Tichov velja za manjše naselje s 350 prebivalci, ki živijo v 107-ih stavbah. V veliki večini gre za enodružinske hiše. Vas je od meje s Slovaško oddaljena 10 km zračne črte ter slabih 50 km po cesti do regijske metropole Zlin. Precej bližje je južneje ležeče mesto Valašske Klobouky, ki mu je Tichov administrativno pripadal vse do leta 1993, ko je pridobil status samostojne občine. Z njim je vas povezana tudi preko edine avtobusne linije, ki jo koristijo v glavnem šolarji, pa tudi zaposleni in upokojenci. Edina trgovina v Tichovu je pred štirimi leti zaprla svoja vrata, kar je slednjim še posebej otežilo vsakdan. Zaradi česar so primorani oditi po nakupih osnovnih živil ravno v Valašske Klobouke.

Tichov se nahaja ob lokalni cesti v smeri sever – jug. Glavnina naselja leži v južni polovici kraja, kjer sta tudi dve od štirih avtobusnih postajališč. V delovnih dneh na njih ustavlja 11 parov avtobusov. V soboto zjutraj se proti Valašskim Kloboukom odpravi še en avtobus, nakar kraj vse do ponedeljkovega jutra nima neposredne javne povezave.

Območje okoli Tichova je bilo naseljeno že v prazgodovini. Zanesljivi dokazi o poselitvi tega območja segajo v čas bronaste dobe. Jezikoslovje nakazuje, da ime vasi izvira iz osebnega imena Čichla. Vas se v pisnih virih prvič pojavi leta 1422, ko jo je kralj Sigismund ustanovil kot del Brumovskega posestva. Skozi zgodovino se pojavlja več izpeljank imena kraja (Czichow, Cichow ipd., do današnjega imena, ki ga je naselje dobilo leta 1924).

Kot to velja za večino podeželskih krajev, tudi Tichovu skozi zgodovino ni bilo prizanešeno z raznimi tragičnimi dogodki.  Eden takšnih se je zgodil leta 1663, ko je v tatarskem vpadu umrla ena oseba, požganih je bilo 14 hiš in ukradenih 14 glav goveda, 2 konja ter 361 ovac. Podobno usodo je vas doletela tudi v tako imenovanih kuruških vpadih (šlo je za ogrske vstajnike proti habsburški monarhiji), ko naj bi se po legendi celotno naselje izpraznilo, njegovi prebivalci pa so se skrivali po okoliških gozdovih.

Leta 1629 je (prvi dokumentirani) požar uničil znaten del naselja. Kasneje je Tichov prizadela epidemija kolere. Leta 1758 je bilo v vasi naseljenih skupno 43 domačij, vključno z 18 grunti, delovala pa je tudi grajska kovačnica. Konec 18. stoletja je v naselju živelo skoraj 300 prebivalcev, na prelomu 19. in 20. stoletja že okoli 450 prebivalcev. Število se je povečevalo tudi po drugi svetovni vojno. Največja naseljenost je zabeležena v začetku 60-ih let prejšnjega stoletja, ko je v Tichovu živelo 562 prebivalcev.

Čeprav je pouk v vasi potekal že v začetku 19. stoletja, je bila šola zgrajena komaj leta 1898. Tichov je vedno veljal za kmečko naselje s pašnim značajem. Če je v 17. in 18. stoletju prevladovala ovčereja, ima danes primat sadjarstvo. Leta 1960 je bila v Tichovu ustanovljena kmetijska zadruga. Druga svetovna vojna je terjala življenja petih domačinov. Vas so izpod jarma nacizma 2. maja 1945 osvobodile ruske in romunske čete.

Tichov velja za mirno podeželsko naselje. Leži pod južnimi obronki Vizoviškega hribovja, na nadmorski višini slabih 450 m n.m. Skozi vas teče Tichovsky potok. Kot veleva nepisana tradicija v deželi piva, ima tudi Tichov svoje gostišče. Družabnim dogodkom, kot so plesi, zabave, otroške prireditve, je namenjen kulturni dom. Za zasebne dogodke je dom možno tudi najeti. Zaman pa bomo v kraju iskali pošto, šolo ali vrtec. Za nameček so vaščani že četrto leto brez trgovine.

Na sredini južnega dela vasi stoji stavba vaškega urada. Nekaj deset metrov stran si lahko prebivalci ob ponedeljkih v manjši knjižnici izposodijo literaturo. Za svojo duhovno krepitev imajo krajani možnost prisluhniti sveti maši, ki dvakrat tedensko poteka v kapeli Kristusa kralja. Tichov je s svojimi številnimi pohodniškimi potmi v okolici idealen kraj za tovrstno aktivnost na prostem. Poleg pohodništva in kolesarjenja je občanom na voljo prenovljen športni kompleks v severnem delu vasi, imenovanem »Kamenca«. Vključuje garderobe nogometnega kluba z nogometnim igriščem ter večnamensko asfaltno igrišče za košarko, odbojko, nogomet itd. Kompleks zaokrožuje večnamenski prostor za gasilce.

Za mnoge prebivalce velja za največji ponos vasi lokalna destilarna, ki je s svojo kakovostjo in storitvami znana tako v širši okolici kot tudi za mejami Češke. Slivovo žganje ima v Tichovu dolgo tradicijo. V 19. in 20. stoletju se je v vasi z žganjekuho ukvarjalo celo več manjših žganjarn. »Trošarina« državi naj bi se takrat plačevala s plačilom vsakega desetega litra slivovega žganja. Po tem, ko je Tichov leta 1993 pridobil status samostojne občine, so se občinski svetniki odločili obnoviti lokalno tradicijo. Tako je bila dve leti kasneje v spodnjem delu vasi zgrajena nova destilarna. Tam nastajajoča slivovica je znana daleč naokoli. Tudi zato ne čudi, da se vsakoletne degustacije te žgane pijače udeležuje večje število ljudi.

Del lokalnih tradicij je tudi sušenje sadja in kuhanje marmelad. V Tichovu je bila nekoč sušilnica sadja in tri domačije, kjer so še ne dolgo nazaj kuhali marmelade. Leta 1995 zgrajena nova destilarna vključuje tudi prostor s sušilnico sadja in kotel za kuhanje marmelad. Sušilnica sadja deluje na principu vročega zraka, ki se segreva s kurjenjem drv. Kapaciteta sušilnice je 200 kg surovega sadja (hruške, jabolka, slive itd.). Bakreni kotel za marmelade lahko sprejme 100 kg sliv. Tudi pri tem procesu se kotel segreva s pomočjo drv pod njim. Kotel ni potrebno upravljati ročno saj ga poganja elektromotor.

Poleg lovskega in gasilskega društva ter klubov seniorjev in vaških žena, svoj pridih v vasi prispevajo še čebelarji. Podobno, kot žganjekuha, ima tudi čebelarstvo v Tichovu dolgo tradicijo. Med so v vasi pridelovali že v obdobju po drugi svetovni vojni. Takrat izključno v zdravilne namene. Danes se na območju občine Tichov s čebelarstvom ukvarjajo štirje domačini in dva gostujoča čebelarja, ki upravljajo s skupno 115 čebeljimi družinami. Večina čebelnjakov se nahaja na osamljenih območjih severno od vasi. Zahvaljujoč ohranjeni naravi, prostranim smrekovim gozdovom in travnikom polnim cvetja, imajo čebele v primernem vremenu obilno pašo od aprila do septembra. Med iz tichovskega gozda je zelo cenjen ne le pri lokalnih potrošnikih, temveč vsako leto prejema najvišja priznanja na razstavah na Češkem, v Avstriji in na Slovaškem. Redno prejema tudi zlate medalje Češke živilske zbornice.