Kategorija: Zlinska

TJ Sokol Sehradice
Tudi mlajši privrženci nogometnega kluba Sokol iz Sehradic se še dobro spominjajo prvenstvenih tekem v drugi najvišji regijski ligi. Osip igralcev je privedel do združitve članskega moštvo z enim izmed sosednjih klubov. Kljub ne najlepšim časom za sehradiški nogomet klubski delavci še naprej odgovorno skrbijo za svoj lokalni klub. Kar se med drugim odraža na lepo urejeni infrastrukturi ter obeh selekcijah cicibanov. Z mlajšimi kategorijami so povezani tudi cilji kluba v prihodnosti.
Če so Sehradice še pred devetimi leti nastopale v drugi regijski ligi (danes šesti državni) in v zgolj šestih naslednjih sezonah pristale v najnižji ligi, to nikakor ni zmotilo odgovornih v klubu, da bi odvrgli rokavice ter prepustili klub na milost in nemilost okoliščinam. Kajpak gre tudi v tem primeru za osebe, ki so z nogometom v Sehradicah tako ali drugače povezane večji del svojih življenj. Kot denimo Roman Heinz, eden od petih članov upravnega odbora, ki že 25 let opravlja funkcijo tajnika kluba. Hkrati je pustil pečat v klubu tudi kot aktivni igralec, saj je 15 let nosil vratarski dres kluba.
Nogometno igrišče v Sehradicah se nahaja na skrajnem vzhodnem robu vasi.
Osip igralcev ter posledično težave s sestavo članskega moštva, so pred dvema letoma odgovorne v Sehradicah prisilile, da poiščejo pomoč pri klubu iz sosednje vasi Slopne. Ker so vodilni v obeh klubih v dobrih prijateljskih odnosih, ni bilo težko najti rešitev za nastalo situacijo z združitvijo članske ekipe z B moštvom Slopne-ga. Drugo leto zapored tako ekipa nastopa v skupini B okrožja Zlin pod imenom Sehradice / Slopne B. V aktualni sezoni moštvo dva kroga pred koncem prvenstva zaseda šesto mesto med skupno enajstimi moštvi. 25 osvojenih točk za
sedem zmag in štiri remije ter pozitivna razlika v zadetkih v klub prinašajo zadovoljstvo. Moštvo ima pred zadnjima dvema tekmama še nekaj teoretičnih možnosti, da prvenstvo zaključi stopničko višje. Bolj realen se zdi boj za ohranitev trenutne uvrstitve, saj jim za vrat nevarno dihata dve moštvi.
Za večje zadovoljstvo v klubu so poskrbeli rezultati v spomladanskem delu prvenstva. Po klavrni jeseni in zgolj devetih osvojenih točkah, je člansko moštvo v nadaljevanju prvenstva prikazalo povsem drug obraz. Čeprav ekipa v zimskem obdobju ni doživela sprememb, je zanjo s pomladjo nastopilo rezultatsko zelo uspešno obdobje. Roman Heinz vidi enega od temeljev uspešnih nastopov tudi v boljši medsebojni komunikaciji. Zgolj en poraz v nadaljevanju sezone je pripomogel tudi k pogostejšemu veselju na tribuni, kjer se vsako tekmo zberejo zvesti člani fan kluba (večinoma igralci klubskih mlajših selekcij), ki z glasnim
Roman Heinz velja za sinonim pripadnosti klubu. Za Sehradice je nastopal kot vratar, zadnjih 25 let pa v klubu opravlja funkcijo tajnika.
vzpodbujanjem ter tu in tam kakšnim pirotehničnim vložkom skrbijo za popestritev nogometnega dogajanja.
Slab prvi del sezone je nakazala že uvodna tekma, ko so Sehradice na domačem igrišču doživele nasploh najvišji poraz (0:6) v dosedanjem delu prvenstva proti trenutno prvouvrščeni ekipi. Za nameček so zaradi premajhnega števila izpustili še naslednjo – prvo gostujočo – tekmo, ki so jo posledično izgubili 0:3 za zeleno mizo. Nasprotno so najvišjo zmago dosegli pred dobrim mesecem dni, ko so se na domačem igrišču s 7:0 znesli nad zadnjeuvrščenim moštvom.
Združitev članskega moštva Sehradic z B ekipo Slopnega (čigar prva ekipa nastopa v osmi ligi) ni prinesla sprememb v vodstvu kluba. Kar ob podobnih primerih ni vedno samoumevno. Za klub je bilo najpomembneje, da moštvo tudi po združitvi igra svoje domače prvenstvene tekme v Sehradicah. Prijateljski odnos med odgovornimi v obeh klubih pripomore tudi k sodelovanju na ostalih področjih. Tako denimo treningi potekajo dvakrat tedensko na
Za idilično podobo nogometnega igrišča poskrbi tudi pogled na okoliško pokrajino z gozdovi in travniki oz. pašniki.
igrišču v Slopnem. Kjer imajo igralci na voljo tudi telovadnico, ki jo – predvsem v hladnejšem delu leta – uporabljajo tudi igralci mlajših selekcij Sehradic.
Navkljub dejstvu, da je klub še nedavno nazaj preživljal rezultatsko mnogo lepše obdobje, občina nadalje stoji klubu ob strani. Roman Heinz ob tem prizna, da bi klub brez finančne pomoči vaškega urada bržkone ne obstajal več. Temu pritrjuje tudi pogled na zgledno urejeno infrastrukturo, ki jo za svoje treninge in tekme uporabljajo nogometaši. Čeprav vaškega župana zaradi številnih obveznosti ne bomo srečali ob igrišču v Sehradicah, se vodilni vaški oblastniki zavedajo širšega pomena nogometa za svoj kraj. Nenazadnje, ta je z uspehi skozi zgodovino prispeval tudi k ugledu vasi ter mnogim fantom in dekletom iz Sehradic in bližnjih vasi omogočil zapolnitev prostega časa.
Za vrati na južni strani igrišča se nahaja manjše kopališče in za njim večnamensko igrišče z umetno podlago, ki ga obe mladi selekciji kluba pogosto koristita za svoje treninge.
Poleg javnega prispevka manjši delež v klubsko blagajno prinesejo še donacije (za delo z mladimi) in sponzorji, nezanemarljiv pa ni niti finančni doprinos klubskega bifeja, ki je odprt v času tekem. Tovrstna sredstva klubu pomagajo pri nakupu dresov, žog in ostale opreme.
Čeprav lokalna nogometna zveza redno organizira tudi pokalno tekmovanje znotraj okrožja, se odgovorni v Sehradicah za prijavo vanj ne odločajo. Svojo odločitev utemeljujejo z dejstvom, da se pokalne
V spodnjih prostorih nedavno obnovljenega sokolskega doma ob igrišču ima klub moderne garderobe, medtem ko ima v zgornjem nadstropju na voljo manjšo telovadnico za treninge (predvsem) v zimskem času.
tekme igrajo med tednom, ko je igralcem pomembneje čas preživljati z družinami oz. po svojih željah.
Pogled vodilnih klubskih mož je usmerjen tudi že v prihodnje poletje, ko nameravajo svoj tradicionalni vsakoletni memorialni turnir v čast Stanislavu Kuželi (nekdanjemu igralcu Sehradic, ki je tragično preminul v 70-ih letih prejšnjega stoletja) posvetiti praznovanju 80-obletnice ustanovitve kluba. Častitljiv dogodek želijo obogatiti z zanimivo tekmo s katerim od veteranskih moštev nekdanjih znanih nogometašev in nato praznovanje zaključiti s slavnostno večerjo ob živi glasbi.
Za odlično vzdušje na tekmah redno skrbi organizirana navijaška skupina. Povečini gre za mlade nogometaše Sehradic iz vrst obeh selekcij cicibanov, ki glasno navijanje z roba tribune vsako tekmo popestrijo tudi s pirotehniko.
Verjetno so ravno pogosta napredovanja in izpadi Sehradic iz različnih lig botrovali, da se skozi določeno obdobje proti kateremu izmed bližnjih klubov ni razvilo večje rivalstvo. Poleg nedavnega igranja na regijskem nivoju so v Sehradicah ponosni tudi na nekatere nogometaše, ki so po nastopanju za mlajše
Manjša telovadnica v sokolskem domu pride še kako prav za aktivno vadbo nadebudnih nogometašev v času slabega vremena.
klubske selekcije svojo kariero pripeljali še na mnogo višjo raven. Izpostaviti velja Ladislava Vaňo in Vaclava Žačka starejšega. Oba sta pustila viden pečat z nastopanjem za drugoligaški moštvi Slušovice (prvi) in Vitkovice.
Med obujanjem spominov na zadnje uspešno obdobje se pri navijačih Sehradic zagotovo pojavi ime Petra Kupke. Ta je po zaslugi Romana Heinza pri svojih 35-ih letih oblekel vratarski dres Sehradic za kateri je branil dve sezoni (2013-15) v tretji regijski ligi, potem ko je imel za seboj profesionalno kariero v kateri je mdr. nastopal za moštva Pardubic, Hradca Kralove, Zlina ter belgijskega drugoligaša FC Brusel.
Če so rezultatski uspehi kluba (trenutno) vezani na preteklost, pa lahko današnji pogled na del tribune v času domačih tekem vzbudi vsaj nekaj zavidanja pri mnogih višjeligaških klubih. Sehradice se namreč lahko pohvalijo z zvesto navijaško skupino oz. fan klubom, ki svoje ljubljence glasno bodri na vseh domačih tekmah. Skupino sestavlja približno petnajsterica otrok od katerih jih kar nekaj nastopa za obe mlajši klubski kategoriji. K odličnemu vzdušju pripomore tudi pogosta uporaba pirotehničnih sredstev, kar še dodatno pripomore k redko videni kulisi ob desetoligaških igriščih.
Sehradice se uvrščajo med redke klube v deseti ligi, kjer imajo gledalci možnost spremljanja tekem s pokrite tribune. Ta je postavljena na terenu nad igriščem in omogoča brezhiben pogled na igrišče.
Zgodovina in uspehi kluba
Prvi zametki organiziranega športa v Sehradicah segajo v dvajseta leta prejšnjega stoletja. Natančneje, v leto 1923, ko so v vaški osnovni šoli uvedli dve uri obvezne športne vzgoje. Od leta 1934 do 1948 je v vasi delovala enota telovadnega društva Orel. Leta 1948 se njegova aktivnost preneha.
Kot v veliki večini vasi, tudi v Sehradicah pripada nogometu status najpriljubljenejšega športa tako med mladimi kot starejšimi. Zametki žogobrcarske aktivnoti v kraju segajo v trideseta leta, medtem ko se za uradno ustanovitev kluba šteje leto 1947.
Klub doživi prvi rezultatski vrhunec v obdobju ob koncu 50-ih in začetku 60-ih let, ko mu uspe preboj v regijsko ligo (takrat še t.i. ligo župe). V svojem obdobju so Sehradice doživele kar nekaj vzponov in padcev. Slednji so bili večinoma povezani z odhodi in posledično pomanjkanjem dovoljšjnega števila igralcev. Tako odgovorni v klubu kot igralci niti v najtežjih trenutkih niso dovolili, da bi klub ugasnil.
Člansko moštvo Sokol Sehradice iz leta 1991. Vir: TJ Sokol Sehradice
Zadnji rezultatski vzpon Sehradic se je postopno pričel v sredini prvega desetletja novega stoletja. Takrat je moštvo nastopalo v prvi ligi okrožja (danes osmi ligi). Širok igralski kader (klubski seznam je štel kar 36 igralcev) je leta 2010 omogočil ustanovitev B ekipe. Prvo moštvo je v sezoni 2012/13 opravičilo vlogo favorita in z lepim naskokom osvojilo naslov, k jih je popeljal na regijski nivo. Klubski uspeh je dopolnila tudi druga ekipa z uvrstitvijo iz tretje v drugo ligo okrožja.
Tretjo zaporedno sezono v najnižji regijski ligi prvo moštvo zaključi na tretjem mestu ene od treh
skupin. Ker sta prvi dve moštvi zavrnili napredovanje v višjo ligo, Sehradice pa so od vseh treh tretjeuvrščenih ekip kotirale najboljše, jim je regijske nogometna zveza ponudila možnost napredovanja v drugo (regionalno) ligo. Tovrstno ponudbo so v klubu sprva zavrnili. Vse dokler novica ni prišla na ušesa igralcem. Ti so hitro vzpostavili medsebojno komunikacijo in bili enotni v odločitvi, da želijo zaigrati na višjem nivoju. Kljub temu, da je zveza medtem že poslala ponudbo za napredovanje naslednjemu klubu, se je naposled našla rešitev, ki je Sehradicam v sezoni 2016/17 omogočila zaigrati v drugi regijski ligi (danes šesti ligi).
Modro beli so v njej nastopali vsega eno sezono. Po izpadu je sledilo redko videno obdobje »prostega pada«, ko je klub v petih sezonah izpadel štiri lige nižje. Kljub temu, da se določeni klubski veljaki niso strinjali s potrditvijo ponujenega napredovanja v drugo regijsko ligo, Roman Heinz danes te odločitve ne obžaluje. Z
Številni pokali v klubskih prostorih pričajo o bogati in uspešni zgodovini kluba. Na sliki pokal za naslov prvaka prve okrožne lige v sezoni 2012/13, ki je Sehradicam prinesel preboj na regijski nivo. Tudi zato velja pokal na sliki za eno najbolj cenjenih klubskih lovorik.
odstopom časa jo vrednoti kot pridobljeno izkušnjo, ki – niti v primeru drugačne odločitve – ne bi imela vpliv na nadaljnjo usodo kluba.
Zmagovito moštvo Sehradic iz sezone 2012/13 (na sliki) je tri sezone kasneje svoj uspeh nadgradila z uvrstitvijo v drugo regijsko ligo (danes šesto ligo). Vir: TJ Sokol Sehradice
Delna napoved temnejših časov se je nakazala z ukinitvijo B ekipe (sočasno, ko je A moštvo napredovalo v drugo regionalno ligo). Razloge zanjo gre iskati v prenehanju igranja nogometa oz. odhodu v okoliške klube tako zaradi starosti kot nezadovoljstva, ker se določenim igralcem ni uspelo prebiti v prvo moštvo.
V obdobju igranja v drugi in tretji regijski ligi so Sehradice nastopale tudi v regionalnem pokalnem tekmovanju, kjer niso zabeležile vidnejše uvrstitve. Sezona 2017/18 je zadnja, ko je člansko moštvo svoje prvenstvene tekme igralo proti regijskim nasprotnikom. Druga sezona v prvi okrožni ligi je na plano prinesla vse tegobe, ki so se kopičile v preteklih sezonah. Medsebojni spori, h katerim je še dodatno prispevala epidemija covida, so nakazovali razpad moštva. Čeprav zaradi prekinitve tekmovanja v sezoni 2019/20 nobeno od moštev ni napredovalo oz. izpadlo, so se v Sehradicah zaradi črnih oblakov, ki so se zgrnili nad klub, odločili
sami nadaljevati tekmovanje v drugi okrožni ligi. Za piko na i popolnega rezultatskega neuspeha sledi v sezoni 2021/22 še izpad v najnižjo ligo. Iz nje se jim resda uspe znova uvrstiti v deveto ligo. A zgolj za eno sezono.
Negotovost, ko so bili v klubu zadovoljni, da jim je sezono uspelo odigrati do konca, so želeli prekiniti s sodelovanjem z bližnjim (prijateljskim) klubom Slopne. Sosedje so namreč razpolagali s širšim igralskim kadrom. Posledično je večja konkurenca pri nekaterih igralcih povzročala nezadovoljstvo zaradi premajhne minutaže. Okoliščine so kluboma pomagale pri formiranju skupne članske ekipe, ki je pod imenom Sehradice / Slopne B prvič nastopila v sezoni 2024/25, ko prvenstvo v eni od dveh skupin konča na šestem mestu (od skupno 12-ih klubov).
Prvotno nogometno igrišče v Sehradicah se je nahajalo bližje središču vasi. Na mestu, kjer se danes nahaja nogometna površina, je bil pred tem travnik s senikom. Njegov lastnik je po koncu druge svetovne vojne zemljišče podaril telovadnemu društvu Orel. To je kasneje prešlo pod Sokole, zemljišče pa se je sčasoma preuredilo v igrišče. Kar je zaradi neravnega terena terjalo nemalo naporov. Ti so vključevali tudi premestitev struge potoka (ta je sprva tekel približni po sredini dolžine današnje lokacije igralne površine). V zgodnejšem klubskem obdobju je potok služil igralcem tudi za umivanje po tekmah oz. treningih. Na garderobe so morali igralci počakati do izgradnje sokolskega doma ob igrišču. Slednje se prve večje prenove dočaka leta 1962, sredi 80-ih let pa pridobi še plehnato pokrito tribuno, ki jo leta 2010 nadomesti današnja, na oko mnogo prijetnejša.
Infrastruktura
Brez dvoma bi ljubiteljem tradicionalnega nogometa ob prihodu k sehradiškemu igrišču zaigralo srce. Lepo vzdrževana zelenica, nad njo manjša pokrita tribuna s klopmi v dveh vrstah ter za piko na i idilična pokrajina, ki skrbi za popolno kuliso celotnega objekta. Ta se nahaja na obrobju in je za najbližje vaščane povsem nemoteč.
Po izgradnji igrišča, je bila struga manjšega potoka prestavljena ob vzhodni del igrišča. Za njim poteka makadamska cesta nad katero se dviga večji pašnik. Za vrati na južni strani igrišča se nahaja manjše kopališče na prostem ter za njim še večnamensko igrišče z umetno podlago, ki ga za svoje treninge pogosto koristita obe mlajši klubski kategoriji. Na tem mestu najdemo še parkirišče, ki pride prav tako igralcem kot obiskovalcem v času tekem.
Vsi objekti, ki jih klub uporablja za svoje aktivnosti, so postavljeni ob severnem robu igrišča. Največji med njimi je sokolski dom v katerem je manjša telovadnica (prav tako namenjena notranjim treningom otrok) ter ob njej prostor za sodnike, medtem ko se v njegovem pritličju oz. spodnjem prostoru (ki je sicer na istem nivoju, kot igrišče) nahajajo udobne in moderne garderobe. Tudi obnova
Nogometaši imajo na voljo moderne in prostorne garderobe.
notranjih prostorov sokolskega doma odraža zavedanje vaških veljakov o pomembnosti sodobnih prostorov, ki omogočajo tako članom kot otrokom dostojne pogoje za svojo aktivnost.
Kljub temu, da igralna površina nudi zelo dobre pogoje za igranje tekem, v klubu upajo, da se bo v bližnji prihodnosti v vaškem proračunu našel denar za vgradnjo namakalnega sistema, ki bi še dodatno pripomogel k vzdrževanju zelenice predvsem v poletnih dneh.
Ob sokolskem domu je postavljen preurejen kontejner s prodajnim okencem, kjer obiskovalci v času tekem lahko potešijo svojo žejo. Ob pogledu na igrišče že od daleč pade v oči večji (pokrit) oder. Napis na njem razkriva, da je namenjen vsakoletni glasbeni prireditvi, ki se ob koncu junija odvija v čast znanemu glasbenemu rodu iz Sehradic. Tradicionalni dogodek običajno privabi nekaj sto obiskovalcev, po njem pa klubske delavce čaka obilica dela, da travnati površini povrnejo svoj sijaj.
Prostor za vrati zapolnjujejo še mize s klopmi ter lepo urejen prostor s kotlom, ki v času tekem služi za pripravo t.i. (dimljenih) cigar (v tem delu Češke priljubljenih tanjših in daljših klobas).
Rezultat profesionalnega pristopa k skrbi za igralno površino se odraža v njeni kvaliteti. Morda bi oster pogled odkril kak neravni detajl, a v seštevku gre za zelo dobro pripravljeno igrišče, ki moštvom na tem nivoju omogoča
nadpovprečno dobre pogoje za igranje tekem. Vzdrževanje igrišča je izključno v rokah klubskih delavcev, medtem ko jim tehniko priskrbi občina. Vrtina ob robu igrišča jim omogoča klasično zalivanje zelenice s pomočjo cevi. A so z uporabo vode zlasti v poletnem času močno omejeni. Vrtina je namreč primarno namenjena bližnjemu kopališču, ki ravno v poletnem času obratuje na polno. V klubu zato ne skrivajo želje po lastnem viru vode, kar bi jim posledično omogočilo dvigniti kvaliteto igralne površine na še višji nivo.
Podobo igrišča lepo dopolnjuje manjša lesena tribuna, prekrita s strešniki. Do nje vodi ravna tlakovana površina z ograjo na strani igrišča, ki hkrati služi tudi kot stojišče. Tribuna v dolžino meri približno 20 metrov in je nameščena preko sredinske črte igrišča. Gledalci lahko na njej spremljajo tekme z dveh vrst na katerih so na betonski podlagi nameščene lesene klopi pri čemer je klop v zgornji vrsti v celoti neprekinjena.
V Sehradicah se lahko pohvalijo tudi z edinstveno podobo rezervnih klopi.
Marljivi klubski delavci so odlično izkoristili zahteven (neraven) teren in nanj postavili tribuno. Ta del površine se nahaja približno pet metrov nad zelenico in posledično omogoča zelo dober pogled na celotno igrišče. Pod tribuno postavljeni rezervni klopi si prav tako zaslužita posebno pozornost. Še posebej, ker gre za unikum ne le v najnižjih ligah. Ob pogledu nanje hitro ugotovimo, da posnemata podobo tribune nad njima. Leseni konstrukciji namreč nudita tudi nogometašem spremljanje tekem iz dveh vrstah.
Vodstvo kluba in igralski kader
Petr Žaček je v svojih 25-ih letih vodenja kluba doživel njegove številne vzpone in padce. Zvestobo klubu je pridobil že kot vratar v mlajših selekcijah in jo izkazuje tudi danes, ko se klub (rezultatsko) nahaja v najnižji ligi.
Pogled na imena glavnih klubskih delavcev razkriva, da so vsi tako ali drugače daljše obdobje povezani z lokalnim klubom. Enako velja za predsednika kluba Petra Žačka, ki vodi klub že 25 let. Kot se na vasi spodobi, je zanj v preteklosti tudi aktivno nastopal. Sprva kot igralec v selekciji dečkov, ter kasneje kot vratar. V zadnjem času svojo aktivnost posveča predvsem skrbi za igrišče, v času tekem prevzame vlogo stranskega sodnika ter s svojimi zmagovitimi vzkliki po tekmah skrbi za dobro vzdušje znotraj ekipe.
Vodenje moštva je v rokah Vaclava Žačka, sicer tudi aktivnega igralca kluba Slopne (s katerim si Sehradice »delijo« svoje člansko moštvo). Ker je slednji registriran za obe moštvi, si nemalokrat nadene tudi modro beli dres Sehradic. Žaček je hkrati eden od petih še aktivnih igralcev, ki so za klub igrali še v obdobju nastopanja v drugi regijski ligi (2016/17), ter eden izmed deseterice, ki imajo svoje prebivališče v Sehradicah. Izkušnje iz obdobja igranja regijske lige pridejo prav tudi kapetanu moštva Janu Plašeku. Ter tudi Miroslavu Gregorju, ki skupaj s soigralcem Lukašem Fiodorom zaseda vrh klubske lestvice strelcev (oba sta se v tekoči sezoni sedemkrat vpisala med strelce).
S 16-imi leti sta najmlajša člana moštva Josef Olejnik in Matyaš Heinz.
Trener moštva Vaclav Žaček nastopa kot igralec za sosednji klub Slopne v prvi okrožni ligi, po potrebi pa si nadene tudi modro beli dres Sehradic.
Nasprotno od njiju za največji prispevek k dvigu povprečne starosti moštva skrbi Josef Žebraček. 51-letni branilec nosi dres Sehradic že celih 40 let. S svojim odnosom in odlično pripravljenostjo je še vedno
nepogrešljivi člen prve enajsterice modro belih sokolov in zgled številnim (mnogo mlajšim) (so)igralcem.
Dve od treh bratskih navez v članskem moštvu tvorijo (vratar) Ondřej in Patrik Kužela ter Michal in Jakub Kolařik (na sliki skrajno desno).
Za »vaške ekipe« je pogosto značilno, da igralski kader sestavljajo tudi družinske naveze. Nobena izjema pri tem niso niti v Sehradicah. Pravzaprav je njihova »družinska paleta« še mnogo bolj pestra, kot pri večini ostalih klubov. Tako že omenjenemu veteranu Josefu Žebračku v ekipi mdr. dela družbo njegov sin Martin. Omenjeno dvojico dopolnjujejo še tri bratske naveze. Najmlajšo sestavljata Patrik ter Ondřej Kužela (sicer prvi vratar moštva). Drugo zastopata Michal in Jakub Kolařik ter tretjo – najštevilčnejšo – premorejo bratje Švach
(Tadeaš, Štěpan in Šimon).
Za nekaj tujega pridiha v ekipi sta zadolžena Ukrajinca Vladyslav Sikorskyi ter Mykhailo Kesh. Če si je prvi našel svoj novi dom na Češkem že lep čas nazaj, je bil drugi prisiljen zapustiti svojo domovino zaradi ruske agresije.
Mlajše kategorije
Čeprav ljubiteljem nogometa v Sehradicah ni bilo dano vsako leto spremljati poleg članske še katere izmed
Josef Žebraček pri 51-ih letih kljubuje zakonom narave, saj svojo odlično pripravljenost prezentira iz kroga v krog, ko brez težav parira proti tudi za več kot tri desetletja mlajšim nasprotnim igralcem.
mlajših kategorij, v klubu nikakor niso zanemarjali dela z mladimi. Formiranje katere od ekip je bilo bolj ali manj odvisno od odziva oz. številčnosti določene generacije pred pričetkom sezone. Pogled skozi klubsko zgodovino razkriva, da so za Sehradice nastopale vse starostne kategorije. Tudi skupna ekipa kadetov in mladincev, ki je nastopala tako v 80-ih letih kot v sezoni 2019/20. Pri slednji je šlo za dogovor med štirimi sosednjimi klubi, ki so vsi prispevali igralce za sestavo in prijavo ekipe v tekmovanje.
Cilji kluba so povezani tudi nadaljevanju uspešnega dela z najmlajšimi nogometaši. Poleg mlajših (na sliki trojica njih stoji v prvi vrsti) in starejših cicibanov (na sliki v zgornji vrsti) nameravajo v prihodnji sezoni v tekmovanje prijaviti tudi selekcijo mlajših dečkov.
V prejšnjem desetletju je barve Sehradic najpogosteje zastopala (skupna) selekcija mlajših in starejših dečkov. Če smo natančni, dve sezoni so mladi nogometaši nastopali za Slopne, kamor so jih – v duhu dobrih sosedskih odnosov – »posodili« odgovorni v klubu. Tako kot v aktualni sezoni je tudi pred desetletjem člansko moštvo Slopna nastopalo v 8. ligi. A v klubu niso premogli ene same ekipe v mlajših kategorijah. V izogib finančni kazni so jim na pomoč priskočili sosedje iz Sehradic, ki so jim »odstopili« svojo ekipo dečkov.
V zadnjih sezonah se v klubu posvečajo predvsem razvoju obeh kategorij cicibanov. Ekipi imata večinoma skupne treninge dvakrat tedensko (ob ponedeljkih in petkih), medtem ko njihova tekmovanja potekajo po turnirskem sistemu, ko si v enem dnevu sledi več tekem proti različnim nasprotnikom. Vsak klub gosti po en turnir v jesenskem in spomladanskem delu prvenstva.
Za vodenje starejših cicibanov je zadolžen Martin Polach, sicer ravnatelj šole tako v Sehradicah kot sosednjem kraju Slopne. Kar je za klub nedvomno velika prednost. Polachov dnevni stik z otroki ter njegove pedagoške metode še dodatno motivirajo mlade nogometne nadobudneže, da se pridružijo aktivni vadbi v klubu.
Ker se z letošnjo sezono sedmerici igralcev zaključi igranje za starejše cicibane, so v klubu odločni prihodnjo sezono v tekmovanje prijaviti še moštvo mlajših dečkov. Ki ga bo prav tako vodil Polach.
Poleg ravnatelja trenerski štab obeh kategorij cicibanov dopolnjujejo še članska igralca Lukaš Fiodor in Jiři Boraň ter Zuzana Maňasova. Podobno kot igralski kader članov, tudi spisek mlajših klubskih kategorij sestavlja nekaj »sorodstvenih navez«. Pri čemer velja omeniti, da seznam moštva starejših cicibanov sestavlja peterica deklet.
Medijska pokritost in cilji kluba
Kdor bi se odločil na spletu iskati kakršne koli aktualne informacije o klubu iz Sehradic, bo ostal praznih rok. Klub namreč že nekaj časa ne premore nobenega medija, preko katerega bi obveščal svoje privržence (in tudi širšo javnost) o dogajanju v klubu. Med brskanjem po spletu bomo sicer naleteli na Facebook stran, ki je bila postavljena že davnega leta 2013. Prvi dve sezoni so se na njej pojavljala predvsem krajša poročila odigranih tekem vseh klubskih selekcij ter termini prihajajočih tekem. Leta 2015 so prispevke popestrile številne fotografije ter tu in tam kak amaterski video posnetek. Ob izpadu Sehradic iz druge regijske lige (2016) je sledil postopen upad vpisov do končnega zatona (2018).
Nič kaj drugačno sliko ne bomo dobili med sprehodom po vasi. Na prisotnost nogometa v vasi opozarja edinole pogled na oglasno desko pred vaško trgovino na kateri lahko na A4 papirju najdemo vabilo k vpisu otrok v nogometni klub pred aktualno sezono ter nekaj podrobnosti, vezanih na treninge.
Zato gre pozdraviti besede tajnika Heinza, ki v bližnji prihodnosti omenja postavitev profila kluba na Instagramu. Marsikdaj že majhen premik za seboj prinese pozitivne učinke. V današnji dobi, ko mlajše (in tudi srednje) generacije velik del informacij dobijo ravno na spletu, je kakršna koli aktivnost kluba na svetovnem medmrežju lahko le dobrodošla. Nenazadnje bi vidnejša podoba kluba lahko tudi pripomogla pri dosegi prihodnjih ciljev kluba.
Zdi se, da je klub prebrodil najtežji trenutek po padcu v najnižjo ligo. In da se mu – zahvaljujoč neumornim klubskim delavcem s predsednikom Žačkom, tajnikom Heinzom ter ostalo druščino – obetajo lepši časi. V Sehradicah ne skrivajo, da si že prihodnjo sezono želijo uvrstitve ligo višje. Svoj optimizem gradijo predvsem na zmagovitem valu v spomladanskem delu sezone, ki ga želijo prenesti tudi v prihodnjo sezono. Dobro vzdušje v moštvu je hkrati tudi magnet za marsikaterega igralca iz bližnje okolice, ki bi modro belim lahko pripomogel k vrnitvi na pota stare slave. Le težko bi si kdo v klubu želel lepšega darila ob okroglem jubileju, kot bi bila uvrstitev v deveto lig.
Tudi organizacija praznovanja 80-letnice ustanovitve kluba spada med prioritetne naloge vodstvene garniture. Jubilej bodo v Sehradicah zagotovo pričakali v sodelovanju s klubom iz sosednjega Slopnega s katerim si tudi v prihodnje nameravajo pomagati pri sestavi članske ekipe. Ob bok vsemu naštetemu gre dodati ambiciozne načrte pri nadaljnjem delu z mladimi. Sedanji generaciji starejših cicibanov bodo s formiranjem ekipe mlajših dečkov v prihajajoči sezoni omogočili nadaljevanje nogometnega razvoja pod svojim okriljem.
Edino, kar med sprehodom po Sehradicah pripominja na prisotnost nogometa v kraju, je vabilo za vpis cicibanov v nogometni klub iz lanskega poletja, ki visi na oglasni deski pred trgovino.
Polna angažiranost ter pripadnost klubu vodilnih mož so trdno zagotovilo za uresničitev ambicioznih ciljev. Ko k temu dodamo še podporo lokalne oblasti ter zgledno urejeno nogometno infrastrukturo, uspeh skoraj ne bi smel izostati.
Člansko moštvo TJ Sokol Sehradice / Slopne B v spomladanskem delu sezone 2025/26.
Če so Sehradice še pred devetimi leti nastopale v drugi regijski ligi (danes šesti državni) in v zgolj šestih naslednjih sezonah pristale v najnižji ligi, to nikakor ni zmotilo odgovornih v klubu, da bi odvrgli rokavice ter prepustili klub na milost in nemilost okoliščinam. Kajpak gre tudi v tem primeru za osebe, ki so z nogometom v Sehradicah tako ali drugače povezane večji del svojih življenj. Kot denimo Roman Heinz, eden od petih članov upravnega odbora, ki že 25 let opravlja funkcijo tajnika kluba. Hkrati je pustil pečat v klubu tudi kot aktivni igralec, saj je 15 let nosil vratarski dres kluba.
Nogometno igrišče v Sehradicah se nahaja na skrajnem vzhodnem robu vasi.
Osip igralcev ter posledično težave s sestavo članskega moštva, so pred dvema letoma odgovorne v Sehradicah prisilile, da poiščejo pomoč pri klubu iz sosednje vasi Slopne. Ker so vodilni v obeh klubih v dobrih prijateljskih odnosih, ni bilo težko najti rešitev za nastalo situacijo z združitvijo članske ekipe z B moštvom Slopne-ga. Drugo leto zapored tako ekipa nastopa v skupini B okrožja Zlin pod imenom Sehradice / Slopne B. V aktualni sezoni moštvo dva kroga pred koncem prvenstva zaseda šesto mesto med skupno enajstimi moštvi. 25 osvojenih točk za sedem zmag in štiri remije ter pozitivna razlika v zadetkih v klub prinašajo zadovoljstvo. Moštvo ima pred zadnjima dvema tekmama še nekaj teoretičnih možnosti, da prvenstvo zaključi stopničko višje. Bolj realen se zdi boj za ohranitev trenutne uvrstitve, saj jim za vrat nevarno dihata dve moštvi.
Roman Heinz velja za sinonim pripadnosti klubu. Za Sehradice je nastopal kot vratar, zadnjih 25 let pa v klubu opravlja funkcijo tajnika.
Za večje zadovoljstvo v klubu so poskrbeli rezultati v spomladanskem delu prvenstva. Po klavrni jeseni in zgolj devetih osvojenih točkah, je člansko moštvo v nadaljevanju prvenstva prikazalo povsem drug obraz. Čeprav ekipa v zimskem obdobju ni doživela sprememb, je zanjo s pomladjo nastopilo rezultatsko zelo uspešno obdobje. Roman Heinz vidi enega od temeljev uspešnih nastopov tudi v boljši medsebojni komunikaciji. Zgolj en poraz v nadaljevanju sezone je pripomogel tudi k pogostejšemu veselju na tribuni, kjer se vsako tekmo zberejo zvesti člani fan kluba (večinoma igralci klubskih mlajših selekcij), ki z glasnim vzpodbujanjem ter tu in tam kakšnim pirotehničnim vložkom skrbijo za popestritev nogometnega dogajanja.
Slab prvi del sezone je nakazala že uvodna tekma, ko so Sehradice na domačem igrišču doživele nasploh najvišji poraz (0:6) v dosedanjem delu prvenstva proti trenutno prvouvrščeni ekipi. Za nameček so zaradi premajhnega števila izpustili še naslednjo – prvo gostujočo – tekmo, ki so jo posledično izgubili 0:3 za zeleno mizo. Nasprotno so najvišjo zmago dosegli pred dobrim mesecem dni, ko so se na domačem igrišču s 7:0 znesli nad zadnjeuvrščenim moštvom.
Za idilično podobo nogometnega igrišča poskrbi tudi pogled na okoliško pokrajino z gozdovi in travniki oz. pašniki.
Združitev članskega moštva Sehradic z B ekipo Slopnega (čigar prva ekipa nastopa v osmi ligi) ni prinesla sprememb v vodstvu kluba. Kar ob podobnih primerih ni vedno samoumevno. Za klub je bilo najpomembneje, da moštvo tudi po združitvi igra svoje domače prvenstvene tekme v Sehradicah. Prijateljski odnos med odgovornimi v obeh klubih pripomore tudi k sodelovanju na ostalih področjih. Tako denimo treningi potekajo dvakrat tedensko na igrišču v Slopnem. Kjer imajo igralci na voljo tudi telovadnico, ki jo – predvsem v hladnejšem delu leta – uporabljajo tudi igralci mlajših selekcij Sehradic.
Navkljub dejstvu, da je klub še nedavno nazaj preživljal rezultatsko mnogo lepše obdobje, občina nadalje stoji klubu ob strani. Roman Heinz ob tem prizna, da bi klub brez finančne pomoči vaškega urada bržkone ne obstajal več. Temu pritrjuje tudi pogled na zgledno urejeno infrastrukturo, ki jo za svoje treninge in tekme uporabljajo nogometaši. Čeprav vaškega župana zaradi številnih obveznosti ne bomo srečali ob igrišču v Sehradicah, se vodilni vaški oblastniki zavedajo širšega pomena nogometa za svoj kraj. Nenazadnje, ta je z uspehi skozi zgodovino prispeval tudi k ugledu vasi ter mnogim fantom in dekletom iz Sehradic in bližnjih vasi omogočil zapolnitev prostega časa.
Za vrati na južni strani igrišča se nahaja manjše kopališče in za njim večnamensko igrišče z umetno podlago, ki ga obe mladi selekciji kluba pogosto koristita za svoje treninge.
V spodnjih prostorih nedavno obnovljenega sokolskega doma ob igrišču ima klub moderne garderobe, medtem ko ima v zgornjem nadstropju na voljo manjšo telovadnico za treninge (predvsem) v zimskem času.
Poleg javnega prispevka manjši delež v klubsko blagajno prinesejo še donacije (za delo z mladimi) in sponzorji, nezanemarljiv pa ni niti finančni doprinos klubskega bifeja, ki je odprt v času tekem. Tovrstna sredstva klubu pomagajo pri nakupu dresov, žog in ostale opreme.
Čeprav lokalna nogometna zveza redno organizira tudi pokalno tekmovanje znotraj okrožja, se odgovorni v Sehradicah za prijavo vanj ne odločajo. Svojo odločitev utemeljujejo z dejstvom, da se pokalne tekme igrajo med tednom, ko je igralcem pomembneje čas preživljati z družinami oz. po svojih željah.
Za odlično vzdušje na tekmah redno skrbi organizirana navijaška skupina. Povečini gre za mlade nogometaše Sehradic iz vrst obeh selekcij cicibanov, ki glasno navijanje z roba tribune vsako tekmo popestrijo tudi s pirotehniko.
Pogled vodilnih klubskih mož je usmerjen tudi že v prihodnje poletje, ko nameravajo svoj tradicionalni vsakoletni memorialni turnir v čast Stanislavu Kuželi (nekdanjemu igralcu Sehradic, ki je tragično preminul v 70-ih letih prejšnjega stoletja) posvetiti praznovanju 80-obletnice ustanovitve kluba. Častitljiv dogodek želijo obogatiti z zanimivo tekmo s katerim od veteranskih moštev nekdanjih znanih nogometašev in nato praznovanje zaključiti s slavnostno večerjo ob živi glasbi.
Verjetno so ravno pogosta napredovanja in izpadi Sehradic iz različnih lig botrovali, da se skozi določeno obdobje proti kateremu izmed bližnjih klubov ni razvilo večje rivalstvo. Poleg nedavnega igranja na regijskem nivoju so v Sehradicah ponosni tudi na nekatere nogometaše, ki so po nastopanju za mlajše klubske selekcije svojo kariero pripeljali še na mnogo višjo raven. Izpostaviti velja Ladislava Vaňo in Vaclava Žačka starejšega. Oba sta pustila viden pečat z nastopanjem za drugoligaški moštvi Slušovice (prvi) in Vitkovice.
Manjša telovadnica v sokolskem domu pride še kako prav za aktivno vadbo nadebudnih nogometašev v času slabega vremena.
Med obujanjem spominov na zadnje uspešno obdobje se pri navijačih Sehradic zagotovo pojavi ime Petra Kupke. Ta je po zaslugi Romana Heinza pri svojih 35-ih letih oblekel vratarski dres Sehradic za kateri je branil dve sezoni (2013-15) v tretji regijski ligi, potem ko je imel za seboj profesionalno kariero v kateri je mdr. nastopal za moštva Pardubic, Hradca Kralove, Zlina ter belgijskega drugoligaša FC Brusel.
Če so rezultatski uspehi kluba (trenutno) vezani na preteklost, pa lahko današnji pogled na del tribune v času domačih tekem vzbudi vsaj nekaj zavidanja pri mnogih višjeligaških klubih. Sehradice se namreč lahko pohvalijo z zvesto navijaško skupino oz. fan klubom, ki svoje ljubljence glasno bodri na vseh domačih tekmah. Skupino sestavlja približno petnajsterica otrok od katerih jih kar nekaj nastopa za obe mlajši klubski kategoriji. K odličnemu vzdušju pripomore tudi pogosta uporaba pirotehničnih sredstev, kar še dodatno pripomore k redko videni kulisi ob desetoligaških igriščih.
Sehradice se uvrščajo med redke klube v deseti ligi, kjer imajo gledalci možnost spremljanja tekem s pokrite tribune. Ta je postavljena na terenu nad igriščem in omogoča brezhiben pogled na igrišče.
Zgodovina in uspehi kluba
Prvi zametki organiziranega športa v Sehradicah segajo v dvajseta leta prejšnjega stoletja. Natančneje, v leto 1923, ko so v vaški osnovni šoli uvedli dve uri obvezne športne vzgoje. Od leta 1934 do 1948 je v vasi delovala enota telovadnega društva Orel. Leta 1948 se njegova aktivnost preneha.
Kot v veliki večini vasi, tudi v Sehradicah pripada nogometu status najpriljubljenejšega športa tako med mladimi kot starejšimi. Zametki žogobrcarske aktivnoti v kraju segajo v trideseta leta, medtem ko se za uradno ustanovitev kluba šteje leto 1947.
Klub doživi prvi rezultatski vrhunec v obdobju ob koncu 50-ih in začetku 60-ih let, ko mu uspe preboj v regijsko ligo (takrat še t.i. ligo župe). V svojem obdobju so Sehradice doživele kar nekaj vzponov in padcev. Slednji so bili večinoma povezani z odhodi in posledično pomanjkanjem dovoljšjnega števila igralcev. Tako odgovorni v klubu kot igralci niti v najtežjih trenutkih niso dovolili, da bi klub ugasnil.
Zadnji rezultatski vzpon Sehradic se je postopno pričel v sredini prvega desetletja novega stoletja. Takrat je moštvo nastopalo v prvi ligi okrožja (danes osmi ligi). Širok igralski kader (klubski seznam je štel kar 36 igralcev) je leta 2010 omogočil ustanovitev B ekipe. Prvo moštvo je v sezoni 2012/13 opravičilo vlogo favorita in z lepim naskokom osvojilo naslov, k jih je popeljal na regijski nivo. Klubski uspeh je dopolnila tudi druga ekipa z uvrstitvijo iz tretje v drugo ligo okrožja.
Člansko moštvo Sokol Sehradice iz leta 1991. Vir: TJ Sokol Sehradice
Številni pokali v klubskih prostorih pričajo o bogati in uspešni zgodovini kluba. Na sliki pokal za naslov prvaka prve okrožne lige v sezoni 2012/13, ki je Sehradicam prinesel preboj na regijski nivo. Tudi zato velja pokal na sliki za eno najbolj cenjenih klubskih lovorik.
Tretjo zaporedno sezono v najnižji regijski ligi prvo moštvo zaključi na tretjem mestu ene od treh skupin. Ker sta prvi dve moštvi zavrnili napredovanje v višjo ligo, Sehradice pa so od vseh treh tretjeuvrščenih ekip kotirale najboljše, jim je regijske nogometna zveza ponudila možnost napredovanja v drugo (regionalno) ligo. Tovrstno ponudbo so v klubu sprva zavrnili. Vse dokler novica ni prišla na ušesa igralcem. Ti so hitro vzpostavili medsebojno komunikacijo in bili enotni v odločitvi, da želijo zaigrati na višjem nivoju. Kljub temu, da je zveza medtem že poslala ponudbo za napredovanje naslednjemu klubu, se je naposled našla rešitev, ki je Sehradicam v sezoni 2016/17 omogočila zaigrati v drugi regijski ligi (danes šesti ligi).
Modro beli so v njej nastopali vsega eno sezono. Po izpadu je sledilo redko videno obdobje »prostega pada«, ko je klub v petih sezonah izpadel štiri lige nižje. Kljub temu, da se določeni klubski veljaki niso strinjali s potrditvijo ponujenega napredovanja v drugo regijsko ligo, Roman Heinz danes te odločitve ne obžaluje. Z odstopom časa jo vrednoti kot pridobljeno izkušnjo, ki – niti v primeru drugačne odločitve – ne bi imela vpliv na nadaljnjo usodo kluba.
Delna napoved temnejših časov se je nakazala z ukinitvijo B ekipe (sočasno, ko je A moštvo napredovalo v drugo regionalno ligo). Razloge zanjo gre iskati v prenehanju igranja nogometa oz. odhodu v okoliške klube tako zaradi starosti kot nezadovoljstva, ker se določenim igralcem ni uspelo prebiti v prvo moštvo.
Zmagovito moštvo Sehradic iz sezone 2012/13 (na sliki) je tri sezone kasneje svoj uspeh nadgradila z uvrstitvijo v drugo regijsko ligo (danes šesto ligo). Vir: TJ Sokol Sehradice
V obdobju igranja v drugi in tretji regijski ligi so Sehradice nastopale tudi v regionalnem pokalnem tekmovanju, kjer niso zabeležile vidnejše uvrstitve. Sezona 2017/18 je zadnja, ko je člansko moštvo svoje prvenstvene tekme igralo proti regijskim nasprotnikom. Druga sezona v prvi okrožni ligi je na plano prinesla vse tegobe, ki so se kopičile v preteklih sezonah. Medsebojni spori, h katerim je še dodatno prispevala epidemija covida, so nakazovali razpad moštva. Čeprav zaradi prekinitve tekmovanja v sezoni 2019/20 nobeno od moštev ni napredovalo oz. izpadlo, so se v Sehradicah zaradi črnih oblakov, ki so se zgrnili nad klub, odločili sami nadaljevati tekmovanje v drugi okrožni ligi. Za piko na i popolnega rezultatskega neuspeha sledi v sezoni 2021/22 še izpad v najnižjo ligo. Iz nje se jim resda uspe znova uvrstiti v deveto ligo. A zgolj za eno sezono.
Negotovost, ko so bili v klubu zadovoljni, da jim je sezono uspelo odigrati do konca, so želeli prekiniti s sodelovanjem z bližnjim (prijateljskim) klubom Slopne. Sosedje so namreč razpolagali s širšim igralskim kadrom. Posledično je večja konkurenca pri nekaterih igralcih povzročala nezadovoljstvo zaradi premajhne minutaže. Okoliščine so kluboma pomagale pri formiranju skupne članske ekipe, ki je pod imenom Sehradice / Slopne B prvič nastopila v sezoni 2024/25, ko prvenstvo v eni od dveh skupin konča na šestem mestu (od skupno 12-ih klubov).
Prvotno nogometno igrišče v Sehradicah se je nahajalo bližje središču vasi. Na mestu, kjer se danes nahaja nogometna površina, je bil pred tem travnik s senikom. Njegov lastnik je po koncu druge svetovne vojne zemljišče podaril telovadnemu društvu Orel. To je kasneje prešlo pod Sokole, zemljišče pa se je sčasoma preuredilo v igrišče. Kar je zaradi neravnega terena terjalo nemalo naporov. Ti so vključevali tudi premestitev struge potoka (ta je sprva tekel približni po sredini dolžine današnje lokacije igralne površine). V zgodnejšem klubskem obdobju je potok služil igralcem tudi za umivanje po tekmah oz. treningih. Na garderobe so morali igralci počakati do izgradnje sokolskega doma ob igrišču. Slednje se prve večje prenove dočaka leta 1962, sredi 80-ih let pa pridobi še plehnato pokrito tribuno, ki jo leta 2010 nadomesti današnja, na oko mnogo prijetnejša.
Infrastruktura
Brez dvoma bi ljubiteljem tradicionalnega nogometa ob prihodu k sehradiškemu igrišču zaigralo srce. Lepo vzdrževana zelenica, nad njo manjša pokrita tribuna s klopmi v dveh vrstah ter za piko na i idilična pokrajina, ki skrbi za popolno kuliso celotnega objekta. Ta se nahaja na obrobju in je za najbližje vaščane povsem nemoteč.
Nogometaši imajo na voljo moderne in prostorne garderobe.
Po izgradnji igrišča, je bila struga manjšega potoka prestavljena ob vzhodni del igrišča. Za njim poteka makadamska cesta nad katero se dviga večji pašnik. Za vrati na južni strani igrišča se nahaja manjše kopališče na prostem ter za njim še večnamensko igrišče z umetno podlago, ki ga za svoje treninge pogosto koristita obe mlajši klubski kategoriji. Na tem mestu najdemo še parkirišče, ki pride prav tako igralcem kot obiskovalcem v času tekem.
Vsi objekti, ki jih klub uporablja za svoje aktivnosti, so postavljeni ob severnem robu igrišča. Največji med njimi je sokolski dom v katerem je manjša telovadnica (prav tako namenjena notranjim treningom otrok) ter ob njej prostor za sodnike, medtem ko se v njegovem pritličju oz. spodnjem prostoru (ki je sicer na istem nivoju, kot igrišče) nahajajo udobne in moderne garderobe. Tudi obnova notranjih prostorov sokolskega doma odraža zavedanje vaških veljakov o pomembnosti sodobnih prostorov, ki omogočajo tako članom kot otrokom dostojne pogoje za svojo aktivnost.
Kljub temu, da igralna površina nudi zelo dobre pogoje za igranje tekem, v klubu upajo, da se bo v bližnji prihodnosti v vaškem proračunu našel denar za vgradnjo namakalnega sistema, ki bi še dodatno pripomogel k vzdrževanju zelenice predvsem v poletnih dneh.
Ob sokolskem domu je postavljen preurejen kontejner s prodajnim okencem, kjer obiskovalci v času tekem lahko potešijo svojo žejo. Ob pogledu na igrišče že od daleč pade v oči večji (pokrit) oder. Napis na njem razkriva, da je namenjen vsakoletni glasbeni prireditvi, ki se ob koncu junija odvija v čast znanemu glasbenemu rodu iz Sehradic. Tradicionalni dogodek običajno privabi nekaj sto obiskovalcev, po njem pa klubske delavce čaka obilica dela, da travnati površini povrnejo svoj sijaj.
Prostor za vrati zapolnjujejo še mize s klopmi ter lepo urejen prostor s kotlom, ki v času tekem služi za pripravo t.i. (dimljenih) cigar (v tem delu Češke priljubljenih tanjših in daljših klobas).
Rezultat profesionalnega pristopa k skrbi za igralno površino se odraža v njeni kvaliteti. Morda bi oster pogled odkril kak neravni detajl, a v seštevku gre za zelo dobro pripravljeno igrišče, ki moštvom na tem nivoju omogoča nadpovprečno dobre pogoje za igranje tekem. Vzdrževanje igrišča je izključno v rokah klubskih delavcev, medtem ko jim tehniko priskrbi občina. Vrtina ob robu igrišča jim omogoča klasično zalivanje zelenice s pomočjo cevi. A so z uporabo vode zlasti v poletnem času močno omejeni. Vrtina je namreč primarno namenjena bližnjemu kopališču, ki ravno v poletnem času obratuje na polno. V klubu zato ne skrivajo želje po lastnem viru vode, kar bi jim posledično omogočilo dvigniti kvaliteto igralne površine na še višji nivo.
V Sehradicah se lahko pohvalijo tudi z edinstveno podobo rezervnih klopi.
Podobo igrišča lepo dopolnjuje manjša lesena tribuna, prekrita s strešniki. Do nje vodi ravna tlakovana površina z ograjo na strani igrišča, ki hkrati služi tudi kot stojišče. Tribuna v dolžino meri približno 20 metrov in je nameščena preko sredinske črte igrišča. Gledalci lahko na njej spremljajo tekme z dveh vrst na katerih so na betonski podlagi nameščene lesene klopi pri čemer je klop v zgornji vrsti v celoti neprekinjena.
Marljivi klubski delavci so odlično izkoristili zahteven (neraven) teren in nanj postavili tribuno. Ta del površine se nahaja približno pet metrov nad zelenico in posledično omogoča zelo dober pogled na celotno igrišče. Pod tribuno postavljeni rezervni klopi si prav tako zaslužita posebno pozornost. Še posebej, ker gre za unikum ne le v najnižjih ligah. Ob pogledu nanje hitro ugotovimo, da posnemata podobo tribune nad njima. Leseni konstrukciji namreč nudita tudi nogometašem spremljanje tekem iz dveh vrstah.
Vodstvo kluba in igralski kader
Pogled na imena glavnih klubskih delavcev razkriva, da so vsi tako ali drugače daljše obdobje povezani z lokalnim klubom. Enako velja za predsednika kluba Petra Žačka, ki vodi klub že 25 let. Kot se na vasi spodobi, je zanj v preteklosti tudi aktivno nastopal. Sprva kot igralec v selekciji dečkov, ter kasneje kot vratar. V zadnjem času svojo aktivnost posveča predvsem skrbi za igrišče, v času tekem prevzame vlogo stranskega sodnika ter s svojimi zmagovitimi vzkliki po tekmah skrbi za dobro vzdušje znotraj ekipe.
Petr Žaček je v svojih 25-ih letih vodenja kluba doživel njegove številne vzpone in padce. Zvestobo klubu je pridobil že kot vratar v mlajših selekcijah in jo izkazuje tudi danes, ko se klub (rezultatsko) nahaja v najnižji ligi.
Vodenje moštva je v rokah Vaclava Žačka, sicer tudi aktivnega igralca kluba Slopne (s katerim si Sehradice »delijo« svoje člansko moštvo). Ker je slednji registriran za obe moštvi, si nemalokrat nadene tudi modro beli dres Sehradic. Žaček je hkrati eden od petih še aktivnih igralcev, ki so za klub igrali še v obdobju nastopanja v drugi regijski ligi (2016/17), ter eden izmed deseterice, ki imajo svoje prebivališče v Sehradicah. Izkušnje iz obdobja igranja regijske lige pridejo prav tudi kapetanu moštva Janu Plašeku. Ter tudi Miroslavu Gregorju, ki skupaj s soigralcem Lukašem Fiodorom zaseda vrh klubske lestvice strelcev (oba sta se v tekoči sezoni sedemkrat vpisala med strelce).
S 16-imi leti sta najmlajša člana moštva Josef Olejnik in Matyaš Heinz. Nasprotno od njiju za največji prispevek k dvigu povprečne starosti moštva skrbi Josef Žebraček. 51-letni branilec nosi dres Sehradic že celih 40 let. S svojim odnosom in odlično pripravljenostjo je še vedno nepogrešljivi člen prve enajsterice modro belih sokolov in zgled številnim (mnogo mlajšim) (so)igralcem.
Trener moštva Vaclav Žaček nastopa kot igralec za sosednji klub Slopne v prvi okrožni ligi, po potrebi pa si nadene tudi modro beli dres Sehradic.
Josef Žebraček pri 51-ih letih kljubuje zakonom narave, saj svojo odlično pripravljenost prezentira iz kroga v krog, ko brez težav parira proti tudi za več kot tri desetletja mlajšim nasprotnim igralcem.
Za »vaške ekipe« je pogosto značilno, da igralski kader sestavljajo tudi družinske naveze. Nobena izjema pri tem niso niti v Sehradicah. Pravzaprav je njihova »družinska paleta« še mnogo bolj pestra, kot pri večini ostalih klubov. Tako že omenjenemu veteranu Josefu Žebračku v ekipi mdr. dela družbo njegov sin Martin. Omenjeno dvojico dopolnjujejo še tri bratske naveze. Najmlajšo sestavljata Patrik ter Ondřej Kužela (sicer prvi vratar moštva). Drugo zastopata Michal in Jakub Kolařik ter tretjo – najštevilčnejšo – premorejo bratje Švach (Tadeaš, Štěpan in Šimon).
Za nekaj tujega pridiha v ekipi sta zadolžena Ukrajinca Vladyslav Sikorskyi ter Mykhailo Kesh. Če si je prvi našel svoj novi dom na Češkem že lep čas nazaj, je bil drugi prisiljen zapustiti svojo domovino zaradi ruske agresije.
Dve od treh bratskih navez v članskem moštvu tvorijo (vratar) Ondřej in Patrik Kužela ter Michal in Jakub Kolařik (na sliki skrajno desno).
Mlajše kategorije
Čeprav ljubiteljem nogometa v Sehradicah ni bilo dano vsako leto spremljati poleg članske še katere izmed mlajših kategorij, v klubu nikakor niso zanemarjali dela z mladimi. Formiranje katere od ekip je bilo bolj ali manj odvisno od odziva oz. številčnosti določene generacije pred pričetkom sezone. Pogled skozi klubsko zgodovino razkriva, da so za Sehradice nastopale vse starostne kategorije. Tudi skupna ekipa kadetov in mladincev, ki je nastopala tako v 80-ih letih kot v sezoni 2019/20. Pri slednji je šlo za dogovor med štirimi sosednjimi klubi, ki so vsi prispevali igralce za sestavo in prijavo ekipe v tekmovanje.
V prejšnjem desetletju je barve Sehradic najpogosteje zastopala (skupna) selekcija mlajših in starejših dečkov. Če smo natančni, dve sezoni so mladi nogometaši nastopali za Slopne, kamor so jih – v duhu dobrih sosedskih odnosov – »posodili« odgovorni v klubu. Tako kot v aktualni sezoni je tudi pred desetletjem člansko moštvo Slopna nastopalo v 8. ligi. A v klubu niso premogli ene same ekipe v mlajših kategorijah. V izogib finančni kazni so jim na pomoč priskočili sosedje iz Sehradic, ki so jim »odstopili« svojo ekipo dečkov.
V zadnjih sezonah se v klubu posvečajo predvsem razvoju obeh kategorij cicibanov. Ekipi imata večinoma skupne treninge dvakrat tedensko (ob ponedeljkih in petkih), medtem ko njihova tekmovanja potekajo po turnirskem sistemu, ko si v enem dnevu sledi več tekem proti različnim nasprotnikom. Vsak klub gosti po en turnir v jesenskem in spomladanskem delu prvenstva.
Cilji kluba so povezani tudi nadaljevanju uspešnega dela z najmlajšimi nogometaši. Poleg mlajših (na sliki trojica njih stoji v prvi vrsti) in starejših cicibanov (na sliki v zgornji vrsti) nameravajo v prihodnji sezoni v tekmovanje prijaviti tudi selekcijo mlajših dečkov.
Za vodenje starejših cicibanov je zadolžen Martin Polach, sicer ravnatelj šole tako v Sehradicah kot sosednjem kraju Slopne. Kar je za klub nedvomno velika prednost. Polachov dnevni stik z otroki ter njegove pedagoške metode še dodatno motivirajo mlade nogometne nadobudneže, da se pridružijo aktivni vadbi v klubu.
Ker se z letošnjo sezono sedmerici igralcev zaključi igranje za starejše cicibane, so v klubu odločni prihodnjo sezono v tekmovanje prijaviti še moštvo mlajših dečkov. Ki ga bo prav tako vodil Polach.
Poleg ravnatelja trenerski štab obeh kategorij cicibanov dopolnjujejo še članska igralca Lukaš Fiodor in Jiři Boraň ter Zuzana Maňasova. Podobno kot igralski kader članov, tudi spisek mlajših klubskih kategorij sestavlja nekaj »sorodstvenih navez«. Pri čemer velja omeniti, da seznam moštva starejših cicibanov sestavlja peterica deklet.
Medijska pokritost in cilji kluba
Kdor bi se odločil na spletu iskati kakršne koli aktualne informacije o klubu iz Sehradic, bo ostal praznih rok. Klub namreč že nekaj časa ne premore nobenega medija, preko katerega bi obveščal svoje privržence (in tudi širšo javnost) o dogajanju v klubu. Med brskanjem po spletu bomo sicer naleteli na Facebook stran, ki je bila postavljena že davnega leta 2013. Prvi dve sezoni so se na njej pojavljala predvsem krajša poročila odigranih tekem vseh klubskih selekcij ter termini prihajajočih tekem. Leta 2015 so prispevke popestrile številne fotografije ter tu in tam kak amaterski video posnetek. Ob izpadu Sehradic iz druge regijske lige (2016) je sledil postopen upad vpisov do končnega zatona (2018).
Nič kaj drugačno sliko ne bomo dobili med sprehodom po vasi. Na prisotnost nogometa v vasi opozarja edinole pogled na oglasno desko pred vaško trgovino na kateri lahko na A4 papirju najdemo vabilo k vpisu otrok v nogometni klub pred aktualno sezono ter nekaj podrobnosti, vezanih na treninge.
Zato gre pozdraviti besede tajnika Heinza, ki v bližnji prihodnosti omenja postavitev profila kluba na Instagramu. Marsikdaj že majhen premik za seboj prinese pozitivne učinke. V današnji dobi, ko mlajše (in tudi srednje) generacije velik del informacij dobijo ravno na spletu, je kakršna koli aktivnost kluba na svetovnem medmrežju lahko le dobrodošla. Nenazadnje bi vidnejša podoba kluba lahko tudi pripomogla pri dosegi prihodnjih ciljev kluba.
Edino, kar med sprehodom po Sehradicah pripominja na prisotnost nogometa v kraju, je vabilo za vpis cicibanov v nogometni klub iz lanskega poletja, ki visi na oglasni deski pred trgovino.
Zdi se, da je klub prebrodil najtežji trenutek po padcu v najnižjo ligo. In da se mu – zahvaljujoč neumornim klubskim delavcem s predsednikom Žačkom, tajnikom Heinzom ter ostalo druščino – obetajo lepši časi. V Sehradicah ne skrivajo, da si že prihodnjo sezono želijo uvrstitve ligo višje. Svoj optimizem gradijo predvsem na zmagovitem valu v spomladanskem delu sezone, ki ga želijo prenesti tudi v prihodnjo sezono. Dobro vzdušje v moštvu je hkrati tudi magnet za marsikaterega igralca iz bližnje okolice, ki bi modro belim lahko pripomogel k vrnitvi na pota stare slave. Le težko bi si kdo v klubu želel lepšega darila ob okroglem jubileju, kot bi bila uvrstitev v deveto lig.
Tudi organizacija praznovanja 80-letnice ustanovitve kluba spada med prioritetne naloge vodstvene garniture. Jubilej bodo v Sehradicah zagotovo pričakali v sodelovanju s klubom iz sosednjega Slopnega s katerim si tudi v prihodnje nameravajo pomagati pri sestavi članske ekipe. Ob bok vsemu naštetemu gre dodati ambiciozne načrte pri nadaljnjem delu z mladimi. Sedanji generaciji starejših cicibanov bodo s formiranjem ekipe mlajših dečkov v prihajajoči sezoni omogočili nadaljevanje nogometnega razvoja pod svojim okriljem.
Polna angažiranost ter pripadnost klubu vodilnih mož so trdno zagotovilo za uresničitev ambicioznih ciljev. Ko k temu dodamo še podporo lokalne oblasti ter zgledno urejeno nogometno infrastrukturo, uspeh skoraj ne bi smel izostati.
Člansko moštvo TJ Sokol Sehradice / Slopne B v spomladanskem delu sezone 2025/26.
9. junija, 2026
Sehradice / Slopne B – Drnovice
Uvod v predzadnji prvenstveni krog skupine B okrožja Zlin je obetal zanimiv dvoboj dveh ekip s sredine lestvice. Domače združeno moštvo Sehradic in Slopne B je bilo odločno nadaljevati zmagoviti spomladanski niz in z novimi tremi točkami ohraniti upanje na končno peto mesto.
Petkovo prepotrebno deževje s kratko popoldansko ohladitvijo je vsaj malo pripomoglo naravi. Kakor tudi igralni površini v Sehradicah, ki je dan zatem pod (znova) žgočim soncem naravnost vabila nogometaše obeh moštev, da jo čim prej preizkusijo. Čeprav je bila že dan pred tem zelo dobro pripravljena, so ostre oči predsednika kluba Petra Žačka na njej opazile manjšo »hibo«. Toplo in deževno vreme je namreč na delih igrišča povzročilo rast gob. Čeprav so bile te komaj opazne in povsem nemoteče za igro, so morale naslednji dan predčasno zaključiti svoj življenjski cikel na sehradiškem igrišču. Ki je po času kosilu z označitvijo črt na igrišču dobilo tudi svojo končno (igralno) podobo.
Približno uro pred tekmo so k igrišču pričeli prihajati prvi nogometaši obeh moštev. Ter tudi domači prostovoljci, zadolženi za prodajo pijače in pripravo dimljenih klobas – na tem delu Češke zelo priljubljenih cigar. Medtem ko je domači mojster pričel segrevati svoj kotel, sta mlajši dami že odprli prodajno okence kontejnerja, kjer si je bilo moč privoščiti več vrst pijače.
Ko so domači nogometaši v zmernem tempu pričeli pripravo na tekmo…
…je navijaška skupina že opremljala svoj del tribune,…
…in domači mojster ob asistenci svojega sina pričel s pripravo kotla v katerem so kmalu zatem končale klobase.
Za ogrevanje vratarja Ondřeja Kužele je poskrbel kar njegov brat Patrik. Oba sta se na igrišču pojavila med prvimi. Slabe pol ure pred pričetkom srečanja se je domača polovica igrišča lepo popolnila. Če je še v jesenskem delu prvenstva moštvo Sehradic in Slopnega B celo eno tekmo izpustilo zaradi premajhne udeležbe (okrožna nogometna zveza je tekmo registrirala z rezultatom 3:0 v prid nasprotnika), so dobri rezultati v spomladanskem delu med igralci očitno precej dvignili željo po udeležbi na tekmah. V klubu so se odločili rezervno klop zapolniti s peterico igralcev, kar je za nekatere nogometaše pomenilo celo spremljanje tekme s tribune. Na njej se je kot prva pojavila domača navijaška skupina, katere glavnino sestavljajo mladi nogometaši Sehradic. Kot pred vsako tekmo, so na robu tribune izobesili svoje transparente in napovedali glasno vzpodbudo svojim ljubljencem in vzornikom na zelenici.
Uvodni pozdrav obeh ekip.
Tudi pred tokratnim srečanjem si je kapetanski trak pri domačih nadel Jan Plašek.
Poleg lova za petim mestom je varovance trenerja Vaclava Žačka še dodatno motiviral jesenski poraz z 2:0 na igrišče tokratnega nasprotnika, ki prihaja iz 12 km vzhodneje ležečega kraja Drnovice.
Prvi polčas
Uvodno otipavanje moštev so v drugi minuti za hip prekinili gostje z dvema zaporednima kotoma. Po drugem je sledila gneča na robu kazenskega prostora dokler žoga ni pristala na nogi nasprotnega igralcu, ki je z 20-ih metrov sprožil visoko preko vrat. Sledile so za gledalce manj zanimive minute, ki so postregle z raztrgano igro na sredini igrišča z malo uspešnih akcij ter veliko napakami in nenatančnimi podajami.
Najstarejši igralec na igrišču Josef Žebraček je večino srečanja odigral na mestu zadnjega branilca.
Ondřej Plašek se je nekajkrat izkazal s pobegi po desnem krilu.
Šele 15. minuta je prinesla prvo lepo priložnost za domače moštvo. Daljši napad in poskus strela Jakuba Kolařika so gostje sprva blokirali. Sledil je gostujoči prekršek približno 24 metrov od vrat. Prosti strel delno z leve strani je izvedel Jakub Vaňa, a je žoga zletela za las preko prečke. Gostje so bili v prvem delu polčasa nekaj več pri žogi. Zahvaljujoč dobro postavljeni in organizirani domači obrambi jim nikakor ni uspelo izpeljati kakšne akcije do svojega zaključka, kaj šele ogroziti domačega vratarja Ondřeja Kuželo.
Po daljšem času so v 23. minuti znova zapretili domači. Gneča na robu gostujočega kazenskega prostora je pripomogla k nekaj blokiranim strelom. Dokler se žoga ni odbila do Vaňe, ki je z 18-ih metrov meril v naročje gostujočega vratarja. Tri minute zatem je s 30-ih metrov po prostem strelu poskusil nasprotnik, a meril visoko preko domačih vrat.
Navijaška skupina z jedrom iz lastnega nogometnega podmladka je skozi celotno srečanje glasno bodrila domače sokole.
Michal Kolařik pri izvedbi avta.
Kljub rahli terenski premoči gostov v uvodnem delu tekme, domača obramba ni imeli večjih težav. Na sliki Jiři Srchaček, kapetan Plašil ter vratar Ondřej Kužela.

Pri prvem resnem poskusu domačih je žoga po strelu Jakuba Vaňe za malo zgrešila svoj cilj.
V nadaljevanju je igra postala zanimivejša. Domači so počasi prevzeli pobudi, bili aktivnejši ter si do premora pripravili več priložnosti. Prvo v 27. minuti, ko so igro sprva prenesli z desne na levo stran igrišča, nakar je napad s strelom po tleh zaključil Miroslav Gregor, a njegov poskusil ni resno ogrozil nasprotna vrata. Dve minuti kasneje so Sehradice izvajale prosti strel z desne strani. Jiři Srchaček je poslal žogo s sredine igrišča na rob kazenskega prostora, od tam pa je nenatančno sprožil Šimon
Švach. Kmalu zatem je sledil nov napad domačih po levi strani, ki ga je zaključil zelo aktivni Vaňa, a je tokrat znova meril mimo (leve) vratnice.
V nadaljevanju polčasa se je dogajanje pogosteje prevesilo na gostujočo polovico, ko je nasprotnik nekajkrat uspešno blokiral poskuse strelov igralcev Sehradic. Eno od napadalnih akcij so poskusili zaključiti od leve Šimon Švach, Miroslav Gregor ter Plašek.
V obdobju boljše igre Sehradic se je 33. minuti iznenada ponudila lepa priložnost gostom. V hitrem protinapadu sta se znašla dva njihova napadalca. Prvi je žogo povedel rahlo na desno od koder je z roba kazenskega prostora s podajo želel zaposliti osamljenega soigralca v sredini kazenskem prostoru. Njegovo namero je z odlično
Med najaktivnejšimi v domačem dresu je bil Jakub Vaňa.
obrambno potezo preprečil v tistem trenutku edini domači igralec Jiři Šintal, ki mu je z drsečim štartom uspelo poslati žogo poslati v kot. Dolga klop je Sehradicam omogočala pogoste menjave. Po eni od njih se je na igrišču znašel tudi Patrik Kužela, ki je s svojo hitrostjo precej poživil igro. Svoj prvi prodor po
desni strani je zaključil s strelom skoraj z mrtvega kota, po katerem je gostujoči vratar žogo odbil v kot.
V 33. minuti je Jiři Šintal z obrambno potezo tekme gostom preprečil lepo priložnost za vodilni zadetek.
Mreži obeh moštev sta tako v prvem polčasu mirovali, kar je bil glede na potek srečanja še najbolj pravičen izid. Tudi zato pri odhodu v garderobi ni bilo čutiti pretiranega razočaranju pri igralcih
Številčen kader je moštvu Sehradic omogočal pogoste menjave. V 37. minuti je Štěpan Švach (#16) zamenjal svojega brata Šimona.
Pogled na domačo klop. Trener Vaclav Žaček je večji del srečanja spremljal z roba igrišča.
Napadalne akcije Sehradic so pogosto slonele na Gregorju. Ta je običajno s sredine igrišča pošiljal dolge žoge na krilna napadalca. V 41. minuti je na enak način na levem krilu zaposlil hitronogega Patrika Kuželo. Slednji je bil še enkrat več prehiter za svojega čuvaja. Mlad krilni napadalec se je za razliko od prejšnje akcije tokrat odločil za podajo na sredino igrišča, kjer je lepo videl odkritega Mykhaila Kesha. Njegov močan strel po sredini gola je nasprotni vratar uspel odbiti.
Po vstopu na igrišče je hitronogi krilni napadalec Patrik Kužela močno poživil igro Sehradic.
Tudi zahvaljujoč taktično dobri igri gostom ni uspelo resneje ogroziti domačega vratarja Ondřeja Kužele.
Igralci so se po napotke pred drugim polčasom odpravili v garderobo.
Če že glavni akterji na igrišču niso poskrbeli za kak vrhunec, so ljubitelji nogometa lahko našli potešitev ob igrišču. Zelo toplo vreme je kajpak večino njih pripeljala k prodajnemu okencu, kjer so si privoščili osvežilno pijačo. Medtem ko so morali mesnih dobrot željni privrženci še malce potrpeti. Dasiravno so ob pogledu v kotel klobase v njem dajale videz pripravljenosti za zaužitje.
obeh ekip. Nekaj več razočaranja je bilo verjetno pri gledalcih. Teh se je v lepem in zelo toplem vremenu zbralo približno 60. Večina njih je tekmo spremljala bodisi s klopi na tribuni bodisi s stojišča ob tribuni s katere je sicer odličen pogled na dogajanje na zelenici. Ob tem velja pohvaliti domačo navijaško skupino, opremljeno z bobnom in klubskimi dresi, ki je glasno navijala skozi celotno srečanje. S svojim navijanjem, ki so ga tu in tam popestrili tudi s pirotehničnim vložkom, so poskrbeli za odlično in redko videno kuliso na tekmah najnižjih lig.
Štěpan Švach je med odhodom v garderobo izkoristil trenutek za kratek pozdrav svojim privržencem.
Sobotno srečanje je ob igrišče v Sehradicah privabilo približno 60 gledalcev. Večina njih je tekmo spremljala s tribune, ki ponuja najboljši pogled pogled na zelenico.
Nogometni privrženci so imeli možnost potešiti žejo ob pestri ponudbi pijač.
Pozen prihod z garderobe je odražal pomembnost tekme ter željo po pozitivnem rezultatu domačega moštva. Tudi zato je nekaterim akterjem v modro belih dresih le na kratko uspelo izmenjati kakšno besedo s svojimi
privrženci ob robu igrišča.
Drugi polčas
Tako domači navijači kot njihovi ljubljenci na igrišču bi si le stežka želeli
Med premorom je kuharski mojster ponosno odprl kotel iz katerega se je razlegal značilni vonj po prekajenih klobasah. Na njihovo končno podobo (okus) so morali obiskovalci še za hip potrpeti.
boljši uvod v nadaljevanje srečanje. Že v prvi minuti so namreč izvedli akcijo za vodilni zadetek, za katerega sta zaslužna Jan Plašek, ki mu je uspel prodor po desni strani po katerem je s podajo pred golom našel osamljenega Štěpana Švacha. Slednjemu z bližine ni bilo težko žoge poslati v nebranjeni del gostujočih vrat.
Štěpan Švach je v uvodni minuti drugega polčasa Sehradice popeljal v vodstvo.
Naslednja razburljiva situacija je pred gostujočimi vrati sledila štiri minute kasneje. Tokrat je po levi strani v kazenski prostor prodrl Jakub Kolařik, ki je nato žogo podal pred gol soigralcu Vladyslavu Sikorskyimu. Ta je ob branilcu padel, a je sodnik Vojtěch Pind’ak zgolj zamahnil z roko. Sporna situacija in nato odločitev glavnega delivca pravice je pošteno razburila domače privržence.
Na veselje sehradiških privržencev so domači svojo prednost uspeli povišati v 59. minuti. Tokrat je udarila naveza Štěpan Švach – Jakub Kolařik. Prvi je prebil gostujočo obrambo na
Najglasnejši del tribune je takole pospremil vodilni zadetek.
levi strani in nato natančno podal soigralcu na sredino, ki je z bližine rutinirano poslal okroglo usnje za hrbet gostujočega vratarja.
Tudi po drugem zadetku je bilo domače moštvo aktivnejše. Gostje so bili ob dobro postavljenih in motiviranih domačih igralcih v napadu praktično nemočni. Potek srečanja je botroval tudi k pogostejšim prekrškom in večji nervozi na igrišču, ki jo je s svojimi ne vedno pravilnimi odločitvami stopnjeval še glavni sodnik.
Pet minut po povišanju vodstva je s strelom s skoraj 35 metrov poskusil Srchaček, a je meril točno v
V 59. minuti so se modro beli razveselili svojega drugega zadetka. Asistentu Štěpanu Švachu (#16) ter strelcu Jakubu Kolařiku je prvi prihitel čestitati Vaňa.
gostujočega vratarja. Čeprav so bili gostje ves čas nadaljevanja srečanja v podrejenem položaju, jim je iz prvega strela v okvir domačih vrat uspelo rezultat znižati. Po avtu na njihovi desni strani je sledil strel, ki je presenetil vratarja Kuželo. Domači so tako goste kar sami vrnili v igro. Če so do tedaj imele Sehradice igro pod nadzorom, je bilo po prejetem zadetku v njihovih nogah vendarle čutiti nekaj nervoze in nesigurnosti.
Tri minute po prejetem zadetku je svojo hitrost znova pokazal Patrik Kužela. Prodor po levi strani je zaključil s strelom praktično z mrtvega kota. Po dotiku gostujočega vratarja se je žoga od zunanjega dela konstrukcije gola odbila v kot. Tega je z leve strani s kratko podajo do Patrika Kužele izvedel Šimon Švach. Sledila je podaja po tleh na rob kazenskega prostora, kjer se je pri preigravanju sprva zapletel Josef Žebraček. Žoga se je zatem skotalila do Miroslava Gregorja, ki je brez razmisleka udaril z 20-ih metrov. Odlično merjen polvisoki strel v desni kot vrat je s parado obranil gostujoči
vratar. Sledil je kot z nasprotne strani, ki ga je s predložkom v kazenski prostor izvedel Patrik Kužela. Po njem je bil na robu vratarjevega prostora najspretnejši Tomaš Drga, a je tokrat žoga po strelu z glavo kar precej zgrešila končni cilj.
Nova priložnost iz prekinitve se je Sehradicam ponudila v 75. minuti. Po prekršku nad Keshom, je Patrik Kužela poslal dolg in visok predložek na daljšo vratnico, kamor je vtekel Žebraček, a z glavo z bližine meril mimo leve vratnice.

Veteran Žebraček je z bližine z glavo meril mimo leve vratnice.

Tudi poskus Vaňe s prostega strela ni našel svojega cilja.

Odlično merjen strel Gregorja je s parado obranil gostujoči vratar.
Mladi Patrik Kužela je bil skozi celotno srečanje nerešljiva uganka za gostujočo obrambo. S svojo hitrostjo in prodori je bil soudeležen pri večini napadalnih akcij. Njegova aktivna igra je močno prispevala k prevladi Sehradic. Enega njegovih
številnih prodorov so gostje v 76. minuti zaustavili s prekrškom od zadaj. Na začudenje in ogorčenje domačih privržencev je sodnik situacijo ocenil zgolj kot prekršek, pri čemer je gostujočemu nogometašu prizanesel z očitnim rumenim kartonom. Prosti strel s 24-ih metrov je izvedel Vaňa, a je njegov strel za dobra dva metra zgrešil okvir gostujočih vrat.
Visokorasli Gregor je dominiral v zračnih dvobojih.
Navijaški sektor se ni izneveril tradiciji in tudi na tokratni tekmi poskrbel za pirotehnične vložke.
Kljub boljši igri domačih, je rezultat ohranjal gostom upanje na vsaj točko. Dasiravno potek tekme tega ni naznanjal. Sehradice so namreč še naprej igrale taktično zelo dobro. Njihova igra in angažiranost vseh igralcev gostom ni dovoljevala razviti igre iz katere bi si lahko pripravljali priložnosti. Kljub temu je najbolj zagretim domačim navijačem v 77. minuti za hip zastalo srce. Po gostujočem gol avtu je nasprotnik hitro prenesel žogo globoko na domačo polovico in akcijo zaključil z nevarnim strelom, po katerem je žoga le za las zletela mimo vrat.
Kljub omenjeni gostujoči priložnosti je finiš tekme pripadel Sehradicam. Domači so si do končnega
Mladi sodnik Vojtěch Pinďák je v drugem polčasu s svojimi odločitvi nemalokrat razburil domače privržence.
Pomemben delež k organizirani igri Sehradic je prispeval levi bočni branilec Tomaš Drga.
Sehradice so se z zmago svojemu nasprotniku približale na točko zaostanka.
Nogometni podmladek je svoje vzornike pričakal tudi ob prihodu v garderobo.
sodniškega žvižga pripravili še nekaj (pol)priložnosti. Kot prvo velja omeniti še enega v nizu neustavljivih prodorov Patrika Kužela, po katerem se je odločil za strel, a meril mimo vrat. Potrditev zmage je imel na svoji nogi Vaňa, ki mu je v 82. minuti z desne pred gol podal Patrik Kužela. Na žalost privržencev Sehradic je domača enajstica s sedmih metrov povsem neoviran meril mimo vrat.
Zadnja omembe vredna akcija na tekmi je prav tako pripadla modro belim. Gregor je po prodoru skozi sredino igrišča s podajo na desni zaposlil Jakuba Kolařika. Slednji je žogo podal do vtekajočega Vaňe, ki mu na tokratni tekmi ni bilo usojeno zadeti, saj je gostujoči vratar njegov strel uspel odbiti v kot.
Po zadnjem sodniškem žvižgu in prejemu čestitk nasprotnih igralcev, so se domači nogometaši najprej zahvalili svojim zvestim privržencem za glasno vzpodbudo skozi celotno srečanje ter se nato skupaj z njimi poveselili novih treh točk tako na zelenici kot v garderobi.
Domači junaki so se sprva zahvalili glasnim navijačem za podporo…
…nakar je sledila še skupinska fotografija.
Čeprav je bila tekma do zadnjega sodniškega žvižga »odprta«, je zmaga moštva Sehradic in Slopnega B povsem zaslužena. Skozi celotno srečanje so si domači priigrali precej več priložnosti od nasprotnika. V veliki meri so si krivi sami, da jim usode gostov ni uspelo prej zapečatiti. Priložnosti za to so imeli kar nekaj. Če morda realizacija v tem hipu ni njihova močnejša stran, je na drugi strani potrebno pohvaliti moštveno igro v defenzivi. Celotna ekipa je s svojo zavzeto igro od prve do zadnje minute povsem ohromila nasprotnika. Glavne temelje uspeha gre iskati ravno v ekipnem duhu, večji želji na igrišču ter v kvaliteti določenih posameznikov.

V domači slačilnici je po tekmi odmeval zmagoviti vzklik pod “taktirko” predsednika kluba Petra Žačka.
Tradicija v Sehradicah veleva, da nogometaši po tekmi navijačem podelijo avtograme. Tokrat so svoje pečate pustili na navijaškem bobnu.
Za piko na i je bil igralcem v garderobo prinešen pladenj poln mesnih dobrot.
Z zmago na zadnji domači tekmi v tej sezoni so se igralci Sehradic na najlepši možni način poslovili od svojih zvestih privržencev. Z novimi tremi točkami so
uspešno odbili napad najbližjih dveh zasledovalcev ter se svojemu zadnjemu nasprotniku in najbližjemu zasledovalcu na lestvici približali na eno točko. Šesta zmaga v spomladanskem delu sezone je zagotovo dobra popotnica za naslednjo sezono, ko odgovorni v klubu ne skrivajo ambicij po naskoku na sam vrh. V kolikor bo okostje moštva v novo sezono vstopilo nespremenjeno ter s seboj uspešno preneslo tudi zmagovalno miselnost z drugega dela aktualne sezone, borba za sam vrh lestvice nikakor ni izključena.
Petkovo prepotrebno deževje s kratko popoldansko ohladitvijo je vsaj malo pripomoglo naravi. Kakor tudi igralni površini v Sehradicah, ki je dan zatem pod (znova) žgočim soncem naravnost vabila nogometaše obeh moštev, da jo čim prej preizkusijo. Čeprav je bila že dan pred tem zelo dobro pripravljena, so ostre oči predsednika kluba Petra Žačka na njej opazile manjšo »hibo«. Toplo in deževno vreme je namreč na delih igrišča povzročilo rast gob. Čeprav so bile te komaj opazne in povsem nemoteče za igro, so morale naslednji dan predčasno zaključiti svoj življenjski cikel na sehradiškem igrišču. Ki je po času kosilu z označitvijo črt na igrišču dobilo tudi svojo končno (igralno) podobo.
Približno uro pred tekmo so k igrišču pričeli prihajati prvi nogometaši obeh moštev. Ter tudi domači prostovoljci, zadolženi za prodajo pijače in pripravo dimljenih klobas – na tem delu Češke zelo priljubljenih cigar. Medtem ko je domači mojster pričel segrevati svoj kotel, sta mlajši dami že odprli prodajno okence kontejnerja, kjer si je bilo moč privoščiti več vrst pijače.
Ko so domači nogometaši v zmernem tempu pričeli pripravo na tekmo…
…je navijaška skupina pričela opremljati svoj tribune,…
…medtem ko je domači mojster z asistenco svojega sina pričel s pripravo kotla v katerem so kmalu zatem končale klobase.
Za ogrevanje vratarja Ondřeja Kužele je poskrbel kar njegov brat Patrik. Oba sta se na igrišču pojavila med prvimi. Slabe pol ure pred pričetkom srečanja se je domača polovica igrišča lepo popolnila. Če je še v jesenskem delu prvenstva moštvo Sehradic in Slopnega B celo eno tekmo izpustilo zaradi premajhne udeležbe (okrožna nogometna zveza je tekmo registrirala z rezultatom 3:0 v prid nasprotnika), so dobri rezultati v spomladanskem delu med igralci očitno precej dvignili željo po udeležbi na tekmah. V klubu so se odločili rezervno klop zapolniti s peterico igralcev, kar je za nekatere nogometaše pomenilo celo spremljanje tekme s tribune. Na njej se je kot prva pojavila domača navijaška skupina, katere glavnino sestavljajo mladi nogometaši Sehradic. Kot pred vsako tekmo, so na robu tribune izobesili svoje transparente in napovedali glasno vzpodbudo svojim ljubljencem in vzornikom na zelenici.
Uvodni pozdrav obeh ekip.
Tudi pred tokratnim srečanjem si je kapetanski trak pri domačih nadel Jan Plašek.
Poleg lova za petim mestom je varovance trenerja Vaclava Žačka še dodatno motiviral jesenski poraz z 2:0 na igrišče tokratnega nasprotnika, ki prihaja iz 12 km vzhodneje ležečega kraja Drnovice.
Prvi polčas
Uvodno otipavanje moštev so v drugi minuti za hip prekinili gostje z dvema zaporednima kotoma. Po drugem je sledila gneča na robu kazenskega prostora dokler žoga ni pristala na nogi nasprotnega igralcu, ki je z 20-ih metrov sprožil visoko preko vrat. Sledile so za gledalce manj zanimive minute, ki so postregle z raztrgano igro na sredini igrišča z malo uspešnih akcij ter veliko napakami in nenatančnimi podajami.
Najstarejši igralec na igrišču Josef Žebraček je večino srečanja odigral na mestu zadnjega branilca.
Ondřej Plašek se je nekajkrat izkazal s pobegi po desnem krilu.
Kljub rahli terenski premoči gostov v uvodnem delu tekme, domača obramba ni imeli večjih težav. Na sliki Jiři Srchaček, kapetan Plašil ter vratar Ondřej Kužela.
Šele 15. minuta je prinesla prvo lepo priložnost za domače moštvo. Daljši napad in poskus strela Jakuba Kolařika so gostje sprva blokirali. Sledil je gostujoči prekršek približno 24 metrov od vrat. Prosti strel delno z leve strani je izvedel Jakub Vaňa, a je žoga zletela za las preko prečke. Gostje so bili v prvem delu polčasa nekaj več pri žogi. Zahvaljujoč dobro postavljeni in organizirani domači obrambi jim nikakor ni uspelo izpeljati kakšne akcije do svojega zaključka, kaj šele ogroziti domačega vratarja Ondřeja Kuželo.

Pri prvem resnem poskusu domačih je žoga po strelu Jakuba Vaňe za malo zgrešila svoj cilj.
Po daljšem času so v 23. minuti znova zapretili domači. Gneča na robu gostujočega kazenskega prostora je pripomogla k nekaj blokiranim strelom. Dokler se žoga ni odbila do Vaňe, ki je z 18-ih metrov meril v naročje gostujočega vratarja. Tri minute zatem je s 30-ih metrov po prostem strelu poskusil nasprotnik, a meril visoko preko domačih vrat.
Navijaška skupina z jedrom iz lastnega nogometnega podmladka je skozi celotno srečanje glasno bodrila domače sokole.
Michal Kolařik pri izvedbi avta.
V nadaljevanju je igra postala zanimivejša. Domači so počasi prevzeli pobudi, bili aktivnejši ter si do premora pripravili več priložnosti. Prvo v 27. minuti, ko so igro sprva prenesli z desne na levo stran igrišča, nakar je napad s strelom po tleh zaključil Miroslav Gregor, a njegov poskusil ni resno ogrozil nasprotna vrata. Dve minuti kasneje so Sehradice izvajale prosti strel z desne strani. Jiři Srchaček je poslal žogo s sredine igrišča na rob kazenskega prostora, od tam pa je nenatančno sprožil Šimon Švach. Kmalu zatem je sledil nov napad domačih po levi strani, ki ga je zaključil zelo aktivni Vaňa, a je tokrat znova meril mimo (leve) vratnice.
V nadaljevanju polčasa se je dogajanje pogosteje prevesilo na gostujočo polovico, ko je nasprotnik nekajkrat uspešno blokiral poskuse strelov igralcev Sehradic. Eno od napadalnih akcij so poskusili zaključiti od leve Šimon Švach, Miroslav Gregor ter Plašek.
V obdobju boljše igre Sehradic se je 33. minuti iznenada ponudila lepa priložnost gostom. V hitrem protinapadu sta se znašla dva njihova napadalca. Prvi je žogo povedel rahlo na desno od koder je z roba kazenskega prostora s podajo želel zaposliti osamljenega soigralca v sredini kazenskem prostoru. Njegovo namero je z odlično obrambno potezo preprečil v tistem trenutku edini domači igralec Jiři Šintal, ki mu je z drsečim štartom uspelo poslati žogo poslati v kot. Dolga klop je Sehradicam omogočala pogoste menjave. Po eni od njih se je na igrišču znašel tudi Patrik Kužela, ki je s svojo hitrostjo precej poživil igro. Svoj prvi prodor po desni strani je zaključil s strelom skoraj z mrtvega kota, po katerem je gostujoči vratar žogo odbil v kot.
Med najaktivnejšimi v domačem dresu je bil Jakub Vaňa.
Številčen kader je moštvu Sehradic omogočal pogoste menjave. V 37. minuti je Štěpan Švach (#16) zamenjal svojega brata Šimona.
V 33. minuti je Jiři Šintal z obrambno potezo tekme gostom preprečil lepo priložnost za vodilni zadetek.
Pogled na domačo klop. Trener Vaclav Žaček je večji del srečanja spremljal z roba igrišča.
Napadalne akcije Sehradic so pogosto slonele na Gregorju. Ta je običajno s sredine igrišča pošiljal dolge žoge na krilna napadalca. V 41. minuti je na enak način na levem krilu zaposlil hitronogega Patrika Kuželo. Slednji je bil še enkrat več prehiter za svojega čuvaja. Mlad krilni napadalec se je za razliko od prejšnje akcije tokrat odločil za podajo na sredino igrišča, kjer je lepo videl odkritega Mykhaila Kesha. Njegov močan strel po sredini gola je nasprotni vratar uspel odbiti.
Po vstopu na igrišče je hitronogi krilni napadalec Patrik Kužela močno poživil igro Sehradic.
Tudi zahvaljujoč taktično dobri igri gostom ni uspelo resneje ogroziti domačega vratarja Ondřeja Kužele.
Mreži obeh moštev sta tako v prvem polčasu mirovali, kar je bil glede na potek srečanja še najbolj pravičen izid. Tudi zato pri odhodu v garderobi ni bilo čutiti pretiranega razočaranju pri igralcih obeh ekip. Nekaj več razočaranja je bilo verjetno pri gledalcih. Teh se je v lepem in zelo toplem vremenu zbralo približno 60. Večina njih je tekmo spremljala bodisi s klopi na tribuni bodisi s stojišča ob tribuni s katere je sicer odličen pogled na dogajanje na zelenici. Ob tem velja pohvaliti domačo navijaško skupino, opremljeno z bobnom in klubskimi dresi, ki je glasno navijala skozi celotno srečanje. S svojim navijanjem, ki so ga tu in tam popestrili tudi s pirotehničnim vložkom, so poskrbeli za odlično in redko videno kuliso na tekmah najnižjih lig.
Igralci so se po napotke pred drugim polčasom odpravili v garderobo.
Štěpan Švach je med odhodom v garderobo izkoristil trenutek za kratek pozdrav svojim privržencem.
Če že glavni akterji na igrišču niso poskrbeli za kak vrhunec, so ljubitelji nogometa lahko našli potešitev ob igrišču. Zelo toplo vreme je kajpak večino njih pripeljala k prodajnemu okencu, kjer so si privoščili osvežilno pijačo. Medtem ko so morali mesnih dobrot željni privrženci še malce potrpeti. Dasiravno so ob pogledu v kotel klobase v njem dajale videz pripravljenosti za zaužitje.
Sobotno srečanje je ob igrišče v Sehradicah privabilo približno 60 gledalcev. Večina njih je tekmo spremljala s tribune, ki ponuja najboljši pogled pogled na zelenico.
Nogometni privrženci so imeli možnost potešiti žejo ob pestri ponudbi pijač.
Med premorom je kuharski mojster ponosno odprl kotel iz katerega se je razlegal značilni vonj po prekajenih klobasah. Na njihovo končno podobo (okus) so morali obiskovalci še za hip potrpeti.
Pozen prihod z garderobe je odražal pomembnost tekme ter željo po pozitivnem rezultatu domačega moštva. Tudi zato je nekaterim akterjem v modro belih dresih le na kratko uspelo izmenjati kakšno besedo s svojimi privrženci ob robu igrišča.
Drugi polčas
Tako domači navijači kot njihovi ljubljenci na igrišču bi si le stežka želeli boljši uvod v nadaljevanje srečanje. Že v prvi minuti so namreč izvedli akcijo za vodilni zadetek, za katerega sta zaslužna Jan Plašek, ki mu je uspel prodor po desni strani po katerem je s podajo pred golom našel osamljenega Štěpana Švacha. Slednjemu z bližine ni bilo težko žoge poslati v nebranjeni del gostujočih vrat.
Štěpan Švach je v uvodni minuti drugega polčasa Sehradice popeljal v vodstvo.
Najglasnejši del tribune je bučno pospremil vodilni zadetek.
Naslednja razburljiva situacija je pred gostujočimi vrati sledila štiri minute kasneje. Tokrat je po levi strani v kazenski prostor prodrl Jakub Kolařik, ki je nato žogo podal pred gol soigralcu Vladyslavu Sikorskyimu. Ta je ob branilcu padel, a je sodnik Vojtěch Pind’ak zgolj zamahnil z roko. Sporna situacija in nato odločitev glavnega delivca pravice je pošteno razburila domače privržence.
Na veselje sehradiških privržencev so domači svojo prednost uspeli povišati v 59. minuti. Tokrat je udarila naveza Štěpan Švach – Jakub Kolařik. Prvi je prebil gostujočo obrambo na levi strani in nato natančno podal soigralcu na sredino, ki je z bližine rutinirano poslal okroglo usnje za hrbet gostujočega vratarja.
V 59. minuti so se modro beli razveselili svojega drugega zadetka. Asistentu Štěpanu Švachu (#16) ter strelcu Jakubu Kolařiku je prvi prihitel čestitati Vaňa.
Tudi po drugem zadetku je bilo domače moštvo aktivnejše. Gostje so bili ob dobro postavljenih in motiviranih domačih igralcih v napadu praktično nemočni. Potek srečanja je botroval tudi k pogostejšim prekrškom in večji nervozi na igrišču, ki jo je s svojimi ne vedno pravilnimi odločitvami stopnjeval še glavni sodnik.
Pet minut po povišanju vodstva je s strelom s skoraj 35 metrov poskusil Srchaček, a je meril točno v gostujočega vratarja. Čeprav so bili gostje ves čas nadaljevanja srečanja v podrejenem položaju, jim je iz prvega strela v okvir domačih vrat uspelo rezultat znižati. Po avtu na njihovi desni strani je sledil strel, ki je presenetil vratarja Kuželo. Domači so tako goste kar sami vrnili v igro. Če so do tedaj imele Sehradice igro pod nadzorom, je bilo po prejetem zadetku v njihovih nogah vendarle čutiti nekaj nervoze in nesigurnosti.
Tri minute po prejetem zadetku je svojo hitrost znova pokazal Patrik Kužela. Prodor po levi strani je zaključil s strelom praktično z mrtvega kota. Po dotiku gostujočega vratarja se je žoga od zunanjega dela konstrukcije gola odbila v kot. Tega je z leve strani s kratko podajo do Patrika Kužele izvedel Šimon Švach. Sledila je podaja po tleh na rob kazenskega prostora, kjer se je pri preigravanju sprva zapletel Josef Žebraček. Žoga se je zatem skotalila do Miroslava Gregorja, ki je brez razmisleka udaril z 20-ih metrov. Odlično merjen polvisoki strel v desni kot vrat je s parado obranil gostujoči vratar. Sledil je kot z nasprotne strani, ki ga je s predložkom v kazenski prostor izvedel Patrik Kužela. Po njem je bil na robu vratarjevega prostora najspretnejši Tomaš Drga, a je tokrat žoga po strelu z glavo kar precej zgrešila končni cilj.

Odlično merjen strel Gregorja je s parado obranil gostujoči vratar.
Nova priložnost iz prekinitve se je Sehradicam ponudila v 75. minuti. Po prekršku nad Keshom, je Patrik Kužela poslal dolg in visok predložek na daljšo vratnico, kamor je vtekel Žebraček, a z glavo z bližine meril mimo leve vratnice.
Veteran Žebraček je z bližine z glavo meril mimo leve vratnice. (video)
Tudi poskus Vaňe s prostega strela ni našel svojega cilja. (video)
Mladi Patrik Kužela je bil skozi celotno srečanje nerešljiva uganka za gostujočo obrambo. S svojo hitrostjo in prodori je bil soudeležen pri večini napadalnih akcij. Njegova aktivna igra je močno prispevala k prevladi Sehradic. Enega njegovih številnih prodorov so gostje v 76. minuti zaustavili s prekrškom od zadaj. Na začudenje in ogorčenje domačih privržencev je sodnik situacijo ocenil zgolj kot prekršek, pri čemer je gostujočemu nogometašu prizanesel z očitnim rumenim kartonom. Prosti strel s 24-ih metrov je izvedel Vaňa, a je njegov strel za dobra dva metra zgrešil okvir gostujočih vrat.
Visokorasli Gregor je dominiral v zračnih dvobojih.
Kljub boljši igri domačih, je rezultat ohranjal gostom upanje na vsaj točko. Dasiravno potek tekme tega ni naznanjal. Sehradice so namreč še naprej igrale taktično zelo dobro. Njihova igra in angažiranost vseh igralcev gostom ni dovoljevala razviti igre iz katere bi si lahko pripravljali priložnosti. Kljub temu je najbolj zagretim domačim navijačem v 77. minuti za hip zastalo srce. Po gostujočem gol avtu je nasprotnik hitro prenesel žogo globoko na domačo polovico in akcijo zaključil z nevarnim strelom, po katerem je žoga le za las zletela mimo vrat.
Navijaški sektor se ni izneveril tradiciji in tudi na tokratni tekmi poskrbel za pirotehnične vložke.
Mladi sodnik Vojtěch Pinďák je v drugem polčasu s svojimi odločitvi nemalokrat razburil domače privržence.
Kljub omenjeni gostujoči priložnosti je finiš tekme pripadel Sehradicam. Domači so si do končnega sodniškega žvižga pripravili še nekaj (pol)priložnosti. Kot prvo velja omeniti še enega v nizu neustavljivih prodorov Patrika Kužela, po katerem se je odločil za strel, a meril mimo vrat. Potrditev zmage je imel na svoji nogi Vaňa, ki mu je v 82. minuti z desne pred gol podal Patrik Kužela. Na žalost privržencev Sehradic je domača enajstica s sedmih metrov povsem neoviran meril mimo vrat.
Zadnja omembe vredna akcija na tekmi je prav tako pripadla modro belim. Gregor je po prodoru skozi sredino igrišča s podajo na desni zaposlil Jakuba Kolařika. Slednji je žogo podal do vtekajočega Vaňe, ki mu na tokratni tekmi ni bilo usojeno zadeti, saj je gostujoči vratar njegov strel uspel odbiti v kot.
Pomemben delež k organizirani igri Sehradic je prispeval levi bočni branilec Tomaš Drga.
Sehradice so se z zmago svojemu nasprotniku približale na točko zaostanka.
Po zadnjem sodniškem žvižgu in prejemu čestitk nasprotnih igralcev, so se domači nogometaši najprej zahvalili svojim zvestim privržencem za glasno vzpodbudo skozi celotno srečanje ter se nato skupaj z njimi poveselili novih treh točk tako na zelenici kot v garderobi.
Domači junaki so se sprva zahvalili glasnim navijačem za podporo…
…nakar je sledila skupinska fotografija.
Nogometni podmladek je svoje vzornike pričakal tudi ob prihodu v garderobo.
Čeprav je bila tekma do zadnjega sodniškega žvižga »odprta«, je zmaga moštva Sehradic in Slopnega B povsem zaslužena. Skozi celotno srečanje so si domači priigrali precej več priložnosti od nasprotnika. V veliki meri so si krivi sami, da jim usode gostov ni uspelo prej zapečatiti. Priložnosti za to so imeli kar nekaj. Če morda realizacija v tem hipu ni njihova močnejša stran, je na drugi strani potrebno pohvaliti moštveno igro v defenzivi. Celotna ekipa je s svojo zavzeto igro od prve do zadnje minute povsem ohromila nasprotnika. Glavne temelje uspeha gre iskati ravno v ekipnem duhu, večji želji na igrišču ter v kvaliteti določenih posameznikov.

V domači slačilnici je po tekmi odmeval zmagoviti napev pod “taktirko” predsednika kluba Petra Žačka.
Tradicija v Sehradicah veleva, da nogometaši po tekmi navijačem podelijo avtograme. Tokrat so svoje pečate pustili na navijaškem bobnu.
Za piko na i je bil igralcem v garderobo prinešen pladenj poln mesnih dobrot.
Z zmago na zadnji domači tekmi v tej sezoni so se igralci Sehradic na najlepši možni način poslovili od svojih zvestih privržencev. Z novimi tremi točkami so uspešno odbili napad najbližjih dveh zasledovalcev ter se svojemu zadnjemu nasprotniku in najbližjemu zasledovalcu na lestvici približali na eno točko. Šesta zmaga v spomladanskem delu sezone je zagotovo dobra popotnica za naslednjo sezono, ko odgovorni v klubu ne skrivajo ambicij po naskoku na sam vrh. V kolikor bo okostje moštva v novo sezono vstopilo nespremenjeno ter s seboj uspešno preneslo tudi zmagovalno miselnost z drugega dela aktualne sezone, borba za sam vrh lestvice nikakor ni izključena.
9. junija, 2026
Sehradice
Sehradice veljajo za eno izmed številnih manjših naseljih na gričevnatem vzhodu Češke. Značilni valašski pridih vasi dajejo tudi prijazni domačini. Največji ponos kraja je manjše zunanje kopališče. V Sehradicah rojeni rod ustvarjalcev Maňas je poskrbel za močan glasbeni pečat širom države. Poleg tradicionalnih prireditev in nekaj značilnih vaških združenj pomembno vlogo v življenju kraja igra tudi nogometni klub, ki je bil v zadnjih sezonah v dobro svojega obstoja prisiljen združiti moči s klubom iz sosednje vasi.
Vas Sehradice leži v neizraziti dolini in šteje nekaj več kot 660 prebivalcev. Na severu jo obdajajo blagi vrhovi Vizoviškega hribovja (Vizovické vrchy; na sliki).
Vas leži na nadmorski višini 316 m n.m. in ima staus samostojne občine. Južna polovica njenega ozemlja leži v zavarovanem krajinskem parku Beli Karpati (Bílé Karpaty). Kot večina vasi v tej regiji so tudi Sehradice znane po gojenju sadnega drevja, predvsem sliv in jablan. Večino okoliških kmetijskih zemljišč sestavljajo travniki in pašniki.
Sehradice ležijo v manj izraziti dolini potoka (oz. manjše reke) Zgornja Olšava (Horní Olšava), severovzhodno od znanega zdraviliškega mesta Luhačovice. Od regijske metropole Zlin (ki hkrati velja tudi za središče okrožja) so oddaljene približno 15 km vožnje. Skozi vas s 666 prebivalci (podatek iz preteklega leta) vodijo tri lokalne avtobusne linije. Vaščanom sta na voljo dve postajališči. Najpogostejše so povezave z Zlinom (20 parov avtobusov ob delovnih dneh ter 8 parov ob koncih tedna in praznikih), mestom Valašske Klobouky (14 oz. 6 parov). Nekaj manj dnevnih povezav je še do bližnjih okoliških krajev (Luhačovice, Ujezd in Slavičin).
Urejene površine v središču vasi z vaškim uradom ter Kulturnim domom v katerem se nahaja tudi okrepčevalnica.
Poglede nase od daleč usmerja stavba vrtca.
Skrajni zahodni predel Sehradic nosi ime Na Loskach.
Poseljeni del vasi na nasprotni strani potoka se imenuje Zasadne.
Ime Sehradice se prvič omenja leta 1261 v epitetu lastnikov gradu Sehradice. V pritožbi opata vizoviškega samostana papežu se omenjata »Iessek et Staschek fratres de Ingraditz (Zhragitz)«, v prevodu »Ješek in Stašek, brata iz Sehradic«. Vas Sehradice bi znala biti še starejšega datuma, saj je bila ves čas del velikega škofovskega fevda z upravnim središčem Engelsberk. Po letu 1613 je bila vas vključno z večino posesti v regiji v lasti starodavnega madžarskega
plemstva Serenyijev. Zanimivo, da je posestvo Sehradic po prvi svetovni vojni na podlagi dražbe pripadlo zakoncema Zbořil, ki sta bila lastnika vse do leta 1948.
Edina trgovina v vasi ima svoja vrata odprta šest dni v tednu.
Ves čas svojega obstoja so bile Sehradice značilna kmečka vas, kjer se je gojilo predvsem žito in krompir, pomembni panogi sta bili tudi sadjarstvo in čebelarstvo. Velik del občinskega katastra prekrivajo gozdovi. V preteklosti so bila gozdnata območja pogosto predmet sporov, saj so skoznje potekale meje posesti.
Sehradice so za obiskovalce zanimive predvsem v poletnem času, ko s svojim
Betonski most čez Luhačoviški potok (Luhačovický potok) je novembra lanskega leta nasledil svojega lesenega predhodnika.
kopališčem v vročih dneh vabijo na prijetno ohladitev. Manjši bazen ter večnamensko igrišče in prostorno parkirišče so del športno sprostitvenega centra na robu vasi, ki ga obdaja naravna idila. Njihova izgradnja sega v 90. leta prejšnjega stoletja. Zanimivo, da se bazen polni z vodo iz šestintrideset metrov globoke vrtine, ki jo je občina izvrtala pred dobrimi desetimi leti. Po vaških načrtih naj bi v prihodnosti na tem mestu zgradili tudi objekte za kulturne prireditve.
Manjše kopališče na vzhodnem robu vasi je v vročih poletnih dneh priljubljeni cilj tako prebivalcev Sehradic kot ostalih iz bližnje okolice.
V bližini kopališča stoji nedavno obnovljeni sokolski dom v katerem je tudi manjša telovadnica.
Utrinek z znano postavo čeških risanih filmov.
Svoj uradni grb so s potrditvijo parlamenta Sehradice dobile leta 2000. V njem je na modrem ščitu upodobljena srebrna trdnjava, ki jo tvorita obzidje (zidna krona) in stolp z oknom. Na vrhu sta ob straneh dodana dva pokončna, nazaj
obrnjena pluga, medtem ko v spodnjem levem kotu del trdnjave prekrivajo trije rdeči volčji zobje.
Čeprav v vasi ni cerkvenega objekta, lahko med sprehodom po Sehradicah naletimo na kar nekaj verskih znamenj (križi, božja muka, kip svetega Frančiška) od katerih še najbolj pade v oči za ta del Češke značilna lesena zvonica. Ta je postavljena v središču vasi, nasproti vaškega urada ter ob stavbi vrtca. Zgolj nekaj deset metrov dalje po stranski cesti stoji še manjša osnovna šola za učence od prvega do četrtega razreda. V isti stavbi ima svoje prostore tudi manjša vaška knjižnica.
V čast znanemu glasbenemu rodu v Sehradicah vsako leto ob koncu junija organizirajo glasbeno prireditev, ki poteka na nogometnem igrišču.
Pešci se lahko skozi celotne Sehradice sprehodijo po pločniku, ki je na nekaterih delih z zeleno površino ločen od glavne ceste.
V kratek bodo v Sehradicah odprli še en most za pešce preko Luhačoviškega potoka, ki vas deli na dve polovici.
Trgovina z osnovnimi živili ima velik pomen predvsem za starejšo populacijo vaščanov. Ta je odprta šest dni v tednu. Ob koncih tedna imajo domačini možnost druženja ob kozarcu piva v vaškem gostišču. Na enem od severnih obrobij Sehradic (vas je razpotegnjena ob manj pomembni lokalni cesti v smeri JZ – SV) se na zemljišču
kmečke zadruge nahaja nekaj gospodarskih stavb manjših podjetij. V tem delu kraja ima svoje prostore domača pekarna, ki ima v ponudbi sveže pečni kruh ter bagete po predhodnem internetnem naročilu. Nedaleč proč se nahaja še bife, kjer so v delovnih dneh na voljo topli obroki (dnevno imajo na meniju tri različna kosila).
Obe vaški avtobusni postajališči sta zasnovani na enak način. Prostorna lesena hiška nudi zaščito pred vremenskimi vplivi. V njej je nameščena klop ter koš za odpadke.
S Sehradicami je tesno povezan rod glasbenih ustvarjalcev Maňas. Leta 1921 rojeni František je bil po svoji profesiji skladatelj. Ustvaril je več sto skladb. Kar nekaj od njih so jih v svoj repertoar uvrstile godbe po vsem svetu. Poleg plesnih skladb je skladal tudi klasično glasbo, večinoma navdihnjeno z moravskimi ljudskimi pesmimi. Glasbeni pečat je pustil tudi Františkov starejši brat Vaclav. Slednji je sledil svoji otroški ljubezni glasbi, ki jo je spoznaval večinoma kot samouk. Za razliko od svojega brata se z glasbo nikdar ni ukvarjal profesionalno. Družino je preživljal kot kmet na svojem posestvu. Kljub temu je v svojem življenju
napisal okoli 300 večinoma sproščujočih in plesnih skladb, pa tudi skladbe v koncertnem slogu. Postal je znan kot avtor in aranžer žalostnih skladb. Tudi njegova sinova Vaclav mlajši in František mlajši sta sledila očetovim stopinjam in življenje posvetila glasbi. V čast svojim glasbenim mojstrom v Sehradicah vsako leto prirejajo tradicionalni Maňasov glasbeni festival.
Spomenik padlim vaščanom v prvi svetovni vojni.
Osnovno šolo v Sehradicah obiskujejo učenci od prvega do četrtega razreda.
Poleg tradicionalnih (organiziranih) druženj na vasi za aktivno življenje starejšega dela prebivalcev skrbi klub seniorjev. Ustanovljen je bil pred poldrugim desetletjem. V želji po obogatitvi življenja v klubu organizirajo številne dogodke (izleti, tečaji kuhanja, pletenja, turnirji v biljardu, miklavževanja) in druženja (ob tabornem ognju).
Severno ob Sehradicah lahko uzremo žitna polja, ki so sicer na tem delu Češke zaradi manj ustreznega terena bolj izjema kot pravilo.
Kot v mnogih vaseh, tudi v Sehradicah najdaljša tradicija aktivnega delovanja pripada prostovoljnemu gasilskemu društvu. To je bilo ustanovljeno leta 1899. S svojo organizacijo pustnih povork, že omenjenega glasbenega festivala, raznih gasilskih tekmovanj ter postavitve mlaja velja za najaktivnejše vaško združenje. Nekoliko mlajše je društvo čebelarjev (ustanovljeno leta 1934). Njihova glavna naloga je ohranjati in povečevati število čebeljih družin v regiji in s tem zagotavljati opraševanje dreves in rastlin v naravi. Hkrati si čebelarji z veseljem najdejo čas tudi za izobraževanje mladih. Svoj del v kolaž družabnega življenja Sehradic prispevata tudi ribiško in lovsko društvo.
Sehradice ležijo v manj izraziti dolini potoka (oz. manjše reke) Zgornja Olšava (Horní Olšava), severovzhodno od znanega zdraviliškega mesta Luhačovice. Od regijske metropole Zlin (ki hkrati velja tudi za središče okrožja) so oddaljene približno 15 km vožnje. Skozi vas s 666 prebivalci (podatek iz preteklega leta) vodijo tri lokalne avtobusne linije. Vaščanom sta na voljo dve postajališči. Najpogostejše so povezave z Zlinom (20 parov avtobusov ob delovnih dneh ter 8 parov ob koncih tedna in praznikih), mestom Valašske Klobouky (14 oz. 6 parov). Nekaj manj dnevnih povezav je še do bližnjih okoliških krajev (Luhačovice, Ujezd in Slavičin).
Vas Sehradice leži v neizraziti dolini in šteje nekaj več kot 660 prebivalcev. Na severu jo obdajajo blagi vrhovi Vizoviškega hribovja (Vizovické vrchy; na sliki).
Urejene površine v središču vasi z vaškim uradom ter Kulturnim domom v katerem se nahaja tudi okrepčevalnica.
Poglede nase od daleč usmerja stavba vrtca.
Vas leži na nadmorski višini 316 m n.m. in ima staus samostojne občine. Južna polovica njenega ozemlja leži v zavarovanem krajinskem parku Beli Karpati (Bílé Karpaty). Kot večina vasi v tej regiji so tudi Sehradice znane po gojenju sadnega drevja, predvsem sliv in jablan. Večino okoliških kmetijskih zemljišč sestavljajo travniki in pašniki.
Skrajni zahodni predel Sehradic nosi ime Na Loskach.
Poseljeni del vasi na nasprotni strani se imenuje Zasadne.
Ime Sehradice se prvič omenja leta 1261 v epitetu lastnikov gradu Sehradice. V pritožbi opata vizoviškega samostana papežu se omenjata »Iessek et Staschek fratres de Ingraditz (Zhragitz)«, v prevodu »Ješek in Stašek, brata iz Sehradic«. Vas Sehradice bi znala biti še starejšega datuma, saj je bila ves čas del velikega škofovskega fevda z upravnim središčem Engelsberk. Po letu 1613 je bila vas vključno z večino posesti v regiji v lasti starodavnega madžarskega plemstva Serenyijev. Zanimivo, da je posestvo Sehradic po prvi svetovni vojni na podlagi dražbe pripadlo zakoncema Zbořil, ki sta bila lastnika vse do leta 1948.
Edina trgovina v vasi ima svoja vrata odprta šest dni v tednu.
Betonski most čez Luhačoviški potok (Luhačovický potok) je novembra lanskega leta nasledil svojega lesenega predhodnika.
Ves čas svojega obstoja so bile Sehradice značilna kmečka vas, kjer se je gojilo predvsem žito in krompir, pomembni panogi sta bili tudi sadjarstvo in čebelarstvo. Velik del občinskega katastra prekrivajo gozdovi. V preteklosti so bila gozdnata območja pogosto predmet sporov, saj so skoznje potekale meje posesti.
Manjše kopališče na vzhodnem robu vasi je v vročih poletnih dneh priljubljeni cilj tako prebivalcev Sehradic kot ostalih iz bližnje okolice.
Sehradice so za obiskovalce zanimive predvsem v poletnem času, ko s svojim kopališčem v vročih dneh vabijo na prijetno ohladitev. Manjši bazen ter večnamensko igrišče in prostorno parkirišče so del športno sprostitvenega centra na robu vasi, ki ga obdaja naravna idila. Njihova izgradnja sega v 90. leta prejšnjega stoletja. Zanimivo, da se bazen polni z vodo iz šestintrideset metrov globoke vrtine, ki jo je občina izvrtala pred dobrimi desetimi leti. Po vaških načrtih naj bi v prihodnosti na tem mestu zgradili tudi objekte za kulturne prireditve.
V bližini kopališča stoji nedavno obnovljeni sokolski dom v katerem je tudi manjša telovadnica.
Utrinek z znano postavo čeških risanih filmov.
Svoj uradni grb so s potrditvijo parlamenta Sehradice dobile leta 2000. V njem je na modrem ščitu upodobljena srebrna trdnjava, ki jo tvorita obzidje (zidna krona) in stolp z oknom. Na vrhu sta ob straneh dodana dva pokončna, nazaj obrnjena pluga, medtem ko v spodnjem levem kotu del trdnjave prekrivajo trije rdeči volčji zobje.
V kratek bodo v Sehradicah odprli še en most za pešce preko Luhačoviškega potoka, ki vas deli na dve polovici.
V čast znanemu glasbenemu rodu v Sehradicah vsako leto ob koncu junija organizirajo glasbeno prireditev, ki poteka na nogometnem igrišču.
Čeprav v vasi ni cerkvenega objekta, lahko med sprehodom po Sehradicah naletimo na kar nekaj verskih znamenj (križi, božja muka, kip svetega Frančiška) od katerih še najbolj pade v oči za ta del Češke značilna lesena zvonica. Ta je postavljena v središču vasi, nasproti vaškega urada ter ob stavbi vrtca. Zgolj nekaj deset metrov dalje po stranski cesti stoji še manjša osnovna šola za učence od prvega do četrtega razreda. V isti stavbi ima svoje prostore tudi manjša vaška knjižnica.
Pešci se lahko skozi celotne Sehradice sprehodijo po pločniku, ki je na nekaterih delih z zeleno površino ločen od glavne ceste.
Trgovina z osnovnimi živili ima velik pomen predvsem za starejšo populacijo vaščanov. Ta je odprta šest dni v tednu. Ob koncih tedna imajo domačini možnost druženja ob kozarcu piva v vaškem gostišču. Na enem od severnih obrobij Sehradic (vas je razpotegnjena ob manj pomembni lokalni cesti v smeri JZ – SV) se na zemljišču kmečke zadruge nahaja nekaj gospodarskih stavb manjših podjetij. V tem delu kraja ima svoje prostore domača pekarna, ki ima v ponudbi sveže pečni kruh ter bagete po predhodnem internetnem naročilu. Nedaleč proč se nahaja še bife, kjer so v delovnih dneh na voljo topli obroki (dnevno imajo na meniju tri različna kosila).
Obe vaški avtobusni postajališči sta zasnovani na enak način. Prostorna lesena hiška nudi zaščito pred vremenskimi vplivi. V njej je nameščena klop ter koš za odpadke.
Spomenik padlim vaščanom v prvi svetovni vojni.
S Sehradicami je tesno povezan rod glasbenih ustvarjalcev Maňas. Leta 1921 rojeni František je bil po svoji profesiji skladatelj. Ustvaril je več sto skladb. Kar nekaj od njih so jih v svoj repertoar uvrstile godbe po vsem svetu. Poleg plesnih skladb je skladal tudi klasično glasbo, večinoma navdihnjeno z moravskimi ljudskimi pesmimi. Glasbeni pečat je pustil tudi Františkov starejši brat Vaclav. Slednji je sledil svoji otroški ljubezni glasbi, ki jo je spoznaval večinoma kot samouk. Za razliko od svojega brata se z glasbo nikdar ni ukvarjal profesionalno. Družino je preživljal kot kmet na svojem posestvu. Kljub temu je v svojem življenju napisal okoli 300 večinoma sproščujočih in plesnih skladb, pa tudi skladbe v koncertnem slogu. Postal je znan kot avtor in aranžer žalostnih skladb. Tudi njegova sinova Vaclav mlajši in František mlajši sta sledila očetovim stopinjam in življenje posvetila glasbi. V čast svojim glasbenim mojstrom v Sehradicah vsako leto prirejajo tradicionalni Maňasov glasbeni festival.
Osnovno šolo v Sehradicah obiskujejo učenci od prvega do četrtega razreda.
Poleg tradicionalnih (organiziranih) druženj na vasi za aktivno življenje starejšega dela prebivalcev skrbi klub seniorjev. Ustanovljen je bil pred poldrugim desetletjem. V želji po obogatitvi življenja v klubu organizirajo številne dogodke (izleti, tečaji kuhanja, pletenja, turnirji v biljardu, miklavževanja) in druženja (ob tabornem ognju).
Severno ob Sehradicah lahko uzremo žitna polja, ki so sicer na tem delu Češke zaradi manj ustreznega terena bolj izjema kot pravilo.
Kot v mnogih vaseh, tudi v Sehradicah najdaljša tradicija aktivnega delovanja pripada prostovoljnemu gasilskemu društvu. To je bilo ustanovljeno leta 1899. S svojo organizacijo pustnih povork, že omenjenega glasbenega festivala, raznih gasilskih tekmovanj ter postavitve mlaja velja za najaktivnejše vaško združenje. Nekoliko mlajše je društvo čebelarjev (ustanovljeno leta 1934). Njihova glavna naloga je ohranjati in povečevati število čebeljih družin v regiji in s tem zagotavljati opraševanje dreves in rastlin v naravi. Hkrati si čebelarji z veseljem najdejo čas tudi za izobraževanje mladih. Svoj del v kolaž družabnega življenja Sehradic prispevata tudi ribiško in lovsko društvo.
9. junija, 2026
SK Tichov
Eden izmed številnih klubov, ki zapolnjujejo nogometni zemljevid skrajnega vzhodnega dela Češke, je SK Tichov. Velja za skromnejši nogometni klub čigar glavni cilj je povezan predvsem z obstojem nogometa v vasici Tichov. Tako v obdobju ustanavljanja kot kasneje pri njegovem delovanju je klub vedno našel oporo pri županu oz. lokalni oblasti. Na drugi strani ga pri investicijah v sicer zgledno urejeno igrišče ovira zasebno lastništvo, ki zajema del igrišča.
Z izjemo ene sezone je Tichov redni udeleženec najnižje lige okrožja Zlin v istoimenski regiji. Enako, kot preteklo, tudi aktualno sezono nastopa v skupini B, kjer skupaj s še desetimi moštvi bije bitke za čim večje število prvenstvenih točk. Teh mu je v devetih krogih uspelo zbrati šest (za eno zmago in tri remije), kar jih trenutno uvršča na predzadnje mesto. Za kaj več bi po besedah predsednika kluba Pavla Rumana ekipa morala oddelati tudi kak skupni trening. Trenutno se namreč po večini manj izkušeni igralski kader zbere zgolj na prvenstvenih tekmah. In še to večinoma v okrnjeni zasedbi, ki ne onemogoča večje in pogostejše menjave igralcev v času tekem. Kar je zagotovo tudi eden glavnih razlogov zakaj moštvu v tej sezoni na niti eni tekmi ni uspelo ohraniti svoje mreže nedotaknjene.
Nogometno igrišče se nahaja v severnem delu vasi Tichov, imenovanem Kamenca.
Če je klubu v preteklosti zagotavljal delovanje tudi zasebni kapital, je danes (z izjemo enega zasebnega sponzorja) finančno povsem odvisen od občinskega prispevka. Sorazmerno z velikostjo vasi (Vas Tichov ima status samostojne občine.), ki šteje vsega 350 prebivalcev, je skromen tudi občinski proračun in posledično prispevek za delovanje lokalnega nogometnega kluba. Tudi zato so nogometaši z odgovornimi v klubu prisiljeni vsako leto opraviti »udarniško akcijo«, ki jim prinese kakšno dodatno krono v klubsko blagajno.
Po obisku domačih tekem sodeč bi Tichov le stežka uvrstili med »nogometne vasi«. Poleg zveste domače »stare garde« je običajno od prihoda gostujočih privržencev odvisno, ali bo število gledalcev preseglo število vseh glavnih akterjev na zelenici. Manjše zanimanje za nogomet se odraža tudi v težavah z igralskim
kadrom. Po besedah predsednika Rumana je klubu pred dvema letoma grozilo, da mu zaradi pomanjkanja igralcev ne bo uspelo sestaviti ekipe in posledično prijaviti moštva v tekmovanje. Zato so naslovili vabila na mnoge rezervne igralce v okoliških klubih. Z njihovim prihodom je klub vsaj začasno rešil svoj nadaljnji obstoj. In s tem tudi sosedske dvoboje proti Drnovicam, ki imajo za klub oz. igralce že od ustanovitve prav poseben naboj.
Predsedniško funkcijo v klubu opravlja Pavel Ruman.
Zgodovina in uspehi kluba
Nastanek nogometnega kluba v Tichovu je močno povezan z ljubeznijo skupine vaščanov do najpomembnejše postranske stvari. Ne le želja in volja po lastnem udejstvovanju, tudi pogled v prihodnost in misel na njihove potomce je naposled odločila, da so lokalni veljaki (seveda pod določenimi pogoji) prižgali zeleno luč za izgradnjo nogometnega igrišča, ki je bilo pogoj za ustanovitev kluba. Ključni dogodki postavitve temeljev nogometnega kluba v Tichovu so se odvili v drugi polovici 80-ih let prejšnjega stoletja.
Vaški “sveti gral” se dobesedno zliva z okoliško (romantično) pokrajino.
Mnogo kasneje, kot denimo v sosednji vasi Smolina, kamor so bili ljubitelji žogobrca iz Tichova primorani hoditi izpolnjevati svoje žogobrcarske sanje.
Tako izgradnja igrišča kot ustanovitev kluba sta bila v prejšnjem režimu pogojevana z mnogimi zahtevami takratne oblasti. V vasi je bilo tako potrebno ustanoviti telovadno enoto (telovýchovná jednota), ki je običajno združevala različne športne in ostale (aktivne) sekcije. Nogometni klub je bil uradno ustanovljen
leta 1988. Sprva je nosil ime Ploština Tichov. Naziv izvira iz takratne enotne kmečke zadruge, ki jih je komunistični režim na Češkoslovaškem pričel ustanavljati po nasilnem prevzemu oblasti leta 1948 zgled zanje pa je našel v sovjetskih kolhozih. Ena takšnih zadrug z imenom Ploština je zajemala številna kmetijska posestva v tem delu Zlinskega okrožja. Kot eden članov tovrstne zadruge je klub v zameno po ugodnih cenah nabavljal material s katerim je postavljal popolnjeval podobo nogometnega igrišča (ograje, zaščitne mreže itd.).
Ko je domačinom po dveh letih uspelo ugoditi vsem zahtevam takratne oblasti, je leta 1989 sledil politični preobrat, ki je odnesel nesvobodni režim. Takratno dogajanje ni ustavilo domačinov pri izgradnji nogometnega igrišča. Površina s poljem in potokom ob njem je počasi dobila novo podobo. Neraven teren je terjal navoz večje količine materiala (med katerim je bilo nemalo gradbenih odpadkov in rabljenih gum), medtem ko so strugo potoka speljali po ceveh globje pod zemljo (igriščem). Tri manjše barake nekaj deset
Izgradnja nogometnega igrišča je zahtevala mnogo usklajevanj z lokalno oblastjo podrejeno takratni nedemokratični oblasti v državi ter – zaradi hribovitega terena – tudi nemalo fizične sile.
metrov za golom so igralcem služile kot garderobe in umivalnica s čimer jim je bilo prizanešeno z umivanjem v bližnjem potoku (kar je bilo nekdaj običajno za klube, ki so imeli svoja igrišča ob potokih, vse dokler le-tem ni bil zgrajen klubski objekt z garderobami ni tuši).
Odgovorni si za zelo dobro vzdrževano igralno površino zaslužijo pohvale.
Po zaključku del in ureditvi igrišča so prebivalci Tichova leta 1990 ponosno pospremili svoj nogometni klub v prvo tekmovalno sezono. 2015 se klub preimenuje v SK Tichov in leto zatem objavi še nov (današnji) grb. V 25-ih odigranih sezonah je Tichovu enkrat samkrat uspelo okusiti tekmovanje na višjem nivoju. Po drugem mestu v sezoni 2014/15 je sledila uvrstitev v takratno drugo ligo okrožja (danes deveto ligo). Tichovski nogometni privrženci so lahko spremljali svoj klub na višjem nivoju zgolj eno sezono. Po zadnjem mestu je namreč sledil izpad v najnižjo ligo. Tichov je v njej večinoma zasedal mesta na sredini lestvice. V zadnjih sezonah je nekaj manj uspešen in prvenstva v svoji skupini večinoma zaključuje v spodnjem delu lestvice.
Infrastruktura
Športni park z nogometnim igriščem se nahaja v severnem predelu vasi Tichov, imenovanem »Kamenca«. S treh strani ga obdaja višji teren. Urejena okolica, s sadnim drevjem porasli bližnji bregovi ter neokrnjena (razgibana) narava dajejo igrišču idilično podobo. K »popolni« sliki
Manjši rezervni klopi sta postavljeni ob zahodni strani igrišča, ki je v lastništvu enega izmed vaščanov zaradi česar je klubu onemogočeno pridobivanje javnih sredstev za investicije v infrastrukturo.
veliko pripomore tudi zelo dobro pripravljena igralna površina. Odgovorni si za njeno skrb vsekakor zaslužijo pohvale. Tudi zato, ker je njeno vzdrževanje povsem v rokah odgovornih. Čeprav bi si slednji mdr. želeli vgraditi namakalni sistem. A jih pri tem ovira zasebna last manjšega dela površine igrišča. Ravno zasebno lastništvo manjše površine igrišče klubu (in tudi občini kot lastniku preostalega – večjega -dela igrišča) onemogoča kakršno koli pridobivanje
javnih sredstev, ki bi pripomogla k investiranju v igralno površino. Upati gre, da
Klopi ob igrišču se nahajajo zgolj na vzhodni strani, a še to zgolj vzdolž polovice njegove dolžine.
se v bližnji prihodnosti najde rešitev in razumevanje za nastalo situacijo, ki bi nogometnemu klubu v vasi nedvomno olajšala delovanje. Do takrat se bodo v klubu skupaj z vaško pomočjo še vnaprej primorani posluževati preverjenih metod, ki mdr. vključujejo redno gnojenje in peskanje igralne površine.
Klubski objekt (na sliki) in nogometno igrišče loči vaška cesta.
Prvotni načrt izgradnje tribune na bregu ob jugovzhodnem delu igrišča je kmalu po političnih spremembah v državi zaradi zasebnega lastništva splaval po vodi. Tribune je tako nadomestilo postavitev manjšega števila klopi ob igrišče. Ljubitelji nogometa v Tichovu lahko tekme spremljajo tudi z brega zahodno nad igriščem, kjer je na urejenih zelenih površinah postavljenih prav tako nekaj klopi. Med bregom in igriščem sicer poteka vaška cesta, a ta kaj prida ne moti dobrega pogleda na dogajanje na zelenici. Ob igrišču lahko najdemo klopi vzdolž polovice dolžine igralne površine (na nasprotni strani sta postavljeni manjši in preprosti rezervni klopi) ter na malenkost dvignjenem terenu za vrati na severni strani igrišča. Te klopi (neuradno) v času tekem zasedajo najzvestejši vaški privrženci kluba (in nekdanji nogometaši). Zakaj dvoboje svojega nekdanjega kluba spremljajo ravno s tega dela postane jasno, ko se
ozremo na drugo stran ceste. Tam namreč stoji manjši in preprost (a lepo vzdrževan) klubski objekt z ravno prav prostornimi garderobami ter majhnim gostinskim prostorom s točilnim pultom. Objekt je nadomestil prvotne kolibe. Igralci morajo tako med vsakokratno potjo iz garderob na igrišče prečkati ne ravno prometno cesto, ki zaobide igrišče ob njegovem severnem in zahodnem delu. Čeprav je zaradi ceste klubski objekt ločen od igrišča, to ne predstavlja prevelike ovire niti za igralce niti za gledalce. Večja slabost se v času tekme izkaže odsotnost parkirnih prostorov. Vsi, ki se na tekme pripeljejo, so svoje jeklene konjičke primorani parkirati ob stranskih cestah.
Igralski kader, predsednik kluba in trener
Kot pri mnogih manjših (vaških) klubih tudi delovanje Tichova sloni na peščici prostovoljcev. Vodenje kluba je nedavno prevzel Pavel Ruman, medtem ko
Trener Stanislav Bodlak med pripravo dresov v domači garderobi.
Martin Vangor je s petimi zadetki prvi strelec Tichova v tekoči sezoni.
mnogi detajli priprav na tekmo padejo na pleča trenerja Stanislava Bodlaka. Njegova podaljšana roka na igrišču je Oldřich Struška. Poleg tega, da 42-letni vratar med vsemi aktivnimi igralci nosi dres Tichova najdlje (15 sezon) ima hkrati tudi »primat« najstarejšega. Zanimivo, da mu največjo starostno protiutež v igralskem kadru predstavlja ravno njegov 15-letni sin Vojtěch. Nekaj družinskega pridiha moštvu dodajata še bratranca Filip in Josef Maniš. Medtem ko je trenutno najučinkovitejši igralec Martin Vangor, ki je v dosedanje delu sezone uspel petkrat zatresti mrežo nasprotnikov (od skupno enajstih zadetkov Tichova).
V primerjavi z večino klubov na tem nivoju zasedbo Tichova sestavlja v povprečju mlajše moštvo. V konkurenci klubov s povečini izkušenimi igralci je pogosto mladost in z njo povezano pomanjkanje izkušenj krivo, da klub nima na svojem kontu kakšno točko več. Po uspešnem štartu je v drugi polovici jesenskega dela sezone sledil rezultatski padec. Zadnjo prvenstveno točko (za remi 1:1) je Tichov osvojil že davnega 21. septembra. Sledili so štirje zaporedni porazi in padec na predzadnje mesto na lestvici.
Mlajše kategorije
Najmlajši in najstarejši člen v igralski zasedbi pripada družinski navezi Struška. Medtem ko sin Vojtěch bije bitke na desni strani igrišča njegov oče Oldřich čuva mrežo Tichova.
Angažiranost nogometnih klubov pri delu z mladimi je močno povezana z lokalnim okoljem. Pripravljenost klubov za tovrstno aktivnost s finančnimi prispevki močno vzpodbuja tako krovna nogometna zveza kot tudi regijske športne organizacije. Mnogokrat niti volja in želja s strani klubov nista dovolj, da bi najpriljubljenejša športna igra na svetu na vaško zelenico privabila dovoljšne število otrok. Prisotnost vrtca in še bolj osnovne šole v kraju lahko precej pripomoreta v smeri organizirane vadbe za najmlajše. Ob pogoju, da tudi klub premore ustrezen trenerski kader. V današnjem času se vse pogosteje izkaže, da niti izobraževalne ustanove niso zagotovilo za zanimanje otrok (oz. njihovih staršev) po nogometni aktivnosti.
Ker v Tichovu ni ne šole ne vrtca bi bil pravi mali čudež, če bi tamkajšnjemu nogometnemu klubu uspelo formirati katero od mlajših selekcij. Dodatna oteževalna okoliščina je tudi manjše število prebivalcev v vasi. Vseeno so v klubu pred leti ugriznili tudi v to jabolko in objavili nabor za najmlajše. Nanj se je prijavilo 13 otrok. A se je njihovo število že po dveh tednih prepolovilo. Tudi zaradi te izkušnje v klubu ne razmišljajo o podobnem koraku v bližnji prihodnosti. V primeru zanimanja tichovskih otrok po žogobrcu, bodo le-ti verjetno najprej potrkali na vrata glavnega rivala iz bližnjega kraja Drnovice.
Medijska pokritost in cilji kluba
Med (neuspešnim) iskanjem informacij na svetovnem spletu o klubu iz Tichova bi morda kdo našel celo asociacijo med imenom kluba in njegovo podobo v javnosti. Ne gre se namreč znebiti občutka, da klub iz Tichova deluje (dobesedno) v »tišini«. Nekaj poskusov graditve medijske podobe v preteklosti lahko zaznamo iz še vedno dosegljive spletne (ki datira v sezono 2011/12) ter Facebook strani. Slednja je ugledala luč sveta pred poldrugim desetletjem. Ne ravno pogosti vpisi na njej segajo do leta 2013, nakar sledi dvoletni »mrk«. Med letoma 2015 in 2018 sledi zopet nekaj redkih objav. Zadnji vpis na njej se je pojavil pred petimi leti.
Niti pogled na oglasne deske v vasi ne kaže, da bi bili v klubu aktivni vsaj v smeri izdelave plakatov z vabili na domače tekme. Edini objavljeni razpored vseh tekem jesenskega dela sezone lahko na A4 formatu najdemo prilepljenega na oknu klubskega objekta.
Zgoraj omenjeno zgolj pritrjuje edinemu cilju, ki ga imajo pred seboj odgovorni v klubu – obstoj nogometa v
Na klubskem oknu prilepljen razpored jesenskega dela prvenstva je edina priča nogometnega dogajanja v Tichovu.
Tichovu. Prihod sedmih igralcev v klub pred dvema letoma je (za silo) rešil Tichov pred klavrnim koncem. Ne pa tudi pred negotovo prihodnostjo. Česar se zaveda tudi predsednik Ruman. In ob tem omeni še iz sezone v sezono višje stroške povezane z delovanjem kluba, ki jim močno omejena finančna sredstva tako kluba kot vasi le stežka sledijo.
V dobro nogometa gre upati, da vsem odgovornim uspe najti pot, ki bo zagotovila delovanje kluba tudi v prihodnje. Tudi zaradi lepo urejene nogometne infrastrukture, ki bi bila brez dvoma v ponos tudi mnogo večjim krajem in ki v očeh nogometnih romantikov pričara spomin na zlate čase nogometa.
SK Tichov v jesenskem delu sezone 2025/26.
Z izjemo ene sezone je Tichov redni udeleženec najnižje lige okrožja Zlin v istoimenski regiji. Enako, kot preteklo, tudi aktualno sezono nastopa v skupini B, kjer skupaj s še desetimi moštvi bije bitke za čim večje število prvenstvenih točk. Teh mu je v devetih krogih uspelo zbrati šest (za eno zmago in tri remije), kar jih trenutno uvršča na predzadnje mesto. Za kaj več bi po besedah predsednika kluba Pavla Rumana ekipa morala oddelati tudi kak skupni trening. Trenutno se namreč po večini manj izkušeni igralski kader zbere zgolj na prvenstvenih tekmah. In še to večinoma v okrnjeni zasedbi, ki ne onemogoča večje in pogostejše menjave igralcev v času tekem. Kar je zagotovo tudi eden glavnih razlogov zakaj moštvu v tej sezoni na niti eni tekmi ni uspelo ohraniti svoje mreže nedotaknjene.
Nogometno igrišče se nahaja v severnem delu vasi Tichov, imenovanem Kamenca.
Če je klubu v preteklosti zagotavljal delovanje tudi zasebni kapital, je danes (z izjemo enega zasebnega sponzorja) finančno povsem odvisen od občinskega prispevka. Sorazmerno z velikostjo vasi (Vas Tichov ima status samostojne občine.), ki šteje vsega 350 prebivalcev, je skromen tudi občinski proračun in posledično prispevek za delovanje lokalnega nogometnega kluba. Tudi zato so nogometaši z odgovornimi v klubu prisiljeni vsako leto opraviti »udarniško akcijo«, ki jim prinese kakšno dodatno krono v klubsko blagajno.
Po obisku domačih tekem sodeč bi Tichov le stežka uvrstili med »nogometne vasi«. Poleg zveste domače »stare garde« je običajno od prihoda gostujočih privržencev odvisno, ali bo število gledalcev preseglo število vseh glavnih akterjev na zelenici. Manjše zanimanje za nogomet se odraža tudi v težavah z igralskim kadrom. Po besedah predsednika Rumana je klubu pred dvema letoma grozilo, da mu zaradi pomanjkanja igralcev ne bo uspelo sestaviti ekipe in posledično prijaviti moštva v tekmovanje. Zato so naslovili vabila na mnoge rezervne igralce v okoliških klubih. Z njihovim prihodom je klub vsaj začasno rešil svoj nadaljnji obstoj. In s tem tudi sosedske dvoboje proti Drnovicam, ki imajo za klub oz. igralce že od ustanovitve prav poseben naboj.
Predsedniško funkcijo v klubu opravlja Pavel Ruman.
Zgodovina in uspehi kluba
Nastanek nogometnega kluba v Tichovu je močno povezan z ljubeznijo skupine vaščanov do najpomembnejše postranske stvari. Ne le želja in volja po lastnem udejstvovanju, tudi pogled v prihodnost in misel na njihove potomce je naposled odločila, da so lokalni veljaki (seveda pod določenimi pogoji) prižgali zeleno luč za izgradnjo nogometnega igrišča, ki je bilo pogoj za ustanovitev kluba. Ključni dogodki postavitve temeljev nogometnega kluba v Tichovu so se odvili v drugi polovici 80-ih let prejšnjega stoletja. Mnogo kasneje, kot denimo v sosednji vasi Smolina, kamor so bili ljubitelji žogobrca iz Tichova primorani hoditi izpolnjevati svoje žogobrcarske sanje.
Vaški “sveti gral” se dobesedno zliva z okoliško (romantično) pokrajino.
Tako izgradnja igrišča kot ustanovitev kluba sta bila v prejšnjem režimu pogojevana z mnogimi zahtevami takratne oblasti. V vasi je bilo tako potrebno ustanoviti telovadno enoto (telovýchovná jednota), ki je običajno združevala različne športne in ostale (aktivne) sekcije. Nogometni klub je bil uradno ustanovljen leta 1988. Sprva je nosil ime Ploština Tichov. Naziv izvira iz takratne enotne kmečke zadruge, ki jih je komunistični režim na Češkoslovaškem pričel ustanavljati po nasilnem prevzemu oblasti leta 1948 zgled zanje pa je našel v sovjetskih kolhozih. Ena takšnih zadrug z imenom Ploština je zajemala številna kmetijska posestva v tem delu Zlinskega okrožja. Kot eden članov tovrstne zadruge je klub v zameno po ugodnih cenah nabavljal material s katerim je postavljal popolnjeval podobo nogometnega igrišča (ograje, zaščitne mreže itd.).
Ko je domačinom po dveh letih uspelo ugoditi vsem zahtevam takratne oblasti, je leta 1989 sledil politični preobrat, ki je odnesel nesvobodni režim. Takratno dogajanje ni ustavilo domačinov pri izgradnji nogometnega igrišča. Površina s poljem in potokom ob njem je počasi dobila novo podobo. Neraven teren je terjal navoz večje količine materiala (med katerim je bilo nemalo gradbenih odpadkov in rabljenih gum), medtem ko so strugo potoka speljali po ceveh globje pod zemljo (igriščem). Tri manjše barake nekaj deset metrov za golom so igralcem služile kot garderobe in umivalnica s čimer jim je bilo prizanešeno z umivanjem v bližnjem potoku (kar je bilo nekdaj običajno za klube, ki so imeli svoja igrišča ob potokih, vse dokler le-tem ni bil zgrajen klubski objekt z garderobami ni tuši).
Odgovorni si za zelo dobro vzdrževano igralno površino zaslužijo pohvale.
Po zaključku del in ureditvi igrišča so prebivalci Tichova leta 1990 ponosno pospremili svoj nogometni klub v prvo tekmovalno sezono. 2015 se klub preimenuje v SK Tichov in leto zatem objavi še nov (današnji) grb. V 25-ih odigranih sezonah je Tichovu enkrat samkrat uspelo okusiti tekmovanje na višjem nivoju. Po drugem mestu v sezoni 2014/15 je sledila uvrstitev v takratno drugo ligo okrožja (danes deveto ligo). Tichovski nogometni privrženci so lahko spremljali svoj klub na višjem nivoju zgolj eno sezono. Po zadnjem mestu je namreč sledil izpad v najnižjo ligo. Tichov je v njej večinoma zasedal mesta na sredini lestvice. V zadnjih sezonah je nekaj manj uspešen in prvenstva v svoji skupini večinoma zaključuje v spodnjem delu lestvice.
Infrastruktura
Športni park z nogometnim igriščem se nahaja v severnem predelu vasi Tichov, imenovanem »Kamenca«. S treh strani ga obdaja višji teren. Urejena okolica, s sadnim drevjem porasli bližnji bregovi ter neokrnjena (razgibana) narava dajejo igrišču idilično podobo. K »popolni« sliki veliko pripomore tudi zelo dobro pripravljena igralna površina. Odgovorni si za njeno skrb vsekakor zaslužijo pohvale. Tudi zato, ker je njeno vzdrževanje povsem v rokah odgovornih. Čeprav bi si slednji mdr. želeli vgraditi namakalni sistem. A jih pri tem ovira zasebna last manjšega dela površine igrišča. Ravno zasebno lastništvo manjše površine igrišče klubu (in tudi občini kot lastniku preostalega – večjega -dela igrišča) onemogoča kakršno koli pridobivanje javnih sredstev, ki bi pripomogla k investiranju v igralno površino. Upati gre, da se v bližnji prihodnosti najde rešitev in razumevanje za nastalo situacijo, ki bi nogometnemu klubu v vasi nedvomno olajšala delovanje. Do takrat se bodo v klubu skupaj z vaško pomočjo še vnaprej primorani posluževati preverjenih metod, ki mdr. vključujejo redno gnojenje in peskanje igralne površine.
Izgradnja nogometnega igrišča je zahtevala mnogo usklajevanj z lokalno oblastjo podrejeno takratni nedemokratični oblasti v državi ter – zaradi hribovitega terena – tudi nemalo fizične sile.
Manjši rezervni klopi sta postavljeni ob zahodni strani igrišča, ki je v lastništvu enega izmed vaščanov zaradi česar je klubu onemogočeno pridobivanje javnih sredstev za investicije v infrastrukturo.
Klopi ob igrišču se nahajajo zgolj na vzhodni strani, a še to zgolj vzdolž polovice njegove dolžine.
Prvotni načrt izgradnje tribune na bregu ob jugovzhodnem delu igrišča je kmalu po političnih spremembah v državi zaradi zasebnega lastništva splaval po vodi. Tribune je tako nadomestilo postavitev manjšega števila klopi ob igrišče. Ljubitelji nogometa v Tichovu lahko tekme spremljajo tudi z brega zahodno nad igriščem, kjer je na urejenih zelenih površinah postavljenih prav tako nekaj klopi. Med bregom in igriščem sicer poteka vaška cesta, a ta kaj prida ne moti dobrega pogleda na dogajanje na zelenici. Ob igrišču lahko najdemo klopi vzdolž polovice dolžine igralne površine (na nasprotni strani sta postavljeni manjši in preprosti rezervni klopi) ter na malenkost dvignjenem terenu za vrati na severni strani igrišča. Te klopi (neuradno) v času tekem zasedajo najzvestejši vaški privrženci kluba (in nekdanji nogometaši). Zakaj dvoboje svojega nekdanjega kluba spremljajo ravno s tega dela postane jasno, ko se ozremo na drugo stran ceste. Tam namreč stoji manjši in preprost (a lepo vzdrževan) klubski objekt z ravno prav prostornimi garderobami ter majhnim gostinskim prostorom s točilnim pultom. Objekt je nadomestil prvotne kolibe. Igralci morajo tako med vsakokratno potjo iz garderob na igrišče prečkati ne ravno prometno cesto, ki zaobide igrišče ob njegovem severnem in zahodnem delu. Čeprav je zaradi ceste klubski objekt ločen od igrišča, to ne predstavlja prevelike ovire niti za igralce niti za gledalce. Večja slabost se v času tekme izkaže odsotnost parkirnih prostorov. Vsi, ki se na tekme pripeljejo, so svoje jeklene konjičke primorani parkirati ob stranskih cestah.
Klubski objekt (na sliki) in nogometno igrišče loči vaška cesta.
Igralski kader, predsednik kluba in trener
Kot pri mnogih manjših (vaških) klubih tudi delovanje Tichova sloni na peščici prostovoljcev. Vodenje kluba je nedavno prevzel Pavel Ruman, medtem ko mnogi detajli priprav na tekmo padejo na pleča trenerja Stanislava Bodlaka. Njegova podaljšana roka na igrišču je Oldřich Struška. Poleg tega, da 42-letni vratar med vsemi aktivnimi igralci nosi dres Tichova najdlje (15 sezon) ima hkrati tudi »primat« najstarejšega. Zanimivo, da mu največjo starostno protiutež v igralskem kadru predstavlja ravno njegov 15-letni sin Vojtěch. Nekaj družinskega pridiha moštvu dodajata še bratranca Filip in Josef Maniš. Medtem ko je trenutno najučinkovitejši igralec Martin Vangor, ki je v dosedanje delu sezone uspel petkrat zatresti mrežo nasprotnikov (od skupno enajstih zadetkov Tichova).
Trener Stanislav Bodlak med pripravo dresov v domači garderobi.
V primerjavi z večino klubov na tem nivoju zasedbo Tichova sestavlja v povprečju mlajše moštvo. V konkurenci klubov s povečini izkušenimi igralci je pogosto mladost in z njo povezano pomanjkanje izkušenj krivo, da klub nima na svojem kontu kakšno točko več. Po uspešnem štartu je v drugi polovici jesenskega dela sezone sledil rezultatski padec. Zadnjo prvenstveno točko (za remi 1:1) je Tichov osvojil že davnega 21. septembra. Sledili so štirje zaporedni porazi in padec na predzadnje mesto na lestvici.
Najmlajši in najstarejši člen v igralski zasedbi pripada družinski navezi Struška. Medtem ko sin Vojtěch bije bitke na desni strani igrišča njegov oče Oldřich čuva mrežo Tichova.
Mlajše kategorije
Angažiranost nogometnih klubov pri delu z mladimi je močno povezana z lokalnim okoljem. Pripravljenost klubov za tovrstno aktivnost s finančnimi prispevki močno vzpodbuja tako krovna nogometna zveza kot tudi regijske športne organizacije. Mnogokrat niti volja in želja s strani klubov nista dovolj, da bi najpriljubljenejša športna igra na svetu na vaško zelenico privabila dovoljšne število otrok. Prisotnost vrtca in še bolj osnovne šole v kraju lahko precej pripomoreta v smeri organizirane vadbe za najmlajše. Ob pogoju, da tudi klub premore ustrezen trenerski kader. V današnjem času se vse pogosteje izkaže, da niti izobraževalne ustanove niso zagotovilo za zanimanje otrok (oz. njihovih staršev) po nogometni aktivnosti.
Ker v Tichovu ni ne šole ne vrtca bi bil pravi mali čudež, če bi tamkajšnjemu nogometnemu klubu uspelo formirati katero od mlajših selekcij. Dodatna oteževalna okoliščina je tudi manjše število prebivalcev v vasi. Vseeno so v klubu pred leti ugriznili tudi v to jabolko in objavili nabor za najmlajše. Nanj se je prijavilo 13 otrok. A se je njihovo število že po dveh tednih prepolovilo. Tudi zaradi te izkušnje v klubu ne razmišljajo o podobnem koraku v bližnji prihodnosti. V primeru zanimanja tichovskih otrok po žogobrcu, bodo le-ti verjetno najprej potrkali na vrata glavnega rivala iz bližnjega kraja Drnovice.
Medijska pokritost in cilji kluba
Med (neuspešnim) iskanjem informacij na svetovnem spletu o klubu iz Tichova bi morda kdo našel celo asociacijo med imenom kluba in njegovo podobo v javnosti. Ne gre se namreč znebiti občutka, da klub iz Tichova deluje (dobesedno) v »tišini«. Nekaj poskusov graditve medijske podobe v preteklosti lahko zaznamo iz še vedno dosegljive spletne (ki datira v sezono 2011/12) ter Facebook strani. Slednja je ugledala luč sveta pred poldrugim desetletjem. Ne ravno pogosti vpisi na njej segajo do leta 2013, nakar sledi dvoletni »mrk«. Med letoma 2015 in 2018 sledi zopet nekaj redkih objav. Zadnji vpis na njej se je pojavil pred petimi leti.
Martin Vangor je s petimi zadetki prvi strelec Tichova v tekoči sezoni.
Na klubskem oknu prilepljen razpored jesenskega dela prvenstva je edina priča nogometnega dogajanja v Tichovu.
Niti pogled na oglasne deske v vasi ne kaže, da bi bili v klubu aktivni vsaj v smeri izdelave plakatov z vabili na domače tekme. Edini objavljeni razpored vseh tekem jesenskega dela sezone lahko na A4 formatu najdemo prilepljenega na oknu klubskega objekta.
Zgoraj omenjeno zgolj pritrjuje edinemu cilju, ki ga imajo pred seboj odgovorni v klubu – obstoj nogometa v Tichovu. Prihod sedmih igralcev v klub pred dvema letoma je (za silo) rešil Tichov pred klavrnim koncem. Ne pa tudi pred negotovo prihodnostjo. Česar se zaveda tudi predsednik Ruman. In ob tem omeni še iz sezone v sezono višje stroške povezane z delovanjem kluba, ki jim močno omejena finančna sredstva tako kluba kot vasi le stežka sledijo.
V dobro nogometa gre upati, da vsem odgovornim uspe najti pot, ki bo zagotovila delovanje kluba tudi v prihodnje. Tudi zaradi lepo urejene nogometne infrastrukture, ki bi bila brez dvoma v ponos tudi mnogo večjim krajem in ki v očeh nogometnih romantikov pričara spomin na zlate čase nogometa.
SK Tichov v jesenskem delu sezone 2025/26.
4. novembra, 2025
Tichov – Tatran Biskupice
Prvi novembrski dan je postregel z zadnjim jesenskim krogom za deset (od enajstih) udeležencev najnižje lige skupine B v okrožju Zlin. Čeprav je ekipa Tichova na svojem igrišču pričakala favorizirano ekipo Biskupic, so bili domači pred tekmo odločni presenetiti favoriziranega nasprotnika ter si z uspehom polepšati odhod na (dolg) zimski odmor.
Po hladnejših dneh je predvsem vzhodni del Češke zadnji konec tedna zajelo za ta čas zelo lepo vreme z dokaj visokimi temperaturami. Tudi vremenske razmere so precej pripomogle, da je tichovsko igrišče v zelo dobrem stanju pričakalo zadnje srečanje jesenskega dela prvenstva, ko je v Tichov pripotovala ekipa Tatrana iz 28 km oddaljenega kraja Biskupice. Medtem ko je zaradi lihega števila klubov (11) v skupini eno od moštev zaključilo s prvim delom prvenstva predhodni konec tedna, je preostala deseterica klubov svoja zadnja srečanja v tem koledarskem letu odigrala sočasno – na sobotno popoldne, dan pred dnevom mrtvih, ki ga na Češkem praznujejo drugega novembra (a ne kot dela prost dan).
Igralce Tichova je ob prihodu na tekmo pričakalo že pripravljeno igrišče (potrebno je bilo zapičiti le še kotne zastavice), a zato manj znan nasprotnik. Biskupice so namreč preteklo sezone nastopale v sosednji skupini A, zadnji dvoboji Tichova z njimi zato segajo v sezono 2023/24. Uvod v nogometno popoldne je pripadel domačemu trenerju Stanislavu Bodlaku, ki je uro pred pričetkom srečanja kot prvi odklenil vrata klubskega objekta. Kmalu za njim so k igrišču pričeli »kapljati« tudi glavni akterji – nekateri peš, večina s svojimi jeklenimi konjički.
Kljub temu, da je s soncem obsijana zelenica (ki ji je dodaten čar dajala še okoliška razgibana pokrajina odeta v jesenske barve) naravnost vabila k aktivnosti, so prvi žogobrcarji nanjo stopili slabe pol ure pred prvim sodniškim žvižgom. Igralci Tichova so ogrevanje izkoristili predvsem za strele proti vratom. Na koncu se je v domačem
Večino časa med ogrevanjem so domači nogometaši izkoristili za strele proti vratom.
Igralci Tichova, ki nastopajo v modro črni opremi, so si tik pred pričetkom srečanja ob svoji klopi izmenjali še zadnje nasvete.
kadru znašla dvanajsterica igralcev, ki je v povprečju izgledala znatno mlajša od svojega nasprotnika. Po prihodu sodnika in pozdravu je sledila menjava igralnih polovic, nakar so z nekajminutno zamudo igralci obeh moštev krenili v boj za zadnje prvenstvene točke v tem koledarskem letu.
Prvi polčas
Uvodne minute so nakazale na zelo aktivno in agresivno igro Tichova. V oči je padlo predvsem njihovo pokrivanje nasprotnikove zadnje obrambne linije, kar je gostom onemogočalo izgradnjo napadov. Takšna igra je domačim prinesla tudi nekaj priložnosti. Prvo si je v drugi minuti priigral Tomaš Vlček, ki je nasprotniku odvzel žogo globoko na njihovi polovici. Njegov nevarni strel po tleh je naposled končal mimo gostujočih vrat. Isti igralec je štiri minute zatem poskusil še s prostega strela, ko je s 30-ih metrov streljal natančno v gostujočega vratarja, ki
je imel nekaj težav z lovljenjem žoge.
Čeprav so gostje delovali izkušeno, je bilo videti, da jih je agresivna igra domačih presenetila. Za izpolnjevanje obrambnih nalog je potrebno pohvaliti oba napadalca (poleg že omenjenega Vlčka še Martina Vangora), ki so se jima pri tesnem pokrivanju pogosto pridružili tudi ofenzivni igralci s sredine igrišča. Aktivna igra Tichova je kmalu obrodila sadove. Ravno Vangor je v 10. minuti priboril žogo ob desni kotni zastavici in jo takoj zatem podal v vratarjev prostor, kamor je prvi priletel Vlček ter jo z bližine poslal v gostujočo mrežo.
Vodstvo domačih je zdržalo zgolj dve minuti. Po dolgi gostujoči podaji iz avta v kazenski prostor se je žoga po skoku večih igralcev odbila na rob kazenskega prostora, kjer jo je s prve udaril eden gostujočih igralcev. Žoga je po njegovem natančnem strelu končala v
Levi bočni branilec Dominik Dorničak v uvodu tekme ni imel veliko dela.
levem spodnjem kotu nemočnega Oldřicha Struške. Z vidika Tichova je šlo za poceni prejet zadetek. Ki je hkrati pokazal na izkušenost gostujoče ekipe. Slednja je namreč svojo prvo priložnost pretvorila v zadetek.
V 10. minuti srečanja so se domači razveselili vodstva.
Po izenačujočem zadetku so v 15. minuti prvi zapretili gostje. Po njihovem kotu je domačim uspelo žogo z glavo izbiti iz svojega kazenskega prostora. Tam jo je prvi prejel eden izmed gostov, ki je rahlo z desne s približno 20-ih metrov ustrelil proti domačim vratom, a je žoga preleta okvir vrat. Čeravno je agresivna igra na strani Tichova delno upadla (roko na srce, bilo je nerealno pričakovati, da bodo domači uspeli držati visok nivo pokrivanja preko celotnega srečanja), so še vedno kazali dovolj aktivnosti,
da jim je nasprotnika večkrat uspelo ujeti na levi nogi. Tako si je v 17. minuti na levi strani uspel žogo priboriti Vlček. S podajo v kazenski prostor je želel zaposliti vtekajočega Vangora, a je bil slednji prekratek. Minuto zatem je svojo desnico preizkusil še Dominik Dorničak, ki je z 22-ih metrov meril nenatančno.
Pogoste visoke žoge v kazenski prostor so povzročale nemalo težav domači obrambi. Na sliki v skoku za žogo Tomaš Naňak.
Igralci Tichova so v uvodnem delu srečanja prikazali zelo agresivno igro. Nasprotnega igralca sta s skupnimi močmi tesno pokrivala Daniel Polach in Stanislav Bělaška (#16), medtem ko ju v ospredju slike spremlja Filip Maniš.
Prvo ime uvodnega dela tekme je bil Tomaš Vlček, ki je svojo aktivno igro kronal z zadetkom.
V 19. minuti so znova zapretili gostje. Po predložku v kazenski prostor in poskusu z glavo je bil na mestu domači čuvaj mreže. Že naslednjo minuto je imel nasprotnik na nogi lepo priložnost za vodstvo. Po dolgem predložku
v domači kazenski prostor je do žoge – ob slabem reagiranju domače obrambe – prišel gostujoči napadalec, ki je iz bližine streljal preko domačih vrat. Na nasprotni strani je lepo akcijo izvedel domači napadalni dvojec Vangor – Vlček, ki je na levi strani iz igre vrgel gostujočo obrambo. Slednji je nato z diagonalno podajo v kazenski prostor želel zaposliti katerega od soigralcev, ki pa so vsi obstali daleč pred gostujočim šestnajstmetrskim prostorom.
Prva polovica polčasa je ponudila zanimivo in dinamično srečanje. Videti je bilo, da si obe ekipi želita zmage. Po uvodnem pritisku je domačim vendarle upehalo nekaj moči. Pri izgradnji napadalnih akcij so se pogosto posluževali dolgih podaj (pri katerih je prednjačil kapetan Jaroslav Maňas) na svoja napadalca. Na drugi strani so gostje s svojimi izkušnjami počasi izpostavili ravnotežje na igrišču.
S hitrimi pobegi se je večkrat izkazal najnevarnejši napadalec Tichova Martin Vangor.
Med aktivnejšimi igralci na sredini igrišča je bil Daniel Polach.
Vratar Oldřich Struška je z doličnim pregledom nad igro večkrat preprečil zaključke gostujočih akcij. Nekajkrat se je izkazal tudi v igri z nogo.
V 25. minuti je po desnem krilu v kazenski prostor prodrl Vangor. Po njegovi blokirani podaji se je žoga odbila do osamljenega Daniela Polacha, ki je s 16-ih metrov meril preko vrat. Takoj, ko je popustila agresivnost ofenzivnega dela Tichova in je večji pritisk padel na domačo obrambo, se je večkrat izkazalo, da bi slednja znala biti šibkejši člen moštva.
29. minuta je prinesla hiter domači napad, ki ga je s strelom visoko preko vrat zaključil Vlček. Sicer zanesljivi domači vratar Oldřich Struška je tu in tam pokazal nekaj nespretnosti pri izvajanjih gol avta, ko je žoga nemalokrat končala na polovici Tichova a v nogah gostujočih igralcev. Po eni izmed hitro izgubljenih žog so gostje zapretili s strelom s 25-ih metrov, a je žoga končala mimo desne vratnice. Tekma je v zaključku polčasa ponudila tudi nekaj nervoze in ostrejših duelov, vendar brez nešportnih potez.
Branilec Naňak pri organizaciji napadalne akcije.
V finišu polčasa se je tehtnica prevesila na stran gostov. Za razliko od Tichova si jim je do odmora uspelo pripraviti nekaj priložnosti. V 38. minuti so nevarno prodrli po levi strani. Njihov strel je delno s strani lepo obranil Oldřich Struška. Po kotu je bil na daljši vratnici najhitrejši gostujoči napadalec, ki je na srečo domačih iz bližine uspel žogo ob
vratnici preusmeriti v gol avt.
Vlček se je poleg doseženega zadetka ter hitrosti večkrat izkazal tudi z borbenostjo.
Tik pred koncem prvega polčasa je žoga po gostujočem strelu le za las zgrešila svoj cilj.
Prekinitve v korist gostov so predstavljale konstantno nevarnost za domačo obrambo. Na sliki situacija v kazenskem prostoru po enem izmed gostujočih kotov.
Zanimivo, da sta se obe ekipi pogosto posluževali dolgih metov iz avta v kazenski prostor. Po enem takšnih je gostujoči igralec v gneči pred golom z nogo meril preko domačih vrat. V tem obdobju je aktivnost Tichova v napadu povsem zamrla. Na drugi strani si je gostom v predzadnji minuti uspelo pripraviti še eno priložnost po hitrem protinapadu. Visoko postavljeni domači obrambi je uspel pobegniti nasprotni napadalec, ki je sam stekel
proti Oldřichu Struški, a je njegov slabši zaključek rešil domače zaostanka.
Glede na videno v prvem delu v katerem je sprva prevladoval Tichov nakar so pobudo prevzeli gostje je neodločen rezultat še najbolj ustrezal prikazanemu na igrišču. Približno 20 gledalcev je bilo lahko zadovoljno s prikazanim nogometom v prvem delu. Niti lepo in toplo vreme ob igrišče v Tichovu ni privabilo kaj več gledalcev od običajnega števila. Najzvestejši med njimi so zasedli svoje standardno mesto na dveh klopeh za golom, medtem ko je
Da okolica igrišča v času sobotne tekme ni povsem samevala, so poskrbeli najzvestejši domači privrženci na klopeh za golom…
…medtem ko se je nežnejši del očinstva odločil za ogled tekme s klopi ob igrišču.
peščica nogometnih privrženk za ogled tekme izbrala eno od klopi vzdolž dolžine igrišča. Tudi zato, ker večina klopi ob igrišču v času tekem sameva, se po besedah predsednika Pavla Rumla v klubu ne odločajo vključiti v gostinsko ponudbo toplih jedi. Obiskovalci sobotne tekme so tako lahko potešili svojo žejo ob izbiri alkoholnih in brezalkoholnih pijač, na polici gostinskega prostora je bilo možno videti tudi nekaj malega prigrizkov.
Redki gledalci so lahko v klubskem objektu kupili pijačo in prigrizke.
Po prihodu iz garderobe si je Vlček vzel čas za pogovor z domačim predsednikom Pavlom Rumanom, ki je med tekmo opravljal naloge pomožnega sodnika.
Na poti iz garderobe do igrišča so nogometaši primorani prečkati cesto.
Igralci obeh ekip so se odločili odmor izkoristiti za napotke v svojih garderobah. Nekateri od njih so pred prečkanjem ceste, ki loči klubski objekt od igrišča, in vrnitvijo na zelenico pokramljali še med seboj oz. s svojimi privrženci od katerih so kajpak prejeli tudi nekaj dodatnih napotkov pred nadaljevanjem srečanja.
Kapetan Jaroslav Maňas je večji del tekme preigral na mestu centralnega branilca.
Drugi polčas
V nadaljevanju srečanja so prvi zapretili gostje. Po močnem strelu s 25-ih metrov je žoga pred domačim vratarjem malenkost poskočila, kar je zahtevalo nekaj dodatnega napora, da je okroglo usnje vendarle končalo v naročju Struške. V 49. minuti sta napadalno akcijo domačih izpeljala Vlček in Maňas, nad katerim je bil storjen prekršek. Prosti strel z 18-ih metrov je za neposreden udarec izkoristil Vlček, a je meril v živi zid. Žoga se je od gostujočih igralcev odbila znova na noge najaktivnejšega domačega napadalca, ki je v drugo meril mimo gostujočih vrat.
V 50. minuti je sledilo ponovno vodstvo Tichova. Vangor je prejel lepo podajo Petra Trčka s sredine igrišča, se zatem otresel svojega obrambnega igralca, storil dva koraka
proti vratom ter z odličnim pregledom neoviran z 20-ih metrov sprožil močan in natančen strel.
Po zadetku so pobudo prevzeli gostje. V 54. minuti so izpeljali nevarno akcijo. Po podaji na rob kazenskega prostora je žoga hitro nadaljevala pot na desno stran, kjer je ob preveč anemični domači obrambi ušel eden izmed gostujočih napadalcev. S pravočasnim iztekanjem iz vrat je lepo priložnost za gostujoče izenačenje preprečil Oldřich Struška. Dve minuti kasneje je bilo znova vroče v domačem kazenskem prostoru. Po visoki žogi in zračnem dvoboju je na tla padel gostujoči napadalec. Sodnik Josef Drga se je ob negodovanju gostujočega tabora odločil za nadaljevanje igre.
Tako vodstvo domačih kot nedosojeni (domnevni) prekršek sta verjetno pripomogla k bolj nervoznim trenutkom. Gostje so po zaostanku konkretno
Po petih minutah igre v drugem polčasu je Tichov znova prešel v vodstvo.
Hitronogi Vangor je dosegel svoj šesti zadetek v sezoni.
zagospodarili na igrišču. Kljub podrejenemu položaju domačim nikakor ne gre oporekati truda in želje. Kar se je potrjevalo ob pogostem medsebojnem vzpodbujanju (tudi ob neuspešnih akcijah). Stisnjeni na svojo polovico so kljubovali pritisku gostov, ki so nevarno zapretili v 58. minuti. Takrat so po kotu prišli do strela z bližine, a je žoga še enkrat več poletela preko domačih vrat. Dve minuti zatem je sledil nevaren poskus s skoraj 25-ih metrov, ko je žoga oplazila domačo vratnico.
Ob trku z nasprotnim igralcem je v 59. minuti za hip na tleh obležal Filip Maniš.
V 75. minuti je gostom uspelo kronati izrazito premoč. Mnogo »zaslug« za izenačenje gre na rovaš domače defenzive, ki je zadrževala žogo na svoji polovici igrišča. Vse dokler se ni odločila za podajo nazaj svojemu vratarju. Ta je bila preslaba in do žoge se je še pred domačim vratarjem dokopal
nasprotni napadalec. Žoga se je od Struške odbila proti golu, kjer jo je v drugem poskusu nasprotnik spravil v domačo mrežo.
Glavni sodnik Josef Drga je tekmo odsodil rutinirano. V srečanju je pokazal tri rumene kartone.
Igralci Tichova so bili v drugem polčasu v precej bolj podrejenem položaju. Čeprav je bilo še vedno videti
tesno pokrivanje gostujočih igralcev na sredini igrišča, jim je evidentno zmanjkalo moči za kontinuiran napadalnejši nogomet. Tudi po dobljenih žogah na sredini igrišča so večinoma sledile dolge podaje v napad, ki so vse redkeje našle svoje naslovnike. V 76. minuti velja omeniti eno redkih lepo izpeljanih napadalnih akcij v drugem polčasu, ko je po hitri podaji žoga prišla do Vangorja, ki je bil nato s prekrškom ustavljen pred kazenskim prostorom. Šest minut kasneje se je Tichovu nenadoma ponudila mat poteza za zmago. Dodobra načeti Vlček je ravno vstopil v igro, ko je nekaj sekund zatem žoga iz obrambne polovice poletela v napad. Najaktivnejši domači napadalec je s svojo hitrostjo prehitel nasprotnega branilca, prišel prvi do žoge ter jo delno s strani z roba kazenskega prostora z močnim strelom preusmeril proti gostujočim vratom.
Domačim v zaključku tekme ni uspelo zdržati pritiska gostov, ki so s tremi zadetki v zadnjih 15-ih minutah poskrbeli za rezultatski preobrat.
Ko so vsi že videli žogo v gostujoči mreži, je slednja naposled končala v vratnici, od katere se je odbila nazaj v polje, a povsem na desno stran. Do nje je še enkrat več prišel domači napadalec, ki je takoj poskusil s strelom, a bil v drugo (iz sicer težjega položaja) precej manj natančen. Zapravljena priložnost je kmalu zatem povzročila še večji glavobol v domačem moštvu…
V 85. minuti so gostje dali vedeti, da se z remijem ne bodo zadovoljili. Po izmenjavi dveh hitrih podaj je sledil zaključni strel z roba kazenskega prostora, žoga pa je le za las zletela mimo daljše vratnice domačih vrat. Minuto zatem so svojo
boljšo predstavo kronali še z zmagovitim zadetkom. Svojo prednost jim je v predzadnji minuti uspelo povišati, potem ko je še enkrat več iz igre izpadla celotna domača obramba. Trojica gostujočih igralcev se je nenadoma znašla sama pred vratarjem Struško, ki je njihov prvi strel še ubranil, medtem ko je bil po odbitku
nemočen.
Petr Trček si za oddelane obrambne naloge zasluži pohvale. Ob koncu tekme so ga izdale mišice, ko sta mu a pomoč priskočila nasprotni igralec in glavni sodnik.
Niti številna dobra posredovanja Oldřicha Struške niso mogle preprečiti domačega poraza.
Gostujoča zmaga z 2:4 je glede na prikazano skozi celotno srečanje zaslužena. Zaradi pozitivnega rezultata vse do zaključka srečanja je bilo v domačem taboru čutiti kar precej grenkega priokusa. Razloge za končni neuspeh gre iskati tako na
Tudi peto zaporedno tekmo so bili igralci Tichova primorani nasprotniku čestitati za zmago.
Trenerju Stanislavu Bodlaku (ki je celotno srečanje spremljal stoje) je bil večji del finiša tekme na rezervni klopi prisiljen družbo delati Vlček. Tragičnega junaka v domačem dresu je izdala poškodba s katero se je le stežka sprijaznil. S svojo borbeno predstavo, veliko željo po uspehu (ob odhodu z igrišča si je očital še zapravljeno priložnost pri rezultatu 2:2) ter odnosom do klubskega dresa je pokazal pozitivni zgled igralca, ki se je za svojo ekipo pripravljen boriti tudi na račun lastnega zdravja.
kot ob igrišču. Po dobrem prvem polčasu je sledilo slabše nadaljevanje. Brez dvoma gre igralce Tichova pohvaliti za njihov ekipni duh (borbenost, medsebojna vzpodbuda). Hkrati ekipi manjkaizkušenj. Z njimi bi sobotno tekmo verjetno pripeljali vsaj do točke. Ob tem ne gre
Tichov bo spomladanski del prvenstva pričakal na predzadnjem mestu v svoji skupini.
pozabiti še na kratko rezervno klop. Z več menjavami bi bila pot do končnega uspeha nedvomno lažja. Če ima Tichov s hitrima Vlčkom in Vangorom dobro pokrit napadalni del, je na nasprotni strani obrambna vrsta pokazala kar nekaj nesigurnosti. Tu gre verjetno iskati vzroke, da jim svoje mreže ni uspelo ohraniti nedotaknjene na niti eni tekmi jesenskega dela prvenstva. Ob večji koncentraciji gostov v zaključku akcij, bi v domači mreži lahko končala še kakšna žoga. Domači igralci se imajo zahvaliti sreči in zelo dobremu vratarju Struški, da so bili v igri za (vsaj točko) vse do konca tekme.
Prvi polčas je pokazal kar nekaj pozitivnih detajlov, ki kažejo na potencial Tichova in iz katerega lahko v klubu črpajo pozitiven pogled v prihodnost. V kolikor ekipi v prihodnje uspe dobro igro (predvsem iz prvega dela) prvega polčasa prenesti še v večji del nadaljevanja srečanja, si lahko obeta bogatejšo točkovno bero tudi proti ekipam z
zgornje polovice lestvice in posledično višjo uvrstitev na razpredelnici.
Po hladnejših dneh je predvsem vzhodni del Češke zadnji konec tedna zajelo za ta čas zelo lepo vreme z dokaj visokimi temperaturami. Tudi vremenske razmere so precej pripomogle, da je tichovsko igrišče v zelo dobrem stanju pričakalo zadnje srečanje jesenskega dela prvenstva, ko je v Tichov pripotovala ekipa Tatrana iz 28 km oddaljenega kraja Biskupice. Medtem ko je zaradi lihega števila klubov (11) v skupini eno od moštev zaključilo s prvim delom prvenstva predhodni konec tedna, je preostala deseterica klubov svoja zadnja srečanja v tem koledarskem letu odigrala sočasno – na sobotno popoldne, dan pred dnevom mrtvih, ki ga na Češkem praznujejo drugega novembra (a ne kot dela prost dan).
Igralce Tichova je ob prihodu na tekmo pričakalo že pripravljeno igrišče (potrebno je bilo zapičiti le še kotne zastavice), a zato manj znan nasprotnik. Biskupice so namreč preteklo sezone nastopale v sosednji skupini A, zadnji dvoboji Tichova z njimi zato segajo v sezono 2023/24. Uvod v nogometno popoldne je pripadel domačemu trenerju Stanislavu Bodlaku, ki je uro pred pričetkom srečanja kot prvi odklenil vrata klubskega objekta. Kmalu za njim so k igrišču pričeli »kapljati« tudi glavni akterji – nekateri peš, večina s svojimi jeklenimi konjički.
Večino časa med ogrevanjem so domači nogometaši izkoristili za strele proti vratom.
Kljub temu, da je s soncem obsijana zelenica (ki ji je dodaten čar dajala še okoliška razgibana pokrajina odeta v jesenske barve) naravnost vabila k aktivnosti, so prvi žogobrcarji nanjo stopili slabe pol ure pred prvim sodniškim žvižgom. Igralci Tichova so ogrevanje izkoristili predvsem za strele proti vratom. Na koncu se je v domačem kadru znašla dvanajsterica igralcev, ki je v povprečju izgledala znatno mlajša od svojega nasprotnika. Po prihodu sodnika in pozdravu je sledila menjava igralnih polovic, nakar so z nekajminutno zamudo igralci obeh moštev krenili v boj za zadnje prvenstvene točke v tem koledarskem letu.
Igralci Tichova, ki nastopajo v modro črni opremi, so si tik pred pričetkom srečanja ob svoji klopi izmenjali še zadnje nasvete.
Prvi polčas
Uvodne minute so nakazale na zelo aktivno in agresivno igro Tichova. V oči je padlo predvsem njihovo pokrivanje nasprotnikove zadnje obrambne linije, kar je gostom onemogočalo izgradnjo napadov. Takšna igra je domačim prinesla tudi nekaj priložnosti. Prvo si je v drugi minuti priigral Tomaš Vlček, ki je nasprotniku odvzel žogo globoko na njihovi polovici. Njegov nevarni strel po tleh je naposled končal mimo gostujočih vrat. Isti igralec je štiri minute zatem poskusil še s prostega strela, ko je s 30-ih metrov streljal natančno v gostujočega vratarja, ki je imel nekaj težav z lovljenjem žoge.
Levi bočni branilec Dominik Dorničak v uvodu tekme ni imel veliko dela.
Čeprav so gostje delovali izkušeno, je bilo videti, da jih je agresivna igra domačih presenetila. Za izpolnjevanje obrambnih nalog je potrebno pohvaliti oba napadalca (poleg že omenjenega Vlčka še Martina Vangora), ki so se jima pri tesnem pokrivanju pogosto pridružili tudi ofenzivni igralci s sredine igrišča. Aktivna igra Tichova je kmalu obrodila sadove. Ravno Vangor je v 10. minuti priboril žogo ob desni kotni zastavici in jo takoj zatem podal v vratarjev prostor, kamor je prvi priletel Vlček ter jo z bližine poslal v gostujočo mrežo.
Vodstvo domačih je zdržalo zgolj dve minuti. Po dolgi gostujoči podaji iz avta v kazenski prostor se je žoga po skoku večih igralcev odbila na rob kazenskega prostora, kjer jo je s prve udaril eden gostujočih igralcev. Žoga je po njegovem natančnem strelu končala v levem spodnjem kotu nemočnega Oldřicha Struške. Z vidika Tichova je šlo za poceni prejet zadetek. Ki je hkrati pokazal na izkušenost gostujoče ekipe. Slednja je namreč svojo prvo priložnost pretvorila v zadetek.
V 10. minuti srečanja so se domači razveselili vodstva.
Pogoste visoke žoge v domači kazenski prostor so povzročale nemalo težav domači obrambi. Na sliki v skoku za žogo Tomaš Naňak.
Prvo ime uvodnega dela tekme je bil Tomaš Vlček, ki je svojo aktivno igro kronal z zadetkom.
Po izenačujočem zadetku so v 15. minuti prvi zapretili gostje. Po njihovem kotu je domačim uspelo žogo z glavo izbiti iz svojega kazenskega prostora. Tam jo je prvi prejel eden izmed gostov, ki je rahlo z desne s približno 20-ih metrov ustrelil proti domačim vratom, a je žoga preleta okvir vrat. Čeravno je agresivna igra na strani Tichova delno upadla (roko na srce, bilo je nerealno pričakovati, da bodo domači uspeli držati visok nivo pokrivanja preko celotnega srečanja), so še vedno kazali dovolj aktivnosti, da jim je nasprotnika večkrat uspelo ujeti na levi nogi. Tako si je v 17. minuti na levi strani uspel žogo priboriti Vlček. S podajo v kazenski prostor je želel zaposliti vtekajočega Vangora, a je bil slednji prekratek. Minuto zatem je svojo desnico preizkusil še Dominik Dorničak, ki je z 22-ih metrov meril nenatančno.
Igralci Tichova so v uvodnem delu srečanja prikazali zelo agresivno igro. Nasprotnega igralca sta tesno pokrivala Daniel Polach in Stanislav Bělaška (#16), medtem ko ju v ospredju slike spremlja Filip Maniš.
V 19. minuti so znova zapretili gostje. Po predložku v kazenski prostor in poskusu z glavo je bil na mestu domači čuvaj mreže. Že naslednjo minuto je imel nasprotnik na nogi lepo priložnost za vodstvo. Po dolgem predložku v domači kazenski prostor je do žoge – ob slabem reagiranju domače obrambe – prišel gostujoči napadalec, ki je iz bližine streljal preko domačih vrat. Na nasprotni strani je lepo akcijo izvedel domači napadalni dvojec Vangor – Vlček, ki je na levi strani iz igre vrgel gostujočo obrambo. Slednji je nato z diagonalno podajo v kazenski prostor želel zaposliti katerega od soigralcev, ki pa so vsi obstali daleč pred gostujočim šestnajstmetrskim prostorom.
Vratar Oldřich Struška je z doličnim pregledom nad igro večkrat preprečil zaključke gostujočih akcij. Nekajkrat se je izkazal tudi v igri z nogo.
Prva polovica polčasa je ponudila zanimivo in dinamično srečanje. Videti je bilo, da si obe ekipi želita zmage. Po uvodnem pritisku je domačim vendarle upehalo nekaj moči. Pri izgradnji napadalnih akcij so se pogosto posluževali dolgih podaj (pri katerih je prednjačil kapetan Jaroslav Maňas) na svoja napadalca. Na drugi strani so gostje s svojimi izkušnjami počasi izpostavili ravnotežje na igrišču.
Med aktivnejšimi igralci na sredini igrišča je bil Daniel Polach.
Branilec Naňak pri organizaciji napadalne akcije.
V 25. minuti je po desnem krilu v kazenski prostor prodrl Vangor. Po njegovi blokirani podaji se je žoga odbila do osamljenega Daniela Polacha, ki je s 16-ih metrov meril preko vrat. Takoj, ko je popustila agresivnost ofenzivnega dela Tichova in je večji pritisk padel na domačo obrambo, se je večkrat izkazalo, da bi slednja znala biti šibkejši člen moštva.
S hitrimi pobegi se je večkrat izkazal najnevarnejši napadalec Tichova Martin Vangor.
29. minuta je prinesla hiter domači napad, ki ga je s strelom visoko preko vrat zaključil Vlček. Sicer zanesljivi domači vratar Oldřich Struška je tu in tam pokazal nekaj nespretnosti pri izvajanjih gol avta, ko je žoga nemalokrat končala na polovici Tichova a v nogah gostujočih igralcev. Po eni izmed hitro izgubljenih žog so gostje zapretili s strelom s 25-ih metrov, a je žoga končala mimo desne vratnice. Tekma je v zaključku polčasa ponudila tudi nekaj nervoze in ostrejših duelov, vendar brez nešportnih potez.
Vlček se je poleg doseženega zadetka ter hitrosti večkrat izkazal tudi z borbenostjo.
Prekinitve v korist gostov so predstavljale konstantno nevarnost za domačo obrambo. Na sliki situacija v kazenskem prostoru po enem izmed gostujočih kotov.
V finišu polčasa se je tehtnica prevesila na stran gostov. Za razliko od Tichova si jim je do odmora uspelo pripraviti nekaj priložnosti. V 38. minuti so nevarno prodrli po levi strani. Njihov strel je delno s strani lepo obranil Oldřich Struška. Po kotu je bil na daljši vratnici najhitrejši gostujoči napadalec, ki je na srečo domačih iz bližine uspel žogo ob vratnici preusmeriti v gol avt.
Zanimivo, da sta se obe ekipi pogosto posluževali dolgih metov iz avta v kazenski prostor. Po enem takšnih je gostujoči igralec v gneči pred golom z nogo meril preko domačih vrat. V tem obdobju je aktivnost Tichova v napadu povsem zamrla. Na drugi strani si je gostom v predzadnji minuti uspelo pripraviti še eno priložnost po hitrem protinapadu. Visoko postavljeni domači obrambi je uspel pobegniti nasprotni napadalec, ki je sam stekel proti Oldřichu Struški, a je njegov slabši zaključek rešil domače zaostanka.
Tik pred koncem prvega polčasa je žoga po gostujočem strelu le za las zgrešila svoj cilj.
Glede na videno v prvem delu v katerem je sprva prevladoval Tichov nakar so pobudo prevzeli gostje je neodločen rezultat še najbolj ustrezal prikazanemu na igrišču. Približno 20 gledalcev je bilo lahko zadovoljno s prikazanim nogometom v prvem delu. Niti lepo in toplo vreme ob igrišče v Tichovu ni privabilo kaj več gledalcev od običajnega števila. Najzvestejši med njimi so zasedli svoje standardno mesto na dveh klopeh za golom, medtem ko je peščica nogometnih privrženk za ogled tekme izbrala eno od klopi vzdolž dolžine igrišča. Tudi zato, ker večina klopi ob igrišču v času tekem sameva, se po besedah predsednika Pavla Rumla v klubu ne odločajo vključiti v gostinsko ponudbo toplih jedi. Obiskovalci sobotne tekme so tako lahko potešili svojo žejo ob izbiri alkoholnih in brezalkoholnih pijač, na polici gostinskega prostora je bilo možno videti tudi nekaj malega prigrizkov.
Da okolica igrišča v času sobotne tekme ni povsem samevala, so poskrbeli najzvestejši domači privrženci na klopeh za golom…
…medtem ko se je nežnejši del očinstva odločil za ogled tekme s klopi ob igrišču.
Igralci obeh ekip so se odločili odmor izkoristiti za napotke v svojih garderobah. Nekateri od njih so pred prečkanjem ceste, ki loči klubski objekt od igrišča, in vrnitvijo na zelenico pokramljali še med seboj oz. s svojimi privrženci od katerih so kajpak prejeli tudi nekaj dodatnih napotkov pred nadaljevanjem srečanja.
Redki gledalci so lahko v klubskem objektu kupili pijačo in prigrizke.
Po prihodu iz garderobe si je Vlček vzel čas za pogovor z domačim predsednikom Pavlom Rumanom, ki je med tekmo opravljal naloge pomožnega sodnika.
Na poti iz garderobe do igrišča so nogometaši primorani prečkati cesto.
Drugi polčas
V nadaljevanju srečanja so prvi zapretili gostje. Po močnem strelu s 25-ih metrov je žoga pred domačim vratarjem malenkost poskočila, kar je zahtevalo nekaj dodatnega napora, da je okroglo usnje vendarle končalo v naročju Struške. V 49. minuti sta napadalno akcijo domačih izpeljala Vlček in Maňas, nad katerim je bil storjen prekršek. Prosti strel z 18-ih metrov je za neposreden udarec izkoristil Vlček, a je meril v živi zid. Žoga se je od gostujočih igralcev odbila znova na noge najaktivnejšega domačega napadalca, ki je v drugo meril mimo gostujočih vrat.
Kapetan Jaroslav Maňas je večji del tekme preigral na mestu centralnega branilca.
V 50. minuti je sledilo ponovno vodstvo Tichova. Vangor je prejel lepo podajo Petra Trčka s sredine igrišča, se zatem otresel svojega obrambnega igralca, storil dva koraka proti vratom ter z odličnim pregledom neoviran z 20-ih metrov sprožil močan in natančen strel.
Po petih minutah igre v drugem polčasu je Tichov znova prešel v vodstvo.
Po zadetku so pobudo prevzeli gostje. V 54. minuti so izpeljali nevarno akcijo. Po podaji na rob kazenskega prostora je žoga hitro nadaljevala pot na desno stran, kjer je ob preveč anemični domači obrambi ušel eden izmed gostujočih napadalcev. S pravočasnim iztekanjem iz vrat je lepo priložnost za gostujoče izenačenje preprečil Oldřich Struška. Dve minuti kasneje je bilo znova vroče v domačem kazenskem prostoru. Po visoki žogi in zračnem dvoboju je na tla padel gostujoči napadalec. Sodnik Josef Drga se je ob negodovanju gostujočega tabora odločil za nadaljevanje igre.
Hitronogi Vangor je dosegel svoj šesti zadetek v sezoni.
Tako vodstvo domačih kot nedosojeni (domnevni) prekršek sta verjetno pripomogla k bolj nervoznim trenutkom. Gostje so po zaostanku konkretno zagospodarili na igrišču. Kljub podrejenemu položaju domačim nikakor ne gre oporekati truda in želje. Kar se je potrjevalo ob pogostem medsebojnem vzpodbujanju (tudi ob neuspešnih akcijah). Stisnjeni na svojo polovico so kljubovali pritisku gostov, ki so nevarno zapretili v 58. minuti. Takrat so po kotu prišli do strela z bližine, a je žoga še enkrat več poletela preko domačih vrat. Dve minuti zatem je sledil nevaren poskus s skoraj 25-ih metrov, ko je žoga oplazila domačo vratnico.
Ob trku z nasprotnim igralcem je v 59. minuti za hip na tleh obležal Filip Maniš.
Domačim v zaključku tekme ni uspelo zdržati pritiska gostov, ki so s tremi zadetki v zadnjih 15-ih minutah poskrbeli za rezultatski preobrat.
V 75. minuti je gostom uspelo kronati izrazito premoč. Mnogo »zaslug« za izenačenje gre na rovaš domače defenzive, ki je zadrževala žogo na svoji polovici igrišča. Vse dokler se ni odločila za podajo nazaj svojemu vratarju. Ta je bila preslaba in do žoge se je še pred domačim vratarjem dokopal nasprotni napadalec. Žoga se je od Struške odbila proti golu, kjer jo je v drugem poskusu nasprotnik spravil v domačo mrežo.
Glavni sodnik Josef Drga je tekmo odsodil rutinirano. V srečanju je pokazal tri rumene kartone.
Petr Trček si za oddelane obrambne naloge zasluži pohvale. Ob koncu tekme so ga izdale mišice, ko sta mu a pomoč priskočila nasprotni igralec in glavni sodnik.
Igralci Tichova so bili v drugem polčasu v precej bolj podrejenem položaju. Čeprav je bilo še vedno videti tesno pokrivanje gostujočih igralcev na sredini igrišča, jim je evidentno zmanjkalo moči za kontinuiran napadalnejši nogomet. Tudi po dobljenih žogah na sredini igrišča so večinoma sledile dolge podaje v napad, ki so vse redkeje našle svoje naslovnike. V 76. minuti velja omeniti eno redkih lepo izpeljanih napadalnih akcij v drugem polčasu, ko je po hitri podaji žoga prišla do Vangorja, ki je bil nato s prekrškom ustavljen pred kazenskim prostorom. Šest minut kasneje se je Tichovu nenadoma ponudila mat poteza za zmago. Dodobra načeti Vlček je ravno vstopil v igro, ko je nekaj sekund zatem žoga iz obrambne polovice poletela v napad. Najaktivnejši domači napadalec je s svojo hitrostjo prehitel nasprotnega branilca, prišel prvi do žoge ter jo delno s strani z roba kazenskega prostora z močnim strelom preusmeril proti gostujočim vratom. Ko so vsi že videli žogo v gostujoči mreži, je slednja naposled končala v vratnici, od katere se je odbila nazaj v polje, a povsem na desno stran. Do nje je še enkrat več prišel domači napadalec, ki je takoj poskusil s strelom, a bil v drugo (iz sicer težjega položaja) precej manj natančen. Zapravljena priložnost je kmalu zatem povzročila še večji glavobol v domačem moštvu…
Trenerju Stanislavu Bodlaku (ki je celotno srečanje spremljal stoje) je bil večji del finiša tekme na rezervni klopi prisiljen družbo delati Vlček. Tragičnega junaka v domačem dresu je izdala poškodba s katero se je le stežka sprijaznil. S svojo borbeno predstavo, veliko željo po uspehu (ob odhodu z igrišča si je očital še zapravljeno priložnost pri rezultatu 2:2) ter odnosom do klubskega dresa je pokazal pozitivni zgled igralca, ki se je za svojo ekipo pripravljen boriti tudi na račun lastnega zdravja.
V 85. minuti so gostje dali vedeti, da se z remijem ne bodo zadovoljili. Po izmenjavi dveh hitrih podaj je sledil zaključni strel z roba kazenskega prostora, žoga pa je le za las zletela mimo daljše vratnice domačih vrat. Minuto zatem so svojo boljšo predstavo kronali še z zmagovitim zadetkom. Svojo prednost jim je v predzadnji minuti uspelo povišati, potem ko je še enkrat več iz igre izpadla celotna domača obramba. Trojica gostujočih igralcev se je nenadoma znašla sama pred vratarjem Struško, ki je njihov prvi strel še ubranil, medtem ko je bil po odbitku nemočen.
Niti številna dobra posredovanja Oldřicha Struške niso mogle preprečiti domačega poraza.
Gostujoča zmaga z 2:4 je glede na prikazano skozi celotno srečanje zaslužena. Zaradi pozitivnega rezultata vse do zaključka srečanja je bilo v domačem taboru čutiti kar precej grenkega priokusa. Razloge za končni neuspeh gre iskati tako na kot ob igrišču. Po dobrem prvem polčasu je sledilo slabše nadaljevanje. Brez dvoma gre igralce Tichova pohvaliti za njihov ekipni duh (borbenost, medsebojna vzpodbuda). Hkrati ekipi manjka izkušenj. Z njimi bi sobotno tekmo verjetno pripeljali vsaj do točke. Ob tem ne gre pozabiti še na kratko rezervno klop. Z več menjavami bi bila pot do končnega uspeha nedvomno lažja. Če ima Tichov s hitrima Vlčkom in Vangorom dobro pokrit napadalni del, je na nasprotni strani obrambna vrsta pokazala kar nekaj nesigurnosti. Tu gre verjetno iskati vzroke, da jim svoje mreže ni uspelo ohraniti nedotaknjene na niti eni tekmi jesenskega dela prvenstva. Ob večji koncentraciji gostov v zaključku akcij, bi v domači mreži lahko končala še kakšna žoga. Domači igralci se imajo zahvaliti sreči in zelo dobremu vratarju Struški, da so bili v igri za (vsaj točko) vse do konca tekme.
Tudi peto zaporedno tekmo so bili igralci Tichova primorani nasprotniku čestitati za zmago.
Tichov bo spomladanski del prvenstva pričakal na predzadnjem mestu v svoji skupini.
Prvi polčas je pokazal kar nekaj pozitivnih detajlov, ki kažejo na potencial Tichova in iz katerega lahko v klubu črpajo pozitiven pogled v prihodnost. V kolikor ekipi v prihodnje uspe dobro igro (predvsem iz prvega dela) prvega polčasa prenesti še v večji del nadaljevanja srečanja, si lahko obeta bogatejšo točkovno bero tudi proti ekipam z zgornje polovice lestvice in posledično višjo uvrstitev na razpredelnici.
4. novembra, 2025
Tichov
Na skrajnem vzhodu Moravske se ob meji s Slovaško razteza tradicionalna etnografska regija, imenovana Valašsko. Gre za razgibano hribovito pokrajino poraslo z gozdovi med katerimi prevladujejo predvsem manjša naselja s prijaznimi domačini. Ena takšnih vasi je tudi Tichov. Ob tradicionalni žganjekuhi, sušenju sadja ter izdelavi marmelad dajejo ton družabnemu življenju kraja gasilci, lovci, čebelarji in nogometaši. Slednji v okviru vaškega nogometnega kluba nastopajo v eni izmed dveh skupin najnižje lige v okrožju Zlin.
Tichov velja za manjše naselje s 350 prebivalci, ki živijo v 107-ih stavbah. V veliki večini gre za enodružinske hiše. Vas je od meje s Slovaško oddaljena 10 km zračne črte ter slabih 50 km po cesti do regijske metropole Zlin. Precej bližje je južneje ležeče mesto Valašske Klobouky, ki mu je Tichov administrativno pripadal vse do leta 1993, ko je pridobil status samostojne občine. Z njim je vas povezana tudi preko edine avtobusne linije, ki jo koristijo v glavnem šolarji, pa tudi zaposleni in upokojenci. Edina trgovina v Tichovu je pred štirimi leti zaprla svoja vrata, kar je slednjim še posebej otežilo vsakdan. Zaradi česar so primorani oditi po nakupih osnovnih živil ravno v Valašske Klobouke.
Eno od štirih avtobusnih postajališč je v osamljenem zaselku Tanečnice južno od Tichova.
Tichov se nahaja ob lokalni cesti v smeri sever – jug. Glavnina naselja leži v južni polovici kraja, kjer sta tudi dve od štirih avtobusnih postajališč. V delovnih dneh na njih ustavlja 11 parov avtobusov. V soboto zjutraj se proti Valašskim Kloboukom odpravi še en avtobus, nakar kraj vse do ponedeljkovega jutra nima neposredne javne povezave.
Območje okoli Tichova je bilo naseljeno že
Z južne strani proti središču Tichova se cesta strmo vzpne.
v prazgodovini. Zanesljivi dokazi o poselitvi tega območja segajo v čas bronaste dobe. Jezikoslovje nakazuje, da ime vasi izvira iz osebnega imena Čichla. Vas se v pisnih virih prvič pojavi leta 1422, ko jo je kralj Sigismund ustanovil kot del Brumovskega posestva. Skozi zgodovino se pojavlja več izpeljank imena kraja (Czichow, Cichow ipd., do današnjega imena, ki ga je naselje dobilo leta 1924).
Sredi strmo se vzpenjajoče ceste stoji vaški urad.
Glavni vhod v vaški urad se nahaja z zadnje strani stavbe.
Na nekdanjo trgovino v vasi spominjajo le še podobe na oknih.
Kot to velja za večino podeželskih krajev, tudi Tichovu skozi zgodovino ni bilo prizanešeno z raznimi tragičnimi dogodki. Eden takšnih se je zgodil leta 1663, ko je v tatarskem vpadu umrla ena oseba, požganih je bilo 14 hiš in ukradenih 14 glav goveda, 2 konja ter 361 ovac. Podobno usodo je vas doletela tudi v tako imenovanih kuruških vpadih (šlo je za ogrske vstajnike proti habsburški
monarhiji), ko naj bi se po legendi celotno naselje izpraznilo, njegovi prebivalci pa so se skrivali po okoliških gozdovih.
Pogled na najvišje ležeči predel kraja.
Podobo vasi nekoliko kazi pogled na propadajoč kmetijski objekt.
Leta 1629 je (prvi dokumentirani) požar uničil znaten del naselja. Kasneje je Tichov prizadela epidemija kolere. Leta 1758 je bilo v vasi naseljenih skupno 43 domačij, vključno z 18 grunti, delovala pa je tudi grajska kovačnica. Konec 18. stoletja je v naselju živelo skoraj 300 prebivalcev, na prelomu 19. in 20. stoletja že okoli 450 prebivalcev. Število se je povečevalo tudi po drugi svetovni vojno.
Osrednje avtobusno postajališče je ob vaškem uradu.
Največja naseljenost je zabeležena v začetku 60-ih let prejšnjega stoletja, ko je v Tichovu živelo 562 prebivalcev.
Pred tremi desetletji obnovljena destilarna velja za ponos vasi.
Spominska plošča šestim ustreljenim vaščanom ob koncu druge svetovne vojne.
Čeprav je pouk v vasi potekal že v začetku 19. stoletja, je bila šola zgrajena komaj leta 1898. Tichov je vedno veljal za kmečko naselje s pašnim značajem. Če je v 17. in 18. stoletju prevladovala ovčereja, ima danes primat sadjarstvo. Leta 1960 je bila v Tichovu ustanovljena kmetijska zadruga. Druga svetovna vojna je terjala življenja petih domačinov. Vas so izpod jarma nacizma 2. maja 1945 osvobodile ruske in romunske čete.
Tichov velja za mirno podeželsko naselje. Leži pod južnimi obronki Vizoviškega hribovja, na nadmorski višini slabih 450 m n.m. Skozi vas teče Tichovsky potok. Kot veleva nepisana tradicija v deželi piva, ima tudi Tichov svoje gostišče. Družabnim dogodkom, kot so plesi, zabave, otroške prireditve, je namenjen kulturni dom. Za zasebne dogodke je dom možno tudi najeti. Zaman pa bomo v kraju iskali pošto, šolo ali vrtec. Za nameček so vaščani že četrto leto brez trgovine.
Na sredini južnega dela vasi stoji stavba vaškega urada. Nekaj deset metrov stran si lahko prebivalci ob ponedeljkih v manjši knjižnici izposodijo literaturo. Za svojo duhovno krepitev imajo krajani možnost prisluhniti sveti maši, ki dvakrat tedensko poteka v kapeli Kristusa kralja. Tichov je s svojimi številnimi pohodniškimi potmi v okolici idealen kraj za tovrstno aktivnost na prostem. Poleg pohodništva in kolesarjenja je občanom na voljo prenovljen športni kompleks v severnem delu vasi, imenovanem »Kamenca«.
Skrb za kulturno dediščino in javne objekte s strani lokalnih veljakov potrjuje pogled na obnovljeni gasilski dom, cerkev Kristusa Kralja z lepo urejeno okolico ter zgledno vzdrževano leseno zvonico.
Vključuje garderobe nogometnega kluba z nogometnim igriščem ter večnamensko asfaltno igrišče za košarko, odbojko, nogomet itd. Kompleks zaokrožuje večnamenski prostor za gasilce.
Severni del Tichova z imenom Kamenca obdajajo blaga gričevja.
Večnamensko športno igrišče.
Čeprav Tichov velja za majhno podeželsko naselje, se lahko pohvali celo z bazenom.
Tudi v severnem delu lahko najdemo lepo urejene in vzdrževane javne površine.
Za mnoge prebivalce velja za največji ponos vasi lokalna destilarna, ki je s svojo kakovostjo in storitvami znana tako v širši okolici kot tudi za mejami Češke. Slivovo žganje ima v Tichovu dolgo tradicijo. V 19. in 20. stoletju se je v vasi z žganjekuho ukvarjalo celo več manjših žganjarn. »Trošarina« državi naj bi se takrat plačevala s plačilom vsakega desetega litra slivovega žganja. Po tem, ko je Tichov leta 1993 pridobil status samostojne občine, so se občinski svetniki odločili obnoviti lokalno tradicijo. Tako je bila dve leti kasneje v spodnjem delu vasi zgrajena nova destilarna. Tam nastajajoča slivovica je znana daleč naokoli. Tudi zato ne čudi, da se vsakoletne degustacije te žgane pijače udeležuje večje število ljudi.
Del lokalnih tradicij je tudi sušenje sadja in kuhanje marmelad. V Tichovu je bila nekoč sušilnica sadja in tri domačije, kjer so še ne dolgo nazaj kuhali marmelade. Leta 1995 zgrajena nova destilarna vključuje tudi prostor s
sušilnico sadja in kotel za kuhanje marmelad. Sušilnica sadja deluje na principu vročega zraka, ki se segreva s kurjenjem drv. Kapaciteta sušilnice je 200 kg surovega sadja (hruške, jabolka, slive itd.). Bakreni kotel za marmelade lahko sprejme 100 kg sliv. Tudi pri tem procesu se kotel segreva s pomočjo drv pod njim. Kotel ni potrebno upravljati ročno saj ga poganja elektromotor.
S sadnim drevjem porasli okoliški bregovi pričajo o pomenu sadjarstva v tem delu Češke.
Poleg lovskega in gasilskega društva ter klubov seniorjev in vaških žena, svoj pridih v vasi prispevajo še čebelarji. Podobno, kot žganjekuha, ima tudi čebelarstvo v Tichovu dolgo tradicijo. Med so v vasi pridelovali že v
obdobju po drugi svetovni vojni. Takrat izključno v zdravilne namene. Danes se na območju občine Tichov s čebelarstvom ukvarjajo štirje domačini in dva gostujoča čebelarja, ki upravljajo s skupno 115 čebeljimi družinami. Večina čebelnjakov se nahaja na osamljenih območjih severno od vasi. Zahvaljujoč ohranjeni naravi, prostranim smrekovim gozdovom in travnikom polnim cvetja, imajo
Etnografski regiji Valašsko s še vedno ohranjenimi dialekti in tradicionalno ljudsko arhitekturo dodaja svoj čar neokrnjena razgibana narava.
čebele v primernem vremenu obilno pašo od aprila do septembra. Med iz tichovskega gozda je zelo cenjen ne le pri lokalnih potrošnikih, temveč vsako leto prejema najvišja priznanja na razstavah na Češkem, v Avstriji in na Slovaškem. Redno prejema tudi zlate medalje Češke živilske zbornice.
Tichov velja za manjše naselje s 350 prebivalci, ki živijo v 107-ih stavbah. V veliki večini gre za enodružinske hiše. Vas je od meje s Slovaško oddaljena 10 km zračne črte ter slabih 50 km po cesti do regijske metropole Zlin. Precej bližje je južneje ležeče mesto Valašske Klobouky, ki mu je Tichov administrativno pripadal vse do leta 1993, ko je pridobil status samostojne občine. Z njim je vas povezana tudi preko edine avtobusne linije, ki jo koristijo v glavnem šolarji, pa tudi zaposleni in upokojenci. Edina trgovina v Tichovu je pred štirimi leti zaprla svoja vrata, kar je slednjim še posebej otežilo vsakdan. Zaradi česar so primorani oditi po nakupih osnovnih živil ravno v Valašske Klobouke.
Eno od štirih avtobusnih postajališč je v osamljenem zaselku Tanečnice južno od Tichova.
Z južne strani proti središču Tichova se cesta strmo vzpne.
Tichov se nahaja ob lokalni cesti v smeri sever – jug. Glavnina naselja leži v južni polovici kraja, kjer sta tudi dve od štirih avtobusnih postajališč. V delovnih dneh na njih ustavlja 11 parov avtobusov. V soboto zjutraj se proti Valašskim Kloboukom odpravi še en avtobus, nakar kraj vse do ponedeljkovega jutra nima neposredne javne povezave.
Območje okoli Tichova je bilo naseljeno že v prazgodovini. Zanesljivi dokazi o poselitvi tega območja segajo v čas bronaste dobe. Jezikoslovje nakazuje, da ime vasi izvira iz osebnega imena Čichla. Vas se v pisnih virih prvič pojavi leta 1422, ko jo je kralj Sigismund ustanovil kot del Brumovskega posestva. Skozi zgodovino se pojavlja več izpeljank imena kraja (Czichow, Cichow ipd., do današnjega imena, ki ga je naselje dobilo leta 1924).
Sredi strmo se vzpenjajoče ceste stoji vaški urad.
Glavni vhod v vaški urad se nahaja z zadnje strani stavbe.
Na nekdanjo trgovino v vasi spominjajo le še podobe na oknih.
Kot to velja za večino podeželskih krajev, tudi Tichovu skozi zgodovino ni bilo prizanešeno z raznimi tragičnimi dogodki. Eden takšnih se je zgodil leta 1663, ko je v tatarskem vpadu umrla ena oseba, požganih je bilo 14 hiš in ukradenih 14 glav goveda, 2 konja ter 361 ovac. Podobno usodo je vas doletela tudi v tako imenovanih kuruških vpadih (šlo je za ogrske vstajnike proti habsburški monarhiji), ko naj bi se po legendi celotno naselje izpraznilo, njegovi prebivalci pa so se skrivali po okoliških gozdovih.
Pogled na najvišje ležeči predel kraja.
Popolno dobo vasi kazi le pogled na propadajoč kmetijski objekt.
Osrednje avtobusno postajališče je ob vaškem uradu.
Leta 1629 je (prvi dokumentirani) požar uničil znaten del naselja. Kasneje je Tichov prizadela epidemija kolere. Leta 1758 je bilo v vasi naseljenih skupno 43 domačij, vključno z 18 grunti, delovala pa je tudi grajska kovačnica. Konec 18. stoletja je v naselju živelo skoraj 300 prebivalcev, na prelomu 19. in 20. stoletja že okoli 450 prebivalcev. Število se je povečevalo tudi po drugi svetovni vojno. Največja naseljenost je zabeležena v začetku 60-ih let prejšnjega stoletja, ko je v Tichovu živelo 562 prebivalcev.
Pred tremi desetletji obnovljena destilarna velja za ponos vasi.
Spominska plošča šestim ustreljenim vaščanom ob koncu druge svetovne vojne.
Čeprav je pouk v vasi potekal že v začetku 19. stoletja, je bila šola zgrajena komaj leta 1898. Tichov je vedno veljal za kmečko naselje s pašnim značajem. Če je v 17. in 18. stoletju prevladovala ovčereja, ima danes primat sadjarstvo. Leta 1960 je bila v Tichovu ustanovljena kmetijska zadruga. Druga svetovna vojna je terjala življenja petih domačinov. Vas so izpod jarma nacizma 2. maja 1945 osvobodile ruske in romunske čete.
Skrb za kulturno dediščino in javne objekte s strani lokalnih veljakov potrjuje pogled na obnovljeni gasilski dom, cerkev Kristusa Kralja z lepo urejeno okolico ter zgledno vzdrževano leseno zvonico.
Tichov velja za mirno podeželsko naselje. Leži pod južnimi obronki Vizoviškega hribovja, na nadmorski višini slabih 450 m n.m. Skozi vas teče Tichovsky potok. Kot veleva nepisana tradicija v deželi piva, ima tudi Tichov svoje gostišče. Družabnim dogodkom, kot so plesi, zabave, otroške prireditve, je namenjen kulturni dom. Za zasebne dogodke je dom možno tudi najeti. Zaman pa bomo v kraju iskali pošto, šolo ali vrtec. Za nameček so vaščani že četrto leto brez trgovine.
Severni del Tichova z imenom Kamenca obdajajo blaga gričevja.
Na sredini južnega dela vasi stoji stavba vaškega urada. Nekaj deset metrov stran si lahko prebivalci ob ponedeljkih v manjši knjižnici izposodijo literaturo. Za svojo duhovno krepitev imajo krajani možnost prisluhniti sveti maši, ki dvakrat tedensko poteka v kapeli Kristusa kralja. Tichov je s svojimi številnimi pohodniškimi potmi v okolici idealen kraj za tovrstno aktivnost na prostem. Poleg pohodništva in kolesarjenja je občanom na voljo prenovljen športni kompleks v severnem delu vasi, imenovanem »Kamenca«. Vključuje garderobe nogometnega kluba z nogometnim igriščem ter večnamensko asfaltno igrišče za košarko, odbojko, nogomet itd. Kompleks zaokrožuje večnamenski prostor za gasilce.
Večnamensko športno igrišče.
Čeprav Tichov velja za majhno podeželsko vas, se lahko pohvali celo z bazenom.
Tudi v severnem delu lahko najdemo lepo urejene in vzdrževane javne površine.
Za mnoge prebivalce velja za največji ponos vasi lokalna destilarna, ki je s svojo kakovostjo in storitvami znana tako v širši okolici kot tudi za mejami Češke. Slivovo žganje ima v Tichovu dolgo tradicijo. V 19. in 20. stoletju se je v vasi z žganjekuho ukvarjalo celo več manjših žganjarn. »Trošarina« državi naj bi se takrat plačevala s plačilom vsakega desetega litra slivovega žganja. Po tem, ko je Tichov leta 1993 pridobil status samostojne občine, so se občinski svetniki odločili obnoviti lokalno tradicijo. Tako je bila dve leti kasneje v spodnjem delu vasi zgrajena nova destilarna. Tam nastajajoča slivovica je znana daleč naokoli. Tudi zato ne čudi, da se vsakoletne degustacije te žgane pijače udeležuje večje število ljudi.
S sadnim drevjem porasli okoliški bregovi pričajo o pomenu sadjarstva v tem delu Češke.
Del lokalnih tradicij je tudi sušenje sadja in kuhanje marmelad. V Tichovu je bila nekoč sušilnica sadja in tri domačije, kjer so še ne dolgo nazaj kuhali marmelade. Leta 1995 zgrajena nova destilarna vključuje tudi prostor s sušilnico sadja in kotel za kuhanje marmelad. Sušilnica sadja deluje na principu vročega zraka, ki se segreva s kurjenjem drv. Kapaciteta sušilnice je 200 kg surovega sadja (hruške, jabolka, slive itd.). Bakreni kotel za marmelade lahko sprejme 100 kg sliv. Tudi pri tem procesu se kotel segreva s pomočjo drv pod njim. Kotel ni potrebno upravljati ročno saj ga poganja elektromotor.
Etnografski regiji Valašsko s še vedno ohranjenimi dialekti in tradicionalno ljudsko arhitekturo dodaja svoj čar neokrnjena razgibana narava.
Poleg lovskega in gasilskega društva ter klubov seniorjev in vaških žena, svoj pridih v vasi prispevajo še čebelarji. Podobno, kot žganjekuha, ima tudi čebelarstvo v Tichovu dolgo tradicijo. Med so v vasi pridelovali že v obdobju po drugi svetovni vojni. Takrat izključno v zdravilne namene. Danes se na območju občine Tichov s čebelarstvom ukvarjajo štirje domačini in dva gostujoča čebelarja, ki upravljajo s skupno 115 čebeljimi družinami. Večina čebelnjakov se nahaja na osamljenih območjih severno od vasi. Zahvaljujoč ohranjeni naravi, prostranim smrekovim gozdovom in travnikom polnim cvetja, imajo čebele v primernem vremenu obilno pašo od aprila do septembra. Med iz tichovskega gozda je zelo cenjen ne le pri lokalnih potrošnikih, temveč vsako leto prejema najvišja priznanja na razstavah na Češkem, v Avstriji in na Slovaškem. Redno prejema tudi zlate medalje Češke živilske zbornice.
4. novembra, 2025
Hřivinuv Ujezd
Moravska vas Hřivinuv Ujezd (Hřivínův Újezd) leži 15 km južno od regijske metropole Zlín in spada v t.i. etnografsko regijo Luhačovske Zalesi. Edinstvena ljudska kultura tega območja skupaj z ohranjeno tradicionalno pokrajino še vedno ustvarja značilen kolorit vasi. Sodobni Hřivinuv Ujezd je ena od vasi z dobro komunalno infrastrukturo ter bogatim kulturnim in družabnim dogajanjem. K slednjemu s svojimi tekmami pripomore tudi lokalni nogometni klub, ki domuje na skrajnem južnem koncu vasi.
Hřivinuv Ujezd šteje dobrih 500 prebivalcev in ima status samostojne občine. Leži v manj izraziti dolini Črnega potoka (Černý potok). Okoliško pokrajino sestavlja pisan mozaik gozdov in travnikov na katerih ne manjka sadovnjakov. Skozi kraj vodi pomembna regionalna cesta, ki povezuje južneje ležeče Luhačovice s severneje ležečim Zlinom. Skozi Hřivinuv Ujezd vodijo štiri avtobusne linije. Prav vse imajo povezavo z regijsko metropolo. Ob delovnih dneh tako Hřivinuv Ujezd in Zlin povezuje 25 parov avtobusov (ob koncih tedna in praznikih 12 parov). Avtobusi nato nadaljujejo vožnjo proti jugu do treh mest – Uhersky Brod, Luhačovice in Slavičin. Prebivalci vasi imajo z eno od linij tudi neposredno dnevno vezo z moravsko prestolnico Brnom.
Pogled na južni del Hřivinuvega Ujezda s pobočij vzhodno nad vasjo.
Most čez Črni potok (Černý potok) z glavno cesto, ki povezuje mesti Zlin in Luhačovice.
V stavbi vaškega urada je tudi manjša knjižnica ter ordinacija splošnega zdravnika.
Ime kraja izhaja iz rodu Hřivin, ki je bila lastnik vasi skoraj celotno 15. stoletje. Najstarejša zgodovinska omemba Hřivinuvega Ujezda sega v leto 1373. Vas je imela status samostojne posesti do leta 1515. Zatem je bila pod različnimi lastniki priključena okoliškim posestvom.
Značilnost tega dela etnografske regije je kombinacija elementov vlaškega hribovskega tipa z vplivi nižinskih območij zahodneje ležečega predela imenovanega Slovacko ter ob reki Moravi razprostirajoče se pokrajine z imenom Hana. Ta značilna ljudska kultura loči Luhačovske Zalesíi od drugih etnografskih regij in jim daje edinstven značaj. V vasi še vedno najdemo številne zgodovinske predmete ljudske arhitekture – zaščitene izbe, sušilnice in hleve.
Stavba (nižje stopnje) osnovne šole in vrtca ter za njo kapela svetih Cirila in Metoda.
Spomenik padlim vaščanom v prvi svetovni vojni.
Hřivinuv Ujezd leži v dolini Črnega potoka.
Območje Hřivinuvega Ujezda z okolico že dolgo v preteklost velja za enega izmed pomembnejših sadjarskih predelov v državi. Eno redkih možnosti konzerviranja hrane preko zime je predstavljalo tudi sušenje sadja. Vse do polovice prejšnjega stoletja so zato v vaseh postavljali sušilnice (kot manjše
kmetijske objekte), ki so jih uporabljali za sušenje sliv, jabolk in hrušk. Mnogo nekdanjih sušilnic je danes zapuščenih in propadajo. Svojo prvotno podobo je ohranil le delček njih. Tiste, ki so prešle pod etnografski muzej, predstavljajo danes lep primer ljudske arhitekture. Ena takšnih ohranjenih sušilnic se nahaja tudi na skrajnem severnem delu Hřivinuvega Ujezda.
Manjše otroško igrišče sredi vasi.
Edina trgovina v kraju je odprta šest dni v tednu.
Kraj ima zelo dobre avtobusne povezave. Prav vse avtobusne linije svojo pot pričnejo ali zaključijo v severneje ležeči regijski prestolnici Zlinu.
V tem delu vasi najdemo tudi stavbo vaškega urada v kateri je še manjša knjižnica. Za njo imajo v poslopju z garažami parkirana svoja vozila gasilci lokalnega prostovoljnega društva. Čeprav je Hřivinuv Ujezd po številu prebivalcev ena manjših občin, sodi med vasi z dobro
Hřivinuv Ujezd in južneje ležeči kraj Kaňovice povezuje tudi kolesarska steza in pešpot.
komunalno infrastrukturo. V kraju je vrtec ter nižja stopnja osnovne šole. Vsak četrtek potekajo verski obredi v kapeli sv. Cirila in Metoda. Za preživljanje prostega časa so na voljo športni kompleks, igrišče in restavracija. Vsi trije objekti so v južnem delu vasi. Gostišče z imenom Hostinec Na Mlýně ob glavni cesti nudi tople jedi vse dni v tednu. Drugi gostinski objekt je ob nogometnem igrišču. Ta je odprt v času kosil od ponedeljka do petka. Javno
Ob glavni cesti stoji ena od dveh restavracij v vasi.
infrastrukturo dopolnjuje trgovina z osnovnimi živili, ki je odprta od ponedeljka do sobote. V kraju ima svojo ordinacijo tudi splošni zdravnik, ki je prebivalcem dostopen ob torkih.Za svoj večdnevni cilj si Hřivinuv Ujezd lahko izberejo tudi turisti, ki imajo možnost prenočevanja v manjšem penzionu.
V vasi deluje še vrsta interesnih organizacij – enota za telesno vzgojo, prostovoljno gasilsko društvo, lovsko društvo, čebelarska zveza in kinološki klub. Kot v mnogih
Črni potok deli Hřivinuv Ujezd na vzhodno in zahodno polovico.
Na skrajnem zahodnem delu vasi stoji nekaj (manjših) proizvodnih obratov.
Lep primer ohranjene ljudske arhitekture najdemo v severnem delu vasi.
okoliških vaseh tega dela Češke, se tudi v Hřivinuvem Ujezdu ohranjajo številni tradicionalni običaji: pustovanje, velikonočno pritrkavanje (ko se mlajši fantje zberejo ter med pohodom po vasi z ropotuljami različnih vrst namesto zvonov oznanjajo čas molitev), trije kralji, Miklavževanje,…
Bližnja okolica naravnost vabi na sprehode.
Informativna tabla ob avtobusnem postajališču.
Kraj leži na nadmorski višini 268 m n.m. Najnižjo točko doseže na gladini Črnega potoka preden ta zapusti katastrsko območje kraja oz. občine. Prvotno je kraj nosil ime le Ujezd, pozneje tudi Blatny ali Hřivny Ujezd. Na njegovem zahodnem delu danes najdemo nekaj poslovno industrijskih obratov med katerimi velja omeniti podjetje za izdelavo magnetnih separatorjev.
Skrbno urejeno zelenje pred vhodi družinskih hiš.
Skozi zgodovino je Hřivinuv Ujezd veljal predvsem za kmetijsko naselje, kar dokazuje tudi stari občinski pečat, ki ima v svojem polju kavelj za plug. V času protektorata (1939-45) je kraj dobil tudi nemško ime Aujest bei Nussdorf. Poleg spomenikov ljudske arhitekture ima vas zaščiten lesen križ iz leta 1877 z izrezano dekoracijo, ki je trenutno shranjen v depoju Muzeja jugovzhodne Moravske v Zlinu. Spomenik lokalnega pomena je že omenjena kapela sv. Cirila in Metoda, zgrajena leta 1896.
Avtor osnutkov krajevnega grba se je opiral predvsem na vladarje po katerih nosi kraj ime – Hřivine iz Ujezda. Njihov grb je v heraldični literaturi opisan kot ščit z dvema do tremi morskimi ribami in s tremi nojevimi peresi v dragulju. Slednje je upodobljeno tudi v današnjem grbu. Srebrna heraldična lilija na rdeči podlagi zopet predstavlja še eno
pomembno rodbino (Zastřizli), ki je prav tako vladala Hřivinuvemu Ujezdu. Z lilijo združeni dvoramenski križ ponazarja vaško kapelo. Medtem ko prevladujoča modra barva v kombinaciji s srebrnimi valovitimi prečkami simbolizira vodotoke na katastru občine.
Kraj se lahko pohvali z uspešnim pridobivanjem subvencij. V zadnjih letih ji je tako uspelo v celoti obnoviti občinsko upravno stavbo, ceste in most, križe v občini gostinski objekt ter stavbo trgovine. V vasi ima eno najdaljših tradicij lovsko društvo, ki z nekaj krajšimi prekinitvami deluje več kot 110 let. Poleg lova člani društva skrbijo še za sajenje in obrezovanje dreves v Hřivinuvem Ujezdu in njegovi okolici. Za ohranjanje tradicije kraja skrbi osem žena – domačink. Pod imenom Ženski pevski zbor Hřiviňanky nastopajo v tradicionalnih nošah na različnih dogodkih, kamor prinašajo delček lokalnih običajev v obliki ljudskih pesmi.
Hřivinuv Ujezd obdaja neokrnjena narava z blagimi gričevji.
Hřivinuv Ujezd šteje dobrih 500 prebivalcev in ima status samostojne občine. Leži v manj izraziti dolini Črnega potoka (Černý potok). Okoliško pokrajino sestavlja pisan mozaik gozdov in travnikov na katerih ne manjka sadovnjakov. Skozi kraj vodi pomembna regionalna cesta, ki povezuje južneje ležeče Luhačovice s severneje ležečim Zlinom. Skozi Hřivinuv Ujezd vodijo štiri avtobusne linije. Prav vse imajo povezavo z regijsko metropolo. Ob delovnih dneh tako Hřivinuv Ujezd in Zlin povezuje 25 parov avtobusov (ob koncih tedna in praznikih 12 parov). Avtobusi nato nadaljujejo vožnjo proti jugu do treh mest – Uhersky Brod, Luhačovice in Slavičin. Prebivalci vasi imajo z eno od linij tudi neposredno dnevno vezo z moravsko prestolnico Brnom.
Pogled na južni del Hřivinuvega Ujezda s pobočij vzhodno nad vasjo.
Most čez Črni potok (Černý potok) z glavno cesto, ki povezuje Zlin in Luhačovice.
V stavbi vaškega urada je tudi manjša knjižnica ter ordinacija splošnega zdravnika.
Ime kraja izhaja iz rodu Hřivin, ki je bila lastnik vasi skoraj celotno 15. stoletje. Najstarejša zgodovinska omemba Hřivinuvega Ujezda sega v leto 1373. Vas je imela status samostojne posesti do leta 1515. Zatem je bila pod različnimi lastniki priključena okoliškim posestvom.
Hřivinuv Ujezd leži v dolini Črnega potoka.
Spomenik padlim vaščanom v prvi svetovni vojni.
Značilnost tega dela etnografske regije je kombinacija elementov vlaškega hribovskega tipa z vplivi nižinskih območij zahodneje ležečega predela imenovanega Slovacko ter ob reki Moravi razprostirajoče se pokrajine z imenom Hana. Ta značilna ljudska kultura loči Luhačovske Zalesíi od drugih etnografskih regij in jim daje edinstven značaj. V vasi še vedno najdemo številne zgodovinske predmete ljudske arhitekture – zaščitene izbe, sušilnice in hleve.
Stavba (nižje stopnje) osnovne šole in vrtca ter za njo kapela svetih Cirila in Metoda.
Območje Hřivinuvega Ujezda z okolico že dolgo v preteklost velja za enega izmed pomembnejših sadjarskih predelov v državi. Eno redkih možnosti konzerviranja hrane preko zime je predstavljalo tudi sušenje sadja. Vse do polovice prejšnjega stoletja so zato v vaseh postavljali sušilnice (kot manjše kmetijske objekte), ki so jih uporabljali za sušenje sliv, jabolk in hrušk. Mnogo nekdanjih sušilnic je danes zapuščenih in propadajo. Svojo prvotno podobo je ohranil le delček njih. Tiste, ki so prešle pod etnografski muzej, predstavljajo danes lep primer ljudske arhitekture. Ena takšnih ohranjenih sušilnic se nahaja tudi na skrajnem severnem delu Hřivinuvega Ujezda.
Kraj ima zelo dobre avtobusne povezave. Prav vse avtobusne linije svojo pot pričnejo ali zaključijo v severneje ležeči regijski prestolnici Zlinu.
Manjše otroško igrišče sredi vasi.
Edina trgovina v kraju je odprta šest dni v tednu.
V tem delu vasi najdemo tudi stavbo vaškega urada v kateri je še manjša knjižnica. Za njo imajo v poslopju z garažami parkirana svoja vozila gasilci lokalnega prostovoljnega društva. Čeprav je Hřivinuv Ujezd po številu prebivalcev ena manjših občin, sodi med vasi z dobro komunalno infrastrukturo. V kraju je vrtec ter nižja stopnja osnovne šole. Vsak četrtek potekajo verski obredi v kapeli sv. Cirila in Metoda. Za preživljanje prostega časa so na voljo športni kompleks, igrišče in restavracija. Vsi trije objekti so v južnem delu vasi. Gostišče z imenom Hostinec Na Mlýně ob glavni cesti nudi tople jedi vse dni v tednu. Drugi gostinski objekt je ob nogometnem igrišču. Ta je odprt v času kosil od ponedeljka do petka. Javno infrastrukturo dopolnjuje trgovina z osnovnimi živili, ki je odprta od ponedeljka do sobote. V kraju ima svojo ordinacijo tudi splošni zdravnik, ki je prebivalcem dostopen ob torkih.Za svoj večdnevni cilj si Hřivinuv Ujezd lahko izberejo tudi turisti, ki imajo možnost prenočevanja v manjšem penzionu.
Hřivinuv Ujezd in južneje ležeči kraj Kaňovice povezuje tudi kolesarska steza in pešpot.
Ob glavni cesti stoji ena od dveh restavracij v vasi.
Črni potok deli Hřivinuv Ujezd na vzhodno in zahodno polovico.
Na skrajnem zahodnem delu vasi stoji nekaj (manjših) proizvodnih obratov.
V vasi deluje še vrsta interesnih organizacij – enota za telesno vzgojo, prostovoljno gasilsko društvo, lovsko društvo, čebelarska zveza in kinološki klub. Kot v mnogihokoliških vaseh tega dela Češke, se tudi v Hřivinuvem Ujezdu ohranjajo številni tradicionalni običaji: pustovanje, velikonočno pritrkavanje (ko se mlajši fantje zberejo ter med pohodom po vasi z ropotuljami različnih vrst namesto zvonov oznanjajo čas molitev), trije kralji, Miklavževanje,…
Lep primer ohranjene ljudske arhitekture najdemo v severnem delu vasi.
Kraj leži na nadmorski višini 268 m n.m. Najnižjo točko doseže na gladini Črnega potoka preden ta zapusti katastrsko območje kraja oz. občine. Prvotno je kraj nosil ime le Ujezd, pozneje tudi Blatny ali Hřivny Ujezd. Na njegovem zahodnem delu danes najdemo nekaj poslovno industrijskih obratov med katerimi velja omeniti podjetje za izdelavo magnetnih separatorjev.
Bližnja okolica naravnost vabi k sprehodom.
Informativna tabla ob avtobusnem postajališču.
Skozi zgodovino je Hřivinuv Ujezd veljal predvsem za kmetijsko naselje, kar dokazuje tudi stari občinski pečat, ki ima v svojem polju kavelj za plug. V času protektorata (1939-45) je kraj dobil tudi nemško ime Aujest bei Nussdorf. Poleg spomenikov ljudske arhitekture ima vas zaščiten lesen križ iz leta 1877 z izrezano dekoracijo, ki je trenutno shranjen v depoju Muzeja jugovzhodne Moravske v Zlinu. Spomenik lokalnega pomena je že omenjena kapela sv. Cirila in Metoda, zgrajena leta 1896.
Skrbno urejeno zelenje pred vhodi družinskih hiš.
Avtor osnutkov krajevnega grba se je opiral predvsem na vladarje po katerih nosi kraj ime – Hřivine iz Ujezda. Njihov grb je v heraldični literaturi opisan kot ščit z dvema do tremi morskimi ribami in s tremi nojevimi peresi v dragulju. Slednje je upodobljeno tudi v današnjem grbu. Srebrna heraldična lilija na rdeči podlagi zopet predstavlja še eno pomembno rodbino (Zastřizli), ki je prav tako vladala Hřivinuvemu Ujezdu. Z lilijo združeni dvoramenski križ ponazarja vaško kapelo. Medtem ko prevladujoča modra barva v kombinaciji s srebrnimi valovitimi prečkami simbolizira vodotoke na katastru občine.
Hřivinuv Ujezd obdaja neokrnjena narava z blagimi gričevji.
Kraj se lahko pohvali z uspešnim pridobivanjem subvencij. V zadnjih letih ji je tako uspelo v celoti obnoviti občinsko upravno stavbo, ceste in most, križe v občini gostinski objekt ter stavbo trgovine. V vasi ima eno najdaljših tradicij lovsko društvo, ki z nekaj krajšimi prekinitvami deluje več kot 110 let. Poleg lova člani društva skrbijo še za sajenje in obrezovanje dreves v Hřivinuvem Ujezdu in njegovi okolici. Za ohranjanje tradicije kraja skrbi osem žena – domačink. Pod imenom Ženski pevski zbor Hřiviňanky nastopajo v tradicionalnih nošah na različnih dogodkih, kamor prinašajo delček lokalnih običajev v obliki ljudskih pesmi.
21. oktobra, 2025
TJ Hřivinuv Ujezd-Kaňovice
Nogometni klub Hřivinuv Ujezd-Kaňovice (TJ Hřivínův Újezd-Kaňovice) je eden izmed številnih klubov, ki tekmuje v najnižji ligi okrožja Zlin. In hkrati edini, ki je svojo pot pričel na pobudo in s finančno pomočjo dveh sosednjih občin. Prihodnje leto bo od uradne ustanovitve minilo pol stoletja, kar želijo v klubu proslaviti s pestrim dogajanjem. Hřivinuv Ujezd se lahko pohvali z moderno nogometno infrastrukturo, ki vključuje celo manjšo pokrito tribuno. Pod katero se svojih prvih nogometnih korakov učijo mladi nadobudni nogometaši, ki v selekcijah mlajših in starejših cicibanov prav tako branijo klubske barve.
Aktualna sezona se v Zlinski regiji ne razlikuje kaj prida od preteklih. Vsaj kar se tiče številčnosti klubov in posledično organizacije najnižje – desete lige. Od štirih okrožij namreč Zlinsko še naprej s številčnostjo klubov konkretno prekaša ostala tri okrožja. V tekoči sezoni se za desetoligaške točke bori kar 24 klubov, ki so enakomerno razdeljeni v dve skupini. Hřivinuv Ujezd tekmuje v skupini A, kjer je tudi v preteklosti odigral večino sezon v najnižji ligi. Čeprav se je tu in tam znašel v sosednji (vzhodni) B skupini. Okrožna nogometna zveza namreč udeležene klube zaradi manjših razdalj (in posledično stroškov) razdeli v skupini po legi.
Zgledno urejeno nogometno s kuliso okoliških gričevij leži na skrajnem južnem delu Hřivinuvega Ujezda.
Za Hřivinuv Ujezd je igranje v skupini A precej bolj atraktivno, kot nastopati v vzhodneje ležeči skupini. Poleg daljših razdalj na gostovanja, je klub v primeru nastopanja v skupini B prikrajšan za številne sosedske dvoboje. Ker v tem delu okrožja malodane vsaka vas premore svoj nogometni klub, je posledično tudi zanimivejših dvobojev več. Sosedski derbiji običajno ob igrišča privabljajo večje število nogometnih privržencev od ostalih tekem. Kar za klub praviloma pomeni večji zaslužek od prodaje pijače in hrane. V tekoči sezoni imata tako posebno težo dvoboja proti Doubravi. Medtem ko preostali trije rivali aktualno sezono nastopajo bodisi v sosednji skupini (Dobrkovice in Biskupice) ali ligo višje (Velky Ořechov).
Po besedah izkušenega igralca Zdenka Juraka, ki je za klub iz Hřivinuvega Ujezda pričel nastopati že pri svojih sedmih letih, v
klubu s trenutnim potekom sezone ne morejo biti zadovoljni. Člansko moštvo namreč po sedmih odigranih krogih s šestimi točkami (za dve zmagi) in sedmimi doseženimi zadetki zaseda deveto mesto. Kar je manj od pričakovanj. Razloge za manj uspešne nastope Jurak vidi predvsem v okrnjeni igralski zasedbi. Kjer gre tudi iskati razlog neprijave v pokalno tekmovanje, ki ga vsako sezono pod svojim okriljem prireja okrožna nogometna zveza. Strah, da bi kateri od igralcev v dodatnih (pokalnih) tekmah staknil poškodbo, je pri odgovornih v klubu pretehtalo, da svoje moči usmerijo zgolj v prvenstvo.
Poleg zahvale sponzorjem in donatorjem lahko na velikem panoju pred štadionom zasledimo še vabilo v nogometno šolo namenjen tako “hčerkam kot fantom”.
Nogometni navdušenci lahko tekme v Hřivinuvem Ujezdu spremljajo s pokrite tribune ali s klopi za vrati.
Klub v svojem nazivu nosi imeni dveh sosednih krajev (tudi občin). Kar se običajno dogaja ob združitvi dveh klubov, ki zaradi takšnih in drugačnih razlogov (najpogosteje zaradi pomanjkanja igralcev) poiščeta
45-letni Zdeněk Jurak se je svojemu matičnemu klubu pridružil pri sedmih letih. Poleg nastopanja za člansko moštvo trenira tudi klubsko selekcijo starejših cicibanov.
Del moderne nogometne infrastrukture je tudi semafor za enim izmed kotom igrišča.
pot rešitve v skupnem sodelovanju. V primeru Hřivinuvega Ujezda in južneje ležečih Kaňovic je zgodba drugačna. Kraja sta se namreč s skupnimi močmi odločila za ustanovitev nogometnega kluba. Ter tudi izgradnjo nogometnega igrišča. Finančna podpora obeh občin (pri čemer je vendarle potrebno omeniti, da je delež Hřivinuvega Ujezda nekoliko višji) traja nepretrgoma vse do danes. Tako so z njihovo podporo pred štirimi leti mdr. kupili nove drese za vse svoje selekcije. Poleg imena najdemo začetnice obeh krajev tudi v klubskem grbu.
Manjše deleže v klubsko blagajno občasno prispevajo tudi zasebna podjetja. V zameno so dobila svoj prostor na večji tabli pred vstopom v nogometni park. Zahvaljujoč delu z mladimi je Hřivinuv Ujezd deležen tudi donacij s strani Zlinske regije. Ki jih v klubu nato namenjajo v izboljšavo sicer zgledno urejene infrastrukture. Pred tremi leti so del prispevka namenili nakupu nogometnih vrat.
Odgovorne v prihodnjem letu čaka še ena (prijetna) naloga – obeležitev 50-letnice delovanja kluba. Slovesnost naj bi potekala po koncu prvenstva, ko nameravajo v enem izmed koncev tedna ovekovečiti lep jubilej s prijateljskimi tekmami
V sklopu nogometnega parka je še manjše večnamensko igrišče z umetno podlago ter razvestljavo, ki ga za treninge uporabljajo tudi nogometaši.
vseh svojih selekcij. Do takrat čaka tako člansko moštvo kot obe najmlajši selekciji še kar nekaj klubskih
dolžnosti. Med njimi tudi treningov. Medtem ko člani oddelajo en trening tedensko, se njihovi najmlajši vrstniki zberejo na zelenici vsak teden dvakrat.
Zgodovina in uspehi kluba
Nogometni začetki v Hřivinuvem Ujezdu segajo še desetletje dlje, kot je uradno navedeno v klubskem arhivu. Ker v kraju ni bilo nogometnega igrišča, je bilo moštvo primorano svoje tekme igrati na enem izmed okoliških igrišč. Leta 1976 ob podpori dveh sosednjih vasi pride do ustanovitve Telovadne enote Hřivinuv Ujezd – Kaňovice (skrajšano TJ HUK). Temelj enote je bil ravno nogometni klub oz. njegovo člansko moštvo. Jesenski del prve sezone je moštvo svoje domače tekme odigralo na igrišču v bližnji vasi Doubrava. Medtem ko se je v Hřivinuvem Ujezdu s pomočjo prebivalcev obeh vasi gradilo nogometno igrišče. Že v prvi sezoni je moštvu uspelo osvojiti prvenstvo v najnižji ligi ter se uvrstiti v drugo ligo okrožja. Kljub temu, da v vasi Kaňovice nikdar ni bilo postavljeno nogometno igrišče, je sosednja občina ves čas delovanja kluba finančno podpirala nogometno dejavnost. In tako je še danes.
Med vsemi klubskimi priznanji ima največjo težo pokal za naslov okrožnega prvaka v sezoni 1998/99.
Na prelomu 80. in 90-ih let z izgradnjo večjega objekta ob severnem delu igrišča tudi klub dobi dostojnejše prostore z garderobami in tuši, ki so nadomestili predhodne kabine za igriščem. V stavbi, ki je sicer primarno namenjena gostinstvu, manjši del notranjih prostorov pripada nogometnemu klubu.
Hřivinuv Ujezd spada med redke klube v najnižjih ligah, kjer gledalci tudi v dežju lahko spremljajo tekme brez dežnikov v rokah.
Novejši objekt ob igrišču v času tekem služi izključno gostinski ponudbi.
Večji del svojega obstoja v Hřvinuvem Ujezdu niso zanemarjali niti dela z mlajšimi selekcijami. Za največji uspeh mlajših selekcij v klubu štejejo osvojitev naslova okrožnega prvaka, ki ga je združena ekipa kadetov in mladincev (tekmovanje za igralce med 15. in 18. letom starosti na nivoju okrožij in regije namreč poteka v eni kategoriji) osvojila v sezoni 1996/97. S čimer so si za
naslednjo sezono priborili nastop v regijskem prvenstvu.
Nedolgo zatem je uspeh podmladka nadgradilo še člansko moštvo, ki je v sezoni 1998/99 prav tako osvojilo okrožni naslov ter se uvrstilo na regijski nivo. V najnižji (tretji) regijski ligi (danes sedmi ligi) je Hřivinuv Ujezd zasedel 9. mesto, kar je zadostovalo za obstanek. Naslednjo sezono je bilo moštvo manj uspešno. Sledil je izpad v prvo okrožno ligo. Od tedaj dalje je klub neprestano nastopal na nivoju okrožja. Prvo dekado sta bili to najvišji dve ligi, zadnjih deset sezon pa je redni udeleženec najnižje lige, kjer je prvenstva po pravilih zaključeval v sredini ali v spodnjem delu lestvice. Številčna igralska zasedba je v obdobju igranja na članskem nivoju klubu omogočala formiranje B ekipe, ki je nastopala v najnižji ligi.
Infrastruktura
Nogometni štadion v Hřivinuvem Ujezdu velja za najjužnejši objekt v vasi (in hkrati občini). Do njega pripelje stranska vaška cesta, ki vodi vzporedno z glavno cesto. Med obema komunikacijama teče Črni potok (Černý potok). Že od daleč pade v oči velik klubski pano, ki je nameščen pred parkiriščem ob štadionu. Največji prostor na njem je namenjen zahvali sponzorjem in donatorjem kluba z izpisanimi imeni in njihovimi logotipi. Hkrati je s panoja razvidna aktivnost Hřivinuvega Ujezda pri nogometni vzgoji najmlajših. Manjša tabla pod njim služi vsakokratni objavi terminov igranja domačih tekem vseh selekcij pred prihajajočimi konci tednov.
Stranska vaška cesta se konča na parkirišču, ki služi tako obiskovalcem restavracije kot nogometnih tekem. Restavracija z
Odlično pripravljena igralna površina omogoča poplne pogoje za treniranje in igranje tekem.
Preprosti rezervni klopi omogočata dovolj prostora za vse rezervne igralce.
večjo teraso pred vhodom ni del klubske infrastrukture. Ima pa nogometni klub v istem objektu svoj stranski vhod, ki vodi do garderob v njem. Gre za moderne prostore, ki vključujejo tudi kopalnici s tuši. Za razliko od večine klubov so v Hřivinuvem Ujezdu prikrajšani za svoj klubski prostor. Tudi zato zgornjo polico domače garderobe krasijo pokali (ki bi sicer verjetno končali na primernejšem mestu).
Na robu vzdolž igrišča je postavljen lesen kiosk s širšo strešno konstrukcijo, ki ob strani zajema tudi nekaj miz s klopmi. Moderni objekt s točilnim pultom v času tekem služi prodaji hrane in pijače. Za pripravo mesnih dobrot služi kotel ob objektu.
Ob pogledu na igrišče padeta v oči manjša tribuna ter odlično pripravljena igralna površina. Pokrita tribuna stoji ob sredini igrišča. Sestavljena je iz pločevinaste stene in
strehe, ki jo drži kovinska konstrukcija. Na štirih betonskih vrstah pod njo so nameščene lesene deske. V seštevku gre za preprost objekt, ki v primeru slabega vremena precej olajša spremljanje tekem. Hkrati pokrita tribuna uvršča Hřivinuv Ujezd med redke klube v najnižjih ligah, ki ob igrišču premorejo tovrstno infrastrukturo. Poleg že omenjenih klopi ob gostinskem objektu (ki se pred tekmo zapolnijo kot prvi), lahko gledalci spremljajo tekme sede tudi za vrati ob severni strani igrišča, kjer je prav tako nameščenih nekaj klopi.
Iz enakih materialov, kot tribuna, sta tudi manjši rezervni klopi na nasprotni strani igrišča. Pohvale si zasluži tudi zgledno pripravljena igralna površina. Predvsem zahvaljujoč namakalnemu sistemu, ki so ga v igrišče vgradili pred štirimi leti. Ravna podlaga ter odlično vzdrževana zelenica na njej omogočata vrhunske pogoje za igranje in treniranje vseh klubskih selekcij. Piko na i nogometnemu
Klub ima svoje (moderne in prostorne) garderobe v gostinskem objektu ob igrišču.
igrišču daje še statični elektronski semafor, postavljen za eno izmed kotnih zastavic, medtem ko celoten športni park zaokrožuje manjše večnamensko športno igrišče z umetno razsvetljavo, ki služi tudi treningom članske ekipe.
Moderna in zgledno vzdrževana nogometna infrastruktura dokazuje visoko zavedanje lokalnih oblasti o pomenu nogometa za sam kraj. Še posebej v luči otrok, ki imajo pod klubskim okriljem možnost zapolniti svoj prosti čas z aktivnostjo, ki pripomore k njihovemu pozitivnemu razvoju.
Vodstvo kluba, trener in igralski kader
Neredko se v klubih najnižjih lig dogaja, da so vodstvene funkcije porazdeljene kar med igralci samimi. Kar je tudi primer Hřivinuvega Ujezda. Vodenje kluba je tako v rokah Karla Burštika. 46- letni predsednik kluba skupaj s soigralcem (in tudi trenerjem starejših cicibanov) Zdenkom Jurakom nosi klubski dres vse od svojega sedmega leta. Z izjemo kratkega (najstniškega) obdobja, ko sta bila primorana nastopati za enega okoliških klubov (njun matični klub namreč ni imel pokritih vseh mlajših selekcij), sta bila vso svojo nogometno kariero zvesta Hřivinuvemu Ujezdu.
Najmlajši igralec v članski zasedbi je 18-letni Michal Pěnička. Na drugi strani 47-letni Petr Valašek drži primat najstarejšega še aktivnega igralca. In hkrati enega številnih, ki se na domače tekme lahko odpravijo peš. Skoraj polovica igralcev ima namreč svoj stalni naslov v Hřivinuvem Ujezdu. Kar bi v primeru mnogih klubov pomenilo veliko prednost in trdnejše zagotovilo za prihodnost nogometa v kraju. Tej tezi očitno kljubuje ravno igralski kader Hřivinovega Ujezda, ki se v zadnjem času sooča z okrnjeno udeležbo igralcev na prvenstvenih tekmah. Četudi je v igralskem kadru možno zaslediti kar tri bratske naveze, ki jih predstavljajo Ondřej ter Kryštof Běhunek, Ondřej in Petr Zahora ter Lukaš in Adam Novak.
Prvi strelec moštva je s štirimi zadetki kapetan Josef Hořinek, medtem ko za nekaj tujega pridiha v ekipi skrbi Ukrajinec Mykhailo Flud. Zaradi že omenjene igralske krize (po besedah Juraka, bi v klubu z odprtimi rokami pozdravili prihod mlajših igralcev) se neredko dogaja, da v času tekem trenerju Radimu Šuranskemu kot edinemu na rezervni klopi dela vodja moštva Oldřich Štěpanik.
Mlajše kategorije
Precej več optimizma je zaznati pri odgovornih v klubu, ko beseda nanese na delo z najmlajšimi. V klubu se trenutno posvečajo delu z otroki do desetega leta starosti, kjer pod svojim okriljem združujejo najmlajše iz kar šestih okoliških klubov. Starejši cicibani (do desetega leta starosti) trenirajo pod nadzorom že omenjenega Juraka. Ker naj bi bila prioriteta pri otrocih do te starosti predvsem učenje osnov nogometa ter igranje brez dodatnega pritiska, tako regijske kot okrožne nogometne zveze širom države objavljajo zgolj rezultate ter strelce, medtem ko ne vodijo lestvic.
Ekipa mlajših cicibanov Hřivinuvega Ujezda.
Neredko se zgodi, da tekme otrok ob igrišča manjših klubov privabijo celo več gledalcev kot članski dvoboji. Med gledalci prevladujejo starši, ki v veliki večini primerov tudi prevažajo otroke na tekme.
V Hřivinuvem Ujezdu najdemo kar nekaj enakih priimkov tako pri najmlajših kot pri članih. Očetovim stopinjam se je odločil slediti tudi Vojtěch Jurak s št. 15 (na sliki med tekmo starejših cicibanov).
Za treniranje in vodenje starejših cicibanov je v klubu zadolžen že omenjeni Jurak. Ki hkrati tlakuje nogometno pot svojemu sinu Vojtěchu. Slednji kljub svojim osmim letom redno nastopa tudi za
starejše cicibane. Poleg vodenja omenjene kategorije Jurak pomaga še pri treningih mlajših dečkov v kraju Lhota. Kjer lahko najdemo tudi nekaj otrok iz Hřivinuvega Ujezda. Za sodelovanje sta se kluba dogovorila pred aktualno sezono s čimer je bilo tudi mladim nogometašem iz Hřivinuvega Ujezda omogočeno igrati prvenstvene tekme, medtem ko treninge še naprej opravljajo v matičnem klubu. Združena ekipa, ki nastopa pod imenom Lhota/Hřivinuv Ujezd, trenutno v svojem okrožju zaseda sedmo mesto v konkurenci desetih moštev.
Ekipa starejših cicibanov pod vodstvom trenerja Zdenka Juraka.
Mlajši cicibani s svojim trenerjem Janom Talaškom.
Najbolj množično so v klubu zastopani mlajši cicibani ter najmlajša (predšolska) kategorija do šestega leta starosti (pri nas poimenovana najmlajši cicibani). Skupaj štejeta kar 23 nadobudnih nogometašev. Za njihov pravilni nogometni razvoj skrbita František Žmolik in Jan Talašek. Medtem ko selekcije starejših in mlajših cicibanov nastopajo po vnaprej določenem prvenstvenem razporedu, je organizacija tekem za predšolske otroke v rokah klubov. V Hřivinuvem Ujezdu zato ob tekmah starejših in mlajših
Tekmi mlajših in starejših cicibanov potekata sočasno. Medtem ko pri mlajših (na sliki levo) tekma traja 2×30 minut, njihovi starejši vrstniki odigrajo pet minut daljša polčasa (2×35 minut).
cicibanov (ki potekata sočasno) v dogovoru z nasprotnim klubom organizirajo tudi tekmo »mini cicibanov«. Seveda, v kolikor tudi njihov nasprotnik premore predšolsko kategorijo.
Tudi v času tekem cicbanov je gledalcem na voljo okrepčilo v klubskem kiosku.
Niti hladno in deževno vreme ni zmotilo najmlajših nogometašev Hřivinuvega Ujezda, da ne bi s 4:1 premagali svojih vrstnikov iz kraja Tečovice.
Za piko na i popolnemu klubskemu popoldnevu so zadnji petek poskrbeli starejši cicibani, ki so v napeti tekmi prav tako uspeli zabeležiti zmago (6:5).
Ne le v Hřivinuvem Ujezdu, tudi v številnih okoliških (nogometnih) vaseh so usmerjeni v delo z mladimi. Ker gre povečini za manjše vasi v katerih nemalokrat ne živi niti dovolj otrok s katerimi za formiranje določene starostne kategorije, so zato klubi prisiljeni poiskati skupno pot sodelovanja. V Hřivinuvem Ujezdu je v zadnjih letih postala praksa, ko glede na številčnost določene generacije pred sezono poiščejo najbolj optimalno rešitev, ki otrokom omogoča nadaljnje nogometno angažiranje. Enako, kot so pred tekočo sezono sklenili sodelovanje z Lhoto, so v preteklih letih našli skupno pot za selekciji mlajših in starejših dečkov z okoliškimi klubi iz Bisupic, Březnice in Březuvek. S slednjimi ne izključujejo sodelovanja tudi v prihodnji sezoni.
Medijska pokritost in cilji kluba
Še najbolj na prisotnost nogometa v Hřivinuvem Ujezdu opozarja (od daleč viden) velik pano pred nogometnim štadionom. Manjše table pod njim so namenjene obveščanju o terminih prihajajočih domačih tekmah vseh kategorij. Podobno obliko informiranja lahko najdemo še na plakatu oglasne deske v središču vasi. Bomo pa zaman iskali kakšno svežo novico o klubu na svetovnem spletu. Če seveda odštejemo rezultate in termine tekem.
Klub ima sicer še vedno dostopno tako svojo Facebook kot tudi spletno stran. Socialno omrežje je bilo aktivno zgolj med letoma 2011 in 2013, ko je bilo primarno namenjeno obveščanju nogometašev o prihajajočih tekmah in akcijah kluba. Nič boljše se ne godi niti spletni strani, kjer zadnja objavljena novica sega v leto 2022. Po besedah Juraka se v klubu zavedajo pomena spletnih medijev, ki lahko klubu znatno pomagajo graditi zunanjo podobo. Tudi zato je eden od prihodnjih ciljev kluba vezan na obnovo (oživitev) spletne strani.
Vabilo na prihajajoče tekme vseh selekcij na oglasni deski v središču Hřivinuvega Ujezda.
S pogledom bežnega obiskovalca tekem bi lahko zapisali, da je prihodnost Hřivinuvega Ujezda (v trenutnih razmerah) ujeta na dveh bregovih. Od katerih prijaznejšega predstavljajo tako mlajše kategorije kot vrhunska infrastruktura, ki dajeta klubu odlične temelje za pogled v prihodnost. Precej manj optimizma prinaša stanje članskega moštva. Ob pomanjkanju igralcev ter pogledu na lestvico se – vsaj v tem hipu – zdi uvrstitev v deveto ligo vse prej kot realna. Ravno nastopanje na višjem nivoju je ena glavnih (rezultatskih) prioritet kluba v prihodnosti. Hkrati odgovorni klubski delavci ostajajo realni. V primeru, da bi se igralska kriza v članskem moštvu še poglobila, s čimer bi posledično bila pod vprašajem prijava v tekmovanje za naslednjo sezono, vidijo v klubu podobno rešitev, kot jo že nekaj let prakticirajo pri generacijah mlajših in starejših dečkov. Združitev članske ekipe s katero od ekip iz bližnje okolice bi verjetno pomenila manjše število domačih tekem
v Hřivinuvem Ujezdu (običajno si »združena moštva« enakomerno razdelijo lokacije svojih domačih tekem), a bi hkrati tovrsten korak pomenil tudi ohranitev članskega nogometa v kraju.
Aktualna sezona se v Zlinski regiji ne razlikuje kaj prida od preteklih. Vsaj kar se tiče številčnosti klubov in posledično organizacije najnižje – desete lige. Od štirih okrožij namreč Zlinsko še naprej s številčnostjo klubov konkretno prekaša ostala tri okrožja. V tekoči sezoni se za desetoligaške točke bori kar 24 klubov, ki so enakomerno razdeljeni v dve skupini. Hřivinuv Ujezd tekmuje v skupini A, kjer je tudi v preteklosti odigral večino sezon v najnižji ligi. Čeprav se je tu in tam znašel v sosednji (vzhodni) B skupini. Okrožna nogometna zveza namreč udeležene klube zaradi manjših razdalj (in posledično stroškov) razdeli v skupini po legi.
Zgledno urejeno nogometno s kuliso okoliških gričevij leži na skrajnem južnem delu Hřivinuvega Ujezda.
Za Hřivinuv Ujezd je igranje v skupini A precej bolj atraktivno, kot nastopati v vzhodneje ležeči skupini. Poleg daljših razdalj na gostovanja, je klub v primeru nastopanja v skupini B prikrajšan za številne sosedske dvoboje. Ker v tem delu okrožja malodane vsaka vas premore svoj nogometni klub, je posledično tudi zanimivejših dvobojev več. Sosedski derbiji običajno ob igrišča privabljajo večje število nogometnih privržencev od ostalih tekem. Kar za klub praviloma pomeni večji zaslužek od prodaje pijače in hrane. V tekoči sezoni imata tako posebno težo dvoboja proti Doubravi. Medtem ko preostali trije rivali aktualno sezono nastopajo bodisi v sosednji skupini (Dobrkovice in Biskupice) ali ligo višje (Velky Ořechov).
45-letni Zdeněk Jurak se je svojemu matičnemu klubu pridružil pri sedmih letih. Poleg nastopanja za člansko moštvo trenira tudi klubsko selekcijo starejših cicibanov.
Po besedah izkušenega igralca Zdenka Juraka, ki je za klub iz Hřivinuvega Ujezda pričel nastopati že pri svojih sedmih letih, v klubu s trenutnim potekom sezone ne morejo biti zadovoljni. Člansko moštvo namreč po sedmih odigranih krogih s šestimi točkami (za dve zmagi) in sedmimi doseženimi zadetki zaseda deveto mesto. Kar je manj od pričakovanj. Razloge za manj uspešne nastope Jurak vidi predvsem v okrnjeni igralski zasedbi. Kjer gre tudi iskati razlog neprijave v pokalno tekmovanje, ki ga vsako sezono pod svojim okriljem prireja okrožna nogometna zveza. Strah, da bi kateri od igralcev v dodatnih (pokalnih) tekmah staknil poškodbo, je pri odgovornih v klubu pretehtalo, da svoje moči usmerijo zgolj v prvenstvo.
Poleg zahvale sponzorjem in donatorjem lahko na velikem panoju pred štadionom zasledimo še vabilo v nogometno šolo namenjen tako “hčerkam kot fantom”.
Nogometni navdušenci lahko tekme v Hřivinuvem Ujezdu spremljajo s pokrite tribune ali s klopi za vrati.
Klub v svojem nazivu nosi imeni dveh sosednih krajev (tudi občin). Kar se običajno dogaja ob združitvi dveh klubov, ki zaradi takšnih in drugačnih razlogov (najpogosteje zaradi pomanjkanja igralcev) poiščeta pot rešitve v skupnem sodelovanju. V primeru Hřivinuvega Ujezda in južneje ležečih Kaňovic je zgodba drugačna. Kraja sta se namreč s skupnimi močmi odločila za ustanovitev nogometnega kluba. Ter tudi izgradnjo nogometnega igrišča. Finančna podpora obeh občin (pri čemer je vendarle potrebno omeniti, da je delež Hřivinuvega Ujezda nekoliko višji) traja nepretrgoma vse do danes. Tako so z njihovo podporo pred štirimi leti mdr. kupili nove drese za vse svoje selekcije. Poleg imena najdemo začetnice obeh krajev tudi v klubskem grbu.
Manjše deleže v klubsko blagajno občasno prispevajo tudi zasebna podjetja. V zameno so dobila svoj prostor na večji tabli pred vstopom v nogometni park. Zahvaljujoč delu z mladimi je Hřivinuv Ujezd deležen tudi donacij s strani Zlinske regije. Ki jih v klubu nato namenjajo v izboljšavo sicer zgledno urejene infrastrukture. Pred tremi leti so del prispevka namenili nakupu nogometnih vrat.
V sklopu nogometnega parka je še manjše večnamensko igrišče z umetno podlago ter razvestljavo, ki ga za treninge uporabljajo tudi nogometaši.
Novejši objekt ob igrišču v času tekem služi izključno gostinski ponudbi.
Odgovorne v prihodnjem letu čaka še ena (prijetna) naloga – obeležitev 50-letnice delovanja kluba. Slovesnost naj bi potekala po koncu prvenstva, ko nameravajo v enem izmed koncev tedna ovekovečiti lep jubilej s prijateljskimi tekmami vseh svojih selekcij. Do takrat čaka tako člansko moštvo kot obe najmlajši selekciji še kar nekaj klubskih dolžnosti. Med njimi tudi treningov. Medtem ko člani oddelajo en trening tedensko, se njihovi najmlajši vrstniki zberejo na zelenici vsak teden dvakrat.
Zgodovina in uspehi kluba
Nogometni začetki v Hřivinuvem Ujezdu segajo še desetletje dlje, kot je uradno navedeno v klubskem arhivu. Ker v kraju ni bilo nogometnega igrišča, je bilo moštvo primorano svoje tekme igrati na enem izmed okoliških igrišč. Leta 1976 ob podpori dveh sosednjih vasi pride do ustanovitve Telovadne enote Hřivinuv Ujezd – Kaňovice (skrajšano TJ HUK). Temelj enote je bil ravno nogometni klub oz. njegovo člansko moštvo. Jesenski del prve sezone je moštvo svoje domače tekme odigralo na igrišču v bližnji vasi Doubrava. Medtem ko se je v Hřivinuvem Ujezdu s pomočjo prebivalcev obeh vasi gradilo nogometno igrišče. Že v prvi sezoni je moštvu uspelo osvojiti prvenstvo v najnižji ligi ter se uvrstiti v drugo ligo okrožja. Kljub temu, da v vasi Kaňovice nikdar ni bilo postavljeno nogometno igrišče, je sosednja občina ves čas delovanja kluba finančno podpirala nogometno dejavnost. In tako je še danes.
Del moderne nogometne infrastrukture je tudi semafor za enim izmed kotom igrišča.
Med vsemi klubskimi priznanji ima največjo težo pokal za naslov okrožnega prvaka v sezoni 1998/99.
Na prelomu 80. in 90-ih let z izgradnjo večjega objekta ob severnem delu igrišča tudi klub dobi dostojnejše prostore z garderobami in tuši, ki so nadomestili predhodne kabine za igriščem. V stavbi, ki je sicer primarno namenjena gostinstvu, manjši del notranjih prostorov pripada nogometnemu klubu.
Večji del svojega obstoja v Hřvinuvem Ujezdu niso zanemarjali niti dela z mlajšimi selekcijami. Za največji uspeh mlajših selekcij v klubu štejejo osvojitev naslova okrožnega prvaka, ki ga je združena ekipa kadetov in mladincev (tekmovanje za igralce med 15. in 18. letom starosti na nivoju okrožij in regije namreč poteka v eni kategoriji) osvojila v sezoni 1996/97. S čimer so si za naslednjo sezono priborili nastop v regijskem prvenstvu.
Nedolgo zatem je uspeh podmladka nadgradilo še člansko moštvo, ki je v sezoni 1998/99 prav tako osvojilo okrožni naslov ter se uvrstilo na regijski nivo. V najnižji (tretji) regijski ligi (danes sedmi ligi) je Hřivinuv Ujezd zasedel 9. mesto, kar je zadostovalo za obstanek. Naslednjo sezono je bilo moštvo manj uspešno. Sledil je izpad v prvo okrožno ligo. Od tedaj dalje je klub neprestano nastopal na nivoju okrožja. Prvo dekado sta bili to najvišji dve ligi, zadnjih deset sezon pa je redni udeleženec najnižje lige, kjer je prvenstva po pravilih zaključeval v sredini ali v spodnjem delu lestvice. Številčna igralska zasedba je v obdobju igranja na članskem nivoju klubu omogočala formiranje B ekipe, ki je nastopala v najnižji ligi.
Infrastruktura
Nogometni štadion v Hřivinuvem Ujezdu velja za najjužnejši objekt v vasi (in hkrati občini). Do njega pripelje stranska vaška cesta, ki vodi vzporedno z glavno cesto. Med obema komunikacijama teče Črni potok (Černý potok). Že od daleč pade v oči velik klubski pano, ki je nameščen pred parkiriščem ob štadionu. Največji prostor na njem je namenjen zahvali sponzorjem in donatorjem kluba z izpisanimi imeni in njihovimi logotipi. Hkrati je s panoja razvidna aktivnost Hřivinuvega Ujezda pri nogometni vzgoji najmlajših. Manjša tabla pod njim služi vsakokratni objavi terminov igranja domačih tekem vseh selekcij pred prihajajočimi konci tednov.
Hřivinuv Ujezd spada med redke klube v najnižjih ligah, kjer gledalci tudi v dežju lahko spremljajo tekme brez dežnikov v rokah.
Stranska vaška cesta se konča na parkirišču, ki služi tako obiskovalcem restavracije kot nogometnih tekem. Restavracija z večjo teraso pred vhodom ni del klubske infrastrukture. Ima pa nogometni klub v istem objektu svoj stranski vhod, ki vodi do garderob v njem. Gre za moderne prostore, ki vključujejo tudi kopalnici s tuši. Za razliko od večine klubov so v Hřivinuvem Ujezdu prikrajšani za svoj klubski prostor. Tudi zato zgornjo polico domače garderobe krasijo pokali (ki bi sicer verjetno končali na primernejšem mestu).
Na robu vzdolž igrišča je postavljen lesen kiosk s širšo strešno konstrukcijo, ki ob strani zajema tudi nekaj miz s klopmi. Moderni objekt s točilnim pultom v času tekem služi prodaji hrane in pijače. Za pripravo mesnih dobrot služi kotel ob objektu.
Preprosti rezervni klopi omogočata dovolj prostora za vse rezervne igralce.
Klub ima svoje (moderne in prostorne) garderobe v gostinskem objektu ob igrišču.
Ob pogledu na igrišče padeta v oči manjša tribuna ter odlično pripravljena igralna površina. Pokrita tribuna stoji ob sredini igrišča. Sestavljena je iz pločevinaste stene in strehe, ki jo drži kovinska konstrukcija. Na štirih betonskih vrstah pod njo so nameščene lesene deske. V seštevku gre za preprost objekt, ki v primeru slabega vremena precej olajša spremljanje tekem. Hkrati pokrita tribuna uvršča Hřivinuv Ujezd med redke klube v najnižjih ligah, ki ob igrišču premorejo tovrstno infrastrukturo. Poleg že omenjenih klopi ob gostinskem objektu (ki se pred tekmo zapolnijo kot prvi), lahko gledalci spremljajo tekme sede tudi za vrati ob severni strani igrišča, kjer je prav tako nameščenih nekaj klopi.
Odlično pripravljena igralna površina omogoča poplne pogoje za treniranje in igranje tekem.
Iz enakih materialov, kot tribuna, sta tudi manjši rezervni klopi na nasprotni strani igrišča. Pohvale si zasluži tudi zgledno pripravljena igralna površina. Predvsem zahvaljujoč namakalnemu sistemu, ki so ga v igrišče vgradili pred štirimi leti. Ravna podlaga ter odlično vzdrževana zelenica na njej omogočata vrhunske pogoje za igranje in treniranje vseh klubskih selekcij. Piko na i nogometnemu igrišču daje še statični elektronski semafor, postavljen za eno izmed kotnih zastavic, medtem ko celoten športni park zaokrožuje manjše večnamensko športno igrišče z umetno razsvetljavo, ki služi tudi treningom članske ekipe.
Moderna in zgledno vzdrževana nogometna infrastruktura dokazuje visoko zavedanje lokalnih oblasti o pomenu nogometa za sam kraj. Še posebej v luči otrok, ki imajo pod klubskim okriljem možnost zapolniti svoj prosti čas z aktivnostjo, ki pripomore k njihovemu pozitivnemu razvoju.
Vodstvo kluba, trener in igralski kader
Neredko se v klubih najnižjih lig dogaja, da so vodstvene funkcije porazdeljene kar med igralci samimi. Kar je tudi primer Hřivinuvega Ujezda. Vodenje kluba je tako v rokah Karla Burštika. 46- letni predsednik kluba skupaj s soigralcem (in tudi trenerjem starejših cicibanov) Zdenkom Jurakom nosi klubski dres vse od svojega sedmega leta. Z izjemo kratkega (najstniškega) obdobja, ko sta bila primorana nastopati za enega okoliških klubov (njun matični klub namreč ni imel pokritih vseh mlajših selekcij), sta bila vso svojo nogometno kariero zvesta Hřivinuvemu Ujezdu.
Najmlajši igralec v članski zasedbi je 18-letni Michal Pěnička. Na drugi strani 47-letni Petr Valašek drži primat najstarejšega še aktivnega igralca. In hkrati enega številnih, ki se na domače tekme lahko odpravijo peš. Skoraj polovica igralcev ima namreč svoj stalni naslov v Hřivinuvem Ujezdu. Kar bi v primeru mnogih klubov pomenilo veliko prednost in trdnejše zagotovilo za prihodnost nogometa v kraju. Tej tezi očitno kljubuje ravno igralski kader Hřivinovega Ujezda, ki se v zadnjem času sooča z okrnjeno udeležbo igralcev na prvenstvenih tekmah. Četudi je v igralskem kadru možno zaslediti kar tri bratske naveze, ki jih predstavljajo Ondřej ter Kryštof Běhunek, Ondřej in Petr Zahora ter Lukaš in Adam Novak.
Prvi strelec moštva je s štirimi zadetki kapetan Josef Hořinek, medtem ko za nekaj tujega pridiha v ekipi skrbi Ukrajinec Mykhailo Flud. Zaradi že omenjene igralske krize (po besedah Juraka, bi v klubu z odprtimi rokami pozdravili prihod mlajših igralcev) se neredko dogaja, da v času tekem trenerju Radimu Šuranskemu kot edinemu na rezervni klopi dela vodja moštva Oldřich Štěpanik.
Mlajše kategorije
Precej več optimizma je zaznati pri odgovornih v klubu, ko beseda nanese na delo z najmlajšimi. V klubu se trenutno posvečajo delu z otroki do desetega leta starosti, kjer pod svojim okriljem združujejo najmlajše iz kar šestih okoliških klubov. Starejši cicibani (do desetega leta starosti) trenirajo pod nadzorom že omenjenega Juraka. Ker naj bi bila prioriteta pri otrocih do te starosti predvsem učenje osnov nogometa ter igranje brez dodatnega pritiska, tako regijske kot okrožne nogometne zveze širom države objavljajo zgolj rezultate ter strelce, medtem ko ne vodijo lestvic.
Ekipa mlajših cicibanov Hřivinuvega Ujezda.
Tekme najmlajših kategorij ob igrišče privabijo predvsem starše otrok.
Pri priimkih najmlajših nogometašev najdemo kar nekaj povezav pri članih. Očetovim stopinjam se je odločil slediti tudi Vojtěch Jurak s št. 15 na tekmi starejših cicibanov.
Za treniranje in vodenje starejših cicibanov je v klubu zadolžen že omenjeni Jurak. Ki hkrati tlakuje nogometno pot svojemu sinu Vojtěchu. Slednji kljub svojim osmim letom redno nastopa tudi za starejše cicibane. Poleg vodenja omenjene kategorije Jurak pomaga še pri treningih mlajših dečkov v kraju Lhota. Kjer lahko najdemo tudi nekaj otrok iz Hřivinuvega Ujezda. Za sodelovanje sta se kluba dogovorila pred aktualno sezono s čimer je bilo tudi mladim nogometašem iz Hřivinuvega Ujezda omogočeno igrati prvenstvene tekme, medtem ko treninge še naprej opravljajo v matičnem klubu. Združena ekipa, ki nastopa pod imenom Lhota/Hřivinuv Ujezd, trenutno v svojem okrožju zaseda sedmo mesto v konkurenci desetih moštev.
Tekmi mlajših in starejših cicibanov potekata sočasno. Medtem ko pri mlajših (na sliki levo) tekma traja 2×30 minut, njihovi starejši vrstniki odigrajo pet minut daljša polčasa (2×35 minut).
Ekipa starejših cicibanov pod vodstvom trenerja Zdenka Juraka.
Mlajši cicibani s svojim trenerjem Janom Talaškom.
Najbolj množično so v klubu zastopani mlajši cicibani ter najmlajša (predšolska) kategorija do šestega leta starosti (pri nas poimenovana najmlajši cicibani). Skupaj štejeta kar 23 nadobudnih nogometašev. Za njihov pravilni nogometni razvoj skrbita František Žmolik in Jan Talašek. Medtem ko selekcije starejših in mlajših cicibanov nastopajo po vnaprej določenem prvenstvenem razporedu, je organizacija tekem za predšolske otroke v rokah klubov. V Hřivinuvem Ujezdu zato ob tekmah starejših in mlajših cicibanov (ki potekata sočasno) v dogovoru z nasprotnim klubom organizirajo tudi tekmo »mini cicibanov«. Seveda, v kolikor tudi njihov nasprotnik premore predšolsko kategorijo.
Tudi v času tekem cicbanov je gledalcem na voljo okrepčilo v klubskem kiosku.
Niti hladno in deževno vreme ni zmotilo najmlajših nogometašev Hřivinuvega Ujezda, da ne bi s 4:1 premagali svojih vrstnikov iz kraja Tečovice.
Za piko na i popolnemu klubskemu popoldnevu so zadnji petek poskrbeli tudi starejši cicibani, ki so v napeti tekmi prav tako uspeli zabeležiti zmago (6:5).
Ne le v Hřivinuvem Ujezdu, tudi v številnih okoliških (nogometnih) vaseh so usmerjeni v delo z mladimi. Ker gre povečini za manjše vasi v katerih nemalokrat ne živi niti dovolj otrok s katerimi za formiranje določene starostne kategorije, so zato klubi prisiljeni poiskati skupno pot sodelovanja. V Hřivinuvem Ujezdu je v zadnjih letih postala praksa, ko glede na številčnost določene generacije pred sezono poiščejo najbolj optimalno rešitev, ki otrokom omogoča nadaljnje nogometno angažiranje. Enako, kot so pred tekočo sezono sklenili sodelovanje z Lhoto, so v preteklih letih našli skupno pot za selekciji mlajših in starejših dečkov z okoliškimi klubi iz Bisupic, Březnice in Březuvek. S slednjimi ne izključujejo sodelovanja tudi v prihodnji sezoni.
Medijska pokritost in cilji kluba
Še najbolj na prisotnost nogometa v Hřivinuvem Ujezdu opozarja (od daleč viden) velik pano pred nogometnim štadionom. Manjše table pod njim so namenjene obveščanju o terminih prihajajočih domačih tekmah vseh kategorij. Podobno obliko informiranja lahko najdemo še na plakatu oglasne deske v središču vasi. Bomo pa zaman iskali kakšno svežo novico o klubu na svetovnem spletu. Če seveda odštejemo rezultate in termine tekem.
Klub ima sicer še vedno dostopno tako svojo Facebook kot tudi spletno stran. Socialno omrežje je bilo aktivno zgolj med letoma 2011 in 2013, ko je bilo primarno namenjeno obveščanju nogometašev o prihajajočih tekmah in akcijah kluba. Nič boljše se ne godi niti spletni strani, kjer zadnja objavljena novica sega v leto 2022. Po besedah Juraka se v klubu zavedajo pomena spletnih medijev, ki lahko klubu znatno pomagajo graditi zunanjo podobo. Tudi zato je eden od prihodnjih ciljev kluba vezan na obnovo (oživitev) spletne strani.
Vabilo na prihajajoče tekme vseh selekcij na oglasni deski v središču Hřivinuvega Ujezda.
S pogledom bežnega obiskovalca tekem bi lahko zapisali, da je prihodnost Hřivinuvega Ujezda (v trenutnih razmerah) ujeta na dveh bregovih. Od katerih prijaznejšega predstavljajo tako mlajše kategorije kot vrhunska infrastruktura, ki dajeta klubu odlične temelje za pogled v prihodnost. Precej manj optimizma prinaša stanje članskega moštva. Ob pomanjkanju igralcev ter pogledu na lestvico se – vsaj v tem hipu – zdi uvrstitev v deveto ligo vse prej kot realna. Ravno nastopanje na višjem nivoju je ena glavnih (rezultatskih) prioritet kluba v prihodnosti. Hkrati odgovorni klubski delavci ostajajo realni. V primeru, da bi se igralska kriza v članskem moštvu še poglobila, s čimer bi posledično bila pod vprašajem prijava v tekmovanje za naslednjo sezono, vidijo v klubu podobno rešitev, kot jo že nekaj let prakticirajo pri generacijah mlajših in starejših dečkov. Združitev članske ekipe s katero od ekip iz bližnje okolice bi verjetno pomenila manjše število domačih tekem v Hřivinuvem Ujezdu (običajno si »združena moštva« enakomerno razdelijo lokacije svojih domačih tekem), a bi hkrati tovrsten korak pomenil tudi ohranitev članskega nogometa v kraju.
21. oktobra, 2025
Hřivinuv Ujezd – Štipa B
Eno izmed številnih nedeljskih srečanj osmega kroga najnižje lige okrožja Zlin se je odigralo tudi v Hřivinuvem Ujezdu, kamor je prispela B ekipa iz 23 km oddaljenega kraja Štipa. Po lestvici sodeč je vloga favorita pred srečanjem pripadla gostom. Za nameček so si v domačem taboru pot do tako željenih točk že pred tekmo težili kar sami z neprihodom nekaterih ključnih nogometašev.
Po petkovi uverturi v nogometni konec tedna, ki sta jo z zmagama na svojem igrišču začinili obe najmlajši selekciji Hřivinuvega Ujezda (in s tem vrgli rokavico članskemu moštvu), so domači nogometni privrženci verjeli, da bo tudi njihova članska ekipa proti svojemu nedeljskemu nasprotniku dodala piko na i in izboljšala svojo ne ravno bleščečo točkovno bero. Čeprav ji je nasproti stala do sedaj še neznana ekipa (moštvo Štipe B se je pred sezono sploh prvič formiralo in prijavilo v tekmovanje). Zanimivo, da so bile prav vse tekme zadnjega odigranega kroga v skupini A delegirane ob isti uri (v nedeljo ob 14:30).
Če so starejši in mlajši cicibani svoji petkovi tekmi odigrali v deževnem, hladnem in vetrovnem vremenu, je dva dni zatem ravno nasprotno čakalo članski ekipi. Modro nedeljsko nebo je naravnost
vabilo na ogled tekme. Za nameček se je po dveh dneh polegel hladen veter. Da so bili za popolno nedeljsko nogometno popoldne izpolnjeni vsi pogoji, je poskrbelo še odlično pripravljeno igrišče v Hřivinuvem Ujezdu.
Po času prihodov glavnih akterjev k igrišču bi lahko sklepali, da mnogi od njih niso kazali ravno pretiranega navdušenja nad prihajajočo tekmo. Sploh prvi se je točno eno uro pred pričetkom srečanja ob igrišču pojavil domači klubski delavec, ki je takoj
Nogometaše je ob prihodu pričakalo že označeno igrišče, zato je bilo potrebno pred tekmo zgolj postoriti nekaj detajlov.
Najzgodnejši gledalci so ob igrišču že (skoraj) popili prvi kozarec piva, ko se je na zelenici končno pojavil prvi domači nogometaš.
Domača polovica zelenice je bila trenutke pred tekmo vse prej kot obremenjena.
zatem odklenil leseni klubski kiosk ob igrišču v katerem je skrbel za postrežbo pijače. Kmalu se mu je pridružil še kolega, ki je bil zadolžen za pripravo kotla in mesnih dobrot (»cigar«), ki so po nekaj minutah končale v njem. Le domačih nogometašev ni bilo od nikoder. Kmalu je postalo jasno, da bo Hřivinuv Ujezd začetek tekme pričakal v zelo okrnjeni zasedbi. Že tako ozek igralski kader so tik pred zdajci zdesetkale še bolezni,
nekaj igralcev pa se je opravičilo zaradi odsotnosti. Ko so prvi domači bojevniki 20 minut pred pričetkom srečanja le prikorakali na zelenico, so v domačem taboru potrdili vstop v srečanje zgolj z deveterico igralcev.
Za razliko od dogajanja na igrišču, je bilo pred tekmo precej bolj zanimivo ob klubskem kiosku, kjer je domači mojster pričel s pripravo mesnih dobrot – tako imenovanih cigar.
Osmerica domačih nogometašev je čakala na prihod devetega igralca.
Čeprav je nogomet šport in žoga okrogla, verjetno niti najbolj pesimistični domači privrženci niso verjeli, da bi njihovi ljubljenci lahko kljubovali (favoriziranemu) nasprotniku z manjkom dveh igralcev. Tako je bilo že pred prvim sodniškim žvižgom jasno, da so si v domačem taboru z veliko verjetnostjo svojo usodo zapečatili še preden so sploh stopili na igrišče. Sodnik in nasprotno moštvo sta pokazala toliko usmiljenja, da sta zamaknila pričetek srečanj za deset minut. Toliko, da se je do tedaj osmerici igralcev (počasi) pridružil še deveti.
Prvi polčas
Po pričakovanju je uvod v tekmo ponudil enosmerni promet. Edini cilj Hřivinuvega Ujezda je bil ohraniti svojo mrežo čim dlje nedotaknjeno ter z
dolgimi žogami na edinega napadalca Jakuba Kašpareka vsaj poskusiti ogroziti gostujoča vrata. Nasprotnik je prvič zapretil v drugi minuti, ko je že v domačem kazenskem prostoru po tleh streljal mimo vrat. Niti prihod desetega igralca ni preprečil vodstva gostov. V tretji minuti je po odboju žoga končala na nogah gostujočega napadalca, ki je z roba kazenskega prostora delno z leve strani sprožil močan strel. Domači vratar Richard Fišer je sicer strel obranil, a ga je žoga vseeno preletela in končala v domači mreži.
Po vratarjevih navodilih so v domači živi zid stopili Ondřej Zahora (levo), Martin Zabojnik in Jakub Uher (#3).
Pogled proti domači klopi v trenutku, ko se je na njej pojavil deseti igralec.
Po pričakovanju so se igralci Hřivinuvega Ujezda osredotočili na obrambo.
Dve minuti po prejetem zadetku je domači tabor obdarila tudi boginja fortuna. Po strelu s slabih 25-ih metrov je Fišer žogo odbil v kot. Po njem je sledil natančno merjen strel po tleh, po katerem se je žoga od desne vratnice domačih vat odbila na nasprotno
stran. Na robu vratarjevega prostora je prvi do nje pritekel nasprotni napadalec in jo znova poslal v sredino kazenskega prostora. Po novem strelu je žoga še enkrat več zadela vratnico ter se zatem po golovi črti odbila na nasprotno stran, kjer je situacijo vendarle razčistila domača obramba.
V sedmi minuti so prvič zapretili tudi domači. Po dolgi žogi na osamljenega Kašpareka je iz vrat stekel gostujoči vratar. A je bil domači napadalec za las hitrejši. Po njegovem takojšnjem strel z roba kazenskega prostora je žoga poletela visoko preko gostujočih vrat. Pet minut kasneje se je z odlično obrambo izkazal Fišer, ko je obranil nevaren gostujoči strel po tleh s 13-ih metrov.
Domači so se pričakovano skoncentrirali na obrambo. Pogosto so bili zgoščeni pred svojim kazenskim prostorom, a je gostom vseeno s hitrimi podajami uspelo večkrat najti
Domači vratar Richard Fišer je 23. minuti moral že četrtič po žogo v svojo mrežo.
luknje in posledično prihajati do priložnosti. Eno takšnih (daljših) akcij so izvedli v 14. minuti, ko je njihov poskus zletel mimo leve vratnice domačega gola.
Na levi strani obrambe je bil najpogosteje opažen Zdeněk Jurak.
Obrambni igralci so le stežka kljubovali (pre)hitrim gostom. Mnogokrat so jim dopuščali tudi veliko prostora tako pri oddajah žog kot prodorih. Eden takšnih pobegov je nasprotniku uspel v 15. minuti, ko se je napadalec sam znašel iz oči v oči s Fišerjem in ga naposled z bližine rutinirano ukanil za povišanje vodstva. Trenutek zatem so gostje izvedli dve akciji v zgolj eni minuti. V prvi jim je uspelo izigrati obrambo, a so nato streljali preko vrat. Poskus v naslednji akciji se je prav tko končal s strelom mimo vratnice.
Tik preden so gostje še tretjič zatresli domačo mrežo, je nekaj malega optimizma vliv pogled na domačo klop, kjer se je pojavil še en igralec v rdeči opremi. Slednji je si je še zavezoval svojo nogometno obutev, ko so gostje izvedli novo hitro akcijo v kateri so domači zaman iskali prepovedan položaj, ki bi pomenil razveljavitev zadetka, ki so ga
gostje dosegli po pobegu po sredini igrišča in še enem uspešnem zaključku iz bližine.
Po tretjem prejetem zadetku je Hřivinuv Ujezd vendarle nadaljeval tekmo z enajstimi igralci. A niti izenačene moči jim niso pomagale preprečiti četrtega gostujočega zadetka v 23. minuti. Njihova napadalna akcija je bila na las podobna prejšnjim. Tudi tokrat je domača obramba naivno izpadla iz igre in omogočila nasprotnemu napadalcu lahko pot proti svojim vratom za njihovo visoko vodstvo.
In ko so se na tribunah vse glasneje pojavljala vprašanja o končnem številu zadetkov v domači mreži, so vendarle sledile bolj izenačene minute. Igralci Hřivinuvega Ujezda so tu in tam vendarle uspeli prenesti težišče igranja na sredino igrišča in tudi na gostujočo polovico. Kljub temu jim ni uspelo sestaviti akcijo z zaključkom. Tudi zaradi številnih napačnih podaj in izgubljenih žog. Razlika tako v tehniki kot hitrosti je bila precejšnja. Kar se je odražalo tudi na rezultatu. Visoka postavitev domačih
Domači igralci so le stežka parirali (pre)hitrim gostom. Na sliki David Kratochvil (najbližje žogi), Karel Buršik ter Jakub Uher (na sliki skrajno desno).
je šla še dodatno na gostujoči mlin. Po zadnjem prejetem zadetku je domača defenziva celih dvanajst minut uspešno kljubovala gostom, ki si v tem obdobju niso pripravili nobene priložnosti (roko na srce, k temu je precej pripomogla tudi njihova manj aktivna igra). A kaj ko so nato v prvi nevarni gostujoči akciji domači storili prekršek s hrbta po katerem je sodnik Tomaš Bartončik dosodil najstrožjo kazen. Domači čuvaj Fišer se je vrgel v pravo stran, a je bil gostujoči strel premočan.
Poleg obrambnih posredovanj je bilo Zabojnika pogosto videti tudi v (sicer redkih) ofenzivnih akcijah.
V 30. minuti je bil Fišer nemočen po gostujočem strelu z bele točke.
Precej bolj kot v igri se je domača obramba izkazala po prekinitvah (na sliki po gostujočem kotu).
Tako Buršik (#4) kot vratar Fišer sta imela v prvem delu polne roke dela.
V 35. minuti je gostujoči protinapad na sredini igrišča prekinil pri domačih skozi celo tekmo zelo aktivni Martin Zabojnik. Svoj prodor po sredini igrišča je zaključil s strelom s skoraj 30-ih metrov po katerem je žoga visoko preletela gostujoča vrata. Po petem prejetem zadetku je znova sledilo obdobje igre na sredini igrišča. Gostje se niso kaj prida naprezali, medtem ko je igralcem v rdečem primanjkovali kakovosti za nevarnejši napad. Na žalost
Kapetana Josefa Hořinka (z žogo) spremlja Zabojnik.
S sklonjenimi glavami so domači nogometaši zapuščali igrišče.
domačih igralcev in privržencev se gostje niso zadovoljili niti s petimi zadetki. Tik pred odmorom jim je namreč uspeli poslati še eno žogo v domačo mrežo. Tokrat so zgoščeno domačo obrambo (ta je bila v glavnem skoncentrirana na sredini pred svojim kazenskim prostorom) izigrali s podajo na desno, od koder je sledil visok predložek, po katerem je bil na oddaljenejši vratnici najhitrejši gostujoči napadalec in z bližine (tudi z nekaj sreče) matiral Fišerja.
S pol ducata prejetimi zadetki so se poklapani domači nogometaši mimo svojih privržencev odpravili v garderobo. Nekateri so si spotoma uteho priskrbeli kar ob prodajnem okencu. Za njim je bilo v prijetnem domačem kiosku gledalcem na voljo lepa izbira alkoholnih in brezalkoholnih pijač. Medtem ko se je ob strani iz kotla razlegal vonj po t.i. cigarah (ožjih in daljših klobasah značilnih za vzhodni del Češke).
Na poti proti garderobi sta se Jakub Kašparek in Ondřej Zahora ustavila še ob prodajnem okencu.
Del gledalcev je tekmo spremljal s terase za vrati.
Gostujočo simultanko je ob igrišču v Hřivinuvem Ujezdu spremljalo za ta nivo lepo število gledalcev. Zbralo se jih je
Na račun so prišli tudi (lačni) ljubitelji nogometa, ki so svojo lakoto potešili z dobrotami iz kotla.
Za domače privržence so rezervirane mize s klopmi ob gostinskem objektu.
približno 90. Če domačim privržencem že po pravilu pripadajo klopi z mizami ob gostinskem prostoru, so gostje svoj prostor po večini našli na tribuni. Preostali so tekmo spremljali še s klopi oz. terase za vrati na severni strani igrišča.
Drugi polčas
Gostje so že v prvi akciji naznanili, da
se niti v nadaljevanju ne mislijo usmiliti svojega nasprotnika. V drugem polčasu jim je namreč uspelo še hitreje zatresti mrežo Hřivinuvega Ujezda, kot je to bilo v uvodu tekme. Kljub zgoščeni obrambi, so gostje našli luknjo v njej. Prvi gostujoči
K lepemu številu gledalcev je prispeval tudi gostujoči obisk. Večina njihovih privržencev je tekmo spremljala s pokrite tribune.
strel z bližine je uspel Fišer ubraniti. A se je žoga odbila do drugega napadalca, ki je okroglo usnje nato z bližine poslal v prazno mrežo.
Kratochvil je takole spremljal enega izmed hitronogih gostujočih napadalcev.
Gostje so se evidentno zadovoljili z visokim vodstvom, kar je domačim igralcem omogočilo nekaj lažje nadaljevanje srečanja. S svojo borbeno in aktivno igro sta pri domačih najbolj
V 50. minuti je s strelom z 20-ih metrov poskusil Zabojnik, a meril mimo vrat. Šest minut kasneje je isti igralec s sredine igrišča podal dolgo žogo na desno stran do Kašpareka. Ta je po krilu uspel pobegniti svojemu čuvaju, svojo solo akcijo pa nato že na robu vratarjevega prostora povsem s strani zaključil s strelom mimo bližje vratnice.
Jurak je tudi pri svojih 45-ih letih nepogrešljiv člen v enajsterici Hřivinuvega Ujezda.
Tudi v drugem polčasu se je z nekaj posredovanji izkazal Fišer.
Ondřej Zahora v napadalni akciji.
izstopala Zabojnik ter kapetan Josef Hořinek. Kljub bolj izenačenem nadaljevanju so bili gostje še vedno nevarnejši in konkretnejši. Slednji so po daljšem času zapretili znova v 61. minuti, a je žoga po njihovem strelu z 18-ih metrov zletela preko vrat. Minuto zatem je na nasprotni strani po izsiljenem prekršku s prostega strela s 23-ih metrov poskusil Hořinek. A je tudi on meril visoko preko gostujočih vrat.
Dogajanje na zelenici je za hip prekinil domači prostovoljec, ki je od moškega dela gledalcev pobral simbolični prispevek.
V 67. minuti je na tleh obležal kapetan Hořinek, ki je kalu zatem nadaljeval z igro.
Glavni sodnik Tomaš Bartonček na tekmi ni imel težkega dela.
V 65. minuti je nevaren gostujoči strel z roba kazenskega prostora končal v naročju dobro postavljenega Fišerja. Domači vratar se je še enkrat izkazal štiri minute kasneje, ko so gostje izvedli hitro akcijo po desni strani domače obrambe. Svoj prodor so zaključili z dvema streloma. Pri obeh je z odlično reakcijo kot zmagovalec izšel Fišer.
Utrinek izza domačih vrat.
Čeprav so gostje konkretno stopili s plina, so v 71. minuti še enkrat demonstrirali svojo hitrost. Po visoki in dolgi podaji domača obramba zopet ni zmogla uloviti nasprotnega napadalca, ki se je še enkrat več znašel sam iz oči v oči z domačim vratarjem in ga še enkrat več ukanil za že osmi zadetek v domači mreži. Minuto zatem bi domači lahko poraz ublažili s častnim zadetkom. Po kotu z leve je bil v gostujočem kazenskem prostoru najvišji Karel Buršik, a bil vseeno toliko oviran, da je žogo z glavo poslal preko vrat.
V 78. minuti so po kotu poskusili tudi gostje. Po podaji na rob kazenskega prostora je sledil udarec »s prve«, a je žoga po njem zletela preko domačih vrat. Tudi zadnjo besedo na tekmi so imeli gostje. Prepočasna leva stran domače obrambe ni uspela preprečiti dolge podaje na nasprotno stran kazenskega
Niti borbenost Martina Zabojnika domače ni rešila visokega poraza.
prostora, kjer je bil še enkrat več najhitrejši pri žogi nasprotni napadalec, ki mu z bližine ni bilo težko poslati žoge za Fišerjev hrbet. Do zadnjega sodnikovega žvižga sta domače čakali še dve minuti upanja, da se izognejo vsaj desetici v svoji mreži. Kar jim je naposled uspelo.
V finišu je imel lepo priložnost za omilitev poraza Buršik, a je žogo poslal preko vrat.
Zadnje nedeljsko popoldne bodo v domačem taboru želeli čim prej pozabiti.
Po zaključnem sodniškem žvižgu so igralci Hřivinuvega Ujezda segli v roke nasprotniku.
Po porazu 0:9 je težko najti kakršen koli pozitiven detajl v igri Hřivinuvega Ujezda. Končni rezultat realno odraža prikazano na igrišču, kjer je bil nasprotnik boljši v vseh segmentih igre. V veliki meri so si v domačem taboru za debakel krivi sami. Oziroma nosijo zanj odgovornost igralci, ki se tekme niso udeležili. Kar zgolj potrjujejo največjo težavo s katero se odgovorni v klubu soočajo v zadnjem času. V trenutnih okoliščinah se zato zdi uvrstitev ligo višje vse kaj drugega kot realnost. Kar je nedvomno škoda. Tako zaradi podpore lokalnih oblasti (zgledno urejena infrastruktura), dobrega obiska tekem kot tudi usmerjenosti v delo
z najmlajšimi. Zgolj upati gre, da se klubu v prihodnosti pridružijo igralci, ki bodo s svojim pravilnim odnosom pripomogli tlakovati zahtevno pot v prihodnost.
Po petkovi uverturi v nogometni konec tedna, ki sta jo z zmagama na svojem igrišču začinili obe najmlajši selekciji Hřivinuvega Ujezda (in s tem vrgli rokavico članskemu moštvu), so domači nogometni privrženci verjeli, da bo tudi njihova članska ekipa proti svojemu nedeljskemu nasprotniku dodala piko na i in izboljšala svojo ne ravno bleščečo točkovno bero. Čeprav ji je nasproti stala do sedaj še neznana ekipa (moštvo Štipe B se je pred sezono sploh prvič formiralo in prijavilo v tekmovanje). Zanimivo, da so bile prav vse tekme zadnjega odigranega kroga v skupini A delegirane ob isti uri (v nedeljo ob 14:30).
Če so starejši in mlajši cicibani svoji petkovi tekmi odigrali v deževnem, hladnem in vetrovnem vremenu, je dva dni zatem ravno nasprotno čakalo članski ekipi. Modro nedeljsko nebo je naravnos tvabilo na ogled tekme. Za nameček se je po dveh dneh polegel hladen veter. Da so bili za popolno nedeljsko nogometno popoldne izpolnjeni vsi pogoji, je poskrbelo še odlično pripravljeno igrišče v Hřivinuvem Ujezdu.
Nogometaše je ob prihodu pričakalo že označeno igrišče, zato je bilo potrebno pred tekmo zgolj postoriti nekaj detajlov.
Najzgodnejši gledalci so ob igrišču že (skoraj) popili prvi kozarec piva, ko se je na zelenici končno pojavil prvi domači nogometaš.
Po času prihodov glavnih akterjev k igrišču bi lahko sklepali, da mnogi od njih niso kazali ravno pretiranega navdušenja nad prihajajočo tekmo. Sploh prvi se je točno eno uro pred pričetkom srečanja ob igrišču pojavil domači klubski delavec, ki je takoj zatem odklenil leseni klubski kiosk ob igrišču v katerem je skrbel za postrežbo pijače. Kmalu se mu je pridružil še kolega, ki je bil zadolžen za pripravo kotla in mesnih dobrot (»cigar«), ki so po nekaj minutah končale v njem. Le domačih nogometašev ni bilo od nikoder. Kmalu je postalo jasno, da bo Hřivinuv Ujezd začetek tekme pričakal v zelo okrnjeni zasedbi. Že tako ozek igralski kader so tik pred zdajci zdesetkale še bolezni, nekaj igralcev pa se je opravičilo zaradi odsotnosti. Ko so prvi domači bojevniki 20 minut pred pričetkom srečanja le prikorakali na zelenico, so v domačem taboru potrdili vstop v srečanje zgolj z deveterico igralcev.
Domača polovica zelenice je bila trenutke pred tekmo vse prej kot obremenjena.
Za razliko od dogajanja na igrišču, je bilo pred tekmo precej bolj zanimivo ob klubskem kiosku, kjer je domači mojster pričel s pripravo mesnih dobrot – tako imenovanih cigar.
Čeprav je nogomet šport in žoga okrogla, verjetno niti najbolj pesimistični domači privrženci niso verjeli, da bi njihovi ljubljenci lahko kljubovali (favoriziranemu) nasprotniku z manjkom dveh igralcev. Tako je bilo že pred prvim sodniškim žvižgom jasno, da so si v domačem taboru z veliko verjetnostjo svojo usodo zapečatili še preden so sploh stopili na igrišče. Sodnik in nasprotno moštvo sta pokazala toliko usmiljenja, da sta zamaknila pričetek srečanj za deset minut. Toliko, da se je do tedaj osmerici igralcev (počasi) pridružil še deveti.
Osmerica domačih nogometašev je čakala na prihod devetega igralca.
Prvi polčas
Po pričakovanju je uvod v tekmo ponudil enosmerni promet. Edini cilj Hřivinuvega Ujezda je bil ohraniti svojo mrežo čim dlje nedotaknjeno ter z dolgimi žogami na edinega napadalca Jakuba Kašpareka vsaj poskusiti ogroziti gostujoča vrata. Nasprotnik je prvič zapretil v drugi minuti, ko je že v domačem kazenskem prostoru po tleh streljal mimo vrat. Niti prihod desetega igralca ni preprečil vodstva gostov. V tretji minuti je po odboju žoga končala na nogah gostujočega napadalca, ki je z roba kazenskega prostora delno z leve strani sprožil močan strel. Domači vratar Richard Fišer je sicer strel obranil, a ga je žoga vseeno preletela in končala v domači mreži.
Po pričakovanju so se igralci Hřivinuvega Ujezda osredotočili na obrambo.
Po vratarjevih navodilih so v domači živi zid stopili Ondřej Zahora (levo), Martin Zabojnik in Jakub Uher (#3).
Pogled proti domači klopi v trenutku, ko se je na njej pojavil deseti igralec.
Dve minuti po prejetem zadetku je domači tabor obdarila tudi boginja fortuna. Po strelu s slabih 25-ih metrov je Fišer žogo odbil v kot. Po njem je sledil natančno merjen strel po tleh, po katerem se je žoga od desne vratnice domačih vat odbila na nasprotno stran. Na robu vratarjevega prostora je prvi do nje pritekel nasprotni napadalec in jo znova poslal v sredino kazenskega prostora. Po novem strelu je žoga še enkrat več zadela vratnico ter se zatem po golovi črti odbila na nasprotno stran, kjer je situacijo vendarle razčistila domača obramba.
V sedmi minuti so prvič zapretili tudi domači. Po dolgi žogi na osamljenega Kašpareka je iz vrat stekel gostujoči vratar. A je bil domači napadalec za las hitrejši. Po njegovem takojšnjem strel z roba kazenskega prostora je žoga poletela visoko preko gostujočih vrat. Pet minut kasneje se je z odlično obrambo izkazal Fišer, ko je obranil nevaren gostujoči strel po tleh s 13-ih metrov.
Domači so se pričakovano skoncentrirali na obrambo. Pogosto so bili zgoščeni pred svojim kazenskim prostorom, a je gostom vseeno s hitrimi podajami uspelo večkrat najti luknje in posledično prihajati do priložnosti. Eno takšnih (daljših) akcij so izvedli v 14. minuti, ko je njihov poskus zletel mimo leve vratnice domačega gola.
Domači vratar Richard Fišer je 23. minuti moral že četrtič po žogo v svojo mrežo.
Na levi strani obrambe je bil najpogosteje opažen Zdeněk Jurak.
Obrambni igralci so le stežka kljubovali (pre)hitrim gostom. Mnogokrat so jim dopuščali tudi veliko prostora tako pri oddajah žog kot prodorih. Eden takšnih pobegov je nasprotniku uspel v 15. minuti, ko se je napadalec sam znašel iz oči v oči s Fišerjem in ga naposled z bližine rutinirano ukanil za povišanje vodstva. Trenutek zatem so gostje izvedli dve akciji v zgolj eni minuti. V prvi jim je uspelo izigrati obrambo, a so nato streljali preko vrat. Poskus v naslednji akciji se je prav tko končal s strelom mimo vratnice.
Tik preden so gostje še tretjič zatresli domačo mrežo, je nekaj malega optimizma vliv pogled na domačo klop, kjer se je pojavil še en igralec v rdeči opremi. Slednji je si je še zavezoval svojo nogometno obutev, ko so gostje izvedli novo hitro akcijo v kateri so domači zaman iskali prepovedan položaj, ki bi pomenil razveljavitev zadetka, ki so ga gostje dosegli po pobegu po sredini igrišča in še enem uspešnem zaključku iz bližine.
Domači igralci so le stežka parirali (pre)hitrim gostom. Na sliki David Kratochvil (najbližje žogi), Karel Buršik ter Jakub Uher (na sliki skrajno desno).
Po tretjem prejetem zadetku je Hřivinuv Ujezd vendarle nadaljeval tekmo z enajstimi igralci. A niti izenačene moči jim niso pomagale preprečiti četrtega gostujočega zadetka v 23. minuti. Njihova napadalna akcija je bila na las podobna prejšnjim. Tudi tokrat je domača obramba naivno izpadla iz igre in omogočila nasprotnemu napadalcu lahko pot proti svojim vratom za njihovo visoko vodstvo.
In ko so se na tribunah vse glasneje pojavljala vprašanja o končnem številu zadetkov v domači mreži, so vendarle sledile bolj izenačene minute. Igralci Hřivinuvega Ujezda so tu in tam vendarle uspeli prenesti težišče igranja na sredino igrišča in tudi na gostujočo polovico. Kljub temu jim ni uspelo sestaviti akcijo z zaključkom. Tudi zaradi številnih napačnih podaj in izgubljenih žog. Razlika tako v tehniki kot hitrosti je bila precejšnja. Kar se je odražalo tudi na rezultatu. Visoka postavitev domačih je šla še dodatno na gostujoči mlin. Po zadnjem prejetem zadetku je domača defenziva celih dvanajst minut uspešno kljubovala gostom, ki si v tem obdobju niso pripravili nobene priložnosti (roko na srce, k temu je precej pripomogla tudi njihova manj aktivna igra). A kaj ko so nato v prvi nevarni gostujoči akciji domači storili prekršek s hrbta po katerem je sodnik Tomaš Bartončik dosodil najstrožjo kazen. Domači čuvaj Fišer se je vrgel v pravo stran, a je bil gostujoči strel premočan.
Poleg obrambnih posredovanj je bilo Zabojnika pogosto videti tudi v (sicer redkih) ofenzivnih akcijah.
V 30. minuti je bil Fišer nemočen po gostujočem strelu z bele točke.
Precej bolj kot v igri se je domača obramba izkazala po prekinitvah (na sliki po gostujočem kotu).
V 35. minuti je gostujoči protinapad na sredini igrišča prekinil pri domačih skozi celo tekmo zelo aktivni Martin Zabojnik. Svoj prodor po sredini igrišča je zaključil s strelom s skoraj 30-ih metrov po katerem je žoga visoko preletela gostujoča vrata. Po petem prejetem zadetku je znova sledilo obdobje igre na sredini igrišča. Gostje se niso kaj prida naprezali, medtem ko je igralcem v rdečem primanjkovali kakovosti za nevarnejši napad. Na žalost domačih igralcev in privržencev se gostje niso zadovoljili niti s petimi zadetki. Tik pred odmorom jim je namreč uspelo poslati še eno žogo v domačo mrežo. Tokrat so zgoščeno domačo obrambo (ta je bila v glavnem skoncentrirana na sredini pred svojim kazenskim prostorom) izigrali s podajo na desno, od koder je sledil visok predložek, po katerem je bil na oddaljenejši vratnici najhitrejši gostujoči napadalec in z bližine (tudi z nekaj sreče) matiral Fišerja.
Tako Buršik (#4) kot vratar Fišer sta imela v prvem delu polne roke dela.
Kapetana Josefa Hořinka (z žogo) spremlja Zabojnik.
S pol ducata prejetimi zadetki so se poklapani domači nogometaši mimo svojih privržencev odpravili v garderobo. Nekateri so si spotoma uteho priskrbeli kar ob prodajnem okencu. Za njim je bilo v prijetnem domačem kiosku gledalcem na voljo lepa izbira alkoholnih in brezalkoholnih pijač. Medtem ko se je ob strani iz kotla razlegal vonj po t.i. cigarah (ožjih in daljših klobasah značilnih za vzhodni del Češke).
S sklonjenimi glavami so domači nogometaši zapuščali igrišče.
Na poti proti garderobi sta se Jakub Kašparek in Ondřej Zahora ustavila še ob prodajnem okencu.
Na račun so prišli tudi (lačni) ljubitelji nogometa, ki so svojo lakoto potešili z dobrotami iz kotla.
Gostujočo simultanko je ob igrišču v Hřivinuvem Ujezdu spremljalo za ta nivo lepo število gledalcev. Zbralo se jih je približno 90. Če domačim privržencem že po pravilu pripadajo klopi z mizami ob gostinskem prostoru, so gostje svoj prostor po večini našli na tribuni. Preostali so tekmo spremljali še s klopi oz. terase za vrati na severni strani igrišča.
Del gledalcev je tekmo spremljal s terase za vrati.
Za domače privržence so rezervirane mize s klopmi ob gostinskem objektu.
K lepemu številu gledalcev je prispeval tudi gostujoči obisk. Večina njihovih privržencev je tekmo spremljala s pokrite tribune.
Drugi polčas
Gostje so že v prvi akciji naznanili, da se niti v nadaljevanju ne mislijo usmiliti svojega nasprotnika. V drugem polčasu jim je namreč uspelo še hitreje zatresti mrežo Hřivinuvega Ujezda, kot je to bilo v uvodu tekme. Kljub zgoščeni obrambi, so gostje našli luknjo v njej. Prvi gostujoči strel z bližine je uspel Fišer ubraniti. A se je žoga odbila do drugega napadalca, ki je okroglo usnje nato z bližine poslal v prazno mrežo.
Kratochvil je takole spremljal enega izmed hitronogih gostujočih napadalcev.
V 50. minuti je s strelom z 20-ih metrov poskusil Zabojnik, a meril mimo vrat. Šest minut kasneje je isti igralec s sredine igrišča podal dolgo žogo na desno stran do Kašpareka. Ta je po krilu uspel pobegniti svojemu čuvaju, svojo solo akcijo pa nato že na robu vratarjevega prostora povsem s strani zaključil s strelom mimo bližje vratnice.
Jurak je tudi pri svojih 45-ih letih nepogrešljiv člen v enajsterici Hřivinuvega Ujezda.
Tudi v drugem polčasu se je z nekaj posredovanji izkazal Fišer.
Gostje so se evidentno zadovoljili z visokim vodstvom, kar je domačim igralcem omogočilo nekaj lažje nadaljevanje srečanja. S svojo borbeno in aktivno igro sta pri domačih najbolj izstopala Zabojnik ter kapetan Josef Hořinek. Kljub bolj izenačenem nadaljevanju so bili gostje še vedno nevarnejši in konkretnejši. Slednji so po daljšem času zapretili znova v 61. minuti, a je žoga po njihovem strelu z 18-ih metrov zletela preko vrat. Minuto zatem je na nasprotni strani po izsiljenem prekršku s prostega strela s 23-ih metrov poskusil Hořinek. A je tudi on meril visoko preko gostujočih vrat.
Ondřej Zahora v napadalni akciji.
Glavni sodnik Tomaš Bartonček na tekmi ni imel težkega dela.
V 65. minuti je nevaren gostujoči strel z roba kazenskega prostora končal v naročju dobro postavljenega Fišerja. Domači vratar se je še enkrat izkazal štiri minute kasneje, ko so gostje izvedli hitro akcijo po desni strani domače obrambe. Svoj prodor so zaključili z dvema streloma. Pri obeh je z odlično reakcijo kot zmagovalec izšel Fišer.
Dogajanje na zelenici je za hip prekinil domači prostovoljec, ki je od moškega dela gledalcev pobral simbolični prispevek.
V 67. minuti je na tleh obležal kapetan Hořinek, ki je kalu zatem nadaljeval z igro.
Čeprav so gostje konkretno stopili s plina, so v 71. minuti še enkrat demonstrirali svojo hitrost. Po visoki in dolgi podaji domača obramba zopet ni zmogla uloviti nasprotnega napadalca, ki se je še enkrat več znašel sam iz oči v oči z domačim vratarjem in ga še enkrat več ukanil za že osmi zadetek v domači mreži. Minuto zatem bi domači lahko poraz ublažili s častnim zadetkom. Po kotu z leve je bil v gostujočem kazenskem prostoru najvišji Karel Buršik, a bil vseeno toliko oviran, da je žogo z glavo poslal preko vrat.
Utrinek izza domačih vrat.
V finišu je imel lepo priložnost za omilitev poraza Buršik, a je žogo poslal preko vrat.
V 78. minuti so po kotu poskusili tudi gostje. Po podaji na rob kazenskega prostora je sledil udarec »s prve«, a je žoga po njem zletela preko domačih vrat. Tudi zadnjo besedo na tekmi so imeli gostje. Prepočasna leva stran domače obrambe ni uspela preprečiti dolge podaje na nasprotno stran kazenskegaprostora, kjer je bil še enkrat več najhitrejši pri žogi nasprotni napadalec, ki mu z bližine ni bilo težko poslati žoge za Fišerjev hrbet. Do zadnjega sodnikovega žvižga sta domače čakali še dve minuti upanja, da se izognejo vsaj desetici v svoji mreži. Kar jim je naposled uspelo.
Niti borbenost Martina Zabojnika domače ni rešila visokega poraza.
Zadnje nedeljsko popoldne bodo v domačem taboru želeli čim prej pozabiti.
Po zaključnem sodniškem žvižgu so igralci Hřivinuvega Ujezda segli v roke nasprotniku.
Po porazu 0:9 je težko najti kakršen koli pozitiven detajl v igri Hřivinuvega Ujezda. Končni rezultat realno odraža prikazano na igrišču, kjer je bil nasprotnik boljši v vseh segmentih igre. V veliki meri so si v domačem taboru za debakel krivi sami. Oziroma nosijo zanj odgovornost igralci, ki se tekme niso udeležili. Kar zgolj potrjujejo največjo težavo s katero se odgovorni v klubu soočajo v zadnjem času. V trenutnih okoliščinah se zato zdi uvrstitev ligo višje vse kaj drugega kot realnost. Kar je nedvomno škoda. Tako zaradi podpore lokalnih oblasti (zgledno urejena infrastruktura), dobrega obiska tekem kot tudi usmerjenosti v delo z najmlajšimi. Zgolj upati gre, da se klubu v prihodnosti pridružijo igralci, ki bodo s svojim pravilnim odnosom pripomogli tlakovati zahtevno pot v prihodnost.
21. oktobra, 2025
Provodov
Slikovito pokrajino vzhodne Češke povečini prekriva razgiban teren na katerem prevladujejo gozdovi, pašniki in polja. Blaga hribovja oz. gričevja naravnost vabijo ljubitelje pohodništva k aktivnemu preživljanju prostega časa. Nedaleč regijske metropole Zlin se razteza Vizoviško hribovje (Vizovické vrchy) sredi katerega leži majhno mestece Provodov. Ponos kraja z nekaj manj kot 800 prebivalci je bil dolgo obdobje tudi nogometni klub, ki je po zaslugi lokalnega podjetnika poldrugo desetletje igral vidno vlogo na najvišjem regionalnem nivoju.
Provodov se nahaja 10 km jugovzhodno od Zlina (prestolnica istoimenske regije). Prva pisna omemba kraja sega v leto 1412. Po legendi naj bi ime izviralo iz besede spremstvo (»(do)provod«). Predvsem starejši prebivalci so mnenja, da je njihov kraj dobil ime po prvotnih naseljencih, ki so popotnikom ponujali spremstvo preko hribovij, poraslih z gostimi gozdovi ter poseljenih z zvermi in tudi razbojniki. Skozi zgodovino so zaselke na današnjem ozemlju občine nekajkrat izropali Tatari. Prebivalci so se večinoma ukvarjali s poljedelstvom in kasneje tudi sadjarstvom. Zaradi revščine v teh krajih so mnogi od njih odhajali s trebuhom za kruhom v sosednje predele, pa tudi v Avstrijo.
Provodov, ki je imel najvišjo poseljenost v 60-ih letih prejšnjega stoletja, je poznan predvsem po kilometer stran oddaljenem romarskem središču Malenisko. Po legendi naj bi v začetku 18. stoletja mlinarici tamkajšnji studenec čudežno pomaga pozdraviti težjo očesno bolezen. Danes je na tem mestu postavljena romarska cerkev Gospe Snežne. V bližini je tudi križev pot iz let 1917/18 kot spomin na padle vojake in romarje v prvi svetovni vojni.
Gostišče v Provodovu odpira svoja vrata v poznih popoldanskih urah.
Prostori prostovoljnih gasilcev so bili nedavno obnovljeni.
Na obrobju Provodova je zraslo nekaj novejših družinskih hiš.
Občinski urad in ob njem eno od treh avtobusnih postajališč v kraju.
V spodnjem delu vasi stoji večina javnih objektov, med njimi tudi osnovna šola ter kapelica device Marije.
Svoja simbola (grb in zastavo) je dobil Provodov komaj leta 2011. Kraj je do danes ohranil svoj značilen podeželski značaj s tipičnim lokalnim načinom kmetovanja, kar je vidno predvsem v okolici, ki je naravnost posejana s poljedelskimi in pašnimi kmetijami. Samo naselje je dokaj razpotegnjeno ob cestah, ki iz treh smeri vodijo do njega. Kar je tudi posledica hribovja, ki ga obdaja tako s severa kot z juga. Vizoviško hribovje (imenovano po bližnjem kraju Vizovice). Označene poti bližnjih vrhovih, ki ne dosegaj niti 700 m n.m. (a ponujajo lepe razglede po bližnji okolici) so več kot primerne za družinske izlete.
Trgovina z živili nasproti urada je odprta šest dni v tednu.
Za razliko od mnogih manjših krajev domuje vrtec v Provodovu v svoji stavbi.
Del med uradom župana in nogometnim igriščem zapolnjuje javni prireditveni prostor, namenjen kulturnim in glasbenim prireditvam v kraju.
Lepo ohranjena nekdanja kašča je danes kulturni spomenik.
Trgovina z živili nasproti urada je odprta šest dni v tednu.
Za razliko od mnogih manjših krajev domuje vrtec v Provodovu v svoji stavbi.
Del med uradom župana in nogometnim igriščem zapolnjuje javni prireditveni prostor, namenjen kulturnim in glasbenim prireditvam v kraju.
Cesta skozi Provodov se v smeri proti severu ves čas vzpenja.
Utrinek z ene izmed stranskih cest.
Zaradi hribovitega terena se Provodov razteza na nadmorski višini med 370 in 450 m n.m. Kmalu po prihodu v kraj z južne (nižje) strani stoji na križišču lokalnih cest v zastareli stavbi gostišče (hospůdka). Komaj viden in na roke napisan odpiralni čas, prilepljen na okno, daje vedeti, da se je v njej možno okrepčati večino dni v tednu, a zgolj v večernem času. Pravo nasprotje kaže nedavno obnovljena stavba gasilskega društva na nasprotni strani ceste. Prostovoljno gasilsko društvo ima v Provodovu dolgo tradicijo. Ustanovljeno je bilo leta 1891. Eden od razlogov za njegov nastanek je bil požar istega leta, ko je v kraju zgorelo 39 objektov.
Lepo ohranjena nekdanja kašča je danes kulturni spomenik.
Nekaj deset metrov dalje se cesta razširi v (netipični) trg, ki ga mdr. obdajajo osnovna šola, kapelica device Marije ter kip sv. Jana Nepomuka pred njo. Nadalje v smeri proti severu stoji še ena stavba starejšega datuma v kateri se nahaja vaški urad, kulturni dom ter ordinacija pediatra in splošnega zdravnika. Na nasprotni strani ceste je manjša trgovina z najnujnejšimi živili. Odprta je šest dni v tednu.
V zgornjem delu se ob glavni cesti bohoti vrba žaljivka.
Kilometer iz Provodova se nahaja romarski kraj Malenisko s cerkvijo Gospe svete.
Višje ob cesti stoji t.i. Slovakova komora. Gre za zidano kaščo, ki je nekdaj služila kot skladišče in shramba pridelkov z okoliških polj v pritličju ter prostor za sušenje sadja v nadstropju, ker sta svoje mesto našla tudi slanina in prekajeno meso. Objekt je danes na seznamu kulturnih spomenikov.
Na obrobjih Provodova je možno opaziti nekaj novejših družinskih hiš. Ker je promet skozi kraj redek, niti ne moti, da ob večjem delu ceste manjka pločnik. V eni od stranskih »ulic« pod obronki okoliških vrhov stoji stavba vrtca z nekaj igrišči ob njem.
Del romarskega središča je tudi križev pot.
Provodov obdajajo nižji in blagi vrhovi, ki s svojo neokrnjenostjo in lepimi razgledi vabijo pohodnike.
Skozi kraj teče Ludkoviški potok ob katerem v (neuradnem) središču Provodova naletimo na javni prostor (z manjšim otroškim igriščem), ki je namenjen prireditvam na prostem. Javne (avtobusne) povezave kraja z okoliškimi kraji so zelo dobre. Do regijske metropole (Zlin) vozi dnevno 22 avtobusov. Ob koncih tedna in praznikih povezuje navedena kraja 6 parov avtobusov.
Že od pričetka prejšnjega stoletja ima svoje korenine v Provodovu narodno zabavna glasba, na Češkem imenovana dechová hudba, skrajšano dechovka. Lokalni ansambel »Provodovjane« si je v dobrem stoletju delovanja pridobil ugled in veljavo tudi širom Češke. Zato ne čudi, da nobena kulturna in zabavna prireditev v Provodovu in okolici ne mine brez njegove navzočnosti. Na veselje vseh Provodovčanov se ansambel uspešno spopada z menjavo generacij. Zanimanje s strani mladih je tako zagotovilo, da bodo krajani tudi v prihodnje lahko uživali v melodijah svojih lokalnih glasbenikov.
9. novembra, 2024