Slatina nad Zdobnico (Slatina nad Zdobnicí) velja za večjo vas v okrožju Rychnov nad Knežnou v Kralovehraški regiji. Gre za slikovito razpotegnjeno vas, ki je vpeta med okoliške travnike in (mešane) gozdove. Tudi zato je deležna turističnega obiska pohodnikov. Kraj premore nekaj javnih objektov, ki vaščanom lajšajo vsakdanje življenje (šola, vrtec, trgovina, pošta), redne avtobusne linije do večjih mest v okolici ter železniško postajališče. Verjetno največji ponos Slatine je prostovoljno gasilsko društvo z dolgo tradicijo. In tudi nogometni klub, ki je v okviru sokola v uvodnem delu sezone z rezultati jasno nakazal željo po uvrstitvi na višji ligaški nivo.
Povprečen hodec bi potreboval slabo uro, da bi prehodil celotno Slatino od njene skrajne točke na severozahodu do table, ki označuje pričetek oz. konec kraja na južnem koncu. Čeprav šteje dobrih 850 prebivalcev, se kraj razprostira na slabih 4-ih kilometrih ob lokalni cesti (v ne ravno najboljšem stanju). Razlog, da vas zavzema precejšnjo površino, tiči tudi v raztresenosti hiš v večjem delu Slatine, kjer so med bivalnimi objekti večje travnate površine. Malenkost bolj strnjeno je naselje zgolj v svojem osrednjem delu.
Slatina je od zahodneje ležečega centra okrožja (Rychnov nad Kněžnou) oddaljena 14 minut vožnje z avtom. Nekaj dlje (približno 50 km) se v isti smeri nahaja regijska metropola Hradec Kralove. Leži na nadmorski višini 420 m n.m. in ima status samostojne
Ime kraja izhaja iz kislih močvirnih zemljišč oziroma barij (slatin), ki jih je bilo nekdaj v okolici polno. Po njih nosi ime tudi Slatinsky potok. Ta ima svoj izvir v južnem delu vasi. Na svoji kratki poti teče skozi večji del naselja, dokler se na njegovem severozahodnem robu ne izlije v tu že manjšo reko Zdobnico (češko Zdobnice). Reka izvira v Orliškem hribovju. Njen tok meri 34 km. Na svoji poti do izliva v Divoko Orlico teče skozi severni del Slatine, kjer je postavljena hidrološka postaja.
občine. Slikoviti kraj ob vznožju vzhodneje ležečega Orliškega hribovja na meji med Češko in Poljsko leži ob cesti, ki povezuje Rychnov nad Kněžnou in Žamberk. Zaradi svoje razpotegnjenosti ne čudi, da vzdolž ceste skozi Slatino ustavljajo avtobusi na kar šestih mestih (avtobusnih postajališčih). Glavne avtobusne linije povezujejo Slatino nad Zdobnico z Rychnovom nad Kněžnou (17 parov v delovnih dneh ter 8 parov avtobusov ob praznikih in koncih tedna), Žamberk (11 parov) ter bližnjo Rokytnico v Orliškem hribovju z osmimi pari v vseh dneh. Nekaj manj je neposrednih avtobusov za Vamberk in kraj Deštne. Ter še mnogo več do vseh naštetih krajev, če bi upoštevali tudi prestope.
Obisk Slatine je možen tudi z vlakom. Vas ima namreč svojo železniško postajališče ob slabih 20 km dolgi lokalni (enotirni in neelektrificirani) progi med že omenjeno Rokytnico ter Doudleby nad Orlici (kjer se navezuje na progo Praga – Letohrad). Ta se nahaja v njenem severozahodnem delu. V delovnih dneh progo prevozi 8 parov ob koncih tedna in praznikov pa 7 parov osebnih potniških vlakov.
Kraj se prvič pisno omenja leta 1359. V obdobju 13. in 14. stoletja so bila okoliška hribovja in njihovi obronki porasli s težko prehodnim gozdom. Naselja takratnih prebivalcev so se nahajala večinoma ob spodnjih tokih rek. Skozi neprehodne gozdove so vodile zgolj trgovske poti, po katerih so v glavnem prevažali sol z ozemlja današnje Poljske na ozemlje današnje Italije. Ena takšnih poti je vodila tudi po ozemlju današnje občine Slatina nad Zdobnico.
Kolonizacija češke kraljeve rodbine Přemyslovcev je v drugi polovici 13. stoletja prinesla oživitev tega dela
regije. V obdobju od 1257 do 1267 so bila ustanovljena številna naselja, med njimi okoli leta 1260 tudi Slatina. Zapisi v cerkvenem arhivu dokazujejo obstoj župnije v Slatini na začetku 14. stoletja. Naselju niso prizanesle husitske vojne. Najhuje je bilo okrobra leta 1421, ko je vojska šlezijskih knezov s podporo nasprotnikov husitskega gibanja vdrla v regijo. Njihov napad je bil neuspešen, a je za seboj pustil opustošenje in številne požgane vasi ter dvorce.
Na obdobje gospodarskega razcveta danes spominja velik zvon iz leta 1523 na cerkvi Gospodovega preobraženja. Baročna cerkev je leta 1699 nadomestila cerkev svete Doroteje iz 14. stoletja. Danes je del vaškega pokopališča. V njegovi bližini stoji mdr. tudi spomenik žrtvam prve svetovne vojne, postavljen leta 1927.
Slatini ni prizanesla niti Tridesetletna vojna. Divjanje, plenjenje in požiganje vasi s strani švedske vojske je za seboj puščalo lakoto in pogoste epidemije. Po koncu vojen je vas štela zgolj 26 kmečkih in pet kajžarskih družin.
Ustanovitev župnije ni prinesla le ustanovitve matičnega urada, temveč leta 1789 tudi ustanovitev šole. Leta 1817 so na mestu prvotne lesene šole zgradili zidano. Stavba je bila enonadstropna in ni zadostovala za približno 250 učencev, ki so jo takrat obiskovali. Zato so leta 1882 dozidali prvo nadstropje in uredili 4 učilnice.
Dasiravno so se glavne bitke avstrijsko – pruskega konflikta leta 1866 odvijale v drugih krajih, dogajanje posredno ni prizaneslo niti Slatini. 21. junija so na poti iz Moravske proti severnim mejam Češke Slatino prečkali trije armadni korpusi in dve konjeniški diviziji, kar je bila približno polovica avstrijske vojske, skoncentrirane na spopad pri Olomoucu. Pohod je trajal skoraj dva tedna. Med njim je šlo skozi Slatino več kot 100 tisoč mož, 375
vozov s strelivom, ki so jih vlekle šestkonjske vprege, 186 topov in približno 15.000 konj. V tem obdobju so bile v vasi porabljene vse zaloge kruha, moke in drugih živil.
Po izgubljenih bitkah se je celotna regija postopoma spremenila v veliko bolnišnico, saj je avstrijske vojake umikajoča se vojska prepustila lokalnemu prebivalstvu. Tudi v Slatini so mnogi skrbeli za ranjene cesarske vojake in skrivali lažje ranjence, da ne bi padli v prusko ujetništvo. Za nameček je v kraju izbruhnila epidemija kolere, ki je terjala življenja štirih ljudi.
Kljub težkim gospodarskim in socialnim razmeram ob koncu 19. stoletja se je življenje v vasi uspešno razvijalo. K razvoju vasi je pripomogla tudi izgradnja železnice v letih 1905-1906. V povezavi z njeno izgradnjo je bila leta 1905 ustanovljena žandarmerijska postaja in leta 1907 pošta. Danes ima pošta svoje prostore v stavbi vaškega urada.
Nadaljnji razvoj vasi je prekinila prva svetovna vojna, ki je terjala življenja 37 občanov. Z odhodom moških na fronto je v vasi zastalo družabno življenje. Posledično so številne družine imele velike težave pri zagotavljanju preživetja. Hrane in drugih dobrin je primanjkovalo, v vas pa so vse pogosteje prihajale rekvizicijske komisije, ki so zasegale žito, živino in kovine. Predati je bilo treba tudi dva manjša zvonova.
Za razliko od obdobja izpred stoletja, je danes v Slatini ena trgovina z osnovnimi živili. Nahaja se v severni polovici vasi, svoja vrata pa ima odprta vse dni v tednu. V njeni bližini stoji spomenik Janu Husu, nedaleč pa je tudi kip svetemu Janu Nepomuku. V kraju je turistom na voljo tudi prenočitveni objekt v obliki počitniške hiše. Tako vaščani kot obiskovalci Slatine se imajo možnost podružiti v enem od dveh gostinskih objektov.
Konec vojne in ustanovitev samostojne češkoslovaške države je močno pospešil nadaljnji razvoj vasi. Družabno življenje je znova oživelo. Napredovala je tudi gradnja vasi, ki je bila v začetku dvajsetih let 20. stoletja elektrificirana. Ustanovljene so bile nove trgovine, obrtni obrati in posodobljena podjetja za predelavo kmetijskih pridelkov. Predvsem sta bila obnovljena oba mlina, obstoječa vodna kolesa so bila zamenjana s turbinami. Leta 1926 je bila zgrajena mlekarna. V začetku tridesetih let 20. stoletja je imela Slatina poleg omenjenih dveh mlinov še 6 trgovin z mešanim blagom, 5 gostiln, 2 pekarni, 2 mesnici in 184 kmetij ter več čevljarjev, krojačev, mizarjev, kovačev in drugih obrtnikov. Med večjimi obrati so bile strojna delavnica, žaga in tovarna čevljev.
Prvi se nahaja ob glavni cesti, približno na sredini vasi. Gre za tradicionalno vaško pivnico (Hospoda U Václava), kjer se je možno okrepčati v večernih urah od srede do sobote. Drugi tovrstni objekt (bife) stoji ob nogometnem igrišču na severnem delu vasi. Odprt je zgolj ob petkih in sobotah zvečer ter izjemoma tudi v nedeljah, ko se na bližnjem igrišču odvija nogometna tekma. Če v obeh omenjenih objektih jedi niso vedno v ponudbi, imajo ob delovnikih kosila na meniju v jedilnici stavbe lokalnega agrarnega podjetja v centru Slatine. Le da je kosilo potrebno naročiti dan vnaprej.
Obdobje miru in blagostanja je v vasi (kakor tudi v večjem delu tedanje Češkoslovaške) trajalo do druge polovice 30-ih let prejšnjega stoletja. Bližina meje z Nemčijo (danes to ozemlje pripada Poljski) je napetost tedanjega časa še dodatno stopnjevala. Leta 1938 je
bila razglašena mobilizacija vseh rezervistov do 40. leta starosti. Preostali za delo sposobni moški od 17. leta starosti so bili poklicani v pomožne delovne enote za dokončanje obrambnega sistema. September 1938 je bil zato težaven tudi za kmetice, ki so morale vsa jesenska opravila na poljih opraviti sama (zlasti pobiranje krompirja in setev ozimnih pridelkov). Da je bilo življenje še dodatno oteženo, je poskrbela epidemija slinavke in parkljevke. Za nameček je bilo treba večino konj predati vojaškim enotam.
Edina sreča šestletnega obdobja nacistične okupacije za Slatini je bila, da vojna ni terjala življenja nobenega izmed vaščanov.
V Slatini je dobro poskrbljeno tudi za izobraževanje mlajše generacije. V vasi je namreč tako vrtec kot (devetletna) osnovna šola. Občina je svoj današnji
grb dobila leta 2004. Podobe na njem jasno kažejo na poljedelsko tradicijo v Slatini.
Eno izmed društev, ki že več kot 130 let skrbi za aktivno dejavnost v vasi, je prostovoljno gasilsko društvo. Šteje preko 80 članov. S svojimi izkušnjami ob poplavah in drugih naravnih nesrečah je terenska enota gasilcev zadolžena tako za interveniranje v Slatini kot tudi okoliških vaseh. Društvo je usmerjeno še v delo z mladimi s katerimi se udeležuje otroških gasilskih tekmovanj.
Za največ veselja v Slatini v zadnjem obdobju skrbijo lokalni nogometaši, ki v okviru vaškega sokola v začetku novega prvenstva premagujejo svoje tekmece kot po tekočem traku. K uresničitvi končnega cilja in osvojitvi prvega mesta ter
uvrstitvi ligo višje jih sicer čaka še dolga pot. A so že zdaj s svojimi predstavami pripomogli k številčnim obiskom domačih tekem ter s tem pripomogli k dvigu družabnega življenja v Slatini nad Zdobnico.
Povprečen hodec bi potreboval slabo uro, da bi prehodil celotno Slatino od njene skrajne točke na severozahodu do table, ki označuje pričetek oz. konec kraja na južnem koncu. Čeprav šteje dobrih 850 prebivalcev, se kraj razprostira na slabih 4-ih kilometrih ob lokalni cesti (v ne ravno najboljšem stanju). Razlog, da vas zavzema precejšnjo površino, tiči tudi v raztresenosti hiš v večjem delu Slatine, kjer so med bivalnimi objekti večje travnate površine. Malenkost bolj strnjeno je naselje zgolj v svojem osrednjem delu.
Ime kraja izhaja iz kislih močvirnih zemljišč oziroma barij (slatin), ki jih je bilo nekdaj v okolici polno. Po njih nosi ime tudi Slatinsky potok. Ta ima svoj izvir v južnem delu vasi. Na svoji kratki poti teče skozi večji del naselja, dokler se na njegovem severozahodnem robu ne izlije v tu že manjšo reko Zdobnico (češko Zdobnice). Reka izvira v Orliškem hribovju. Njen tok meri 34 km. Na svoji poti do izliva v Divoko Orlico teče skozi severni del Slatine, kjer je postavljena hidrološka postaja.
Slatina je od zahodneje ležečega centra okrožja (Rychnov nad Kněžnou) oddaljena 14 minut vožnje z avtom. Nekaj dlje (približno 50 km) se v isti smeri nahaja regijska metropola Hradec Kralove. Leži na nadmorski višini 420 m n.m. in ima status samostojne občine. Slikoviti kraj ob vznožju vzhodneje ležečega Orliškega hribovja na meji med Češko in Poljsko leži ob cesti, ki povezuje Rychnov nad Kněžnou in Žamberk. Zaradi svoje razpotegnjenosti ne čudi, da vzdolž ceste skozi Slatino ustavljajo avtobusi na kar šestih mestih (avtobusnih postajališčih). Glavne avtobusne linije povezujejo Slatino nad Zdobnico z Rychnovom nad Kněžnou (17 parov v delovnih dneh ter 8 parov avtobusov ob praznikih in koncih tedna), Žamberk (11 parov) ter bližnjo Rokytnico v Orliškem hribovju z osmimi pari v vseh dneh. Nekaj manj je neposrednih avtobusov za Vamberk in kraj Deštne. Ter še mnogo več do vseh naštetih krajev, če bi upoštevali tudi prestope.
Obisk Slatine je možen tudi z vlakom. Vas ima namreč svojo železniško postajališče ob slabih 20 km dolgi lokalni (enotirni in neelektrificirani) progi med že omenjeno Rokytnico ter Doudleby nad Orlici (kjer se navezuje na progo Praga – Letohrad). Ta se nahaja v njenem severozahodnem delu. V delovnih dneh progo prevozi 8 parov ob koncih tedna in praznikov pa 7 parov osebnih potniških vlakov.
Kraj se prvič pisno omenja leta 1359. V obdobju 13. in 14. stoletja so bila okoliška hribovja in njihovi obronki porasli s težko prehodnim gozdom. Naselja takratnih prebivalcev so se nahajala večinoma ob spodnjih tokih rek. Skozi neprehodne gozdove so vodile zgolj trgovske poti, po katerih so v glavnem prevažali sol z ozemlja današnje Poljske na ozemlje današnje Italije. Ena takšnih poti je vodila tudi po ozemlju današnje občine Slatina nad Zdobnico.
Kolonizacija češke kraljeve rodbine Přemyslovcev je v drugi polovici 13. stoletja prinesla oživitev tega dela regije. V obdobju od 1257 do 1267 so bila ustanovljena številna naselja, med njimi okoli leta 1260 tudi Slatina. Zapisi v cerkvenem arhivu dokazujejo obstoj župnije v Slatini na začetku 14. stoletja. Naselju niso prizanesle husitske vojne. Najhuje je bilo okrobra leta 1421, ko je vojska šlezijskih knezov s podporo nasprotnikov husitskega gibanja vdrla v regijo. Njihov napad je bil neuspešen, a je za seboj pustil opustošenje in številne požgane vasi ter dvorce.
Na obdobje gospodarskega razcveta danes spominja velik zvon iz leta 1523 na cerkvi Gospodovega preobraženja. Baročna cerkev je leta 1699 nadomestila cerkev svete Doroteje iz 14. stoletja. Danes je del vaškega pokopališča. V njegovi bližini stoji mdr. tudi spomenik žrtvam prve svetovne vojne, postavljen leta 1927.
Slatini ni prizanesla niti Tridesetletna vojna. Divjanje, plenjenje in požiganje vasi s strani švedske vojske je za seboj puščalo lakoto in pogoste epidemije. Po koncu vojen je vas štela zgolj 26 kmečkih in pet kajžarskih družin.
Ustanovitev župnije ni prinesla le ustanovitve matičnega urada, temveč leta 1789 tudi ustanovitev šole. Leta 1817 so na mestu prvotne lesene šole zgradili zidano. Stavba je bila enonadstropna in ni zadostovala za približno 250 učencev, ki so jo takrat obiskovali. Zato so leta 1882 dozidali prvo nadstropje in uredili 4 učilnice.
Dasiravno so se glavne bitke avstrijsko – pruskega konflikta leta 1866 odvijale v drugih krajih, dogajanje posredno ni prizaneslo niti Slatini. 21. junija so na poti iz Moravske proti severnim mejam Češke Slatino prečkali trije armadni korpusi in dve konjeniški diviziji, kar je bila približno polovica avstrijske vojske, skoncentrirane na spopad pri Olomoucu. Pohod je trajal skoraj dva tedna. Med njim je šlo skozi Slatino več kot 100 tisoč mož, 375 vozov s strelivom, ki so jih vlekle šestkonjske vprege, 186 topov in približno 15.000 konj. V tem obdobju so bile v vasi porabljene vse zaloge kruha, moke in drugih živil.
Po izgubljenih bitkah se je celotna regija postopoma spremenila v veliko bolnišnico, saj je avstrijske vojake umikajoča se vojska prepustila lokalnemu prebivalstvu. Tudi v Slatini so mnogi skrbeli za ranjene cesarske vojake in skrivali lažje ranjence, da ne bi padli v prusko ujetništvo. Za nameček je v kraju izbruhnila epidemija kolere, ki je terjala življenja štirih ljudi.
Kljub težkim gospodarskim in socialnim razmeram ob koncu 19. stoletja se je življenje v vasi uspešno razvijalo. K razvoju vasi je pripomogla tudi izgradnja železnice v letih 1905-1906. V povezavi z njeno izgradnjo je bila leta 1905 ustanovljena žandarmerijska postaja in leta 1907 pošta. Danes ima pošta svoje prostore v stavbi vaškega urada.
Nadaljnji razvoj vasi je prekinila prva svetovna vojna, ki je terjala življenja 37 občanov. Z odhodom moških na fronto je v vasi zastalo družabno življenje. Posledično so številne družine imele velike težave pri zagotavljanju preživetja. Hrane in drugih dobrin je primanjkovalo, v vas pa so vse pogosteje prihajale rekvizicijske komisije, ki so zasegale žito, živino in kovine. Predati je bilo treba tudi dva manjša zvonova.
Konec vojne in ustanovitev samostojne češkoslovaške države je močno pospešil nadaljnji razvoj vasi. Družabno življenje je znova oživelo. Napredovala je tudi gradnja vasi, ki je bila v začetku dvajsetih let 20. stoletja elektrificirana. Ustanovljene so bile nove trgovine, obrtni obrati in posodobljena podjetja za predelavo kmetijskih pridelkov. Predvsem sta bila obnovljena oba mlina, obstoječa vodna kolesa so bila zamenjana s turbinami. Leta 1926 je bila zgrajena mlekarna. V začetku tridesetih let 20. stoletja je imela Slatina poleg omenjenih dveh mlinov še 6 trgovin z mešanim blagom, 5 gostiln, 2 pekarni, 2 mesnici in 184 kmetij ter več čevljarjev, krojačev, mizarjev, kovačev in drugih obrtnikov. Med večjimi obrati so bile strojna delavnica, žaga in tovarna čevljev.
Za razliko od obdobja izpred stoletja, je danes v Slatini ena trgovina z osnovnimi živili. Nahaja se v severni polovici vasi, svoja vrata pa ima odprta vse dni v tednu. V njeni bližini stoji spomenik Janu Husu, nedaleč pa je tudi kip svetemu Janu Nepomuku. V kraju je turistom na voljo tudi prenočitveni objekt v obliki počitniške hiše. Tako vaščani kot obiskovalci Slatine se imajo možnost podružiti v enem od dveh gostinskih objektov.
Prvi se nahaja ob glavni cesti, približno na sredini vasi. Gre za tradicionalno vaško pivnico (Hospoda U Václava), kjer se je možno okrepčati v večernih urah od srede do sobote. Drugi tovrstni objekt (bife) stoji ob nogometnem igrišču na severnem delu vasi. Odprt je zgolj ob petkih in sobotah zvečer ter izjemoma tudi v nedeljah, ko se na bližnjem igrišču odvija nogometna tekma. Če v obeh omenjenih objektih jedi niso vedno v ponudbi, imajo ob delovnikih kosila na meniju v jedilnici stavbe lokalnega agrarnega podjetja v centru Slatine. Le da je kosilo potrebno naročiti dan vnaprej.
Obdobje miru in blagostanja je v vasi (kakor tudi v večjem delu tedanje Češkoslovaške) trajalo do druge polovice 30-ih let prejšnjega stoletja. Bližina meje z Nemčijo (danes to ozemlje pripada Poljski) je napetost tedanjega časa še dodatno stopnjevala. Leta 1938 je bila razglašena mobilizacija vseh rezervistov do 40. leta starosti. Preostali za delo sposobni moški od 17. leta starosti so bili poklicani v pomožne delovne enote za dokončanje obrambnega sistema. September 1938 je bil zato težaven tudi za kmetice, ki so morale vsa jesenska opravila na poljih opraviti sama (zlasti pobiranje krompirja in setev ozimnih pridelkov). Da je bilo življenje še dodatno oteženo, je poskrbela epidemija slinavke in parkljevke. Za nameček je bilo treba večino konj predati vojaškim enotam.
Edina sreča šestletnega obdobja nacistične okupacije za Slatini je bila, da vojna ni terjala življenja nobenega izmed vaščanov.
V Slatini je dobro poskrbljeno tudi za izobraževanje mlajše generacije. V vasi je namreč tako vrtec kot (devetletna) osnovna šola. Občina je svoj današnji grb dobila leta 2004. Podobe na njem jasno kažejo na poljedelsko tradicijo v Slatini.
Eno izmed društev, ki že več kot 130 let skrbi za aktivno dejavnost v vasi, je prostovoljno gasilsko društvo. Šteje preko 80 članov. S svojimi izkušnjami ob poplavah in drugih naravnih nesrečah je terenska enota gasilcev zadolžena tako za interveniranje v Slatini kot tudi okoliških vaseh. Društvo je usmerjeno še v delo z mladimi s katerimi se udeležuje otroških gasilskih tekmovanj.
Za največ veselja v Slatini v zadnjem obdobju skrbijo lokalni nogometaši, ki v okviru vaškega sokola v začetku novega prvenstva premagujejo svoje tekmece kot po tekočem traku. K uresničitvi končnega cilja in osvojitvi prvega mesta ter uvrstitvi ligo višje jih sicer čaka še dolga pot. A so že zdaj s svojimi predstavami pripomogli k številčnim obiskom domačih tekem ter s tem pripomogli k dvigu družabnega življenja v Slatini nad Zdobnico.
Dodaj odgovor