrožja (danes osmi ligi). Kar se je zgodilo kmalu po ponovni obuditvi nogometa v kraju. Kljub vsemu je Zetor večino svojega obstoja
Zdeněk Suchanek je prevzel vodenje kluba pred letom in pol.
odigral v najnižji ligi. Zadnji preboj med devetoligaše mu je uspel v sezoni 2015/16. Po treh sezonah je sledil ponovni izpad v najnižjo ligo. Istočasno z izpadom je v »nogometno upokojitev« odšlo kar nekaj pomembnih igralcev Pasohlavek. Izpad izkušenj v igralskem kadru se je še kako poznal na rezultatih, saj je moštvo od zadnjih šest sezon kar petkrat končalo na zadnjem mestu v svoji skupini (k boljšim rezultatom ni pomagala niti združitev z Ivaňom).
Objekt s klubskimi prostori ter pred njim leseni kiosk, ki v času tekem služi za pripravo in prodajo mesnih dobrot.
Infrastruktura
Lepo urejen nogometni objekt v Pasohlavkyh se nahaja blizu središča vasi in zgolj nekaj deset metrov od obale akumulacijskega jezera. Na dvignjenem delu terena zahodno ob igrišču so vzdolž celotne avt linije nameščene klopi. Predel je približno dva metra nad nivojem igralne površine in omogoča zelo dober pregled nad dogajanjem na zelenici. Takoj za klopmi vodi vaška cesta, ki loči igrišče od družinskih hiš. Za igriščem na nasprotni strani je postavljena zaščitna mreža, ki preprečuje žogi pot v bližnji (bolj stoječi kot tekoči) potok. Na tej strani sta postavljeni tudi rezervni klopi. Točneje, rezervni hiški. Pogled nanje namreč razkrije, da sta brez klopi. Nevsakdanjo situacijo v domačem klubu v času tekem razrešijo z namestitvijo premičnih klopi.
Južno ob igrišču se nahaja novejši klubski objekt s prostornimi garderobami za obe moštvi ter sodnike. Vse tri garderobe so povezane z manjšim prostorom v katerega vstopimo skozi glavni vhod objekta. Eno od sten v njem krasijo starejše fotografije moštva ter prejšnjega vodstva kluba. V prostoru se nahajajo tudi zložene klopi in mize, ki jih igralci v času tekem prestavijo pod nadstrešek pred vhodom od koder nato večina gledalcev spremlja tekme. Svoje okence usmerjeno k nadstrešku (oz. v smeri igrišča) ima tudi klubski prodajni kiosk, kjer je gledalcem v času tekem na voljo večja izbira pijač in tudi prigrizkov. Nekaj metrov od glavnega objekta je še en manjši (leseni) kiosk. Namenjen je primarno za prodajo pečenih oz. dimljenih dobrot, ki so gledalcem ponujene v času prvenstvenih tekem. Ljubitelji nogometa v Pasohlavkyh lahko v dneh domačih tekem mirno izpustijo kosilo. Ob igrišču bodo brez dvoma lahko potešili svojo žejo in lakoto.
Klubski prostor krasijo pokali ter nekaj starejše slike moštva in igralcev.
Pogled v (prostorno) garderobo domače ekipe.
Za razliko od večine kolegov z vasi širom Češke, so pasohlavski nogometaši vse prej kot »prvi na vasi«. Oči lokalnih političnih veljakov so seveda primarno usmerjene v turizem, ki kraju in prebivalcem v njem prinaša blagostanje. Ob polnejši občinski blagajni se lažje najde dobrobit tudi za najpomembnejšo postransko stvar na svetu. Kar bi lahko sklepali ob pogledu na zelo dobro urejeno zelenico. Podlaga je zgolj na enem delu malenkost valovita ter ob eni izmed kotnih zastavic na severni strani igrišča manj zelena (zaradi bližine korenin mogočnega drevesa). V seštevku je kvaliteta igrišča na visokem nivoju. Največja zasluga za odlične igralne pogoje gre vgrajenemu namakalnemu sistemu.
Igralski kader in vodstvo kluba
Čeprav igralski kader Pasohlavek ne spada ravno med najmlajše,
trenutna širina kadra daje klubu stabilnost in predsedniku Zdenku Suchaneku možnost (pozitivega) razmišljanja o prihodnjih sezonah. Med igralci in klubskimi prostovoljci je čutiti pozitivno klimo, ki ji daje ton ravno Suchanek. Poleg vodstvenih nalog ima predsednik na skrbi tudi vsakdanje »malenkosti«, ki so v največji meri povezane s pripravo klubskih prostorov pred tekmo, tako garderob kot obeh gostinskih prostorov. V enem od njih nato v času tekme s prodajo hrane in pijače skrbi za zadovoljstvo ljubiteljev nogometa…
»Starostni primat« med igralci s petimi križi na hrbtu pripada Michalu Slaviku. Na nasprotni strani lestvice mu stoji 19-letni član prve enajsterice Jan Fortelny. Podobno, kot pri večini »podeželskih« klubov, tudi pri Pasohlavkyh lahko najdemo v igralskem kadru družinske naveze. Le da njihovo število še nekoliko bolj odstopa. Pogled na spisek igralcev nam razkrije kar štiri bratske pare, ki jih sestavljajo Stanislav in Petr Osika, Tomaš in Filip Lederer, Lukaš in Radim Šnepfenberg ter Milan in Michal Kubiček. Piko na i družinskemu pridihu kluba dajeta Ladislav ter njegov sin Tomaš Kišš.
Svoje prebivališče v Pasohlavkyh ima sedmerica igralcev. Med njimi tudi kapetan moštva Petr Ševčik. Kar pa ne velja za glavnega napadalnega aduta Radeka Jakša, ki je v pretekli sezoni prispeval šest zadetkov.
Moštvo je uradno brez trenerja. Tu in tam se z »dirigentsko palico« v roki pojavi Petr Bilek.
Mlajše kategorije
Pogled v prodajni prostor klubskega objekta razkriva široko ponudbo jedače in hrane.
Ker podatki iz prvih desetletij delovanja kluba niso znani, posledično ni informacij o aktivnosti mlajših kategorij. Sedanje generacije v klubu znajo potrditi, da so po ponovni obuditvi nogometa v kraju (po letu 2000) potekala organizirana vadba v okviru katere so do leta 2010 nastopali tudi mlajši in starejši dečki.
Pred dvema letoma je klub poskusil prekiniti tovrstno sušo in na Facebooku objavil nabor za otroke med 4. in 12. letom starosti. Odziv je klubske delavce pozitivno presenetil, saj se je prvih treningov udeleževalo do 30 otrok. Po večini je šlo za otroke v starostni kategoriji cicibanov, med katerimi je bilo kar nekaj deklic. Tako vodenje treningov kot organizacijo ostalih aktivnosti v povezavi z najmlajšimi je nase prevzel sedanji predsednik Suchanek. Njegovo polno udejstvovanje je moč razbrati iz številnih objav na omenjenem socialnem omrežju. Žal je veselje do nogometa pri otrocih kaj kmalu upadlo in že leto kasneje je bilo na nogometnem igrišču v Pasohlavkyh moč videti le še člansko moštvo.
Pasohlavky se lahko pohvalijo z glasno skupinico mladih navijačev.
Iz besed Suchanka je čutiti, da mu je izkušnja vzela kar nekaj volje pri ponovnem poskusu oživitve organizirane vadbe za najmlajše. Vsaj v bližnji prihodnosti. A hkrati doda, da nekaj optimizma v tej smeri vidi v prihodu novih prebivalcev v kraj. Na obrobju Pasohlavek namreč raste nekaj novih družinskih hiš in morda bi ravno najmlajši prišleki lahko prisilili odgovorne v klubu, da ponovno zavihajo rokave in poskusijo na svojo zelenico privabiti nogometa željne nadobudneže.
Medijska pokritost in cilji kluba
Če je bil v povezavi z mlajšimi selekcijami omenjen Facebook, je bilo hkrati to tudi edino obdobje, ko je bilo možno javno zaslediti kakšno informacijo o klubu. In še takrat je bilo najbolj razširjeno socialno omrežje primarno namenjeno obveščanju staršev o
terminih treningov ter ostalih aktivnosti njihovih otrok v okviru kluba. S prenehanjem tovrstne aktivnosti je tudi Facebook zamrl. Podatke o klubu, igralcih in tekmah bodo ljubitelji nogometa na svetovnem spletu iskali zaman. Kakor tudi ob pogledu na oglasne deske v vasi, kjer bi lahko bili vaščani obveščeni o prihajajočih prvenstvenih tekmah. Navedeno hkrati pomeni, da imajo v Pasohlavkyh precej manevrskega prostora v smeri izgradnje pozitivne zunanje podobe kluba.
Stik s svojimi privrženci ter skrb za njihovo obveščanje je vsekakor pomembna podlaga za dosego glavnega cilja kluba. Ki – tako kot pri mnogih desetoligaših – tudi za Pasolavke pomeni obstoj nogometa v kraju. Hkrati si odgovorni v klubu želijo čim več zmag na domačem igrišču. Tako za svoje zadovoljstvo kot tudi za veselje najzvestejših privržencev.
Združena eipa Pasohlavky / Ivaň B v jesenskem delu sezone 2025/26.
Če bi bežnemu prebivalcu Češke omenil Pasohlavke, bi jim na misel prišlo vse kaj drugega, kot najpomembnejša postranska stvar na svetu. Temu primerno lokalni žogobrcarji uživajo svoj mir pod soncem, medtem ko bližnji kemp (največji na Češkem) in vodni svet (prav tako največji v državi) v teh dneh obiskuje več tisoč turistov. Pasohlavky sicer administrativno spadajo v okrožje Brno okolica. A je prebivalcem precej bližje okrožje Břeclav pod katerega so spadali Pasohlavky večji del novejše zgodovine. Pogled na zemljevid razkriva, da se okrožje Brno okolica ravno s krajem Pasohlavky zajeda globoko v sosednje okrožje. Tako je vas s treh strani obdana s sosednjim okrožjem. Zato niti ne čudi, da je klub prijavljen v tekmovanje pod okriljem Okrožne nogometne zveze Břeclav, kjer namerava ostati tudi v prihodnje. Tudi zato, ker je oddaljenost do velike večine klubov manjša, kot če bi nastopali v okrožju pod katerega spadajo.
Pasohlavky tako nastopajo v eni od dveh skupin okrožja Břeclav, v kateri je razdeljeno 23 klubov. Tako kot nekaj sezon pred tem, so tudi zadnjo končali prepričljivo na zadnjem mestu. V skupini B jim je v družbi še enajstih klubov uspelo osvojiti osem točk (za dve zmagi in dva remija) ob razliki v zadetkih 21:83. Predzadnje moštvo je osvojilo kar 12 točk več.
Skrbno urejen nogometni objekt v Pasohlavkyh.
Zaradi pomanjkanja igralcev so se v Pasohlavkyh pred tremi leti odločili združiti moči s klubom iz sosednjega kraja Ivaň in po znanem ter vse pogostejšem receptu preimenovali moštvo v Pasohlavky/Ivaň B. Ker so se tudi pri »sosedih« soočali s podobno težavo, z njimi ni bilo težko najti skupni jezik. S tem so v kraju ob Novomlynskem jezeru ohranili nogometno aktivnost. Pozitivno za klub je bilo tudi dejstvo, da je vodenje kluba ostalo v rokah nekdanjega vodstva. Kar ob združitvah z višjerangiranimi klubi (prva ekipa Ivaňa nastopa v osmi ligi) ni vedno pravilo.
Najbolj znana nogometna osebnost v kraju je aktualni predsednik kluba Zdeněk Suchanek. Vodenje kluba je prevzel pred letom in pol, v svoji igralski karieri pa je mdr. nastopal tudi za petoligaški klub Moravska Slavia iz Brna. Če je pred tremi sezonami (ob združitvi z Ivaňom) ekipo sestavljalo približno enako število igralcev iz obeh klubov, se je po treh sezonah razmerje konkretno prevesilo na stran Pasohlavčanov. Po besedah predsednika Suchanka so zato v klubu pred sezono razmišljali o preimenovanju oz. vrnitvi starega imena (TJ Zetor Pasohlavky), a se naposled zaradi zapletene administracije za to (še) niso odločili.
Dvignjen teren vzdolž avt linije omogoča dober pogled na dogajanje na zelenici.
Svojo pripadnost lokalnemu klubu kaže tudi predsednikov sin, ki s svojo skupinico sovrstnikov ob igrišču skrbi za glasno podporo nogometašem. Z bobnom, zvočnikom ter klubsko zastavo ob ultras napevih predstavljajo zanimivo popestritev dogajanja na zelenici. Če bi vprašali nogometaše Pasohlavek o njihovem največjem rivalu, bi znali kar dolgo čakati na odgovor. Za razliko od mladih navijačev, ki svojega glavnega konkurenta vidijo v ekipi Hosteradky. Kajpak zaradi njihovih navijačev.
Ekipa Pasohlavek v novo sezono vstopa praktično z isto postavo, kot v pretekli sezoni. Moštvo ni zapustil noben igralec, medtem ko sta se mu pridružila dva (prosta) nogometaša. Ravno kontinuiteta naj bi po besedah odgovornih v klubu moštvu pomagala k boljši podobi na zelenici in bogatejši točkovni beri. Ter morda končno tudi k višji uvrstitvi na lestvici.
Zanimivo, da so rezervne klopi brez sedišč. Pomanjkljivost v domačem taboru pred tekmo razrešijo z namestitvijo premičnih klopi.
Odlično pripravljeno igrišče z zelo dobro igralno površino kazi zgolj pomanjkanje trave ob eni izmed kotnih zastavic. Krivca gre poiskati v koreninah bližnjega mogočnega drevesa.
Zgodovina in uspehi kluba
Pasohlavky bodo uvrščeni na seznam klubov, katerih zgodovina tudi po obisku kluba ostaja zavita v tančico skrivnosti. Na svetovnem spletu kakršnih koli podatkov o klubu praktično ni (kaj šele o njegovi zgodovini). Nekaj malega zgodovinskih podatkov je tako možno črpati od starejšega dela klubskih veljakov, ki pa jim spomin seže najdlje v obdobje ob koncu 80-ih let prejšnjega stoletja.
Po besedah predsednika Suchanka naj bi bil klub ustanovljen leta 1955. Leta po koncu druge svetovne vojne je bilo območje Pasohlavek z okolico usmerjeno predvsem v kmetijstvo. Večina lokalnih fantov, ki je ustanovila ter zatem nastopala za vaški klub, je bila članov lokalnega kmetijskega društva. Kar naj bi bil razlog, da so klubu nadeli ime Zetor (po takrat še državnem podjetju s sedežem v Brnu in znanem po izdelavi traktorjev). Klub naj bi tako ves čas svoje eksistence nosil ime po svetovno znanih traktorjih.
Le upati gre, da so zapisi o delovanju kluba v prvih štirih desetletjih še kje shranjeni. Ter da se v bližnji prihodnosti najde kdo, ki bi poskrbel za vsaj splošno ureditev zgodovinskih podatkov kluba. Tako zaradi dolga do predhodnikov, ki so orali nogometno ledino v Pasohlavkyh, kot tudi zaradi same podobe kluba.
Zdeněk Suchanek je prevzel vodenje kluba pred letom in pol.
Ena izmed klubskih prelomnic je nastopila v 90-ih letih. Takrat so se v kraju odločili za prenovo igrišča. Zaradi česar si je bil klub za nekaj sezon primoran poiskati nadomestno igrišče. Našel ga je v 11 km oddaljenih Pohořelicah. Kot se je kmalu izkazalo, so »domača gostovanja« vzela voljo nekaterim igralcem. Kar je imelo za posledico prekinitev delovanja kluba. Po končani obnovi so bili vaščani Pasohlavek priča absurdni situaciji – v kraju ni bilo kluba, ki bi nastopal na prenovljenem igrišču. Po nekaj letih je bila »nogometna suša« vendarle prekinjena in leta 2000 so lokalni ljubitelji nogometa znova lahko spremljali nogometne tekme v Pasohlavkyh.
Vsaj v novejšem obdobju velja za največji uspeh kluba nastopanje v najvišji ligi okrožja (danes osmi ligi). Kar se je zgodilo kmalu po ponovni obuditvi nogometa v kraju. Kljub vsemu je Zetor večino svojega obstoja odigral v najnižji ligi. Zadnji preboj med devetoligaše mu je uspel v sezoni 2015/16. Po treh sezonah je sledil ponovni izpad v najnižjo ligo. Istočasno z izpadom je v »nogometno upokojitev« odšlo kar nekaj pomembnih igralcev Pasohlavek. Izpad izkušenj v igralskem kadru se je še kako poznal na rezultatih, saj je moštvo od zadnjih šest sezon kar petkrat končalo na zadnjem mestu v svoji skupini (k boljšim rezultatom ni pomagala niti združitev z Ivaňom).
Infrastruktura
Lepo urejen nogometni objekt v Pasohlavkyh se nahaja blizu središča vasi in zgolj nekaj deset metrov od obale akumulacijskega jezera. Na dvignjenem delu terena zahodno ob igrišču so vzdolž celotne avt linije nameščene klopi. Predel je približno dva metra nad nivojem igralne površine in omogoča zelo dober pregled nad dogajanjem na zelenici. Takoj za klopmi vodi vaška cesta, ki loči igrišče od družinskih hiš. Za igriščem na nasprotni strani je postavljena zaščitna mreža, ki preprečuje žogi pot v bližnji (bolj stoječi kot tekoči) potok. Na tej strani sta postavljeni tudi rezervni klopi. Točneje, rezervni hiški. Pogled nanje namreč razkrije, da sta brez klopi. Nevsakdanjo situacijo v domačem klubu v času tekem razrešijo z namestitvijo premičnih klopi.
Objekt s klubskimi prostori ter pred njim leseni kiosk, ki v času tekem služi za pripravo in prodajo mesnih dobrot.
Južno ob igrišču se nahaja novejši klubski objekt s prostornimi garderobami za obe moštvi ter sodnike. Vse tri garderobe so povezane z manjšim prostorom v katerega vstopimo skozi glavni vhod objekta. Eno od sten v njem krasijo starejše fotografije moštva ter prejšnjega vodstva kluba. V prostoru se nahajajo tudi zložene klopi in mize, ki jih igralci v času tekem prestavijo pod nadstrešek pred vhodom od koder nato večina gledalcev spremlja tekme. Svoje okence usmerjeno k nadstrešku (oz. v smeri igrišča) ima tudi klubski prodajni kiosk, kjer je gledalcem v času tekem na voljo večja izbira pijač in tudi prigrizkov. Nekaj metrov od glavnega objekta je še en manjši (leseni) kiosk. Namenjen je primarno za prodajo pečenih oz. dimljenih dobrot, ki so gledalcem ponujene v času prvenstvenih tekem. Ljubitelji nogometa v Pasohlavkyh lahko v dneh domačih tekem mirno izpustijo kosilo. Ob igrišču bodo brez dvoma lahko potešili svojo žejo in lakoto.
Klubski prostor krasijo pokali ter nekaj starejše slike moštva in igralcev.
Pogled v prodajni prostor klubskega objekta razkriva široko ponudbo jedače in hrane.
Za razliko od večine kolegov z vasi širom Češke, so pasohlavski nogometaši vse prej kot »prvi na vasi«. Oči lokalnih političnih veljakov so seveda primarno usmerjene v turizem, ki kraju in prebivalcem v njem prinaša blagostanje. Ob polnejši občinski blagajni se lažje najde dobrobit tudi za najpomembnejšo postransko stvar na svetu. Kar bi lahko sklepali ob pogledu na zelo dobro urejeno zelenico. Podlaga je zgolj na enem delu malenkost valovita ter ob eni izmed kotnih zastavic na severni strani igrišča manj zelena (zaradi bližine korenin mogočnega drevesa). V seštevku je kvaliteta igrišča na visokem nivoju. Največja zasluga za odlične igralne pogoje gre vgrajenemu namakalnemu sistemu.
Pogled v (prostorno) garderobo domače ekipe.
Igralski kader in vodstvo kluba
Čeprav igralski kader Pasohlavek ne spada ravno med najmlajše, trenutna širina kadra daje klubu stabilnost in predsedniku Zdenku Suchaneku možnost (pozitivega) razmišljanja o prihodnjih sezonah. Med igralci in klubskimi prostovoljci je čutiti pozitivno klimo, ki ji daje ton ravno Suchanek. Poleg vodstvenih nalog ima predsednik na skrbi tudi vsakdanje »malenkosti«, ki so v največji meri povezane s pripravo klubskih prostorov pred tekmo, tako garderob kot obeh gostinskih prostorov. V enem od njih nato v času tekme s prodajo hrane in pijače skrbi za zadovoljstvo ljubiteljev nogometa…
»Starostni primat« med igralci s petimi križi na hrbtu pripada Michalu Slaviku. Na nasprotni strani lestvice mu stoji 19-letni član prve enajsterice Jan Fortelny. Podobno, kot pri večini »podeželskih« klubov, tudi pri Pasohlavkyh lahko najdemo v igralskem kadru družinske naveze. Le da njihovo število še nekoliko bolj odstopa. Pogled na spisek igralcev nam razkrije kar štiri bratske pare, ki jih sestavljajo Stanislav in Petr Osika, Tomaš in Filip Lederer, Lukaš in Radim Šnepfenberg ter Milan in Michal Kubiček. Piko na i družinskemu pridihu kluba dajeta Ladislav ter njegov sin Tomaš Kišš.
Svoje prebivališče v Pasohlavkyh ima sedmerica igralcev. Med njimi tudi kapetan moštva Petr Ševčik. Kar pa ne velja za glavnega napadalnega aduta Radeka Jakša, ki je v pretekli sezoni prispeval šest zadetkov.
Moštvo je uradno brez trenerja. Tu in tam se z »dirigentsko palico« v roki pojavi Petr Bilek.
Mlajše kategorije
Ker podatki iz prvih desetletij delovanja kluba niso znani, posledično ni informacij o aktivnosti mlajših kategorij. Sedanje generacije v klubu znajo potrditi, da so po ponovni obuditvi nogometa v kraju (po letu 2000) potekala organizirana vadba v okviru katere so do leta 2010 nastopali tudi mlajši in starejši dečki.
Pred dvema letoma je klub poskusil prekiniti tovrstno sušo in na Facebooku objavil nabor za otroke med 4. in 12. letom starosti. Odziv je klubske delavce pozitivno presenetil, saj se je prvih treningov udeleževalo do 30 otrok. Po večini je šlo za otroke v starostni kategoriji cicibanov, med katerimi je bilo kar nekaj deklic. Tako vodenje treningov kot organizacijo ostalih aktivnosti v povezavi z najmlajšimi je nase prevzel sedanji predsednik Suchanek. Njegovo polno udejstvovanje je moč razbrati iz številnih objav na omenjenem socialnem omrežju. Žal je veselje do nogometa pri otrocih kaj kmalu upadlo in že leto kasneje je bilo na nogometnem igrišču v Pasohlavkyh moč videti le še člansko moštvo.
Iz besed Suchanka je čutiti, da mu je izkušnja vzela kar nekaj volje pri ponovnem poskusu oživitve organizirane vadbe za najmlajše. Vsaj v bližnji prihodnosti. A hkrati doda, da nekaj optimizma v tej smeri vidi v prihodu novih prebivalcev v kraj. Na obrobju Pasohlavek namreč raste nekaj novih družinskih hiš in morda bi ravno najmlajši prišleki lahko prisilili odgovorne v klubu, da ponovno zavihajo rokave in poskusijo na svojo zelenico privabiti nogometa željne nadobudneže.
Pasohlavky se lahko pohvalijo z glasno skupinico mladih navijačev.
Medijska pokritost in cilji kluba
Če je bil v povezavi z mlajšimi selekcijami omenjen Facebook, je bilo hkrati to tudi edino obdobje, ko je bilo možno javno zaslediti kakšno informacijo o klubu. In še takrat je bilo najbolj razširjeno socialno omrežje primarno namenjeno obveščanju staršev o
terminih treningov ter ostalih aktivnosti njihovih otrok v okviru kluba. S prenehanjem tovrstne aktivnosti je tudi Facebook zamrl. Podatke o klubu, igralcih in tekmah bodo ljubitelji nogometa na svetovnem spletu iskali zaman. Kakor tudi ob pogledu na oglasne deske v vasi, kjer bi lahko bili vaščani obveščeni o prihajajočih prvenstvenih tekmah. Navedeno hkrati pomeni, da imajo v Pasohlavkyh precej manevrskega prostora v smeri izgradnje pozitivne zunanje podobe kluba.
Stik s svojimi privrženci ter skrb za njihovo obveščanje je vsekakor pomembna podlaga za dosego glavnega cilja kluba. Ki – tako kot pri mnogih desetoligaših – tudi za Pasolavke pomeni obstoj nogometa v kraju. Hkrati si odgovorni v klubu želijo čim več zmag na domačem igrišču. Tako za svoje zadovoljstvo kot tudi za veselje najzvestejših privržencev.
Združena eipa Pasohlavky / Ivaň B v jesenskem delu sezone 2025/26.
20. avgusta, 2025
TJ Sokol Sedlec / Hlohovec B – Bulhary / Lednice C
Po prisilnem vikendu premora, ko je bilo zaradi poplav po celi češki odpovedana velika večina tekem, so se nogometaši zadnji konec tedna zopet vrnili k svojemu priljubljenemu opravilu. Vsaj tam, kjer voda ni pustila za seboj uničena igrišča. Po prestavljenem 5. prvenstvenem krogu so svoje tekmovanje v najnižji ligi nadaljevali tudi v okrožju Břeclav v Južnomoravski regiji. V skupini A je v edini sobotni tekmi združeno moštvo Sedleca in B ekipe Hlohovca na domačem igrišču pričakalo še eno združeno moštvo Bulhary / Lednice C, ki svoje domače tekme igra v 8 km oddaljenem kraju Bulhary. Ne le aktualna lestvica, tudi oba dvoboja v pretekli sezoni so gostujočo ekipo postavljala v vlogo izrazitega favorita. Gostje so se namreč na obeh tekmah preteklega prvenstva veselili treh točk za zmagi 4:0 in 1:3.
Domači so bili primorani svoje modre drese zamenjati za rezervne oranžne.
Ker je A ekipa Hlohovca svojo tekmo igrala naslednji dan (v nedeljo), so imeli za domače Sokole možnost nastopa tudi vsi igralci, ki so sicer registrirani za obe moštvi. Za razliko od večine prejšnjih tekem je domači trener Antonin Koryčanek je tako lahko računal na številčno zasedbo od katere večina mlajšega dela igralskega kadra prihaja iz Hlohovca.
Domači igralci so že pričeli z ogrevanjem, ko so bili po prihodu gostov primorani oditi v garderobo in zamenjati svoje prvotne (modre) drese za rezervne (oranžne).
Gostje so namreč v Sedlec pripotovali s podobnim odtenkom modrih dresov. Do zamenjave je prišlo tudi v sodniški vrsti. Delegiranega sodnika Kovačića je zaradi zdravstvenih težav nadomestil veteran med sodniki, Jiři Novosak.
1. polčas
Uvod v tekmo na odlično pripravljenem igrišču in ob še poletni temperaturi (23˚ C) je nakazoval na izenačen dvoboj. Na prvo priložnost je bil potrebno počakati 5 minut, ko je Jaroslav Šuldes z roba kazenskega prostora meril nenatančno. Dve minuti zatem so prvič zapretili tudi gostje. Prodor gostujočega napadalca v kazenski prostor je domača obramba bržkone zaustavila s pravilnim izbijanjem žoge, a je na veliko presenečenje in neodobravanje domačih sodnik pokazal na belo točko. Svoje
Radek Kadlec je eden izmed najizkušenejših igralcev v domači vrsti.
V 7. minuti je sodnik Novosak na presenečenje vseh pokazal na belo točko za goste.
odločitve ni spremenil niti po protestih domačih igralcev. Pravici je bilo vseeno zadoščeno, saj so gostje z najstrožje kazni zadeli prečko.
V 10. minuti je sledil nov šok za Sedlec. Po duelu z gostujočim napadalcem je v bolečinah obležal najmlajši v domači vrsti, Adam Koch. Kmalu je bilo jasno, da je verjetno šlo za težjo poškodbo kolena, saj so soigralci morali Kocha z igrišča odnesti na nosilih. Nekaj minut zatem je ponj prispelo reševalno vozilo. Skoraj zagotovo zna nesrečni trenutek mladega igralca za nekaj časa oddaljiti od nogometnih zelenic.
Gostje so z bele točke streljali v prečko.
Petr Sedlaček je takole lovil gostujočega napadalca.
V 10. minuti je na tleh v bolečinah obležal Adam Koch.
Utrinek izza domačih vrat.
V 14. minuti so domači znova poskusili s strelom z roba kazenskega prostora, a je Jakub Hübner meril preko gostujočih vrat. Štiri minute zatem so si prvo priložnost pripravili tudi gostje, ko so po kotu z leve strani in strelu z glavo z 11-ih metrov le za las merili mimo vrat.
Domači vratar Štepan Dvořak ni imel pretiranega dela.
Kadlec je bil videti tako v obrambi kot v napadu.
V prvih 20-ih minutah so bili domači sokoli malenkost aktivnejši. Na sredini je nase večkrat opozoril Jakub Trpišovsky, ki je z borbenostjo priboril kar nekaj žog in z njimi v napad pošiljal ofenzivni del ekipe. A je kar nekaj teh podaj končalo netočnih. Ko pa je žoga že našla enega od obeh napadalcev (Hübnerja in Šuldesa), sta bila oba pogosto v primežu številčnejših gostujočih branilcev. Posledično je domačim le redko uspelo napadalno akcijo pripeljati do zaključka. Domači obrambi na drugi strani je dajal
zanesljivost predvsem kapetan Marek Štepnička, ki je iz večine duelov izšel kot zmagovalec.
Oranžni so svojo aktivno igro kronali z zadetkom v 19. minuti. Radek Kadlec je po desni strani prodrl v gostujoči kazenski prostor. S strelom po tleh je rutinirano premagal gostujočega vratarja. Tik pred golovo črto je žogo v mrežo potisnil Hübner zaradi česar so gostje zahtevali prepovedani položaj. A je zastavica stranskega sodnika ostala spuščena in v domačem taboru so se lahko veselili svojega sedmega zadetka v tekoči sezoni.
Sedlecu je uspelo vodstvo zadržati zgolj dve minuti. Po slabi reakciji domače obrambe na robu kazenskega prostora, je žoga končala pri osamljenem gostujočem napadalcu, ki mu ni bilo težko ugnati domačega vratarja Štepana Dvořaka.
Sama tekma ni ponujala kdo ve kakšne kvalitete, ki bi zadovoljila maloštevilne gledalce. Gostje so tu in tam poskusili s predložki oz. s kota, a je bila domača obramba večinoma uspešna pri visokih žogah. Nekaj več težav so gostje povzročali levi strani domače obrambe. Vseeno je bil v seštevku domači vratar Dvořak praktično brez dela.
Sredi polčasa je sledila minuta odmora za osvežitev.
Tudi najstarejši v domači vrsti, 60-letni Luboš Sladky, je prispeval svoj delež v obrambi.
Po nesrečnega Kocha je prispelo reševalno vozilo.
Po izenačenju je sledilo nekaj minut »zatišja«. Do 28. minute, ko je do neoviranega strela prišel Lukaš Vaculik, ki pa je iz 17-ih metrov meril preslabo. V 36. minuti se je z lepim prenosom žoge z leve na desno stran izkazal Šuldes, a je nato Adam Škoda zaključil akcijo s strelom mimo vrat. Dve minuti zatem je na desnem robu kazenskega prostora žogo priboril Kadlec, s podajo v sredino je našel Vaculika, ki je tudi tokrat slabo zaključil. Domačim je na odmor vendarle uspelo oditi z minimalno prednostjo. Po tem, ko se je žoga na robu kazenskega prostora nekajkrat odbila od nog igralcev je naposled končala pri osamljenem Kamilu Koryčaneku, ki je z 18-ih metrov sprožil neobranljiv strel po katerem je žoga končala v levem zgornjem kotu nasprotnikovih vrat. Navkljub evrogolu bi težko zapisali, da je bila prednost Sedleca ob polčasu zaslužena. Tudi domača vrsta je namreč precej pripomogla k raztrgani igri z veliko napakami in malo priložnostmi.
Predvsem ob visokih žogah je bila domača obramba vselej na mestu.
Kadlec je v 38. minuti pripravil lepo priložnost soigralcu Vaculiku.
Veselje domačih po drugem doseženem zadetku.
Če si je domača obramba v prvem polčasu zaslužila pozitivno oceno, je njihov napad pokazal premalo kreativnosti in povezanosti. Vse prevečkrat osamljena Šuldes in Hübner sta pogosto pogrešala pomoč soigralcev. A če že prikazano na zelenici ni moglo zadovoljiti prisotnih gledalcev, je bila večina njih zadovoljna vsaj z rezultatom. Smo pa vsi prisotni močno pogrešali gostinsko ponudbo. Zagotovo bi se v (zelo) toplem vremenu marsikateremu prisotnemu prilegla vsaj hladna pijača. Kdor si je hotel ohladiti svoje grlo, mu ni preostalo drugega, kot oditi preko vaške ceste do starega klubskega objekta, kjer se nahaja prijeten bistro s hrano in pijačo. S tega vidika gre klubu negativna ocena.
Peščica gledalcev si je tekmo ogledala s pokrite tribune.
Navzoči ljubitelji nogometa so pogrešali gostinsko ponudbo.
Domači igralci so pričetek drugega polčasa pričakali vedrega razpoloženja.
Domači trener Koryčanek si je pred pričetkom drugega polčasa našel čas za pogovor z najzvestejšimi domačimi privrženci.
2. polčas
Če se je trener Koryčanek iz garderobe vrnil z nasmehom, mu je razpoloženje pokvarila že prva minuta nadaljevanja. Takrat je domača obramba slabo reagirala na visok predložek na rob lastnega kazenskega prostora, nekoliko z desne. Gostujoči napadalec je namreč prehitel (pre)počasno obrambno linijo domačih in po sprejemu žoge matiral nemočnega Dvořaka.
Zgolj štiri minute kasneje so domači ponovno prišli v vodstvo. Po dolgi in natančni podaji Trpišovskega je Kadlec po desni vtekel v gostujoči šestnajstmetrski prostor in s strelom v daljši vratarjev spravil žogo v nasprotnikov gol.
Kljub hitro prejetemu zadetku so domači v drugi polčas vstopili odločneje. Videti je bilo precej več agresivnosti in pritiska na gostujočo obrambo. Gosje so na takšno igro le stežka našli odgovor. Pogosto so zaradi pritiska izgubljali žoge že na svoji polovici. Domači napad je deloval precej bolj nevaren, kot v prvem delu srečanja.
V 53. minuti so z uspešnim presingom približno 30 metrov od vrat odvzeli žogo zadnjemu obrambnemu igralcu gostov. Napadalna dvojica Hübner – Šuldes je sama stekla proti gostujočemu vratarju. A namesto povišanja prednosti sta s podajo preveč omogočila gostujočemu čuvaju mreže uspešno intervencijo.
Že v prvi minuti nadaljevanja so morali domači po žogo v svojo mrežo.
Kadlec je svojo dobro igro kronal z zadetkom v 50. minuti.
Kapetan Štepnička je večkrat izrazil nezadovoljstvo s sodniškimi odločitvami.
Jakub Hübner v drugem polčasu sodeloval v mnogih napadalnih akcijah Sedleca.
Igralci Sedleca so v drugem polčasu pogosteje ogrožali nasprotnikova vrata.
Tekmo so zaznamovali tudi številni štarti preko meje dovoljenega. Na presenečenje prisotnih sodnik mnoge od njih ni ocenil niti kot prekrške. Ali pa se je za prekinitev odločil šele po nekaj sekundah. S svojo neodločnostjo je precej pripomogel k stopnjevanju nervoze. V 54. minuti je po gostujočem prekršku prvič zavrela kri med igralci. Domači so nato hitro izvedli podajo s sredine igrišča. Natančna visoka žoga je že v kazenskem prostoru pristala na nogi Šuldesa, ki se je znašel sam pred nasprotnim vratarjem. Za zapravljeno priložnost minuto pred tem se je oddolžil z natančnim in neubranljivim strelom v zgornji levi kot vrat. Gostje so bili mnenja, da je bil domači napadalec v trenutku podaje v nedovoljenem položaju.
Minuto po povišanju vodstva na 4:2 so imeli lepo priložnost za znižanje rezultata gostje, a je Dvořaku uspelo žogo ukrotiti še pred golovo črto. V tem delu igre je na igrišču še najbolj izstopal Hübner. Domači napadalec je s svojo agresivnostjo (večkrat na meji dovoljenega) uspel pridobiti kar nekaj žog na gostujoči obrambni polovici. S svojo hitrostjo je bil večkrat nerešljiva uganka za gostujoče branilce. Svojo odlično igro v drugem polčasu je nadgradil v 64. minuti, ko si je z borbenostjo uspel priboriti še eno izmed številnih žog. Sledila je natančna podaja vtekajočemu Šuldesu, ki mu ni bilo težko še drugič zatresti mreže za vodstvo 5:2.
Veteran Jaroslav Šuldes se je v 64. minuti veselil svojega drugega zadetka na srečanju.
Hübner je bil v drugem polčasu s svojo borbenostjo eden ključnih mož pri domačih.
Za prikazano podobo v drugem polčasu si domači sokoli zaslužijo pohvale. Z željo in borbenostjo so zasenčili goste, ki so na trenutke delovali precej nemočno. Domačini na drugi strani so izgledali odločno, tu in tam so v duelih izkoristili tudi sodniško neodločnost. S tremi zadetki v niti ne 20-ih minutah je Sedlec praktično odločil končnega zmagovalca.
Zaradi agresivne igre že na napadalni polovici in sredini igrišča je bila domača obramba le redko na preizkušnji. Vratar Dvořak pa je bil praktično brez dela.
V 78. minuti, ko je vnema pri domačih že popustila, si je napako na svoji polovici privoščil branilec Kamil Koryčanek, a gostom darila ni uspelo vnovčiti. Tri minute kasneje je Sedlec dosegel še šesti zadetek. Po pridobljen žogi na sredini igrišča je v protinapad krenila peterica domačih igralcev. Hitro akcijo z viškom igralcev so gostje prekinili s prekrškom na robu kazenskega prostora. A je sodnik pustil prednost, saj se je žoga znašla pri osamljenem Vaculiku. Po strelu slednjega je žogi spremenil smer eden izmed gostujočih branilcev, le ta pa je še enkrat končala za hrbtom nemočnega gostujočega vratarja.
Gostom si je v drugem polčasu le redko uspelo pripraviti priložnost. Tudi poskus strela na sliki ni ogrozil domačega vratarja Dvořaka.
Kamil Koryčanek si je v obrambi privoščil eno redkih napak, a le-ta za domače ni bila usodna.
Kapetan Štepnička je svojo nalogo v obrambi opravil z odliko.
Hiter protinapad domačih je bil zaključen s šestim zadetkom.
Lukaš Vaculik je z nekaj sreče uspešno zaključil hiter domači protinapad.
Med tekmo je prišlo kar nekajkrat do bližnjega srečanja med igralci.
Gostje so z zadetkom v predzadnji minuti uspeli ublažiti poraz.
Sodnik Novosak ni bil kos svoji nalogi.
Domači igralci so se veselili prvih treh točk v sezoni.
Trenutek za tem so si igralci ponovno skočili v lase. Nekaj konkretnejših odrivanj in trših prijemov bi si nedvomno zaslužilo vsaj po en rdeč karton na vsaki strani. A se je sodnik tudi v tokratni situaciji povsem izgubil. Sledila je nekajminutna prekinitev, pogovori sodnika z igralci, zapisovanje v svojo beležnico, na začudenje prisotni nismo videli niti rumeni karton. Ob tem je potrebno pripomniti, da bi marsikatero od napetih situacij lahko sodnik preprečil s pravilnim dosojanjem prekrškov in kaznovanjem po nogometnih pravilih.
Proti koncu tekme je tempo (razumljivo) upadel. Gostje so v predzadnji minuti po podaji iz kota z zadetkom uspeli znižati rezultat. Kar pa ni skazilo dobre volje v domačem taboru.
Prva zmaga Sedleca v novi sezoni je bila v seštevku več kot zaslužena. Predvsem v obdobju drugega polčasa so prikazali kar nekaj prvin sodobnega nogometa. Pol ducata zadetkov v gostujoči in trije v domači mreži so v veliki meri tudi rezultat ne ravno kvalitetne predstave.
Številni domači igralci si zaslužijo pohvalo za svojo predstavo. Vseeno pa je potrebno izpostaviti domačo desetico. Po povprečnem prvem polčasu je Hübner v nadaljevanju stopil na plin. Ob asistenci in zadetku se je izkazal z agresivno igro in številnimi pridobljenimi žogami po katerih so domači prihajali do priložnosti. Za piko na i je s svojo hitrostjo večkrat povzročal prepih v gostujoči obrambi.
Bil je ključen mož pri domačih za zanesljivo in visoko zmago.
A v kolikor bodo Sedlecu šli na roko termini igranja tekem in bodo posledično lahko večkrat računali na igralce iz Hlohovca, bo ob podobnih predstavah sčasoma tudi pogled na lestvico prijetnejši. Brez dvoma pa bi morali preseči »dosežek« iz minule sezone – tako po uvrstitvi kot po točkovni beri.
21. septembra, 2024
TJ Sokol Sedlec
Sedlec velja za enega od že mnogih klubov na Češkem, ki so svojo nogometno prihodnost našli v sodelovanju z enim izmed bližnjih klubov. Gre za klub, ki je še do nedavna veljal za lokalnega rivala in prihaja iz bližnjega kraja Hlohovec. Njihova B ekipa se je namreč pred pričetkom sezone 2023/24 združila z ekipo Sedleca. Od takrat ekipa nastopa pod skupnim imenom Sokol Sedlec / Hlohovec B. Nedavno je klub dobil tudi moderno nogometno igrišče. Vseeno pa se ne gre znebiti občutka, da je nogomet v kraju prepuščen bolj na milost in nemilost trenutnim okoliščinam.
Po številu nastopajočih klubov v najnižji češki ligi velja Južnomoravska regija za drugo najštevilčnejšo. Aktualno sezono namreč premore 92 desetoligašev. Pred njo je Osrednječeška regija z (»neulovljivimi«) 259-imi klubi. Sama regija se deli na sedem okrožij. Eno od štirih okrožij, ki imajo organizirano tekmovanje v najnižji ligi, je tudi Břeclav. Skupno 23 klubov (eden več kot minulo sezono) je razdeljenih v dve skupini. V skupini A,
ki šteje 11 klubov (v pretekli sezoni je v njej nastopalo 10 klubov), nastopa tudi ekipa iz Sedleca. Rezultati moštva ob uvodu v sezono so na podobnem nivoju, kot celotno preteklo sezono, ko je ekipa končala tekmovanje na zadnjem mestu z 8-imi osvojenimi točkami ter razliko v zadetkih 18:57. V uvodnih štirih tekmah je Sedlec uspel osvojiti eno točko, kar ga po nepopolnih štirih krogih uvršča na predzadnje mesto. Po besedah trenerja Antonina Koryčaneka v ospredju niso toliko rezultati moštva kot vzgoja in priprava mlajših igralcev za nastopanje za A ekipo Hlohovca. Le-ta v letošnji sezoni nastopa dva nivoja višje (v osmi ligi).
Da v Sedlecu ne vlada ravno veliko zanimanje za nogomet priča tudi dejstvo, da klub uradno ne premore svoj grb. Na spletnih straneh se ob imenu kluba pojavlja bodisi grb Hlohovca ali grb kraja Sedlec. Znak v naslovu je neuraden, oblikovali pa so ga igralci sami.
Kot zanimivost velja omeniti, da ima klub celo nekaj svojih članov. Svojo zvestobo klubu podporniki izkazuje s plačilom letne članarine, ki znaša 1000 kron (40€) oz. pol manj za upokojence. Po besedah enega izmed starejših domačih igralcev Jana Volařika naj bi bilo članov med 30 in 40. A po seznamu, ki visi na steni domače garderobe, se je med člani nabralo za nekaj tisoč kron dolga.
Uspešen projekt izgradnje novega nogometnega igrišča je bil v veliki meri financiran z evropskimi sredstvi.
Nekdanje igrišče in zastarel klubski objekt loči cesta.
Medtem ko je bilo starejše igrišče (na desni) še četrti dan po koncu deževja delno pod vodo, na novejšem ni bilo posledic enormnih količin dežja.
Zgodovina in uspehi kluba
Klub bi brez dvoma potreboval človeka, ki bi poskrbel tudi za administrativni del in uredil stvari, ki sicer niso nujne za tekoče delovanje kluba, a vseeno pripomorejo k (boljši) zunanji podobi. Tudi zaradi same zgodovine kluba. Ob podrobnejšem pregledu spletnih strani se z začetkom nogometa v Sedlecu pojavljata dve letnici. Na starejši klubski spletni strani je omenjeno leto ustanovitve 1925, medtem ko se na (neuradnem) grbu kluba pojavlja letnica 1947. Dileme ni znal razrešiti niti nihče od prisotnih klubskih sogovornikov.
Če začetek nogometne aktivnosti v kraju ostaja neznan, je nekaj več uporabnih informacij moč najti v povezavi z uspehi kluba. Le-ti so posredno povezani z nekdanjim režimom. Natančneje, s tistim, kar so si komunistični veljaki zamislili v svojih glavah in kar je posledično zaznamovalo življenja številnih (nedolžnih) ljudi. V obdobju komunizma so bili mnogi fantje poslani na mejo, kjer so svoje obvezno (dveletno) služenje vojaškega roka opravljali kot graničarji.
Stene vhoda v klubski objekt krasijo fotografije iz najlepših odbobij kluba.
Uspešna generacija igralcev Sedleca, ki si je leta 2010 priborila uvrstitev v 8. ligo. Slika: Sokol Sedlec.
Kar nekaj od njih se je med svojim začasnim službovanjem odločalo za igranje nogometa za katerega od klubov, ki so bili takrat na »dosegu rok«. Leta, ko so za Sedlec nastopale generacije mladih vojakov, veljajo za najuspešnejše klubsko obdobje. Sedlec je takrat nastopal v najvišji ligi okrožja (danes 8. liga), kjer se je boril celo za uvrstitev na regionalni nivo. A jim igranja na višjem nivoju naposled ne uspe izboriti.
Po prihodu demokracije in odhodu vojakov z meje, je sledil rezultatski padec, ki klub pahne v najnižjo ligo. Sledi poldrugo desetletje igranja na najnižjem nivoju. Klub v tem obdobju večino sezon zaključi na ali pri dnu lestvice. K negativnim rezultatom je veliko »pripomoglo« tudi slabo igrišče z zastarelimi garderobami. Zaradi navedenega je Sedlec postal vse prej kot priljubljena destinacija igranja tekem za ostale klube. Za nameček so slabi pogoji močno oteževali prihode novih igralcev.
Pred slabima dvema desetletjema so se stvari na infrastrukturnem področju vendarle pričele premikati na bolje. Občinski svet je uspel s projektom postavitve centra za mladino vključno s športnim parkom. V prvi fazi je bil postavljeno / zgrajeno novo nogometno igrišče, leta 2009 je sledila še izgradnja objekta z garderobami. Celoten projekt je bil financiran s sredstvi evropskega fonda za regionalni razvoj ter Južnomoravske regije.
V Sedlecu se lahko pohvalijo s prvoligaškim travnikom.
Sočasno z izgradnjo novega igrišča je prišlo tudi obdobje novega rezultatskega preporoda Sedleca. Na prelomu prvega desetletja tega tisočletja jim v zgolj dveh sezonah uspe preboj iz najnižje (10.) lige v elitno ligo okrožja (8. liga). V sezoni 2022/23 je prišlo v okrožju do reorganizacije tekmovanja. Po nekaj sezonah se je lokalna nogometna zveza odločila znova postaviti sistem z najnižjo, deseto ligo. Sedlec je takrat nastopal v 9. ligi, kjer je na koncu zasedel 6. mesto. Kar pa ni zadostovalo za nadaljevanje igranja na tem nivoju. Iz treh devetoligaških skupin sta nastali dve skupini desetoligašev ter ena skupina devetoligašev. Kar pomeni, da se je dve tretjini klubov po koncu sezone moralo preseliti v najnižjo ligo.
Po besedah trenerja Koryčaneka je do združitve s sosedi iz Hlohovca prišlo iz več razlogov. Eden od teh je bil povezan z manjšim številom igralcev, ki so se pojavljali na treningih vsake od
ekip. Hkrati so z združitvijo želeli okrepiti tudi A ekipo Hlohovca. Kar nekaj (boljših) igralcev iz Sedleca se je pred preteklo sezono preselilo v Hlohovec, kjer nastopajo za prvo ekipo. S tem jim je uspelo zadržati igralce v skupni sredini (v nasprotnem bi obstajala verjetnost, da bi si ambicioznejši igralci Sedleca poiskali drug klub). Hkrati igranje v Sedlecu služi mlajšim igralcem za nabiranje izkušenj preden prevzamejo glavne vloge v svojem matičnem klubu. Tako imata oba kluba kar nekaj igralcev na dvojni registraciji. V kolikor kluba ne igrata tekme na isti dan, imajo možnost nastopa za obe moštvi.
Infrastruktura
Vsakdo, ki obišče Sedlec, se lahko na lastne oči prepriča v razliko med nekdanjim ter novejšim nogometnim objektom. Obe igrišči namreč ležita na južnem robu kraja, drugo ob drugem. Kot bi lokalni veljaki hoteli še dodatno (ponosno) izpostaviti nedavno postavljen objekt. Staro igrišče se razprostira za vrati novejšega. Vključno z (nekdanjim) klubskim objektom, ki ga od igrišča loči vaška cesta. Če so stare garderobe danes nepristopne, toalete še vedno služijo svojemu namenu. Le da obiskovalcem prijetnega bistroja z veliko vrtno teraso, ki se nahaja na drugi strani objekta.
Ob vstopu v ograjen predel novega igrišča se nahaja informativna tabla o sredstvih, ki so bila investirana v celoten športni park. Ob nogometnem igrišču je bila namreč postavljena tudi krajša tekaška steza ter nedavno še igrišče rokometnih dimenzij z umetno (travnato) podlago. Mnogim, ki jih pot pripelje v Sedlec (domačih turistov na kolesih je v teh dneh kar nekaj), v oči pade nogometni travnik. Brez dvoma si travnata podlaga zasluži posebno omembo. Amaterskim igralcem iz Sedleca njihov zeleni »tepih« te dni lahko zavida vsaj polovica naših prvoligašev. Pogoj za vzdrževanje
V sklopu nogometnega igrišča je bila postavljena tudi krajša atletska steza.
Nedavno je nogometni park pridobil tudi manjše igrišče z umetno podlago.
zelenice na visokem nivoju je tudi vgrajen namakalni sistem. Da je bilo igrišče zgrajeno res kvalitetno, se je dalo prepričati ravno v minulih dneh, ko so Češko zajele obilne padavine. Če precejšnji del starega igrišča zalila voda, je novo praktično ostalo nedotaknjeno. In to navkljub potoku, ki teče vzporedno z igriščem le nekaj metrov stran.
Za razliko od večine igrišč v najnižjih ligah, premoreta rezervni klopi v Sedlecu precej udobja.
Tekme v Sedlecu spremlja tudi premični digitalni semafor.
Vzdolž igrišča je postavljena (za ta nivo tekmovanja redko videna) manjša pokrita tribuna s 64-imi sedeži. Klub v času tekem ob tribuno namesti večji digitalni semafor. Nemara edina slabost igrišča je njegova lega v smeri vzhod – zahod.
Vhod v klubski objekt krasijo fotografije iz najuspešnejših klubskih obdobij. Nekaj več jih je iz 70-ih let. Po nekaj korakih nas hodnik pripelje v gostinski del objekta, ki v zadnjem času (vsaj tako se zdi) ni v uporabi. Na nasprotni strani hodnika se nahaja zelo prostorna garderoba domače ekipe.
Trener in igralski kader
Ker je kar nekaj igralcev registriranih tako za Sedlec kot za Hlohovec, se igralski kader iz tekme v tekmo precej razlikuje. Odvisno od termina igranja obeh ekip. Vselej pa ekipo vodi Antonin Koryčanek. Tako v Sedlecu kot v Hlohovcu, kjer je sicer predsednik kluba njegov oče. Koryčanek je pred osmimi leti prišel v Sedlec kot igralec. Ker klub takrat ni našel trenerja, se je že po pol leta odločil preizkusiti kot strokovni vodja ekipe. In pri tem vztrajal vse do danes.
Zahvaljujoč številni mlajši falangi, ki ima možnost igranja tekem tudi za Sedlec, ima trener na voljo igralski kader praktično treh generacij. Najmlajši Adam Koch bi bil z 18-imi pomladi lahko vnuk najstarejšemu soigralcu, 60-letnemu Lubošu Sladkemu. Omembo si zasluži tudi Radek Kadlec, ki že 28. sezono nosi dres Sedlec. Za svoj matični klub nastopa že od kategorije starejših dečkov. Navkljub zrelim letom je nepogrešljivi člen začetne enajsterice in hkrati zgled mlajši falangi soigralcev.
Antonin Koryčanek že osmo leto vodi ekipo Sedleca.
Radek Kadlec ima najdaljši staž med vsemi igralci Sedleca.
Klub v svojih vrstah premore tudi nekaj »eksotike«. Član Sedleca je namreč tudi 40-letni Mehičan Ramos Olivares, ki ga je na Češko pripeljala ljubezen. Za nameček je njegova lepša polovica sestra soigralca Jaroslava Šuldesa s katero sta se spoznala v Mehiki.
Prostorna garderoba domače ekipe.
Mlajše kategorije
Podobno, kot pri letnici ustanovitve kluba, primanjkuje informacij tudi o mlajših kategorijah, ki so v preteklosti nastopale za Sedlec. Zagotovo je od zadnje organizirane vadbe otrok v Sedlecu minilo že nekaj sezon. In nič ne kaže, da bi se v bližnji prihodnosti kaj spremenilo. Čeprav je v kraju tako osnovna šola kot vrtec. Bolj se zdi, da med odgovornimi v klubu ni pretirane volje vsaj poskusiti najmlajšim ponuditi nogometni trening in z njim povezano veselje do žoge. Za nameček ima klub odlične pogoje za vadbo.
Medijska pokritost in cilji kluba
Tudi svetovni splet razkriva bolj klavrno podobo vodenja kluba. Bolje napisano, prekriva. Na internetu namreč ni strani ali družbenega omrežja, kjer bi lahko zasledili kakšno aktualno novico / informacijo o klubu. Še vedno je dostopna starejša spletna klubska stran, ki je obsegala nekaj dogajanja v obdobju zadnjih uspehov kluba (2009-11) in aktualna stran, na kateri se je zadnja novica pojavila v začetku poletja. Klub ne premore niti Facebook strani, preko katere bi obveščal svoje privržence vsaj o prihajajočih tekmah in rezultatih odigranih srečanj.
Za črno piko na i zunanji podobi poskrbi pogled na javne oglasne deske v Sedlecu, kjer bi (prav tako) zaman iskali vsaj plakat z vabilom na tekmo.
Peščica klubov na najnižjem nivoju premore pokrito tribuno.
Glavna prioriteta kluba je tako vezana na nabiranje izkušenj mlajših igralcev, kar naj bi tudi v prihodnosti prvi ekipi Hlohovca zagotavljalo igranje na vsaj enakem nivoju (8. liga), kot je temu trenutno.
Združena ekipa Sokol Sedlec / Hlohovec B v jesenskem delu sezone 2024/25.
21. septembra, 2024
Sedlec (pri Mikulovu)
Južni del Južnomoravske regije je znan predvsem kot vinorodni okoliš. Gre za najtoplejši predel Češke. Ugodne vremenske razmere omogočajo pridelavo poznih zrelih sort grozdja, ki dajejo visoko kakovostna vina. Območje je hkrati zelo priljubljen cilj med češkimi turisti. Vinske poti in urejene kolesarske steze ponujajo ljubiteljem aktivnega oddiha nemalo možnosti za zapolnitev prostega časa. Kdor prisega na dobro kapljico in gurmansko razvajanje, ima možnost zaviti v eno od številnih restavracij in vinskih kleti. Za piko na i bogati turistični ponudbi v teh dneh skrbijo še številne prireditve povezane s trgatvijo.
Zgolj dva kilometra od meje z Avstrijo in na nadmorski višini 187 m n.m. se nahaja vas Sedlec. Ker je krajev z enakim imenom na Češkem kar nekaj, mu – za lažje lociranje – pogosto dodajajo tudi pripono z imenom bližnjega (večjega) mesta – Sedlec pri Mikulovu (Sedlec u Mikulova). Kar se tiče turistične ponudbe in z njo povezanih atrakcij, je vas v senci večjih okoliških mest (kot so Valtice, Lednice in Mikulov). Kljub temu tudi Sedlec s svojo bližnjo okolico ponuja možnosti za prijeten oddih.
Osrednji trg v Sedlecu z osnovno šolo ter vrtcem, cerkvijo svetega Vida in pred njo spomenikom osvoboditve.
Trgovina z osnovnimi živili je odprta šest dni v tednu.
Avtobusno postajališče se nahaja ob glavni cesti.
Nekaj korakov iz Sedleca se nahaja obnovljeno železniško postajališče.
Nemško ime kraja z 850 prebivalci je Voitelsbrunn. Sedanje ime Sedlec je v veljavi od konca 19. stoletja. Glede na obstoječe pisne vire naj bi nastanek vasi segal v polovico 11. stoletja. Lega na meji med Moravsko in Avstrijo je vasi prinašala tako ugodnosti kot nevarnost vdorov in plenjenj. Zaradi tega je bil verjetno Sedlec ustanovljen tudi kot obrambna točka pred nevarnostjo z vzhoda. Zgodovina kraja je povezana mdr. z rodbinami Dietrichsteinov in Lichtensteinov, ki so upravljali s tukajšnjim gospostvom.
V drugi polovici 17. stoletja je Sedlec po zaslugi žveplene mineralne vode pridobil sloves zdraviliškega kraja. Obdobje zdraviliškega razcveta se je pričelo leta 1669, ko je Ferdinand Dietrichstein kupil zapuščeno hišo z zdravilnim izvirom in na njenem mestu zgradil prvo zdraviliško stavbo. Dobro stoletje zatem je bila stavba porušena, Maxmilian Dietrichstein pa je na njenem mestu dal postaviti sodoben zdraviliški kompleks. Po drugi svetovni vojni je zdravilišče prenehalo delovati.
V nedanjem zdraviliškem objektu je danes sedež občine in gostilna.
Nekdanja graščina Panska sypka je danes preurejena v penzion z restavracijo in wellnessom.
Kraj svojo navezanost na vinogradništvo ne skriva niti v grbu. Na njem je na modri podlagi upodobljeno srebrno ralo obdano z dvema srebrnima vejama trte. Na vsaki od trt so po trije zlati grozdi.
Južni predel vasi se imenuje Sedlec – Kolonie in leži dobrih 300 metrov južno od Sedleca, ob glavni cesti Břeclav – Mikulov. Predel šteje nekaj družinskih hiš mlajšega datuma. Tako Sedlec kot njegova »kolonija« imata svoje avtobusno postajališče, na katerih med ponedeljkom in petkom ustavlja 13 parov avtobusov, ki povezujejo Mikulov z Valticami. Pogostejše so veze z vlakom. Kraj ima namreč tudi svoje železniško postajališče ob lokalni progi Znojmo – Břeclav, ki je bila pred šestimi leti deležna obnove. Istočasno je bilo obnovljeno tudi postajališče Sedlec. Ta je sicer večini prebivalcev Sedleca od rok, saj se nahaja precej bližje svoji »koloniji« kot centru vasi. 19 parov potniških vlakov ob delovnih dneh ter 12 parov ob koncih tedna in praznikih omogoča preko obmejne postaje Břeclav odlične mednarodne povezave v vse smeri (na zahod proti Pragi, na sever proti Ostravi in Varšavi, na vzhod proti Bratislavi in Budimpešti ter na jug proti Dunaju).
Gostinske ponudbe v Sedlecu ne manjka. Jedačo in pijačo si lahko privoščimo tudi v bistroju na sliki, ki premore velik vrt.
Podobno, kot v ostalih krajih južnega dela regije, se tudi v Sedlecu nahaja nekaj vinskih kleti, kjer so obiskovalcem ponujena degustacijska vina. Hkrati je kraj dovolj velik, da premore tako pošto, trgovino (odprto šest dni v tednu) kot tudi osnovno šolo in vrtec. In celo zasebno srednjo šolo, usmerjeno v grafično ter industrijsko oblikovanje. Zanimivo, da prva šola v Sedlecu sega v obdobje 70. let 17. stoletja. Na današnjem mestu pa je bila postavljena leta 1949 potem, ko je nemška vojska staro šolo ob odhodu požgala.
Na vzhodnem koncu vasi se nahaja zgradba (nekdanje) graščine, ki je bila leta 1966 proglašena za baročni kulturni spomenik izrednega pomena. Novi lastniki so stavbo preuredili in tako je danes v njej penzion s priznano restavracijo, wellnessom ter sobami v stilu podeželskega baroka.
Če bi odrasli obiskovalci morda bili v dilemi pri izbiri glavne zanimivosti Sedleca, bi otroci brez dvoma pritrdili, da je to živalski vrt. Le-ta se nahaja na jugozahodnem robu vasi. Odprt je bil v letu 2005 in se razprostira na treh hektarjih. Manjši živalski vrt ima svoja
vrata odprta vse dni v tednu. V njem je poleg nekaj eksotičnih vrst možno videti tudi domače živali. Hkrati svojo dejavnost usmerja tudi v izobraževanje osnovnošolcev in otrok v vrtcih.
Med Sedlecem in železniškim postajališčem se nahaja naravni rezervat Slanisko. Kot že ime pove prst tu vsebujejo nadpovprečne količine soli kar ima za posledico rast redkih in ogroženih rastlin. Zaradi obilnih padavin je v preteklih dneh travnike poplavilo.
Živalski vrt v Sedlecu je priljubljen cilj družin z otroki.
Če bi odrasli obiskovalci morda bili v dilemi pri izbiri glavne zanimivosti Sedleca, bi otroci brez dvoma pritrdili, da je to živalski vrt. Le-ta se nahaja na jugozahodnem robu vasi. Odprt je bil v letu 2005 in se razprostira na treh hektarjih. Manjši živalski vrt ima svoja vrata odprta vse dni v tednu. V njem je poleg nekaj eksotičnih vrst možno videti tudi domače živali. Hkrati svojo dejavnost usmerja tudi v izobraževanje osnovnošolcev in otrok v vrtcih.
Med Sedlecem in železniškim postajališčem se nahaja naravni rezervat Slanisko. Kot že ime pove prst tu vsebujejo nadpovprečne količine soli kar ima za posledico rast redkih in ogroženih rastlin. Zaradi obilnih padavin je v preteklih dneh travnike poplavilo.
Živalski vrt v Sedlecu je priljubljen cilj družin z otroki.
Prebivalci Sedleca so lahko ponosni na vzorno urejen športni park na južnem robu kraja, ki je bil postavljen ob nekdanjem nogometnem igrišču, ki ga danes za vadbo uporablja lokalno gasilsko društvo. Poleg novega in sodobnega nogometnega igrišča se v parku nahaja tudi atletska steza ter manjše igrišče rokometnih dimenzij z umetno podlago. Z modernim igriščem je lokalni nogometni klub Sokol Sedlec pridobil vrhunske pogoje za treniranje in igranje nogometnih tekem.
Vinogradništvo je v tem delu Moravske glavna kmetijska panoga.
Bližnja okolica
Okolica Sedleca ponuja nemalo možnosti za preživljanje prostega časa. Ljubiteljem kolesarstva in pohodništva so na voljo številne označene poti. Ena od teh vodi tudi na ribnikom Nesyt, ki se razlega vzhodno od Sedleca. S 300 ha vodne površine velja za največji ribnik v Južnomoravski regiji (ter osmi največji na Češkem). Njegova največja globina dosega 5,5 metra. Zaradi obilnih padavin v preteklih dneh ta hip premore še nekaj več od običajnih 4,7 milijona m³ vode. Območje je, skupaj s še štirimi okoliškimi ribniki, razglašeno za naravni rezervat.
Severno od 3,3 km dolgega ribnika vodi označena turistična pot ter kolesarska steza. Primarna naloga ribnika je vzreja rib. Hkrati služi tudi kot zatočišče številnim pticam. V okolici ribnika je nameščenih kar nekaj ornitoloških opazovalnic.
Tudi nekdanja počitniška rezidenca rodbine Dietrichsteinov se je pred kratkim dočakala obnove in vrnitve nekdanjega sijaja.
Številne vinske kleti vabijo turiste k obisku. Na sliki vhod v labirint podzemnih rovov pod rezidenco Portz, ki danes služijo za hrambo in degustacijo vin.
Opečni most je nekdaj vodil na Tihi otok. Po izsušitvi ribnika je izgubil svoj prvotni namen. Posledično je skozi desetletja povsem izginil v mulju in blatu. Nedavno se je dočakal obnove, ki mu je vrnila nekdanjo podobo.
Zahodno od Sedleca je vredno obiskati tudi nekaj manjši ribnik, imenovan Novy. V prvi polovici 17. stoletja je imel ribnik svoj otok, do njega pa je bil postavljen 100 metrov dolg opečni most s 15-imi loki. Kardinal Dietrichstein je dal na njem postaviti lovsko kočoPortz, obdano z vrtom. Vzhodno od koče je bil postavljen manjši pristan z ladjicami, ki je plemstvu služil za izlete po ribniku. Leta 1672 so bile semkaj pripeljane celo beneške gondole v čast cesarju Leopoldu I., ki je skupaj s ženo cesarico Margareto Terezijo tedaj obiskal otok. Vse do 19. stoletja je po sredini ribnika potekala meja med Moravsko in Spodnjo Avstrijo. Most na otok je bil takrat del avstrijskega ozemlja. Meja se je nato premaknila na južni rob ribnika. Sredi 19. stoletja je bil ribnik izsušen za potrebe izgradnje železnice. Posledično je plemstvo izgubilo zanimanje za svoj objekt na nekdanjem otoku. V 50-ih letih prejšnjega stoletja so severni predel nekdanjega ribnika ponovno zapolnili z vodo (od tod današnje ime ribnika – Novy). Z izsušitvijo je zidani most izgubil svoj prvotni namen. Zob časa je opravil svoje in premostitveni objekt je sčasoma povsem prekril mulj. Viden je ostal zgolj njegov najvišji – srednji – del. Na srečo so most v okviru avstrijsko – češkega projekta pred štirimi leti obnovili in mu vrnili njegovo prvotno podobo.
Zahodno od Sedleca je vredno obiskati tudi nekaj manjši ribnik, imenovan Novy. V prvi polovici 17. stoletja je imel ribnik svoj otok, do njega pa je bil postavljen 100 metrov dolg opečni most s 15-imi loki. Kardinal Dietrichstein je dal na njem postaviti lovsko kočoPortz, obdano z vrtom. Vzhodno od koče je bil postavljen manjši pristan z ladjicami, ki je plemstvu služil za izlete po ribniku. Leta 1672 so bile semkaj pripeljane celo beneške gondole v čast cesarju Leopoldu I., ki je skupaj s ženo cesarico Margareto Terezijo tedaj obiskal otok. Vse do 19. stoletja je po sredini ribnika potekala meja med Moravsko in Spodnjo Avstrijo. Most na otok je bil takrat del avstrijskega ozemlja. Meja se je nato premaknila na južni rob ribnika. Sredi 19. stoletja je bil ribnik izsušen za potrebe izgradnje železnice. Posledično je plemstvo izgubilo zanimanje za svoj objekt na nekdanjem otoku. V 50-ih letih prejšnjega stoletja so severni predel
V lepih dneh so podeželske ceste polne kolesarjev.
O blagi klimi v tem delu Češke priča tudi ne tako redek pogled na figovce.
nekdanjega ribnika ponovno zapolnili z vodo (od tod današnje ime ribnika – Novy). Z izsušitvijo je zidani most izgubil svoj prvotni namen. Zob časa je opravil svoje in premostitveni objekt je sčasoma povsem prekril mulj. Viden je ostal zgolj njegov najvišji – srednji – del. Na srečo so most v okviru avstrijsko – češkega projekta pred štirimi leti obnovili in mu vrnili njegovo prvotno podobo.
Na meji z Avstrijo se razteza območje, imenovano Skalky. Stepi podobna pokrajina je domovanje nekaterih ogroženih vrst rastlin in živali.
Ribnik Novy z rezidenco Portz na njegovem polotoku in mestom Mikulov na desni strani slike.
Ponudbo vina lahko najdemo praktično na vsakem koraku.
Pogled na ribnik Nesyt.
Ob bregovih Nesyta je postavljenih nekaj ptičjih opazovalnic.
Sedlec leži ob zahodnem bregu ribnika Nesyt.
Z nepristopnostjo območja v obdobju komunizma je tudi nekdanja lovska počitniška koča sčasoma izgubila svoj sijaj. Beneševi dekreti (imenovani po prvem svobodno izvoljenem predsedniku Češkoslovaške po drugi svetovni vojni Edvardu Benešu), ki so po vojni na ozemlju Češkoslovaške prepovedovali vrnitev lastnine vsem, ki so bili povezani z nacistično Nemčijo, so se dotaknili tudi območja nekdanjega Tihega otoka (danes polotoka ribnika Novy). Po štirih desetletjih komunističnega totalitarizma (1948-89) je Češka znova zakorakala v svobodo. Po nastopu demokracije je območje ob meji z Avstrijo znova lahko pozdravilo obiskovalce. Ker so Beneševi dekreti ostali v veljavi tudi po spremembi režima (in so veljavi še danes), pri potomcih nekdanjih lastnikov lovske rezidence pa so bile potrjene povezave z nacizmom, je bilo območje predano v roke mestu Mikulov. To je pred leti lastnino prodal in skupaj z novim
lastnikom poskrbel za obnovo, ki je objektu vrnila nekdanji lesk. Zasebni lastnik je v bližini uredil tudi manjšo okrepčevalnico, kjer se v teh dneh radi ustavljajo predvsem številni kolesarji.
Z nepristopnostjo območja v obdobju komunizma je tudi nekdanja lovska počitniška koča sčasoma izgubila svoj sijaj. Beneševi dekreti (imenovani po prvem svobodno izvoljenem predsedniku Češkoslovaške po drugi svetovni vojni Edvardu Benešu), ki so po vojni na ozemlju Češkoslovaške prepovedovali vrnitev lastnine vsem, ki so bili povezani z nacistično Nemčijo, so se dotaknili tudi območja nekdanjega Tihega otoka (danes polotoka ribnika Novy). Po štirih desetletjih komunističnega totalitarizma (1948-89) je Češka znova zakorakala v svobodo. Po nastopu demokracije je območje ob meji z Avstrijo znova lahko pozdravilo obiskovalce. Ker so Beneševi dekreti ostali v veljavi tudi po spremembi režima (in so veljavi še danes), pri potomcih nekdanjih lastnikov lovske rezidence pa so bile potrjene povezave z nacizmom, je bilo območje predano v roke mestu Mikulov. To je pred leti lastnino prodal in skupaj z novim lastnikom poskrbel za obnovo, ki je objektu vrnila nekdanji lesk. Zasebni lastnik je v bližini uredil tudi manjšo okrepčevalnico, kjer se v teh dneh radi ustavljajo predvsem številni kolesarji.
Južno od Sedleca, tik pred mejo z Avstrijo, se raztezajo travniki, podobni stepam. Na njih lahko najdemo redke in ogrožene vrste rastlin ter živali.
21. septembra, 2024
SK Ketkovice
Pot v Južnomoravski regiji pričenjamo v Ketkovicah, točneje v okrožje Brno podeželje (Brno venkov). Okrožje v krogu zajema okolico Brna, a ne vključuje predelov moravske metropole.
Na njegovem skrajnem zahodu ležijo Ketkovice. Lepo urejena vas z dobrimi 600 prebivalci premore svojo restavracijo, dve trgovini, elitno sosesko, vrtec ter (nižjo) stopnjo osnovne šole.
Na nogometni dogodek je mimoidoče vabil (zanimiv) plakat na oglasni deski v središču vasi. Pot po stranski ulici mimo šole na rob vasi do nogometnega igrišča najdemo tudi s pomočjo smerokazov.
Nogomet si je v Ketkovicah pridobil priljubljenost že leta pred uradno ustanovitvijo kluba. Številni mladi so takrat zahajali na igrišče »U traktorky« (ki je ime dobilo po bližnji delavnici, kjer so se takrat ukvarjali s popravili traktorjev). Žal pa so svoje pridobljeno znanje morali vknjižiti na igriščih klubov iz okoliških vasi. S tem se ni želel sprijazniti eden izmed domačih nogometnih zanesenjakov, ki leta 1967 v okviru vaškega Sokola ustanovi nogometni klub. Začetek organiziranega nogometa v Ketkovicah je tako povezan z ekipo šolskih otrok, ki prvi dve leti igra prijateljske tekme ter se udeleži nekaj
turnirjev. Nakar se leta 1969 z 20 registriranimi igralci prvič prijavi v ligaško tekmovanje. Po dveh sezonah se večina otrok odloči nadaljevati z igranjem nogometa v okoliških klubih. Zaradi premajhnega števila igralcev se v Ketkovicah odločijo ne prijaviti ekipe za novo tekmovalno sezono. S tem se po štirih letih nogometne aktivnosti zaključi prva etapa nogometa v vasi.
Obdobje brez nogometnih emocij so končali domači entuziasti, ki jim po treh letih znova uspe vrniti nogometno dogajanje v ta del Moravske. Leta 1974 tako prvič v tekmovanju nastopi članska ekipa. Ob koncu istega leta sledi tudi obnova igrišča ter garderob. 79-ega se ekipi uspe uvrstiti ligo višje, hkrati pa v tekmovanje prijavijo tudi mladinsko ekipo. Le-ta se po dveh sezonah »preobrazi« v člansko B ekipo.
Za najuspešnejši članski sezoni veljata 83/84 in 85/86, ko Ketkovicam uspe okusiti tekmovanje v najvišji ligi okrožja. Nasploh veljajo 80. leta za najlepše klubsko obdobje. Članskemu uspehu je takrat dodala piko na i še selekcija starejših dečkov, ki v sezoni 86/87 prav tako nastopi v elitni ligi okrožja. V sredini 90-ih klub predstavi nov grb z zanimivim motivom.
90. leta in prvo desetletje tega tisočletja minevata ob nastopanju v drugi in tretji okrožni ligi. Velika pridobitev za klub oz. igrišče je izgradnja namakalnega sistema leta 2012.
V novejšem obdobju je šla nogometna krivulja vse bolj navzdol – rezultatskih uspehov ni bilo, igralcev je bilo vse manj, misel na 80-a leta pa je pri večini lokalnih ljubiteljev nogometa vzbujal le še nostalgijo po starih dobrih časih. Po pol stoletja tako nogometna usoda na že znan način poseže v klubsko dogajanje. Spomladi 2018 sledi zadnji nastop članske ekipe.
Nogometni utrip se na ta del Moravske znova vrne z lansko sezono. Največ zaslug za prekinitev štiriletnega nogometnega mrtvila ima bivši nogometaš Martin Rybniček, ki mu je uspelo klubsko blagajno zapolniti tudi z nekaj sponzorskega denarja. A bolj kot rezultati in uvrstitev – Ketkovice so lansko sezono v eni od dveh skupin končale na zadnjem mestu – je bilo za vse najpomembneje, da se je klub znova vrnil na nogometni zemljevid.
Ekipa je pred to sezono doživela kar nekaj sprememb. Rybniček, ki si je nadel naziv managerja kluba, ne skriva (ambicioznih) ciljev v bližnji prihodnosti. Letošnji so vezani na uvrstitev ligo višje, v nekaj letih pa izzvati najboljše klube iz okrožja (s čimer bi dosegli uspehe svojih predhodnikov iz 80-ih let). Nekaj manj odločnosti je bilo čutiti iz odgovora glede formiranja katere izmed mlajših kategorij.
Kar se članske ekipe tiče, ima njegov optimizem kar trdno podlago. Pred sezono se je namreč v matični klub vrnilo pet igralcev, ki so pred tem nastopali za bližnjega regijskega prvoligaša (pet nivojev višji rang tekmovanja). Štirje od njih so si bili pred petimi leti primorani poiskati nov klub, po tem, ko so Ketkovice zaključile s tekmovanjem. Peti, Štepan Rajsigl, velja za glavnega aduta Ketkovic. V mlajših kategorijah je nastopal za ekipi Brna (takrat članski prvoligaš) in Lišen-a (članski drugoligaš). Pred sobotno tekmo je za Ketkovice v osmih tekmah dosegel 14 zadetkov. Prvi golgeter lige je pred dvema tednoma staknil poškodbo, tako da je bil zadnjo tekmo primoran izpustiti. Vrnitev vseh petih igralcev v Ketkovice je poskrbela za še eno zanimivost – kar polovico registriranih igralcev je namreč pristnih domačinov.
Prihod peterice nogometašev je Ketkovice v letošnji sezoni izstrelil v boj za vrh lestvice.
Določena okrožja na Češkem se odločajo tudi za organizacijo svojega pokalnega tekmovanja. Vanj se lahko prijavijo ekipe, ki nastopajo znotraj okrožnih lig (se pravi, od prve do tretje okrožne lige oz. po državnem rangu osmo-, deveto- in desetoligaši). Na brnenski periferiji tamkajšnja okrožna zveza tako vsako leto organizira pokalno tekmovanje na najnižji ravni. Vanj so se letos prijavile tudi Ketkovice. V predkrogu jim je uspelo izločiti okrožnega drugoligaša. V prvem krogu jim je nato žreb določil branilca pokalne lovorike iz prve lige, ki pa se je izkazal za pretrd oreh. Klub je sicer kar »viden« na medmrežju. Ima svojo spletno stran (ki sicer ni več aktualizirana). Na njej je mdr. zelo podrobno opisanih prvih 20 let zgodovine nogometa. Aktualno obveščanje o tekmah in rezultatih pa je moč spremljati na Facebooku.
prijavile tudi Ketkovice. V predkrogu jim je uspelo izločiti okrožnega drugoligaša. V prvem krogu jim je nato žreb določil branilca pokalne lovorike iz prve lige, ki pa se je izkazal za pretrd oreh. Klub je sicer kar »viden« na medmrežju. Ima svojo spletno stran (ki sicer ni več aktualizirana). Na njej je mdr. zelo podrobno opisanih prvih 20 let zgodovine nogometa. Aktualno obveščanje o tekmah in rezultatih pa je moč spremljati na Facebooku.
Zadnji konec tedna so Ketkovice v 11. krogu gostile zadnjeuvrščeno ekipo iz 15 km oddaljenih Budkovic. Po lanski razvrstitvi ekip v dve skupini je letos prišlo do združitve v enotno ligo. Prvotno je bilo v tekmovanje prijavljenih 16 klubov, a sta medtem dve moštvi izstopili iz lige. V višjo ligo se uvrstita prva dva kluba.
Ravno v teh dneh je bil Ketkovicam na konto dodeljen še en poraz. Disciplinski sodnik jim ga je prisodil za zeleno mizo, potem ko se pred tremi tedni zaradi bolezni med igralci niso pojavili na enem izmed gostovanj. A tudi ta »dodatek« ni imel vpliva na vlogo izrazitega favorita v sobotnem dvoboju.
Ob prihodu k igrišču najprej preseneti pogled na vrhunsko pripravljeno zelenico. Nasploh je v zadnjih letih na Češkem zaznati napredek kar se tiče travnatih površin tudi na najnižjem nivoju tekmovanja. Sicer je res, da se pod travno rušo mnogokrat »skriva« neraven teren. Tovrstna izboljšava za mnoge vaške klube predstavlja (pre)velik finančni zalogaj. Težav glede igralne površine pa zagotovo nimajo v Ketkovicah. Vsekakor kapo dol domačinom za zgledno urejeno igrišče, ki se ga ne bi sramoval niti marsikateri višjeligaš.
Poleg odlično pripravljenega terena pozornost nase pritegne odojek, ki je tokrat na glavnem klubskem meniju zamenjal standardne klobase. Nižjeligaški klubi na Češkem se pogosto odločajo zaključiti zadnjo tekmo v letu z odojkom in posledično daljšim druženjem s svojimi privrženci po tekmi. Sicer Ketkovice pred zaključkom jesenskega dela čaka še ena domača tekma, a so se ob napovedi lepega vremena in posledično pričakovanega večjega obiska klubski prostovoljci odločili za pujsa že dva tedna prej.
Tudi nadaljevanje prvega polčasa ni postreglo z razliko kakršno bi pričakovali glede na uvrstitev na lestvici. Če je najmlajšim na otroškem igrišču čas ob igri mineval prijetno, je njihovim staršem igra domačih ljubljencev povzročala vse več nejevolje. Modro črni so se vse pogosteje zapletali pri organizaciji napadov, manjkalo je ideje, vse preveč je bilo želje po individualnih rešitvah, ki so ob izgubljenih žogah le povečevale nervozo pri igralcih in posledično pritisk na sodnika. Gostje na drugi strani so igrali pametno, v mejah svojih zmožnostih in sčasoma postajali pogumnejši v napadalnih akcijah. Domača brata Matoušek (Šimon s št. 13 in že omenjeni Daniel) sta kar pogostokrat izgubljala duele z izkušenimi gostujočimi igralci. Po enem izmed izgubljenih dvobojev so si gostje v 20. minuti priigrali celo najlepšo priložnost do tedaj, ko je po akciji iz oči v oči domači čuvaj mreže Kristian Vicha (sicer eden od petih okrepitev, ki so se Ketkovicam pridružili pred sezono) z odličnim posredovanjem preprečil veselje gostov (na sliki spodaj levo).
Še najbolj je s svojo košarkarsko postavo na zelenici izstopal Jan Kalab (#10). Sicer obrambni igralec je kraljeval v zračnih dvobojih po celem igrišču. Ob prekinitvah se je pogosto podal tudi v gostujoči kazenski prostor, kjer je ob kotih po uigrani akciji žogo pred prvo vratnico večkrat podaljšal v kazenski prostor.
Ne le na nebu, tudi nad domačo klopjo so se vse bolj zgrinjali oblaki. Vrag je počasi vzel šalo in posledično je bila domača klop primorana na ogrevanje poslati svojega glavnega zvezdnika, od poškodbe še ne povsem zaceljenega Štepana Rajsigla (na levi zgornji sliki). Za svojo vztrajnost je bil na koncu vendarle poplačan tudi Budin, ki je po predložku z desne strani v padcu z glavo tudi z nekaj sreče uspel spraviti v gostujočo mrežo (levo na srednji sliki). Ob glasnem aplavzu domačih privržencev je svoj zadetek eden od številnih Ketkovčanov v moštvu proslavil ležeč na zelenici. Kmalu po doseženem zadetku ga je zamenjal Rajsigl.
21. oktobra, 2023