V usteški regiji na severu Češke se razprostira krajinski park s številnimi silhuetami stožčastih vrhov, ki pripominjajo na vulkanski izvor hribovja. V osrčju zahodnega dela Srednječeškega hribovja (České středohoří) ležijo Medvědice. Ena izmed mnogih manjših vasi v tem delu Češke, ki si vse po vrsti delijo podobno usodo upadanja prebivalstva.
Medvědice ležijo šest kilometrov severozahodno od mesta Třebenice pod katerega upravno spadajo. Po zadnjem popisu pred štirimi leti je vas štela 120 prebivalcev in 56 hiš. Glede na število duš je pravi mali čudež, da Medvědice premorejo celo svoj nogometni klub. Ki je hkrati tudi edini aktivni subjekt v vasi. Lokalni nogometni junaki tako ne skrbijo zgolj za emocije, izbruhe veselja in vzdihe nezadovoljstva med svojimi privrženci. Temveč imajo njihove tekme za samo vas oz. vaščane precej širši (družbeni) pomen. Vsaka prvenstvena tekma v vasi, kot so Medvědice, pomeni za tamkajšnje prebivalce tudi priložnost za druženje. Vasi, kjer je žogobrc še edini dejavnik druženja, je v tem delu regije (okrožje Litoměřice) kar nekaj.
Medvědice s severa in zahoda obdajajo vrhovi Češkega sredogorja. Ležijo na obronku 689 m visoke vzpetine Lipská hora. Samo ime kraja izvira iz osebnega imena Medvědik. Tako v češčini
kot v slovenščini beseda asociira na medveda. Ime se nato skozi zgodovino pojavlja v različnih oblikah (De Medwediz, Nedwedicž, Nedwedič itd.).
Medvědice so verjetno obstajale že v 12. stoletju. Prva pisna omemba kraja sicer sega v leto 1209 v kateri je naveden Martin iz Medvědic. Sredi 14. stoletja listine prvič navajajo medvediško cerkev.
Leta 2007 so v kleti vile v južnem delu vasi našli ostanke trdnjave. Po mnenju zgodovinarjev je bila trdnjava postavljena ob koncu 14. stoletja. Svojemu namenu do polovice 17. stoletja, ko je bila opuščena.
Urejen kotiček z informativno tablo je namenjen primarno postanku kolesarjev. Ob mizi s klopmi je postavljena knjižna omarica (na češkem jim pravijo knihobudka), kamor imajo ljudje možnost vlagati oz. si iz nje izposojati knjige. Tovrstne omarice so na Češkem zelo razširjene. Videvamo jih predvsem na podeželju, najpogosteje na avtobusnih in železniških postaja(lišči)h, v parkih itd.
Zanimivo, da so Medvědice največje število prebivalcev beležile v desetletjih na prelomu 18. in 19. stoletja, ko se je število vaščanov gibalo tudi preko 400. Zato ne čudi, da so bile od sredine 19. stoletja Medvědice samostojna občina. In to vse do leta 1985, ko so bile administrativno priključene bližnjim Třebenicam.
Da je vas nekoliko “od rok”, pričajo tudi avtobusne povezave. Vozni red na postajališču v središču vasi obvešča o petih avtobusih, ki povezujejo Medvědice s Třebenicami in nekoliko oddaljenejšim mestom Lovosice. Kar velja zgolj za delovnike. Ob koncih tedna in praznikih bi namreč na avtobus ob cerkvi svete Katarine čakali zaman.
Tudi zato, ker v vasi ni trgovine, pošte, niti okrepčevalnice ali denimo gasilskega doma, ne gre pričakovati, da bi si izletniki izbrali Medvědice za svoj samostojni cilj. Lahko pa jih pridajo na seznam ene od vmesnih točk v primeru kolesarjenja po čudovitem in mirnem podeželju. Ali pa si jo izberemo kot izhodišče za vzpon na katerega od bližnjih vrhov, ki so vsi po vrsti dostopni prav vsakomur z vsaj malo kondicije. Vsekakor si za pot navkreber velja izbrati vzpetino z neporaščenim vrhom. Če jo ne bo ravno zagodlo vreme, bomo z njih deležni čudovitih razgledov daleč naokoli. In to kljub – za naše razmere – skromni nadmorski višini.
Medvědice ležijo šest kilometrov severozahodno od mesta Třebenice pod katerega upravno spadajo. Po zadnjem popisu pred štirimi leti je vas štela 120 prebivalcev in 56 hiš. Glede na število duš je pravi mali čudež, da Medvědice premorejo celo svoj nogometni klub. Ki je hkrati tudi edini aktivni subjekt v vasi. Lokalni nogometni junaki tako ne skrbijo zgolj za emocije, izbruhe veselja in vzdihe nezadovoljstva med svojimi privrženci. Temveč imajo njihove tekme za samo vas oz. vaščane precej širši (družbeni) pomen. Vsaka prvenstvena tekma v vasi, kot so Medvědice, pomeni za tamkajšnje prebivalce tudi priložnost za druženje. Vasi, kjer je žogobrc še edini dejavnik druženja, je v tem delu regije (okrožje Litoměřice) kar nekaj.
Medvědice s severa in zahoda obdajajo vrhovi Češkega sredogorja. Ležijo na obronku 689 m visoke vzpetine Lipská hora. Samo ime kraja izvira iz osebnega imena Medvědik. Tako v češčini kot v slovenščini beseda asociira na medveda. Ime se nato skozi zgodovino pojavlja v različnih oblikah (De Medwediz, Nedwedicž, Nedwedič itd.).
Medvědice so verjetno obstajale že v 12. stoletju. Prva pisna omemba kraja sicer sega v leto 1209 v kateri je naveden Martin iz Medvědic. Sredi 14. stoletja listine prvič navajajo medvediško cerkev.
Leta 2007 so v kleti vile v južnem delu vasi našli ostanke trdnjave. Po mnenju zgodovinarjev je bila trdnjava postavljena ob koncu 14. stoletja. Svojemu namenu do polovice 17. stoletja, ko je bila opuščena.
Urejen kotiček z informativno tablo je namenjen primarno postanku kolesarjev. Ob mizi s klopmi je postavljena knjižna omarica (na češkem jim pravijo knihobudka), kamor imajo ljudje možnost vlagati oz. si iz nje izposojati knjige. Tovrstne omarice so na Češkem zelo razširjene. Videvamo jih predvsem na podeželju, najpogosteje na avtobusnih in železniških postaja(lišči)h, v parkih itd.
Zanimivo, da so Medvědice največje število prebivalcev beležile v desetletjih na prelomu 18. in 19. stoletja, ko se je število vaščanov gibalo tudi preko 400. Zato ne čudi, da so bile od sredine 19. stoletja Medvědice samostojna občina. In to vse do leta 1985, ko so bile administrativno priključene bližnjim Třebenicam.
Da je vas nekoliko “od rok”, pričajo tudi avtobusne povezave. Vozni red na postajališču v središču vasi obvešča o petih avtobusih, ki povezujejo Medvědice s Třebenicami in nekoliko oddaljenejšim mestom Lovosice. Kar velja zgolj za delovnike. Ob koncih tedna in praznikih bi namreč na avtobus ob cerkvi svete Katarine čakali zaman.
Tudi zato, ker v vasi ni trgovine, pošte, niti okrepčevalnice ali denimo gasilskega doma, ne gre pričakovati, da bi si izletniki izbrali Medvědice za svoj samostojni cilj. Lahko pa jih pridajo na seznam ene od vmesnih točk v primeru kolesarjenja po čudovitem in mirnem podeželju. Ali pa si jo izberemo kot izhodišče za vzpon na katerega od bližnjih vrhov, ki so vsi po vrsti dostopni prav vsakomur z vsaj malo kondicije. Vsekakor si za pot navkreber velja izbrati vzpetino z neporaščenim vrhom. Če jo ne bo ravno zagodlo vreme, bomo z njih deležni čudovitih razgledov daleč naokoli. In to kljub – za naše razmere – skromni nadmorski višini.
Dodaj odgovor