Na skrajnem vzhodu Moravske se ob meji s Slovaško razteza tradicionalna etnografska regija, imenovana Valašsko. Gre za razgibano hribovito pokrajino poraslo z gozdovi med katerimi prevladujejo predvsem manjša naselja s prijaznimi domačini. Ena takšnih vasi je tudi Tichov. Ob tradicionalni žganjekuhi, sušenju sadja ter izdelavi marmelad dajejo ton družabnemu življenju kraja gasilci, lovci, čebelarji in nogometaši. Slednji v okviru vaškega nogometnega kluba nastopajo v eni izmed dveh skupin najnižje lige v okrožju Zlin.
Tichov velja za manjše naselje s 350 prebivalci, ki živijo v 107-ih stavbah. V veliki večini gre za enodružinske hiše. Vas je od meje s Slovaško oddaljena 10 km zračne črte ter slabih 50 km po cesti do regijske metropole Zlin. Precej bližje je južneje ležeče mesto Valašske Klobouky, ki mu je Tichov administrativno pripadal vse do leta 1993, ko je pridobil status samostojne občine. Z njim je vas povezana tudi preko edine avtobusne linije, ki jo koristijo v glavnem šolarji, pa tudi zaposleni in upokojenci. Edina trgovina v Tichovu je pred štirimi leti zaprla svoja vrata, kar je slednjim še posebej otežilo vsakdan. Zaradi česar so primorani oditi po nakupih osnovnih živil ravno v Valašske Klobouke.
Eno od štirih avtobusnih postajališč je v osamljenem zaselku Tanečnice južno od Tichova.
Tichov se nahaja ob lokalni cesti v smeri sever – jug. Glavnina naselja leži v južni polovici kraja, kjer sta tudi dve od štirih avtobusnih postajališč. V delovnih dneh na njih ustavlja 11 parov avtobusov. V soboto zjutraj se proti Valašskim Kloboukom odpravi še en avtobus, nakar kraj vse do ponedeljkovega jutra nima neposredne javne povezave.
Območje okoli Tichova je bilo naseljeno že
Z južne strani proti središču Tichova se cesta strmo vzpne.
v prazgodovini. Zanesljivi dokazi o poselitvi tega območja segajo v čas bronaste dobe. Jezikoslovje nakazuje, da ime vasi izvira iz osebnega imena Čichla. Vas se v pisnih virih prvič pojavi leta 1422, ko jo je kralj Sigismund ustanovil kot del Brumovskega posestva. Skozi zgodovino se pojavlja več izpeljank imena kraja (Czichow, Cichow ipd., do današnjega imena, ki ga je naselje dobilo leta 1924).
Sredi strmo se vzpenjajoče ceste stoji vaški urad.
Glavni vhod v vaški urad se nahaja z zadnje strani stavbe.
Na nekdanjo trgovino v vasi spominjajo le še podobe na oknih.
Kot to velja za večino podeželskih krajev, tudi Tichovu skozi zgodovino ni bilo prizanešeno z raznimi tragičnimi dogodki. Eden takšnih se je zgodil leta 1663, ko je v tatarskem vpadu umrla ena oseba, požganih je bilo 14 hiš in ukradenih 14 glav goveda, 2 konja ter 361 ovac. Podobno usodo je vas doletela tudi v tako imenovanih kuruških vpadih (šlo je za ogrske vstajnike proti habsburški
monarhiji), ko naj bi se po legendi celotno naselje izpraznilo, njegovi prebivalci pa so se skrivali po okoliških gozdovih.
Pogled na najvišje ležeči predel kraja.Podobo vasi nekoliko kazi pogled na propadajoč kmetijski objekt.
Leta 1629 je (prvi dokumentirani) požar uničil znaten del naselja. Kasneje je Tichov prizadela epidemija kolere. Leta 1758 je bilo v vasi naseljenih skupno 43 domačij, vključno z 18 grunti, delovala pa je tudi grajska kovačnica. Konec 18. stoletja je v naselju živelo skoraj 300 prebivalcev, na prelomu 19. in 20. stoletja že okoli 450 prebivalcev. Število se je povečevalo tudi po drugi svetovni vojno.
Osrednje avtobusno postajališče je ob vaškem uradu.
Največja naseljenost je zabeležena v začetku 60-ih let prejšnjega stoletja, ko je v Tichovu živelo 562 prebivalcev.
Pred tremi desetletji obnovljena destilarna velja za ponos vasi.Spominska plošča šestim ustreljenim vaščanom ob koncu druge svetovne vojne.
Čeprav je pouk v vasi potekal že v začetku 19. stoletja, je bila šola zgrajena komaj leta 1898. Tichov je vedno veljal za kmečko naselje s pašnim značajem. Če je v 17. in 18. stoletju prevladovala ovčereja, ima danes primat sadjarstvo. Leta 1960 je bila v Tichovu ustanovljena kmetijska zadruga. Druga svetovna vojna je terjala življenja petih domačinov. Vas so izpod jarma nacizma 2. maja 1945 osvobodile ruske in romunske čete.
Tichov velja za mirno podeželsko naselje. Leži pod južnimi obronki Vizoviškega hribovja, na nadmorski višini slabih 450 m n.m. Skozi vas teče Tichovsky potok. Kot veleva nepisana tradicija v deželi piva, ima tudi Tichov svoje gostišče. Družabnim dogodkom, kot so plesi, zabave, otroške prireditve, je namenjen kulturni dom. Za zasebne dogodke je dom možno tudi najeti. Zaman pa bomo v kraju iskali pošto, šolo ali vrtec. Za nameček so vaščani že četrto leto brez trgovine.
Na sredini južnega dela vasi stoji stavba vaškega urada. Nekaj deset metrov stran si lahko prebivalci ob ponedeljkih v manjši knjižnici izposodijo literaturo. Za svojo duhovno krepitev imajo krajani možnost prisluhniti sveti maši, ki dvakrat tedensko poteka v kapeli Kristusa kralja. Tichov je s svojimi številnimi pohodniškimi potmi v okolici idealen kraj za tovrstno aktivnost na prostem. Poleg pohodništva in kolesarjenja je občanom na voljo prenovljen športni kompleks v severnem delu vasi, imenovanem »Kamenca«.
Skrb za kulturno dediščino in javne objekte s strani lokalnih veljakov potrjuje pogled na obnovljeni gasilski dom, cerkev Kristusa Kralja z lepo urejeno okolico ter zgledno vzdrževano leseno zvonico.
Vključuje garderobe nogometnega kluba z nogometnim igriščem ter večnamensko asfaltno igrišče za košarko, odbojko, nogomet itd. Kompleks zaokrožuje večnamenski prostor za gasilce.
Severni del Tichova z imenom Kamenca obdajajo blaga gričevja.Večnamensko športno igrišče.Čeprav Tichov velja za majhno podeželsko naselje, se lahko pohvali celo z bazenom.
Tudi v severnem delu lahko najdemo lepo urejene in vzdrževane javne površine.
Za mnoge prebivalce velja za največji ponos vasi lokalna destilarna, ki je s svojo kakovostjo in storitvami znana tako v širši okolici kot tudi za mejami Češke. Slivovo žganje ima v Tichovu dolgo tradicijo. V 19. in 20. stoletju se je v vasi z žganjekuho ukvarjalo celo več manjših žganjarn. »Trošarina« državi naj bi se takrat plačevala s plačilom vsakega desetega litra slivovega žganja. Po tem, ko je Tichov leta 1993 pridobil status samostojne občine, so se občinski svetniki odločili obnoviti lokalno tradicijo. Tako je bila dve leti kasneje v spodnjem delu vasi zgrajena nova destilarna. Tam nastajajoča slivovica je znana daleč naokoli. Tudi zato ne čudi, da se vsakoletne degustacije te žgane pijače udeležuje večje število ljudi.
Del lokalnih tradicij je tudi sušenje sadja in kuhanje marmelad. V Tichovu je bila nekoč sušilnica sadja in tri domačije, kjer so še ne dolgo nazaj kuhali marmelade. Leta 1995 zgrajena nova destilarna vključuje tudi prostor s
sušilnico sadja in kotel za kuhanje marmelad. Sušilnica sadja deluje na principu vročega zraka, ki se segreva s kurjenjem drv. Kapaciteta sušilnice je 200 kg surovega sadja (hruške, jabolka, slive itd.). Bakreni kotel za marmelade lahko sprejme 100 kg sliv. Tudi pri tem procesu se kotel segreva s pomočjo drv pod njim. Kotel ni potrebno upravljati ročno saj ga poganja elektromotor.
S sadnim drevjem porasli okoliški bregovi pričajo o pomenu sadjarstva v tem delu Češke.
Poleg lovskega in gasilskega društva ter klubov seniorjev in vaških žena, svoj pridih v vasi prispevajo še čebelarji. Podobno, kot žganjekuha, ima tudi čebelarstvo v Tichovu dolgo tradicijo. Med so v vasi pridelovali že v
obdobju po drugi svetovni vojni. Takrat izključno v zdravilne namene. Danes se na območju občine Tichov s čebelarstvom ukvarjajo štirje domačini in dva gostujoča čebelarja, ki upravljajo s skupno 115 čebeljimi družinami. Večina čebelnjakov se nahaja na osamljenih območjih severno od vasi. Zahvaljujoč ohranjeni naravi, prostranim smrekovim gozdovom in travnikom polnim cvetja, imajo
Etnografski regiji Valašsko s še vedno ohranjenimi dialekti in tradicionalno ljudsko arhitekturo dodaja svoj čar neokrnjena razgibana narava.
čebele v primernem vremenu obilno pašo od aprila do septembra. Med iz tichovskega gozda je zelo cenjen ne le pri lokalnih potrošnikih, temveč vsako leto prejema najvišja priznanja na razstavah na Češkem, v Avstriji in na Slovaškem. Redno prejema tudi zlate medalje Češke živilske zbornice.
Tichov velja za manjše naselje s 350 prebivalci, ki živijo v 107-ih stavbah. V veliki večini gre za enodružinske hiše. Vas je od meje s Slovaško oddaljena 10 km zračne črte ter slabih 50 km po cesti do regijske metropole Zlin. Precej bližje je južneje ležeče mesto Valašske Klobouky, ki mu je Tichov administrativno pripadal vse do leta 1993, ko je pridobil status samostojne občine. Z njim je vas povezana tudi preko edine avtobusne linije, ki jo koristijo v glavnem šolarji, pa tudi zaposleni in upokojenci. Edina trgovina v Tichovu je pred štirimi leti zaprla svoja vrata, kar je slednjim še posebej otežilo vsakdan. Zaradi česar so primorani oditi po nakupih osnovnih živil ravno v Valašske Klobouke.
Eno od štirih avtobusnih postajališč je v osamljenem zaselku Tanečnice južno od Tichova.Z južne strani proti središču Tichova se cesta strmo vzpne.
Tichov se nahaja ob lokalni cesti v smeri sever – jug. Glavnina naselja leži v južni polovici kraja, kjer sta tudi dve od štirih avtobusnih postajališč. V delovnih dneh na njih ustavlja 11 parov avtobusov. V soboto zjutraj se proti Valašskim Kloboukom odpravi še en avtobus, nakar kraj vse do ponedeljkovega jutra nima neposredne javne povezave.
Območje okoli Tichova je bilo naseljeno že v prazgodovini. Zanesljivi dokazi o poselitvi tega območja segajo v čas bronaste dobe. Jezikoslovje nakazuje, da ime vasi izvira iz osebnega imena Čichla. Vas se v pisnih virih prvič pojavi leta 1422, ko jo je kralj Sigismund ustanovil kot del Brumovskega posestva. Skozi zgodovino se pojavlja več izpeljank imena kraja (Czichow, Cichow ipd., do današnjega imena, ki ga je naselje dobilo leta 1924).
Sredi strmo se vzpenjajoče ceste stoji vaški urad.Glavni vhod v vaški urad se nahaja z zadnje strani stavbe.Na nekdanjo trgovino v vasi spominjajo le še podobe na oknih.
Kot to velja za večino podeželskih krajev, tudi Tichovu skozi zgodovino ni bilo prizanešeno z raznimi tragičnimi dogodki. Eden takšnih se je zgodil leta 1663, ko je v tatarskem vpadu umrla ena oseba, požganih je bilo 14 hiš in ukradenih 14 glav goveda, 2 konja ter 361 ovac. Podobno usodo je vas doletela tudi v tako imenovanih kuruških vpadih (šlo je za ogrske vstajnike proti habsburški monarhiji), ko naj bi se po legendi celotno naselje izpraznilo, njegovi prebivalci pa so se skrivali po okoliških gozdovih.
Pogled na najvišje ležeči predel kraja.Popolno dobo vasi kazi le pogled na propadajoč kmetijski objekt.Osrednje avtobusno postajališče je ob vaškem uradu.
Leta 1629 je (prvi dokumentirani) požar uničil znaten del naselja. Kasneje je Tichov prizadela epidemija kolere. Leta 1758 je bilo v vasi naseljenih skupno 43 domačij, vključno z 18 grunti, delovala pa je tudi grajska kovačnica. Konec 18. stoletja je v naselju živelo skoraj 300 prebivalcev, na prelomu 19. in 20. stoletja že okoli 450 prebivalcev. Število se je povečevalo tudi po drugi svetovni vojno. Največja naseljenost je zabeležena v začetku 60-ih let prejšnjega stoletja, ko je v Tichovu živelo 562 prebivalcev.
Pred tremi desetletji obnovljena destilarna velja za ponos vasi.Spominska plošča šestim ustreljenim vaščanom ob koncu druge svetovne vojne.
Čeprav je pouk v vasi potekal že v začetku 19. stoletja, je bila šola zgrajena komaj leta 1898. Tichov je vedno veljal za kmečko naselje s pašnim značajem. Če je v 17. in 18. stoletju prevladovala ovčereja, ima danes primat sadjarstvo. Leta 1960 je bila v Tichovu ustanovljena kmetijska zadruga. Druga svetovna vojna je terjala življenja petih domačinov. Vas so izpod jarma nacizma 2. maja 1945 osvobodile ruske in romunske čete.
Skrb za kulturno dediščino in javne objekte s strani lokalnih veljakov potrjuje pogled na obnovljeni gasilski dom, cerkev Kristusa Kralja z lepo urejeno okolico ter zgledno vzdrževano leseno zvonico.
Tichov velja za mirno podeželsko naselje. Leži pod južnimi obronki Vizoviškega hribovja, na nadmorski višini slabih 450 m n.m. Skozi vas teče Tichovsky potok. Kot veleva nepisana tradicija v deželi piva, ima tudi Tichov svoje gostišče. Družabnim dogodkom, kot so plesi, zabave, otroške prireditve, je namenjen kulturni dom. Za zasebne dogodke je dom možno tudi najeti. Zaman pa bomo v kraju iskali pošto, šolo ali vrtec. Za nameček so vaščani že četrto leto brez trgovine.
Severni del Tichova z imenom Kamenca obdajajo blaga gričevja.
Na sredini južnega dela vasi stoji stavba vaškega urada. Nekaj deset metrov stran si lahko prebivalci ob ponedeljkih v manjši knjižnici izposodijo literaturo. Za svojo duhovno krepitev imajo krajani možnost prisluhniti sveti maši, ki dvakrat tedensko poteka v kapeli Kristusa kralja. Tichov je s svojimi številnimi pohodniškimi potmi v okolici idealen kraj za tovrstno aktivnost na prostem. Poleg pohodništva in kolesarjenja je občanom na voljo prenovljen športni kompleks v severnem delu vasi, imenovanem »Kamenca«. Vključuje garderobe nogometnega kluba z nogometnim igriščem ter večnamensko asfaltno igrišče za košarko, odbojko, nogomet itd. Kompleks zaokrožuje večnamenski prostor za gasilce.
Večnamensko športno igrišče.Čeprav Tichov velja za majhno podeželsko vas, se lahko pohvali celo z bazenom.Tudi v severnem delu lahko najdemo lepo urejene in vzdrževane javne površine.
Za mnoge prebivalce velja za največji ponos vasi lokalna destilarna, ki je s svojo kakovostjo in storitvami znana tako v širši okolici kot tudi za mejami Češke. Slivovo žganje ima v Tichovu dolgo tradicijo. V 19. in 20. stoletju se je v vasi z žganjekuho ukvarjalo celo več manjših žganjarn. »Trošarina« državi naj bi se takrat plačevala s plačilom vsakega desetega litra slivovega žganja. Po tem, ko je Tichov leta 1993 pridobil status samostojne občine, so se občinski svetniki odločili obnoviti lokalno tradicijo. Tako je bila dve leti kasneje v spodnjem delu vasi zgrajena nova destilarna. Tam nastajajoča slivovica je znana daleč naokoli. Tudi zato ne čudi, da se vsakoletne degustacije te žgane pijače udeležuje večje število ljudi.
S sadnim drevjem porasli okoliški bregovi pričajo o pomenu sadjarstva v tem delu Češke.
Del lokalnih tradicij je tudi sušenje sadja in kuhanje marmelad. V Tichovu je bila nekoč sušilnica sadja in tri domačije, kjer so še ne dolgo nazaj kuhali marmelade. Leta 1995 zgrajena nova destilarna vključuje tudi prostor s sušilnico sadja in kotel za kuhanje marmelad. Sušilnica sadja deluje na principu vročega zraka, ki se segreva s kurjenjem drv. Kapaciteta sušilnice je 200 kg surovega sadja (hruške, jabolka, slive itd.). Bakreni kotel za marmelade lahko sprejme 100 kg sliv. Tudi pri tem procesu se kotel segreva s pomočjo drv pod njim. Kotel ni potrebno upravljati ročno saj ga poganja elektromotor.
Etnografski regiji Valašsko s še vedno ohranjenimi dialekti in tradicionalno ljudsko arhitekturo dodaja svoj čar neokrnjena razgibana narava.
Poleg lovskega in gasilskega društva ter klubov seniorjev in vaških žena, svoj pridih v vasi prispevajo še čebelarji. Podobno, kot žganjekuha, ima tudi čebelarstvo v Tichovu dolgo tradicijo. Med so v vasi pridelovali že v obdobju po drugi svetovni vojni. Takrat izključno v zdravilne namene. Danes se na območju občine Tichov s čebelarstvom ukvarjajo štirje domačini in dva gostujoča čebelarja, ki upravljajo s skupno 115 čebeljimi družinami. Večina čebelnjakov se nahaja na osamljenih območjih severno od vasi. Zahvaljujoč ohranjeni naravi, prostranim smrekovim gozdovom in travnikom polnim cvetja, imajo čebele v primernem vremenu obilno pašo od aprila do septembra. Med iz tichovskega gozda je zelo cenjen ne le pri lokalnih potrošnikih, temveč vsako leto prejema najvišja priznanja na razstavah na Češkem, v Avstriji in na Slovaškem. Redno prejema tudi zlate medalje Češke živilske zbornice.
50 km severno od južnočeške prestolnice Češke Budejovice leži mesto Tabor. S 34 tisoč prebivalci velja za drugo največje mesto v regiji. Hkrati je tudi pomembno prometno, gospodarsko in kulturno središče regije. Razdeljeno je na 14 mestnih predelov. Najzahodnejši del mesta pripada predelu Měšice. Čeprav gre za katastrsko največji mestni predel, število prebivalcev v njem daje vedeti, da ima naselje bolj vaški pridih. Po ozemlju Měšic sta speljani dve železniški progi, avtocesta, na njem stoji še športno notranje letališče, baročni dvorec, sedež Gasilske in reševalne službe. V tem delu Tabora si je v zadnjih sezonah našel svoje domovanje tudi nogometni klub z zanimivim imenom. Ki pa je – za razliko od svojih »vaških« konkurentov v prvenstvu – konkretno v senci številnih višjerangiranih klubov v mestu.
Mestni predel Měšice zavzema vzhodni del Tabora.
Romantična pokrajina v porečju reke Lužnice zaradi velikega števila zgodovinskih spomenikov in naravnih lepot velja za enega najbolj obiskanih predelov Češke. K priljubljenosti veliko prispeva tudi mesto Tabor. Središče istoimenskega okrožja leži 75 km južno od Prage na nadmorski višini 437 m n.m. V nasprotju z večino ostalih mestnih predelov Tabora se Měšice razprostirajo na večjem območju. Na katerem prevladujejo gozdovi in polja, medtem ko je prebivalstvo skoncentrirano zgolj v vzhodnem delu (bližje centru mesta). Velika večina od skupno nekaj manj kot 1.800 prebivalcev Měšic živi v družinskih hišah. Manjši delež jih prebiva v (sicer novejših) večstanovanjskih stavbah. Čeprav se po številu prebivalstva med češkimi mesti Tabor uvršča na 29. mesto, Měšice bolj spominjajo na večje vaško naselje kot pomemben mestni predel.
Vas je leta 1296 ustanovil Zdislav iz Měšic. Njena prva pisna omemba sega v leto 1370. Lastniki Měšic so bile številne rodbine in plemiči. Iz zgodnejšega obdobja velja izpostaviti Prokopa iz Hejlovca, ki je leta 1545 kupil Měšice in v vasi zgradil renesančno trdnjavo. Leta 1699 je Jan Josef Carretto, grof Millesimo, trdnjavo prezidal v baročni dvorec. Tako dvorec kot vas sta nato večkrat menjala lastnika. Leta 1945 je dvorec prešel v last Češkoslovaške. Baročni dvorec je kot zapuščeno ruševino leta 1997 pridobil Jan Berwid-Buquoy ter začel obsežno in drago obnovo.
Postajališče Čapuv Dvur služi lokalnemu potniškemu prometu.Nedaleč železniškega postajališča se nahaja športno letališče.
Današnji lastnik se je rodil leta 1946 pod imenom Jan Kopecký. Svoje rojstno ime je uporabljal do leta 1975. Jan Berwid Buquoy je češki in nemški politolog, od leta 2000 pa tudi predsednik Češkega inštituta za mednarodna srečanja s sedežem v dvorcu. Jan je svoje otroštvo preživljal s svojim dedkom. Po komunističnem prevratu leta 1948 se je moral dedek s svojo sudeško ženo izseliti iz Prage. Prizanešeno ni bilo niti malemu Janu, ki mu je bilo prepovedano obiskovati
Na skrajnem jugozahodnem delu Měšic vodi IV. železniški koridor iz Prage proti Češkim Budejovicam in dalje proti Linzu.Antonov An-2 na taborskem letališču.
osnovno šolo v Pragi. Razlog za takšno odločitev totalitarnih oblastnikov je tičal v emigraciji dedkovega brata v ZDA. Po obsodbi stalinizma (leta 1956) je bilo Janu znova dovoljeno obiskovati šolo.
Pogled na južni del Tabora iz Měšic.V južnem delu Měšic prevladujejo novejše hiše.Skalnjak v nekdanjem kamnolomu Svete Ane.
Obvezno šolanje je končal leta 1960. Že takrat je s podporo svojega razrednika pisal samizdatsko rodoslovje. Kasneje so oba aretirali zaradi tiskanja in distribucije »odpadniške« literature ter ju odpeljali na postajo ljudske milice. Ko se je izkazalo, da v njunem primeru ni šlo za politično literaturo, se je zadeva končala le s kletvicami in grožnjami.
Na najvišji točki Měšic stoji kapela svete Anne.Eden redkih večstanovanjskih objektov v tem delu Tabora.Na zanimiv način izražena klubska pripadnost ob eni izmed družinskih hiš.
Podhod pod zelo prometno Pelhřimovsko ulico povezuje severno in južno del Měšic.
Ker ni bil sprejet na gozdarsko tehnično šolo, se je izučil za kuharja. V svoji mladosti se je vse pogosteje posvečal literaturi. Leta 1967 je takrat še Jan Kopecky preživel več tednov na Severnem Irskem. Po vrnitvi na Češkoslovaško je uredništvu enega izmed časopisov predložil 60 strani poročil pod naslovom »Severnoirski zapiski«. Rokopis je bil zasežen in prepovedan. Glavni razlog je tičal v avtorjevem imenovanju republikanske ilegalne organizacije IRA kot kriminalne organizacije (ne kot “revolucionarno progresivno silo”, kar je bilo takrat običajno na Češkoslovaškem), ki med širokimi množicami prebivalstva Severne Irske skoraj ni imela podpore. Nadalje je trdil, da so tako imenovani irski revolucionarji le neodgovorni pustolovci, ki so z odcepitvijo Irske od Velike Britanije in ustanovitvijo Irske republike prebivalstvo pahnili v nepredstavljivo revščino in za več desetletij ustavili napredek v tej državi. Takšne trditve so bile v takratni Češkoslovaški
nedopustne.
Po koncu t.i. Praške pomladi avgusta leta 1968 in okupaciji Češkoslovaške s strani držav Varšavskega pakta vodene iz Moskve, je emigriral na Dunaj. Tam je mdr. sodeloval z radiom Svobodna Evropa. Dve leti kasneje v Zahodnem Berlinu diplomira. Poleg izdaje številnih literarnih del v naslednjih petih letih je v takrat svobodnem delu Berlina tako ali drugače sodeloval z radijskimi in televizijskimi postajami. Po padcu Berlinskega zidu je Jan Berwid-Buquoy postal izredni profesor politologije. Predaval je na univerzah in visokih šolah v Nemčiji, Avstriji, Švici in Luksemburgu.
Današnje železniško postajališče je bilo ob regijski progi odprto pred osmimi leti.Za razliko od južnega dela Měšic v njenem severnem delu prevladujejo starejše hiše.
Tabor in vzhodneje ležečo regijo Vysočino povezuje regionalna proga.
Leta 1997 je za simbolično 1 češko krono kupil baročni dvorec v Měšicah. V njegovo temeljito obnovo je vložil 10 milijonov čeških kron in leta 2000 skupaj z osmimi drugimi somišljeniki ustanovil Češki inštitut za mednarodna srečanja, ki med drugim sodeluje s fundacijo Konrada Adenauerja v Pragi in Berlinu.
Dvorec je za javnost odprt vse leto po predhodni najavi. Poleg nekaj stalnih razstav (o Konradu Adenauerju, J.F. Kennedyju in okupaciji Češkoslovaške s strani sovjetske armade) lahko v notranjih prostorih vidimo kar nekaj unikatnih predmetov, od katerih velja izpostaviti jedilno mizo in kavč Reinharda Heydricha (za Hitlerjem in Himmlerjem tretji človek Tretjega rajha), pisalna miza, usnjen kavč in jedilna miza s stoli Clementine Churchill (žene britanskega ministrskega predsednika v obdobju druge svetovne vojne Winstona Churchilla), komodo z ogledalom iz leta 1939 po Clausu Schenku iz Stauffenberga (glavnim organizatorjem atentata na Hitlerja), secesijska spalnica iz leta 1904 po francoskem zunanjem ministru Aristidu Briandu. Prav posebno omembo v dvorcu si zaslužijo originalna stranišča na splakovanje iz leta 1792, ki so še danes delujoča.
Centralna gasilsko reševalna postaja pokriva območje celotnega okrožja.Večje površine za dvorcem so namenjene usposabljanju dijakov srednje kmetijske šole.
Glavnina javnih objektov v Měšicah se nahaja ob Chynovski ulici.
Dvorec stoji na Chynovski ulici po kateri vodi ena glavnih cest skozi severno polovico Měšic. Poleg grajskega vrta ga obdajajo še zgradba nižje stopnje osnovne šole in vrtca na eni ter posestvo srednje kmetijske šole, ki ima sedež v centru Tabora, na drugi strani. Pred vhodom lahko najdemo še manjšo okrepčevalnico, spomenik žrtvam svetovnih vojn ter lipo slovensko češkega prijateljstva. Lipa kot simbol obeh narodov je bila
slovesno posajena 17. septembra pred tremi leti ob prisotnosti mestnih veljakov Tabora in Škofje Loke. Gorenjsko mesto je namreč eno od partnerskih mest Tabora. Zanimivo, da je na istem mestu ponosno stala (skoraj) 300 let stara lipa, ki je leto pred posaditvijo nove padla. Tudi zato so navzoči zasajeni lipi prijateljstva zaželeli zdravo in vsaj toliko dolgo življenje, kot njeni predhodnici. Na nasprotni drugi strani Chynovske ulice se nahaja edina trgovina z živili v Mešicah, ki ima svoja vrata odprta šest dni v tednu.
Edina trgovina v tem delu Tabora je odprta med ponedeljkom in soboto.Spomenik z imeni padlih krajanov v prvi in drugi svetovni vojni.
Zgodovina Měšic je močno povezana z baročnim dvorcem.
Prav tako ima na Chynovski ulici na skrajnem zahodnem delu Měšic svoj sedež gasilsko reševalna postaja. Gre za eno izmed
šestih tovrstnih postaj v regiji, ki pokriva celotno okrožje Tabor. Naloga tamkajšnjih reševalcev in gasilcev je varovanje življenj in zdravja prebivalcev, okolja, živali in premoženja pred požari in drugimi izrednimi in kriznimi razmerami, kot so naravne nesreče.
Eno izmed številnih avtobusnih postajališč mestnega prometa je na (neizrazitem) trgu ob dvorcu.
Z naskokom najprometnejša ulica v Měšicah je Pelhřimovska. Vodi v smeri zahod – vzhod s čimer ta predel Tabora deli na severno in južno polovico. Po njej vodi pomembna cesta, ki ima na vzhodu Měšic priključek na avtocesto (Praga – Češke Budejovice – Linz) oz. se kot
Zgledno urejen mestni javni prevoz opravljajo električni avtobusi v katerih se postajališča oznanjo tako vizualno (monitorji) kot zvočno.
državna cesta nadaljuje proti vzhodu.
Kot bi moralo veljati za večino večjih mest, je tudi v Taboru za pot po mestu najhitreje in najenostavneje uporabiti javni mestni prevoz. Sestavlja ga 17 avtobusnih linij. Dve od teh vodita skozi Měšice. Mestni avtobusi na obeh linijah večino poti skozi najvzhodnejši predel Tabora opravijo po Chynovski ulici. Linija št. 31 svojo traso zaključi na manjšem obračališču v vzhodnem predelu Mešic. Prevozi jo zgolj nekaj jutranjih ter en večerni avtobus. In še to zgolj ob delovnih dneh. Precej bolj pogosti so avtobusi na liniji št. 30, ki svojo vožnjo nadaljujejo do vzhodneje ležečega kraja Zarybnična Lhota. Nakup vozovnice lahko opravimo na avtobusu. V vsakem avtobusu je postavljen plačilni terminal. Po vstopu si na njem izberemo časovno vozovnico, plačilo pa izvedemo s prislonitvijo plačilne kartice. Kratkotrajne vozovnice imajo časovno veljavnost 10 minut (za ceno 16 čeških kron oz. 65 centov), 20 minut (20 kron oz. 82 centov) ter 60 minut (24 kron oz. nekaj manj kot en evro). Vse vozovnice do izteka veljavnosti lahko uporabimo tudi pri prestopih na druge avtobuse. Gre za enostaven in uporabniku prijazen način, ki ga (očitno) obiskovalci našega glavnega mesta ne bodo deležni niti v letu 2025…
Okrepčevalnica z vrtom v središču Měšic.Stavba vrtca in (nižje stopnje) osnovne šole.Kjer je bila nekdaj pošta je danes bistro.
Medtem ko imajo otroci in starejši nad 70 let javni prevoz brezplačen, je nakup vozovnic za ostale potnike enostaven in hiter. Zanje ne potrebujemo nobenih predhodno kupljenih kartic. Na zaslonu naprave, ki jo najdemo na vseh avtobusih, izberemo časovno vozovnico, zatem v spodnjem delu prislonimo plačilno kartico ter počakamo, da nam sistem potrdi plačilo. Bančna kartica je v tem času naša vozovnica, ki velja tudi ob prestopih na druge mestne avtobuse.
Obe mestni avtobusni liniji skozi Měšice imata povezavo z glavno avtobusno postajo v Taboru, ki velja za osrednje
potniško vozlišče, kjer imajo potniki možnost prestopov ne le med mestnimi in medkrajevnimi avtobusi temveč tudi nadaljevati svojo pot z vlakom z bližnje železniške postaje.
Pred tremi leti posajena lipa slovensko – češkega prijateljstva.
Če imajo mestni avtobusi svojo traso skozi Měšice speljano po Chynovski ulici, lahko prebivalci tega dela Tabora koristijo tudi medkrajevni avtobusni prevoz. Edino postajališče za avtobuse na daljših linijah je približno na sredi glavne (Pelhřimovske) ulice. Avtobusi nato nadaljujejo svoje poti do manjših mest na skrajnem vzhodnem delu Južnočeške regije (Vodice, Chynov, Nova Včelnice) oz. do prvega mesta (Pacov) v sosednji regiji Vysočina.
Po ozemlju Měšic vodita tudi dve železniški progi. Večji pomen ima proga glavnega koridora Praga – Češke Budejovice – Linz. Slednja poteka niti ne kilometer po (skrajnem jugozahodnem delu) katastra Měšic. Ravno toliko, da vključuje tudi postajališče, imenovano Tabor – Čapuv Dvur. Na njem ustavljajo potniški vlaki med Taborom in Češkimi Budejovicami (linija S2). Ob delovnikih je to 15, ob koncih tedna in praznikih pa 10 parov. V sklopu druge regijske linije (S23) je zagotovljena tudi ena dnevna neposredna povezava z mestom Jindřichuv Hradec.
Manjši bistro v poletnem času ponuja točeni sladoled, vse dni v letu pa sladice.
Vzporedno z glavno cesto skozi Měšice vodi trasa druge železniške proge. Gre za enotirno neelektrificirano regionalno progo med Taborom in krajem Horni Cerekev v sosednji regiji Vysočina. Slabih 70 km dolga proga je bila odprta ob koncu leta 1888. Na njej je tudi (preprosto) postajališče Tabor-Měšice, ki je bilo slavnostno odprto decembra 2017. Trenutno postajališče je nadomestilo
nekdanje, ki se je nahajalo približno pol kilometra vzhodneje ob progi in je bilo zaradi izgradnje avtoceste ob koncu 80-ih let prejšnjega stoletja ukinjeno. Ima status tako imenovanega postajališča na zahtevo, kar pomeni, da je potrebno svoj izstop predhodno naznaniti na vlaku s pritiskom na označeni gumb. Na progi vozijo izključno osebni vlaki. Od desetih parov v delovnih dneh jih pet zaključi oz. prične pot v glavnem mestu pokrajine Vysočina – Jihlavi. Preostalih pet zaključi vožnjo na štirih različnih predhodnih postajah (Pacov, Dobronin, Pelhřimov in Kostelec pri Jihlavi). Ob koncih tedna in praznikih progo prevozi osem parov vlakov.
Gostišče “Pod kostanjem” ob poznih popoldnevih in večerih skrbi za tradicionalno češko vzdušje.Otroško igrišče na severnem obrobju Měšic.Avtobusno obračališče s postajališče na eni izmed stranskih ulic.
Měšice so imele status samostojne občine od leta 1850 do 1971, ko postanejo del Tabora. Medtem ko severno od glavne ceste prevladujejo starejše družinske hiše, je na nasprotni strani ceste možno opaziti številne novejše bivalne enote. Med njimi se na blagi vzpetini med borovci nahaja kapela svete Ane. Njena predhodnica je na istem mestu zrasla davnega leta 1732. Po izročilu naj bi tu pridigal mojster Jan Hus med svojim bivanjem na bližnjem gradu. V drugi polovici 20. stoletja je zob časa pošteno načel kapelo. Obnova na začetku 21. stoletja je kapeli znova vrnila življenje.
Krožišče se navezuje na avtocesto Praga – Češke Budejovice.Ob avtocestnem izvozu stoji hotel z restavracijo, ki ponuja ookusne tradicionalne češke jedi.
Nekaj deset metrov od kapele se nahaja kamnolom svete Ane. V njem so kamen kopali že v času prve republike (med obema svetovnima vojnama), vendar so ga zaradi slabše kakovosti uporabljali predvsem za manjše gradnje in popravila v bližnji okolici. Med drugo svetovno vojno je zemljišče kamnoloma kupil zasebnik, ki ga je po vojni prodal občini Měšice. Kmalu zatem je bilo pridobivanje kamna v njem končano. Od leta 1996 je kamnolom zaščiten z zakonom o varstvu narave. Sčasoma so nekateri
prebivalci pričeli prostor koristiti za sprostitev, zopet drugi za shranjevanje in odlaganje odvečnih stvari (smeti). Konec leta 2012 se je zato njegov zasebni lastnik odločil območje revitalizirati po lastnem projektu, za kar je uporabil lastna finančna sredstva.
Na skrajnem vzhodnem območju Měšic leži Knežji ribnik (Knížecí rybník) s hotelom.Večji del manjšega kampa ob zahodnem bregu kampa zasedajo (retro) hiške.
Proti vzhodu vzporedno z zelo prometno cesto poteka steza za kolesarje in pešce.
V obdobju naslednjih dveh let so v kamnolomu pokosili zaraščeno grmovje, ribnike in okolico očistili steklenic, embalaže,
Krog ob ribniku ponuja prijeten sprehod.
pnevmatik in ostale vrste odpadkov. Hkrati so uredili površino dveh ribnikov, zgradili nasip za hrošče in metulje ter poravnali območje pred vhodom v kamnolom. Po končani prenovi se je kamnolom odprl za javnost kot prvo zasebno naravno območje na Češkem. Glavni cilj projekta je bil ohraniti to izjemno
okolje za prihodnje generacije in povečati njegov pomen.
Obširni travniki in polja na skrajnem južnem predelu Měšic prekinja (travnata) steza letališča. Od leta 1946 ima območje status notranjega letališča. Uporabljajo ga predvsem jadralni piloti, padalci ter piloti motornih in ultralahkih
Jesenska idila ob Knežjem ribniku.
letal. Na letališču potekajo tudi letalski mitingi, koncerti popularne glasbe in srečanja letalskih modelarjev. Letališče upravlja Aeroklub Tabor, ki ima trenutno približno 100 članov, od tega 70 aktivnih. Najmočnejša zastopanost je med jadralnimi letali (50 članov), piloti motornih letal (13 članov) in piloti balonov (10 članov). Letališče je odprto ob sredine aprila do sredine oktobra ob koncih tedna in praznikih.
V Měšicah najdemo tudi nekaj gostinskih in prenočitvenih objektov. Ob izvozu z avtoceste se nahaja hotel Elzet z restavracijo. Drugi tovrstni objekt je dober kilometer vzhodneje. Gre za hotel z welnessom in restavracijo del katerega je tudi avtokamp. Celotno območje se razprostira ob obali ribnika. Njegovo ime bi iz češčine (Knížecí rybník) lahko prevedli v Knežji ribnik. Gre za slabih 10 ha veliko vodno območje, ki je zelo priljubljeno med ribiči. Poleg obeh omenjenih hotelov z restavracijama imajo domačini možnost posedeti (večinoma ob pijači) še v gostišču Pod kostanjem (Pod Kaštanem) in kavarni Sladka magnolija.
Mestni predel Měšice zavzema vzhodni del Tabora.
Romantična pokrajina v porečju reke Lužnice zaradi velikega števila zgodovinskih spomenikov in naravnih lepot velja za enega najbolj obiskanih predelov Češke. K priljubljenosti veliko prispeva tudi mesto Tabor. Središče istoimenskega okrožja leži 75 km južno od Prage na nadmorski višini 437 m n.m. V nasprotju z večino ostalih mestnih predelov Tabora se Měšice razprostirajo na večjem območju. Na katerem prevladujejo gozdovi in polja, medtem ko je prebivalstvo skoncentrirano zgolj v vzhodnem delu (bližje centru mesta). Velika večina od skupno nekaj manj kot 1.800 prebivalcev Měšic živi v družinskih hišah. Manjši delež jih prebiva v (sicer novejših) večstanovanjskih stavbah. Čeprav se po številu prebivalstva med češkimi mesti Tabor uvršča na 29. mesto, Měšice bolj spominjajo na večje vaško naselje kot pomemben mestni predel.
Na skrajnem jugozahodnem delu Měšic vodi IV. železniški koridor iz Prage proti Češkim Budejovicam in dalje proti Linzu.
Vas je leta 1296 ustanovil Zdislav iz Měšic. Njena prva pisna omemba sega v leto 1370. Lastniki Měšic so bile številne rodbine in plemiči. Iz zgodnejšega obdobja velja izpostaviti Prokopa iz Hejlovca, ki je leta 1545 kupil Měšice in v vasi zgradil renesančno trdnjavo. Leta 1699 je Jan Josef Carretto, grof Millesimo, trdnjavo prezidal v baročni dvorec. Tako dvorec kot vas sta nato večkrat menjala lastnika. Leta 1945 je dvorec prešel v last Češkoslovaške. Baročni dvorec je kot zapuščeno ruševino leta 1997 pridobil Jan Berwid-Buquoy ter začel obsežno in drago obnovo.
Postajališče Čapuv Dvur služi zgolj potniškim vratom.Nedaleč železniškega postajališča se nahaja športno letališče.Antonov An-2 na taborskem letališču.
Današnji lastnik se je rodil leta 1946 pod imenom Jan Kopecký. Svoje rojstno ime je uporabljal do leta 1975. Jan Berwid Buquoy je češki in nemški politolog, od leta 2000 pa tudi predsednik Češkega inštituta za mednarodna srečanja s sedežem v dvorcu. Jan je svoje otroštvo preživljal s svojim dedkom. Po komunističnem prevratu leta 1948 se je moral dedek s svojo sudeško ženo izseliti iz Prage. Prizanešeno ni bilo niti malemu Janu, ki mu je bilo prepovedano obiskovati osnovno šolo v Pragi. Razlog za takšno odločitev totalitarnih oblastnikov je tičal v emigraciji dedkovega brata v ZDA. Po obsodbi stalinizma (leta 1956) je bilo Janu znova dovoljeno obiskovati šolo.
Pogled na južni del Tabora iz Měšic.V južnem delu Měšic prevladujejo novejše hiše.Skalnjak v nekdanjem kamnolomu Svete Ane.
Obvezno šolanje je končal leta 1960. Že takrat je s podporo svojega razrednika pisal samizdatsko rodoslovje. Kasneje so oba aretirali zaradi tiskanja in distribucije »odpadniške« literature ter ju odpeljali na postajo ljudske milice. Ko se je izkazalo, da v njunem primeru ni šlo za politično literaturo, se je zadeva končala le s kletvicami in grožnjami.
Na najvišji točki Měšic stoji kapela svete Anne.Eden redkih večstanovanjskih objektov v tem delu Tabora.Na zanimiv način izražena klubska pripadnost ob eni izmed družinskih hiš.
Ker ni bil sprejet na gozdarsko tehnično šolo, se je izučil za kuharja. V svoji mladosti se je vse pogosteje posvečal literaturi. Leta 1967 je takrat še Jan Kopecky preživel več tednov na Severnem Irskem. Po vrnitvi na Češkoslovaško je uredništvu enega izmed časopisov predložil 60 strani poročil pod naslovom »Severnoirski zapiski«. Rokopis je bil zasežen in prepovedan. Glavni razlog je tičal v avtorjevem imenovanju republikanske ilegalne organizacije IRA kot kriminalne organizacije (ne kot “revolucionarno progresivno silo”, kar je bilo takrat običajno na Češkoslovaškem), ki med širokimi množicami prebivalstva Severne Irske skoraj ni imela podpore. Nadalje je trdil, da so tako imenovani irski revolucionarji le neodgovorni pustolovci, ki so z odcepitvijo Irske od Velike Britanije in ustanovitvijo Irske republike prebivalstvo pahnili v nepredstavljivo revščino in za več desetletij ustavili napredek v tej državi. Takšne trditve so bile v takratni Češkoslovaški nedopustne.
Podhod pod zelo prometno Pelhřimovsko ulico povezuje severno in južno del Měšic.
Po koncu t.i. Praške pomladi avgusta leta 1968 in okupaciji Češkoslovaške s strani držav Varšavskega pakta vodene iz Moskve, je emigriral na Dunaj. Tam je mdr. sodeloval z radiom Svobodna Evropa. Dve leti kasneje v Zahodnem Berlinu diplomira. Poleg izdaje številnih literarnih del v naslednjih petih letih je v takrat svobodnem delu Berlina tako ali drugače sodeloval z radijskimi in televizijskimi postajami. Po padcu Berlinskega zidu je Jan Berwid-Buquoy postal izredni profesor politologije. Predaval je na univerzah in visokih šolah v Nemčiji, Avstriji, Švici in Luksemburgu.
Tabor in vzhodneje ležečo regijo Vysočino povezuje regionalna proga.Današnje železniško postajališče je bilo ob regijski progi odprto pred osmimim leti.Za razliko od južnega dela Měšic v njenem severnem delu prevladujejo starejše hiše.
Leta 1997 je za simbolično 1 češko krono kupil baročni dvorec v Měšicah. V njegovo temeljito obnovo je vložil 10 milijonov čeških kron in leta 2000 skupaj z osmimi drugimi somišljeniki ustanovil Češki inštitut za mednarodna srečanja, ki med drugim sodeluje s fundacijo Konrada Adenauerja v Pragi in Berlinu.
Glavnina javnih objektov v Měšicah se nahaja ob Chynovski ulici.
Dvorec je za javnost odprt vse leto po predhodni najavi. Poleg nekaj stalnih razstav (o Konradu Adenauerju, J.F. Kennedyju in okupaciji Češkoslovaške s strani sovjetske armade) lahko v notranjih prostorih vidimo kar nekaj unikatnih predmetov, od katerih velja izpostaviti jedilno mizo in kavč Reinharda Heydricha (za Hitlerjem in Himmlerjem tretji človek Tretjega rajha), pisalna miza, usnjen kavč in jedilna miza s stoli Clementine Churchill (žene britanskega ministrskega predsednika v obdobju druge svetovne vojne Winstona Churchilla), komodo z ogledalom iz leta 1939 po Clausu Schenku iz Stauffenberga (glavnim organizatorjem atentata na Hitlerja), secesijska spalnica iz leta 1904 po francoskem zunanjem ministru Aristidu Briandu. Prav posebno omembo v dvorcu si zaslužijo originalna stranišča na splakovanje iz leta 1792, ki so še danes delujoča.
Centralna gasilsko reševalna postaja pokriva območje celotnega okrožja.Večje površine za dvorcem so namenjene usposabljanju dijakov srednje kmetijske šole.
Dvorec stoji na Chynovski ulici po kateri vodi ena glavnih cest skozi severno polovico Měšic. Poleg grajskega vrta ga obdajajo še zgradba nižje stopnje osnovne šole in vrtca na eni ter posestvo srednje kmetijske šole, ki ima sedež v centru Tabora, na drugi strani. Pred vhodom lahko najdemo še manjšo okrepčevalnico, spomenik žrtvam svetovnih vojn ter lipo slovensko češkega prijateljstva. Lipa kot simbol obeh narodov je bila slovesno posajena 17. septembra pred tremi leti ob prisotnosti mestnih veljakov Tabora in Škofje Loke. Gorenjsko mesto je namreč eno od partnerskih mest Tabora. Zanimivo, da je na istem mestu ponosno stala (skoraj) 300 let stara lipa, ki je leto pred posaditvijo nove padla. Tudi zato so navzoči zasajeni lipi prijateljstva zaželeli zdravo in vsaj toliko dolgo življenje, kot njeni predhodnici. Na nasprotni drugi strani Chynovske ulice se nahaja edina trgovina z živili v Mešicah, ki ima svoja vrata odprta šest dni v tednu.
Zgodovina Měšic je močno povezana z baročnim dvorcem.Edina trgovina v tem delu Tabora je odprta med ponedeljkom in soboto.Spomenik z imeni padlih krajanov v prvi in drugi svetovni vojni.
Prav tako ima na Chynovski ulici na skrajnem zahodnem delu Měšic svoj sedež gasilsko reševalna postaja. Gre za eno izmed šestih tovrstnih postaj v regiji, ki pokriva celotno okrožje Tabor. Naloga tamkajšnjih reševalcev in gasilcev je varovanje življenj in zdravja prebivalcev, okolja, živali in premoženja pred požari in drugimi izrednimi in kriznimi razmerami, kot so naravne nesreče.
Z naskokom najprometnejša ulica v Měšicah je Pelhřimovska. Vodi v smeri zahod – vzhod s čimer ta predel Tabora deli na severno in južno polovico. Po njej vodi pomembna cesta, ki ima na vzhodu Měšic priključek na avtocesto (Praga – Češke Budejovice – Linz) oz. se kot državna cesta nadaljuje proti vzhodu.
Eno izmed številnih avtobusnih postajališč mestnega prometa je na (neizrazitem) trgu ob dvorcu. Zgledno urejen mestni javni prevoz opravljajo električni avtobusi v katerih se postajališča oznanjo tako vizualno (monitorji) kot zvočno.Medtem ko imajo otroci in starejši nad 70 let javni prevoz brezplačen, je nakup vozovnic za ostale potnike enostaven in hiter. Zanje ne potrebujemo nobenih predhodno kupljenih kartic. Na zaslonu naprave, ki jo najdemo na vseh avtobusih, izberemo časovno vozovnico, zatem v spodnjem delu prislonimo plačilno kartico ter počakamo, da nam sistem potrdi plačilo. Bančna kartica je v tem času naša vozovnica, ki velja tudi ob prestopih na druge mestne avtobuse.
Kot bi moralo veljati za večino večjih mest, je tudi v Taboru za pot po mestu najhitreje in najenostavneje uporabiti javni mestni prevoz. Sestavlja ga 17 avtobusnih linij. Dve od teh vodita skozi Měšice. Mestni avtobusi na obeh linijah večino poti skozi najvzhodnejši predel Tabora opravijo po Chynovski ulici. Linija št. 31 svojo traso zaključi na manjšem obračališču v vzhodnem predelu Mešic. Prevozi jo zgolj nekaj jutranjih ter en večerni avtobus. In še to zgolj ob delovnih dneh. Precej bolj pogosti so avtobusi na liniji št. 30, ki svojo vožnjo nadaljujejo do vzhodneje ležečega kraja Zarybnična Lhota. Nakup vozovnice lahko opravimo na avtobusu. V vsakem avtobusu je postavljen plačilni terminal. Po vstopu si na njem izberemo časovno vozovnico, plačilo pa izvedemo s prislonitvijo plačilne kartice. Kratkotrajne vozovnice imajo časovno veljavnost 10 minut (za ceno 16 čeških kron oz. 65 centov), 20 minut (20 kron oz. 82 centov) ter 60 minut (24 kron oz. nekaj manj kot en evro). Vse vozovnice do izteka veljavnosti lahko uporabimo tudi pri prestopih na druge avtobuse. Gre za enostaven in uporabniku prijazen način, ki ga (očitno) obiskovalci našega glavnega mesta ne bodo deležni niti v letu 2025…
Okrepčevalnica z vrtom v središču Měšic.Stavba vrtca in (nižje stopnje) osnovne šole.Kjer je bila nekdaj pošta je danes bistro.
Obe mestni avtobusni liniji skozi Měšice imata povezavo z glavno avtobusno postajo v Taboru, ki velja za osrednje potniško vozlišče, kjer imajo potniki možnost prestopov ne le med mestnimi in medkrajevnimi avtobusi temveč tudi nadaljevati svojo pot z vlakom z bližnje železniške postaje.
Če imajo mestni avtobusi svojo traso skozi Měšice speljano po Chynovski ulici, lahko prebivalci tega dela Tabora koristijo tudi medkrajevni avtobusni prevoz. Edino postajališče za avtobuse na daljših linijah je približno na sredi glavne (Pelhřimovske) ulice. Avtobusi nato nadaljujejo svoje poti do manjših mest na skrajnem vzhodnem delu Južnočeške regije (Vodice, Chynov, Nova Včelnice) oz. do prvega mesta (Pacov) v sosednji regiji Vysočina.
Pred tremi leti posajena lipa slovensko – češkega prijateljstva.
Po ozemlju Měšic vodita tudi dve železniški progi. Večji pomen ima proga glavnega koridora Praga – Češke Budejovice – Linz. Slednja poteka niti ne kilometer po (skrajnem jugozahodnem delu) katastra Měšic. Ravno toliko, da vključuje tudi postajališče, imenovano Tabor – Čapuv Dvur. Na njem ustavljajo potniški vlaki med Taborom in Češkimi Budejovicami (linija S2). Ob delovnikih je to 15, ob koncih tedna in praznikih pa 10 parov. V sklopu druge regijske linije (S23) je zagotovljena tudi ena dnevna neposredna povezava z mestom Jindřichuv Hradec.
Manjši bistro v poletnem času ponuja točeni sladoled, vse dni v letu pa sladice.Gostišče “Pod kostanjem” ob poznih popoldnevih in večerih skrbi za tradicionalno češko vzdušje.
Vzporedno z glavno cesto skozi Měšice vodi trasa druge železniške proge. Gre za enotirno neelektrificirano regionalno progo med Taborom in krajem Horni Cerekev v sosednji regiji Vysočina. Slabih 70 km dolga proga je bila odprta ob koncu leta 1888. Na njej je tudi (preprosto) postajališče Tabor-Měšice, ki je bilo slavnostno odprto decembra 2017. Trenutno postajališče je nadomestilo nekdanje, ki se je nahajalo približno pol kilometra vzhodneje ob progi in je bilo zaradi izgradnje avtoceste ob koncu 80-ih let prejšnjega stoletja ukinjeno. Ima status tako imenovanega postajališča na zahtevo, kar pomeni, da je potrebno svoj izstop predhodno naznaniti na vlaku s pritiskom na označeni gumb. Na progi vozijo izključno osebni vlaki. Od desetih parov v delovnih dneh jih pet zaključi oz. prične pot v glavnem mestu pokrajine Vysočina – Jihlavi. Preostalih pet zaključi vožnjo na štirih različnih predhodnih postajah (Pacov, Dobronin, Pelhřimov in Kostelec pri Jihlavi). Ob koncih tedna in praznikih progo prevozi osem parov vlakov.
Otroško igrišče na severnem obrobju Měšic.Avtobusno obračališče s postajališče na eni izmed stranskih ulic.
Měšice so imele status samostojne občine od leta 1850 do 1971, ko postanejo del Tabora. Medtem ko severno od glavne ceste prevladujejo starejše družinske hiše, je na nasprotni strani ceste možno opaziti številne novejše bivalne enote. Med njimi se na blagi vzpetini med borovci nahaja kapela svete Ane. Njena predhodnica je na istem mestu zrasla davnega leta 1732. Po izročilu naj bi tu pridigal mojster Jan Hus med svojim bivanjem na bližnjem gradu. V drugi polovici 20. stoletja je zob časa pošteno načel kapelo. Obnova na začetku 21. stoletja je kapeli znova vrnila življenje.
Krožišče se navezuje na avtocesto Praga – Češke Budejovice.Ob avtocestnem izvozu stoji hotel z restavracijo, ki ponuja ookusne tradicionalne češke jedi.
Nekaj deset metrov od kapele se nahaja kamnolom svete Ane. V njem so kamen kopali že v času prve republike (med obema svetovnima vojnama), vendar so ga zaradi slabše kakovosti uporabljali predvsem za manjše gradnje in popravila v bližnji okolici. Med drugo svetovno vojno je zemljišče kamnoloma kupil zasebnik, ki ga je po vojni prodal občini Měšice. Kmalu zatem je bilo pridobivanje kamna v njem končano. Od leta 1996 je kamnolom zaščiten z zakonom o varstvu narave. Sčasoma so nekateri prebivalci pričeli prostor koristiti za sprostitev, zopet drugi za shranjevanje in odlaganje odvečnih stvari (smeti). Konec leta 2012 se je zato njegov zasebni lastnik odločil območje revitalizirati po lastnem projektu, za kar je uporabil lastna finančna sredstva.
Proti vzhodu vzporedno z zelo prometno cesto poteka steza za kolesarje in pešce.
V obdobju naslednjih dveh let so v kamnolomu pokosili zaraščeno grmovje, ribnike in okolico očistili steklenic, embalaže, pnevmatik in ostale vrste odpadkov. Hkrati so uredili površino dveh ribnikov, zgradili nasip za hrošče in metulje ter poravnali območje pred vhodom v kamnolom. Po končani prenovi se je kamnolom odprl za javnost kot prvo zasebno naravno območje na Češkem. Glavni cilj projekta je bil ohraniti to izjemno okolje za prihodnje generacije in povečati njegov pomen.
Na skrajnem vzhodnem območju Měšic leži Knežji ribnik (Knížecí rybník) s hotelom.Večji del manjšega kampa zasedajo (retro) hiške.Krog ob ribniku ponuja prijeten sprehod.
Obširni travniki in polja na skrajnem južnem predelu Měšic prekinja (travnata) steza letališča. Od leta 1946 ima območje status notranjega letališča. Uporabljajo ga predvsem jadralni piloti, padalci ter piloti motornih in ultralahkih letal. Na letališču potekajo tudi letalski mitingi, koncerti popularne glasbe in srečanja letalskih modelarjev. Letališče upravlja Aeroklub Tabor, ki ima trenutno približno 100 članov, od tega 70 aktivnih. Najmočnejša zastopanost je med jadralnimi letali (50 članov), piloti motornih letal (13 članov) in piloti balonov (10 članov). Letališče je odprto ob sredine aprila do sredine oktobra ob koncih tedna in praznikih.
Jesenska idila ob Knežjem ribniku.
V Měšicah najdemo tudi nekaj gostinskih in prenočitvenih objektov. Ob izvozu z avtoceste se nahaja hotel Elzet z restavracijo. Drugi tovrstni objekt je dober kilometer vzhodneje. Gre za hotel z welnessom in restavracijo del katerega je tudi avtokamp. Celotno območje se razprostira ob obali ribnika. Njegovo ime bi iz češčine (Knížecí rybník) lahko prevedli v Knežji ribnik. Gre za slabih 10 ha veliko vodno območje, ki je zelo priljubljeno med ribiči. Poleg obeh omenjenih hotelov z restavracijama imajo domačini možnost posedeti (večinoma ob pijači) še v gostišču Pod kostanjem (Pod Kaštanem) in kavarni Sladka magnolija.
Moravska vas Hřivinuv Ujezd (Hřivínův Újezd) leži 15 km južno od regijske metropole Zlín in spada v t.i. etnografsko regijo Luhačovske Zalesi. Edinstvena ljudska kultura tega območja skupaj z ohranjeno tradicionalno pokrajino še vedno ustvarja značilen kolorit vasi. Sodobni Hřivinuv Ujezd je ena od vasi z dobro komunalno infrastrukturo ter bogatim kulturnim in družabnim dogajanjem. K slednjemu s svojimi tekmami pripomore tudi lokalni nogometni klub, ki domuje na skrajnem južnem koncu vasi.
Hřivinuv Ujezd šteje dobrih 500 prebivalcev in ima status samostojne občine. Leži v manj izraziti dolini Črnega potoka (Černý potok). Okoliško pokrajino sestavlja pisan mozaik gozdov in travnikov na katerih ne manjka sadovnjakov. Skozi kraj vodi pomembna regionalna cesta, ki povezuje južneje ležeče Luhačovice s severneje ležečim Zlinom. Skozi Hřivinuv Ujezd vodijo štiri avtobusne linije. Prav vse imajo povezavo z regijsko metropolo. Ob delovnih dneh tako Hřivinuv Ujezd in Zlin povezuje 25 parov avtobusov (ob koncih tedna in praznikih 12 parov). Avtobusi nato nadaljujejo vožnjo proti jugu do treh mest – Uhersky Brod, Luhačovice in Slavičin. Prebivalci vasi imajo z eno od linij tudi neposredno dnevno vezo z moravsko prestolnico Brnom.
Pogled na južni del Hřivinuvega Ujezda s pobočij vzhodno nad vasjo.
Most čez Črni potok (Černý potok) z glavno cesto, ki povezuje mesti Zlin in Luhačovice.V stavbi vaškega urada je tudi manjša knjižnica ter ordinacija splošnega zdravnika.
Ime kraja izhaja iz rodu Hřivin, ki je bila lastnik vasi skoraj celotno 15. stoletje. Najstarejša zgodovinska omemba Hřivinuvega Ujezda sega v leto 1373. Vas je imela status samostojne posesti do leta 1515. Zatem je bila pod različnimi lastniki priključena okoliškim posestvom.
Značilnost tega dela etnografske regije je kombinacija elementov vlaškega hribovskega tipa z vplivi nižinskih območij zahodneje ležečega predela imenovanega Slovacko ter ob reki Moravi razprostirajoče se pokrajine z imenom Hana. Ta značilna ljudska kultura loči Luhačovske Zalesíi od drugih etnografskih regij in jim daje edinstven značaj. V vasi še vedno najdemo številne zgodovinske predmete ljudske arhitekture – zaščitene izbe, sušilnice in hleve.
Stavba (nižje stopnje) osnovne šole in vrtca ter za njo kapela svetih Cirila in Metoda.Spomenik padlim vaščanom v prvi svetovni vojni.
Hřivinuv Ujezd leži v dolini Črnega potoka.
Območje Hřivinuvega Ujezda z okolico že dolgo v preteklost velja za enega izmed pomembnejših sadjarskih predelov v državi. Eno redkih možnosti konzerviranja hrane preko zime je predstavljalo tudi sušenje sadja. Vse do polovice prejšnjega stoletja so zato v vaseh postavljali sušilnice (kot manjše
kmetijske objekte), ki so jih uporabljali za sušenje sliv, jabolk in hrušk. Mnogo nekdanjih sušilnic je danes zapuščenih in propadajo. Svojo prvotno podobo je ohranil le delček njih. Tiste, ki so prešle pod etnografski muzej, predstavljajo danes lep primer ljudske arhitekture. Ena takšnih ohranjenih sušilnic se nahaja tudi na skrajnem severnem delu Hřivinuvega Ujezda.
Manjše otroško igrišče sredi vasi.Edina trgovina v kraju je odprta šest dni v tednu.
Kraj ima zelo dobre avtobusne povezave. Prav vse avtobusne linije svojo pot pričnejo ali zaključijo v severneje ležeči regijski prestolnici Zlinu.
V tem delu vasi najdemo tudi stavbo vaškega urada v kateri je še manjša knjižnica. Za njo imajo v poslopju z garažami parkirana svoja vozila gasilci lokalnega prostovoljnega društva. Čeprav je Hřivinuv Ujezd po številu prebivalcev ena manjših občin, sodi med vasi z dobro
Hřivinuv Ujezd in južneje ležeči kraj Kaňovice povezuje tudi kolesarska steza in pešpot.
komunalno infrastrukturo. V kraju je vrtec ter nižja stopnja osnovne šole. Vsak četrtek potekajo verski obredi v kapeli sv. Cirila in Metoda. Za preživljanje prostega časa so na voljo športni kompleks, igrišče in restavracija. Vsi trije objekti so v južnem delu vasi. Gostišče z imenom Hostinec Na Mlýně ob glavni cesti nudi tople jedi vse dni v tednu. Drugi gostinski objekt je ob nogometnem igrišču. Ta je odprt v času kosil od ponedeljka do petka. Javno
Ob glavni cesti stoji ena od dveh restavracij v vasi.
infrastrukturo dopolnjuje trgovina z osnovnimi živili, ki je odprta od ponedeljka do sobote. V kraju ima svojo ordinacijo tudi splošni zdravnik, ki je prebivalcem dostopen ob torkih.Za svoj večdnevni cilj si Hřivinuv Ujezd lahko izberejo tudi turisti, ki imajo možnost prenočevanja v manjšem penzionu.
V vasi deluje še vrsta interesnih organizacij – enota za telesno vzgojo, prostovoljno gasilsko društvo, lovsko društvo, čebelarska zveza in kinološki klub. Kot v mnogih
Črni potok deli Hřivinuv Ujezd na vzhodno in zahodno polovico.Na skrajnem zahodnem delu vasi stoji nekaj (manjših) proizvodnih obratov.
Lep primer ohranjene ljudske arhitekture najdemo v severnem delu vasi.
okoliških vaseh tega dela Češke, se tudi v Hřivinuvem Ujezdu ohranjajo številni tradicionalni običaji: pustovanje, velikonočno pritrkavanje (ko se mlajši fantje zberejo ter med pohodom po vasi z ropotuljami različnih vrst namesto zvonov oznanjajo čas molitev), trije kralji, Miklavževanje,…
Bližnja okolica naravnost vabi na sprehode.Informativna tabla ob avtobusnem postajališču.
Kraj leži na nadmorski višini 268 m n.m. Najnižjo točko doseže na gladini Črnega potoka preden ta zapusti katastrsko območje kraja oz. občine. Prvotno je kraj nosil ime le Ujezd, pozneje tudi Blatny ali Hřivny Ujezd. Na njegovem zahodnem delu danes najdemo nekaj poslovno industrijskih obratov med katerimi velja omeniti podjetje za izdelavo magnetnih separatorjev.
Skrbno urejeno zelenje pred vhodi družinskih hiš.
Skozi zgodovino je Hřivinuv Ujezd veljal predvsem za kmetijsko naselje, kar dokazuje tudi stari občinski pečat, ki ima v svojem polju kavelj za plug. V času protektorata (1939-45) je kraj dobil tudi nemško ime Aujest bei Nussdorf. Poleg spomenikov ljudske arhitekture ima vas zaščiten lesen križ iz leta 1877 z izrezano dekoracijo, ki je trenutno shranjen v depoju Muzeja jugovzhodne Moravske v Zlinu. Spomenik lokalnega pomena je že omenjena kapela sv. Cirila in Metoda, zgrajena leta 1896.
Avtor osnutkov krajevnega grba se je opiral predvsem na vladarje po katerih nosi kraj ime – Hřivine iz Ujezda. Njihov grb je v heraldični literaturi opisan kot ščit z dvema do tremi morskimi ribami in s tremi nojevimi peresi v dragulju. Slednje je upodobljeno tudi v današnjem grbu. Srebrna heraldična lilija na rdeči podlagi zopet predstavlja še eno
pomembno rodbino (Zastřizli), ki je prav tako vladala Hřivinuvemu Ujezdu. Z lilijo združeni dvoramenski križ ponazarja vaško kapelo. Medtem ko prevladujoča modra barva v kombinaciji s srebrnimi valovitimi prečkami simbolizira vodotoke na katastru občine.
Kraj se lahko pohvali z uspešnim pridobivanjem subvencij. V zadnjih letih ji je tako uspelo v celoti obnoviti občinsko upravno stavbo, ceste in most, križe v občini gostinski objekt ter stavbo trgovine. V vasi ima eno najdaljših tradicij lovsko društvo, ki z nekaj krajšimi prekinitvami deluje več kot 110 let. Poleg lova člani društva skrbijo še za sajenje in obrezovanje dreves v Hřivinuvem Ujezdu in njegovi okolici. Za ohranjanje tradicije kraja skrbi osem žena – domačink. Pod imenom Ženski pevski zbor Hřiviňanky nastopajo v tradicionalnih nošah na različnih dogodkih, kamor prinašajo delček lokalnih običajev v obliki ljudskih pesmi.
Hřivinuv Ujezd obdaja neokrnjena narava z blagimi gričevji.
Hřivinuv Ujezd šteje dobrih 500 prebivalcev in ima status samostojne občine. Leži v manj izraziti dolini Črnega potoka (Černý potok). Okoliško pokrajino sestavlja pisan mozaik gozdov in travnikov na katerih ne manjka sadovnjakov. Skozi kraj vodi pomembna regionalna cesta, ki povezuje južneje ležeče Luhačovice s severneje ležečim Zlinom. Skozi Hřivinuv Ujezd vodijo štiri avtobusne linije. Prav vse imajo povezavo z regijsko metropolo. Ob delovnih dneh tako Hřivinuv Ujezd in Zlin povezuje 25 parov avtobusov (ob koncih tedna in praznikih 12 parov). Avtobusi nato nadaljujejo vožnjo proti jugu do treh mest – Uhersky Brod, Luhačovice in Slavičin. Prebivalci vasi imajo z eno od linij tudi neposredno dnevno vezo z moravsko prestolnico Brnom.
Pogled na južni del Hřivinuvega Ujezda s pobočij vzhodno nad vasjo. Most čez Črni potok (Černý potok) z glavno cesto, ki povezuje Zlin in Luhačovice.V stavbi vaškega urada je tudi manjša knjižnica ter ordinacija splošnega zdravnika.
Ime kraja izhaja iz rodu Hřivin, ki je bila lastnik vasi skoraj celotno 15. stoletje. Najstarejša zgodovinska omemba Hřivinuvega Ujezda sega v leto 1373. Vas je imela status samostojne posesti do leta 1515. Zatem je bila pod različnimi lastniki priključena okoliškim posestvom.
Hřivinuv Ujezd leži v dolini Črnega potoka.Spomenik padlim vaščanom v prvi svetovni vojni.
Značilnost tega dela etnografske regije je kombinacija elementov vlaškega hribovskega tipa z vplivi nižinskih območij zahodneje ležečega predela imenovanega Slovacko ter ob reki Moravi razprostirajoče se pokrajine z imenom Hana. Ta značilna ljudska kultura loči Luhačovske Zalesíi od drugih etnografskih regij in jim daje edinstven značaj. V vasi še vedno najdemo številne zgodovinske predmete ljudske arhitekture – zaščitene izbe, sušilnice in hleve.
Stavba (nižje stopnje) osnovne šole in vrtca ter za njo kapela svetih Cirila in Metoda.
Območje Hřivinuvega Ujezda z okolico že dolgo v preteklost velja za enega izmed pomembnejših sadjarskih predelov v državi. Eno redkih možnosti konzerviranja hrane preko zime je predstavljalo tudi sušenje sadja. Vse do polovice prejšnjega stoletja so zato v vaseh postavljali sušilnice (kot manjše kmetijske objekte), ki so jih uporabljali za sušenje sliv, jabolk in hrušk. Mnogo nekdanjih sušilnic je danes zapuščenih in propadajo. Svojo prvotno podobo je ohranil le delček njih. Tiste, ki so prešle pod etnografski muzej, predstavljajo danes lep primer ljudske arhitekture. Ena takšnih ohranjenih sušilnic se nahaja tudi na skrajnem severnem delu Hřivinuvega Ujezda.
Kraj ima zelo dobre avtobusne povezave. Prav vse avtobusne linije svojo pot pričnejo ali zaključijo v severneje ležeči regijski prestolnici Zlinu.
Manjše otroško igrišče sredi vasi.Edina trgovina v kraju je odprta šest dni v tednu.
V tem delu vasi najdemo tudi stavbo vaškega urada v kateri je še manjša knjižnica. Za njo imajo v poslopju z garažami parkirana svoja vozila gasilci lokalnega prostovoljnega društva. Čeprav je Hřivinuv Ujezd po številu prebivalcev ena manjših občin, sodi med vasi z dobro komunalno infrastrukturo. V kraju je vrtec ter nižja stopnja osnovne šole. Vsak četrtek potekajo verski obredi v kapeli sv. Cirila in Metoda. Za preživljanje prostega časa so na voljo športni kompleks, igrišče in restavracija. Vsi trije objekti so v južnem delu vasi. Gostišče z imenom Hostinec Na Mlýně ob glavni cesti nudi tople jedi vse dni v tednu. Drugi gostinski objekt je ob nogometnem igrišču. Ta je odprt v času kosil od ponedeljka do petka. Javno infrastrukturo dopolnjuje trgovina z osnovnimi živili, ki je odprta od ponedeljka do sobote. V kraju ima svojo ordinacijo tudi splošni zdravnik, ki je prebivalcem dostopen ob torkih.Za svoj večdnevni cilj si Hřivinuv Ujezd lahko izberejo tudi turisti, ki imajo možnost prenočevanja v manjšem penzionu.
Hřivinuv Ujezd in južneje ležeči kraj Kaňovice povezuje tudi kolesarska steza in pešpot.Ob glavni cesti stoji ena od dveh restavracij v vasi.Črni potok deli Hřivinuv Ujezd na vzhodno in zahodno polovico.Na skrajnem zahodnem delu vasi stoji nekaj (manjših) proizvodnih obratov.
V vasi deluje še vrsta interesnih organizacij – enota za telesno vzgojo, prostovoljno gasilsko društvo, lovsko društvo, čebelarska zveza in kinološki klub. Kot v mnogihokoliških vaseh tega dela Češke, se tudi v Hřivinuvem Ujezdu ohranjajo številni tradicionalni običaji: pustovanje, velikonočno pritrkavanje (ko se mlajši fantje zberejo ter med pohodom po vasi z ropotuljami različnih vrst namesto zvonov oznanjajo čas molitev), trije kralji, Miklavževanje,…
Lep primer ohranjene ljudske arhitekture najdemo v severnem delu vasi.
Kraj leži na nadmorski višini 268 m n.m. Najnižjo točko doseže na gladini Črnega potoka preden ta zapusti katastrsko območje kraja oz. občine. Prvotno je kraj nosil ime le Ujezd, pozneje tudi Blatny ali Hřivny Ujezd. Na njegovem zahodnem delu danes najdemo nekaj poslovno industrijskih obratov med katerimi velja omeniti podjetje za izdelavo magnetnih separatorjev.
Bližnja okolica naravnost vabi k sprehodom.Informativna tabla ob avtobusnem postajališču.
Skozi zgodovino je Hřivinuv Ujezd veljal predvsem za kmetijsko naselje, kar dokazuje tudi stari občinski pečat, ki ima v svojem polju kavelj za plug. V času protektorata (1939-45) je kraj dobil tudi nemško ime Aujest bei Nussdorf. Poleg spomenikov ljudske arhitekture ima vas zaščiten lesen križ iz leta 1877 z izrezano dekoracijo, ki je trenutno shranjen v depoju Muzeja jugovzhodne Moravske v Zlinu. Spomenik lokalnega pomena je že omenjena kapela sv. Cirila in Metoda, zgrajena leta 1896.
Skrbno urejeno zelenje pred vhodi družinskih hiš.
Avtor osnutkov krajevnega grba se je opiral predvsem na vladarje po katerih nosi kraj ime – Hřivine iz Ujezda. Njihov grb je v heraldični literaturi opisan kot ščit z dvema do tremi morskimi ribami in s tremi nojevimi peresi v dragulju. Slednje je upodobljeno tudi v današnjem grbu. Srebrna heraldična lilija na rdeči podlagi zopet predstavlja še eno pomembno rodbino (Zastřizli), ki je prav tako vladala Hřivinuvemu Ujezdu. Z lilijo združeni dvoramenski križ ponazarja vaško kapelo. Medtem ko prevladujoča modra barva v kombinaciji s srebrnimi valovitimi prečkami simbolizira vodotoke na katastru občine.
Hřivinuv Ujezd obdaja neokrnjena narava z blagimi gričevji.
Kraj se lahko pohvali z uspešnim pridobivanjem subvencij. V zadnjih letih ji je tako uspelo v celoti obnoviti občinsko upravno stavbo, ceste in most, križe v občini gostinski objekt ter stavbo trgovine. V vasi ima eno najdaljših tradicij lovsko društvo, ki z nekaj krajšimi prekinitvami deluje več kot 110 let. Poleg lova člani društva skrbijo še za sajenje in obrezovanje dreves v Hřivinuvem Ujezdu in njegovi okolici. Za ohranjanje tradicije kraja skrbi osem žena – domačink. Pod imenom Ženski pevski zbor Hřiviňanky nastopajo v tradicionalnih nošah na različnih dogodkih, kamor prinašajo delček lokalnih običajev v obliki ljudskih pesmi.
V marsičem veljajo Zakolany za tipično vas Osrednječeške regije. Skoznje teče Zakolansky potok ob katerem je speljana lepo urejena kolesarska steza in pešpot. Vas šteje blizu 400 prebivalcev. Najdaljša tradicija delovanja v kraju pripada prostovoljnemu gasilskemu društvu in sokolskemu gibanju. Veliko za njima ne zaostaja niti nogometni klub. Vas se lahko pohvali še z dvema železniškima postajališčema na dveh različnih progah. Hkrati so Zakolany tudi rojstni kraj petega češkoslovaškega predsednika Antonina Zapotockega.
Zákolany ležijo na stičišču treh dolin, vrezanih v Praško planoto, ob sotočju treh potokov od katerih ima »primat« Zakolansky potok, ki se približno deset kilometrov za Zakolany izliva v Vltavo. Zaradi lege v sicer manj izraziti dolini se je do južneje ležečega gradišča, imenovanega Budeč, potrebno kar konkretno povzpeti po strmi cesti. Gre za spominsko najdišče povezano s knezom Vaclavom. Na sicer neizraziti vzpetini se nahaja enajst stoletij stara cerkev sv. Petra in Pavla, ki v svojem jedru velja za najstarejšo stoječo stavbo na Češkem. Leta 1967 sta bila gradišče in rotunda registrirana kot kulturna spomenika, 30. marca 1962 pa je bilo slovansko gradišče z vladnim odlokom razglašeno za nacionalni kulturni spomenik.
Zakolany ležijo v dolini po kateri teče Zakolansky potok in nad katero se pne vzpetina Budeč (na sredini slike).
Najdeni arheološki ostanki dokazujejo, da je bil Budeč naseljen že v prazgodovini (srednjebronasta doba gomil). V 20. stoletju je Budeč postal priljubljeno katoliško romarsko središče. Glavna romanja potekajo dvakrat letno – konec junija na praznik zavetnikov sv. Petra in Pavla ter konec septembra na praznik sv. Vaclava.
Rotunda svetega Petra in Pavla na Budeču velja za najstarejšo stoječo stavbo na Češkem.Eno od treh avtobusnih postajališč v Zakolanyh se nahaja na robu vasi.
Najdeni arheološki ostanki dokazujejo, da je bil Budeč
naseljen že v prazgodovini (srednjebronasta doba gomil). V 20. stoletju je Budeč postal priljubljeno katoliško romarsko središče. Glavna romanja potekajo dvakrat letno – konec junija na praznik zavetnikov sv. Petra in Pavla ter konec septembra na praznik sv. Vaclava.
Po gradišču so se Zakolany in okoliške vasi včasih imenovale Podbudečsko. Kraj je samostojna občina. Skupaj s še dvema vasema šteje dobrih 600 prebivalcev. Kraj leži v okrožju Kladno, od katerega je oddaljen 13 kilometrov, medtem ko je do obrobja češke metropole za približno 20 kilometrov vožnje. Prva pisna omemba Zakolanov sega v leto 1282.
Na progi v enournih intervalih vozijo motorni vlaki imenovani Regionova.Zaradi dveh prog je v Zakolanyh kar nekaj podhodov in podvozov pod železnico, pa tudi železniških prehodov.
Obnovljena stavba železniškega postajališča ob regionalni progi Kralupy nad Vltavo – Kladno (-Praga).
Ker je celotno območje Osrednječeške regije del Praškega integriranega javnega prevoza, se je iz češke metropole v Zakolane možno odpraviti z eno vozovnico ne glede na število prevoznih sredstev.
Tudi zaradi kar dveh železniških prog, ki vodita skozi kraj in se izvennivojsko križata na zahodnem delu Zakolanov, imajo krajani zelo dobre povezave tako do okoliških večjih krajev kot do Prage.
Skozi Zakolane vodi v lanskem letu dokončana kolesarska steza.Steza vodi ob nogometnem igrišču……ter pod železnico.
V Prago se je tako možno odpraviti z enim od 16-ih parov avtobusov (ob koncu tedna pet parov), bližnje mesto Kralupy nad Vltavo (Kralupy nad Vltavou) je po cesti povezano s petimi pari, medtem ko zahodno ležeče mesto Slany s 14-imi pari avtobusov v delovnih dneh. V kraju so sicer tri avtobusna postajališča. Glavno se nahaja v središču Zakolanov. Ostala dva sta še na severovzhodnem ter južnem koncu vasi.
Pomembno vlogo za prebivalcev ima nedvomno železniška proga označena s številko 093. Gre za enotirno neelektrificirano progo, ki povezuje Kralupy nad Vltavo (kjer se navezuje na enega glavnih evropskih koridorjev med Prago in Berlinom) ter centrom okrožja Kladnom (od koder se nadaljuje eden izmed številnih železničnih krakov proti Pragi). Progo med Kralupy in Prago (skozi Kladno) dnevno prevozi 16 parov (ob koncih tedna in praznikih 10 parov) vlakov.
Ob nogometnem se nahaja manjše otroško igrišče z nekaj igrali.
Spomenik, ki pripominja železniško nesrečo leta 1964.
Kolesarska steza se zaključi v središču vasi, kjer je mdr. stoji zanimiv paviljon s smerokaz.Ljubitelji šaha imajo možnost odigrati dvoboje pod milim nebom.Osrednji del vasi kazi edino kip s podobo komunističnega voditelja Zapotockega, rojenega v Zakolanyh.Eden izmed lastnikov zemljišča na takšen način izraža nezadovoljstvo z vodenje občine s strani županje.
Nastanek proge je bil predvsem posledica potrebe po prevozu premoga in železa iz hitro razvijajočih se rudnikov ter talilnic v Kladnem. Spodnji del proge je bil od začetka celo velikodušno zgrajen za dvotirno obratovanje. Vendar drugi tir ni bil nikoli položen. Redni tovorni promet je po progi stekel leta 1856. Kmalu zatem mu je sledil tudi potniški promet vse do Kralup. Potniški promet na progi opravljajo državne železnice z dvodelnimi motornimi enotami, imenovanimi Regionova. Hkrati proga služi tudi tovornemu prometu, saj po njej dnevno prevažajo rjavi premog s severa Češke za kladensko elektrarno.
Ravno na omenjeni progi se je januarja davnega leta 1964 zgodila ena najbolj
tragičnih železniških nesreč na ozemlju Češke, ki je globoko zaznamovala Zakolane in njihove prebivalce. Polno naloženi tovorni vlak z nedelujočimi zavorami je iz Kladna drvel skozi postaje vse do Zakolanov, kjer je svojo nenadzorovano vožnjo končal s trčenjem v potniški vlak s skupno 32-imi potniki. 14 od njih jih je izgubilo življenje. Identiteta mnogih je bila po nesreči skoraj nemogoča. Trk je terjal tudi 36 uničenih vagonov. Pet preminulih potnikov je bilo iz Zakolanov. Nesrečo danes pripominja spomenik nedaleč od železniškega postajališča. Njegov avtor je vnuk ene od tragično preminulih v nesreči.
Postajališče v Zakolanyh se nahaja na SV delu kraja. Postajna zgradba je bila nedavno obnovljena. A dejansko danes ne služi več svojemu namenu, saj v njej ni niti železniškega osebja niti poslopje ni odprto za potnike.
Manjši pomen ima druga proga skozi Zakolane, označena s št. 121. Proga vodi med krajema Hostivice in Podlešin. Gre prav tako za enotirno neelektrificirano progo, ki je pričela obratovati leta 1873. Zgradilo jo je podjetje Praško-Duchcovska železnica. Na njej je opravljalo promet od leta 1873 do 1884. Zatem so jo prevzele državne železnice. Ob koncu leta 2004 je bil na progi ustavljen potniški promet. Tri leta kasneje so se nanjo vrnili sezonski vlaki. Tako lahko med marcem in oktobrom ob koncih tedna in praznikih po njej vidimo voziti dva para vlakov med Prago in Slanym. Gre za t.i. cyklohraček, vlak primarno namenjen izletnikom (družinam z otroki in kolesarjem).
Svoj pečat Zakolanom sta pustila tudi vidni osebnosti iz sveta politike. Ladislav Zapotocky velja za enega izmed ustanoviteljev češke pokrajinske organizacije avstrijske socialne demokracije. Aprila 1878 je bila na kongresu v Pragi ustanovljena Češkoslovaška socialdemokratska stranka v Avstriji. Ena oizmed dveh glavnih osebnosti je bil Zápotocky. Tako je bila v okviru vseavstrijske socialdemokratske stranke ustanovljena posebna organizacija čeških socialnih demokratov. Kmalu zatem je bila sprožena policijska preiskava zaradi kaznivega dejanja tajnega združevanja. Ladislav Zapotocky je bil obsojen na dva meseca zapora. Leta 1882 je bil zaradi političnih dejavnosti ponovno obsojen in zaprt, tokrat za leto in pol. Po prestani kazni januarja 1884 je bil
Spomenik padlim v prvi svetovni vojni.
izgnan v domačo vas Zakolany, kjer se je za 16 let vrnil k svojemu prvotnemu poklicu krojača. Umrl je leta 1916. Z ženo Barboro sta imela pet otrok. Drugi od njih je bil Antonin, med letoma 1953 in 1957 predsednik Češkoslovaške.
Vaščani imajo možnost nakupa osnovnih živil v manjši trgovini sredi vasi.
Antonin Zapotocky se je rodil leta 1884 v Zakolanyh. Obdobje prve svetovne vojne je prebil kot avstroogrski vojak v Srbiji, na italijanski ter vzhodni fronti in v Romuniji. Po ustanovitvi Češkoslovaške (1918) je postal eden od ustanoviteljev levičarske frakcije v češkoslovaški socialni demokraciji in organizator delavskih svetov. Leta 1920 je sodeloval na 2. kongresu Komunistične internacionale, decembra istega leta pa je bil med glavnimi organizatorji splošne stavke v regiji Kladno, ki je vključevala odstop vlade in ustanovitev delavskih svetov. Zaradi te dejavnosti je bil obsojen na 18 mesecev zapora, a je bil po amnestiji predsednika Masaryka po polovici prestane kazni izpuščen na svobodo.
Od leta 1922 je bil generalni sekretar Komunistične partije Češkoslovaške. V vodstvu je ostal tudi po 5. partijskem kongresu februarja 1929, ko je njegovo izvolitev izsilil delegat
Kominterne. Med letoma 1925 in 1938 je bil poslanec Državnega zbora za Komunistično partijo Češkoslovaške. Po Münchenskem sporazumu je bila Komunistična partija Češkoslovaške jeseni 1938 razpuščena. Aprila 1939 je z ženo poskušal emigrirati v Sovjetsko zvezo, a so ju aretirali med poskusom prečkanja meje s Poljsko. Do februarja 1940 je bil zaprt v Pragi, nato v zaporu v Dresdnu in nazadnje v koncentracijskem taborišču
Glavno avtobusno postajališče v središču Zakolanov.Na levi strani stavba vaškega urada s pošto in kavarno ter zaprta vaška krčma na nasprotni strani ceste.
Sachsenhausen do leta 1945. Po vrnitvi iz koncentracijskega taborišča je leta 1945 postal predsednik Centralnega sveta sindikatov, član predsedstva Centralnega komiteja Komunistične partije Češkoslovaške republike in poslanec Državnega zbora. Poleti 1946 je predsedoval državnemu zboru. 15. junija 1948 je bil imenovan za predsednika vlade Češkoslovaške.
21. marca 1953 ga je Državni zbor izvolil za predsednika republike. Zapotocky je tako po smrti Klementa Gottwalda postal peti predsednik Češkoslovaške (in drugi komunistični oblastnik na najvišji poziciji). 1. junija istega leta je Češkoslovaška izvedla valutno reformo brez soglasja Mednarodnega denarnega sklada ali predhodnega obvestila lastni javnosti. Čeprav je odpravila inflacijo in varčevalne sklade, je večino prihrankov prebivalstva republike razvrednotila v razmerju 5:1 v kolikor je bil denar deponiran v Narodni banki (za vse, ki so imeli denarne prihranke doma, je bil menjalni tečaj 50:1). Ta razvoj dogodkov je izzval odpor prebivalstva
Ob stoletnici nastanka Češkoslovaške (2018) je bila na pročelju stavbe vaškega urada odkrita spominska plošča češkoslovaškim legionarjem.
Češkoslovaške, tudi zato, ker je predsednik Zápotocky dva dni prej zanikal, da bi načrtoval reformo. Odpor se je stopnjeval v vstajo v Plznu, ki jo je češkoslovaška vojska skupaj z Ljudsko milico in mejno stražo zatrla. Sledila so množična politična sojenja. Zápotocky je dogajanje komentiral z besedami, da “ne morete ustvariti kulta delavca, ki mu je vse dovoljeno.”
Življenjska pot Zapotockega se je zaključila 13. novembra 1957, ko je podlegel infarktu. Njegovo truplo so v generalski uniformi položili v krsto in nato kremirali. Žaro so po pogrebu postavili v marmorni sarkofag Nacionalnega spomenika na vzpetini Vitkov v Pragi. Po padcu komunističnega režima so jo nato prenesli v družinski grob na enem izmed praških pokopališč.
Poleg političnega delovanja se je Zapotocky ukvarjal tudi z literaturo in novinarstvom. Svoja dela je posvečal predvsem razvoju revolucionarnega delavskega gibanja. V času vladavine (in tudi letih po smrti) je bila njegova vloga državnega vodje med ljudstvom pogosto idealizirana – propaganda ga je opisovala kot očeta delavcev, človeka ljudstva, večina prebivalstva pa ga je imela za bistveno bolj sprejemljivega in liberalnega kot večino predstavnikov komunistične partije. Vendar dogodki po denarni reformi leta 1953 kažejo, da je bil sposoben biti trd in nepopustljiv do delavcev in drugih, ki so izražali nestrinjanje s komunistično vlado. Bil je podpornik aretacij, internacij, sodeloval je pri pripravi političnih procesov in uvajanju vseh oblik terorja. Delovanje državnega policijskega aparata v rokah partije v času njegove vladavine kaže na mučenje, usmrtitve in psihološki teror.
Stavba (nižje stopnje) osnovne šole in vrtca.
Kljub temu, da so bili spomeniki, ki so širom Češke častili voditelje totalitarnih režimov, po nastopu svobode (leta 1989) odstranjeni, pa to ne velja za spomenik Antoninu Zapotockemu. Njegova podoba v nadnaravni velikosti iz leta 1984 (postavljena ob 100-letnici rojstva) še vedno ostaja na prvotnem mestu v rojstnih Zakolanyh. Posledično spomenik vzbuja čustva med prebivalci vasi. Novembra 2012 je skupina mladih umetnikov pobarvala plašč na kipu z rdečo, čevlje pa z belo barvo.
V senci kipa totalitarnega voditelja na (za tovrstne režime) značilnem visokem betonskem podstavku in s tipičnim mrkim pogledom je le nekaj metrov stran postavljen spomenik žrtvam prve svetovne vojne. Na travnati površini se nahaja še zanimiv paviljon s smerokazi, klopmi ter informativnimi tablami z
zgodovinskimi in naravnimi znamenitostmi Zakolanov z okolico. Zeleno površino obdajajo železniška proga, kolesarska steza ter na trenutke dokaj prometna cesta, ki vodi skozi Zakolane in povezuje Kladno ter Kralupe na Vltavou.
Na nasprotni strani ceste (kamor je usmerjen pogled kipa Zapotockega) stoji edina trgovina v kraju, odprta od ponedeljka do sobote. Na neizrazitem trgu sredi vasi stoji še stavba vaškega urada v kateri sta tudi prostori pošte in kavarne (obe odprti od ponedeljka do petka). Ob vhodu v objekt je bila ob stoletnici odkrita spominska plošča z imeni legionarjev. Le nekaj korakov dalje reklama na stavbi daje vedeti, da imajo Zakolany tudi svoje vaško gostišče. Vsaj bilo je tako.
Novejša stavba gasilskega doma.
Drugo (manjše) železniško postajališče imajo Zakolany ob manj frekventni lokalni progi Hostivice – Podlešin.Proga oživi ob koncih tedna in praznikih, ko po njej vozi izletniški vlak.
Napis na vratih namreč daje vedeti, da objekt trenutno išče novega najemnika. Ker v vasi tudi ni nobene restavracije, ostane edina možnost okrepčati se ob koncih tedna kar ob eni izmed družinskih hiš ob robu vasi. Nekaj klopi z mizami ter napis na tabli ob kolesarski stezi obiskovalce opozarja na možnost postanka ter potešitve svoje žeje s pivom ali katero izmed limonad, ki se
Na skrajnem severovzhodnem delu Zakolanov se ob kolesarski stezi obiskovalci lahko okrepčajo s pijačo iz hladilne skrinjice.
nahajajo v hladilni skrinjici. Plačilo se izvede na zaupanje z gotovino ali preko QR kode.
Zakolany ležijo na povprečni nadmorski višini 235 m n.m. V eni izmed stranskih ulic stoji stavba s prostori nižje stopnje osnovne šole in vrtca. Za razliko od svojega najbolj znanega
Izvennivojsko križanje dveh regionalnih prog v zahodnem delu Zakolanov.
vaščana, je precej bolj pozitivno vlogo skozi zgodovino odigralo lokalno prostovoljno gasilsko društvo. Korenine gasilstva v kraju segajo v davno leto 1885. Danes društvo šteje 15 prostovoljnih članov in zagotavlja intervencijo še petim okoliškim krajem. Pred petimi leti so gasilci dobili povsem nove prostore. Velja omeniti, da so v društvu (in tudi v kraju samem) veseli predvsem interesa mladih po tovrstni dejavnosti.
Tri leta po ustanovitvi prostovoljnega gasilskega društva je v Zakolanyh pognalo svoje korenine tudi sokolsko gibanje. Poleg telovadne je Sokol skrbel tudi za izobraževalno in kulturno dejavnost, ki je vključevala delovanje lastne knjižnice, naročanje različnih revij za domoznanstvo, organiziranje predavanj in zabav. Aktiven je bil tudi gledališki in glasbeni oddelek.
Predvsem zaradi dela z mladimi velja izpostaviti tudi lokalni nogometni klub, ki je pred dvema letoma praznoval prav tako častitljivih 110 let od ustanovitve.
Zákolany ležijo na stičišču treh dolin, vrezanih v Praško planoto, ob sotočju treh potokov od katerih ima »primat« Zakolansky potok, ki se približno deset kilometrov za Zakolany izliva v Vltavo. Zaradi lege v sicer manj izraziti dolini se je do južneje ležečega gradišča, imenovanega Budeč, potrebno kar konkretno povzpeti po strmi cesti. Gre za spominsko najdišče povezano s knezom Vaclavom. Na sicer neizraziti vzpetini se nahaja enajst stoletij stara cerkev sv. Petra in Pavla, ki v svojem jedru velja za najstarejšo stoječo stavbo na Češkem. Leta 1967 sta bila gradišče in rotunda registrirana kot kulturna spomenika, 30. marca 1962 pa je bilo slovansko gradišče z vladnim odlokom razglašeno za nacionalni kulturni spomenik.
Zakolany ležijo v dolini po kateri teče Zakolansky potok in nad katero se pne vzpetina Budeč (na sredini slike).
Najdeni arheološki ostanki dokazujejo, da je bil Budeč naseljen že v prazgodovini (srednjebronasta doba gomil). V 20. stoletju je Budeč postal priljubljeno katoliško romarsko središče. Glavna romanja potekajo dvakrat letno – konec junija na praznik zavetnikov sv. Petra in Pavla ter konec septembra na praznik sv. Vaclava.
Rotunda svetega Petra in Pavla na Budeču velja za najstarejšo stoječo stavbo na Češkem.Eno od treh avtobusnih postajališč v Zakolanyh se nahaja na robu vasi.
Po gradišču so se Zakolany in okoliške vasi včasih imenovale Podbudečsko. Kraj je samostojna občina. Skupaj s še dvema vasema šteje dobrih 600 prebivalcev. Kraj leži v okrožju Kladno, od katerega je oddaljen 13 kilometrov, medtem ko je do obrobja češke metropole za približno 20 kilometrov vožnje. Prva pisna omemba Zakolanov sega v leto 1282.
Obnovljena stavba železniškega postajališča ob regionalni progi Kralupy nad Vltavo – Kladno (-Praga).Na progi v enournih intervalih vozijo motorni vlaki imenovani Regionova.Zaradi dveh prog je v Zakolanyh kar nekaj podhodov in podvozov pod železnico, pa tudi železniških prehodov.
Ker je celotno območje Osrednječeške regije del Praškega integriranega javnega prevoza, se je iz češke metropole v Zakolane možno odpraviti z eno vozovnico ne glede na število prevoznih sredstev.
Tudi zaradi kar dveh železniških prog, ki vodita skozi kraj in se izvennivojsko križata na zahodnem delu Zakolanov, imajo krajani zelo dobre povezave tako do okoliških večjih krajev kot do Prage.
Skozi Zakolane vodi v lanskem letu dokončana kolesarska steza.Steza vodi ob nogometnem igrišču……ter pod železnico.
V Prago se je tako možno odpraviti z enim od 16-ih parov avtobusov (ob koncu tedna pet parov), bližnje mesto Kralupy nad Vltavo (Kralupy nad Vltavou) je po cesti povezano s petimi pari, medtem ko zahodno ležeče mesto Slany s 14-imi pari avtobusov v delovnih dneh. V kraju so sicer tri avtobusna postajališča. Glavno se nahaja v središču Zakolanov. Ostala dva sta še na severovzhodnem ter južnem koncu vasi.
Pomembno vlogo za prebivalcev ima nedvomno železniška proga označena s številko 093. Gre za enotirno neelektrificirano progo, ki povezuje Kralupy nad Vltavo (kjer se navezuje na enega glavnih evropskih koridorjev med Prago in Berlinom) ter centrom okrožja Kladnom (od koder se nadaljuje eden izmed številnih železničnih krakov proti Pragi). Progo med Kralupy in Prago (skozi Kladno) dnevno prevozi 16 parov (ob koncih tedna in praznikih 10 parov) vlakov.
Kolesarska steza se zaključi v središču vasi, kjer je mdr. stoji zanimiv paviljon s smerokaz.Ob nogometnem se nahaja manjše otroško igrišče z nekaj igrali.Ljubitelji šaha lahko natrenirajo svoje možgane pod milim nebom.
Nastanek proge je bil predvsem posledica potrebe po prevozu premoga in železa iz hitro razvijajočih se rudnikov ter talilnic v Kladnem. Spodnji del proge je bil od začetka celo velikodušno zgrajen za dvotirno obratovanje. Vendar drugi tir ni bil nikoli položen. Redni tovorni promet je po progi stekel leta 1856. Kmalu zatem mu je sledil tudi potniški promet vse do Kralup. Potniški promet na progi opravljajo državne železnice z dvodelnimi motornimi enotami, imenovanimi Regionova. Hkrati proga služi tudi tovornemu prometu, saj po njej dnevno prevažajo rjavi premog s severa Češke za potrebe kladenske elektrarne.
Osrednji del vasi kazi edino kip s podobo komunističnega voditelja Zapotockega.Eden izmed lastnikov zemljišča na takšen način izraža nezadovoljstvo z vodenje občine s strani županje.
Ravno na omenjeni progi se je januarja davnega leta 1964 zgodila ena najbolj tragičnih železniških nesreč na ozemlju Češke, ki je globoko zaznamovala Zakolane in njihove prebivalce. Polno naloženi tovorni vlak z nedelujočimi zavorami je iz Kladna drvel skozi postaje vse do Zakolanov, kjer je svojo nenadzorovano vožnjo končal s trčenjem v potniški vlak s skupno 32-imi potniki. 14 od njih jih je izgubilo življenje. Identiteta mnogih je bila po nesreči skoraj nemogoča. Trk je terjal tudi 36 uničenih vagonov. Pet preminulih potnikov je bilo iz Zakolanov. Nesrečo danes pripominja spomenik nedaleč od železniškega postajališča. Njegov avtor je vnuk ene od tragično preminulih v nesreči.
Postajališče v Zakolanyh se nahaja na SV delu kraja. Postajna zgradba je bila nedavno obnovljena. A dejansko danes ne služi več svojemu namenu, saj v njej ni niti železniškega osebja niti poslopje ni odprto za potnike.
Spomenik padlim v prvi svetovni vojni.Spomenik, ki pripominja železniško nesrečo leta 1964.
Manjši (turistični) pomen ima druga proga skozi Zakolane, označena s št. 121. Proga vodi med krajema Hostivice in Podlešin. Gre prav tako za enotirno neelektrificirano progo, ki je pričela obratovati leta 1873. Zgradilo jo je podjetje Praško-Duchcovska železnica. Na njej je opravljalo promet od leta 1873 do 1884. Zatem so jo prevzele državne železnice. Ob koncu leta 2004 je bil na progi ustavljen potniški promet. Tri leta kasneje so se nanjo vrnili sezonski vlaki. Tako lahko ob koncih tedna in praznikih med po njej vidimo voziti dva para vlakov med Prago in Slanym. Gre za t.i. cyklohraček, vlak primarno namenjen izletnikom (družinam z otroki in kolesarjem).
Svoj pečat Zakolanom sta pustila tudi vidni osebnosti iz sveta politike. Ladislav Zapotocky velja za enega izmed ustanoviteljev češke pokrajinske organizacije avstrijske socialne demokracije. Aprila 1878 je bila na kongresu v Pragi ustanovljena Češkoslovaška socialdemokratska stranka v Avstriji. Ena oizmed dveh glavnih osebnosti je bil Zápotocky. Tako je bila v okviru vseavstrijske socialdemokratske stranke ustanovljena posebna organizacija čeških socialnih demokratov. Kmalu zatem je bila sprožena policijska preiskava zaradi kaznivega dejanja tajnega združevanja. Ladislav Zapotocky je bil obsojen na dva meseca zapora. Leta 1882 je bil zaradi političnih dejavnosti ponovno obsojen in zaprt, tokrat za leto in pol. Po prestani kazni januarja 1884 je bil izgnan v domačo vas Zakolany, kjer se je za 16 let vrnil k svojemu prvotnemu poklicu krojača. Umrl je leta 1916. Z ženo Barboro sta imela pet otrok. Drugi od njih je bil Antonin, med letoma 1953 in 1957 predsednik Češkoslovaške.
Vaščani imajo možnost nakupa osnovnih živil v manjši trgovini sredi vasi.Glavno avtobusno postajališče v središču Zakolanov.
Antonin Zapotocky se je rodil leta 1884 v Zakolanyh. Obdobje prve svetovne vojne je prebil kot avstroogrski vojak v Srbiji, na italijanski ter vzhodni fronti in v Romuniji. Po ustanovitvi Češkoslovaške (1918) je postal eden od ustanoviteljev levičarske frakcije v češkoslovaški socialni demokraciji in organizator delavskih svetov. Leta 1920 je sodeloval na 2. kongresu Komunistične internacionale, decembra istega leta pa je bil med glavnimi organizatorji splošne stavke v regiji Kladno, ki je vključevala odstop vlade in ustanovitev delavskih svetov. Zaradi te dejavnosti je bil obsojen na 18 mesecev zapora, a je bil po amnestiji predsednika Masaryka po polovici prestane kazni izpuščen na svobodo.
Od leta 1922 je bil generalni sekretar Komunistične partije Češkoslovaške. V vodstvu je ostal tudi po 5. partijskem kongresu februarja 1929, ko je njegovo izvolitev izsilil delegat Kominterne. Med letoma 1925 in 1938 je bil poslanec Državnega zbora za Komunistično partijo Češkoslovaške. Po Münchenskem sporazumu je bila Komunistična partija Češkoslovaške jeseni 1938 razpuščena. Aprila 1939 je z ženo poskušal emigrirati v Sovjetsko zvezo, a so ju aretirali med poskusom prečkanja meje s Poljsko. Do februarja 1940 je bil zaprt v Pragi, nato v zaporu v Dresdnu in nazadnje v koncentracijskem taborišču Sachsenhausen do leta 1945. Po vrnitvi iz koncentracijskega taborišča je leta 1945 postal predsednik Centralnega sveta sindikatov, član predsedstva Centralnega komiteja Komunistične partije Češkoslovaške republike in poslanec Državnega zbora. Poleti 1946 je predsedoval državnemu zboru. 15. junija 1948 je bil imenovan za predsednika vlade Češkoslovaške.
Na levi strani stavba vaškega urada s pošto in kavarno ter zaprta vaška krčma na nasprotni strani ceste.Ob stoletnici nastanka Češkoslovaške (2018) je bila na pročelju stavbe vaškega urada odkrita spominska plošča češkoslovaškim legionarjem.
marca 1953 ga je Državni zbor izvolil za predsednika republike. Zapotocky je tako po smrti Klementa Gottwalda postal peti predsednik Češkoslovaške (in drugi komunistični oblastnik na najvišji poziciji). 1. junija istega leta je Češkoslovaška izvedla valutno reformo brez soglasja Mednarodnega denarnega sklada ali predhodnega obvestila lastni javnosti. Čeprav je odpravila inflacijo in varčevalne sklade, je večino prihrankov prebivalstva republike razvrednotila v razmerju 5:1 v kolikor je bil denar deponiran v Narodni banki (za vse, ki so imeli denarne prihranke doma, je bil menjalni tečaj 50:1). Ta razvoj dogodkov je izzval odpor prebivalstva Češkoslovaške, tudi zato, ker je predsednik Zápotocky dva dni prej zanikal, da bi načrtoval reformo. Odpor se je stopnjeval v vstajo v Plznu, ki jo je češkoslovaška vojska skupaj z Ljudsko milico in mejno stražo zatrla. Sledila so množična politična sojenja. Zápotocky je dogajanje komentiral z besedami, da “ne morete ustvariti kulta delavca, ki mu je vse dovoljeno.”
Življenjska pot Zapotockega se je zaključila 13. novembra 1957, ko je podlegel infarktu. Njegovo truplo so v generalski uniformi položili v krsto in nato kremirali. Žaro so po pogrebu postavili v marmorni sarkofag Nacionalnega spomenika na vzpetini Vitkov v Pragi. Po padcu komunističnega režima so jo nato prenesli v družinski grob na enem izmed praških pokopališč.
Poleg političnega delovanja se je Zapotocky ukvarjal tudi z literaturo in novinarstvom. Svoja dela je posvečal predvsem razvoju revolucionarnega delavskega gibanja. V času vladavine (in tudi letih po smrti) je bila njegova vloga državnega vodje med ljudstvom pogosto idealizirana – propaganda ga je opisovala kot očeta delavcev, človeka ljudstva, večina prebivalstva pa ga je imela za bistveno bolj sprejemljivega in liberalnega kot večino predstavnikov komunistične partije. Vendar dogodki po denarni reformi leta 1953 kažejo, da je bil sposoben biti trd in nepopustljiv do delavcev in drugih, ki so izražali nestrinjanje s komunistično vlado. Bil je podpornik aretacij, internacij, sodeloval je pri pripravi političnih procesov in uvajanju vseh oblik terorja. Delovanje državnega policijskega aparata v rokah partije v času njegove vladavine kaže na mučenje, usmrtitve in psihološki teror.
Stavba (nižje stopnje) osnovne šole in vrtca.
Kljub temu, da so bili spomeniki, ki so širom Češke častili voditelje totalitarnih režimov, po nastopu svobode (leta 1989) odstranjeni, pa to ne velja za spomenik Antoninu Zapotockemu. Njegova podoba v nadnaravni velikosti iz leta 1984 (postavljena ob 100-letnici rojstva) še vedno ostaja na prvotnem mestu v rojstnih Zakolanyh. Posledično spomenik vzbuja čustva med prebivalci vasi. Novembra 2012 je skupina mladih umetnikov pobarvala plašč na kipu z rdečo, čevlje pa z belo barvo.
Novejša stavba gasilskega doma.Drugo (manjše) železniško postajališče imajo Zakolany ob manj frekventni lokalni progi Hostivice – Podlešin.
V senci kipa totalitarnega voditelja na (za tovrstne režime) značilnem visokem betonskem podstavku in s tipičnim mrkim pogledom je le nekaj metrov stran postavljen spomenik žrtvam prve svetovne vojne. Na travnati površini se nahaja še zanimiv paviljon s smerokazi, klopmi ter informativnimi tablami z zgodovinskimi in naravnimi znamenitostmi Zakolanov z okolico. Zeleno površino obdajajo železniška proga, kolesarska steza ter na trenutke dokaj prometna cesta, ki vodi skozi Zakolane in povezuje Kladno ter Kralupe na Vltavo.
Manj frekventna proga oživi ob koncih tedna in praznikih, ko po njej vozi izletniški vlak.
Na nasprotni strani ceste (kamor je usmerjen pogled kipa Zapotockega) stoji edina trgovina v kraju, odprta od ponedeljka do sobote. Na neizrazitem trgu sredi vasi stoji še stavba vaškega urada v kateri sta tudi prostori pošte in kavarne (obe odprti od ponedeljka do petka). Ob vhodu v objekt je bila ob stoletnici odkrita spominska plošča z imeni legionarjev. Le nekaj korakov dalje reklama na stavbi daje vedeti, da imajo Zakolany tudi svoje vaško gostišče. Vsaj bilo je tako.
Izvennivojsko križanje dveh regionalnih prog v zahodnem delu Zakolanov.
Napis na vratih namreč daje vedeti, da objekt trenutno išče novega najemnika. Ker v vasi tudi ni nobene restavracije, ostane edina možnost okrepčati se ob koncih tedna kar ob eni izmed družinskih hiš ob robu vasi. Nekaj klopi z mizami ter napis na tabli ob kolesarski stezi obiskovalce opozarja na možnost postanka ter potešitve svoje žeje s pivom ali katero izmed limonad, ki se nahajajo v hladilni skrinjici. Plačilo se izvede na zaupanje z gotovino ali preko QR kode.
Na skrajnem severovzhodnem delu Zakolanov se ob kolesarski stezi obiskovalci lahko okrepčajo s pijačo iz hladilne skrinjice.
Zakolany ležijo na povprečni nadmorski višini 235 m n.m. V eni izmed stranskih ulic stoji stavba s prostori nižje stopnje osnovne šole in vrtca. Za razliko od svojega najbolj znanega vaščana, je precej bolj pozitivno vlogo skozi zgodovino odigralo lokalno prostovoljno gasilsko društvo. Korenine gasilstva v kraju segajo v davno leto 1885. Danes društvo šteje 15 prostovoljnih članov in zagotavlja intervencijo še petim okoliškim krajem. Pred petimi leti so gasilci dobili povsem nove prostore. Velja omeniti, da so v društvu (in tudi v kraju samem) veseli predvsem interesa mladih po tovrstni dejavnosti.
Tri leta po ustanovitvi prostovoljnega gasilskega društva je v Zakolanyh pognalo svoje korenine tudi sokolsko gibanje. Poleg telovadne je Sokol skrbel tudi za izobraževalno in kulturno dejavnost, ki je vključevala delovanje lastne knjižnice, naročanje različnih revij za domoznanstvo, organiziranje predavanj in zabav. Aktiven je bil tudi gledališki in glasbeni oddelek.
Predvsem zaradi dela z mladimi velja izpostaviti tudi lokalni nogometni klub, ki je pred dvema letoma praznoval prav tako častitljivih 110 let od ustanovitve.
Eden od naravnih simbolov ne le Usteške regije temveč cele Češke je nedvomno reka Laba. Njen pomen je še toliko večji saj omogoča neposredno (plovno) povezavo tako s Severnim kot Baltskim morjem. Třeboutice so eno izmed številnih (manjših) krajev, ki so zrasli ob bregu Labe. Čeravno vas nima večjega turističnega pomena, jo po zaslugi zelo priljubljene kolesarske steze letno obišče na tisoče turistov (kolesarjev). Hkrati se vaščani lahko pohvalijo tudi z enim izmed najmlajših nogometnih klubov. Ker Třeboutice ne premorejo nogometnega igrišča, je klub vsako sezono primoran poiskati svoje domače zatočišče na katerem izmed igrišč v okoliških vaseh.
Třeboutice so razpotegnjena vas ob sicer zelo prometni cesti.
Konec 18. stoletja je bilo v vasi 54 hiš. Leta 1830 je njihovo število naraslo na 62. V kraju je takrat živelo 333 prebivalcev. Třeboutice so se lahko v tistem obdobju pohvalile z dvorcem, ovčarno, pivovarno z zmogljivostjo 28 sodov, 2 gostilni, kovačnico, mlin in opekarno. Leta 1900 je imela vas 59 hiš z 284 prebivalci, kmečko dvorišče, pivovarno in opekarno. Velika večina vaščanov je bila
Třeboutice spadajo med najstarejše vasi v okrožju Litomeřice. Prva pisna omemba kraja sega v polovico 11. stoletja. Po ustanovni listini kolegijske cerkve sv. Štefana sta vanjo spadala dva podložnika iz te vasi. Leta 1437 je cesar Sigismund vas s sosednjimi Křešicami zastavil mestu Litoměřice za 100 kopejk. Leta 1619 je mesto kupilo celotno vas, a jo je kmalu izgubilo. Posestvo je bilo vrnjeno škofiji. Del le-tega je pripadel Zahořanskemu gospostvu. Po starem mestnem urbarju je bilo leta 1855 v Třebouticah sedem kmetov in šest gospodinj. Vas je plačevala županu 8 kopekov, 26 grošev ter 2 denarija. V vasi je bila gostilna, ki je letno pridelala 20 sodov in 4 vedra piva ter mlin, ki je letno pridelal 40 meric rži in 12 kopekov za pitanje prašičev.
Spomenik žrtvam obeh svetovnih vojn.Vaščanom lajša prehod čez cesto semafor.
nemške narodnosti (Čehov je bilo 22). Prebivalstvo se je večinoma preživljalo s kmetijstvom, sadjarstvom in vinarstvom.
Edino avtobusno postajališče v vasi se nahaja ob glavni cesti.
Spomin na nekdanje čase se utrne ob pogledu na manjši dvorec na zahodnem koncu vasi. Nahaja se ob glavni cesti skozi vas. Danes že bolj propadajoči objekt je bil zgrajen v baročnem slogu kot poletna rezidenca litoměřiških škofov v drugi polovici 18. stoletja. Glavno stanovanjsko poslopje je bilo porušeno leta 1985, od kompleksa pa
Edina vaška pivnica ima svoja vrata odprta ob popoldnevih in večerih.
sta se ohranila le gospodarsko poslopje in del obzidja, ki sta zaščitena kot kulturni spomenik.
Če je še v prvih desetletjih 20. stoletja v Třebouticah živelo blizu 400 prebivalcev, je – podobno, kot večino čeških krajev s takrat večinskim nemškim prebivalstvom – vas doletela usoda povojnega dogajanja. Izgon Nemcev je pomenil znaten upad prebivalstva. Število vaščanov se je zmanjševalo tudi v naslednjih desetletjih. Ob zadnjem štetju prebivalstva pred štirimi leti je imelo svoje bivališče v Třebouticah prijavljeno 127 oseb. Vas spada v občino Křešice (kraj leži jugovzhodno od Třeboutic).
Približno 25 km od Třeboutic je oddaljena regijska prestolnica Usti nad Labem. Precej bližje leži center okrožja Litomeřice. Če bi hodili po kolesarski stezi v smeri toka Labe, bi za pot do njih potrebovali približno 30 minut (in še znatno manj na kolesu). Skozi vas je speljana pomembna regionalna cesta. Posledično gostejši promet vsaj delno kazi idiličnejšo podobo kraja. Cesta vodi s severa, iz kraja Děčin, ter vodi tako skozi regionalno kot okrožno središče. Zanimivo,
Otroško igrišče na vzhodnem koncu vasi.Na eni izmed vaških hiš domačini ne skrivajo svoje klubske pripadnosti.
Domačine je ob koncu poletja razveseljeval pogled na bogato letino sadja na drevju.Čeprav je skozi vas speljana dvotirna proga, so Třeboutice prikrajšane za železniško postajališče.
da med njo in kolesarsko stezo ob reki Labi poteka pomembna (dvotirna elektrificirana) železniška proga, ki povezuje Lyso nad Labem z Usti nad Labem. Glavni železniški koridor Praga – Usti nad Labem – Dresden – Berlin sicer poteka na nasprotnem bregu Labe.
Prav vsi vlaki Třeboutice zgolj prevozijo. Razlog tiči v dejstvu, da vas nima svojega postajališča (najbližje je v bližnjem kraju
Křešice). Z javnim prevozom tako najhitreje dosežemo Třeboutice z avtobusom. Avtobusno postajališče se nahaja ob glavni cesti in je deležno kar pogostih postankov avtobusov. Povezav z bližnjimi Litomeřicami namreč dobesedno mrgoli. Ob delavnikih prvi jutranji avtobus ustavi ob 5:09, zadnji ob 22:54. Třeboutice so posledično z okrožnim središčem povezane z 28-imi pari avtobusov dnevno (ob koncih tedna in praznikih ju povezuje osem parov). V nasprotni smeri nato avtobusi nadaljujejo pot po treh različnih linijah do večjih mest v regiji.
Skozi Třeboutice (točneje, med železniško progo in Labo) poteka zelo priljubljena Labska kolesarska pot.Ob vzhodnem robu vasi se v Labo izliva Lučni potok.
Třeboutice ležijo na severnem bregu reke Labe. Na sliki cerkev svetega Vojteha v kraju Počaply na nasprotnem bregu.
Zanimivo, da v Třebouticah ne bomo našli nobenega sakralnega objekta. Nemara edini verski simbol v vasi predstavlja kip Device Marije. Zaman bomo iskali tudi trgovino z osnovnimi živili. Se pa lahko vaščani ob poznih popoldnevih in večerih družijo v vaški
pivnici. Predvsem kolesarjem in ostalim dnevnim obiskovalcem je namenjen bar neposredno ob bregu Labe v katerem je možno najti tudi kaj za pod zob. Bar je sicer del manjšega športnega kompleksa, kjer na svoj račun pridejo predvsem navdušenci nad vodnimi aktivnostmi. Obiskovalci se lahko preizkusijo v wakesurfingu, wakeboardingu, smučanju na vodi, jetsurfingu, veslanju na deski itd. V sklopu kompleksa je možno tudi prenočiti v manjšem kampu.
Labska kolesarska steza poteka vse do izliva Labe v Severno morje in meri 1300 km.
Brez dvoma bi večina turistov za najprivlačnejši objekt v Třebouticah izbrala kolesarsko stezo. Labska kolesarska pot poteka po ozemlju Češke in Nemčije in vodi večinoma ob toku reke Labe. Dolžina kolesarske poti od izvira reke v hribovju Krkonoši do nemškega obalnega mesta Cuxhaven, kjer se Laba izliva v Severno morje, je skoraj 1300 km. Na Češkem je pot dolga približno 370 km in poteka skozi štiri regije. Kolesarska steza je večji del speljana po trasi brez avtomobilskega prometa. Le tu in tam zavije na stranske ceste z manjšo frekvenco prometa.
Labska pot velja za eno najpriljubljenejših kolesarskih poti v celotni Evropi. Njena obiskanost se iz leta v leto povečuje. Za razliko od severne sosede Nemčije, kjer pot v letošnjem letu praznuje 30. obletnico obstoja, so Čehi pričeli z njeno izgradnjo v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja. Načrti za izgradnjo so obstajali
že v prvi polovici 80-ih letih, a je pomanjkanje finančnih sredstev prvi dokončani odsek zamaknilo za skoraj desetletje. Na češkem delu poti največji delež odpade ravno na Usteško regijo. Na delu poti skozi Třeboutice steza tesno sledi toku reke Labe, kjer se med vožnjo ob reki kolesarjem odpirajo čudoviti pogledi na Češko sredogorje.
Ob kolesarski stezi se nahaja športno rekreativni prostor, ki vključuje kamp……možnost okrepčila ob hrani in pijači,……preizkusiti se v aktivnostih na vodi……ali na prostem.
Na katastrskem ozemlju Třeboutic je celo manjše športno letališče s travnato vzletno – pristajalno stezo. Pogled nanj pokaže, da je danes v bolj klavrnem stanju (kdo bi znal celo pripomniti, da si v takšnem stanju niti ne zasluži naziva letališče). Do konca 90-ih let je šlo za kmetijsko zemljišče na katerem so gojili zelenjavo. Zaradi lege ob reki Labi in skoraj da vsakoletnih poplav območje ni bilo ravno donosno s pridelkom. Nekaj lokalnih entuziastov se je na prelomu stoletja odločilo odkupiti zemljišče in ga preoblikovati v manjše letališče.
Leta 2002 so poplave povsem uničile letališče, hangar pa je odnesla velika količina vode. A vodni živelj ni preprečil domačim prostovoljcem območje ponovno prenoviti ter postaviti nov hangar za shranjevanje letalske opreme. Letališče ima 450 m dolgo ter 25 m široko stezo. Če je bilo pred leti letališče označeno na letalskih kartah in je bilo pristajanje ter vzletanje na njem dovoljeno, je danes slika precej bolj žalostna. Letalski promet na letališču je prepovedan.
Pogled na manjši pristan s terase gostinskega objekta, ki vabi k postanku kolesarje in pešce.
Manjše letališče s travnato stezo trenutno nima dovoljenja za obratovanje.Polabska idila ob koncu poletja.
Z usodo letališča se ni sprijaznil eden izmed lokalnih radioamaterjev. Z ozkim krogom prijateljev skrbi za vzdrževanje območja. S čimer želijo ohraniti možnost vsaj zasilnih pristankov ultralahkih letal. Zato vzdržujejo obsežne travnate površine ter garaže za letala in potrebno opremo letališkega območja. Njihov cilj je pridobiti dovoljenje
za pristajanja ultralahkih letal in aktivno uporabo območja za zračne športe in razgledne lete.
Kljub svoji majhnosti se lahko Třeboutice pohvalijo tudi z lastnim nogometnim klubom. Njegov nastanek sega v obdobje pandemije covida, ko se je skupina lokalnih nogometnih navdušencev odločila ustanoviti nov klub in ga prijaviti v tekmovanje. Ker v vasi ni nogometnega igrišča, so nogometaši svoja domača srečanja primorani igrati na igriščih v okoliških vaseh. V tej sezoni je njihovo domače igrišče v kraju Česke Kopisty na nasprotnem bregu Labe.
Třeboutice so razpotegnjena vas ob sicer zelo prometni cesti.
Třeboutice spadajo med najstarejše vasi v okrožju Litomeřice. Prva pisna omemba kraja sega v polovico 11. stoletja. Po ustanovni listini kolegijske cerkve sv. Štefana sta vanjo spadala dva podložnika iz te vasi. Leta 1437 je cesar Sigismund vas s sosednjimi Křešicami zastavil mestu Litoměřice za 100 kopejk. Leta 1619 je mesto kupilo celotno vas, a jo je kmalu izgubilo. Posestvo je bilo vrnjeno škofiji. Del le-tega je pripadel Zahořanskemu gospostvu. Po starem mestnem urbarju je bilo leta 1855 v Třebouticah sedem kmetov in šest gospodinj. Vas je plačevala županu 8 kopekov, 26 grošev ter 2 denarija. V vasi je bila gostilna, ki je letno pridelala 20 sodov in 4 vedra piva ter mlin, ki je letno pridelal 40 meric rži in 12 kopekov za pitanje prašičev.
Spomenik žrtvam obeh svetovnih vojn.Vaščanom lajša prehod čez cesto semafor.
Konec 18. stoletja je bilo v vasi 54 hiš. Leta 1830 je njihovo število naraslo na 62. V kraju je takrat živelo 333 prebivalcev. Třeboutice so se lahko v tistem obdobju pohvalile z dvorcem, ovčarno, pivovarno z zmogljivostjo 28 sodov, 2 gostilni, kovačnico, mlin in opekarno. Leta 1900 je imela vas 59 hiš z 284 prebivalci, kmečko dvorišče, pivovarno in opekarno. Velika večina vaščanov je bila nemške narodnosti (Čehov je bilo 22). Prebivalstvo se je večinoma preživljalo s kmetijstvom, sadjarstvom in vinarstvom.
Edino avtobusno postajališče v vasi se nahaja ob glavni cesti.
Spomin na nekdanje čase se utrne ob pogledu na manjši dvorec na zahodnem koncu vasi. Nahaja se ob glavni cesti skozi vas. Danes že bolj propadajoči objekt je bil zgrajen v baročnem slogu kot poletna rezidenca litoměřiških škofov v drugi polovici 18. stoletja. Glavno stanovanjsko poslopje je bilo porušeno leta 1985, od kompleksa pa ta se ohranila le gospodarsko poslopje in del obzidja, ki sta zaščitena kot kulturni spomenik.
Edina vaška pivnica ima svoja vrata odprta ob popoldnevih in večerih.Otroško igrišče na vzhodnem koncu vasi.
Če je še v prvih desetletjih 20. stoletja v Třebouticah živelo blizu 400 prebivalcev, je – podobno, kot večino čeških krajev s takrat večinskim nemškim prebivalstvom – vas doletela usoda povojnega dogajanja. Izgon Nemcev je pomenil znaten upad prebivalstva. Število vaščanov se je zmanjševalo tudi v naslednjih desetletjih. Ob zadnjem štetju prebivalstva pred štirimi leti je imelo svoje bivališče v Třebouticah prijavljeno 127 oseb. Vas spada v občino Křešice (kraj leži jugovzhodno od Třeboutic).
Na eni izmed vaških hiš domačini ne skrivaj svoje klubske pripadnosti.Čeprav je skozi vas speljana dvotirna proga, so Třeboutice prikrajšane za železniško postajališče.
Približno 25 km od Třeboutic je oddaljena regijska prestolnica Usti nad Labem. Precej bližje leži center okrožja Litomeřice. Če bi hodili po kolesarski stezi v smeri toka Labe, bi za pot do njih potrebovali približno 30 minut (in še znatno manj na kolesu). Skozi vas je speljana pomembna regionalna cesta. Posledično gostejši promet vsaj delno kazi idiličnejšo podobo kraja. Cesta vodi s severa, iz kraja Děčin, ter vodi tako skozi regionalno kot okrožno središče. Zanimivo, da med njo in kolesarsko stezo ob reki Labi poteka pomembna (dvotirna elektrificirana) železniška proga, ki povezuje Lyso nad Labem z Usti nad Labem. Glavni železniški koridor Praga – Usti nad Labem – Dresden – Berlin sicer poteka na nasprotnem bregu Labe.
Domačine je ob koncu poletja razveseljeval pogled na bogato letino sadja na drevju.
Prav vsi vlaki Třeboutice zgolj prevozijo. Razlog tiči v dejstvu, da vas nima svojega postajališča (najbližje je v bližnjem kraju Křešice). Z javnim prevozom tako najhitreje dosežemo Třeboutice z avtobusom. Avtobusno postajališče se nahaja ob glavni cesti in je deležno kar pogostih postankov avtobusov. Povezav z bližnjimi Litomeřicami namreč dobesedno mrgoli. Ob delavnikih prvi jutranji avtobus ustavi ob 5:09, zadnji ob 22:54. Třeboutice so posledično z okrožnim središčem povezane z 28-imi pari avtobusov dnevno (ob koncih tedna in praznikih ju povezuje osem parov). V nasprotni smeri nato avtobusi nadaljujejo pot po treh različnih linijah do večjih mest v regiji.
Třeboutice ležijo na severnem bregu reke Labe. Na sliki cerkev svetega Vojteha v kraju Počaply na nasprotnem bregu.Skozi Třeboutice (točneje, med železniško progo in Labo) poteka zelo priljubljena Labska kolesarska pot.Ob vzhodnem robu vasi se v Labo izliva Lučni potok.
Zanimivo, da v Třebouticah ne bomo našli nobenega sakralnega objekta. Nemara edini verski simbol v vasi predstavlja kip Device Marije. Zaman bomo iskali tudi trgovino z osnovnimi živili. Se pa lahko vaščani ob poznih popoldnevih in večerih družijo v vaški pivnici. Predvsem kolesarjem in ostalim dnevnim obiskovalcem je namenjen bar neposredno ob bregu Labe v katerem je možno najti tudi kaj za pod zob. Bar je sicer del manjšega športnega kompleksa, kjer na svoj račun pridejo predvsem navdušenci nad vodnimi aktivnostmi. Obiskovalci se lahko preizkusijo v wakesurfingu, wakeboardingu, smučanju na vodi, jetsurfingu, veslanju na deski itd. V sklopu kompleksa je možno tudi prenočiti v manjšem kampu.
Labska kolesarska steza poteka vse do izliva Labe v Severno morje in meri 1300 km.
Brez dvoma bi večina turistov za najprivlačnejši objekt v Třebouticah izbrala kolesarsko stezo. Labska kolesarska pot poteka po ozemlju Češke in Nemčije in vodi večinoma ob toku reke Labe. Dolžina kolesarske poti od izvira reke v hribovju Krkonoši do nemškega obalnega mesta Cuxhaven, kjer se Laba izliva v Severno morje, je skoraj 1300 km. Na Češkem je pot dolga približno 370 km in poteka skozi štiri regije. Kolesarska steza je večji del speljana po trasi brez avtomobilskega prometa. Le tu in tam zavije na stranske ceste z manjšo frekvenco prometa.
Ob kolesarski stezi se nahaja športno rekreativni prostor, ki vključuje kamp……možnost okrepčila ob hrani in pijači,……preizkusiti se v aktivnostih na vodi……ali na prostem.
Labska pot velja za eno najpriljubljenejših kolesarskih poti v celotni Evropi. Njena obiskanost se iz leta v leto povečuje. Za razliko od severne sosede Nemčije, kjer pot v letošnjem letu praznuje 30. obletnico obstoja, so Čehi pričeli z njeno izgradnjo v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja. Načrti za izgradnjo so obstajali že v prvi polovici 80-ih letih, a je pomanjkanje finančnih sredstev prvi dokončani odsek zamaknilo za skoraj desetletje. Na češkem delu poti največji delež odpade ravno na Usteško regijo. Na delu poti skozi Třeboutice steza tesno sledi toku reke Labe, kjer se med vožnjo ob reki kolesarjem odpirajo čudoviti pogledi na Češko sredogorje.
Pogled na manjši pristan s terase gostinskega objekta, ki vabi k postanku kolesarje in pešce.
Na katastrskem ozemlju Třeboutic je celo manjše športno letališče s travnato vzletno – pristajalno stezo. Pogled nanj pokaže, da je danes v bolj klavrnem stanju (kdo bi znal celo pripomniti, da si v takšnem stanju niti ne zasluži naziva letališče). Do konca 90-ih let je šlo za kmetijsko zemljišče na katerem so gojili zelenjavo. Zaradi lege ob reki Labi in skoraj da vsakoletnih poplav območje ni bilo ravno donosno s pridelkom. Nekaj lokalnih entuziastov se je na prelomu stoletja odločilo odkupiti zemljišče in ga preoblikovati v manjše letališče.
Manjše letališče s travnato stezo trenutno nima dovoljenja za obratovanje.
Leta 2002 so poplave povsem uničile letališče, hangar pa je odnesla velika količina vode. A vodni živelj ni preprečil domačim prostovoljcem območje ponovno prenoviti ter postaviti nov hangar za shranjevanje letalske opreme. Letališče ima 450 m dolgo ter 25 m široko stezo. Če je bilo pred leti letališče označeno na letalskih kartah in je bilo pristajanje ter vzletanje na njem dovoljeno, je danes slika precej bolj žalostna. Letalski promet na letališču je prepovedan.
Polabska idila ob koncu poletja.
Z usodo letališča se ni sprijaznil eden izmed lokalnih radioamaterjev. Z ozkim krogom prijateljev skrbi za vzdrževanje območja. S čimer želijo ohraniti možnost vsaj zasilnih pristankov ultralahkih letal. Zato vzdržujejo obsežne travnate površine ter garaže za letala in potrebno opremo letališkega območja. Njihov cilj je pridobiti dovoljenje za pristajanja ultralahkih letal in aktivno uporabo območja za zračne športe in razgledne lete.
Kljub svoji majhnosti se lahko Třeboutice pohvalijo tudi z lastnim nogometnim klubom. Njegov nastanek sega v obdobje pandemije covida, ko se je skupina lokalnih nogometnih navdušencev odločila prijaviti v tekmovanje. Ker v vasi ni nogometnega igrišča, so nogometaši svoja domača srečanja primorani igrati na igriščih v okoliških vaseh. V tej sezoni je njihovo domače igrišče v kraju Česke Kopisty na nasprotnem bregu Labe. Upati gre, da bo pozitivni zgodbi sledila tudi občina in poskrbela za ureditev igrišča v domačem kraju. Kar bi močno pripomoglo tudi k družabnemu življenju v vasi.
Na jugu okrožja Šumperk si reka Morava po nižini utira svojo pot v številnih meandrih. Nekoliko bolj razgiban ter z vetrom radodaren je zahodno ležeči del pokrajine, kjer prevladujejo blaga gričevja z manjšimi naselji. Eno takšnih so tudi Krchleby. Čeprav vas šteje necelih 200 prebivalcev, ima status samostojne občine. Med drugim se lahko pohvali tudi s svojim nogometnim klubom, ki nastopa v najnižji ligi na nivoju okrožja.
Pogled na osrednji del Krchlebov skozi katere vodi vijugasta cesta proti mestu Mohelnice.
Kljub temu, da Krchleby štejejo vsega 170 prebivalcev (podatek je iz letošnjega leta), so od leta 1990 samostojna občina, ki zavzema sorazmerno veliko območje 690 ha. V zgodovinskih virih se Krchleby omenjajo relativno zgodaj – že leta 1273. Sredi 19. stoletja so bližnji okolici na več mestih poskušali kopati železovo rudo in grafit. In tudi apnenec iz katerega so žgali apno.
Krchleby so majhno podeželsko naselje, oddaljeno od centra okrožja (Šumperk) 25 km ter regijske metropole (Olomouc) dobrih 40 km. Za mnoge vaščane ima večji pomen mesto Mohelnice. V 8 km oddaljeni kraj se namreč dnevno vozi večina šolajočih se otrok in še nekaj zaposlenih. Tudi zato ena od dveh avtobusnih linij skozi Krchlebe povezuje ravno omenjeno Mohelnico ter vas Maletin. Ob delavnikih jo prevozi osem parov, ob koncih tedna in praznikih trije pari avtobusov. Ti ustavljajo na dveh vaških postajališčih. Prvo se nahaja na jugovzhodnem robu vasi, imenovano »dolni konec«, druga je bližje središču. Z drugo avtobusno linijo imajo prebivalci povezavo s severno ležečim mestom Zábřeh (ob delovnikih štirje ter ob koncih tedna in praznikih trije pari avtobusov).
Lokalni avtobus ob postajališču v zgornjem predelu Krchlebov.Kraj leži na razgibanem terenu.
Opuščeni objekti nekdanjih kmetijskih poslopij na severnem robu vasi.
Zanimiv je izvor imena kraja. Gre za sestavljanko iz stare češčine, po kateri naj bi z njo označevali ljudi, ki so imeli glavo nagnjeno na levo. Prvi del imena kraja (»krch(y)«) naj bi pomenil levi, medtem ko »leb(ka)« v češčini pomeni lobanja. Staročeška beseda »krchmo« je pomenila tudi »postrani« oz. »na skrivaj«. Po tej verziji bi se ime lahko nanašalo na ljudi, ki skrivajo svoje namene. Iz češčine izvira tudi nemško ime kraja (»Chirles«).
Južno ob Krchlebyh teče Řepovsky potok. Vsaj takrat, ko je zadosti vode. V sušnih dneh namreč njegovo korito presahne. Potok hkrati napaja tudi tri manjše ribnike v vasi, od katerih vsak nosi svoje ime (Hamplák, U Navrátila in U Pokorných). Dobrega pol kilometra južneje od vasi naj bi v bodoče potekala avtocesta D35. Slaba polovica 205 km dolge
komunikacije med Ulibicami v Kralovehraški regiji ter Lipnikom nad Bečvou v Olomuški regiji je že dokončana. Dokončanje odseka ob Krchlebyh je v načrtu za leto 2029. Z njim naj bi bil zgrajen tudi priključek na lokalno cesto, ki vodi skozi kraj.
Če je bilo v obdobju husitskih vojn (prva polovica 15. stoletja) bilo kraju prizanešeno, to ne velja za obdobje tridesetletne vojne (1618-48). Leta 1677 je bilo njegovo prebivalstvo skoraj da prepolovljeno. Od 41 domačij jih je bilo 18 zapuščenih, v pet pa se je naselilo novo prebivalstvo. Nadaljnja rast prebivalstva je povezana s pritokom nemških naseljencev. Občinski pečat iz leta 1650 je nemški, s sliko pluga in napisom Kirlesdorf. Leta 1834 je bilo v Krchlebyh in njenih naseljih 470 prebivalcev živečih v 73 hišah. Takrat je bila v vasi že šola, ki se prvič omenja leta 1828. Napram nemškemu je število čeških prebivalcev upadalo. Tako je leta 1930 v Krchlebyh živelo le še devet Čehov.
Na hribovitem terenu v okolici Krchlebov prevladujejo travniki, polja in gozdovi.
Spomenik padlim prebivalcem nemške narodnosti v prvi svetovni vojni.
Danes bomo v kraju zaman iskali šolo ali vrtec. Starši so svoje otroke primorani voziti v dnevno varstvo bodisi v Mohelnice ali malenkost bližji Maletin. V Krchlebych ni niti trgovine niti restavracije. Edini gostinski objekt je ob glavni cesti skozi vas. Odprt je zgolj od petka do nedelje ob poznih popoldanskih oz. zgodnjih večernih urah. Krčma z zanimivim imenom »Pivni škola Krchleby« ima tu in tam v svoji ponudbi kaj za pod zob. Primarno je vseeno namenjena druženju ob pivu. Ker v kraju ni niti gasilcev so zato lokalni nogometaši (poleg ponosnega nastopanja za svoj klub) edini, ki organizirano v času
Na vaški oglasni deski so v preteklih dneh prevladovali plakati politikov.
jesenskih in pomladnih nedelj ob svojem igrišču skrbijo za družabno življenje.
Številni poskusi rudarjenja železove rude v prvi polovici 19. stoletja niso spremenili kmečkega značaja vasi. Rudarjenje apnenca in žganje apna je omenjeno tudi na priloženi starejši risbi vasi z zabeleženim kamnolomom apnenca. Podobno, kot večina čeških vasi, so tudi Krchleby v preteklosti šteli mnogo več prebivalcev. Leta 1900 je tako v kraju prebivalo skupno 506 prebivalcev v 80ih hišah (danes je v vasi 52 hiš).
Ob ukinitvi podložništva leta 1848 je svoj vpliv izgubila tudi neposredna plemiška uprava vasi. Na novo je bila vzpostavljena vaška samouprava. Krchleby so bili vključeni v na novo ustanovljeno sodno okrožje Mohelnice in politično okrožje Zábřeh. Po podpisu Münchenskega sporazuma leta 1938 je kraj pripadel nemškemu rajhu.
Povojni izgon Nemcev je pomenil dodaten upad prebivalstva v vasi. Nekaj investicijskega preporoda je za Krchlebe prinesla gradnja kmetijskih poslopij, servisnih delavnic in stanovanjskih blokov. Prevladovala sta gojenje krompirja in proizvodnja mleka. Danes kmetijsko proizvodnjo delno zagotavlja zasebni sektor. Del nekdanjega kmetijskega območja od leta 1997 uporablja podjetje, ki se ukvarja s proizvodnjo laminatnih delov in različnih komponent. Leta 2014 je v Krchlebyh
Avtobusno postajališče v spodnjem robu vasi.
Vaščani imajo možnost posedeti v pivnici z zanimivim imenom.
Za nabiranje svojih glasov so Krchleby in vasi njim podobne za politike manj pomembne. V nasprotju z
pričelo delovati podjetje s kmetijsko proizvodnjo. Čeprav v vasi izvajajo obsežne spremembe površin s kmetijskimi poslopji, današnji pogled na propadajoče prazne kmetijske objekte ob severnem robu vasi zgolj pripominja na precej lepše čase, ki jih je bila omenjena panoga deležna v tem delu Moravske.
Kapela Device Marije.Vaški urad v katerem je bilo zadnji petek in soboto tudi volišče.
Eden izmed treh vaških ribnikov (U Pokornych) leži ob glavni cesti.
območji večjih mest ter pomembnejših javnih komunikacij je posledično vaščanom prizanešeno zreti v podobe politikov na velikih panojih. So pa zato manjše oglasne deske v vasi polepljene s podobami politikov. Z izjemo občinske, ki je izključno namenjena obveščanju prebivalcev o dogajanju v kraju. Na Češkem so namreč na prvi oktobrski petek in soboto potekale parlamentarne volitve. Za razliko od Slovenije, v Švejkovi deželi nimajo predčasnih volitev. Tudi zato imajo volivci možnost oddati glasovnico tako v petek med 14. in 22. uro ter v soboto med 8. in 14. uro.
Način prejemanja glasovalnih listov se na Češkem razlikuje od našega. Vsi polnoletni državljani namreč prejmejo po pošti glasovnice. Vsaka lista oz. stranka ima svojo glasovnico na kateri so navedeni kandidati. Volivci nato na volišču prejmejo ovojnico s pečatom v katero vstavijo izbrano glasovnico (list) s stranko za katero glasujejo ter jo odvržejo v glasovalno skrinjico. Volilni okraji so razdeljeni na regije. Vsak volivec ima možnost izbrati eno kandidatno listo ter na njej podeliti do največ štiri preferenčne glasove. Sorazmerno na velikost ima vsaka regija določeno število poslanskih mest v 200-članskem parlamentu. Olomuški regiji (kamor spadajo Krchleby) pripada 12 parlamentarnih sedežev. Za vstop v parlament morajo liste oz. stranke zbrati najmanj 5% glasov. Vaščani Krchlebov so imeli možnost glasovati v prostorih vaškega urada.
Zaradi svoje mogočnosti je bila vaška lipa leta 2009 razglašena kot spominsko drevo.
Krchleby premorejo tudi nekaj večstanovanjskih stavb ob katerih v oči padejo skrbno urejene površine.Večje otroško igrišče.
Če veljajo (svobodne in poštene) volitve za steber demokracije, velja lipa za enega od tradicionalnih simbolov češke državnosti. Ob eni izmed stranskih vaških cest se lahko pohvalijo z mogočno lipo, ki je od leta 2009 zaščitena kot spominsko drevo. Njena starost je ocenjena na dobrih 150 let. Lipa meri v višino 24 metrov, širina krošnje pa dosega 16 metrov. Edinstvenost drevesa dopolnjuje obseg debla, ki 130 cm nad tlemi znaša 425 cm.
Ob glavni cesti skozi vas stoji kapela svete device Marije, postavljena leta 1920. Nazadnje je bila obnovljena pred 16-imi leti. V trideseta leta minulega stoletja datira tudi na nasprotni strani ceste postavljeni spomenik padlim vojakom v prvi svetovni vojni. Postavljen je bil leta 1928. V spodnjem delu je relief z vojaškim motivom (topovska krogla). Restavratorska dela so bila izvedena leta 2012. Prvotna plošča z imeni žrtev je bila
Ena od stranskih vaških cest.Nadstrešek z mizo in klopmi.
ponovno nameščena leta 2014 po vrnitvi iz Nemčije.
Čeprav le malokdo na Češkem (kaj šele izven meja države) pozna Krchlebe, lahko bežnemu obiskovalcu kraj ponudi tipičen pridih češkega podeželja. Vključno z bližnjo okolico, kjer gozdovi, travniki in polja na rahlo valoviti pokrajini ponujajo naravnost idealno možnost za polnjenje človeških baterij.
Krchleby so majhno podeželsko naselje, oddaljeno od centra okrožja (Šumperk) 25 km ter regijske metropole (Olomouc) dobrih 40 km. Za mnoge vaščane ima večji pomen mesto Mohelnice. V 8 km oddaljeni kraj se namreč dnevno vozi večina šolajočih se otrok in še nekaj zaposlenih. Tudi zato ena od dveh avtobusnih linij skozi Krchlebe povezuje ravno omenjeno Mohelnico ter vas Maletin. Ob delavnikih jo prevozi osem parov, ob koncih tedna in praznikih trije pari avtobusov. Ti ustavljajo na dveh vaških postajališčih. Prvo se nahaja na jugovzhodnem robu vasi, imenovano »dolni konec«, druga je bližje središču. Z drugo avtobusno linijo imajo prebivalci povezavo s severno ležečim mestom Zábřeh (ob delovnikih štirje ter ob koncih tedna in praznikih trije pari avtobusov).
Kraj leži na razgibanem terenu.Lokalni avtobus ob postajališču v zgornjem predelu Krchlebov.Pogled na osrednji del Krchlebov skozi katere vodi vijugasta cesta proti mestu Mohelnice.
Kljub temu, da Krchleby štejejo vsega 170 prebivalcev (podatek je iz letošnjega leta), so od leta 1990 samostojna občina, ki zavzema sorazmerno veliko območje 690 ha. V zgodovinskih virih se Krchleby omenjajo relativno zgodaj – že leta 1273. Sredi 19. stoletja so bližnji okolici na več mestih poskušali kopati železovo rudo in grafit. In tudi apnenec iz katerega so žgali apno.
Zanimiv je izvor imena kraja. Gre za sestavljanko iz stare češčine, po kateri naj bi z njo označevali ljudi, ki so imeli glavo nagnjeno na levo. Prvi del imena kraja (»krch(y)«) naj bi pomenil levi, medtem ko »leb(ka)« v češčini pomeni lobanja. Staročeška beseda »krchmo« je pomenila tudi »postrani« oz. »na skrivaj«. Po tej verziji bi se ime lahko nanašalo na ljudi, ki skrivajo svoje namene. Iz češčine izvira tudi nemško ime kraja (»Chirles«).
Opuščeni objekti nekdanjih kmetijskih poslopij na severnem robu vasi.Na vaški oglasni deski so v preteklih dneh prevladovali plakati politikov.
Južno ob Krchlebyh teče Řepovsky potok. Vsaj takrat, ko je zadosti vode. V sušnih dneh namreč njegovo korito presahne. Potok hkrati napaja tudi tri manjše ribnike v vasi, od katerih vsak nosi svoje ime (Hamplák, U Navrátila in U Pokorných). Dobrega pol kilometra južneje od vasi naj bi v bodoče potekala avtocesta D35. Slaba polovica 205 km dolge komunikacije med Ulibicami v Kralovehraški regiji ter Lipnikom nad Bečvou v Olomuški regiji je že dokončana. Dokončanje odseka ob Krchlebyh je v načrtu za leto 2029. Z njim naj bi bil zgrajen tudi priključek na lokalno cesto, ki vodi skozi kraj.
Na hribovitem terenu v okolici Krchlebov prevladujejo travniki, polja in gozdovi.
Če je bilo v obdobju husitskih vojn (prva polovica 15. stoletja) bilo kraju prizanešeno, to ne velja za obdobje tridesetletne vojne (1618-48). Leta 1677 je bilo njegovo prebivalstvo skoraj da prepolovljeno. Od 41 domačij jih je bilo 18 zapuščenih, v pet pa se je naselilo novo prebivalstvo. Nadaljnja rast prebivalstva je povezana s pritokom nemških naseljencev. Občinski pečat iz leta 1650 je nemški, s sliko pluga in napisom Kirlesdorf. Leta 1834 je bilo v Krchlebyh in njenih naseljih 470 prebivalcev živečih v 73 hišah. Takrat je bila v vasi že šola, ki se prvič omenja leta 1828. Napram nemškemu je število čeških prebivalcev upadalo. Tako je leta 1930 v Krchlebyh živelo le še devet Čehov.
Spomenik padlim prebivalcem nemške narodnosti v prvi svetovni vojni.Zaradi svoje mogočnosti je bila vaška lipa leta 2009 razglašena kot spominsko drevo.
Danes bomo v kraju zaman iskali šolo ali vrtec. Starši so svoje otroke primorani voziti v dnevno varstvo bodisi v Mohelnice ali malenkost bližji Maletin. V Krchlebych ni niti trgovine niti restavracije. Edini gostinski objekt je ob glavni cesti skozi vas. Odprt je zgolj od petka do nedelje ob poznih popoldanskih oz. zgodnjih večernih urah. Krčma z zanimivim imenom »Pivni škola Krchleby« ima tu in tam v svoji ponudbi kaj za pod zob. Primarno je vseeno namenjena druženju ob pivu. Ker v kraju ni niti gasilcev so zato lokalni nogometaši (poleg ponosnega nastopanja za svoj klub) edini, ki organizirano v času jesenskih in pomladnih nedelj ob svojem igrišču skrbijo za družabno življenje.
Številni poskusi rudarjenja železove rude v prvi polovici 19. stoletja niso spremenili kmečkega značaja vasi. Rudarjenje apnenca in žganje apna je omenjeno tudi na priloženi starejši risbi vasi z zabeleženim kamnolomom apnenca. Podobno, kot večina čeških vasi, so tudi Krchleby v preteklosti šteli mnogo več prebivalcev. Leta 1900 je tako v kraju prebivalo skupno 506 prebivalcev v 80ih hišah (danes je v vasi 52 hiš).
Avtobusno postajališče v spodnjem robu vasi.
Ob ukinitvi podložništva leta 1848 je svoj vpliv izgubila tudi neposredna plemiška uprava vasi. Na novo je bila vzpostavljena vaška samouprava. Krchleby so bili vključeni v na novo ustanovljeno sodno okrožje Mohelnice in politično okrožje Zábřeh. Po podpisu Münchenskega sporazuma leta 1938 je kraj pripadel nemškemu rajhu.
Vaščani imajo možnost posedeti v pivnici z zanimivim imenom.
Povojni izgon Nemcev je pomenil dodaten upad prebivalstva v vasi. Nekaj investicijskega preporoda je za Krchlebe prinesla gradnja kmetijskih poslopij, servisnih delavnic in stanovanjskih blokov. Prevladovala sta gojenje krompirja in proizvodnja mleka. Danes kmetijsko proizvodnjo delno zagotavlja zasebni sektor. Del nekdanjega kmetijskega območja od leta 1997 uporablja podjetje, ki se ukvarja s proizvodnjo laminatnih delov in različnih komponent. Leta 2014 je v Krchlebyh pričelo delovati podjetje s kmetijsko proizvodnjo. Čeprav v vasi izvajajo obsežne spremembe površin s kmetijskimi poslopji, današnji pogled na propadajoče prazne kmetijske objekte ob severnem robu vasi zgolj pripominja na precej lepše čase, ki jih je bila omenjena panoga deležna v tem delu Moravske.
Vaški urad v katerem je bilo zadnji petek in soboto tudi volišče.Eden izmed treh vaških ribnikov (U Pokornych) leži ob glavni cesti.
Za nabiranje svojih glasov so Krchleby in vasi njim podobne za politike manj pomembne. V nasprotju z območji večjih mest ter pomembnejših javnih komunikacij je posledično vaščanom prizanešeno zreti v podobe politikov na velikih panojih. So pa zato manjše oglasne deske v vasi polepljene s podobami politikov. Z izjemo občinske, ki je izključno namenjena obveščanju prebivalcev o dogajanju v kraju. Na Češkem so namreč na prvi oktobrski petek in soboto potekale parlamentarne volitve. Za razliko od Slovenije, v Švejkovi deželi nimajo predčasnih volitev. Tudi zato imajo volivci možnost oddati glasovnico tako v petek med 14. in 22. uro ter v soboto med 8. in 14. uro.
Kapela Device Marije.
Način prejemanja glasovalnih listov se na Češkem razlikuje od našega. Vsi polnoletni državljani namreč prejmejo po pošti glasovnice. Vsaka lista oz. stranka ima svojo glasovnico na kateri so navedeni kandidati. Volivci nato na volišču prejmejo ovojnico s pečatom v katero vstavijo izbrano glasovnico (list) s stranko za katero glasujejo ter jo odvržejo v glasovalno skrinjico. Volilni okraji so razdeljeni na regije. Vsak volivec ima možnost izbrati eno kandidatno listo ter na njej podeliti do največ štiri preferenčne glasove. Sorazmerno na velikost ima vsaka regija določeno število poslanskih mest v 200-članskem parlamentu. Olomuški regiji (kamor spadajo Krchleby) pripada 12 parlamentarnih sedežev. Za vstop v parlament morajo liste oz. stranke zbrati najmanj 5% glasov. Vaščani Krchlebov so imeli možnost glasovati v prostorih vaškega urada.
Krchleby premorejo tudi nekaj večstanovanjskih stavb ob katerih v oči padejo skrbno urejene površine.Večje otroško igrišče.
Če veljajo (svobodne in poštene) volitve za steber demokracije, velja lipa za enega od tradicionalnih simbolov češke državnosti. Ob eni izmed stranskih vaških cest se lahko pohvalijo z mogočno lipo, ki je od leta 2009 zaščitena kot spominsko drevo. Njena starost je ocenjena na dobrih 150 let. Lipa meri v višino 24 metrov, širina krošnje pa dosega 16 metrov. Edinstvenost drevesa dopolnjuje obseg debla, ki 130 cm nad tlemi znaša 425 cm.
Ena od stranskih vaških cest.Nadstrešek z mizo in klopmi.
Ob glavni cesti skozi vas stoji kapela svete device Marije, postavljena leta 1920. Nazadnje je bila obnovljena pred 16-imi leti. V trideseta leta minulega stoletja datira tudi na nasprotni strani ceste postavljeni spomenik padlim vojakom v prvi svetovni vojni. Postavljen je bil leta 1928. V spodnjem delu je relief z vojaškim motivom (topovska krogla). Restavratorska dela so bila izvedena leta 2012. Prvotna plošča z imeni žrtev je bila ponovno nameščena leta 2014 po vrnitvi iz Nemčije.
Čeprav le malokdo na Češkem (kaj šele izven meja države) pozna Krchlebe, lahko bežnemu obiskovalcu kraj ponudi tipičen pridih češkega podeželja. Vključno z bližnjo okolico, kjer gozdovi, travniki in polja na rahlo valoviti pokrajini ponujajo naravnost idealno možnost za polnjenje človeških baterij.
Slatina nad Zdobnico (Slatina nad Zdobnicí) velja za večjo vas v okrožju Rychnov nad Knežnou v Kralovehraški regiji. Gre za slikovito razpotegnjeno vas, ki je vpeta med okoliške travnike in (mešane) gozdove. Tudi zato je deležna turističnega obiska pohodnikov. Kraj premore nekaj javnih objektov, ki vaščanom lajšajo vsakdanje življenje (šola, vrtec, trgovina, pošta), redne avtobusne linije do večjih mest v okolici ter železniško postajališče. Verjetno največji ponos Slatine je prostovoljno gasilsko društvo z dolgo tradicijo. In tudi nogometni klub, ki je v okviru sokola v uvodnem delu sezone z rezultati jasno nakazal željo po uvrstitvi na višji ligaški nivo.
Povprečen hodec bi potreboval slabo uro, da bi prehodil celotno Slatino od njene skrajne točke na severozahodu do table, ki označuje pričetek oz. konec kraja na južnem koncu. Čeprav šteje dobrih 850 prebivalcev, se kraj razprostira na slabih 4-ih kilometrih ob lokalni cesti (v ne ravno najboljšem stanju). Razlog, da vas zavzema precejšnjo površino, tiči tudi v raztresenosti hiš v večjem delu Slatine, kjer so med bivalnimi objekti večje travnate površine. Malenkost bolj strnjeno je naselje zgolj v svojem osrednjem delu.
Slatina nad Zdobnico leži na obronkih Orliškega hribovja vzdolž Slatinskega potoka.
Slatina je od zahodneje ležečega centra okrožja (Rychnov nad Kněžnou) oddaljena 14 minut vožnje z avtom. Nekaj dlje (približno 50 km) se v isti smeri nahaja regijska metropola Hradec Kralove. Leži na nadmorski višini 420 m n.m. in ima status samostojne
Ime kraja izhaja iz kislih močvirnih zemljišč oziroma barij (slatin), ki jih je bilo nekdaj v okolici polno. Po njih nosi ime tudi Slatinsky potok. Ta ima svoj izvir v južnem delu vasi. Na svoji kratki poti teče skozi večji del naselja, dokler se na njegovem severozahodnem robu ne izlije v tu že manjšo reko Zdobnico (češko Zdobnice). Reka izvira v Orliškem hribovju. Njen tok meri 34 km. Na svoji poti do izliva v Divoko Orlico teče skozi severni del Slatine, kjer je postavljena hidrološka postaja.
Slatina velja za mirno podeželsko naselje z redkim prometom.Kraj ima dolgo tradicijo gasilstva. Prostovoljni gasilci imajo svoje prostore v nedavno obnovljeni stavbi v južnem delu vasi.
občine. Slikoviti kraj ob vznožju vzhodneje ležečega Orliškega hribovja na meji med Češko in Poljsko leži ob cesti, ki povezuje Rychnov nad Kněžnou in Žamberk. Zaradi svoje razpotegnjenosti ne čudi, da vzdolž ceste skozi Slatino ustavljajo avtobusi na kar šestih mestih (avtobusnih postajališčih). Glavne avtobusne linije povezujejo Slatino nad Zdobnico z Rychnovom nad Kněžnou (17 parov v delovnih dneh ter 8 parov avtobusov ob praznikih in koncih tedna), Žamberk (11 parov) ter bližnjo Rokytnico v Orliškem hribovju z osmimi pari v vseh dneh. Nekaj manj je neposrednih avtobusov za Vamberk in kraj Deštne. Ter še mnogo več do vseh naštetih krajev, če bi upoštevali tudi prestope.
Večji del Slatine bi lahko šteli za gručasto vas z redko postavljenimi hišami.Vzdolž glavne ceste skozi vas je šest avtobusnih postajališč. Na sliki postajališče ob gasilskem domu v južni polovici Slatine.Na nekdanjo trgovino z živili spominja zgolj še (zbledeli) napis na fasadi hiše.
Obisk Slatine je možen tudi z vlakom. Vas ima namreč svojo železniško postajališče ob slabih 20 km dolgi lokalni (enotirni in neelektrificirani) progi med že omenjeno Rokytnico ter Doudleby nad Orlici (kjer se navezuje na progo Praga – Letohrad). Ta se nahaja v njenem severozahodnem delu. V delovnih dneh progo prevozi 8 parov ob koncih tedna in praznikov pa 7 parov osebnih potniških vlakov.
Kraj se prvič pisno omenja leta 1359. V obdobju 13. in 14. stoletja so bila okoliška hribovja in njihovi obronki porasli s težko prehodnim gozdom. Naselja takratnih prebivalcev so se nahajala večinoma ob spodnjih tokih rek. Skozi neprehodne gozdove so vodile zgolj trgovske poti, po katerih so v glavnem prevažali sol z ozemlja današnje Poljske na ozemlje današnje Italije. Ena takšnih poti je vodila tudi po ozemlju današnje občine Slatina nad Zdobnico.
Stavba vaškega urada in pošte.Vhod v vrtec.
Današnja žaga na severnem robu Slatine se navezuje na tradicijo tovrstne dejavnosti iz obdobja med obema vojnama, ko je ob žagi stal tudi mlin.
Kolonizacija češke kraljeve rodbine Přemyslovcev je v drugi polovici 13. stoletja prinesla oživitev tega dela
regije. V obdobju od 1257 do 1267 so bila ustanovljena številna naselja, med njimi okoli leta 1260 tudi Slatina. Zapisi v cerkvenem arhivu dokazujejo obstoj župnije v Slatini na začetku 14. stoletja. Naselju niso prizanesle husitske vojne. Najhuje je bilo okrobra leta 1421, ko je vojska šlezijskih knezov s podporo nasprotnikov husitskega gibanja vdrla v regijo. Njihov napad je bil neuspešen, a je za seboj pustil opustošenje in številne požgane vasi ter dvorce.
Na obdobje gospodarskega razcveta danes spominja velik zvon iz leta 1523 na cerkvi Gospodovega preobraženja. Baročna cerkev je leta 1699 nadomestila cerkev svete Doroteje iz 14. stoletja. Danes je del vaškega pokopališča. V njegovi bližini stoji mdr. tudi spomenik žrtvam prve svetovne vojne, postavljen leta 1927.
Devetletna osnovna šola z avtobusnim postajališčem pred njo.
Cerkev Gospodovega preobraženja ter pred njo spomenik žrtvam prve svetovne vojne z imeni padlih vaščanov.
Slatini ni prizanesla niti Tridesetletna vojna. Divjanje, plenjenje in požiganje vasi s strani švedske vojske je za seboj puščalo lakoto in pogoste epidemije. Po koncu vojen je vas štela zgolj 26 kmečkih in pet kajžarskih družin.
Ustanovitev župnije ni prinesla le ustanovitve matičnega urada, temveč leta 1789 tudi ustanovitev šole. Leta 1817 so na mestu prvotne lesene šole zgradili zidano. Stavba je bila enonadstropna in ni zadostovala za približno 250 učencev, ki so jo takrat obiskovali. Zato so leta 1882 dozidali prvo nadstropje in uredili 4 učilnice.
Dasiravno so se glavne bitke avstrijsko – pruskega konflikta leta 1866 odvijale v drugih krajih, dogajanje posredno ni prizaneslo niti Slatini. 21. junija so na poti iz Moravske proti severnim mejam Češke Slatino prečkali trije armadni korpusi in dve konjeniški diviziji, kar je bila približno polovica avstrijske vojske, skoncentrirane na spopad pri Olomoucu. Pohod je trajal skoraj dva tedna. Med njim je šlo skozi Slatino več kot 100 tisoč mož, 375
Spomenik mojstru Janu Husu iz leta 1909.
vozov s strelivom, ki so jih vlekle šestkonjske vprege, 186 topov in približno 15.000 konj. V tem obdobju so bile v vasi porabljene vse zaloge kruha, moke in drugih živil.
Leta 2000 je reka Zdobnica prestopila svoja bregova in poplavila Slatino.Vključno z obnovo nogometega igrišča je bilo postavljeno tudi večnamensko igrišče.
Po izgubljenih bitkah se je celotna regija postopoma spremenila v veliko bolnišnico, saj je avstrijske vojake umikajoča se vojska prepustila lokalnemu prebivalstvu. Tudi v Slatini so mnogi skrbeli za ranjene cesarske vojake in skrivali lažje ranjence, da ne bi padli v prusko ujetništvo. Za nameček je v kraju izbruhnila epidemija kolere, ki je terjala življenja štirih ljudi.
Kljub težkim gospodarskim in socialnim razmeram ob koncu 19. stoletja se je življenje v vasi uspešno razvijalo. K razvoju vasi je pripomogla tudi izgradnja železnice v letih 1905-1906. V povezavi z njeno izgradnjo je bila leta 1905 ustanovljena žandarmerijska postaja in leta 1907 pošta. Danes ima pošta svoje prostore v stavbi vaškega urada.
Nadaljnji razvoj vasi je prekinila prva svetovna vojna, ki je terjala življenja 37 občanov. Z odhodom moških na fronto je v vasi zastalo družabno življenje. Posledično so številne družine imele velike težave pri zagotavljanju preživetja. Hrane in drugih dobrin je primanjkovalo, v vas pa so vse pogosteje prihajale rekvizicijske komisije, ki so zasegale žito, živino in kovine. Predati je bilo treba tudi dva manjša zvonova.
Nedavno je v središču Slatine zrasel lepo urejen manjši park z altano.
Informativni tabli v parku z edino večstanovanjsko stavbo za njima ter trgovino z živili (na desni strani slike).
Za razliko od obdobja izpred stoletja, je danes v Slatini ena trgovina z osnovnimi živili. Nahaja se v severni polovici vasi, svoja vrata pa ima odprta vse dni v tednu. V njeni bližini stoji spomenik Janu Husu, nedaleč pa je tudi kip svetemu Janu Nepomuku. V kraju je turistom na voljo tudi prenočitveni objekt v obliki počitniške hiše. Tako vaščani kot obiskovalci Slatine se imajo možnost podružiti v enem od dveh gostinskih objektov.
Konec vojne in ustanovitev samostojne češkoslovaške države je močno pospešil nadaljnji razvoj vasi. Družabno življenje je znova oživelo. Napredovala je tudi gradnja vasi, ki je bila v začetku dvajsetih let 20. stoletja elektrificirana. Ustanovljene so bile nove trgovine, obrtni obrati in posodobljena podjetja za predelavo kmetijskih pridelkov. Predvsem sta bila obnovljena oba mlina, obstoječa vodna kolesa so bila zamenjana s turbinami. Leta 1926 je bila zgrajena mlekarna. V začetku tridesetih let 20. stoletja je imela Slatina poleg omenjenih dveh mlinov še 6 trgovin z mešanim blagom, 5 gostiln, 2 pekarni, 2 mesnici in 184 kmetij ter več čevljarjev, krojačev, mizarjev, kovačev in drugih obrtnikov. Med večjimi obrati so bile strojna delavnica, žaga in tovarna čevljev.
Most čez reko Zdobnico s cesto v ne najboljšem stanju.Železniški prehod ter pred smerokazi do vseh pomembnih objektov v kraju.
Najsevernejše avtobusno postajališče v vasi stoji v bližini železniške postaje.
Prvi se nahaja ob glavni cesti, približno na sredini vasi. Gre za tradicionalno vaško pivnico (Hospoda U Václava), kjer se je možno okrepčati v večernih urah od srede do sobote. Drugi tovrstni objekt (bife) stoji ob nogometnem igrišču na severnem delu vasi. Odprt je zgolj ob petkih in sobotah zvečer ter izjemoma tudi v nedeljah, ko se na bližnjem igrišču odvija nogometna tekma. Če v obeh omenjenih objektih jedi niso vedno v ponudbi, imajo ob delovnikih kosila na meniju v jedilnici stavbe lokalnega agrarnega podjetja v centru Slatine. Le da je kosilo potrebno naročiti dan vnaprej.
Obdobje miru in blagostanja je v vasi (kakor tudi v večjem delu tedanje Češkoslovaške) trajalo do druge polovice 30-ih let prejšnjega stoletja. Bližina meje z Nemčijo (danes to ozemlje pripada Poljski) je napetost tedanjega časa še dodatno stopnjevala. Leta 1938 je
bila razglašena mobilizacija vseh rezervistov do 40. leta starosti. Preostali za delo sposobni moški od 17. leta starosti so bili poklicani v pomožne delovne enote za dokončanje obrambnega sistema. September 1938 je bil zato težaven tudi za kmetice, ki so morale vsa jesenska opravila na poljih opraviti sama (zlasti pobiranje krompirja in setev ozimnih pridelkov). Da je bilo življenje še dodatno oteženo, je poskrbela epidemija slinavke in parkljevke. Za nameček je bilo treba večino konj predati vojaškim enotam.
Edina sreča šestletnega obdobja nacistične okupacije za Slatini je bila, da vojna ni terjala življenja nobenega izmed vaščanov.
V Slatini je dobro poskrbljeno tudi za izobraževanje mlajše generacije. V vasi je namreč tako vrtec kot (devetletna) osnovna šola. Občina je svoj današnji
V poslopju železniške postaje je danes stanovanje.
Postajo sestavljata dva tira od katerih je v uporabi zgolj eden.
grb dobila leta 2004. Podobe na njem jasno kažejo na poljedelsko tradicijo v Slatini.
Eno izmed društev, ki že več kot 130 let skrbi za aktivno dejavnost v vasi, je prostovoljno gasilsko društvo. Šteje preko 80 članov. S svojimi izkušnjami ob poplavah in drugih naravnih nesrečah je terenska enota gasilcev zadolžena tako za interveniranje v Slatini kot tudi okoliških vaseh. Društvo je usmerjeno še v delo z mladimi s katerimi se udeležuje otroških gasilskih tekmovanj.
Za največ veselja v Slatini v zadnjem obdobju skrbijo lokalni nogometaši, ki v okviru vaškega sokola v začetku novega prvenstva premagujejo svoje tekmece kot po tekočem traku. K uresničitvi končnega cilja in osvojitvi prvega mesta ter
uvrstitvi ligo višje jih sicer čaka še dolga pot. A so že zdaj s svojimi predstavami pripomogli k številčnim obiskom domačih tekem ter s tem pripomogli k dvigu družabnega življenja v Slatini nad Zdobnico.
Povprečen hodec bi potreboval slabo uro, da bi prehodil celotno Slatino od njene skrajne točke na severozahodu do table, ki označuje pričetek oz. konec kraja na južnem koncu. Čeprav šteje dobrih 850 prebivalcev, se kraj razprostira na slabih 4-ih kilometrih ob lokalni cesti (v ne ravno najboljšem stanju). Razlog, da vas zavzema precejšnjo površino, tiči tudi v raztresenosti hiš v večjem delu Slatine, kjer so med bivalnimi objekti večje travnate površine. Malenkost bolj strnjeno je naselje zgolj v svojem osrednjem delu.
Slatina nad Zdobnico leži na obronkih Orliškega hribovja vzdolž Slatinskega potoka.
Ime kraja izhaja iz kislih močvirnih zemljišč oziroma barij (slatin), ki jih je bilo nekdaj v okolici polno. Po njih nosi ime tudi Slatinsky potok. Ta ima svoj izvir v južnem delu vasi. Na svoji kratki poti teče skozi večji del naselja, dokler se na njegovem severozahodnem robu ne izlije v tu že manjšo reko Zdobnico (češko Zdobnice). Reka izvira v Orliškem hribovju. Njen tok meri 34 km. Na svoji poti do izliva v Divoko Orlico teče skozi severni del Slatine, kjer je postavljena hidrološka postaja.
Slatina velja za mirno podeželsko naselje.Kraj ima dolgo tradicijo gasilstva. Prostovoljni gasilci imajo svoje prostore v nedavno obnovljeni stavbi v južnem delu vasi.
Slatina je od zahodneje ležečega centra okrožja (Rychnov nad Kněžnou) oddaljena 14 minut vožnje z avtom. Nekaj dlje (približno 50 km) se v isti smeri nahaja regijska metropola Hradec Kralove. Leži na nadmorski višini 420 m n.m. in ima status samostojne občine. Slikoviti kraj ob vznožju vzhodneje ležečega Orliškega hribovja na meji med Češko in Poljsko leži ob cesti, ki povezuje Rychnov nad Kněžnou in Žamberk. Zaradi svoje razpotegnjenosti ne čudi, da vzdolž ceste skozi Slatino ustavljajo avtobusi na kar šestih mestih (avtobusnih postajališčih). Glavne avtobusne linije povezujejo Slatino nad Zdobnico z Rychnovom nad Kněžnou (17 parov v delovnih dneh ter 8 parov avtobusov ob praznikih in koncih tedna), Žamberk (11 parov) ter bližnjo Rokytnico v Orliškem hribovju z osmimi pari v vseh dneh. Nekaj manj je neposrednih avtobusov za Vamberk in kraj Deštne. Ter še mnogo več do vseh naštetih krajev, če bi upoštevali tudi prestope.
Večji del Slatine bi lahko šteli za gručasto vas z redko postavljenimi hišami.Vzdolž glavne ceste skozi vas je šest avtobusnih postajališč. Na sliki postajališče ob gasilskem domu v južni polovici Slatine.Na nekdanjo trgovino z živili spominja zgolj še (zbledeli) napis na fasadi hiše.
Obisk Slatine je možen tudi z vlakom. Vas ima namreč svojo železniško postajališče ob slabih 20 km dolgi lokalni (enotirni in neelektrificirani) progi med že omenjeno Rokytnico ter Doudleby nad Orlici (kjer se navezuje na progo Praga – Letohrad). Ta se nahaja v njenem severozahodnem delu. V delovnih dneh progo prevozi 8 parov ob koncih tedna in praznikov pa 7 parov osebnih potniških vlakov.
Današnja žaga na severnem robu Slatine se navezuje na tradicijo tovrstne dejavnosti iz obdobja med obema vojnama, ko je ob žagi stal tudi mlin.
Kraj se prvič pisno omenja leta 1359. V obdobju 13. in 14. stoletja so bila okoliška hribovja in njihovi obronki porasli s težko prehodnim gozdom. Naselja takratnih prebivalcev so se nahajala večinoma ob spodnjih tokih rek. Skozi neprehodne gozdove so vodile zgolj trgovske poti, po katerih so v glavnem prevažali sol z ozemlja današnje Poljske na ozemlje današnje Italije. Ena takšnih poti je vodila tudi po ozemlju današnje občine Slatina nad Zdobnico.
Stavba vaškega urada in pošte.Vhod v vrtec.
Kolonizacija češke kraljeve rodbine Přemyslovcev je v drugi polovici 13. stoletja prinesla oživitev tega dela regije. V obdobju od 1257 do 1267 so bila ustanovljena številna naselja, med njimi okoli leta 1260 tudi Slatina. Zapisi v cerkvenem arhivu dokazujejo obstoj župnije v Slatini na začetku 14. stoletja. Naselju niso prizanesle husitske vojne. Najhuje je bilo okrobra leta 1421, ko je vojska šlezijskih knezov s podporo nasprotnikov husitskega gibanja vdrla v regijo. Njihov napad je bil neuspešen, a je za seboj pustil opustošenje in številne požgane vasi ter dvorce.
Devetletna osnovna šola z avtobusnim postajališčem pred njo.
Na obdobje gospodarskega razcveta danes spominja velik zvon iz leta 1523 na cerkvi Gospodovega preobraženja. Baročna cerkev je leta 1699 nadomestila cerkev svete Doroteje iz 14. stoletja. Danes je del vaškega pokopališča. V njegovi bližini stoji mdr. tudi spomenik žrtvam prve svetovne vojne, postavljen leta 1927.
Slatini ni prizanesla niti Tridesetletna vojna. Divjanje, plenjenje in požiganje vasi s strani švedske vojske je za seboj puščalo lakoto in pogoste epidemije. Po koncu vojen je vas štela zgolj 26 kmečkih in pet kajžarskih družin.
Ustanovitev župnije ni prinesla le ustanovitve matičnega urada, temveč leta 1789 tudi ustanovitev šole. Leta 1817 so na mestu prvotne lesene šole zgradili zidano. Stavba je bila enonadstropna in ni zadostovala za približno 250 učencev, ki so jo takrat obiskovali. Zato so leta 1882 dozidali prvo nadstropje in uredili 4 učilnice.
Cerkev Gospodovega preobraženja ter pred njo spomenik žrtvam prve svetovne vojne z imeni padlih vaščanov.Spomenik mojstru Janu Husu iz leta 1909.
Dasiravno so se glavne bitke avstrijsko – pruskega konflikta leta 1866 odvijale v drugih krajih, dogajanje posredno ni prizaneslo niti Slatini. 21. junija so na poti iz Moravske proti severnim mejam Češke Slatino prečkali trije armadni korpusi in dve konjeniški diviziji, kar je bila približno polovica avstrijske vojske, skoncentrirane na spopad pri Olomoucu. Pohod je trajal skoraj dva tedna. Med njim je šlo skozi Slatino več kot 100 tisoč mož, 375 vozov s strelivom, ki so jih vlekle šestkonjske vprege, 186 topov in približno 15.000 konj. V tem obdobju so bile v vasi porabljene vse zaloge kruha, moke in drugih živil.
Leta 2000 je reka Zdobnica prestopila svoja bregova in poplavila Slatino.Vključno z obnovo nogometega igrišča je bilo postavljeno tudi večnamensko igrišče.
Po izgubljenih bitkah se je celotna regija postopoma spremenila v veliko bolnišnico, saj je avstrijske vojake umikajoča se vojska prepustila lokalnemu prebivalstvu. Tudi v Slatini so mnogi skrbeli za ranjene cesarske vojake in skrivali lažje ranjence, da ne bi padli v prusko ujetništvo. Za nameček je v kraju izbruhnila epidemija kolere, ki je terjala življenja štirih ljudi.
Nedavno je v središču Slatine zrasel lepo urejen manjši park z altano.
Kljub težkim gospodarskim in socialnim razmeram ob koncu 19. stoletja se je življenje v vasi uspešno razvijalo. K razvoju vasi je pripomogla tudi izgradnja železnice v letih 1905-1906. V povezavi z njeno izgradnjo je bila leta 1905 ustanovljena žandarmerijska postaja in leta 1907 pošta. Danes ima pošta svoje prostore v stavbi vaškega urada.
Nadaljnji razvoj vasi je prekinila prva svetovna vojna, ki je terjala življenja 37 občanov. Z odhodom moških na fronto je v vasi zastalo družabno življenje. Posledično so številne družine imele velike težave pri zagotavljanju preživetja. Hrane in drugih dobrin je primanjkovalo, v vas pa so vse pogosteje prihajale rekvizicijske komisije, ki so zasegale žito, živino in kovine. Predati je bilo treba tudi dva manjša zvonova.
Informativni tabli v parku z edino večstanovanjsko stavbo za njima ter trgovino z živili (na desni strani slike).
Konec vojne in ustanovitev samostojne češkoslovaške države je močno pospešil nadaljnji razvoj vasi. Družabno življenje je znova oživelo. Napredovala je tudi gradnja vasi, ki je bila v začetku dvajsetih let 20. stoletja elektrificirana. Ustanovljene so bile nove trgovine, obrtni obrati in posodobljena podjetja za predelavo kmetijskih pridelkov. Predvsem sta bila obnovljena oba mlina, obstoječa vodna kolesa so bila zamenjana s turbinami. Leta 1926 je bila zgrajena mlekarna. V začetku tridesetih let 20. stoletja je imela Slatina poleg omenjenih dveh mlinov še 6 trgovin z mešanim blagom, 5 gostiln, 2 pekarni, 2 mesnici in 184 kmetij ter več čevljarjev, krojačev, mizarjev, kovačev in drugih obrtnikov. Med večjimi obrati so bile strojna delavnica, žaga in tovarna čevljev.
Most čez reko Zdobnico s cesto v ne najboljšem stanju.Najsevernejše avtobusno postajališče v vasi stoji v bližini železniške postaje.
Za razliko od obdobja izpred stoletja, je danes v Slatini ena trgovina z osnovnimi živili. Nahaja se v severni polovici vasi, svoja vrata pa ima odprta vse dni v tednu. V njeni bližini stoji spomenik Janu Husu, nedaleč pa je tudi kip svetemu Janu Nepomuku. V kraju je turistom na voljo tudi prenočitveni objekt v obliki počitniške hiše. Tako vaščani kot obiskovalci Slatine se imajo možnost podružiti v enem od dveh gostinskih objektov.
Železniški prehod ter pred smerokazi do vseh pomembnih objektov v kraju.
Prvi se nahaja ob glavni cesti, približno na sredini vasi. Gre za tradicionalno vaško pivnico (Hospoda U Václava), kjer se je možno okrepčati v večernih urah od srede do sobote. Drugi tovrstni objekt (bife) stoji ob nogometnem igrišču na severnem delu vasi. Odprt je zgolj ob petkih in sobotah zvečer ter izjemoma tudi v nedeljah, ko se na bližnjem igrišču odvija nogometna tekma. Če v obeh omenjenih objektih jedi niso vedno v ponudbi, imajo ob delovnikih kosila na meniju v jedilnici stavbe lokalnega agrarnega podjetja v centru Slatine. Le da je kosilo potrebno naročiti dan vnaprej.
V poslopju železniške postaje je danes stanovanje.
Obdobje miru in blagostanja je v vasi (kakor tudi v večjem delu tedanje Češkoslovaške) trajalo do druge polovice 30-ih let prejšnjega stoletja. Bližina meje z Nemčijo (danes to ozemlje pripada Poljski) je napetost tedanjega časa še dodatno stopnjevala. Leta 1938 je bila razglašena mobilizacija vseh rezervistov do 40. leta starosti. Preostali za delo sposobni moški od 17. leta starosti so bili poklicani v pomožne delovne enote za dokončanje obrambnega sistema. September 1938 je bil zato težaven tudi za kmetice, ki so morale vsa jesenska opravila na poljih opraviti sama (zlasti pobiranje krompirja in setev ozimnih pridelkov). Da je bilo življenje še dodatno oteženo, je poskrbela epidemija slinavke in parkljevke. Za nameček je bilo treba večino konj predati vojaškim enotam.
Edina sreča šestletnega obdobja nacistične okupacije za Slatini je bila, da vojna ni terjala življenja nobenega izmed vaščanov.
V Slatini je dobro poskrbljeno tudi za izobraževanje mlajše generacije. V vasi je namreč tako vrtec kot (devetletna) osnovna šola. Občina je svoj današnji grb dobila leta 2004. Podobe na njem jasno kažejo na poljedelsko tradicijo v Slatini.
Postajo sestavljata dva tira od katerih je v uporabi zgolj eden.
Eno izmed društev, ki že več kot 130 let skrbi za aktivno dejavnost v vasi, je prostovoljno gasilsko društvo. Šteje preko 80 članov. S svojimi izkušnjami ob poplavah in drugih naravnih nesrečah je terenska enota gasilcev zadolžena tako za interveniranje v Slatini kot tudi okoliških vaseh. Društvo je usmerjeno še v delo z mladimi s katerimi se udeležuje otroških gasilskih tekmovanj.
Za največ veselja v Slatini v zadnjem obdobju skrbijo lokalni nogometaši, ki v okviru vaškega sokola v začetku novega prvenstva premagujejo svoje tekmece kot po tekočem traku. K uresničitvi končnega cilja in osvojitvi prvega mesta ter uvrstitvi ligo višje jih sicer čaka še dolga pot. A so že zdaj s svojimi predstavami pripomogli k številčnim obiskom domačih tekem ter s tem pripomogli k dvigu družabnega življenja v Slatini nad Zdobnico.
