Pri večini amaterskih nogometašev je najpomembnejša postranska stvar potisnjena v ozadje. Za razliko od žogobrcarjev so vodilni v klubih najnižjih lig (roko na srce, med njimi je kar precej aktivnih nogometašev) že primorani kovati načrte ter pripravljati teren za prihajajočo sezono. V kateri se bo tudi uradno naziv najnižjih lig prilagodil državnemu nivoju. Če se zdi, da je upad števila klubov v zadnjih sezonah upadel, je slika precej manj optimistična pri mlajših kategorijah.  

Upadanje števila klubov v določenih delih Češke je nacionalno nogometno zvezo prisililo k razmisleku o morebitnih spremembah sistema tekmovanja oz. reorganizacije lig. Manjša poseljenost nekaterih (delov) regij ter tudi upad prebivalstva (kar še posebej velja za obmejne predele Češke) na eni ter večanje prebivalstva v drugih regijah (najbolj očitno v okolici večjih mest, kot so Praga, Brno, Ostrava itd.) je z leti povzročila precejšno razliko v številu klubov nastopajočih v najnižjih treh ligah na nivoju okrožij.

Češka nogometna zveza (skrajšano FAČR) je zato pred leti prišla s predlogom reorganizacije lig. Spremembe naj bi se dotaknile vseh lig od tretje državne navzdol. Po zmanjšanju števila tretjih (v njej je v aktualni sezoni 52 moštev razdeljenih v tri skupine), četrtih (še nedavno imenovanih divizij – češko divize – v katerih bo v sezoni 2025/26 nastopalo 95 moštev razdeljenih v šest skupin) itd. si je zveza obetala popolnitev nižjih lig v nogometno bolj »obubožanih« predelih države. Ker bi takšen ukrep vplival tudi na regije in okrožja, ki nimajo težav s popolnitvijo najnižjih lig oz. bi jim dodatno (večje) število klubov znalo povzročiti tudi kak sivi las, je – kot vse kaže – ostalo zgolj pri predlogu.

Edina sprememba, ki se bo v sezoni 2025/26 dotaknila najnižjih lig, je zgolj pri njihovem nazivu. Prvenstva bodo namreč tudi uradno prešla pod imena lig na državnem nivoju. Kar za najnižje tri lige pomeni sledeče:

• prva oz. elitna okrožna liga (okresní přebor) po novem nosi naziv 8. liga;
• druga okrožna liga (na Češkem imenovana III. třida) se preimenuje v 9. ligo;
• tretja okrožna liga (IV. třida) tudi uradno dobiva naziv 10. liga.

Sam naziv na nastopajoče klube ne bo imel neposrednega vpliva. Niti na sistem tekmovanja. Vse tri najnižje navedene lige ostajajo na nivoju posameznih okrožij. Njihovo vodenje prav tako ostaja »v rokah« pristojnih okrožnih nogometnih zvez.

Zastopanost desetoligaških moštev v sezoni 2025/26

V preteklih dneh so še zadnja okrožja objavila spiske nastopajočih moštev ter razporede v jesenskem delu prihajajoče sezone. Število prijavljenih klubov v desete lige širom države je vzpodbuden. Vsaj na prvo žogo. Njihovo število se je namreč v primerjavi s preteklo sezono kar občutno povečalo, s 570 na 612. Kar predstavlja 7%-ni porast. Potrebno je takoj pripomniti, da so k (pozitivni) razliki zgolj v manjši meri prispevali novonastali klubi. Bolj ali manj gre večje število klubov na račun reorganizacije lig v določenih okrožjih. Na spodnjih shemah lahko vidimo primerjavo zastopanosti klubov na nivoju regij v prihajajoči ter v preteklih dveh sezonah:

Glavnino zaslug za porast desetoligašev gre iskati v okrožju Opava v Moravskošlezijski regiji. Tamkajšnja okrožna nogometna zveza se je namreč odločila spremeniti sistem tekmovanja in ponovno uvesti 10. ligo ter vanjo (v dve skupini) »preseliti« večino klubov (skupaj 27). Poleg Opave je »desetoligaški« zemljevid bogatejši za še eno okrožje. Gre za Rokycane v Plzenski regiji s skupno sedmimi klubi. Na nasprotni strani je eno okrožje »izgubila« Vysočina. Slednje pomeni, da bo po novem zgolj v Osrednječeški regiji možno spremljati desetoligaške dvoboje v vseh njenih okrožjih.

Na žalost ne le lokalnih ljubiteljev nogometa je tudi zadnja sezona »poskrbela« za potop nekaterih klubov. Če je v profesionalnem nogometu zaton klubov skoraj vedno povezan s financami, je krivec za prenehanje nogometne aktivnosti na »vaških« zelenicah skoraj vedno pomanjkanje igralcev. Eden takšnih klubov, ki je že v začetku spomladanskega dela oznanil konec delovanja po izteku zadnje sezone, je Podbradec. Po tem, ko so po krajšem premoru lokalni nogometni entuziasti leta 2012 znova obudili nogomet v istoimenski vasici Usteške regije, je po 13-ih letih zanimanje za igranje žogobrca upadlo na nivo, ki je odgovorne v klubu prisililo h končanju aktivne zgodbe. Stežka gre verjeti, da bo najpomembnejša postranska stvar kmalu (če sploh še kdaj) znova našlo svoj prostor pod soncem v Podbradcu.

Pomanjkanje igralcev vendarle ne pomeni vedno konec nogometne zgodbe v (večinoma) podeželskih krajih. V kolikor je prisotno vsaj nekaj volje in želje tako pri igralcih kot odgovornih, običajno sledi iskanje rešilnih bilk v obliki združevanj klubov (moštev). V

primeru bližine večjih klubov, ki premorejo svojo B (ali celo C) ekipo pogosto sledi dogovor o medsebojnem sodelovanju. Tovrstna oblika sodelovanja običajno prinese korist obema kluboma. Za takšno rešitev so se pred prihajajočo sezono odločili v Ketkovicah. Klub se je po sezoni 2023/24 (ki jo je končal tik pod vrhom najnižje lige okrožja Brno podeželje v Južnomoravski regiji) prijavil v devetoligaško tekmovanje. V njej si je v zadnji sezoni priboril obstanek. A hkrati naletel na pogosto oviro – (pre)majhen lasten igralski kader. Sledil je izstop iz tekmovanja, (delno) rešitev za obstoj nogometa pa so v klubu poiskali v sosednji vasi Rapotice. Vasi sicer loči niti ne 2 kilometra razdalje. A sta vsaka v drugem okrožju dveh sosednjih regij. Igralcem Ketkovic, ki so imeli željo vztrajati z igranjem nogometa, tako ni preostalo drugega, kot preiti pod okrilje B ekipe iz Rapotic in nadaljevati z igranjem nogometa v njihovem okrožju. Po dogovoru med kluboma bo njuna združena ekipa svoje domače tekme igrala v Ketkovicah s čimer je vsaj ohranjena nogometna aktivnost v kraju.

Na različne oblike združevanj med klubi lahko naletimo pred vsako sezono. Tudi na takšne, kjer sta dva do tedaj glavna rivala iz dveh bližnjih vasi bila primorana zakopati »bojno sekiro« ter zaradi pomanjkanja igralcev ubrati skupno pot v dobro ne le v dobro nogometa temveč tudi v korist družabnega življenja v vaseh.

Nekaj zanimivih številk vezanih na desetoligaško tekmovanje:

• v zadnjih sezonah je opaziti porast prijavljenih moštev (v sezoni 2023/24 jih je tekmovanje pričelo 570, preteklo sezono 594, medtem ko je v ligaško tekmovanje za sezono 2025/26 prijavljeno 612 ekip, kar je 7%-ni porast v primerjavi s sezono predtem);

• kot že nekaj sezon predtem, bo tekmovanje na najnižjem nivoju češkega nogometa organizirano v 11-ih regijah. Brez okrožij z deseto ligo sta zgolj Karlovarska in Libereška regija ter glavno mesto Praga, ki ima administrativno podoben status kot regije;

• enako, kot pred preteklo sezono, se tudi tokrat število vseh okrožij z organiziranim desetoligaškim nogometom povečuje za eno na skupno 34;

• edina regija, ki bo v novo sezono vstopila z manjšim številom »desetoligaških okrožij«, je Vysočina. Posledično bo Osrednječeška edina regija, ki bo imela pokrite vse lige v prav vseh svojih okrožjih (12);

• z naskokom največje število klubov v najnižji ligi pripada Osrednječeški regiji, kjer bo tekmovanje pričelo 258 ekip (kar znese 42,16% vseh desetoligašev v državi);

• okrožje z največjim številom desetoligašev že nekaj sezon pripada Znojmu (v Južnomoravski regiji). V sezono 2025/26 jih bo vstopilo 36.

Mlajše selekcije

Še nekoliko bolj skrita očem javnosti od članskega nogometa so tekmovanja za mlajše kategorije znotraj okrožnih lig. V primerjavi z obdobjem izpred desetletij je današnji čas vse prej kot naklonjen delu z mladimi. V manjših vaseh, ki premorejo svoj nogometni klub ne pa tudi šole ali vrtca, je pogled na skupino mladih nogometašev že pravi mali čudež. Ljudje, ki držijo temelje klubov nad vodo, so po večini že davno obupali pri poskusih formiranja vsaj katere izmed mlajših selekcij. Edini cilj jim je ostal ohraniti člansko moštvo kar se da dolgo pri »življenju«.

Slika ni kaj prida boljša niti v večjih vaseh oz. manjših mestih. Četudi se v njih nahajata vrtec in nižja stopnja osnovne šole, to ni zagotovilo, da bo klubu uspelo sestaviti ekipo

mladih nogometašev in nogometašic (pri najmlajših namreč dečki in deklice nastopajo skupaj). Prva polovica avgusta je običajno čas, ko klubi javno objavljajo nabore za mlade nogometaše, ki nato pričnejo s treningi nekje pred koncem poletnih počitnic (nekateri tudi prej). Neredko se zgodi, da nabor uspe le polovično. Bodisi se nanj prijavi premalo otrok ali pa se prijavi večje število otrok in mladostnikov različnih starosti, a vseeno ne dovolj, da bi bili v klubu zmožni formirati vsaj eno izmed mlajših selekcij.

Po drugi strani niti uspešen nabor ne zagotavlja, da bo ekipi uspelo odigrati sezono do konca. Pogosti so namreč primeri, ko se otroci med sezono naveličajo nogometa, klubu pa posledično ostane premalo igralcev, da bi lahko nadaljeval s tekmovanjem. Podobno, kot pri članskih ekipah, se klubi tudi pri sestavljanju ekip mlajših kategorij odločajo za sodelovanje z okoliškimi (manjšimi) klubi. Tako imamo primere, ko člansko moštvo nastopa združeno z ekipo kluba z levega brega potoka, medtem ko katera izmed mlajših selekcij istega kluba nastopa združena z ekipo svoje starostne kategorije z desnega brega potoka.

Najmlajša starostna kategorija se prične pri šestih letih (mlajši cicibani). Tako oni kot njihovi starejši vrstniki med osmim in desetim letom starosti večinoma ne igrajo prvenstvenih tekem na rezultat. S prvenstvenim točkovanjem in uvrstitvijo na lestvici se mladi nogometaši tako prvič srečajo v kategoriji mlajših dečkov (10-12 let). Ker se z večjo starostno kategorijo veča tudi število igralcev v polju, so (manjši) klubi pogosto primorani organizirati nogometno vadbo za otroke do določene starosti. Odvisno od številčnosti. Najpogosteje jim »zmanjka« igralcev pri prehodu iz kategorije starejših dečkov (do 14. leta) k mladincem oz. kadetom. Ravno zaradi tega velika večina okrožnih nogometnih zvez organizira skupno tekmovanje za obe najstarejši mladinski selekciji, pri nas nazivani kadetska (do 16. leta) in mladinska (do 18. leta). Na Češkem sta selekciji poimenovani mladši in starši dorost. Kar bi v prevodu pomenilo mlajši in starejši mladinci. Kadar obe selekciji nastopata skupaj (v večini okrožij), se jih naziva preprosto dorost.

Manjša pripadnost lokalnemu okolju, neinteres otrok za aktivno vadbo nasploh, sprememba navad, vzgoja in ostali dejavniki, ki niso v prid nogometu, se slej ko prej negativno odrazijo v delovanju klubov oz. njihovem upadanju. Vsem skrbem navkljub ne gre dvomiti, da bo tudi nova sezona znala poskrbeti za zanimive, napete in dih jemajoče trenutke na zelenicah. Četudi na najnižjem nogometnem nivoju. Ne glede na uspešnost klubov, bodo nogometne tekme tudi v prihodnje skrbele za veselje in žalost najzvestejših privržencev ter druženje vseh generacij vaščanov, ki jih bodo poti vodile ob nogometna igrišča.

Upadanje števila klubov v določenih delih Češke je nacionalno nogometno zvezo prisililo k razmisleku o morebitnih spremembah sistema tekmovanja oz. reorganizacije lig. Manjša poseljenost nekaterih (delov) regij ter tudi upad prebivalstva (kar še posebej velja za obmejne predele Češke) na eni ter večanje prebivalstva v drugih regijah (najbolj očitno v okolici večjih mest, kot so Praga, Brno, Ostrava itd.) je z leti povzročila precejšno razliko v številu klubov nastopajočih v najnižjih treh ligah na nivoju okrožij.

Češka nogometna zveza (skrajšano FAČR) je zato pred leti prišla s predlogom reorganizacije lig. Spremembe naj bi se dotaknile vseh lig od tretje državne navzdol. Po zmanjšanju števila tretjih (v njej je v aktualni sezoni 52 moštev razdeljenih v tri skupine), četrtih (še nedavno imenovanih divizij – češko divize – v katerih bo v sezoni 2025/26 nastopalo 95 moštev razdeljenih v šest skupin) itd. si je zveza obetala popolnitev nižjih lig v nogometno bolj »obubožanih« predelih države. Ker bi takšen ukrep vplival tudi na regije in okrožja, ki nimajo težav s popolnitvijo najnižjih lig oz. bi jim dodatno (večje) število klubov znalo povzročiti tudi kak sivi las, je – kot vse kaže – ostalo zgolj pri predlogu.

Edina sprememba, ki se bo v sezoni 2025/26 dotaknila najnižjih lig, je zgolj pri njihovem nazivu. Prvenstva bodo namreč tudi uradno prešla pod imena lig na državnem nivoju. Kar za najnižje tri lige pomeni sledeče:

• prva oz. elitna okrožna liga (okresní přebor) po novem nosi naziv 8. liga;
• druga okrožna liga (na Češkem imenovana III. třida) se preimenuje v 9. ligo;
• tretja okrožna liga (IV. třida) tudi uradno dobiva naziv 10. liga.

Sam naziv na nastopajoče klube ne bo imel neposrednega vpliva. Niti na sistem tekmovanja. Vse tri najnižje navedene lige ostajajo na nivoju posameznih okrožij. Njihovo vodenje prav tako ostaja »v rokah« pristojnih okrožnih nogometnih zvez.

Zastopanost desetoligaških moštev v sezoni 2025/26

V preteklih dneh so še zadnja okrožja objavila spiske nastopajočih moštev ter razporede v jesenskem delu prihajajoče sezone. Število prijavljenih klubov v desete lige širom države je vzpodbuden. Vsaj na prvo žogo. Njihovo število se je namreč v primerjavi s preteklo sezono kar občutno povečalo, s 570 na 612. Kar predstavlja 7%-ni porast. Potrebno je takoj pripomniti, da so k (pozitivni) razliki zgolj v manjši meri prispevali novonastali klubi. Bolj ali manj gre večje število klubov na račun reorganizacije lig v določenih okrožjih. Na spodnjih shemah lahko vidimo primerjavo zastopanosti klubov na nivoju regij v prihajajoči ter v preteklih dveh sezonah:

Glavnino zaslug za porast desetoligašev gre iskati v okrožju Opava v Moravskošlezijski regiji. Tamkajšnja okrožna nogometna zveza se je namreč odločila spremeniti sistem tekmovanja in ponovno uvesti 10. ligo ter vanjo (v dve skupini) »preseliti« večino klubov (skupaj 27). Poleg Opave je »desetoligaški« zemljevid bogatejši za še eno okrožje. Gre za Rokycane v Plzenski regiji s skupno sedmimi klubi. Na nasprotni strani je eno okrožje »izgubila« Vysočina. Slednje pomeni, da bo po novem zgolj v Osrednječeški regiji možno spremljati desetoligaške dvoboje v vseh njenih okrožjih.

Na žalost ne le lokalnih ljubiteljev nogometa je tudi zadnja sezona »poskrbela« za potop nekaterih klubov. Če je v profesionalnem nogometu zaton klubov skoraj vedno povezan s financami, je krivec za prenehanje nogometne aktivnosti na »vaških« zelenicah skoraj vedno pomanjkanje igralcev. Eden takšnih klubov, ki je že v začetku spomladanskega dela oznanil konec delovanja po izteku zadnje sezone, je Podbradec. Po tem, ko so po krajšem premoru lokalni nogometni entuziasti leta 2012 znova obudili nogomet v istoimenski vasici Usteške regije, je po 13-ih letih zanimanje za igranje žogobrca upadlo na nivo, ki je odgovorne v klubu prisililo h končanju aktivne zgodbe. Stežka gre verjeti, da bo najpomembnejša postranska stvar kmalu (če sploh še kdaj) znova našlo svoj prostor pod soncem v Podbradcu.

Pomanjkanje igralcev vendarle ne pomeni vedno konec nogometne zgodbe v (večinoma) podeželskih krajih. V kolikor je prisotno vsaj nekaj volje in želje tako pri igralcih kot odgovornih, običajno sledi iskanje rešilnih bilk v obliki združevanj klubov (moštev). V primeru bližine večjih klubov, ki premorejo svojo B (ali celo C) ekipo pogosto sledi dogovor o medsebojnem sodelovanju. Tovrstna oblika sodelovanja običajno prinese korist obema kluboma. Za takšno rešitev so se pred prihajajočo sezono odločili v Ketkovicah. Klub se je po sezoni 2023/24 (ki jo je končal tik pod vrhom najnižje lige okrožja Brno podeželje v Južnomoravski regiji) prijavil v devetoligaško tekmovanje. V njej si je v zadnji sezoni priboril obstanek. A hkrati naletel na pogosto oviro – (pre)majhen lasten igralski kader. Sledil je izstop iz tekmovanja, (delno) rešitev za obstoj nogometa pa so v klubu poiskali v sosednji vasi Rapotice. Vasi sicer loči niti ne 2 kilometra razdalje. A sta vsaka v drugem okrožju dveh sosednjih regij. Igralcem Ketkovic, ki so imeli željo vztrajati z igranjem nogometa, tako ni preostalo drugega, kot preiti pod okrilje B ekipe iz Rapotic in nadaljevati z igranjem nogometa v njihovem okrožju. Po dogovoru med kluboma bo njuna združena ekipa svoje domače tekme igrala v Ketkovicah s čimer je vsaj ohranjena nogometna aktivnost v kraju.

Na različne oblike združevanj med klubi lahko naletimo pred vsako sezono. Tudi na takšne, kjer sta dva do tedaj glavna rivala iz dveh bližnjih vasi bila primorana zakopati »bojno sekiro« ter zaradi pomanjkanja igralcev ubrati skupno pot v dobro ne le v dobro nogometa temveč tudi v korist družabnega življenja v vaseh.

Nekaj zanimivih številk vezanih na desetoligaško tekmovanje:

• v zadnjih sezonah je opaziti porast prijavljenih moštev (v sezoni 2023/24 jih je tekmovanje pričelo 570, preteklo sezono 594, medtem ko je v ligaško tekmovanje za sezono 2025/26 prijavljeno 612 ekip, kar je 7%-ni porast v primerjavi s sezono predtem);
• kot že nekaj sezon predtem, bo tekmovanje na najnižjem nivoju češkega nogometa organizirano v 11-ih regijah. Brez okrožij z deseto ligo sta zgolj Karlovarska in Libereška regija ter glavno mesto Praga, ki ima administrativno podoben status kot regije;
• enako, kot pred preteklo sezono, se tudi tokrat število vseh okrožij z organiziranim desetoligaškim nogometom povečuje za eno na skupno 34;
• edina regija, ki bo v novo sezono vstopila z manjšim številom »desetoligaških okrožij«, je Vysočina. Posledično bo Osrednječeška edina regija, ki bo imela pokrite vse lige v prav vseh svojih okrožjih (12);
• z naskokom največje število klubov v najnižji ligi pripada Osrednječeški regiji, kjer bo tekmovanje pričelo 258 ekip (kar znese 42,16% vseh desetoligašev v državi);
• okrožje z največjim številom desetoligašev že nekaj sezon pripada Znojmu (v Južnomoravski regiji). V sezono 2025/26 jih bo vstopilo 36.

Mlajše selekcije

Še nekoliko bolj skrita očem javnosti od članskega nogometa so tekmovanja za mlajše kategorije znotraj okrožnih lig. V primerjavi z obdobjem izpred desetletij je današnji čas vse prej kot naklonjen delu z mladimi. V manjših vaseh, ki premorejo svoj nogometni klub ne pa tudi šole ali vrtca, je pogled na skupino mladih nogometašev že pravi mali čudež. Ljudje, ki držijo temelje klubov nad vodo, so po večini že davno obupali pri poskusih formiranja vsaj katere izmed mlajših selekcij. Edini cilj jim je ostal ohraniti člansko moštvo kar se da dolgo pri »življenju«.

Slika ni kaj prida boljša niti v večjih vaseh oz. manjših mestih. Četudi se v njih nahajata vrtec in nižja stopnja osnovne šole, to ni zagotovilo, da bo klubu uspelo sestaviti ekipo mladih nogometašev in nogometašic (pri najmlajših namreč dečki in deklice nastopajo skupaj). Prva polovica avgusta je običajno čas, ko klubi javno objavljajo nabore za mlade nogometaše, ki nato pričnejo s treningi nekje pred koncem poletnih počitnic (nekateri tudi prej). Neredko se zgodi, da nabor uspe le polovično. Bodisi se nanj prijavi premalo otrok ali pa se prijavi večje število otrok in mladostnikov različnih starosti, a vseeno ne dovolj, da bi bili v klubu zmožni formirati vsaj eno izmed mlajših selekcij.

Po drugi strani niti uspešen nabor ne zagotavlja, da bo ekipi uspelo odigrati sezono do konca. Pogosti so namreč primeri, ko se otroci med sezono naveličajo nogometa, klubu pa posledično ostane premalo igralcev, da bi lahko nadaljeval s tekmovanjem. Podobno, kot pri članskih ekipah, se klubi tudi pri sestavljanju ekip mlajših kategorij odločajo za sodelovanje z okoliškimi (manjšimi) klubi. Tako imamo primere, ko člansko moštvo nastopa združeno z ekipo kluba z levega brega potoka, medtem ko katera izmed mlajših selekcij istega kluba nastopa združena z ekipo svoje starostne kategorije z desnega brega potoka.

Najmlajša starostna kategorija se prične pri šestih letih (mlajši cicibani). Tako oni kot njihovi starejši vrstniki med osmim in desetim letom starosti večinoma ne igrajo prvenstvenih tekem na rezultat. S prvenstvenim točkovanjem in uvrstitvijo na lestvici se mladi nogometaši tako prvič srečajo v kategoriji mlajših dečkov (10-12 let). Ker se z večjo starostno kategorijo veča tudi število igralcev v polju, so (manjši) klubi pogosto primorani organizirati nogometno vadbo za otroke do določene starosti. Odvisno od številčnosti. Najpogosteje jim »zmanjka« igralcev pri prehodu iz kategorije starejših dečkov (do 14. leta) k mladincem oz. kadetom. Ravno zaradi tega velika večina okrožnih nogometnih zvez organizira skupno tekmovanje za obe najstarejši mladinski selekciji, pri nas nazivani kadetska (do 16. leta) in mladinska (do 18. leta). Na Češkem sta selekciji poimenovani mladši in starši dorost. Kar bi v prevodu pomenilo mlajši in starejši mladinci. Kadar obe selekciji nastopata skupaj (v večini okrožij), se jih naziva preprosto dorost.

Manjša pripadnost lokalnemu okolju, neinteres otrok za aktivno vadbo nasploh, sprememba navad, vzgoja in ostali dejavniki, ki niso v prid nogometu, se slej ko prej negativno odrazijo v delovanju klubov oz. njihovem upadanju. Vsem skrbem navkljub ne gre dvomiti, da bo tudi nova sezona znala poskrbeti za zanimive, napete in dih jemajoče trenutke na zelenicah. Četudi na najnižjem nogometnem nivoju. Ne glede na uspešnost klubov, bodo nogometne tekme tudi v prihodnje skrbele za veselje in žalost najzvestejših privržencev ter druženje vseh generacij vaščanov, ki jih bodo poti vodile ob nogometna igrišča.

V teh dneh so se nad Češko (dobesedno) zgrnili črni oblaki in s seboj prinesli enormne količine padavin. Mnogi deli države so se znašli pod vodo. Že zdaj je jasno, da bodo poplave za seboj pustile razdejanje s katerim se bodo kraji in njihovi prebivalci soočali še dolge tedne oz. mesece. V teh trenutkih je primarna naloga poskrbeti za življenja ljudi in njihovega premoženja. Glede na prizore in številne spletne fotografije, je tudi že znano, da so posledice naravne ujme prizadele tudi številne nogometne (in tudi ostale športne) klube.

Zaradi prihajajočega ciklona je češka krovna nogometna organizacija že pred koncem tedna odpovedala vse tekme pod njenim okriljem. Določene regionalne ter zveze na nivoju okrožij so ubrale enako pot, zopet druge so odločitev o igranju tekem prepustile posameznim klubom. Na koncu se je zadnji konec tedna v nižjih ligah odigralo zgolj minimalno število tekem. A veliko bolj kot iskanje nadomestnih terminov za igranje odloženih tekem, je nogometne delavce, igralce in mnoge prostovoljce prevzela žalost ob pogledu na številna potopljena igrišča.

Vodni živelj je prizadel tako profesionalne kot amaterske klube. Praktično vsa igrišča v bližini rek in potokov so se delno ali v celoti znašla pod vodo. Že tako nelahka situacija, ki spremlja mnoge klube na najnižjem nivoju, bi znala odprava posledic pomeniti prezahteven zalogaj. Le upati gre, da bo klubom uspelo izplavati iz vse prej kot nezavidljivega položaja.

Slovo še enega kluba…

Še pred napovedanim potopom je za nižjeligaški nogomet prišla žalost vest iz Libinkov. Iz kluba FC Libinky 1948, ki je od ustanovitve brez premora nastopal v Usteški regiji na severu Češke, so sporočili, da po 76-ih letih zaključujejo svojo nogometno dejavnost.

Ob majskem obisku je trener Miroslav Sachet izrazil željo po stabilizaciji kluba, k čemur bi najbolj pripomogla vrnitev poškodovanih igralcev. Na njegovo žalost in razočaranje privržencev se mu želja ni izpolnila. Za nameček je klub zapustilo še nekaj igralcev. Posledično ekipa ni več zmogla zbrati enajsterice igralcev, zaradi česar so se v klubu odločiti zaključiti svojo nogometno zgodbo.

Libinky, ki so zaradi lastniških težav s svojim igriščem bili primorani domače tekme igrati v bližnjem mestu Polepy, kjer so si delili igrišče z ambicioznejšim klubom FK Polepy. A le do konca sezone 2022/23, ko so Polepy zaradi preambicioznih ciljev prenehali z delovanjem. Po letu dni je enaka usoda doletela še Libinke. Nogometno igrišče v Polepyh je tako še eno od mnogih, ki se je znašlo na seznamu »bivših«. In veliko vprašanje je, če se bo v prihodnosti našla volja in ambicije, ki bi znova oživele nogometno zelenico…

Medtem ko imajo profesionalni klubi za seboj že nekaj uvodnih tekem novega prvenstva, prve uradne tekme nogometaše v najnižjih ligah povečini še čakajo. Kot vsako sezono, bo tudi prihajajočo uvod v desetoligaška tekmovanja razpotegnjen od sredine avgusta do prvega septembrskega konca tedna. Čeprav se v javnosti že vsaj dve leti omenjajo spremembe tekmovalnega sistema na nivoju celotne države, je Češka nogometna zveza (FAČR) tudi pred novo ligaško sezono ostala zgolj pri »tipanju«.

Podobno kot večina evropskih držav se tudi Češka že daljše obdobje srečuje z upadanjem števila nogometnih klubov. V veliki večini primerov gre za klube, locirane na podeželju. V mnogih od teh vasi so nogometni klubi ostali edini organizirani subjekt, njihova aktivnost pa ima za lokalno okolje veliko širši pomen. Še posebej v krajih, kjer je že daljše obdobje zaznan padec prebivalstva in kjer je nogometna tekma, pa čeprav na najnižjem nivoju, edini organiziran in reden dogodek, ki ne pomeni zgolj športnega boja, temveč tudi trenutek druženja vaščanov.

Razlog v prenehanju delovanja klubov v najnižjih ligah je v veliki večini primerov krivo pomanjkanje igralcev. Če so bili pred desetimi leti nosilci igralskega kadra 30-letniki, so danes to 40-letniki. Zanimanja med mladimi, ki bi prevzeli vajeti klubov iz rok starejše generacije, je zanemarljivo malo. Vse več klubov uporablja svoja socialna omrežja tudi za vabila mlajših v svoje vrste. A pri tem le redko naletijo na uspeh.

Piko na i pesimističnemu trendu je v zadnjem obdobju dodala še pandemija COVIDa oz. z njo povezani ukrepi. Mnogi so takrat opozarjali na posledice, ki jih bo deležen amaterski šport. Če so najbogatejši klubi vključno z UEFA-o (čeprav njihov obstoj ni bil nikdar pod vprašajem) v obdobju pandemije panično iskali rešitve kako ublažiti več desetmilijonske izgube zaradi odpovedi tekem, so vaški klubi, daleč od oči javnosti, dobesedno bili bitko za svoj obstoj.

Dvakratna prekinitev sezone in prepovedi treniranja je marsikateremu igralcu vzela voljo do nogometa. Kar je posledično le še povečalo število ugaslih klubov. Mnogi klubi, ki se jim je vendarle uspelo »prebiti« skozi obdobje COVIDa, še danes čutijo posledice vseh ukrepov.

Rešilne bilke za obstoj klubov

Odgovornim nogometnim delavcem, ki v amaterskih klubih velik del svojega prostega časa namenjajo delovanju klubov, si za svojo »požrtvovalnost« zaslužijo globok poklon. A včasih niti to ni dovolj. Da bi preprečili črn scenarij in obdržali nogomet v vasi, se zato v mnogih klubih poslužujejo rešitev v obliki povezovanja med klubi. Manjši klubi na robu obstoja tako pogosto poiščejo pomoč pri višjerangiranem klubu iz bližnjega (večjega) kraja v obliki združitve z njihovo B (ali celo C) ekipo. V primeru desetoligašev nato združena ekipa pod imenom obeh klubov nadaljuje s tekmovanjem na najnižjem nivoju. Včasih takšna združitev prinese tudi določene pogoje s strani klubskih vodstev močnejših klubov. Kar lahko pomeni izgubo (dela) samostojnosti in podreditve zahtevam višjeligaških klubov. Po drugi strani korak v obliki združitve klubov pomeni vsaj podaljšanje nogometne aktivnosti v vasi in upanje, da bo prihodnost morda prinesla lepše čase.

Redkejši so primeri, ko zaradi pomanjkanja igralcev moči združita do včeraj dva največja klubska rivala dveh sosednjih vasi z istega nivoja tekmovanja.

Takšen način reševanja obstoja klubov pomeni, da je v čeških najnižjih ligah iz sezone v sezono zaznati porast števila združenih klubov. Vsaka združitev dveh klubov pa hkrati pomeni osiromašenje lige za en klub.

Reforma Češke nogometne zveze

Zastopanost klubov se močno razlikuje tudi med regijami. Razloge za to ne gre iskati zgolj v propadu klubov, temveč tudi v velikosti in poseljenosti posamezne regije. Tako imamo regije oz. okrožja znotraj regij, kjer klubov mrgoli in jih morajo zato regijske in okrožne nogometne zveze na določenem nivoju razdeliti v več skupin. Na drugi strani so okrožja,

kjer zaradi manjšega števila klubov komaj da še organizirajotekmovanje na okrožnem nivoju (v tem primeru velja prva okrožna liga oz. osma liga na nivoju države) za najnižjo.

Da bi mdr. zmanjšala razlike med regijami in okrožji oz. pripomogla k odpravi določenih nelogičnosti (ko recimo v najnižji ligi nastopa 7 klubov) so odgovorni s Češke nogometne zveze (FAČR) že pred več kot dvema letoma pričeli omenjati reformo ustroja tekmovanja na državnem nivoju do vključno najnižjih lig (kako izgleda ustroj tekmovaja na Češkem je obrazloženo v prispevku o sistemu tekmovanja). Predlogi se dotikajo tako ukinitve določenih nižjih lig do zmanjšanja skupin na določenem nivoju tekmovanja. Tako je v igri ukinitev ene od šestih četrtoligaških skupin, ukinitev najnižje regionalne lige (sedme lige na nivoju države) ter ukinitev najnižje rangirane lige (3. okrožna liga oz. 10. liga na nivoju države). S tem »posegom« bi lažje zapolnili ligaška tekmovanja v »siromašnejših« regijah oz. okrožjih. Na drugi strani je takšen predlog (razumljivo) naletel na manj odobravanja tam, kjer nimajo težav s številčnostjo klubov. Tu še najbolj izstopa Osrednječeška regija (ki je v pretekli sezoni imela zapolnjena tekmovanja na vseh nivojih v vseh svojih okrožjih), nekatera okrožja v Južnomoravski regiji ter še nekatera okrožja v posameznih regijah. Marsikatero od teh okrožij ima klubov dovolj, da bi brez težav lahko organiziralo tekmovanje klubov na nižjih nivojih (11., 12. liga itd.) namesto razvrščanja v več skupin. Seveda, v kolikor bi pravilnik to dopuščal.

Kljub vsem velikopoteznim načrtom FAČRa niti prihajajoča sezona ne bo prinesla sprememb. In povsem mogoče je, da bo tudi po prihajajoči sezoni podobno. V stilu tresla se je gora, rodila se je (bo) miš.

Tako zaenkrat ostaja potrjena zgolj »tehnična« sprememba, ki bo prihodnjo sezono dokončno spremenila nazive posameznih rangov tekmovanj. Skupine divizij se bodo posledično preimenovale v četrto češko ligo, prva regionalna liga bo nosila naziv 5. češka liga itd. vse do najnižje lige. IV. třida, kot se še vedno imenuje, bo tako tudi uradno postala 10. liga. V okviru navedenega preimenovanja lig so zato nekatere regijske in okrožne nogometne zveze nižjeligaška tekmovanja že pred prihajajočo sezono poimenovala z novimi nazivi.

Sezona 2024/25

Podrobnejši pogled na zemljevida z zastopanostjo klubov v posameznih regijah v pretekli in prihajajoči sezoni kaže na nasproten trend upadanja števila klubov. Skupno število nastopajočih klubov v najnižjih ligah širom Češke se je namreč iz lanskih 570 povišal na 594. V oči pade povečanje števila desetoligašev v regiji Olomouc. A je pri tem potrebno dodati, da povečanje ni posledica novonastalih klubov, temveč spremembe tekmovalnega sistema v enem izmed okrožij, v katerem so devetoligaške klube iz lanskih dveh skupin združili v eno in hkrati na novo postavili najnižjo ligo. K pozitivnemu trendu na državnem nivoju tako še največ prispeva Osrednječeška regija, kjer se je v večini okrožij v tekmovanje prijavilo večje število klubov, kot v pretekli sezoni. Razloge gre posredno iskati tudi v ostalih kazalcih, ki jih premore Osrednječeška regija (večanje števila prebivalstva, močno gospodarstvo itd.). Za razliko od največje češke regije, je v večini ostalih zaznati dlje časa trajajoči trend upadanja klubov. Večinoma gre za podeželske klube, ki so finančno povsem odvisni od krajev (vasi) in zanimanja za nogomet med domačini.

Nekaj zanimivih številk pred začetkom aktualne sezone:

– v sezoni 2023/24 je v najnižjih ligah tekmovalo 570 klubov, medtem ko je prijavljenih klubov za prihajajočo sezono 594 (kot vsako sezono ne gre pričakovati, da bodo prav vsi klubi zaključili sezono);

– enako kot preteklo sezono, bo tudi v novi tekmovanje v najnižji ligi organizirano v 11-ih regijah. Zaradi že omenjene spremembe v enem izmed okrožij regije Olomouc, se število okrožij z najnižjo ligo iz 32 povečuje na 33;

– enako kot preteklo sezono Osrednječeška regija in Vysočina ostajata edini regiji z zastopanostjo najnižje lige v vseh svojih okrožjih;

– ob upoštevanju delitve na skupine znotraj lig okrožij znaša skupno število najnižjih lig 53 (enako kot preteklo sezono);

– največje število klubov v najnižjih ligah premore Osrednječeška regija – 259 klubov znaša kar 44% vseh desetoligašev v državi;

– enako, kot preteklo sezono, ima primat med okrožji z največjim številom desetoligašev (33, v pretekli sezoni 34) Znojmo v Južnomoravski regiji.

Ne glede na statistične številke gre tudi v novi sezoni pričakovati zanimive podobe klubov v najnižjem rangu tekmovanja – od takšnih, ki jim bo glavni cilj preživeti sezono, do takšnih, ki jim bo najpomembnejše druženje in zabava. Ter najambicioznejših, ki bodo poskusili naskakovati vrh lestvice in posledično uvrstitev ligo višje. Zagotovo pa ne bo manjkalo zanimivih potez, emocij, veselja in žalosti. Tako na, kot ob igrišču.

Potem  ko so nogometaši Bilova z visoko zmago vstopili v spomladanski del sezone je za njih prišla še ena vesela novica. Kmalu zatem so namreč odgovorni na vaškem uradu poskrbeli za ureditev njihove zelenice. Glavni razlog za lepšo podobo igrišča tiči ravno v nedavno objavljenem članku o lokalnem nogometnem klubu.

Nogometašem Bilova gre v spomladanskem delu vse kot po maslu. V uvodnem krogu krogu so na domačem igrišču visoko premagali B ekipo Žiline (8:2). Sledilo je prvo uspešno gostovanje s katerega so za zmago po enajstmetrovkah domov prinesli dve točki. Da bo mera polna so tudi na tretji tekmi vknjižili tri točke. Z osmimi osvojenimi točkami so izenačili svojo jesensko točkovno bero. Hkrati so trenutno druga najuspešnejša ekipa spomladi. Z odličnim pomladnim štartom so se odlepili s spodnjega dela lestvice. Trenutno jih do četrtega mesta ločijo le še tri točke (po jesenskem delu je ta razlika znašala devet točk).

Da bo mera zadovoljstva v klubu polna, je poskrbela vaška uprava z manjšo obnovo travnate površine. Z veseljem je bilo prebrati sporočilo predsednika kluba Michala Polaka, ki se je zahvalil za obisk in prispevek o klubu na spletni strani. Hkrati je dodal, da je članek romal tudi na vaški urad. Več kot očitno je županu padla v oči omemba stanja travnate površine na njihovem igrišču. In tako je kmalu po objavi prispevka iz vaškega proračuna romalo nekaj kron za ureditev podlage (zravnavo) in zelenice.

Polak se je odzval tudi s poslano fotografijo aktualne podobe njihovega igrišča. Razlika s stanjem izpred dveh tednov je več kot očitna.

​Vaški uradniki si za hitro pomoč svojemu lokalnemu nogometnemu ponosu nedvomno zaslužijo pohvale. Ne gre dvomiti, da bo odlična pripravljena travnata površina še dodatno motivirala domačo ekipo za nadaljevanje uspešne serije iz prvih treh spomladanskih tekem. 

Tokratni prispevek je namenjen (splošni) predstavitvi klubov na češki najnižji ravni – s čim vse se soočajo klubi, kakšna je njihova podoba in infrastruktura, kdo vse so igralci, ki se odločajo za igranje nogometa na tem nivoju.

Če je denar glavno gonilo ali eden glavnih dejavnikov (modernega) nogometa, bi iz tega sklepali, da kaj takšnega velja tudi za klube na nižji ravni. Pa je temu res tako? (Žal) je odgovor na vprašanje pritrdilen. Dan danes brez denarja ni »muzike« niti na travniku ob gozdu. Vsaj v smislu organiziranega igranja nogometa. Tudi za desetoligaški nogomet morajo namreč klubi napraskati vsaj nekaj evrov oz. (čeških) kron. Če se letni proračuni pri najbogatejših evropskih klubih gibajo v nekaj sto milijonih evrov, potem klubi v t.i. pragozdni ligi (kot tudi nazivajo na češkem najnižje lige) razpolagajo s približno milijonkrat nižjimi budgeti. A da ne bo pomote, bolj ali manj vse, kar se nabere v klubskih blagajnah, je namenjeno izključno »preživetju« klubov. O kakšnih plačah ali premijah igralcem tu seveda ni govora.

Amaterskim klubom tako vsaka krona pomeni ogromno (zagotovo pa več, kot nekaj deset tisoč evrov v blagajni najbogatejših klubov). Z denarjem, ki ga prejmejo v veliki večini od krajev, pokrivajo osnovne stroške v obliki opreme, klubske infrastrukture, sodnikov. Tu in tam klubom uspe pridobiti tudi kakšen dodaten prihodek s strani sponzorjev. V teh primerih gre večinoma za podjetja, kjer je zaposlen kateri od igralcev.

Podobno kot Slovenija ima tudi Češka precejšnje število občin (češka beseda za občino je obec). Tako kot največje, tudi najmanjše občine (z nekaj sto prebivalci) volijo svojega župana. Razlika je v tem, da je funkcija vaškega župana prostovoljna. Posledično se ne gre čuditi, da tu in tam kandidatna lista pred volitvami na vasi ostane prazna. V takšnih primerih mora nastalo težavo rešiti državni vrh…

Ker velika večina klubov prihaja ravno iz najmanjših občin, je nemalokrat odvisno od županove volje (oz. njegovega odnosa do nogometa) kako zelo (če sploh) bo kraj pripravljen finančno pomagati lokalnemu nogometnemu klubu. Po drugi strani imajo tudi klubi na svoji strani močnega aduta v obliki prispevka k razpoznavnosti kraja ter v sami organizaciji tekem, ki imajo za sam kraj tudi velik družbeni pomen. Velika večina vasi na češkem podeželju deluje kot mirna idila, ki jo enkrat do dvakrat letno prekine kak gasilski (ali lovski) ples. Imeti svoj nogometni klub, ki preko celotne pomladi in jeseni vsak drugi

konec tedna poskrbi za organiziran dogodek, je v vaškem okolju zato lahko pravi mali privilegij. Ne le v športnem smislu.

Besedno zvezo nogometni fenomen velika večina ljubiteljev okroglega usnja povezuje s polnimi štadioni, vrtoglavimi zneski in številnimi znanimi imeni iz različnih družbenih sfer, ki so tako ali drugače povezana z najpomembnejšo postransko stvarjo. Toda nogomet ni fenomen zgolj na najvišjem nivoju. Je fenomen tudi tam, kjer ni kamer, estradnikov in milijonov. Ko ti namreč ob igrišče uspe zvabiti tretjino ali celo polovico vseh vaščanov, o fenomenu ni več dvoma.

Večina županov se dobro zaveda pomena nogometa. Zato tudi ni težava najti v vaškem proračunu nekaj osnovnih sredstev za delovanje kluba. So kraji, kjer je potrebna kakšna prošnja več s strani klubskih prostovoljcev. In obratno – kjer je županom samoumevno, da nogomet predstavlja (pomemben) del vaškega življenja. V teh krajih je velika verjetnost, da bomo v času tekme župana srečali ob igrišču. Tu in tam se zna pojaviti tudi z dresom na sebi kot eden glavnih akterjev dogajanja na igrišču.

Od denarja do igralcev

Če že finance za (vsaj) osnovno delovanje klubov v večini primerov niso problem, je povsem druga zgodba z igralci. Posplošeno bi lahko zatrdili, da se vsaj polovica vseh klubov, ki nastopajo v najnižjih ligah širom Češke, spopada s pomanjkanjem igralskega kadra. Tistih nekaj kron za pokritje stroškov se večinoma že najde v vaškem proračunu. Za marsikateri klub predstavlja mnogo trši oreh zbrati zadostno število igralcev, ki bi bili pripravljeni odigrati celotno nogometno sezono. In ravno pomanjkanje igralcev je v večini primerov ključni razlog za zatone mnogih klubov. Trend upadanja števila klubov na najnižjih ravneh je v zadnjih desetletjih navzoč v večini držav. Češka pri tem ni nobena izjema. Vsako leto v deželi dobrega vojaka Švejka več klubov preneha z delovanje, kot jih na novo nastane. In nič ne kaže, da bi se trend v bližnji prihodnosti ustavil, kaj šele obrnil.

Če je bilo pred petimi ali šestimi desetletji samoumevno, da se je večina mladeničev preizkusila v športu, ki jim je bil na razpolago, je danes mnogim mladim zadnja briga poditi se za žogo na vaškem travniku. In tako je iz ust starejše generacije pogosto slišati kritiko na račun mladih oz. njihovega odnosa do kluba. Tudi pogled z distance in skozi nevtralne oči temu v večini primerov lahko pritrdi. Medtem, ko bo veteran s štirimi ali petimi križi na hrbtu in obrabljenimi koleni zagotovo prišel na nedeljsko tekmo in bo na njej »grizel travo«, bo mlajši našel sto in en izgovor za svojo odsotnost. In tako se neredko zgodi, da se nekaj minut pred tekmo ob igrišču pojavi zgolj enajsterica igralcev, ali da ekipa odigra tekmo z igralcem ali celo dvema manj. V primeru neodigranja tekem je namreč pravilnik v najnižji ligi enak, kot v profesionalnih ligah – ko se ekipa drugič v sezoni ne pojavi na igrišču, je izključena iz tekmovanja. Tovrstna izključitev večinoma za klube pomeni zgolj eno – mrk.

Pogledi na zapuščena nogometna igrišča na češkem podeželju so iz leta v leto pogostejši. In ko travnik enkrat preraste plevel, je nogometna usoda v vasi v veliki večini primerov za vedno zapečatena.

Da bi se klubi izognili črnemu scenariju, si v zadnjem obdobju vse pogosteje pomagajo tudi s spletom. Zlasti na Facebooku je tako vse večkrat moč zaslediti vabila k igranju nogometa. Kar nekaj tovrstnih objav je pri

klubih že naletelo na plodna tla (oz. jim pomagalo pri nadaljnjem obstoju).

Glede na videno si klubi na Češkem brez dvoma zaslužijo globok priklon. Točneje, pohvalo si zaslužijo vsi prostovoljci, ki s svojim trudom držijo klube nad vodo. V veliki večini primerov so to kar sami igralci. Ko kraj zbere dovolj denarja za obnovo klubskih prostorov, igralcem v prostem času nikakor ni odveč poprijeti za lopato in – če je to le možno – v celoti izvesti predvideno obnovo objekta ob igrišču oz. opraviti ostale »lepotne« malenkosti na in ob igrišču.  Kajpak tudi tu večinoma prednjačijo starejši, ki bi v »normalnih« okoliščinah že davno uživali v »nogometnem pokoju«, a je njihova pripadnost in navezanost na klub premočna, da ne bi izpolnili še ene izmed »življenjskih nalog«.

Precej manj verjetno je, da se bodo ob igriščih najnižjih lig množično znašli ljubitelji atraktivnega nogometa. Kar je seveda razumljivo. Glede na to, da se igralci na tem nivoju večinoma dobijo enkrat tedensko (ali pa še to ne) na treningu (tudi besedo trening je v teh primerih mnogokrat potrebno vzeti z rezervo), je v nedeljo od njih nerealno pričakovati 90 minut totalnega nogometa. Zagotovo pa bodo poskrbeli za kakšno zanimivo in (morda) še nevideno potezo, ki bo spravila v smeh in dobro voljo navzoče ob igrišču. Tudi zato, ker mnoge ekipe v svoji postavi premorejo pestre težnostne kategorije igralcev – od peresno lahkih do težkokategornikov.

Vasi na češkem podeželju so si v mnogočem med seboj različne kot dan in noč. Tiste blizu večjim mestom v zadnjih dveh desetletjih močno pridobivajo na številu prebivalcev, novogradnje prevzemajo primat med stavbami in posledično takšna naselja v obdobju ene generacije povsem spremenijo svojo podobo. Na drugi strani so vasi, kjer prevladuje (naj)starejša generacija in ki so iz različnih razlogov za mlade družine neatraktivne. Sama struktura prebivalstva v kraju se nato v večini primerov odraža tudi na igralski podobi nogometnih ekip. Ne tako redki so prizori, ko se na igrišču pojavi veteran s šestimi križi na hrbtu, ter ob njem soigralec v najstniških letih.

Kako torej izgleda igralna podoba ekip v deseti ligi? Tudi tu znajo biti razlike med ekipami ogromne, dvomestni rezultati pa nekaj povsem običajnega. So ekipe, kjer igralci že od prve minute dajejo občutek, da le čakajo na zaključni sodniški žvižg. In so ekipe, ki znajo ponuditi presenetljivo visok nivo nogometa. Če se pri prvih večinoma giba zgolj igralec z žogo, medtem ko ga ostalih devet soigralcev v polju spremlja s pogledom, lahko od (ambicioznejših) ekip vidimo tudi kar nekaj prvin sodobnega nogometa. Prav tako ni nič nenavadnega, da se ekipa s polno zasedeno rezervno klopjo igralcev, trenerjem in njegovim pomočnikom pomeri proti moštvu, pri katerem bo rezervna klop samevala, v vlogi trenerja pa bo v zapisniku naveden kar eden od igralcev.

Mlajše selekcije   

V kolikor drži rek, da na mladih (nogometni) svet stoji, potem se nogometnim klubom ne piše nič dobrega. Niti finančni prispevek za vsako mlajšo selekcijo s strani Češke nogometne zveze veliki večini klubom na najnižjem nivoju ne pomaga pri formiranju mlajših selekcij. Nasploh se zdi, da klubi niti nimajo volje po ustanavljanju katere izmed mlajših kategorij, saj bodisi za treniranje ne premorejo ustrezno usposobljen kader bodisi ni dovoljšne zanimanje za trening nogometa s strani najmlajših.

Vseeno pa mnogim klubom ne gre oporekati želje zvabiti medse tudi (naj)mlajše. V tem primeru razpise oz. vabila objavijo ob koncu poletja. Nakar večinoma sledi premalo številčen odziv, da bi se v klubu posvetili organizirani vadbi. Ko je število prijavljenih otrok vendarle večje in v klubih lahko pričnejo s treningi in tekmovanji katere od najmlajših kategorij, gre zgolj upati, da bo generacija otrok kazala voljo in željo po igranju nogometa čim dlje.

Če je bilo pred desetletji samoumevno, da je za klube v najnižjih članskih ligah hkrati nastopalo po več mlajših kategorij, je danes slika ravno obratna. Večina klubov pod svojim okriljem nima nobene mlajše generacije. Imeti v klubu več, kot eno mlajšo selekcijo, pa malo da ne meji že na čudež.

Infrastruktura

V kolikor bi bilo potrebno podati splošno oceno nogometnih objektov, ki gostijo najnižji nivo tekmovanj, potem bi bila ta vsekakor pozitivna. Lahko bi celo napisali, da presega nivo kvalitete nogometa. Igrišča se običajno nahajajo ob robu vasi. Večinoma se ob

zelenici nahaja objekt, v katerem so garderobe s tuši, prostor za sodnika ter toalete za obiskovalce. Velika večina takšnih objektov ima še notranji klubski (gostinski) prostor, ki lahko služi tudi drugim dejavnostim (v primeru vaških prireditev), ob objektu pa se nahaja prostor s klopmi in mizami ter streho, primarno namenjen obiskovalcem nogometnih tekme. Od starosti objekta je večinoma odvisna tudi notranjost objekta. Starejši objekti večinoma premorejo manjše garderobe, tudi takšne v katerih si je težko predstavljati vse igralce hkrati. Na drugi strani novejši oz. prenovljeni objekti (in teh je kar nekaj) ponujajo precej bolj prostorne garderobe ter zelo lepo urejen klubski prostor.

Vzdolž igrišč je večinoma nameščenih nekaj klopi za gledalce. Redkeje preseneti celo manjša tribuna. In celo pokrita tribuna se najde v najnižji ligi. Čeprav niso zahtevani, vse več klubov v času tekem namesti tudi led semafor ob igrišču.

Pohvale si klubi (vsaj večina njih) zasluži tudi za zgledno urejene travnate površine. V zadnjih letih se je namreč njihova kvaliteta občutno izboljšala. Še največjo težavo predstavljajo neravni tereni. Tovrstne obnove oz. izboljšave terjajo pomoč mehanizacije in so posledično za klube finančno prezahteven zalogaj. Na drugi strani je vse več igrišč opremljenih z avtomatskim

namakalnim sistemom. Njegova namestitev znatno pripomore k dvigu kvalitete igralne površine. Tako se danes nekaterih »vaških« igrišč ne bi branili imeti niti profesionalni klubi. Če že ne za igranje tekem, pa vsaj za treniranje.

Zgodovina in sedanjost

Kljub temu, da so ves čas svojega obstoja daleč od oči širše javnosti, premorejo tudi majhni klubi svojo zanimivo in bogato zgodovino. Ob predpostavki seveda, da gre za klube nastale v obdobju pred ali kmalu po koncu druge svetovne vojne. Okoliščine, s katerimi so predhodniki orali (vaško nogometno) ledino so za današnji čas težko predstavljive, vsekakor pa vredne branja. Žal današnji čas klube bolj kot k obujanju spominov sili v borbo za svoj obstoj. Kar ima v večini primerov za posledico pomanjkanje zgodovinskih podatkov ali pa le-ti v pisni obliki ležijo pozabljeni v kleti katere od hiš. V teh primerih gre zgolj upati, da se najde kdo (četudi po naključju), ki bi »rešil« zapiske in jih uredil času primerno.

V večini primerov se je tako sila težko dokopati do (vsaj kakšnega) podatka iz začetka delovanja klubov. Spomin starejših igralcev sega dva, morda tri desetletja nazaj. Včasih s kakšno zgodovinsko informacijo pripomore kateri od (naj)starejših gledalcev, ki so bili v preteklosti tako ali drugače povezani s klubom. V vsakem primeru je velika škoda, da imajo le redki klubi svoj del zgodovine urejen, kot se spodobi. Zgodovina je vendarle eden izmed pomembnih temeljev vsakega kluba, ki ne sme biti pozabljen.

Ker je vsak novonastali klub primoran svojo nogometno pot pričeti v najnižji ligi, je temu primerna tudi pestra življenjska doba klubov v skupinah. Naletimo lahko na klube, ki jim je tekoča sezone sploh prva v njihovem delovanju, in klube, ki premorejo tudi več kot stoletno tradicijo neprestanega delovanja (z izjemo obdobja nemške okupacije med letoma 1939 in 45).

Moderna doba in z njo povezane tehnologije so tudi klube na najnižji ravni prisilile, da stopijo v korak s časom. Klubske spletne strani izpred desetletja in več so danes po večini zamenjala družabna omrežja med katerimi prednjači Facebook. Klubi, ki se odločajo za tovrstni stik s svojimi privrženci, večinoma uporabljajo medij za informiranje o odigranih in prihajajočih tekmah, lestvicah, tu in tam dodajo kakšno šaljivo prigodo.

Nemalokrat se zgodi, da tudi klubsko dogajanje na internetu »zamre«. Večinoma je to povezano z rezultatskim neuspehom. Klubom v najnižji ligi se kar pogosto dogaja, da po izpadu iz predzadnje v najnižjo ligo pade tudi »volja« po javnem objavljanju.

Navkljub vsem modernim iznajdbam, se mnogi klubi še vedno poslužujejo klasičnega načina objave vabil na svoje tekme v obliki plakatov, ki visijo na oglasnih deskah, vratih in oknih vaške pivnice ali sokolskega doma. Tu in tam je plakate moč videti tudi v

okoliških vaseh in ne le v kraju igranja tekme.

Značilnost vasi na Češkem so tudi ozvočenja, preko katerih (večinoma) iz vaškega urada obveščajo krajane o pomembnih dogodkih v vasi. Mednje pogosto sodi tudi naznanilo prihajajoče nogometne tekme.

Gledalci in (gostinska) ponudba

Če kje, potem rek, da se nogomet igra zgolj zaradi gledalcev in igralcev samih, velja ravno v najnižjih ligah. Priljubljenost nogometa v kraju in povezanost kluba z lokalnim okoljem se v največji meri odraža v obiskanosti tekem. Običajno si tekme na tem nivoju ogleda nekaj deset gledalcev. Večinoma gre za sorodnike in prijatelje glavnih akterjev na igrišču ter nekdanje igralce oz. osebe, ki so ali so bile povezane s klubom.

Splošno vzporednico (ki seveda ne velja vedno) bi lahko potegnili tudi med številom prebivalcev v vasi in samo obiskanostjo tekem. Pogosti so primeri, ko so tekme v manjših krajih precej bolj obiskane, kot v večjih. Večji, kot je kraj, manjše je zanimanje za ogled nogometne tekme na najnižjem nivoju. Še najbolj izrazito se to kaže v največjih mestih. Povsem običajno je, da velika večina prebivalcev večjih mest niti ne ve za klube, ki igrajo na igriščih v istih ulicah, kjer sicer prebivajo. Do neke mere je to razumljivo. Če je nogometna tekma v vasi edini dogodek v tednu ali dveh, desetoligaška tekma v mestu predstavlja zgolj enega izmed številnih (manj pomembnih) dnevnih dogodkov. Večja mesta premorejo tudi več klubov in logično je, da se večina nogometnih privržencev identificira z najuspešnejšim od njih.

Če se ob igriščih večjih mest večinoma zbere manj gledalcev, kot je glavnih akterjev na igrišču, zna nogometna tekma istega nivoja na podeželju poskrbeti za pravi mali praznik, na katerem se zbere tudi več kot sto ljubiteljev nogometa. Pri tem gre velika pohvala klubom oz. prostovoljcem, ki v času tekem vedno poskrbijo za suha grla in v večini primerov tudi za prazne želodce obiskovalcev. Pivo, kot eden najprepoznavnejših čeških artiklov, tako nikdar ne manjka v ponudbi. Od hrane je najpogosteje na izbiro klobasa, ki jo »klubski kuharski mojstri« pripravijo na različne načine.

Nemalokrat pa klubi še dodatno popestrijo dogajanje, ko denimo na ražnju spečejo kar cel odojek. Običajno se za to odločajo ob zadnji tekmi sezone oz. jesenskega dela.

Vstop na tekme v najnižjih ligah je večinoma prost, le tu in tam se klubi odločijo za pobiranje vstopnine. Gre za simbolične zneske v višini 20 ali 30 kron (1€=25 kron).

Pogosteje od vstopnine se klubi odločajo za pobiranje prostovoljnih prispevkov.

Imena klubov

Ker denar s strani podjetij v obliki sponzorstva ali donacij le redko najde pot h klubom v najnižjih ligah, so redki primeri, ko v imenu kluba najdemo tudi naziv podjetja. V veliki večini primerov klubi nosijo ime po kraju, pred njim pa prednjači kratica TJ (Tělovýchovná jednota; še najbližji izraz v slovenščini bi bil »telovadno združenje«), pa tudi FK (Fotbalový klub), SK (Sportovní klub), AK (Atletický klub) itd. Ker se mnogi klubi opirajo na svojo tradicijo, se med kratico in imenom kraja pojavlja še beseda, ki jo klubi nosijo od samega nastanka oz. večino časa svojega obstoja. Daleč najpogosteje je to »Sokol«. Klubov z besedo Sokol v imenu je v najnižjih ligah daleč največ.

Značilnost nogometa na Češkem so tudi številčni klubi, ki imajo svoje članske B ekipe. Nekaj pa jih premore tudi C ekipo. Za profesionalne klube velja, da imajo prav vsi (najmanj) dve članski ekipi. B ekipe so primarno namenjene mladim igralcem, zelo prav pa pridejo tudi »prvokategornikom«, ki jim pade forma ali se vračajo po poškodbi oz. jih doleti klubska kazen (redkeje). V aktualni sezoni imata dva češka prvoligaša (Sigma Olomouc in Sparta Praga) svojo B ekipo v drugi ligi, ostali prvoligaši imajo drugo ekipo v tretjih oz. četrtih ligah. Prednost B ekip na profesionalnem nivoju je predvsem v lažjem prehodu igralcev iz mladinske v člansko ekipo. Igralci (člani) B ekipe so ves čas na očeh trenerskega štaba prve ekipe, večinoma gojijo enak ali podoben stil igre kot A ekipa, kar močno pripomore k »naravni selekciji« igralcev. Po drugi strani takšen sistem oz. klubska struktura mladim igralcem precej olajša prehod na najvišji nivo nogometa v državi.

Pri regionalnih in okrožnih ligaških klubih je podoba B ekip v večini primerov ravno obratna, kot v profesionalnih klubih. Na (naj)nižjem nivoju namreč B ekipo večinoma sestavljajo veterani. Ko telo ne more več dohajati nivoja (mlajših) soigralcev, želja pri igralcih pa je še vedno prisotna, si mnogi podaljšajo svoje kariere z nastopanjem za B ekipo. Številni nato za B ekipo nastopajo tudi desetletje (in dlje). Ko se v najnižji ligi med seboj pomeri B ekipa, v kateri prevladujejo veterani s po štirimi in petimi križi na hrbtu, proti ekipi, ki jo sestavljajo večinoma mlajši igralci, bi prvi pogled znal marsikoga zavesti. Prepričanje, da »starci« ne bodo mogli parirati mladim, se v mnogih primerih kmalu izkaže za napačno. Mladost in želja sta pogosto premalo napram izkušnjam in znanju. Čeprav je med njima za celo generacijo starostne razlike.

V prispevku o sistemu tekmovanja je bilo omenjeno, da sam ligaški ustroj na Češkem sledi upravni delitvi na državnem nivoju. Ligaška tekmovanja v najnižjih treh ligah vodijo nogometne zveze okrožij, ki določajo razporede tekmovanj vseh selekcij na nivoju okrožij, delegirajo sodnike, izrekajo kazni klubom, igralcem itd.

Zastopanost klubov v najnižjih ligah je odvisna od mnogih dejavnikov (eden glavnih je vsekakor gostota naseljenosti).  Od njihove številčnosti je nato odvisno število lig znotraj vsakega od okrožij. Kjer je klubov dovolj, okrožna nogometna zveza organizira ligaško tekmovanje na treh nivojih, pri čemer tretja okrožna liga velja za deseto ligo na državnem nivoju in hkrati najnižjo nogometno ligo na Češkem. Na drugi strani je nekaj okrožij, ki premorejo zgolj eno ligo (v tem primeru gre za osmo ligo na državnem nivoju). V takšnih okrožjih je novoustanovljenim (ambicioznejšim) klubom omogočena hitrejša poti k višjim ligam za razliko od novoustanovljenih klubov, ki so primorani pričeti svojo pot v okrožjih s tremi ligami.

Od števila klubov v posamezni ligi je odvisen tudi ustroj tekmovanja. Imamo najnižje lige, kjer je klubov ravno toliko, da je tekmovanje še smiselno. V tem primeru tekmovanje večinoma poteka po trikrožnem sistemu (ko je v ligi, recimo, 6 klubov), zopet drugje so klubi razdeljeni v dve manjši skupini, ki se po odigranem dvokrožnem sistemu razdelita na polovici, nakar se zgornji in spodnji polovici iz dveh skupin združita, klubi pa med seboj odigrajo še po dve tekmi z vsakim od klubov iz sosednje skupine itd.

Kar nekaj je tudi okrožij, kjer nogometnih klubov dobesedno mrgoli. Ker gre vendarle za amatersko tekmovanje, kjer je toliko bolj potrebno upoštevati tudi ostale okoliščine (vremenske razmere, odsotnosti igralcev zaradi dopustov ipd.), se okrožne zveze v primeru večjega števila prijavljenih klubov v najnižjih ligah odločajo za formiranje dveh ali celo treh skupin, povečini z 10 – 12 klubi. Pri formiranju skupin znotraj lige se vedno upoštevajo lokacije klubov (vzhod – zahod, sever – jug), kar zmanjšuje stroške klubov ter veča zanimivost tekmovanja zaradi večje verjetnosti sosedskih dvobojev. Skupine znotraj lige so običajno označene z začetnimi črkami abecede, nekatere pa nosijo celo ime sponzorja, ki je za svoje ime pripravljen odšteti kakšno krono okrožni nogometni zvezi.

Nekaj zanimivih številk iz aktualne sezone (2023/24):

• v najnižjih ligah je prijavljenih 570 klubov, od tega jih kar 239 nastopa v Osrednječeški regiji;
• Češka je razdeljena na 13 regij znotraj katerih je 76 okrožij (glavno mesto Praga nastopa kot samostojna administrativna enota) – v letošnji sezoni je tekmovanje v najnižjih ligah organizirano v 11-ih regijah oz. 32-ih okrožjih;
• Osrednječeška regija ter Vysočina sta edini regiji, ki imata v vseh svojih okrožjih organizirano tekmovanje v najnižjih ligah;
• ob upoštevanju delitve na skupine znotraj lig okrožij znaša skupno število najnižjih lig 53 (od tega v Osrednječeški regiji 21);
• okrožje z največ desetoligaši je Znojmo v Južnomoravski regiji – v treh skupinah nastopa 34 klubov.

Napredovanja

Zmagovalci vseh najnižjih lig si po koncu sezone odprejo vrata višjerangiranega tekmovanja. Odvisno od samega sistema tekmovanja je, ali se ob zmagovalcu ligo višje uvrsti tudi drugo (ali celo tretjeuvrščeno)

Kljub možnosti napredovanja iz tretje v drugo okrožno ligo, se klubi zaradi različnih okoliščin ne odločijo vedno za ta korak – bodisi zaradi prevelikega finančnega zalogaja, strahu pred premajhnim igralskim kadrom ali pa jim pravilnik tega ne dovoli (v primeru, ko bi B ekipa napredovala v ligo, kjer že nastopa prva ekipa). V tem primeru se možnost napredovanja ponudi preostalim ekipam glede na končno uvrstitev.

Pokalno tekmovanje

V nekaterih okrožjih se odločajo tudi za pokalno tekmovanje po sistemu izpadanja, vse od predkroga do finala. Tekmovanje v pokalu sicer ni obvezno. Vanj se pred sezono lahko prijavijo ekipe, ki sicer nastopajo v vseh ligah znotraj okrožja.

Točkovanje

V večini primerov se prvenstvene točke delijo po sistemu, kot ga poznamo pri nas – tri točke za zmago ter delitev točk v primeru remija.V nekaterih okrožjih pa velja pravilo, ki ga pri nas poznajo starejši ljubitelji nogometa še iz obdobja jugoslovanske lige. V primeru remija se ekipi pomerita v izvajanju enajstmetrovk, po katerih zmagovalec prejme dodatno točko (skupno dve), poraženec pa ostane pri eni. Takšno pravilo je določeno s strani regijskih nogometnih zvez in zato velja za vsa tekmovanja znotraj regije (od prve regijske lige – peta liga na državnem nivoju – do najnižje lige na nivoju vseh okrožij znotraj regije).

Sodniki

Podobno kot številne nogometne tudi češko tare pomanjkanje nogometnih sodnikov. Na veliki večini tekem najnižjih lig tako lahko na zelenicah opazimo zgolj eno uradno osebo – glavnega sodnika. In še zanj je velika verjetnost, da bo tisti dan imel za seboj eno (ali več tekem) upoštevajoč tudi tekmovanja mlajših kategorij. Naloge obeh stranskih sodnikov sta si v tem primeru dolžna razdelita oba kluba – vsak od njih mora poskrbeti za eno osebo, ki bo svojo nalogo opravljala ob stranski črti. Nemalokrat so to kar igralci sami ali trener. Verjetno ni potrebno posebej omenjati, da takšni »stranski sodniki« s svojimi odločitvami nemalokrat povzročajo glasno neodobravanje glavnih akterjev iz »nasprotnega« tabora.

Sodnik med oz. po tekmi opravi tudi nalogo delegata in odda poročilo o samem  poteku tekme, kaznih itd. Biti sodnik na vaški tekmi, kjer lahko emocije hitro presežejo zdrav razum, ni ravno lahka naloga. Še posebej ob misli, da se lahko hitro znajdeš na udaru igralcev in domačih gledalcev, medtem ko na drugi strani ni nikogar, ki bi te zaščitil (delegatov na tekmah najnižjih lig ni, kot omenjeno so uradni pomožni sodniki le redko delegirani, naloge varnostnika večinoma opravlja kdo iz domačega kluba ali pa še to ne). Za sodnika je zato pomembno, da pozna igralce, ima izkušnje in avtoriteto. V veliki večini primerov

temu tudi je tako. Roko na srce, glede na vse okoliščine so tekme, ki bi se predčasno končale zaradi groženj ali napada na sodnika, redke. Znajo pa možje v črnem s svojimi postavami in retoriko tudi nasmejati prisotne ob igrišču. Recimo, da so v tem kar konkurenčni igralcem v tem rangu tekmovanja.

Medijska pokritost najnižje lige

Češki privrženci lokalnih (amaterskih) junakov lahko tekoče podatke o rezultatih in lestvicah najdejo na kar nekaj spletnih straneh. Ob tem večina privržencev najprej pomisli na spletni medij svojega najljubšega kluba. A ker so najnižje rangirani klubi različno »vidni« na spletu (nekateri klubi imajo zgledno urejene spletne medije na katerih redno in pogosto informirajo svoje privržence, zopet o drugih na spletu ni ne duha ne sluha), so za spremljanje dogajanja priporočljivejše spletne strani regijskih ali pa spletni mediji okrožnih nogometnih zvez. Resda redko, a zgodi se tudi, da kateri od bolj obiskanih lokalnih medijev tu in tam obišče tekmo najnižje lige in s tem prispeva kamenček v mozaik popularizacije nogometa, ki je veliki večini ljubiteljev okroglega usnja manj poznan.

Brez dvoma je potrebno omeniti (in pohvaliti) spletno stran Češke nogometne zveze (FAČR – Fotbalová asociace České republiky), ki ima (za razliko od naše krovne nogometne zveze) lepo urejen in pregleden razdelek o regionalnih tekmovanjih, kjer je na enem mestu moč najti vse (aktualne) podrobnosti o regionalnih ligah ter ligah okrožij s tekočimi posodobitvami (od rezultatov, lestvic, zapisnikov, statistike igralcev itd.).  

Začetki bogate zgodovine sokolstva segajo ravno na Češko, točneje v leto 1862. Namen nastanka Sokola je bil privabiti prebivalstvo ne le k športno aktivnim dejavnostim temveč tudi širši družbeni dejavnosti, podkrepljeni z domoljubjem. Le leto zatem je ustanovljen tudi prvi Sokol na Slovenskem.

Številne znane osebnosti so skozi zgodovino podpirale oz. bile aktivni člani Sokola, med njimi tudi prvi češkoslovaški predsednik Masaryk.

Zaradi svoje domoljubne dejavnosti je bil Sokol številnim trn v peti, mnogi njegovi člani pa so svojo pokončno držo plačali z življenjem. V obdobju nacistične okupacije (na Češkem 1939-45) je bilo zaradi odpora pobitih ali usmrčenih več tisoč njegovih članov. Tudi po komunističnem prevratu leta 1948 si je oblast želela podrediti Sokole s preimenovanjem in vsiljevanjem svoje ideologije oz. ustanavljanjem novih telovadnih društev. A Sokoli so ponosno sledili svoji ideji in nikdar niso dovolili drugim diktirati smeri. Svojo pokončno držo so recimo jasno pokazali na XI. vsesokolskem zletu, ki je potekal le nekaj mesecev po komunističnem puču. Takrat so mimo predsedniške tribune korakali tiho in z glavo obrnjeno stran. Za tisto obdobje je šlo za zelo pogumno dejanje.

Komunistična partija se v svojem brezupu leta 1956 odloči za popoln nadzor nad vsemi športnimi organizacijami. Takratna oblast je tako de facto zapečatila sokolstvo. Samo ime “Sokol” sicer ni bilo prepovedano. Klubi, ki so ohranili v svojem imenu besedo Sokol, so v mnogih pogledih morali slediti nasprotnim vrednotam, kot jih je gojil “pravi” Sokol.

Navkljub »trudu« totalitarne oblasti je sokolski duh v ljudeh živel dalje, zato ne čudi, da so kmalu po nastopu demokracije (1989) Čehi obnovili sokolsko dejavnost. Danes je sedež Češke sokolske zveze v Pragi, njeno članstvo pa se letno giblje nekje med 160 in 180 tisoč. Nedavno jim je uspelo obuditi celo vsesokolske zlete. Letošnje poletje se bo v Pragi tako odvijal XVII. zlet na katerem pričakujejo preko 100 tisoč nastopajočih.

Zaradi zgodovinskega pomena je zato razumljivo, da besedo »Sokol« v svojem imenu nosijo mnoga športna društva na Češkem. V nogometu so to v glavnem nižjeligaški klubi.

Podobno, kot v mnogih državah, tudi češki sistem rangiranja nižjih lig sledi svoji upravni delitvi. Lige si sicer sledijo po naslednjem ključu:

– 1. liga (enotna)

– 2. liga (enotna)

– 3. liga: sestavljena je iz treh skupin (A, B in C), od tega sta dve na Češkem ter ena na Moravskem in Šleziji

– 4. liga: sestavlja jo šest t.i. divizij, od A do F (češko divize); število divizij je enako na češkem kot na moravsko-šlezijskem delu države.

Naslednji trije ligaški rangi so vezani na regijsko razdelitev države. Za predstavo spodaj zemljevid z vsemi regijami:

Češka je upravno razdeljena na 13 regij ter glavno mesto Praga kot samostojno enoto. Češka beseda za regijo je kraj. Vsaka od regij ima svoje tri lige, in sicer:

– 1. regijska liga (Krajsky přebor)

– 2. regijska liga (1.A třida)

– 3. regijska liga (1.B třida)

Najvišja regijska liga je vedno enotna, medtem ko nižji dve ligi lahko sestavlja več skupin.

Regijskim ligam nato sledijo najnižje tri lige, ki so vezane na okrožja (okres) kot sestavni deli regij. Za primer dodajam skico delitve največje regije v državi – Osrednječeške:

Navedena regija je sestavljena iz 12-ih okrožij, kar je prav tako največ med vsemi češkimi regijami. Znotraj okrožij si nato sledijo lige:

– 1 . okrožna liga (Okresni přebor) 

– 2. okrožna liga (III. třida) 

– 3. okrožna liga (IV. třida) 

Enako kot na regionalnem nivoju je tudi v okrožjih prva liga vedno enotna, nižji dve ligi pa sta lahko sestavljeni iz dveh ali več skupin.

Prenešeno na državni nivo tako 3. okrožna liga (kot najnižja liga na Češkem) predstavlja po rangu deseto državno ligo. Novoustanovljeni klub, ki bi začel tekmovanje v njej, bi tako v najboljšem primeru potreboval devet sezon za uvrstitev v elitno češko ligo.

Glavno mesto Praga ima malenkost drugačen ustroj – za (enotno) prvo praško ligo si sledijo še štiri lige, vsaka s po več skupinami. Najnižja praška liga je tako deveta liga po rangu na ravni države.

Seveda ne vse regije imajo enako zastopanost najnižjih treh lig. Osrednječeška regija je bila v sezoni 2021/22 kot edina, ki je v vseh okrožjih imela zastopano najnižjo ligo. Letošnjo sezono (2023/24) velja enako tudi za regijo Vysočina s sicer petimi okrožji. Ravno nasprotno velja za Karlovarsko in Libereško regijo, ki v niti enem od okrožij ne sežeta do najnižje lige. Dva od glavnih razlogov v manjšem številu klubov sta majhnost obeh regij ter redkejša poseljenost.

Znotraj regij in okrožij potekajo tudi pokalna tekmovanja. A o tem več ob kakšni drugi priložnosti.

Kot je razvidno z uvodne strani, je spletna stran namenjena klubom, ki nastopajo v najnižjih ligah po različnih okrožjih širom države. Na Češkem najnižjo ligo šaljivo imenujejo tudi “pragozdna liga”. V večini primerov v njej igrajo klubi iz vasi z nekaj sto prebivalci. Nemalokrat je v igralskem kadru moštev zaslediti številne veterane (tudi s po šestimi križi na hrbtu), ki so v lokalnem okolju prave male legende. A ravno njim gre mnogokrat zasluga, da nogomet na vasi še ni zamrl. S svojo angažiranostjo, skrbjo za travnato površino ter okolico igrišč si zaslužijo globok poklon.

Večinoma so ti klubi finančno povsem odvisni od kraja oz. občine. Le redkim namreč uspe dobiti kakšnega sponzorja in s tem kakšen evro (oz. krono) več. Čeprav se morda zdi 200 ali 300 evrov stroškov mesečno smešno malo, je to za vsak majhen klub oz. kraj kar znatno breme. Trenda zamiranja klubov verjetno še dolgo ne bo možno ustaviti (kar ne velja le za Češko), le upati gre, da se bo odvijal kar se da počasi. Tako kot v mnogih državah tudi na Češkem vsako sezono preneha z delovanjem več klubov, kot jih na novo nastane. Po celi državi je tako vse več manjših krajev z nogometnim igriščem, a brez ekipe, ki bi ga uporabljala.

Na drugi strani pa tudi t.i. “pragozdna liga” zna presenetiti, tako s pestrim dogajanjem in angažiranostjo na igrišču kot tu in tam tudi s kar zavidljivo infrastrukturo in travnato površino (seveda, za ta nivo tekmovanja). Da je nogomet tako popularen in posledično (v večini držav) dominanten šport ne dokazujejo zgolj milijonske gledanosti tekem ter milijardni prestopi, temveč tudi običajne vaške tekme. V mnogih vaseh so namreč nogometne tekme edini dogodek, ki poskrbi za dogajanje ob koncih tedna ter posledično druženje vaščanov s pivičkom v roki in možnostjo predebatiranja vsega aktualnega.