Na enem od blagih pobočij gričevja na skrajnem južnem delu olomuškega okrožja (v istoimenski regiji) ležijo Tršice. Skupaj s petimi okoliškimi vasmi tvorijo samostojno občino z nekaj manj kot 2000 prebivalci. V družbi krajev, ki premorejo svoj nogometni klub v eni izmed čeških najnižjih nogometnih lig, lahko Tršice brez dvoma uvrstimo med večja naselja. Čeravno bi si s številom prebivalcev ravno še prislužile naziv »mesto«. Kljub svoji majhnosti lahko obiskovalci v kraju najdejo kar nekaj zanimivosti, s katerimi si zapolnijo dan.
Skozi Tršice je speljana lokalna cesta, ki povezuje mesto Přerov z regijsko prestolnico Olomouc. Trenutno je njen večji del skozi kraj zaprt za promet, saj je cesta deležna obnove. V kraju so se odločili, da dela izkoristijo tudi za obnovo podzemnih komunikacij ter pločnika ob cesti. Zaradi zapore trenutno pot do Přerova traja nekaj dlje. Tršice so od obeh mest oddaljene približno 13 km. Z obema ima tudi dobre avtobusne povezave. V delovnih dneh jo z Olomoucem povezuje 20 parov avtobusov (ob vikendih in praznikih 12 parov). Nekaj manj jih vozi iz Tršic do južneje ležečega Přerova – ob delovnikih jih je 15 ter ob vikendih in praznikih 8 parov.
Povezav je torej dovolj, da si lahko obiskovalci (brezskrbno) popestrijo dan z izletom v Tršice. In njeno okolico. Ki se v teh dneh počasi preoblači v pomladne barve. Za sicer popolno barvno paleto bo potrebno počakati še nekaj tednov. A tudi čas v začetku aprila lahko obiskovalcem ponudi prijeten izlet (tako
peš kot na kolesu) med travniki, gozdički in polji. Če na nekaterih poljih že lahko opazujemo rast prvih rastlin, tista z zapičenimi drogovi še čakajo, da jih preplavi zelena barva rastočega hmelja.
Da ima hmeljarstvo v tem delu Češke dolgo tradicijo priča tudi (obnove potrebna) stavba v severnem delu Tršic. V preteklosti je primarno služila kot bivalni objekt številnim obiralcev hmelja. Objekt danes le še v manjši meri služi svojemu prvotnemu namenu. Ker stoji na višjem delu Tršic, pogled od njega sega na bližnji grad.
Grad s svojo posestjo se nahaja na severnem robu zgodovinskega jedra Tršic. Njegovo kuliso dopolnjuje manjši park z (grajskim) ribnikom. Današnjo (renesančno) podobo je prvotna srednjeveška utrdba dobila v 19. stoletju. Od leta 1958 je grad na seznamu kulturnih spomenikov.
Gradnja utrdbe datira v prvo polovico 14. stoletja. Tridesetletna vojna (17. stoletje) je poleg vsega upostošenja terjala tudi davek izgube vseh ustanovnih listin in z njimi povezanih podatkov o prvotnih lastnikih in graditeljih predhodnika današnjega gradu. Znano je, da je tudi tršiška utrdba sledila zgledu srednjeveških utrdb v bližnji in daljni okolici – bila je obdana z obzidjem, pristopna pa je bila preko dvižnega mostu, ki se je nahajal nad vodnim jarkom na južni strani utrdbe.
Zaradi svojega izgleda se od leta 1437 za trdnjavo prične uporabljati ime grad. V 16. stoletju je bil na njem sedež posvetne aristokracije. Vse do sredine 19. stoletja je grad služil cerkvenim dostojanstvenikom. Po letu 1948, ko je bil vrhovni urad ukinjen in je grad izgubil svoj uradniški namen, so ga kanoniki in prelati uporabljali predvsem za svojo poletno rezidenco. Od 20-ih let prejšnjega stoletja je bil najet s strani dobrodelne ustanove, ki je prostore v njem namenila skrbi za prizadete otroke za katere so skrbele redovnice. V 70-ih letih je bil grad deležen obnove, danes
pa so v njem prostori občine, slavnostne dvorane, knjižnice in manjšega etnografskega muzeja, ki s svojo zbirko predmetov obiskovalcem predstavlja zgodovino življenja na tem delu Češke. Grad je bil ravno v teh dneh zaradi dopustov zaprt za obiskovalce.
Skozi Grajski ribnik teče potok Olešnice. Ko zapusti ribnik se po nekaj metrih prevali čez manjšo – trimetrsko – skalno stopnjo. Na Češkem očitno dovolj, da pojav izpolnjuje pogoje slapu. Potok zatem teče mimo še delujoče žage skozi zahodni predel Tršic.
Središče dogajanja v kraju je osrednji trg na katerem dominira novobaročna rimskokatoliška cerkev rojstva device Marije. Pred njenim vhodom stojita kipa svetega Metoda na eni in svetega Cirila na drugi strani poti.
Preko trenutno razkopane ceste nasproti cerkve stoji edina restavracija v Tršicah. Čeprav bi po njenem imenu (Restaurace Na Radnici) lahko sklepali, da si prostore deli z mestnimi uradniki (radnice je v češčini ime za mestno hišo), temu ni tako. V nasprotju z nekdanjimi načrti, ki so predvidevali selitev občinskih veljakov prav v to stavbo.
Ob restavraciji, ki dnevno nudi tri menije in je odprta vse dni z izjemo nedelj, se nahaja manjša trgovina z osnovnimi živili. Odprta je vse dni v tednu. Za razliko od večje, ki stoji nekaj korakov višje, a je ob nedeljah zaprta. Nad dogajanjem v središču Tršic budno pazi
simbol kraja – žaba. Trimetrski betonski kip hkrati predstavlja tudi poklon nekdanjemu gosposkemu lastniku – Jiřimu Žabku iz Limberka, ki je tod vladal v prvi polovici 16. stoletja.
Žabji pogled je mdr. usmerjen tudi k osnovni šoli. Točneje, na eno od šolskih stavb. Čeprav ima sam kraj Tršice manj kot 1200 prebivalcev, premore kar tri poslopja, administrativno združena v eno izobraževalno ustanovo – osnovno šolo in vrtec. Medtem ko višja stopnja domuje v večji stavbi v spodnjem delu Tršic, ima nižja stopnja svojo stavbo nekaj deset metrov višje. Ob njej ima ločene prostore še vrtec. O vrtcu in šoli je večje športno igrišče ob katerem se nahaja še nekaj teniških igrišč. Če bi nadaljevali pot navkreber proti obrobju kraja, bi prispeli do lepo urejenega nogometnega igrišča, kjer domuje edini športni klub v kraju z dolgoletno tradicijo – nogometni klub TJ Tršice.
V bližini gradu lahko uzremo še manjšo pošto v kateri bi sicer zaman iskali razglednice ali kake druge spominke s podobo Tršic. V obnovljenih prostorih za pošto domuje prostovoljno gasilsko društvo.
Na manjšem trgu v južnem delu Tršic spominska deska pripominja usodo štiričlanske židovske družine Wolf, ki je s pomočjo pogumnih domačinov kot ena redkih po šestih letih (1939-45) sredi okupirane Evrope dočakala konec druge svetovne vojne. Družina je večji del nacistične okupacije preživela v Tršicah ter v okoliškem gozdu, kjer so jim zatočišče nudili domačini. Kljub temu, da je za njihovo usodo vedelo kar nekaj prebivalcev, jih nihče med njimi ni izdal. Dogajanje tistega časa je tri leta na skrivaj zapisoval sin Otto. Njegov dnevnik je bil kasneje izdan v ZDA in leta 1997 tudi na Češkem.
Svoj sprehod po Tršicah ter ogledu vseh zanimivosti se lahko ustavimo v katerem od manjših gostišč (hospudk), od katerih velja izpostaviti t.i. »Steklarjev skedenj« (Sklenařova stodola). Kot že ime pove gre za preurejen skedenj v katerem je gostinski objekt s prijetnim vrtom. Ker Tršice premorejo tudi klub vrtičkarjev, morda na katerega od njih naletimo ravno v »skednju«…
Skozi Tršice je speljana lokalna cesta, ki povezuje mesto Přerov z regijsko prestolnico Olomouc. Trenutno je njen večji del skozi kraj zaprt za promet, saj je cesta deležna obnove. V kraju so se odločili, da dela izkoristijo tudi za obnovo podzemnih komunikacij ter pločnika ob cesti. Zaradi zapore trenutno pot do Přerova traja nekaj dlje. Tršice so od obeh mest oddaljene približno 13 km. Z obema ima tudi dobre avtobusne povezave. V delovnih dneh jo z Olomoucem povezuje 20 parov avtobusov (ob vikendih in praznikih 12 parov). Nekaj manj jih vozi iz Tršic do južneje ležečega Přerova – ob delovnikih jih je 15 ter ob vikendih in praznikih 8 parov.
Povezav je torej dovolj, da si lahko obiskovalci (brezskrbno) popestrijo dan z izletom v Tršice. In njeno okolico. Ki se v teh dneh počasi preoblači v pomladne barve. Za sicer popolno barvno paleto bo potrebno počakati še nekaj tednov. A tudi čas v začetku aprila lahko obiskovalcem ponudi prijeten izlet (tako peš kot na kolesu) med travniki, gozdički in polji. Če na nekaterih poljih že lahko opazujemo rast prvih rastlin, tista z zapičenimi drogovi še čakajo, da jih preplavi zelena barva rastočega hmelja.
Da ima hmeljarstvo v tem delu Češke dolgo tradicijo priča tudi (obnove potrebna) stavba v severnem delu Tršic. V preteklosti je primarno služila kot bivalni objekt številnim obiralcev hmelja. Objekt danes le še v manjši meri služi svojemu prvotnemu namenu. Ker stoji na višjem delu Tršic, pogled od njega sega na bližnji grad.
Grad s svojo posestjo se nahaja na severnem robu zgodovinskega jedra Tršic. Njegovo kuliso dopolnjuje manjši park z (grajskim) ribnikom. Današnjo (renesančno) podobo je prvotna srednjeveška utrdba dobila v 19. stoletju. Od leta 1958 je grad na seznamu kulturnih spomenikov.
Gradnja utrdbe datira v prvo polovico 14. stoletja. Tridesetletna vojna (17. stoletje) je poleg vsega upostošenja terjala tudi davek izgube vseh ustanovnih listin in z njimi povezanih podatkov o prvotnih lastnikih in graditeljih predhodnika današnjega gradu. Znano je, da je tudi tršiška utrdba sledila zgledu srednjeveških utrdb v bližnji in daljni okolici – bila je obdana z obzidjem, pristopna pa je bila preko dvižnega mostu, ki se je nahajal nad vodnim jarkom na južni strani utrdbe.
Zaradi svojega izgleda se od leta 1437 za trdnjavo prične uporabljati ime grad. V 16. stoletju je bil na njem sedež posvetne aristokracije. Vse do sredine 19. stoletja je grad služil cerkvenim dostojanstvenikom. Po letu 1948, ko je bil vrhovni urad ukinjen in je grad izgubil svoj uradniški namen, so ga kanoniki in prelati uporabljali predvsem za svojo poletno rezidenco. Od 20-ih let prejšnjega stoletja je bil najet s strani dobrodelne ustanove, ki je prostore v njem namenila skrbi za prizadete otroke za katere so skrbele redovnice. V 70-ih letih je bil grad deležen obnove, danes pa so v njem prostori občine, slavnostne dvorane, knjižnice in manjšega etnografskega muzeja, ki s svojo zbirko predmetov obiskovalcem predstavlja zgodovino življenja na tem delu Češke. Grad je bil ravno v teh dneh zaradi dopustov zaprt za obiskovalce.
Skozi Grajski ribnik teče potok Olešnice. Ko zapusti ribnik se po nekaj metrih prevali čez manjšo – trimetrsko – skalno stopnjo. Na Češkem očitno dovolj, da pojav izpolnjuje pogoje slapu. Potok zatem teče mimo še delujoče žage skozi zahodni predel Tršic.
Središče dogajanja v kraju je osrednji trg na katerem dominira novobaročna rimskokatoliška cerkev rojstva device Marije. Pred njenim vhodom stojita kipa svetega Metoda na eni in svetega Cirila na drugi strani poti.
Preko trenutno razkopane ceste nasproti cerkve stoji edina restavracija v Tršicah. Čeprav bi po njenem imenu (Restaurace Na Radnici) lahko sklepali, da si prostore deli z mestnimi uradniki (radnice je v češčini ime za mestno hišo), temu ni tako. V nasprotju z nekdanjimi načrti, ki so predvidevali selitev občinskih veljakov prav v to stavbo.
Ob restavraciji, ki dnevno nudi tri menije in je odprta vse dni z izjemo nedelj, se nahaja manjša trgovina z osnovnimi živili. Odprta je vse dni v tednu. Za razliko od večje, ki stoji nekaj korakov višje, a je ob nedeljah zaprta. Nad dogajanjem v središču Tršic budno pazi simbol kraja – žaba. Trimetrski betonski kip hkrati predstavlja tudi poklon nekdanjemu gosposkemu lastniku – Jiřimu Žabku iz Limberka, ki je tod vladal v prvi polovici 16. stoletja.
Žabji pogled je mdr. usmerjen tudi k osnovni šoli. Točneje, na eno od šolskih stavb. Čeprav ima sam kraj Tršice manj kot 1200 prebivalcev, premore kar tri poslopja, administrativno združena v eno izobraževalno ustanovo – osnovno šolo in vrtec. Medtem ko višja stopnja domuje v večji stavbi v spodnjem delu Tršic, ima nižja stopnja svojo stavbo nekaj deset metrov višje. Ob njej ima ločene prostore še vrtec. O vrtcu in šoli je večje športno igrišče ob katerem se nahaja še nekaj teniških igrišč. Če bi nadaljevali pot navkreber proti obrobju kraja, bi prispeli do lepo urejenega nogometnega igrišča, kjer domuje edini športni klub v kraju z dolgoletno tradicijo – nogometni klub TJ Tršice.
V bližini gradu lahko uzremo še manjšo pošto v kateri bi sicer zaman iskali razglednice ali kake druge spominke s podobo Tršic. V obnovljenih prostorih za pošto domuje prostovoljno gasilsko društvo.
Na manjšem trgu v južnem delu Tršic spominska deska pripominja usodo štiričlanske židovske družine Wolf, ki je s pomočjo pogumnih domačinov kot ena redkih po šestih letih (1939-45) sredi okupirane Evrope dočakala konec druge svetovne vojne. Družina je večji del nacistične okupacije preživela v Tršicah ter v okoliškem gozdu, kjer so jim zatočišče nudili domačini. Kljub temu, da je za njihovo usodo vedelo kar nekaj prebivalcev, jih nihče med njimi ni izdal. Dogajanje tistega časa je tri leta na skrivaj zapisoval sin Otto. Njegov dnevnik je bil kasneje izdan v ZDA in leta 1997 tudi na Češkem.
Svoj sprehod po Tršicah ter ogledu vseh zanimivosti se lahko ustavimo v katerem od manjših gostišč (hospudk), od katerih velja izpostaviti t.i. »Steklarjev skedenj« (Sklenařova stodola). Kot že ime pove gre za preurejen skedenj v katerem je gostinski objekt s prijetnim vrtom. Ker Tršice premorejo tudi klub vrtičkarjev, morda na katerega od njih naletimo ravno v »skednju«…
Dodaj odgovor