Nogometni klub 1. FC Union Rokytnice za razliko od velike večine klubov na tem nivoju ne prihaja iz vaškega okolja. Domuje namreč v manjšem mestu na obronku Orliškega hribovja, nedaleč od meje s Poljsko. Niti vrtec, šola in večje število prebivalcev klubu ne pomaga, da bi dolgoročno dosegal boljše rezultate. Razloge za to gre iskati v različnih dejavnikih. Delno tudi v sicer zanimivi a (pravno) zapleteni zgodovini kluba. Po besedah trenutnega predsednika rokytniškega kluba nogomet v mestu čaka vse prej kot svetla prihodnost.
Po enoletnem nastopanju v drugi okrožni ligi se je 1. FC Union aktualno sezono (znova) znašel v družbi najnižje rangiranih klubov okrožja Rychnov nad Kněžnov Kralovehraške regije. Po 15-ih odigranih krogih z 12-imi osvojenimi točkami zaseda skromno deveto mesto med skupno 12 udeleženci. Pri čemer ima enako število točk, kot predzadnjeuvrščeno moštvo. Niti prve štiri odigrane tekme nadaljevanja prvenstva moštvu niso prinesle bistvenega izboljšanja točkovnega izkupička (dva remija in dva poraza). Delno uteho za slabše nastope v prvenstvu lahko v taboru Rokytnice najdejo v zmagi nad trenutno vodilno ekipo lige. Kar jim je uspelo kot edinemu moštvu do sedaj. In to celo na gostovanju. Po besedah predsednika kluba in igralca Pavla Koukola je moštvo na gostovanju pri vodilni ekipi odigralo »tekmo sezone« in s tem dokazalo, da premore kvaliteto za boljše rezultate.
Zaradi pandemije covida je klub proslavil 70 let delovanje z enoletno »zamudo«. Leta 2021 sta jim za častitljivi jubilej prišla čestitati dve legendi češkoslovaškega nogometa Karol Dobiaš in Antonin Panenka, oba člana češkoslovaške reprezentance, ki je v Beogradu leta 1976 osvojila naslov evropskih prvakov. Če je bilo ob proslavi od alfe in omega rokytniškega kluba v intervjujih še čutiti optimizem, se danes zdi ravno nasprotno. Koukol, ki praktično sam vleče nogometni voz v mestu, ima na svojih plečih skrb tako za najmlajše, člansko ekipo, klubsko infrastrukturo, kot tudi urejanje pravnih in birokratskih zadev. In ravno slednjih dveh je bilo v zadnjem obdobju več kot običajno. Poletje pred dvema letoma je namreč prineslo združitev dveh nogometnih klubov, ki sta od konca 80-ih let nastopala vsak pod svojim imenom.
Če bi ob pogledu na glavno in celo pomožno igrišče ob njem iz ust predsednika kluba moral vejati optimizem, velja ravno nasprotno za infrastrukturo. Mesto je sicer pred leti rešilo problem garderob z namestitvijo kontejnerjev ob igrišče. A velika težava za klub ostaja glavni objekt. Propadajočo barako so postavili še ruski vojaki, ki so v času okupacije Češkoslovaške živeli v Rokytnici. Od takrat praktično ni bila deležna kakšne vsaj delne obnove. Če bi njeni notranji prostori na prvi pogled še dobili zeleno luč za nadaljnjo uporabo, se slika povsem obrne, ko prične Koukol z naštevanjem vseh težav povezanih s stavbo. Ob tem je skoraj neverjetno, da mesto kot lastnik objekta po tolikem času ni zmožno poskrbeti za njegovo obnovo (ali postavitev novega), kar bi klubu omogočilo času primerno (dostojno) delovanje.
Glavni rival Rokytnice prihaja iz 9 km oddaljenega kraja Slatina nad Zdobnici. Še največ za delovanje kluba iz svojega proračuna prispeva mesto. Nekaj dodatnih kron v klubsko blagajno prinese trojica zasebnih podjetij, članski prispevki ter tudi nacionalna športna agencija za delo z mladimi. Ravno mlajše selekcije so skozi zgodovino predstavljale pomemben temelj članske ekipe. Od doma vzgojenih igralcev velja izpostaviti Petra Kanskega, ki je v svoji karieri nastopala za četrtoligaški klub.
Amaterski nogomet širom sveta ne pestijo zgolj težave s pomanjkanjem igralcev in financ, temveč tudi novodobne zahteve na trgu dela. Eno takšnih izpostavi tudi Koukol, ko omeni povezavo igralcev z znano češko blagovno znamko – avtomobilom škoda. Ta ima eno svojih glavnih tovarn v 25 km oddaljenem kraju Kvasiny. Triizmensko delo za tam zaposlene nogometaše pogosto pomeni
odsotnost s treningov in tekem. Kar ne predstavlja težavo zgolj za Rokytnice temveč za veliko večino okoliških (amaterskih) klubov.
Zgodovina in uspehi kluba
Omeniti velja, da se je nogomet v Rokytnici igral že pred drugo svetovno vojno, ko je bilo v kraju postavljeno tudi prvo nogometno igrišče. A ker je šlo za nemški klub, se uradna zgodovina češkega kluba prične pisati z letom 1950.
Trojica grbov povezanih z nogometnima kluboma v Rokytnici – levi je prvotni grb kluba 1. FC, v sredini je grb kluba Union in desni znak Vikinga Uniona (pod katerim so v zadnjem obdobju nastopale mlajše selekcije kluba Union).
S pričetkom delovanja nogometnega kluba sta povezani predvsem dve imeni – Rudolf Čech (član lokalnega oddelka takratne Nacionalne varnostne enote), ki je prevzel ustanovitev in vodenje kluba, ter Oldřich Toman, zadolžen za formiranje ekipe.
Klub se je takoj po ustanovitvi prijavil v okrožno tekmovanje. Dvoboji proti moštvom iz bližnje okolice so v tistem obdobju imeli še poseben naboj. Ker so
bili polni (brezkompromisnih) duelov se ne gre čuditi, da so igralci nosili ščitnike tudi na zadnjem delu goleni.
Po dveh sezonah uspe Rokytnicam napredovati ligo višje, kjer nastopajo naslednji dve sezoni. Sledi znova padec v najnižjo ligo, kjer klub odigra tri sezone. Nakar se leta 1957 odgovorni odločijo izstopiti iz tekmovanja. Sledijo tri leta, v katerih so bili ljubitelji nogometa v kraju prikrajšani za čustva, ki jih s seboj prinašajo tekme žogobrcarjev. Nogometno igrišče v kraju znova zaživi leta 1960. Rokytnice se ponovno prijavijo v tekmovanje, tokrat pod imenom Sokol. Od takrat dalje se nogomet v kraju igra brez prestanka.
Ravno leto 1960 prinese pravi nogometni razcvet v Rokytnici. Poleg oživitve prvotnega kluba (Sokol), se v prvenstvo prijavi tudi vojaška enota tamkajšnjega garnizona, ki nastopa pod imenom Dukla.
V obdobju totalitarizma in obveznega – dvoletnega – služenja vojaškega roka so na območju Češkoslovaške nastali številni športni klubi z imenom Dukla. Ime izhaja iz kraja na jugu Poljske (ob meji s Slovaško), kjer je jeseni leta 1944 potekala vojaška operacija v kateri je padlo ali bilo ranjenih skoraj sto tisoč sovjetskih in češkoslovaških vojakov. Zaradi svoje povezanosti z vojsko in takratnim režimom so bili ti klubi pri prebivalcih precej manj priljubljeni od »tradicionalnih«. Kar nekaj klubov v različnih športnih panogah je na Češkem in Slovaškem do danes v svojem imenu obdržalo ime Dukla. Za najbolj znani (in uspešni) nogometni klub na Češkem s tem imenom velja (prvoligaš) Dukla Praga.
Velja omeniti, da je v obdobju nastopanja obeh klubov v Rokytnici imel več uspeha vojaški klub. Mestni derbiji, ki so ne le pripomogli k športnemu rivalstvu temveč so tudi dodobra začinili dogajanje v
kraju, so trajali do leta 1968. Zaradi takratne okupacije Češkoslovaške s strani držav Varšavskega pakta vodene iz Moskve, so se morali domači vojaki iz mesta umakniti. Nadomestili so jih (osovraženi) ruski vojaki, ki so nato ostali v Rokytnici nadaljnjih 23 let.
Prvo polovico 60-ih let Sokol nastopa v drugem rangu okrožnega tekmovanja. Preboj med najboljše klube okrožja mu uspe leta 1965 v kateri nastopa vse do konca desetletja.
70-a leta prinesejo klubu stabilizacijo. In z osvojitvijo naslova okrožnega pokalnega prvaka tudi enega največjih uspehov v zgodovini kluba. Rokytnice bolj ali manj uspešno nastopajo v najvišji ligi okrožja. Nekajkrat jim zmanjka le korak do napredovanja na regionalni nivo. Kot denimo leta 1978, ko jih je od najnižje regionalne lige na koncu prvenstva ločila zgolj točka. Po uspešnih nastopih sledi slabša sezona in izpad v drugo ligo okrožja. A zgolj za sezono.
V tem obdobju so odgovorni v klubu zavihali rokave tudi na področju mlajših selekcij. Postavitev temeljev v obliki ustanovitve mlajših kategorij pomenijo za klub bogato bazo številnih igralcev, ki so kasneje pustili pomemben pečat v zgodovini rokytniškega nogometa.
Leto 1980 prinese rezultatski neuspeh in izpad v drugo (takrat najnižjo) okrožno ligo. Za razliko od članske ekipe razcvet doživijo mladinci. Igralci med 15. in 18. letom starosti (danes gre za dve ločeni starostni kategoriji kadetov in mladincev) so s svojimi uspehi klubskim veljakom in svojim privržencem prinesli nemalo veselja. S prebojem iz okrožne v regionalno ligo jim uspe veliki met s katerim so bili postavljeni trdni temelji prihodnosti kluba. Velika večina igralcev je namreč ostala zvesta nogometu in svojemu matičnemu klubu.
Po sedmih sezonah leta 1987 članski ekipi uspe osvojiti prvenstvo in se uvrstiti ligo višje. Številčen igralski kader jim hkrati omogoči tudi formiranje B ekipe.
Ob koncu 80ih let se klub preimenuje iz Sokola v 1.FC Rokytnice v Orlických horách. Istočasno je bilo ukinjeno B moštvo. Njegova ukinitev je hkrati pomenila povod za ustanovitev novega kluba z imenom AFK Union Rokytnice.
AFK Union Rokytnice
Po soglasju vodilnih v klubu 1. FC Rokytnice je večina igralcev, ki so do tedaj nosili dres B ekipe, v sezoni 1990/91 lahko oblekla dres novonastalega kluba. Kar je Unionu omogočalo takojšnjo prijavo v najnižjo ligo okrožja Rychnov nad Knežnou. Za barvno kombinacijo dresov si izberejo črno, rdečo ter zlato. Klub večino časa nastopa v najnižji ligi. Tu in tam mu uspe tudi preboj v višjo ligo. A bolj, kot predstavniki močnejšega spola, pustijo pečat v klubu dekleta. Union se namreč v sredini 90-ih let usmeri tudi v ženski (oz. dekliški) nogomet. Sprva ekipo mlajših in starejših deklic iz Rokytnice in okoliških vasi so kmalu pričela dopolnjevati še dekleta iz oddaljenejših krajev. Osnovnošolkam se uspe leta 2000 uvrstiti celo v prvo državno ligo v kateri – z izjemo ene sezone – nastopajo do leta 2007. Nekaterim dekletom je uspelo obleči tudi dres mlajših reprezentančnih kategorij.
1. FC do leta 1996 nastopa med okrožnimi drugoligaši. Zatem sledi izpad in tri nadaljnje sezone v najnižjem rangu. Do preloma tisočletja, ko se znova uvrsti ligo višje.
Članska moška ekipa kluba Union zaradi finančnih razlogov leta 2007 preneha delovati, medtem ko so mlajše deklice ter ekipa članic nadaljevali s tekmovanjem v svojih prvenstvih. Unionov (starejši) rival nadaljuje z nastopanjem v prvi okrožni ligi. Po izpadu v nižjo ligo leta 2006 se po eni sezoni znova vrne na najvišji nivo okrožja, kjer nastopa do konca desetletja (2010).
Kljub temu, da je tudi Union v svojem nazivu nosil ime mesta, je v Rokytnici velja za manj priljubljenega. Če ne kar osovraženega. Spori, zamere in (posledično) visoka najemnina, ki mu jo je za uporabo igrišča zaračunavalo mesto, so razlogi, da je bil Union primoran svoje domače tekme igrati tudi na okoliških igriščih. Za nameček je nekaj sezon nastopal celo v sosednjem okrožju. Tudi zaradi tega nikdar v zgodovini obstoja obeh klubov ni prišlo do njunega medsebojnega ligaškega srečanja.
Po letih metanja polen pod noge in vse bolj očitnem upadanju zanimanja za nogomet ter slabših rezultat pride poleti 2023 do združitve obeh klubov. Vsi registrirani igralci za Union prestopijo v 1.FC, slednji pa si v svoj naziv doda ime do tedaj samostojnega kluba (Union).
Klub je v najvišji okrožni ligi nazadnje nastopal v sezoni 2017/18. Po dveh sezonah je pristal v najnižji ligi iz katere se je želel ekspresno vrniti nivo višje. V sezoni 2019/20 mu namero prepreči prekinitev prvenstva zaradi pandemije covida (takrat so bili vodilni na lestvici). Tri sezone kasneje končajo prvenstvo na 4. mestu. Ker so vsa tri moštva pred Rokytnico zavrnila napredovanje, je tudi to mesto zadostovalo za napredovanje. A so se po zadnjem mestu hitro vrnili v najnižjo ligo, kjer doživljajo sila povprečno sezono.
Infrastruktura
Klub domuje na robu mirnega predela Rokytnice, nedaleč osnovne šole, kjer se poleg glavnega igrišča nahaja še pomožno z naravno travo. Čeprav podlaga na njem ni v kdove kako dobrem stanju, več kot zadostuje za treniranje v primeru slabega vremena. Rokytnice se tako uvrščajo med redke klube na tem nivoju, ki premorejo dve igrišči.
Kljub hribovitemu svetu je glavno igrišče v Rokytnici zgledno urejeno. Raven teren s solidno zelenico vsekakor omogoča dobre pogoje tako za treniranje kot igranje tekem. Predsednik Koukol ob tem opozori, da tudi stanje igrišča ni povsem idealno. Tretjina površine se namreč nahaja na manj propustni podlagi,
kar se pokaže predvsem ob daljšem oz. obilnejšem deževju. Ob zahodni strani glavnega igrišča sta nameščeni preprosti a dovolj udobni rezervni klopi, ki ju obdaja nekaj klopi za gledalce.
Vsi klubski objekti se nahajajo na nasprotni strani, kjer izstopa propadajoč objekt izpred 60-ih let, ki že od daleč kliče po obnovi. Postavila ga je sovjetska armada za svoje potrebe. Kasneje je klub v njem predelal notranje prostore, s čimer je mdr. nadomestil stare garderobe na drugi strani igrišča. Od vhoda v objekt do gostinskega prostora vodi krajši hodnik, ki ga krasijo številne starejše skupinske fotografije moštva. Čeprav notranji prostori že lep čas nimajo dovoljenja za obratovanje (kar priznava tudi Koukol in
pri tem omeni nedavni obisk inšpekcije), bi bila velika škoda izpustiti ogled glavnega klubskega prostora. Gre za prostorno sobo približno na sredini objekta, olepšano s številnimi navijaškimi šali, klubskimi ter reprezentančnimi dresi ter ostalimi nogometnimi artikli, ki krasijo strop in stene prostora ter mu s tem dajejo pristni nogometni pridih. Del klubske sobe je tudi večji točilni pult ter prodajni
prostor za njim.
Za razliko od gostinskega dela so vsi ostali prostori v objektu že davno nazaj izpolnili pogoje za obnovo. Vključno s toaletami za obiskovalce. Da bi mesto vsaj delno zakrilo »nogometno sramoto«, je leta 2021 nabavilo nekaj predelanih kontejnerjev, ki tako v zadnjih štirih letih služijo kot slačilnice in umivalnice za glavne akterje tekem. Med kontejnerji in klubskim objektom je bil pred dvema letoma postavljen nadstrešek z mizami in klopmi. Ker je od igrišča oddaljen nekaj več korakov, si večina gledalcev za ogled tekme izbere eno od novejših klopi, ki so na tem delu igrišča postavljene vzdolž celotne stranske črte. Ali pa se preprosto naslonijo na ograjo in si stoje ogledajo predstavo svojih junakov.
Igralski kader in predsednik kluba
Klubom, ki se nahajajo bližje središčem svojih okrožij, je v večini primerov mnogo lažje v svoje vrste privabiti igralce od drugod. Razlog se skriva predvsem v gostovanjih in s tem povezane izgube časa. Rokytnica je s svojo lego na skrajnem jugovzhodnem robu okrožja vse prej kot vabljiva za prihode nogometa željnih igralcev od drugod. Zato ne čudi, da ima velika večina igralcev aktualnega moštva svoja bivališča prav v mestecu na obrobju Orliškega hribovja. Po besedah Koukola je to tudi ena od usmeritev kluba. Po njegovi realni oceni niti ne pričakuje, da bi se iz oddaljenejših krajev kdor koli vozil k njim na treninge in igranje tekem.
Povprečno starost ekipe pri svojih 48-ih letih še najbolj dviguje (začasni) kapetan Miloslav Štefek, medtem ko za nekaj mladostne vihravosti s 23-imi leti skrbita najmlajša člana, hitronogi levi krilni napadalec Jakub Kolovratnik ter Michal Klein, prav tako napadalno usmerjeni igralec. Od napadalcev velja omeniti še prvega strelca moštva Miroslava Žižalo, ki je s šestimi poslanimi žogami v mreže nasprotnikov dosegel točno petino vseh rokytniških zadetkov v aktualni sezoni.
Zanimivo, da moštvo že sedmo sezono nastopa brez trenerja. Taktična priprava na tekmo je tako bolj ali manj prepuščena medsebojni izmenjavi mnenj med igralci, saj niti med njimi ni nikogar, ki bi vsaj delno nadomestil manjko trenerja.
Delovanje oz. obstoj kluba je bolj ali manj v rokah predsednika Pavla Koukola. Koukol je eden od domačinov, ki je dres Rokytnice nosil že v mlajših kategorijah. Poleg predsedniške funkcije, ki jo opravlja šesto leto, je s svojo 21-ico na hrbtu še vedno nepogrešljivi člen udarne zeleno bele enajsterice.
Mlajše kategorije
Delo z mladimi je bil večji del obstoja nogometa v Rokytnici eden zaščitnih znakov kluba. Nenazadnje je ravno združena ekipa mladincev in kadetov (zaradi premajhnega števila igralcev v okrožju ni ločenega tekmovanja za omenjeni kategoriji) z dvakratno uvrstitvijo na regionalni nivo poskrbela za enega največjih, če ne kar največji klubski uspeh. Prvič jim je to uspelo v 80-ih letih prejšnjega stoletja. Njihov uspeh nato ponovijo mladeniči na začetku novega tisočletja, ko se jim štiri zaporedne sezone uspe obdržati na regijskem nivoju. Član uspešne generacije je bil tudi sedanji predsednik Koukol.
Praktično vse sezone imajo nogometni entuziasti v Rokytnici poleg članske ekipe možnost spremljati tudi katero od mlajših kategorij. Najsi je šlo v preteklosti za enega od obeh klubov (Union in 1. FC) ali po novem za združeni klub. Leta 2010 so za 1. FC hkrati nastopali združena ekipa mladincev in kadetov, starejši in mlajši dečki ter cicibani. Upad zanimanja za nogomet je sčasoma oklestil tudi število nastopajočih kategorij. Če leto 2010 velja za zadnje, ko so za Rokytnice nastopali tudi srednješolci, so bili odgovorni v klubu z leti prisiljeni poiskati sodelovanje s
sosednjimi klubi tudi pri mlajših selekcijah. V sezoni 2022/23 združijo moči s klubom iz bližnjega kraja Vamberk pri formiranju selekcij mlajših in starejših dečkov. Pred aktualno sezono so se za sodelovanje odločili s klubom Sokol Javornice s katerim so v tekmovanje
prijavili štiri najmlajše kategorije. Obe kategoriji cicibanov nastopata pod imenom JARO (po začetnih črkah obeh imen klubov – Javornice in Rokytnice). V seštevku so Rokytnice v vse štiri selekcije prispevale manjše število igralcev (v letošnji sezoni imajo registriranih 35 otrok). Večino domačih tekem odigrajo mladi nadobudneži v Javornici.
Glede na to, da v Rokytnici že poldrugo desetletje nimajo svoje kadetske ekipe, mladi nogometaši po končanju nastopanja za starejše dečke v veliki večini tudi zaključijo z nogometom. Na vprašanje ali v klubu morda razmišljajo v smeri oblikovanja kadetske ekipe s čimer bi mladostnikom omogočili nadaljnji nogometni angažma, Koukol razočarano odgovori negativno. Pri čemer omeni argumente, ki nikakor ne gredo v prid današnjim mladim generacijam. Vse od njihovega odnosa do nogometa do (skoraj nikakršne) želje po napredovanju. Za kar ne krivi otrok, temveč njihove starše, ki – po njegovem – premalo podpirajo otroke k aktivnemu igranju nogometa.
Medijska pokritost in cilji kluba
Svoj čas je imel klub aktivno spletno stran, ki je še vedno dostopna. Kljub temu, da zadnja novica na njej datira v leto 2010. Na strani gre pohvaliti predvsem podroben zgodovinski opis klubskega dogajanja. Kar ima za današnji čas že prav posebno vrednost, saj le redko kateri desetoligaški klubi premorejo skrbno zbrati, urediti in objaviti svoj del zgodovine.
Nekaj aktivnih objav se je med letoma 2019 in 22 našlo tudi na klubskem Facebooku. Isti socialni medij je za sicer podrobno pokrivanje dogajanja pri mlajših selekcij koristil tudi klub Union. A le za krajše obdobje.
Po besedah predsednika Koukola v klubu delajo na ponovni obuditvi spletne strani. Za informiranje o prihajajočih tekmah koristijo plakate na dveh oglasnih deskah v mestu. Za tokratno domačo tekmo jim jo sicer zagodel praznični dan med tednom, zaradi česar klubu ni uspelo urediti formalnosti, povezanih z objavo plakatov na javnih mestih.
Če trenutno klub skupaj drži predvsem ekipni duh, je slika povsem drugačna, ko beseda nanese na prihodnost in z njo povezanimi cilji kluba. Vztrajati v razmerah, ko celoten klubski ustroj sloni na eni osebi in biti pri tem deležen številnih
(neizpolnjenih) obljub, bi zagotovo veliko večino odvrnila od nadaljnjega angažiranja. Zato niti ne čudi črnogleda napoved predsednika Koukola. Precej bolj preseneti njegov prav nič spremenjeni ton glasu s katerim v roku petih let napove konec nogometa v Rokytnici. Verjame sicer, da bo otroške glasove na nogometnem igrišču tudi v prihodnje moč slišati. Slovo njegove generacije v roku nekaj let naj bi hkrati pomenila konec članskega nogometa v mestu.
Če gre podobne besede iz ust odgovornih klubskih delavcev jemati z rezervo, saj so nemalokrat izrečene v afektu, se v primeru kluba iz Rokytnice črn scenarij resnično zdi realen. A ker je nogomet že ničkolikokrat spisal lepe zgodbe, gre vseeno upati, da bo podobno pozitivna usoda doletela tudi rokytniški nogometni klub. Skoraj ne gre verjeti, da se tudi po slovesu sedanje generacije ne bi našli mlajši in pomagali klubu tlakovati pot, če že ne k stari slavi, pa vsaj k njegovi stabilizaciji. Nenazadnje je skozi leta dres Rokytnice nosilo že lepo število domačinov. In zagotovo je v katerem od njih ostalo vsaj nekaj lepih spominov na klub…
Po enoletnem nastopanju v drugi okrožni ligi se je 1. FC Union aktualno sezono (znova) znašel v družbi najnižje rangiranih klubov okrožja Rychnov nad Kněžnov Kralovehraške regije. Po 15-ih odigranih krogih z 12-imi osvojenimi točkami zaseda skromno deveto mesto med skupno 12 udeleženci. Pri čemer ima enako število točk, kot predzadnjeuvrščeno moštvo. Niti prve štiri odigrane tekme nadaljevanja prvenstva moštvu niso prinesle bistvenega izboljšanja točkovnega izkupička (dva remija in dva poraza). Delno uteho za slabše nastope v prvenstvu lahko v taboru Rokytnice najdejo v zmagi nad trenutno vodilno ekipo lige. Kar jim je uspelo kot edinemu moštvu do sedaj. In to celo na gostovanju. Po besedah predsednika kluba in igralca Pavla Koukola je moštvo na gostovanju pri vodilni ekipi odigralo »tekmo sezone« in s tem dokazalo, da premore kvaliteto za boljše rezultate.
Zaradi pandemije covida je klub proslavil 70 let delovanje z enoletno »zamudo«. Leta 2021 sta jim za častitljivi jubilej prišla čestitati dve legendi češkoslovaškega nogometa Karol Dobiaš in Antonin Panenka, oba člana češkoslovaške reprezentance, ki je v Beogradu leta 1976 osvojila naslov evropskih prvakov. Če je bilo ob proslavi od alfe in omega rokytniškega kluba v intervjujih še čutiti optimizem, se danes zdi ravno nasprotno. Koukol, ki praktično sam vleče nogometni voz v mestu, ima na svojih plečih skrb tako za najmlajše, člansko ekipo, klubsko infrastrukturo, kot tudi urejanje pravnih in birokratskih zadev. In ravno slednjih dveh je bilo v zadnjem obdobju več kot običajno. Poletje pred dvema letoma je namreč prineslo združitev dveh nogometnih klubov, ki sta od konca 80-ih let nastopala vsak pod svojim imenom.
Če bi ob pogledu na glavno in celo pomožno igrišče ob njem iz ust predsednika kluba moral vejati optimizem, velja ravno nasprotno za infrastrukturo. Mesto je sicer pred leti rešilo problem garderob z namestitvijo kontejnerjev ob igrišče. A velika težava za klub ostaja glavni objekt. Propadajočo barako so postavili še ruski vojaki, ki so v času okupacije Češkoslovaške živeli v Rokytnici. Od takrat praktično ni bila deležna kakšne vsaj delne obnove. Če bi njeni notranji prostori na prvi pogled še dobili zeleno luč za nadaljnjo uporabo, se slika povsem obrne, ko prične Koukol z naštevanjem vseh težav povezanih s stavbo. Ob tem je skoraj neverjetno, da mesto kot lastnik objekta po tolikem času ni zmožno poskrbeti za njegovo obnovo (ali postavitev novega), kar bi klubu omogočilo času primerno (dostojno) delovanje.
Glavni rival Rokytnice prihaja iz 9 km oddaljenega kraja Slatina nad Zdobnici. Še največ za delovanje kluba iz svojega proračuna prispeva mesto. Nekaj dodatnih kron v klubsko blagajno prinese trojica zasebnih podjetij, članski prispevki ter tudi nacionalna športna agencija za delo z mladimi. Ravno mlajše selekcije so skozi zgodovino predstavljale pomemben temelj članske ekipe. Od doma vzgojenih igralcev velja izpostaviti Petra Kanskega, ki je v svoji karieri nastopala za četrtoligaški klub.
Amaterski nogomet širom sveta ne pestijo zgolj težave s pomanjkanjem igralcev in financ, temveč tudi novodobne zahteve na trgu dela. Eno takšnih izpostavi tudi Koukol, ko omeni povezavo igralcev z znano češko blagovno znamko – avtomobilom škoda. Ta ima eno svojih glavnih tovarn v 25 km oddaljenem kraju Kvasiny. Triizmensko delo za tam zaposlene nogometaše pogosto pomeni odsotnost s treningov in tekem. Kar ne predstavlja težavo zgolj za Rokytnice temveč za veliko večino okoliških (amaterskih) klubov.
Zgodovina in uspehi kluba
Omeniti velja, da se je nogomet v Rokytnici igral že pred drugo svetovno vojno, ko je bilo v kraju postavljeno tudi prvo nogometno igrišče. A ker je šlo za nemški klub, se uradna zgodovina češkega kluba prične pisati z letom 1950.
S pričetkom delovanja nogometnega kluba sta povezani predvsem dve imeni – Rudolf Čech (član lokalnega oddelka takratne Nacionalne varnostne enote), ki je prevzel ustanovitev in vodenje kluba, ter Oldřich Toman, zadolžen za formiranje ekipe.
Klub se je takoj po ustanovitvi prijavil v okrožno tekmovanje. Dvoboji proti moštvom iz bližnje okolice so v tistem obdobju imeli še poseben naboj. Ker so bili polni (brezkompromisnih) duelov se ne gre čuditi, da so igralci nosili ščitnike tudi na zadnjem delu goleni.
Po dveh sezonah uspe Rokytnicam napredovati ligo višje, kjer nastopajo naslednji dve sezoni. Sledi znova padec v najnižjo ligo, kjer klub odigra tri sezone. Nakar se leta 1957 odgovorni odločijo izstopiti iz tekmovanja. Sledijo tri leta, v katerih so bili ljubitelji nogometa v kraju prikrajšani za čustva, ki jih s seboj prinašajo tekme žogobrcarjev. Nogometno igrišče v kraju znova zaživi leta 1960. Rokytnice se ponovno prijavijo v tekmovanje, tokrat pod imenom Sokol. Od takrat dalje se nogomet v kraju igra brez prestanka.
Ravno leto 1960 prinese pravi nogometni razcvet v Rokytnici. Poleg oživitve prvotnega kluba (Sokol), se v prvenstvo prijavi tudi vojaška enota tamkajšnjega garnizona, ki nastopa pod imenom Dukla.
V obdobju totalitarizma in obveznega – dvoletnega – služenja vojaškega roka so na območju Češkoslovaške nastali številni športni klubi z imenom Dukla. Ime izhaja iz kraja na jugu Poljske (ob meji s Slovaško), kjer je jeseni leta 1944 potekala vojaška operacija v kateri je padlo ali bilo ranjenih skoraj sto tisoč sovjetskih in češkoslovaških vojakov. Zaradi svoje povezanosti z vojsko in takratnim režimom so bili ti klubi pri prebivalcih precej manj priljubljeni od »tradicionalnih«. Kar nekaj klubov v različnih športnih panogah je na Češkem in Slovaškem do danes v svojem imenu obdržalo ime Dukla. Za najbolj znani (in uspešni) nogometni klub na Češkem s tem imenom velja (prvoligaš) Dukla Praga.
Velja omeniti, da je v obdobju nastopanja obeh klubov v Rokytnici imel več uspeha vojaški klub. Mestni derbiji, ki so ne le pripomogli k športnemu rivalstvu temveč so tudi dodobra začinili dogajanje v kraju, so trajali do leta 1968. Zaradi takratne okupacije Češkoslovaške s strani držav Varšavskega pakta vodene iz Moskve, so se morali domači vojaki iz mesta umakniti. Nadomestili so jih (osovraženi) ruski vojaki, ki so nato ostali v Rokytnici nadaljnjih 23 let.
Prvo polovico 60-ih let Sokol nastopa v drugem rangu okrožnega tekmovanja. Preboj med najboljše klube okrožja mu uspe leta 1965 v kateri nastopa vse do konca desetletja.
70-a leta prinesejo klubu stabilizacijo. In z osvojitvijo naslova okrožnega pokalnega prvaka tudi enega največjih uspehov v zgodovini kluba. Rokytnice bolj ali manj uspešno nastopajo v najvišji ligi okrožja. Nekajkrat jim zmanjka le korak do napredovanja na regionalni nivo. Kot denimo leta 1978, ko jih je od najnižje regionalne lige na koncu prvenstva ločila zgolj točka. Po uspešnih nastopih sledi slabša sezona in izpad v drugo ligo okrožja. A zgolj za eno sezono.
V tem obdobju so odgovorni v klubu zavihali rokave tudi na področju mlajših selekcij. Postavitev temeljev v obliki ustanovitve mlajših kategorij pomenijo za klub bogato bazo številnih igralcev, ki so kasneje pustili pomemben pečat v zgodovini rokytniškega nogometa.
Leto 1980 prinese rezultatski neuspeh in izpad v drugo (takrat najnižjo) okrožno ligo. Za razliko od članske ekipe razcvet doživijo mladinci. Igralci med 15. in 18. letom starosti (danes gre za dve ločeni starostni kategoriji kadetov in mladincev) so s svojimi uspehi klubskim veljakom in svojim privržencem prinesli nemalo veselja. S prebojem iz okrožne v regionalno ligo jim uspe veliki met s katerim so bili postavljeni trdni temelji prihodnosti kluba. Velika večina igralcev je namreč ostala zvesta nogometu in svojemu matičnemu klubu.
Po sedmih sezonah leta 1987 članski ekipi uspe osvojiti prvenstvo in se uvrstiti ligo višje. Številčen igralski kader jim hkrati omogoči tudi formiranje B ekipe.
Ob koncu 80ih let se klub preimenuje iz Sokola v 1.FC Rokytnice v Orlických horách. Istočasno je bilo ukinjeno B moštvo. Njegova ukinitev je hkrati pomenila povod za ustanovitev novega kluba z imenom AFK Union Rokytnice.
AFK Union Rokytnice
Po soglasju vodilnih v klubu 1. FC Rokytnice je večina igralcev, ki so do tedaj nosili dres B ekipe, v sezoni 1990/91 lahko oblekla dres novonastalega kluba. Kar je Unionu omogočalo takojšnjo prijavo v najnižjo ligo okrožja Rychnov nad Knežnou. Za barvno kombinacijo dresov si izberejo črno, rdečo ter zlato. Klub večino časa nastopa v najnižji ligi. Tu in tam mu uspe tudi preboj v višjo ligo. A bolj, kot predstavniki močnejšega spola, pustijo pečat v klubu dekleta. Union se namreč v sredini 90-ih let usmeri tudi v ženski (oz. dekliški) nogomet. Sprva ekipo mlajših in starejših deklic iz Rokytnice in okoliških vasi so kmalu pričela dopolnjevati še dekleta iz oddaljenejših krajev. Osnovnošolkam se uspe leta 2000 uvrstiti celo v prvo državno ligo v kateri – z izjemo ene sezone – nastopajo do leta 2007. Nekaterim dekletom je uspelo obleči tudi dres mlajših reprezentančnih kategorij.
1. FC do leta 1996 nastopa med okrožnimi drugoligaši. Zatem sledi izpad in tri nadaljnje sezone v najnižjem rangu. Do preloma tisočletja, ko se znova uvrsti ligo višje.
Članska moška ekipa kluba Union zaradi finančnih razlogov leta 2007 preneha delovati, medtem ko so mlajše deklice ter ekipa članic nadaljevali s tekmovanjem v svojih prvenstvih. Unionov (starejši) rival nadaljuje z nastopanjem v prvi okrožni ligi. Po izpadu v nižjo ligo leta 2006 se po eni sezoni znova vrne na najvišji nivo okrožja, kjer nastopa do konca desetletja (2010).
Kljub temu, da je tudi Union v svojem nazivu nosil ime mesta, je v Rokytnici velja za manj priljubljenega. Če ne kar osovraženega. Spori, zamere in (posledično) visoka najemnina, ki mu jo je za uporabo igrišča zaračunavalo mesto, so razlogi, da je bil Union primoran svoje domače tekme igrati tudi na okoliških igriščih. Za nameček je nekaj sezon nastopal celo v sosednjem okrožju. Tudi zaradi tega nikdar v zgodovini obstoja obeh klubov ni prišlo do njunega medsebojnega ligaškega srečanja.
Po letih metanja polen pod noge in vse bolj očitnem upadanju zanimanja za nogomet ter slabših rezultat pride poleti 2023 do združitve obeh klubov. Vsi registrirani igralci za Union prestopijo v 1.FC, slednji pa si v svoj naziv doda ime do tedaj samostojnega kluba (Union).
Klub je v najvišji okrožni ligi nazadnje nastopal v sezoni 2017/18. Po dveh sezonah je pristal v najnižji ligi iz katere se je želel ekspresno vrniti nivo višje. V sezoni 2019/20 mu namero prepreči prekinitev prvenstva zaradi pandemije covida (takrat so bili vodilni na lestvici). Tri sezone kasneje končajo prvenstvo na 4. mestu. Ker so vsa tri moštva pred Rokytnico zavrnila napredovanje, je tudi to mesto zadostovalo za napredovanje. A so se po zadnjem mestu hitro vrnili v najnižjo ligo, kjer doživljajo sila povprečno sezono.
Infrastruktura
Klub domuje na robu mirnega predela Rokytnice, nedaleč osnovne šole, kjer se poleg glavnega igrišča nahaja še pomožno z naravno travo. Čeprav podlaga na njem ni v kdove kako dobrem stanju, več kot zadostuje za treniranje v primeru slabega vremena. Rokytnice se tako uvrščajo med redke klube na tem nivoju, ki premorejo dve igrišči.
Kljub hribovitemu svetu je glavno igrišče v Rokytnici zgledno urejeno. Raven teren s solidno zelenico vsekakor omogoča dobre pogoje tako za treniranje kot igranje tekem. Predsednik Koukol ob tem opozori, da tudi stanje igrišča ni povsem idealno. Tretjina površine se namreč nahaja na manj propustni podlagi, kar se pokaže predvsem ob daljšem oz. obilnejšem deževju. Ob zahodni strani glavnega igrišča sta nameščeni preprosti a dovolj udobni rezervni klopi, ki ju obdaja nekaj klopi za gledalce.
Vsi klubski objekti se nahajajo na nasprotni strani, kjer izstopa propadajoč objekt izpred 60-ih let, ki že od daleč kliče po obnovi. Postavila ga je sovjetska armada za svoje potrebe. Kasneje je klub v njem predelal notranje prostore, s čimer je mdr. nadomestil stare garderobe na drugi strani igrišča. Od vhoda v objekt do gostinskega prostora vodi krajši hodnik, ki ga krasijo številne starejše skupinske fotografije moštva. Čeprav notranji prostori že lep čas nimajo dovoljenja za obratovanje (kar priznava tudi Koukol in pri tem omeni nedavni obisk inšpekcije), bi bila velika škoda izpustiti ogled glavnega klubskega prostora. Gre za prostorno sobo približno na sredini objekta, olepšano s številnimi navijaškimi šali, klubskimi ter reprezentančnimi dresi ter ostalimi nogometnimi artikli, ki krasijo strop in stene prostora ter mu s tem dajejo pristni nogometni pridih. Del klubske sobe je tudi večji točilni pult ter prodajni prostor za njim.
Za razliko od gostinskega dela so vsi ostali prostori v objektu že davno nazaj izpolnili pogoje za obnovo. Vključno s toaletami za obiskovalce. Da bi mesto vsaj delno zakrilo »nogometno sramoto«, je leta 2021 nabavilo nekaj predelanih kontejnerjev, ki tako v zadnjih štirih letih služijo kot slačilnice in umivalnice za glavne akterje tekem. Med kontejnerji in klubskim objektom je bil pred dvema letoma postavljen nadstrešek z mizami in klopmi. Ker je od igrišča oddaljen nekaj več korakov, si večina gledalcev za ogled tekme izbere eno od novejših klopi, ki so na tem delu igrišča postavljene vzdolž celotne stranske črte. Ali pa se preprosto naslonijo na ograjo in si stoje ogledajo predstavo svojih junakov.
Igralski kader in predsednik kluba
Klubom, ki se nahajajo bližje središčem svojih okrožij, je v večini primerov mnogo lažje v svoje vrste privabiti igralce od drugod. Razlog se skriva predvsem v gostovanjih in s tem povezane izgube časa. Rokytnica je s svojo lego na skrajnem jugovzhodnem robu okrožja vse prej kot vabljiva za prihode nogometa željnih igralcev od drugod. Zato ne čudi, da ima velika večina igralcev aktualnega moštva svoja bivališča prav v mestecu na obrobju Orliškega hribovja. Po besedah Koukola je to tudi ena od usmeritev kluba. Po njegovi realni oceni niti ne pričakuje, da bi se iz oddaljenejših krajev kdor koli vozil k njim na treninge in igranje tekem.
Povprečno starost ekipe pri svojih 48-ih letih še najbolj dviguje (začasni) kapetan Miloslav Štefek, medtem ko za nekaj mladostne vihravosti s 23-imi leti skrbita najmlajša člana, hitronogi levi krilni napadalec Jakub Kolovratnik ter Michal Klein, prav tako napadalno usmerjeni igralec. Od napadalcev velja omeniti še prvega strelca moštva Miroslava Žižalo, ki je s šestimi poslanimi žogami v mreže nasprotnikov dosegel točno petino vseh rokytniških zadetkov v aktualni sezoni.
Zanimivo, da moštvo že sedmo sezono nastopa brez trenerja. Taktična priprava na tekmo je tako bolj ali manj prepuščena medsebojni izmenjavi mnenj med igralci, saj niti med njimi ni nikogar, ki bi vsaj delno nadomestil manjko trenerja.
Delovanje oz. obstoj kluba je bolj ali manj v rokah predsednika Pavla Koukola. Koukol je eden od domačinov, ki je dres Rokytnice nosil že v mlajših kategorijah. Poleg predsedniške funkcije, ki jo opravlja šesto leto, je s svojo 21-ico na hrbtu še vedno nepogrešljivi člen udarne zeleno bele enajsterice.
Mlajše kategorije
Delo z mladimi je bil večji del obstoja nogometa v Rokytnici eden zaščitnih znakov kluba. Nenazadnje je ravno združena ekipa mladincev in kadetov (zaradi premajhnega števila igralcev v okrožju ni ločenega tekmovanja za omenjeni kategoriji) z dvakratno uvrstitvijo na regionalni nivo poskrbela za enega največjih, če ne kar največji klubski uspeh. Prvič jim je to uspelo v 80-ih letih prejšnjega stoletja. Njihov uspeh nato ponovijo mladeniči na začetku novega tisočletja, ko se jim štiri zaporedne sezone uspe obdržati na regijskem nivoju. Član uspešne generacije je bil tudi sedanji predsednik Koukol.
Praktično vse sezone imajo nogometni entuziasti v Rokytnici poleg članske ekipe možnost spremljati tudi katero od mlajših kategorij. Najsi je šlo v preteklosti za enega od obeh klubov (Union in 1. FC) ali po novem za združeni klub. Leta 2010 so za 1. FC hkrati nastopali združena ekipa mladincev in kadetov, starejši in mlajši dečki ter cicibani. Upad zanimanja za nogomet je sčasoma oklestil tudi število nastopajočih kategorij. Če leto 2010 velja za zadnje, ko so za Rokytnice nastopali tudi srednješolci, so bili odgovorni v klubu z leti prisiljeni poiskati sodelovanje s sosednjimi klubi tudi pri mlajših selekcijah. V sezoni 2022/23 združijo moči s klubom iz bližnjega kraja Vamberk pri formiranju selekcij mlajših in starejših dečkov. Pred aktualno sezono so se za sodelovanje odločili s klubom Sokol Javornice s katerim so v tekmovanje prijavili štiri najmlajše kategorije. Obe kategoriji cicibanov nastopata pod imenom JARO (po začetnih črkah obeh imen klubov – Javornice in Rokytnice). V seštevku so Rokytnice v vse štiri selekcije prispevale manjše število igralcev (v letošnji sezoni imajo registriranih 35 otrok). Večino domačih tekem odigrajo mladi nadobudneži v Javornici.
Glede na to, da v Rokytnici že poldrugo desetletje nimajo svoje kadetske ekipe, mladi nogometaši po končanju nastopanja za starejše dečke v veliki večini tudi zaključijo z nogometom. Na vprašanje ali v klubu morda razmišljajo v smeri oblikovanja kadetske ekipe s čimer bi mladostnikom omogočili nadaljnji nogometni angažma, Koukol razočarano odgovori negativno. Pri čemer omeni argumente, ki nikakor ne gredo v prid današnjim mladim generacijam. Vse od njihovega odnosa do nogometa do (skoraj nikakršne) želje po napredovanju. Za kar ne krivi otrok, temveč njihove starše, ki – po njegovem – premalo podpirajo otroke k aktivnemu igranju nogometa.
Medijska pokritost in cilji kluba
Svoj čas je imel klub aktivno spletno stran, ki je še vedno dostopna. Kljub temu, da zadnja novica na njej datira v leto 2010. Na strani gre pohvaliti predvsem podroben zgodovinski opis klubskega dogajanja. Kar ima za današnji čas že prav posebno vrednost, saj le redko kateri desetoligaški klubi premorejo skrbno zbrati, urediti in objaviti svoj del zgodovine.
Nekaj aktivnih objav se je med letoma 2019 in 22 našlo tudi na klubskem Facebooku. Isti socialni medij je za sicer podrobno pokrivanje dogajanja pri mlajših selekcij koristil tudi klub Union. A le za krajše obdobje.
Po besedah predsednika Koukola v klubu delajo na ponovni obuditvi spletne strani. Za informiranje o prihajajočih tekmah koristijo plakate na dveh oglasnih deskah v mestu. Za tokratno domačo tekmo jim jo sicer zagodel praznični dan med tednom, zaradi česar klubu ni uspelo urediti formalnosti, povezanih z objavo plakatov na javnih mestih.
Če trenutno klub skupaj drži predvsem ekipni duh, je slika povsem drugačna, ko beseda nanese na prihodnost in z njo povezanimi cilji kluba. Vztrajati v razmerah, ko celoten klubski ustroj sloni na eni osebi in biti pri tem deležen številnih (neizpolnjenih) obljub, bi zagotovo veliko večino odvrnila od nadaljnjega angažiranja. Zato niti ne čudi črnogleda napoved predsednika Koukola. Precej bolj preseneti njegov prav nič spremenjeni ton glasu s katerim v roku petih let napove konec nogometa v Rokytnici. Verjame sicer, da bo otroške glasove na nogometnem igrišču tudi v prihodnje moč slišati. Slovo njegove generacije v roku nekaj let naj bi hkrati pomenila konec članskega nogometa v mestu.
Če gre podobne besede iz ust odgovornih klubskih delavcev jemati z rezervo, saj so nemalokrat izrečene v afektu, se v primeru kluba iz Rokytnice črn scenarij resnično zdi realen. A ker je nogomet že ničkolikokrat spisal lepe zgodbe, gre vseeno upati, da bo podobno pozitivna usoda doletela tudi rokytniški nogometni klub. Skoraj ne gre verjeti, da se tudi po slovesu sedanje generacije ne bi našli mlajši in pomagali klubu tlakovati pot, če že ne k stari slavi, pa vsaj k njegovi stabilizaciji. Nenazadnje je skozi leta dres Rokytnice nosilo že lepo število domačinov. In zagotovo je v katerem od njih ostalo vsaj nekaj lepih spominov na klub…
Dodaj odgovor