Ob prebiranju imena kraja v češčini (Rokytnice) bi večina pomislila, da gre za množinski samostalnik (kot pri nas denimo Jesenice). Čeprav sta si slovenščina in češčina sorodna jezika, se tu in tam med njima najdejo slovnične razlike. Ena od teh je ravno pri imenu kraja »Rokytnice«. Ker v češčini ime ne nastopa kot množinski samostalnik, je prav, da kraj prekrstimo v »Rokytnica«. Predvsem zaradi logične (in tudi pravilne) sklanjatve.

Mesto s približno dva tisoč prebivalci leži na povprečni nadmorski višini nekaj manj kot 600 m n.m. Velja za najmanjši kraj s statusom mesta v okrožju Rychnou nad Kněžnou, od katerega je oddaljen 17 km. Še trikrat daljšo razdaljo morajo prebivalci Rokytnice prevoziti v primeru obiska regijske metropole Hradec Kralove. Kraj je namreč pozicioniran na skrajnem jugovzhodu regije, zgolj pet kilometrov zračne črte od meje s Poljsko. Predele Poljske ob meji s Češko so večji del zgodovine pripadale nemškim deželam. Njihova bližina in vpliv je večji del zgodovine krojil usodo mesta Rokytnica in njenih prebivalcev.

Prva pisna omemba kraja sega v leto 1318. Za razliko od večine čeških krajev, je rokytniško gospostvo skozi zgodovino precej redkeje menjalo svoje gospodarje. Od pomembnejših velja omeniti Zigmunda Licka, ki je v prvi polovici 16. stoletja na mestu nekdanje trdnjave dal zgraditi dvorec. Njegovo delo nadaljujejo novi lastniki iz rodu Mauschwitz, ki ustanovijo pivovarno, postavijo grajsko cerkev svete Trojice ter Rokytnici priskrbijo mestne pravice.

Največji pečat na razvoj mesta je pustila plemiška rodbina Nostitz. Rokytniško gospostvo je bilo v njihovi posesti od leta 1627 do 1850, medtem ko si mestni dvorec lastijo vse do leta 1942. S prihodom Nostitzov v Rokytnico se je precej spremenila tudi narodnostna sestava prebivalstva. Do tedaj večinski češki živelj nadomesti nemško govoreča populacija.

Hkrati je to obdobje razvoja tako podeželja (nastanka novih vasi) kot tudi razvoja obrti. V drugi polovici 19. stoletja so bili v mestu gonilna sila steklarska podjetja ter tkalska, krojaška in papirna obrt.

Leta 1852 Rokytnica uradno pridobi status mesta. Tudi zahvaljujoč izgradnji cest, mestne hiše in šole. Eden najpomembnejših gradbenih mejnikov je za kraj pomenila izgradnja železnice leta 1906.

Konec prve svetovne vojne in nastanek Češkoslovaške predstavlja novo prelomnico za Rokytnico. Večinsko nemško prebivalstvo namreč ni priznavalo novo nastale republike in samoiniciativno ob koncu oktobra tega leta razglasilo neodvisnost sudetskega dela Češke. Sredi decembra je zato posredovala češkoslovaška armada, ki je predel ob takratni nemški meji dokončno priključila Češkoslovaški.

V obdobju prve republike (1918–38) se Rokytnica izraziteje usmeri v turizem k čemur prispeva izgradnja številnih turističnih ter rekreativnih objektov v kraju. Kljub številnim nesoglasjem med nemško večino in češko manjšino se je zdelo, da je obdobje največjih razpok med narodoma vendarle mimo. A je vzpon nacizma znova poskrbel za temno obdobje, ki je za večno zaznamovalo tako Rokytnico kot okoliške kraje.

Po koncu vojne je sledil izgon nemškega prebivalstva z ozemlja Češke. Kar je imelo za posledico večstoletno prekinitev navezanosti na zemljo, mesto in njegovo zgodovino. Oblast je želela manjko prebivalstva v obmejnih predelih nadomestiti s preseljevanjem iz notranjosti. Kar se je v primeru Rokytnice izkazalo za precej neposrečeno. Številni prišleki, nevajeni življenja v trdem hribovskem okolju, so kmalu obupali. Kar je za mesto dolgoročno pomenilo upad prebivalstva ter zaposlitvenih možnosti.

V obdobju komunizma (med letoma 1948 in 1989) se je Rokytnica razvijala v duhu t.i. socializma, kar je posledično nemalokrat pomenilo nepopravljivo uničenje oz. poškodovanje številnih dragocenih kulturnih spomenikov ter upad razvoja obrtništva. Po okupaciji Češkoslovaške leta 1968 s strani držav Varšavskega pakta vodenih iz Moskve, je Rokytnico z okolico zavzela poljska armada. Kmalu jo zamenjajo sovjetski vojaki, ki so v mestu ostali vse do leta 1991. Zaradi njihove številčnosti (število okupatorjevih vojakov ter njihovih nadrejenih naj bi bilo približno enako številu domačinov v mestu) se v Rokytnici postavi stanovanjsko naselje, imenovano 1. maj.

Po letu 1989 in nastopu svobode postopno prihaja do obnove mesta. Njegov osrednji del je od leta 2003 razglašen za območje urbane dediščine. Rokytnica danes velja za mirno podeželsko mesto, ki jo radi obiskujejo ne le domačini temveč tudi gostje iz sosednjih Poljske in Nemčije. Če domači turisti obisk Rokytnice združijo tudi z obiskom katerega od muzejev, dajejo tujci prednost sprehodu po glavnem trgu ter dobri hrani v kateri od restavracij.

Današnja podoba mestnega grba spominja na čase, ko so bili okoliški gozdovi polni zveri. Predvsem volkov in medvedov. Neredko se je dogajalo, da je katera od njih zatavala v bližino ljudi. Kadar je bil to osamljeni medved, ga je nemalokrat čakala kruta usoda. Ljudje so se namreč s skupnimi močmi spravili na kosmatinca, ki jo je v najboljšem primeru odnesel z nekaj praskami.

Nekega zgodnjega jutra je nočni čuvaj zagledal tavajočega medveda sredi vasi. Ker se sam ni upal zoperstaviti zveri, je zagnal preplah. Prebujajoči prebivalci so v roke vzeli, kar jim je ležalo v bližini in se zapodili za medvedom. Žival je spoznala, da bo težko kljubovala množici domačinom in je zato splezala na vaško lipo. A tudi tam ni bila varna. Vaščani so medveda tako dolgo nabadali z dolgimi kopji dokler ni brezmočen padel na tla. Ko je Rokytnica leta 1852 uradno pridobila naziv mesta, je na svoj znak dodala medveda na lipi, ki ga preganjata dva oborožena čuvaja.

Osrednji del Rokytnice tvori večji trg poimenovan po prvem predsedniku Češkoslovaške, Tomašu Garrigue Masaryk-u. Kar ni naključje, saj je Masaryk, še preden je postal predsednik, v začetku 20. stoletja med svojim bivanjem v takrat bližnji nemški Rybni pogosto obiskoval Rokytnico. Ob 85-letnici nastanka Češkoslovaške (2003) je bil na trgu odkrit njegov doprsni kip.

Skozi odprt trg, ki tvori večji del urbane dediščine, vodijo ceste v tri smeri. Njegovo zahodno stran zapira mestni dvorec, ki v poletnih dneh odpre svoja vrata tudi za obiskovalce. Za njim v eni od glavnih ulic, ki vodijo proti trgu, stoji grajska cerkev svete Trojice z družinsko grobnico rodu Nostitzov.

Površina trga je večinoma travnata, zasajena z lipami in javori. Na sredini trga stoji steber s podobami device Marije, sv. Vaclava in sv. Janeza Nepomuka iz leta 1771. Ob njem je postavljen novorenesančni vodnjak iz leta 1886, ki je na istem mestu nadomestil prvotni kamniti suhi vodnjak iz leta 1770.

Urbano podobo severnega in južnega dela trga dopolnjujejo enonadstropne hiše z ljudskim značajem. S svojimi dvokapnimi strehami so vse usmerjene proti trgu. Utrip trgu daje še nekaj manjših trgovin. V pritličju ene od stavb ima svoje prostore tudi turistično informacijski center, ki mdr. ponuja številne spominke z mestno simboliko.

Severovzhodni rob trga zapira župnijska cerkev vseh svetih iz druge polovice 17. stoletja. Za njo stoji še en manjši in manj izrazit trg imenovan po slikarju Jindřichu Šimku. Poleg že omenjene cerkve, ob kateri je postavljen spomenik žrtvam prve in druge svetovne vojne ter v letih po vojni. Na isti strani ceste, ki iz Rokytnice vodi v osrednji del Orliškega hribovja, stoji še spomenik ob stoletnici ustanovitve gasilske dejavnosti v kraju, postavljen leta 1973.

Na nasprotni strani ceste ima svoje prostore mestna hiša. Za njo se nahaja nekdanja kašča, ki je bila pred leti preurejena v muzej. V njem si obiskovalci lahko ogledajo razstavo, ki prikazuje povezanost lokalnega človeka z okoljem Orliškega hribovja.

Naprej ob cesti v smeri proti severu se nahaja še manjše nakupovalno središče ter nekdanja nemška javna šola. Danes je v njej vrtec. Dalje si sledijo krajše ulice z družinskimi hišami. Zaradi hribovitega terena je Rokytnica razpotegnjena predvsem v smeri sever – jug. Skoraj štiri kilometre sta med seboj oddaljeni tabli, ki označujeta pričetek naselja na severnem in južnem koncu kraja.

Z juga se na glavni trg navezuje nekdanji židovski predel mesta. Prvi židje so se v Rokytnico naselili leta 1697. Danes na njih spominja manjše židovsko pokopališče v gozdu na zahodnem robu mesta. Zgolj nekaj deset metrov od njega teče potok Rokytenka. Na njenem nasprotnem bregu (predelu imenovanem Srebrni vrh) stoji dom za invalide.

V istem predelu Rokytnice se nahaja hotel z restavracijo in veliko zunanjo teraso, ki v lepih dneh privablja družine z najmlajšimi. V sklopu hotela je namreč tudi manjši ograjen prostor z nekaj živalmi. Za dodatno dogajanje ob hotelu je v teh dneh poskrbel še mini cirkus.

Rokytnica ima dve stanovanjski naselji. Manjše leži v južnem predelu mesta, večje, imenovano 1. maj, zavzema predel bližje njegovemu središču. Slednje je bilo zgrajeno ob koncu 60-ih let za potrebe ruskih vojakov. V času sovjetske okupacije Češkoslovaške je v mestu prebivalo približno toliko vojakov, kot je bilo njenih stalnih prebivalcev. Mnogi starejši meščani imajo danes vse prej kot lepe spomine na prisotnost ruskih vojakov. Ti so imeli svoje kasarne v južnem predelu Rokytnice. Del stavb je bil porušen, druge so bile prenovljene in služijo različnim dejavnostim. Nekaj jih je še vedno ohranilo prvotno podobo, čeprav pogled na njih danes bolj spominja na v vojni poškodovane objekte.

Čeprav stoji na manjši vzpetini, je kapela sv. Ane zaradi okoliških novogradenj izgubila nekaj svojega sijaja. Osmerokotna stavba je danes na seznamu zaščitenih kulturnih spomenikov. Če sakralni objekt skozi zgodovino za prebivalstvo ni bil moteč, velja ravno nasprotno za osnovno šolo. Obdobje na prelomu 19. in 20. stoletja ter prva desetletja prejšnjega stoletja so pomenila tudi neskončni boj češko govoreče manjšine za svojo osnovno šolo. Nemalokrat so bile njihove želje s strani nemških posestnikov in uradnikov zavrnjene kar zgolj priča o nekdanjih razpokah med obema živečima narodoma.

Rokytniški učenci se imajo danes možnost učiti o prelomnih zgodovinskih trenutkih mesta v moderni in leta 2005 temeljito prenovljeni šoli. Sočasno z obnovo so bila zgrajena tudi zunanja športna igrišča ter nova telovadnica. Poleg šole je v mestu tudi zdravstveni dom z ginekološko, otroško ter ambulanto za odrasle ter moderen in prostoren gasilski dom v katerem domuje rokytniško prostovoljno gasilsko društvo.

Pomemben mejnik za mesto pomeni leto 1906, ko je v Rokytnico pripeljal prvi vlak. Z izgradnjo železnice je mesto dobilo povezavo s krajem Doudleby nad Orlici. Gre za slabih 20 km dolgo enotirno neelektrificirano lokalno progo. Zaradi svojega gorskega značaja jo imenujejo tudi orliški semmering. Zahvaljujoč nekdanjemu županu mesta, sicer velikemu ljubitelju železnice, je kraju uspelo ohraniti stavbo kurilnice ob postaji, ki je nekdaj služila oskrbovanju in popravljanju parnih lokomotiv. Lokalni klub ljubiteljev železnice je prostor preuredil v manjši železniški muzej, kjer ob koncih tedna med majem in oktobrom za simbolično ceno vstopnice v obliki nekdanje vozovnice obiskovalcem predstavijo tako zgodovino lokalne železnice kot delovanje (večinoma nekdanjih) signalnih in varnostnih naprav na in ob železnici.

Lokalno progo danes prevozi osem (ob koncih tedna in praznikih sedem) parov potniških vlakov. Železniška postaja v Rokytnici služi potnikom tudi kot prestopna točka pri nadaljevanju potovanja z avtobusom. Ob železniški se nahaja lepo urejena manjša avtobusna postaja. Z avtobusi se je možno popeljati do nekaterih večjih mest v regiji (Rychnov nad Kněžnou, Vamberk, Usti nad Orlici), pa tudi v metropolo sosednje regije – Pardubice. V prostih dneh večina turistov presede na avtobuse v smeri proti Orliškemu hribovju. Če odštejemo prepogosti hrup motorjev – mnogi njihovi lastniki se kaj prida ne ozirajo na predpise in svojo divjo vožnjo nadaljujejo tudi skozi naselja – obisk bližnje okolice ne bo nikogar pustil ravnodušnega. Neokrnjena narava ponuja nemalo možnosti za aktivno preživetje prostega časa – naj si bo z nabiranjem kilometrov na kolesu ali peš, z vzponom na katerega od lahko dostopnih vrhov, s sprehodom po lepo urejenih vaseh itd. Kdor bi si rad dan še dodatno popestril, se lahko po enem izmed številnih mejnih mostov, postavljenih nad potoki in gorsko reko, odpravi odkrivati še poljsko stran pokrajine…