Romantična pokrajina v porečju reke Lužnice zaradi velikega števila zgodovinskih spomenikov in naravnih lepot velja za enega najbolj obiskanih predelov Češke. K priljubljenosti veliko prispeva tudi mesto Tabor. Središče istoimenskega okrožja leži 75 km južno od Prage na nadmorski višini 437 m n.m. V nasprotju z večino ostalih mestnih predelov Tabora se Měšice razprostirajo na večjem območju. Na katerem prevladujejo gozdovi in polja, medtem ko je prebivalstvo skoncentrirano zgolj v vzhodnem delu (bližje centru mesta). Velika večina od skupno nekaj manj kot 1.800 prebivalcev Měšic živi v družinskih hišah. Manjši delež jih prebiva v (sicer novejših) večstanovanjskih stavbah. Čeprav se po številu prebivalstva med češkimi mesti Tabor uvršča na 29. mesto, Měšice bolj spominjajo na večje vaško naselje kot pomemben mestni predel.

Vas je leta 1296 ustanovil Zdislav iz Měšic. Njena prva pisna omemba sega v leto 1370. Lastniki Měšic so bile številne rodbine in plemiči. Iz zgodnejšega obdobja velja izpostaviti Prokopa iz Hejlovca, ki je leta 1545 kupil Měšice in v vasi zgradil renesančno trdnjavo. Leta 1699 je Jan Josef Carretto, grof Millesimo, trdnjavo prezidal v baročni dvorec. Tako dvorec kot vas sta nato večkrat menjala lastnika. Leta 1945 je dvorec prešel v last Češkoslovaške. Baročni dvorec je kot zapuščeno ruševino leta 1997 pridobil Jan Berwid-Buquoy ter začel obsežno in drago obnovo.

Današnji lastnik se je rodil leta 1946 pod imenom Jan Kopecký. Svoje rojstno ime je uporabljal do leta 1975. Jan Berwid Buquoy je češki in nemški politolog, od leta 2000 pa tudi predsednik Češkega inštituta za mednarodna srečanja s sedežem v dvorcu. Jan je svoje otroštvo preživljal s svojim dedkom. Po komunističnem prevratu leta 1948 se je moral dedek s svojo sudeško ženo izseliti iz Prage. Prizanešeno ni bilo niti malemu Janu, ki mu je bilo prepovedano obiskovati osnovno šolo v Pragi. Razlog za takšno odločitev totalitarnih oblastnikov je tičal v emigraciji dedkovega brata v ZDA. Po obsodbi stalinizma (leta 1956) je bilo Janu znova dovoljeno obiskovati šolo.

Obvezno šolanje je končal leta 1960. Že takrat je s podporo svojega razrednika pisal samizdatsko rodoslovje. Kasneje so oba aretirali zaradi tiskanja in distribucije »odpadniške« literature ter ju odpeljali na postajo ljudske milice. Ko se je izkazalo, da v njunem primeru ni šlo za politično literaturo, se je zadeva končala le s kletvicami in grožnjami.

Ker ni bil sprejet na gozdarsko tehnično šolo, se je izučil za kuharja. V svoji mladosti se je vse pogosteje posvečal literaturi. Leta 1967 je takrat še Jan Kopecky preživel več tednov na Severnem Irskem. Po vrnitvi na Češkoslovaško je uredništvu enega izmed časopisov predložil 60 strani poročil pod naslovom »Severnoirski zapiski«. Rokopis je bil zasežen in prepovedan. Glavni razlog je tičal v avtorjevem imenovanju republikanske ilegalne organizacije IRA kot kriminalne organizacije (ne kot “revolucionarno progresivno silo”, kar je bilo takrat običajno na Češkoslovaškem), ki med širokimi množicami prebivalstva Severne Irske skoraj ni imela podpore. Nadalje je trdil, da so tako imenovani irski revolucionarji le neodgovorni pustolovci, ki so z odcepitvijo Irske od Velike Britanije in ustanovitvijo Irske republike prebivalstvo pahnili v nepredstavljivo revščino in za več desetletij ustavili napredek v tej državi. Takšne trditve so bile v takratni Češkoslovaški nedopustne.

Po koncu t.i. Praške pomladi avgusta leta 1968 in okupaciji Češkoslovaške s strani držav Varšavskega pakta vodene iz Moskve, je emigriral na Dunaj. Tam je mdr. sodeloval z radiom Svobodna Evropa. Dve leti kasneje v Zahodnem Berlinu diplomira. Poleg izdaje številnih literarnih del v naslednjih petih letih je v takrat svobodnem delu Berlina tako ali drugače sodeloval z radijskimi in televizijskimi postajami. Po padcu Berlinskega zidu je Jan Berwid-Buquoy postal izredni profesor politologije. Predaval je na univerzah in visokih šolah v Nemčiji, Avstriji, Švici in Luksemburgu.

Leta 1997 je za simbolično 1 češko krono kupil baročni dvorec v Měšicah. V njegovo temeljito obnovo je vložil 10 milijonov čeških kron in leta 2000 skupaj z osmimi drugimi somišljeniki ustanovil Češki inštitut za mednarodna srečanja, ki med drugim sodeluje s fundacijo Konrada Adenauerja v Pragi in Berlinu.

Dvorec je za javnost odprt vse leto po predhodni najavi. Poleg nekaj stalnih razstav (o Konradu Adenauerju, J.F. Kennedyju in okupaciji Češkoslovaške s strani sovjetske armade) lahko v notranjih prostorih vidimo kar nekaj unikatnih predmetov, od katerih velja izpostaviti jedilno mizo in kavč Reinharda Heydricha (za Hitlerjem in Himmlerjem tretji človek Tretjega rajha), pisalna miza, usnjen kavč in jedilna miza s stoli Clementine Churchill (žene britanskega ministrskega predsednika v obdobju druge svetovne vojne Winstona Churchilla), komodo z ogledalom iz leta 1939 po Clausu Schenku iz Stauffenberga (glavnim organizatorjem atentata na Hitlerja), secesijska spalnica iz leta 1904 po francoskem zunanjem ministru Aristidu Briandu. Prav posebno omembo v dvorcu si zaslužijo originalna stranišča na splakovanje iz leta 1792, ki so še danes delujoča.

Dvorec stoji na Chynovski ulici po kateri vodi ena glavnih cest skozi severno polovico Měšic. Poleg grajskega vrta ga obdajajo še zgradba nižje stopnje osnovne šole in vrtca na eni ter posestvo srednje kmetijske šole, ki ima sedež v centru Tabora, na drugi strani. Pred vhodom lahko najdemo še manjšo okrepčevalnico, spomenik žrtvam svetovnih vojn ter lipo slovensko češkega prijateljstva. Lipa kot simbol obeh narodov je bila slovesno posajena 17. septembra pred tremi leti ob prisotnosti mestnih veljakov Tabora in Škofje Loke. Gorenjsko mesto je namreč eno od partnerskih mest Tabora. Zanimivo, da je na istem mestu ponosno stala (skoraj) 300 let stara lipa, ki je leto pred posaditvijo nove padla. Tudi zato so navzoči zasajeni lipi prijateljstva zaželeli zdravo in vsaj toliko dolgo življenje, kot njeni predhodnici. Na nasprotni drugi strani Chynovske ulice se nahaja edina trgovina z živili v Mešicah, ki ima svoja vrata odprta šest dni v tednu.

Prav tako ima na Chynovski ulici na skrajnem zahodnem delu Měšic svoj sedež gasilsko reševalna postaja. Gre za eno izmed šestih tovrstnih postaj v regiji, ki pokriva celotno okrožje Tabor. Naloga tamkajšnjih reševalcev in gasilcev je varovanje življenj in zdravja prebivalcev, okolja, živali in premoženja pred požari in drugimi izrednimi in kriznimi razmerami, kot so naravne nesreče.

Z naskokom najprometnejša ulica v Měšicah je Pelhřimovska. Vodi v smeri zahod – vzhod s čimer ta predel Tabora deli na severno in južno polovico. Po njej vodi pomembna cesta, ki ima na vzhodu Měšic priključek na avtocesto (Praga – Češke Budejovice – Linz) oz. se kot državna cesta nadaljuje proti vzhodu.

Kot bi moralo veljati za večino večjih mest, je tudi v Taboru za pot po mestu najhitreje in najenostavneje uporabiti javni mestni prevoz. Sestavlja ga 17 avtobusnih linij. Dve od teh vodita skozi Měšice. Mestni avtobusi na obeh linijah večino poti skozi najvzhodnejši predel Tabora opravijo po Chynovski ulici. Linija št. 31 svojo traso zaključi na manjšem obračališču v vzhodnem predelu Mešic. Prevozi jo zgolj nekaj jutranjih ter en večerni avtobus. In še to zgolj ob delovnih dneh. Precej bolj pogosti so avtobusi na liniji št. 30, ki svojo vožnjo nadaljujejo do vzhodneje ležečega kraja Zarybnična Lhota. Nakup vozovnice lahko opravimo na avtobusu. V vsakem avtobusu je postavljen plačilni terminal. Po vstopu si na njem izberemo časovno vozovnico, plačilo pa izvedemo s prislonitvijo plačilne kartice. Kratkotrajne vozovnice imajo časovno veljavnost 10 minut (za ceno 16 čeških kron oz. 65 centov), 20 minut (20 kron oz. 82 centov) ter 60 minut (24 kron oz. nekaj manj kot en evro). Vse vozovnice do izteka veljavnosti lahko uporabimo tudi pri prestopih na druge avtobuse. Gre za enostaven in uporabniku prijazen način, ki ga (očitno) obiskovalci našega glavnega mesta ne bodo deležni niti v letu 2025…

Obe mestni avtobusni liniji skozi Měšice imata povezavo z glavno avtobusno postajo v Taboru, ki velja za osrednje potniško vozlišče, kjer imajo potniki možnost prestopov ne le med mestnimi in medkrajevnimi avtobusi temveč tudi nadaljevati svojo pot z vlakom z bližnje železniške postaje.

Če imajo mestni avtobusi svojo traso skozi Měšice speljano po Chynovski ulici, lahko prebivalci tega dela Tabora koristijo tudi medkrajevni avtobusni prevoz. Edino postajališče za avtobuse na daljših linijah je približno na sredi glavne (Pelhřimovske) ulice. Avtobusi nato nadaljujejo svoje poti do manjših mest na skrajnem vzhodnem delu Južnočeške regije (Vodice, Chynov, Nova Včelnice) oz. do prvega mesta (Pacov) v sosednji regiji Vysočina.

Po ozemlju Měšic vodita tudi dve železniški progi. Večji pomen ima proga glavnega koridora Praga – Češke Budejovice – Linz. Slednja poteka niti ne kilometer po (skrajnem jugozahodnem delu) katastra Měšic. Ravno toliko, da vključuje tudi postajališče, imenovano Tabor – Čapuv Dvur. Na njem ustavljajo potniški vlaki med Taborom in Češkimi Budejovicami (linija S2). Ob delovnikih je to 15, ob koncih tedna in praznikih pa 10 parov. V sklopu druge regijske linije (S23) je zagotovljena tudi ena dnevna neposredna povezava z mestom Jindřichuv Hradec.

Vzporedno z glavno cesto skozi Měšice vodi trasa druge železniške proge. Gre za enotirno neelektrificirano regionalno progo med Taborom in krajem Horni Cerekev v sosednji regiji Vysočina. Slabih 70 km dolga proga je bila odprta ob koncu leta 1888. Na njej je tudi (preprosto) postajališče Tabor-Měšice, ki je bilo slavnostno odprto decembra 2017. Trenutno postajališče je nadomestilo   nekdanje, ki se je nahajalo približno pol kilometra vzhodneje ob progi in je bilo zaradi izgradnje avtoceste ob koncu 80-ih let prejšnjega stoletja ukinjeno. Ima status tako imenovanega postajališča na zahtevo, kar pomeni, da je potrebno svoj izstop predhodno naznaniti na vlaku s pritiskom na označeni gumb. Na progi vozijo izključno osebni vlaki. Od desetih parov v delovnih dneh jih pet zaključi oz. prične pot v glavnem mestu pokrajine Vysočina – Jihlavi. Preostalih pet zaključi vožnjo na štirih različnih predhodnih postajah (Pacov, Dobronin, Pelhřimov in Kostelec pri Jihlavi). Ob koncih tedna in praznikih progo prevozi osem parov vlakov.   

Měšice so imele status samostojne občine od leta 1850 do 1971, ko postanejo del Tabora. Medtem ko severno od glavne ceste prevladujejo starejše družinske hiše, je na nasprotni strani ceste možno opaziti številne novejše bivalne enote. Med njimi se na blagi vzpetini med borovci nahaja kapela svete Ane. Njena predhodnica je na istem mestu zrasla davnega leta 1732. Po izročilu naj bi tu pridigal mojster Jan Hus med svojim bivanjem na bližnjem gradu. V drugi polovici 20. stoletja je zob časa pošteno načel kapelo. Obnova na začetku 21. stoletja je kapeli znova vrnila življenje.

Nekaj deset metrov od kapele se nahaja kamnolom svete Ane. V njem so kamen kopali že v času prve republike (med obema svetovnima vojnama), vendar so ga zaradi slabše kakovosti uporabljali predvsem za manjše gradnje in popravila v bližnji okolici. Med drugo svetovno vojno je zemljišče kamnoloma kupil zasebnik, ki ga je po vojni prodal občini Měšice. Kmalu zatem je bilo pridobivanje kamna v njem končano. Od leta 1996 je kamnolom zaščiten z zakonom o varstvu narave. Sčasoma so nekateri prebivalci pričeli prostor koristiti za sprostitev, zopet drugi za shranjevanje in odlaganje odvečnih stvari (smeti). Konec leta 2012 se je zato njegov zasebni lastnik odločil območje revitalizirati po lastnem projektu, za kar je uporabil lastna finančna sredstva.

V obdobju naslednjih dveh let so v kamnolomu pokosili zaraščeno grmovje, ribnike in okolico očistili steklenic, embalaže, pnevmatik in ostale vrste odpadkov. Hkrati so uredili površino dveh ribnikov, zgradili nasip za hrošče in metulje ter poravnali območje pred vhodom v kamnolom. Po končani prenovi se je kamnolom odprl za javnost kot prvo zasebno naravno območje na Češkem. Glavni cilj projekta je bil ohraniti to izjemno okolje za prihodnje generacije in povečati njegov pomen.

Obširni travniki in polja na skrajnem južnem predelu Měšic prekinja (travnata) steza letališča. Od leta 1946 ima območje status notranjega letališča. Uporabljajo ga predvsem jadralni piloti, padalci ter piloti motornih in ultralahkih letal. Na letališču potekajo tudi letalski mitingi, koncerti popularne glasbe in srečanja letalskih modelarjev. Letališče upravlja Aeroklub Tabor, ki ima trenutno približno 100 članov, od tega 70 aktivnih. Najmočnejša zastopanost je med jadralnimi letali (50 članov), piloti motornih letal (13 članov) in piloti balonov (10 članov). Letališče je odprto ob sredine aprila do sredine oktobra ob koncih tedna in praznikih.

V Měšicah najdemo tudi nekaj gostinskih in prenočitvenih objektov. Ob izvozu z avtoceste se nahaja hotel Elzet z restavracijo. Drugi tovrstni objekt je dober kilometer vzhodneje. Gre za hotel z welnessom in restavracijo del katerega je tudi avtokamp. Celotno območje se razprostira ob obali ribnika. Njegovo ime bi iz češčine (Knížecí rybník) lahko prevedli v Knežji ribnik. Gre za slabih 10 ha veliko vodno območje, ki je zelo priljubljeno med ribiči. Poleg obeh omenjenih hotelov z restavracijama imajo domačini možnost posedeti (večinoma ob pijači) še v gostišču Pod kostanjem (Pod Kaštanem) in kavarni Sladka magnolija.