Glavni vzrok za strm padec Ostřetina tiči v pomanjkanju igralcev (ter tudi) njihovemu odnosu do klubskega dresa. Z izjemo ene sezone v najnižji ligi, je klub v zadnjem obdobju nastopal ves čas v deveti ligi. Vse do pretekle sezone, ko je izpad še dodatno zamajal njegove temelje. Zaradi neuspeha je kar nekaj igralcev iz lanske ekipe zapustilo klub. Posledično so bili zato odgovorni v klubu primorani vrzel zapolniti s prišleki in tako (vsaj za kratek čas) rešiti nadaljnjo eksistenco kluba.

Da nogomet v Ostřetinu vendarle še živi, gre zasluga predvsem lokalnim privržencem. Ti so svojo zvestobo klubu pokazali že kot igralci, danes pa držijo klub nad vodo s skrbjo za infrastrukturo, organizacijo tekem ter klubskega ustroja ipd. Enega od njih bi našli tudi v vrhu vaškega urada. Župan Ostřetina namreč opravlja tudi funkcijo predsednika kluba. Na žalost najzvestejših privržencev se prizadevnost klubskih delavcev ne prenaša na zelenico. Slabi rezultati s številnimi visokimi porazi so klub »utrdili« na zadnjem mestu, kjer bo tudi končal aktualno sezono.

Slabo obdobje se očitno odraža tudi v organizaciji skupščine. Če jo klubi večinoma sklicujejo enkrat letno in na njej mdr. potrjujejo mandate na čelu kluba, v Ostřetinu nanjo čakajo že od obdobja covida.

Kot že nekaj prejšnjih, tudi v tekoči sezoni tekmovanje v najnižji ligi Pardubiške regije (ki je razdeljena na štiri okrožja) poteka edino le v istoimenskem okrožju. 24 prijavljenih moštev v njej je razdeljenih v dve skupini, imenovani po dveh večjih mestih. Ostřetin nastopa v vzhodni skupini, ki nosi polno ime »10. liga – skupina Holicko« (po bližnjem mestu Holice). Z enajstimi osvojenimi točkami je pred zadnjim prvenstvenim krogom že jasno, da klub ne more ubežati najmanj priljubljenemu mestu na lestvici.

Uvodna prvenstvena tekma in visoka zmaga na gostovanju 2:5 (tudi najvišja zmaga Ostřetina v celotni sezoni) je pri marsikaterem navijaču vzbudila upanje po dvigu rezultatske krivulje. A je visok poraz na prvi domači tekmi z 1:8 moštvo postavilo na realna tla. Za piko na i je sledil sploh najvišji poraz (14:0) na gostovanju pri trenutno vodilnem moštvu (in tudi že prvaku skupine). Naslednji dve gostovanji sta (znova) pokazali dva povsem nasprotna obraza igralcev v odnosu do kluba. Po drugi gostujoči zmagi Ostřetin na svoje naslednje gostovanje zaradi premajhne udeležbe igralcev ni odpotoval. Sledil je poraz (3:0) za zeleno mizo. Prvo domačo točko za remi si je pripisal v devetem krogu, medtem ko se je polnega izkupička na svoji zelenici dočakal šele na zadnji domači tekmi ob koncu maja. Nato je sledil že viden scenarij po katerem moštvo še drugič v sezoni ni odigralo gostujočega srečanja. Zaradi česar je klub poleg poraza doletela še finančna kazen s strani disciplinskega sodnika okrožne nogometne zveze v višini 4000 čeških kron (pr. 160€).

Moštvo Ostřetina je večji del obdobja od ustanovitve kluba preigralo v dveh najnižjih ligah. Izpadi ter uvrstitve med obema ligama so »pripomogli«, da klub ni razvil globljega rivalstva s katerim od svojih nasprotnikov. Malenkost večji naboj so tako prinašali dvoboji proti moštvom iz najbližjih (okoliških) krajev, kot so Roveň, Jaroslav in Horni Jeleni.  

Glavni vir prihodkov za pokritje osnovnih stroškov delovanja kluba prispeva občina. Ta predvsem po zaslugi župana (in predsednika kluba) priskrbi sredstva za osnovne pogoje nemotenega delovanja. K vsaj malenkost boljši točkovni beri moštva bi skoraj zagotovo lahko pripomogel kak skupni trening. Ki bi prinesel nekaj življenja na ostřetinsko igrišče tudi med tednom (in ne le v povprečju na vsakih 14 dni, ko se na njem odigra prvenstvena tekma). Podobno, kot je to bilo še ne tako davno nazaj, ko je svoje prve nogometne korake na vaškem igrišču napravil vratar Tomaš Koubek – daleč najbolj znano nogometno ime Ostřetina.

Leta 1992 rojeni Koubek je svojo nogometno pot pričel v domačem klubu kot najstnik. Za Ostřetin je branil v kategoriji dečkov. Sledil je prestop v Hradec Kralove, kjer se je skozi mlajše selekcije leta 2010 prebil v člansko vrsto. V prvi češki ligi je debitiral 30. aprila 2011. Štiri leta zatem je prestopil v praško Sparto s katero je podpisal štiriletno pogodbo. Prvo leto je bil kot član praškega kluba pososjen v prvoligaša Slovan Liberec s katerim se je prebil v Evropsko ligo v kateri je odbranil vseh šest tekem skupinskega dela. Naslednji sezono je oblekel dres Sparte in leto zatem prestopil v francoski Stade Rennais. S tem je po 15-ih letih kot prvi češki vratar v najvišji francoski ligi nasledil rojaka Petra Čecha. Koubek je z Rennais-om podpisal štiriletno pogodbo in z njim leta 2019 osvojil naslov pokalnega prvaka po zmagi v finalu nad PSGjem.

Po dveh sezonah v Franciji je Koubek leta 2019 prestopil v bundesligaški Augsburg. Zanj je branil pet sezon, po katerih se je vrnil v Liberec, kjer brani še danes. V svoji karieri je redno nosil reprezentančni vratarski dres v selekcijah do 18, 19, 20 in 21 let. Z reprezentanco Češke do 21 let je leta 2015 nastopil na evropskem prvenstvu, ki se je odvijalo na Češkem. Kasneje je bil vpoklican tudi v člansko reprezentanco. Mdr. je bil v reprezentančnem kadru na dveh evropskih prvenstvih – leta 2016 in 2021.

Kot veleva nogometni pravilnik o prestopih mladih nogometašev, je bil Ostřetin upravičen do deleža zneskov od kasnejših prestopov. Za klub, ki nastopa v najnižjih ligah je takšen finančni priliv pomenil pravi božji dar. Ki pa ni minil brez zapletov, potem ko sta svoj finančni delež od kluba zahtevala tudi Koubkova starša…  

Zgodovina in uspehi kluba

Kot v mnogih manjših krajih ne le širom Češke, je tudi v Ostřetinu vladalo precejšnje zanimanje za nogomet že mnogo pred uradno ustanovitvijo kluba. V žogobrcu so prednjačili predvsem mladi, ki so se zbirali na neograjenem igrišču in igrali nogomet na improvizirane gole manjših (nestandardnih) dimenzij. Kar je razlog, da se v klubskem grbu nahaja letnica 1941, čeprav je njegova ustanovitev sledila več kot dve desetletji zatem.

Leta 1962 je bila v vasi odigrana sejemska tekma v kateri se je starejša generacija nekdanjih nogometašev pomerila proti ekipi mlajših igralcev. Zanimanje za nogomet je postopno privedlo do ustanovitve kluba. Z denarjem, zbranim od prijateljskih tekem, je klub postopoma kupoval nogometno opremo in mreže. Leta 1964 se Ostřetin prvič prijavi v uradno ligaško tekmovanje v okrožju Pardubice. Prostovoljci v odboru so postopoma poskrbeli za ureditev igrišča, postavitvi golov, gradnji slačilnic. Vse od ustanovitve klub v svojem imenu nosi naziv »sokol« ter igra tekme na lokaciji današnjega igrišča.

Leta 1971 Ostřetinu prvič uspe napredovati v takratno drugo ligo okrožja. Odlična generacija igralcev svoj uspeh zaokroži dve sezoni kasneje, ko se z uvrstitvijo v elitno ligo okrožja podpiše pod največji uspeh kluba. Žive spomine na to obdobje imata dve klubski legendi, ki ne zamudita nobene domače tekme svojega moštva – Jaroslav Valenta in Petr Bačina. Slednji je za klub nastopal že ob njegovi ustanovitvi. Ob spominih na čas svoje igralske kariere pri današnjih generacijah najbolj pogreša pripadnost klubu, druženja po tekmah ter nasploh odnos do kluba oz. dresa.

Prva leta so igralci za pot na gostovanja uporabljali srednje velik terenski tovornjak znamke Praga, kjer so na klopeh pod ponjavo preživljali čas med vožnjo k svojim nasprotnikom. Leta 1969 dobi klub v last svoj avtobus, ki ga je za svoje tekme poleg članskega moštva koristila tudi takrat že formirana ekipa dečkov.

Ostřetin je v prvi ligi okrožja nastopal dve sezoni. Obdobje zadnjih desetih let je preigral v drugi (danes deveti) okrožni ligi. Z izjemo sezone 2018/19. Zaradi reorganizacije tekmovanja se je namreč pardubiška okrožna nogometna zveza odločila, da po sezoni 2017/18 dve devetoligaški skupini združi v eno. Kar je imelo za posledico izpad polovice moštev v najnižjo ligo. Ostřetin je takrat končal sezono na sedmem mestu (od 12-ih moštev) in se kot najvišje uvrščeni klub preselil v zadnjo ligo. Izpad ni bistveno vplival na moštvo, ki si je po enoletnem nastopanju znova priborilo devetoligaško vozovnico.

Omeniti velja tudi sezono 2020/21, ko je bilo prvenstvo zaradi pandemije covida prekinjeno. Ostřetin je takrat po sedmih odigranih tekmah brez osvojene točke zasedal zadnje mesto. Hkrati se mu je v pokalnem tekmovanju kot enemu izmed prvouvrščenih uspelo uvrstiti iz skupine (ki so jih sestavljale po tri moštva) v izločilne boje. Prekinitev nogometnih aktivnosti je naposled klubu prizanesla s skrbmi glede obstanka ter mu hkrati onemogočila vidnejšo uvrstitev v poklanem tekmovanju.

Obdobje, ko je Ostřetin večinoma zaključeval prvenstva v drugi najnižji ligi na mestih tik nad izpadom, se je dokončno zaključilo s preteklo sezono. Zgolj osem osvojenih točk in zadnje mesto na lestvici jih je po šestih letih znova potisnila v družbo najnižje rangiranih klubov.

Infrastruktura

Od ustanovitve kluba leta 1964 nogometaši domujejo na skrajnem jugu Ostřetina. Z izjemo zelo prometne magistrale ob vzhodni strani igralne površine, so igrišče z dveh strani obdajale travnate površine. Vse dokler ni bilo na bližnjem zemljišču kmetijske zadruge postavljenih nekaj gospodarskih objektov, ki so ogradili igrišče z južne in zahodne strani. Edini pristop tako vodi s severne strani, mimo vhoda na območje kmetijske zadruge.

Pogled na klubski objekt razkrije kar nekaj prvinskosti. Ta je še najbolj očitna ob obisku domače garderobe. Medtem, ko ji lesene obloge dodajajo toplino, njeno prostornino še dodatno zmanjšuje pult z omarami, ki se nahaja na sredini garderobe. Prostor hkrati služi tudi za hrambo vsega možnega, kar zgolj potrjujejo potrebo po večjem prostoru, ki bi nogometašem omogočil večje udobje. Slovenskim ljubiteljem nogometa bi v oči zagotovo padla na steni obešena zastavica Nogometnega kluba Rogoza proti kateri so veterani Ostřetina nekaj zaporednih sezon igrali prijateljske turnirje.

Še skromneje deluje sodniški prostor tik ob domači garderobi. Pogled na betonske temelje nekaj metrov proč priča, da bodo ravno možje v črnem v kratkem ob igrišču dobili dostojnejše prostore. Večji del klubskega objekta pripada na gostinski del. Tega sestavlja (manjši) kuhinjski prostor s prodajnim okencem usmerjenim na teraso objekta, ter večji notranji prostor s klopmi in stoli. Objekt dopolnjuje že omenjena terasa, ki je bila – vključno s streho – k objektu postavljena mnogo kasneje. Na njej je prav tako nekaj miz in stolov, ki v Ostřetinu nadomeščajo klasične klopi. Celoten objekt je postavljen za kotno zastavico na severni strani igrišča. Pogled s terase na zelenico posledično ni najboljši, dasiravno večina gledalcev najraje spremlja tekme v bližini dosega pijače in jedače.

Boljši pogled na nogometno dogajanje nudi nekaj klopi vzdolž zahodne strani igrišča. Te od igralne površine loči približno meter visoka kovinska ograja. Na tej strani igrišča sta postavljeni tudi preprosti a dovolj veliki rezervni klopi iz pleksi stekla, kovinskih nosilcev ter lesenima deskama.

Ob pogledu na igrišče bi bežnemu obiskovalcu nedvomno padel v oči naklon igralne površine po njeni celotni dolžini. Višinska razlika med kotnima zastavicama po diagonali bi znala znašati blizu dveh metrov. Kar povzroča težave predvsem pri večji količini padavin, ko se voda kopiči ob nižjem predelu igrišča. Ob njem sta dve vrtini, preko katerih klubski delavci v sušnih dneh s pomočjo cevi skrbijo za zalivanje travnate površine. Če odštejemo omenjeno hibo igrišča, je pogled na igralno podlago (vsaj v teh dneh) povsem zadovoljiv in omogoča klubom (za ta nivo tekmovanja) ustrezne pogoje za igro.

Vodstvo kluba in igralski kader  

Ne dogaja se ravno redko, da manjše nogometne sredine vodi kar sam vaški župan. Čeprav zasedenost z vaškimi opravili pogosto onemogoča njegovo polno angažiranost pri nogometni dejavnosti, po drugi strani daje klubu (finančno) stabilnost in možnost osredotočiti se na zgolj na nogomet. Podoben primer je tudi v Ostřetinu, kjer tako nogometni klub kot vaško občino vodi Miloš Vlasak. Ta je v teh dneh primoran postaviti skrb za nogometni klub na stranski tir ter se posvetiti obeležitvi 690-letnice prve omembe kraja.

Da klubsko delovanje v času občinskih prireditev ne izostane, skrbijo ostali prostovoljci. Med katerimi je tudi Jiři Horak. Slednji je po desetletnem igranju za Ostřetin in krajšem (nogometnem) predahu svojo aktivnost v klubu nadaljeval kot trener mlajših kategorij (katerih član je bil takrat tudi njegov sin). Da je klub danes na mnogo nižji ravni, kot je bil pred dvema desetletjema in več, priča tudi pogled na (prazen) prostor pod rubriko trener. Nenazadnje, tudi igralski kader je mnogo manj številčen, kot pri veliki večini ostalih (desetoligaških) klubov.

52-leni Tomaš Holeček velja za najstarejšega aktivnega nogometaša v moštvu Ostřetina. Navkljub svojim letom se še vedno brez težav kosa z mnogo mlajšimi nasprotnimi igralci. Kar 33 let mlajši od omenjenega igralca je Matěj Hubaček. 19-letni napadalec s svojo hitrostjo in odličnim obvladanjem žoge velja za enega glavnih napadalnih adutov.

Vodilno pozicijo na klubski lestvici strelcev s šestimi doseženimi zadetki drži kapetan Petr Flachs. Slednji nastopa v črno belem dresu svojo sedmo sezono, medtem ko so mu soigralci dodelili kapetanski trak pred petimi leti. Na seznamu igralcev bomo našli tudi dve imeni, ki za Ostřetin nastopata od svojih zgodnjih najstniških let. Gre za desnega bočnega branilca Lukaša Frydrycha ter osrednjega branilca Josefa Pinkasa.

Mlajše kategorije

Nerealno je pričakovati, da bodo manjše nogometne sredine (med katere uvrščamo tudi Ostřetin) lahko konkurenčne večjim klubom pri formiranju mlajših selekcij. Nenazadnje jih pri tem močno omejuje okolje oz. število otrok v vasi. Ali bo klubom v takšnih okoliščinah uspelo pred sezono sestaviti ter v tekmovanje prijaviti katero izmed mlajših kategorij, je v glavnem odvisno od angažiranosti klubskih mož ter odzivnosti otrok oz. njihovih staršev. Navkljub temu, da Ostřetin v preteklosti (razumljivo) ni zmogel vsako sezono poleg članske v ligaško tekmovanje prijaviti katero od mlajših kategorij, so slednje prav tako pustile viden pečat v klubski zgodovini.

Kot prvi so klubske barve ob koncu 60-ih let prejšnjega stoletja zastopali mlajši in starejši dečki. Igralci do 14. leta starosti so takrat tekmovali v skupni starostni kategoriji. Kasneje uspe isti selekciji celo osvojiti prvenstveni naslov okrožja, kar jim je prineslo možnost nastopanja na regijskem nivoju. Ker je tekmovanje višjega ranga terjalo ločeno prijavo tako za mlajše kot starejše dečke, so v Ostřetinu pred prijavo združili moči s sosednjim klubom iz kraja Horni Jeleni od koder so v svoje vrste povabili njihovo generacijo otrok.

Dobro delo z mladimi se je klubu obrestovalo tudi v 90-ih letih ter v prvem desetletju tega tisočletja. Predvsem velja omeniti načrten pristop pri delu z najmlajšimi (cicibani). Mnogi, ki so se v Ostřetinu sploh prvič seznanili z nogometom, so kasneje nadaljevali z igranjem skozi klubske kategorije vse do mladinske ekipe. Ta je (kot združena kadetska in mladinska ekipa) v sezoni 2006/07 celo osvojila naslov prvaka okrožja. Po uspešni sezoni so imeli vaški ljubitelji nogometa le še eno leto možnost spremljati katero od mlajših klubskih kategorij.

Medijska pokritost in cilji kluba

Trenutno stanje kluba se odraža tudi v njegovi zunanji podobi. Če smo natančni – kakršne koli aktualne podatke o klubu bi na svetovnem spletu iskali zaman. Nekdanja spletna stran je sicer še vedno prisotna in ponuja nekaj malega splošnih informacij. A se hkrati zdi, da ni nikdar zares zaživela.  Ostřetinu se (vsaj do danes) ni našel nihče, ki bi morda postavil klubsko Facebook ali Instagram stran, kar je bežno pri večini klubov v najnižjih ligah. Tudi pogled na številne vaške oglasne deske bežnemu obiskovalcu ne razkriva nogometno dejavnost v vasi.

Ob vseh omenjenih težavah, s katerimi se v zadnjem obdobju sooča klub, bi nemara ravno boljša (vidnejša) javna podoba lahko vsaj delno pripomogla k postavitvi stabilnejših klubskih temeljev. Te (vsaj v bližnji prihodnosti) zagotovo ne bodo sestavljali igralci mlajših selekcij. Oči odgovornih v klubu so namreč usmerjene zgolj v igralce članske ekipe. Nihče od njih si namreč ne želi, da bi klub po 62-ih letih prenehal nastopati.

V primeru odhoda večjega števila igralcev v klubu ne izključujejo možnosti skupne poti s katerim od klubov iz bližnje okolice. Kot najbolj realna se ponuja možnost združitve z B ekipo iz bližnjega kraja Horni Ředice, ki trenutno nastopa v 9. ligi. Omenjeno moštvo se po koncu sezone zagotovo seli v najnižjo ligo. Podobno, kot Ostřetin, se tudi tam soočajo z ozkim igralskim kadrom. Po navezavi stikov med kluboma se je pokazala težava glede igranja domačih tekem združene ekipe.

V tem trenutku je v Ostřetinu vse podrejeno k nadaljevanju nogometne aktivnosti. Ker se čas do pričetka naslednje sezone hitro bliža, gre v dobro ne le ljubiteljev nogometa v kraju upati, da se klubu uspe ohraniti na nogometnem zemljevidu ter s svojimi tekmami skrbeti tako za razburljive športne trenutke kot tudi za druženje vseh, ki jim nogomet morda ni najbolj blizu.