Nogomet CZ

Križem kražem po čeških najnižjih ligah

Kategorija: Pardubiška

  • SK Selmice – Chvaletice/Řečany nad Labem B

    SK Selmice – Chvaletice/Řečany nad Labem B

    Zadnja septembrska sobota je v zahodni skupini pardubiškega okrožja mdr. obetala zanimiv sosedski dvoboj. Tretjeuvrščene Selmice so na domačem terenu pričakale združeno ekipo Chvaletic in B moštva Řečan, ki svoje tekme igra v kraju Chvaletice. Oba nasprotnika sta do tega kroga zbrala enako število točk, a je res, da so gostje odigrali tekmo manj. Šlo je za prvi spopad teh dveh nasprotnikov, saj se je gostujoča ekipa formirala poleti in pod tem imenom nastopa sploh prvič. Za dodatno zanimivost dvoboja je poskrbel tudi pogled na lestvico strelcev na kateri je vodilno mesto zavzemal golgeter Selmic Josef Pelant.

    Chvaletice so od Selmic oddaljene manj kot 2 km zračne linije. A ker kraja loči reka Laba, je pot z jeklenim konjičkom nekaj daljša (10 km). Kdor se je iz Chvaletic na tekmo podal peš ali na kolesu po brvi, je bil v Selmicah v nekaj minutah. In teh ni bilo malo. Po visokem porazu v prejšnjem krogu so Selmice pričakale tokratnega nasprotnika v skoraj popolni zasedbi. Od »prvokategornikov« je bil odsoten zgolj Telvak, v pretekli sezoni s 15-imi zadetki prvi strelec moštva. Popolno idilo gledalcem je kazila zgolj (za ta čas) nizka temperatura (13˚ C) ob sicer pretežno sončnem, a delno vetrovnem vremenu.

    Medtem, ko se je domača ekipa ogrevala pred pričetkom tekme…
    …je domači mojster pričel s pripravo “terena” za peko klobas.

    1. polčas

    ​Začetne minute na dobro pripravljenem igrišču so obetale zanimivo in dinamično srečanje. Gostje so nekajkrat zapretili s hitrimi (proti)napadi, a prvo pravo priložnost so si priigrali domači rumeno – rdeči, ko so v 7. minuti z močnim strelom z 20-ih metrov zadeli vratnico. Igralce Selmic gre pohvaliti za agresivno igro proti (v povprečju) konkretno mlajšemu nasprotniku. V

    uvodnem delu tekme je na sredini igrišča izstopal Martin Bahnik. Domači veteran je pridobil številne žoge in bil kreator večine napadalnih akcij. Svojo aktivno igro so domači kronali v 16. minuti. Žoga je po visoki podaji skoraj s sredine igrišča na rob kazenskega prostora preletela dva gostujoča branilca. Iz drugega plana je do okroglega usnja prišel domači goleador Josef Pelant, ki je malenkost s strani s strelom po tleh rutinirano premagal gostujočega vratarja. S svojim že osmim zadetkom v tekoči sezoni je Pelant potrdil odlično strelsko formo.

    Zadnji napotki pred prvim sodniškim žvižgom.
    Domača ekipa je bila v povprečju konkretno starejša od svojega nasprotnika.

    Če so domači s številnimi veterani v moštvu stavili na izkušnje, so gostje na drugi strani s svojo mladostjo prednost videli predvsem v hitrosti. Oboji so ponudili tudi nemalo borbenih dvobojev. A so vsi ostali v športnih mejah. Nekaj verbalnih protestov je hitro umiril sodnik Rambousek, ki je nekajkrat dal vsem igralcem jasno (in glasno) vedeti kdo je glavna avtoriteta na igrišču.

    Miroslav Radil v napadalni akciji.
    Soigralca David Torač (#17) in Marek Čefalin (#15) sta čestitala Josefu Pelantu za vodilni zadetek Selmic.
    Sodnik Josef Rambousek je večkrat uveljavil svojo avtoriteto.
    Veteran Martin Bahnik je bil v uvodu med najvidnejšimi akterji srečanja.
    Domači vratar Petr Cincibuh se je v 26. minuti izkazal z obrambo.

    Od domačih veteranov se je z uspešnimi defenzivnimi akcijami na levi strani obrambe izkazal najstarejši na igrišču, Marek Smolik. Kar nekajkrat je bil viden tudi v napadalnih akcijah. V 37. minuti je po dvoboju z nasprotnim igralcem obležal na tleh. Očitno je duel pustil svoje posledice, saj je bil po njem v nadaljevanju precej manj opazen.

    Po domačem zadetku so iniciativo prevzeli gostje. V 24. minuti so zapravili lepo priložnost, ko je njihov napadalec s 6-ih metrov slabo zadel žogo. Kljub gostujoči pobudi je domača obramba delovala zanesljivo. Z borbenostjo jim je nekajkrat uspelo blokirati gostujoče strele. Selmice si po vodstvu niso priigrale omembe vredno priložnost, medtem ko so gostje pretili s hitrimi prenosi žog. V obrambi je z borbenostjo in številnimi dobljenimi dvoboji izstopala domača trinajstica Miroslav Radil.

    Obramba Selmi z vratarjem Cincibuhom na čelu je večji del prvega polčasa delovala na visokem nivoju.
    Neumorni kapetan David Bořanek je oddelal tekmo na visokem nivoju.
    Utrinek izza domačih vrat.
    David Torač v obrambni akciji.

    V 41. minuti so po eni redkih napak sicer enega ključnih mož domače defenzive, Radila, gostje prišli do lepe priložnosti, ko se je po njihovem strelu z roba kazenskega prostora izkazal vratar Petr Cincibuch. Odbita žoga je znova prišla do gostujočega napadalca, njegov strel z bližine pa je blokiral Vasile Bondari.

    Gostje so postajali vse nevarnejši. Do tedaj zanesljiva domača obramba se je večkrat posluževala paničnega izbijanja žoge iz svojega kazenskega prostora. V 42. minuti je po gostujočem strelu Selmice rešila vratnica.

    Med vidnejšimi v domači vrsti je bil najstarejši na terenu, 48-letni Marek Smolik.
    Miloš Hochman se je takole boril v skoku za žogo.

    V zadnji minuti so po daljšem času zapretili še domači, a so gostje strel Miloša Hochmana blokirali. Na odmor so tako igralci Selmic odšli z minimalno prednostjo. Glede na prikazano so bili z rezultatom  privrženci rumeno rdečih lahko zelo zadovoljni.

    Igralci Selmic so na odmor lahko odšli zadovoljni.
    Kot je običaj v Selmicah, je tudi tokratno tekmo spremljala lepa kulisa. Kar 150 privržencev obeh moštev je poskrbelo za pravi nogometni praznik. 
    Ob igrišču je bilo poskrbljeno tako za lačne…
    …kot za žejne.

    Tudi tokratni obisk tekme je dokazal kako velik pomen ima nogomet za Selmice. Sosedski derbi je ob igrišče privabil zavidljivih 150 gledalcev. Med njimi je bilo mnogo mladih družin z otroki, manjkali niso niti številni gostujoči privrženci. Za popolno nogometno kuliso si vsi, ki so prišli podpreti svoji ekipi, zaslužijo pohvalo.

    2. polčas

    Glede na potek srečanja je bilo pričakovati pobudo gostov v drugem polčasu. Kar se je tudi uresničilo. Od prve minute nadaljevanja so gostje krenili po izenačenje. Domača ekipa se je osredotočila na obrambo. Večino časa so bili (tudi) vsi igralci na svoji polovici. Padec v igri je bil v primerjavi s prvo polovico prvega polčasa kar konkreten. A glede na številne veterane v ekipi ne nepričakovan. Kljub vsemu jim je dokaj uspešno kljubovati gostujoči ofenzivi. Gostje so svoje napade organizirali po sredini ali leve strani obrambe Selmic. Večino njihovih strelov je končalo mimo ali preko vrat ali pa so jih domači igralci blokirali. Kljub že kar občutni premoči gostov domači čuvaj mreže Cincibuh ni imel pretiranega dela.

    Igralci Selmic niso kazali kaj prida želje po drugem zadetku. Kadar jim je uspelo pridobiti žogo na svoji polovici je večinoma sledila netočna podaja na gostujočo polovico igrišča. Če pa je žoga že prišla do (večinoma) Pelanta, pa le-ta ni imel veliko možnosti proti številčnejši obrambi gostov.

    V uvodu aktivni Bahnik je že v drugi polovici prvega opešal padel v igri, kar je imelo za posledico tudi padec v ofenzivni igri pri domačih. Eden redkih v domačem dresu, ki je vsaj približno uspel nivo igre držati preko cele tekme, je bil neumorni kapetan David Bořanek. Tudi v nadaljevanju tekme je večkrat  poskusil z napadalno akcijo proti (številčnejšim) igralcem Chvaletic.

    Nemoč domačih v napadu priča dejstvo, da so prvi strel v okviru gostujočih vrat sprožili v 63. minuti. A takrat gostujoči vratar s poskusom Bořanka ni imel težav. Minuto zatem so gostje pobegnili domači obrambi. Na globinsko podajo v kazenski prostor je za sekundo prepozno štartal vratar Cincibuh, ki je pri tem zrušil gostujočega napadalca. Sodniku ni preostalo drugega, kot pokazati na najstrožjo kazen. Treba je poudariti, da Cincibuha ne gre kriviti za storjen prekršek v kazenskem prostoru. S svojim posredovanjem je poskusil popraviti napako celotne obrambe, ki je izpadla iz igre. Z odličnim

    posredovanjem je nato domači vratar obranil strel z bele točke in domače ohranil v vodstvu. Na polovici drugega polčasa so gostje izvajali prosti strel s strani po katerem je eden gostujočih napadalcev tik pred daljšo vratnico domačega gola le za las zgrešil žogo. Vse številčnejše gostujoče akcije so bile po večini šolsko izvedene. Z eno samo napako – slabimi zaključki oz. nenatančnimi streli.

    Vratar Cincibuh je po prekršku za najstrožjo kazen zgolj nemočno obsedel.
    Cincibuh se je še enkrat več izkazal, tokrat z obranjeno enajstmetrovko.
    Domača obramba je v drugem polčasu vse težje parirala hitrim gostom.
    Domača obramba si je po še eni zapravljeni priložnosti gostov lahko oddahnila.

    Glede na podobo na igrišču se je zdelo že skoraj neverjetno, da so domači še vedno držali prednost že ko se je tekme prevešala v finiš. Čeprav je bilo očitno, da kar nekaj domačih igralcev le stežka odigra celotno srečanje, pa jim želje vendarle ne gre očitati.

    Da gostje na koncu vendarle niso premagali samih sebe (kot je glede na potek tekme vse bolj kazalo), je poskrbela 78. minuta. Dolgo časa trajajoči gostujoči napad med katerim se je vsaj polovica igralcev dotaknila žoge, dokler jim naposled ni uspelo najti luknje v domači obrambi in z 10-ih metrov s strelom po tleh

    vendarle premagati Cincibuha in s tem razveseliti številne svoje privržence. Pet minut po izenačenju je gostom uspel popoln preobrat, ko so po predložku z desne iz bližine še drugič v kratkem času spravili žogo za hrbet domačega čuvaja mreže.

    Gostom je po številnih zapravljenih priložnostih v 79. minuti vendarle uspelo matirati domačega vratarja.
    Marek Čefalin se je trudil, a je večini soigralcem zmanjkali moči za izenačenje.
    Tik pred koncem tekme jo je v duelu z gostujočim vratarjem skupil domači kapetan David Bořanek.

    Kljub želji domači v zaključnih minutah niso zmogli resneje zapretiti. Še več, prav v zadnji sekundi so gostje še tretjič zatresli domačo mrežo. Po zapisniku sodeč sodnik zadetka iz neznanega razloga ni priznal in ostalo je pri minimalni gostujoči zmagi.

    Takoj po tekmi je bilo čutiti nekaj razočaranja med domačimi igralci. Vseeno je večina od njih realno ocenila, da je zmaga gostov vendarle zaslužena. Grenak priokus v domačem taboru morda ostaja ob dejstvu, da jim (vsaj do točke) časovno ni manjkalo veliko.

    Domačega kapetana Bořanka so z igrišča pomagali pospremiti soigralci.
    Takoj po koncu tekme je bilo v domačem taboru čutiti grenak priokus, a hkrati zavedanje, da je bila gostujoča zmaga zaslužena.

    Ekipi sta prikazali zanimivo in gledljivo srečanje. Ter za ta nivo tekmovanja tudi kvalitetno predstavo. Kljub porazu si tudi domači igralci zaslužijo pozitivno oceno, predvsem za prikazano v defenzivi. Dolgo časa so uspelo kljubovati boljše pripravljeni in konkretno mlajši gostujoči ekipi. Z nekaj več kondicije bi jim na koncu verjetno uspelo doseči kaj več od poraza. Zagotovo bodo izkušnje v ekipi Selmic še kako prav prišle v dvobojih s sebi enakovrednejšimi ekipami. Glede na videno na zadnji tekmi ni nerealno, da svojo končno uvrstitev z minule sezone v tekočem prvenstvu izboljšajo. Pri čemer jim bo v pomoč tudi številčna podpora privržencev.

  • SK Selmice

    SK Selmice

    SK Selmice so še eden v nizu »podeželskih« klubov z bogato zgodovino in dolgo zgodovino. V letošnjem letu klub proslavlja stoletnico delovanja. Kljub častitljivem jubileju in lepo urejen igrišču niti v Selmicah niso brez skrbi, ko beseda nanese na prihodnost.

    Pardubiško okrožje je edino v istoimenski regiji, ki mu število klubov omogoča organizacijo tekmovanja najnižje rangirane lige na Češkem. 23 nastopajočih klubov je razdeljenih v dve skupini. Selmice nastopajo v zahodni skupini, imenovani Přeloučska (po kraju Přelouč). Preteklo sezono so v družbi še desetih klubov končale na osmem mestu. Uvod v aktualno sezono je nakazal trend boljših rezultatov. Po petih odigranih tekmah imajo Selmice na svojem kontu devet točk za tri zmage. Po besedah predsednika kluba Jiřija Štekla je od rezultatov in uvrstitve na lestvici pomembneje ohraniti klub in nogomet v vasi. Tudi zato, ker v Selmicah ni nobenega kluba ali društva, ki bi s svojo dejavnostjo skrbel za druženje med vaščani.

    Živa meja se razteza vzdolž obeh avt linij.
    Klub ima svoje zajetje vode preko katerega ročno skrbi za zalivanje travnate površine.
    Nogometni park se nahaja ob zahodnem robu Selmic.

    Ker želijo ob svoje igrišče privabiti čim več gledalcev (kar za seboj prinese več prodane pijače in jedače ter posledično tudi več kron v klubski blagajni) Selmice svoje domače tekme igrajo ob nedeljah. Za razliko od okoliških klubov, ki večinoma gostijo svoje tekmece ob sobotah. Tako je v nedeljskih popoldnevih ob selmiškem igrišču moč videti tudi igralce lokalnih rivalov. Kar pripomore k nadpovprečnim obiskom tekem za ta nivo tekmovanja.

    Zgodovina in uspehi kluba

    Za sto let delovanja nogometnega kluba si v Selmicah nedvomno zaslužijo globok priklon. Toliko bolj, če upoštevamo dejstvo, da gre za majhen vaški klub. Ter da se nogomet v vasi – z izjemo obdobja nemške okupacije med letoma 1939-45 – igra neprestano od leta 1924. Svoj jubilej je klub ovekovečil poleti, ko se je v prijateljski tekmi pomeril z ekipo nogometnih legend češkega in češkoslovaškega nogometa. Skromno, kot deluje klub, je minil tudi vrhunec proslav. Le redko kje je bilo namreč zaslediti objavo za prijateljsko tekmo. In zaman bi iskali kakršno koli fotografijo z navedenega dogodka. Kljub temu je tekma ob selmiško igrišče privabila dobrih 200 gledalcev.

    Ekipa SK Selmice iz 70-ih let prejšnjega stoletja. Vir: arhiv SK Selmice

    O začetnem obdobju igranja nogometa v Selmicah ni znanega veliko. Niti predsednik Štekl, ki pridno skrbi za klubski arhiv v obliki albuma s starejšimi fotografijami in časopisnimi članki, ni znal postreči s kakšno informacijo iz predvojnega obdobja.

    Znano je, da se je prvotno igrišče nahajalo na nasprotnem koncu vasi, zemljišče pa si je bil klub primoran deliti s kobilarno. Na sedanjo lokacijo se je klub preselil leta 1976. Otvoritev novega igrišča s klubskim prostorom na eni ter garderobama na drugi strani igrišča je ovekovečila prijateljska tekma s praško Slavio. V kasnejših letih ob klubske prostore prizidajo še kopalnico s tuši ter toalete. Zadnja investicija v infrastrukturo sega osem let nazaj, ko je bila prenovljena igralna površina.

    Za največje rezultatske uspehe štejejo v klubu obdobja igranja med devetoligaši. Prvo igranje na višjem nivoju je okusila povojna generacija (1945/46). Moštvo je skozi leta večkrat izpadlo in se znova uvrščalo v deveto ligo. Najdaljše obdobje igranja v drugi okrožni ligi je ekipi uspelo med letoma 1987-97. Nazadnje so Selmice igrale nivo višje pred tremi sezonami. Takrat se je klub prostovoljno odpovedal nadaljevanju tekmovanja na tem nivoju in se preselil v najnižjo ligo. Razlog? Zaradi številnih obveznosti se je moštvo na gostovanja pogosto odpravljalo z manjšim številom

    Ob severni strani igrišča je teren v slabšem stanju.
    Rezervna klop.

    igralcev. Ker je v pardubiškem okrožju druga liga enotna, Selmice pa ležijo na skrajnem zahodnem delu okrožja, so se morali igralci odpravljati na gostovanja tudi 70 km daleč. Kar je bil razlog, da so se naposled soglasno sprejeli prijavo za igranje v najnižji ligi. Le-ta e v Pardubicah razdeljena v dve skupini, kar za klub in igralce pomeni znatno manjše stroške in porabo časa. Velika večina tekmecev se namreč nahaja v krogu 10-15 km od Selmic.

    Infrastruktura

    ​Igrišče v Selmicah se nahaja na zahodnem koncu vasi. Pravzaprav leži že za tablo, ki označuje konec oz. začetek kraja. Kogar bi pot prvič privedla na selmiško igrišče, bi mu zagotovo v oči padla živa meja, ki raste približno meter vzdolž obeh avt linij. Kar daje igrišču posebno kuliso. V stilu modernih trendov bi lahko napisali, da živa meja (nehote) na naraven način nadomešča ograjo.

    Prostor za pripravo (dimljenih) klobas je ločen od klubskega objekta.
    Otroška igrala ter klubski objekt ob vhodu na nogometno igrišče.

    Klub ima objekte postavljene na obeh (daljših) straneh igrišča. Na vzhodni strani se nahajajo garderobe. Pogled proti nebu od tu zakrivajo (trenutno še) bogate krošnje visokoraslih hrastov. Drevesa so del aleje vzdolž lokalne ceste, ki poteka le nekaj metrov od vzhodnega dela igrišča. Resda drevje v poletnih dneh pripomore k nižji temperaturi, a v tem primeru klubu povzročajo tudi nemalo preglavic. Listje in želodi, ki v drugi polovici jeseni prekrijejo zelenico, so pri tem še najmanjši problem. Večjo težavo predstavljajo korenine, ki segajo vse do igrišča in ki vpijejo

    ogromne količine vode iz zemlje, kar ima za posledico slabše stanje zelenice na tej strani igrišča. Da bo mera sivih las za klub popolna, skrbi še ogrožena vrsta hrošča, ki ima svoj življenjski prostor vezan ravno na listavce ob igrišču. Naravovarstvene organizacije so dosegle, da se pas ob hrastih uvrsti v zaščiteno cono, ki po dolžini zajema tudi približno en meter klubskega objekta z garderobami. Zaradi česar ima klub zvezane roke pri kakršni koli obnovi oz. dozidavi objekta. Tako kraju, ki je sicer lastnik objekta, ni preostalo drugega, kot prizidati prostor s tuši na nasprotni strani igrišča. Predsednik Štekl ob tem hudomušno doda, da so Selmice edini klub, kjer morajo igralci iz garderob do prostora s tuši prehoditi sto metrov.

    Ob zahodni strani igrišča, kjer je tudi edini vhod na igrišče, se nahaja še klubski prostor. V času tekem je odprt tudi za obiskovalce. V njem je nekaj klopi s stoli, stene pa krasijo številne zgodovinske fotografije generacij, ki so nosile dres Selmic. V istem objektu se nahaja še manjši prostor, ki v času tekem služi za prodajo pijač. Pred njim je postavljenih nekaj klopi z mizami. Poleg pijače si gledalci v času tekem lahko potešijo lakoto s »klasiko« v obliki klobas. Mojster, ki

    Stene klubske sobe krasijo zgodovinske fotografije ter pokali.
    Ob klubski objekt je prizidana tudi kopalnica s tuši.

    skrbi za pripravo mesnih dobrot, ima svoj prostor s pultom in kotlom strogo ločen. Pogled na ležeča drva ob kotlu priča, da mojster v prihodnosti ničesar ne želi prepuščati naključju. Na prvo žogo namreč nasekanega lesa zadostuje za vsaj dve (nogometni) sezoni peke klobas.

    Nekaj malega klopi in miz je postavljenih tudi za živo mejo. Te so večinoma zasedene že pred pričetkom tekme. Najmlajše obiskovalce tekem zagotovo razveseli nekaj igral, postavljenih takoj za vhodom v nogometni park.

    Igralna površina si zasluži pohvalo. Toliko bolj, ker igrišče nima vgrajenega namakalnega sistema. Imajo pa zato ob igrišču lastno zajetje vode preko katerega ročno zalivajo igralno površino. Rezultat skrbnega odnosa je ravna površina z zelenico, ki omogoča zelo kvalitetne pogoje igranja tekem.

    Igralski kader, trener in predsednik kluba

    Podobno, kot v mnogih klubih na tem nivoju, je tudi v Selmicah skrb za klub v največji meri v rokah predsednika kluba. Jiři Štekl je s svojo predanostjo klubu nedvomno postal lokalna legenda. Dres Selmic je prvič oblekel pri 18-ih letih in ga neprekinjeno nosil tri desetletja. Po koncu igralske poti je prevzel vodenje kluba. Čeprav danes živi v sosednji regiji in ga od Selmic loči 40 km vožnje, si življenja brez klubskih obveznosti ne zmore več predstavljati. Velika verjetnost je, da bomo na dan tekme Štekla ob igrišču videli že nekaj ur pred prvim sodniškim žvižgom. Po prihodu prvih ljubiteljev nogometa se bo nato preselil v klubski kiosk, kjer bo do odhoda glavnine gledalcev skrbel za prodajo pijače. In nato kot zadnji od vseh prisotnih zapustil svoj drugi dom v Selmicah.

    Jiři Štekl je kar tri desetletja nosil dres Selmic. Danes opravlja funkcijo predsednika kluba.

    Edini predstavnik strokovnega štaba moštva je Miroslav Radil. Pri 47-ih letih se Radil še vedno raje vidi v vlogi aktivnega igralca na zelenici, kot stratega ob igrišču. A Radil še zdaleč ni najstarejši igralec. Leto starejši od njega je Marek Smolik, k še vedno premore zavidljivo znanje nogometa. Veteransko zasedbo dopolnjujeta še dva igralca trenerjeve generacije – Martin Bahnik in Miloš Hochman. Oba veljata tudi za odlična strelca. Slednji je denimo v tekoči sezoni že štirikrat zatresel nasprotnikove mreže.

    Poleg Hochmana sta trenutno v najboljši strelski formi Miloš Telvak (v pretekli sezoni s 15-imi zadetki prvi kluba) ter Josef Pelant, ki je 13-im zadetkom iz pretekle sezone v letošnji na zgolj petih srečanjih dodal že 7 uspešno zaključenih strelov, kar ga trenutno uvršča celo na vrh liste strelcev v skupini.

    Zanimivo, da kar šest igralcev domuje prav v Selmicah (glede na majhnost kraja gre za pravo redkost). Med njimi tudi najmlajši član ekipe, 17-letni Jiři Gregor. Za kanček tujega pridiha v Selmicah skrbi Moldavec Vasile Bondari, ki se je pred desetletjem podal na Češko z željo po boljšem življenju.

    Mlajše selekcije

    ​Le še starejše generacije ljubiteljev nogometa v Selmicah pomnijo mladostniški vrvež na vaškem igrišču. Štiri desetletja so namreč minila odkar je ekipa starejših dečkov nastopala za klub. In še to zgolj eno sezono. Nikoli kasneje ni bilo dovoljšnega zanimanja med otroci, da bi klub še kdaj formiral katero od mlajših kategorij. Po besedah Štekla danes kaj takšnega niti ni realno. Že otrok v Selmicah je zgolj minimalno. Hkrati niti klub ne premore kader, ki bi bil kos treniranju otrok.

    Medijska pokritost in cilji kluba

    Da je klub skrit očem javnosti, bomo kaj hitro spoznali ob vpisu imena kluba v internetni iskalnik. Resda nam bo splet ponudil ogled klubske strani, ki pa že dolgo časa ni aktivna. Na njej najdemo zgolj nekaj informacij iz dveh klubskih sezon (2013-15).

    Od leta 2019 ima klub aktivno Facebook stran. A tudi na njej se nahaja minimum informacij iz zadnjih dveh sezon. Glede na dejstvo, da je nogometni klub edini organiziran kolektiv v vasi, bi pričakovali vsaj plakat z vabilom na tekmo. A tudi tega bomo na vaški oglasni deski iskali zaman. Zato še toliko bolj čudi zavidanja vreden obisk, ki ga imajo Selmice na svojih domačih tekmah. Ne tako redko se zgodi, da obiskanost tekme preseže število prebivalcev v vasi.

    Finančno je klub povsem odvisen od javnega (vaškega oz. občinskega) denarja. Ker so Selmice majhen kraj, temu sorazmerno (malo) denarja priteče v občinski proračun. Posledično je tudi klub deležen sredstev, ki zadostijo zgolj najnujnejšim vzdrževanjem infrastrukture.

    Preprosta in ravno prav velika garderoba domače ekipe.

    Glede na vse okoliščine (in tudi pretekle izkušnje) je glavni in praktično edini cilj kluba obdržati nogomet v vasi. Četudi bi si moštvo priigralo možnost napredovanja ligo višje, bi ga bili v Selmicah (zaradi previsokih stroškov) primorani zavrniti. Navkljub vsem dejstvom, ki klubu večinoma ne gredo na roko, predsednik Štekl ob omembi prihodnosti ostaja optimist. Četudi bi se kdo od ne tako majhnega števila veteranov odločil obesiti kopačke na klin, verjame, da se bo v okolici vedno našel mlajši igralec, ki ga bo nadomestil. In s tem pripomogel k nadaljnjemu obstoju kluba.

    SK Selmice v jesenskem delu sezone 2024/25.
  • Selmice

    Selmice

    Na skrajnem zahodnem delu Pardubiške regije ležijo Selmice. Od bližnje termoelektrarne jo loči največja češka reka Laba. Njen tok teče južno od Selmic. Na tem delu je vijugasta reka oblikovala številne mrtve rokave in mokrišča. Kar nekaj rečnih predelov je danes razglašenih za krajinske parke in naravne rezervate.

    Turiste bomo v Selmicah videli le redko. Če že, si bodo kraj izbrali zgolj za kratek postanek med sprehodom ali kolesarjenjem po bližnji okolici. Roko na srce, vas niti ne premore znamenitost, ki bi obiskovalce privabila izključno v Selmice. A to dejstvo kaj prida ne moti niti ne 150 vaščanov, ki tako lahko živijo svoje mirno (podeželsko) življenje brez množic turistov.

    Spomenik padlim vaščanom v prvi svetovni vojni.
    Edino avtobusno postajališče v vasi.

    Kljub majhnosti imajo Selmice status samostojne občine. Grb in znak je vas dobila šele pred petimi leti. Kot v mnogih primerih ima podeželska idila tudi svojo ceno. V današnji dobi si je namreč življenje v vasi težko predstavljati brez jeklenega konjička. Že najbližja trgovina z osnovnimi živili je oddaljena nekaj kilometrov. In kdor pri hiši nima avto, mu ne preostane drugega, kot uporabiti javni prevoz. A tudi avtobusov, ki ustavijo na edinem vaškem postajališču, ni ravno v izobilju. Z večjim bližnjim mestom (Přelouč) Selmice dnevno povezuje sedem parov avtobusov. In to zgolj med ponedeljkom in petkom. Ob koncih tedna in praznikih povezav ni.

    Kip svetega Gotharda.
    Informativna tabla z urejenim počivališčem.
    Cerkev svetega Lovrenca.
    Zgolj napis nad vrati še pripominja nekdanjo trgovino.

    Kraj je od regijske metropole (Pardubice) oddaljen dobrih 30 kilometrov. Nahaja se na nadmorski višini 200 m n.m. V zgodovinskih virih je prvič omenjen leta 1142. Velika večina okoliških površin prekrivajo travniki oz. so namenjena poljedelstvu. Manjši del odpade na gozdove.

    Vaški urad.
    V Selmicah se nahaja podružnica slavne kobilarne Kladruby.

    Po višini glavna dominanta v vasi je na daleč vidna neogotska cerkev svetega Lovrenca, postavljena leta 1907. Njena predhodnica (lesena cerkev) je bila na istem mestu porušena leta 1832. Okoli cerkve se nahaja vaško pokopališče. Celotno posestvo je bilo leta 1998 razglašeno za kulturni spomenik. Na seznamu kulturnih spomenikov se nahaja tudi baročni kip sv. Gotharda iz leta 1729, ki se nahaja v zahodnem delu vasi.

    Edina aktivna dejavnost v vasi je vezana na nogometni klub SK Selmice. Klub v letošnjem letu praznuje častitljivih sto let. Jubilej je poleti proslavil s prijateljsko tekmo proti nekdanjim (legendam) češkega (oz. češkoslovaškega) nogometa. Kot v mnogih manjših krajih, so tudi v Selmicah nogometne tekme edina dejavnost, ki skrbi za družabno življenje vaščanov.

    Napis nad glavnimi vrati pripominja čas nastanka kobilarne.
    Nekaj sto metrov južneje od Selmic teče največja češka reka Laba.
    Mrtvi rokavi in močvirja ob Labi predstavljajo življenjski prostor številnih živalskih in rastlinskih vrst.

    Na ozemlju Selmic velja omeniti tudi Františkov dvor (Franzenshof), imenovan po prvem avstrijskem cesarju Francu I. Gre za podružnico (nekdaj cesarske dvorne) kobilarne iz bližnjega mesta Kladruby, ki jo je dal cesar postaviti za vzrejo konj, starih od enega do štirih let in je do danes ohranila svoj prvotni pomen. Napis nad glavnimi vrati pripominja na obdobje nastanka kobilarne, ko je Avstro – Ogrski vladal cesar Franc I. Kobilarna v Kladrubyh je od leta 2019 na seznamu UNESCO.

    Južno od Selmic teče najdaljša češka reka, Laba. Na tem delu svoje 1094 km dolge poti do izliva v Severno morje, je reka izoblikovala številne meandre, mrtve rečne rokave in mokrišča. Zaradi posebnega pomena in dodatne zaščite so bila tovrstna območja razglašena za naravne rezervate. 

    Turiste bomo v Selmicah videli le redko. Če že, si bodo kraj izbrali zgolj za kratek postanek med sprehodom ali kolesarjenjem po bližnji okolici. Roko na srce, vas niti ne premore znamenitost, ki bi obiskovalce privabila izključno v Selmice. A to dejstvo kaj prida ne moti niti ne 150 vaščanov, ki tako lahko živijo svoje mirno (podeželsko) življenje brez množic turistov.

    Spomenik padlim vaščanom v prvi svetovni vojni.
    Edino avtobusno postajališče v vasi.
    Kip svetega Gotharda.

    Kljub majhnosti imajo Selmice status samostojne občine. Grb in znak je vas dobila šele pred petimi leti. Kot v mnogih primerih ima podeželska idila tudi svojo ceno. V današnji dobi si je namreč življenje v vasi težko predstavljati brez jeklenega konjička. Že najbližja trgovina z osnovnimi živili je oddaljena nekaj kilometrov. In kdor pri hiši nima avto, mu ne preostane drugega, kot uporabiti javni prevoz. A tudi avtobusov, ki ustavijo na edinem vaškem postajališču, ni ravno v izobilju. Z večjim bližnjim mestom (Přelouč) Selmice dnevno povezuje sedem parov avtobusov. In to zgolj med ponedeljkom in petkom. Ob koncih tedna in praznikih povezav ni.

    Informativna tabla z urejenim počivališčem.

    Kraj je od regijske metropole (Pardubice) oddaljen dobrih 30 kilometrov. Nahaja se na nadmorski višini 200 m n.m. V zgodovinskih virih je prvič omenjen leta 1142. Velika večina okoliških površin prekrivajo travniki oz. so namenjena poljedelstvu. Manjši del odpade na gozdove.

    Edina aktivna dejavnost v vasi je vezana na nogometni klub SK Selmice. Klub v letošnjem letu praznuje častitljivih sto let. Jubilej je poleti proslavil s prijateljsko tekmo proti nekdanjim (legendam) češkega (oz. češkoslovaškega) nogometa. Kot v mnogih manjših krajih, so tudi v Selmicah nogometne tekme edina dejavnost, ki skrbi za družabno življenje vaščanov.

    Po višini glavna dominanta v vasi je na daleč vidna neogotska cerkev svetega Lovrenca, postavljena leta 1907. Njena predhodnica (lesena cerkev) je bila na istem mestu porušena leta 1832. Okoli cerkve se nahaja

    Cerkev svetega Lovrenca.
    Nekaj sto metrov južneje od Selmic teče največja češka reka Laba.
    Vaški urad.
    Mrtvi rokavi in močvirja ob Labi predstavljajo življenjski prostor številnih živalskih in rastlinskih vrst.
    V Selmicah se nahaja podružnica slavne kobilarne Kladruby.
    Napis nad glavnimi vrati pripominja čas nastanka kobilarne.
    Zgolj napis nad vrati še pripominja nekdanjo trgovino.

    vaško pokopališče. Celotno posestvo je bilo leta 1998 razglašeno za kulturni spomenik. Na seznamu kulturnih spomenikov se nahaja tudi baročni kip sv. Gotharda iz leta 1729, ki se nahaja v zahodnem delu vasi.

    Na ozemlju Selmic velja omeniti tudi Františkov dvor (Franzenshof), imenovan po prvem avstrijskem cesarju Francu I. Gre za podružnico (nekdaj cesarske dvorne) kobilarne iz bližnjega mesta Kladruby, ki jo je dal cesar postaviti za vzrejo konj, starih od enega do štirih let in je do danes ohranila svoj prvotni pomen. Napis nad glavnimi vrati pripominja na obdobje nastanka kobilarne, ko je Avstro – Ogrski vladal cesar Franc I. Kobilarna v Kladrubyh je od leta 2019 na seznamu UNESCO.

    Južno od Selmic teče najdaljša češka reka, Laba. Na tem delu svoje 1094 km dolge poti do izliva v Severno morje, je reka izoblikovala številne meandre, mrtve rečne rokave in mokrišča. Zaradi posebnega pomena in dodatne zaščite so bila tovrstna območja razglašena za naravne rezervate. 

  • SK Tetov – Sokol Ujezd B

    Za razliko od večine svojih profesionalnih kolegov, ki so zadnji konec tedna končali svoj prvenstveni maraton, bodo nogometaši v najnižjih ligah pred poletnimi počitnicami primorani preliti še nekaj znoja. Podobno velja tudi za nogometaše Tetova, ki so v zahodni skupini pardubiškega okrožja istoimenske regije v 19. krogu (skupina je v jesenskem delu štela 12 moštev, a se je v zimskem premoru ena izmed ekip odpovedala nadaljnjemu tekmovanju) gostili B ekipo iz dobrih 5 km oddaljenega kraja Ujezd. Njuno jesensko srečanje se je končalo s porazom Tetova 1:3.

    Vsako leto sredi maja Češko zajame hokejska vročica. Ta je letos dosegla še toliko večje vrelišče saj je bila gostitelj svetovnega prvenstva dežela dobrega vojaka Švejka. Domači hokejisti so s svojimi predstavami spravili v delirij praktično ves narod. Po sobotni veličastni zmagi nad Švedsko se jim je po 14-ih letih znova uspelo uvrstiti v finale. A še preden so vsi nogometni akterji sedli pred male ekrane in pričeli stiskati pesti za svoje junake na ledu, jih je čakala še popoldanska obveza proti sedmouvrščeni ekipi, pred katero v domačem taboru niso skrivali cilja po osvojitvi polnega izkupička.

    Hokejska vročica je na Češkem dosegla vrhunec ob zadnji konec tedna.
    Gospa Jaroslava (na sliki levo) je zadolžena za pobiranje vstopnine.
    Tudi v Tetovu je priprava igrišča v rokah veteranov – na sliki Lukaš Ullrich.

    Dobre pol ure pred pričetkom srečanja je vrata lesene hiške pred vhodom k igrišču odklenila gospa Jaroslava. Čas med pobiranjem (simbolične) vstopnine si krajša v družbi prijateljice ter mačka, ki sicer domuje pri sosednji hiši in ki se oglasi prav vsako tekmo. Njeno razvajanje na zunanji polici poležavajočega zvestega obiskovalca prekine vprašanje o najvišjem številu prodanih vstopnic. Gospa Jaroslava nemudoma vzame v roke zvezek v katerem ima skrbno zabeležene številke o prodanih vstopnicah z vseh akcij, ki jih organizira klub. Skupaj s prijateljico sta se

    naposled strinjali, da se najvišje številke prodanih vstopnic na nogometnih tekmah gibajo med 80 in 90.

    Verjetno se je tudi sodniku v mislih že odvijal večerni finale, da je pričetek tekme oznanil dve minuti pred uradnim pričetkom (ob 17. uri).

    S hreščečih retro zvočnikov (nameščenih na objektu z garderobami) so ob zvokih country glasbe ene izmed čeških radijskih postaj prvi domači igralci pričeli z ogrevanjem dobre pol ure pred pričetkom tekme.
    Uvodni pozdrav domače enajsterice.

    Začetne minute so ponudile pestro dogajanje na obeh straneh in obet za zanimivo srečanje. Ni minila niti minuta, ko je po močnem strelu z več kot 20-ih metrov domače rešila vratnica. Gostje so boljšo igro kronali v 8. minuti, potem ko je izpadla desna stran domače obrambe. Za razliko je tokrat sledil še natančnejši strel s približno enake razdalje ob katerem je bil domači vratar David Julius nemočen.

    Dve minuti kasneje so gostje s prekrškom zaustavili obetaven napad Tetova. Prosti strela z dobrih 20-ih metrov je izvedel prvi strelec domače ekipe Martin Sedlak. Na nesrečo rumeno modrih je sicer natančno odmerjen strel bolj po sredini vrat uspel odbiti v prečko.

    Minilo je zgolj nekaj sekund, ko so gostje izvedli hiter napad. Po izpadu domače obrambe je samostojen prodor zaustavil Miloslav Krejči po katerem je sledil njegov predčasen odhod z igrišča. Da se je v uvodu tekme prav vse zarotilo proti domačim, je poskrbel še natančno izveden prosti strel po katerem so gostje svojo prednost podvojili.

    Domači vratar je bil v 8. minuti nemočen ob natančnem gostujočem strelu.
    Natančno odmerjen strel Martina Sedlaka je gostujoči vratar odbil v prečko.
    Sodnik Robert Pemčak je bil v 11. minuti primoran pokazati rdeči karton domači osmici.
    Domači osmoljenec Miloslav Krejči (#8) je moral že v uvodu tekme zapustiti igrišče.

    Kljub igralcu manj se igra Tetova ni bistveno spreminjala. Celo več, po izključitvi je dvoboj postal precej bolj enakovrednejši. Če je bil v začetku tekme Sedlak bolj ali manj osamljen na gostujoči polovici, se je v nadaljevanju opogumila tudi domača ofenziva. Igralcem Tetova je sicer uspelo žogo pripeljati bližje gostujočega kazenskega prostora, nakar jim je zmanjkalo tako kvalitete kot ideje za zaključke akcij. Na drugi strani se gostje niso kaj prida naprezali. Izkušeno so čakali na napake Tetova. Eno takšnih so izkoristili v 21. minuti. Domači so po izvedbi gol avta hitro izgubili žogo na sredini igrišča. Sledil je hiter gostujoči napad, ki so ga zaključili še z enim močnim in natančnim strelom z več kot 20 metrov po katerem je žoga preletela domačega vratarja.

    Po natančno odmerjenem prostem strelu je bil domači vratar Julius še drugič nemočen.
    Michal Černy (na tleh pri domačih) je požrtvovalno preprečil nevarno gostujočo akcijo.
    Domača obramba z vratarjem Juliusom je bila pogosto na preizkušnji.
    Tretji gostujoči evrogol je bil rezultat hitre izgube žoge domačih na sredini igrišča.
    Desno stran domače obrambe je pokrival 49-letni veteran Lukaš Ullrich.

    Če so bili maloštevilni domači privrženci vse prej kot zadovoljni z rezultatom, jim je bilo vsaj malo v uteho lahko dejstvo, da so videli tri zadetke od katerih je bil eden lepši od drugega.

    Za piko na i luknjasti domači defenzivi so gostje v 33. minuti dodali še četrti zadetek. Po dolgi vratarjevi podaji so domači igralci znova izpadli precej anemični. S sredine so gostje krenili v hiter napad po katerem so si priigrali praktično neulovljivo prednost.

    Komaj dobra tretjina tekme je minila, ko je semafor kazal visoko prednost gostov.
    Pogled na najglasnejši del domačih privržencev.
    Gostujoči pristaši so tekmo spremljali ob gostujoči klopi.

    Tetov sicer ni igral slabo, tudi njihov zaostanek je bil morda previsok glede na videno. V dobro jim gre šteti, da se po izključitvi niso osredotočili zgolj na obrambo. Po drugi strani sta bili že omenjeni Sedlak in tudi najmlajši pri domačih, Jakub Novak, vse prevečkrat nemočna v primežu številčnejših gostujočih branilcev. Za nameček so siprivoščili preveč napak pri oddaji žog, veliko je bilo tudi podaj na pamet in hitro izgubljenih žog, po katerih so bili kaznovani. Njihove reakcije niso naletele na odobravanje enega izmed bivših igralcev Tetova, ki je tokrat prevzel vodenje domače ekipe. Nemoč (in verjetno tudi strah pred hitro izgubo žog) so kompenzirali z dolgimi in visokimi podajami, ki so le redko dosegle željeni cilj. Ob tem velja dodati tudi vse preveč nervoze pri nekaterih domačih igralcih ter številne zbadljivke tako med glavnimi akterji na kot ob igrišču.

    Vratar David Julius je z 51-imi leti najstarejši igralec Tetova.
    Domači strateg je bil vse prej kot zadovoljen z razpletom srečanja.
    Jakub Novak je bil med aktivnejšimi igralci Tetova.

    Namibijec Mwandingi James Ndilenga je tu in tam pokazal fizično prednost v duelih. A je tudi sam (podobno kot soigralci) kar nekajkrat po nepotrebnem izgubljal žoge v “nevarni coni”. James, kot ga kličejo soigralci ter pristaši, je prišel na Češko pred osmimi leti kot študent. Pohvaliti ga gre za njegovo znanje češčine. Dres Tetova je oblekel v spomladanskem delu. Pred tem je igral za klub iz sosednje skupine istega ranga tekmovanja.

    Tetovčani so na odmor odšli v vse prej kot dobrem razpoloženju. Z zlatimi črkami pa tokratna tekma ne bo zapisana niti pri domači blagajničarki Jaroslavi. Predzadnja domača tekma Tetova v letošnji sezoni je ob igrišče privabila zgolj slabih 40 gledalcev. Poleg zvestih privržencev stare vaške garde, ki izkoristijo tekmo tudi za izmenjavo mnenj o aktualnem dogajanju, si je dvoboj ogledalo nekaj družin. Otroci so si večino tekme krajšali čas na igralih ob igrišču. Tako njim kot njihovim staršem na tekmah Tetova ni za skrbeti, da bi njihova grla ostala suha in želodčki prazni. Poleg piva ima klub v ponudbi kar nekaj različnih pijač, medtem ko si obiskovalci lahko potešijo lakoto s klobaso ali hrenovko.

    Namibijec Mwandingi James Ndilenga (na sliki levo) je tu in tam pokazal fizično prednost v duelih. A je tudi sam (podobno kot soigralci) kar nekajkrat po nepotrebnem izgubljal žoge v “nevarni coni”. James, kot ga kličejo soigralci ter pristaši, je prišel na Češko pred osmimi leti kot študent. Pohvaliti ga gre za njegovo znanje češčine. Dres Tetova je oblekel v spomladanskem delu. Pred tem je igral za klub iz sosednje skupine istega ranga tekmovanja.

    V vse prej kot dobrem razpoloženju so domači odšli na odmor.
    Starostna zasedba gledalcev je bila zelo pestra.
    Obiskovalcem so na voljo dimljene klobase.
    Starejši privrženci so odmor izkoristili za potešitev žeje.
    Preden je v drugem polčasu med vratnici stopil Jakub Čopjak, je prisluhnil še nasvetom izkušenih domačih privržencev.
    Tekmo si je ogledalo približno 40 gledalcev.
    V vse prej kot dobrem razpoloženju so domači odšli na odmor.
    Starostna zasedba gledalcev je bila zelo pestra.
    Obiskovalcem so na voljo dimljene klobase.
    Starejši privrženci so odmor izkoristili za potešitev žeje.
    Preden je v drugem polčasu med vratnici stopil Jakub Čopjak, je prisluhnil še nasvetom izkušenih domačih privržencev.
    Tekmo si je ogledalo približno 40 gledalcev.

    V moštvu Tetova so se med premorom odločili za menjavo v vratih. Veterana Juliusa je v vratih zamenjal Jakub Čopjak. Uvodne minute so pokazale, da bomo s strani domačih videli podobno igro, kot večji del prvega polčasa. V nadaljevanju so prvi strel sprožili v 52. minuti, a je žoga poletela preko vrat. Zatem je imel najlepšo priložnost za prvi domači zadetek rezervist Daniel Chmelař. Po predložku z leve strani se je sam znašel na oddaljenejši vratnici zgolj nekaj metrov od gola. A je bil njegov strel z glavo preslab, da bi lahko resno ogrozil gostujočega vratarja. V 73. minuti je lepo priložnost zapravil še Novak potem, ko je iz bližine streljal mimo vrat.

    Gostje so drugi polčas odigrali v znatno nižji prestavi. Brez večjih težav so ob terenski premoči nadzorovali potek srečanja. S številnimi podajami so večkrat izkušeno utrujali (nekatere) domače igralce. V seštevku je bila kvaliteta občutno na strani gostov, kar nenazadnje potrjuje tudi stanje na lestvici. Želje po uspehu na tekmi so se v domačem taboru razblinile že v uvodu tekme. Četudi bi Tetov odigral tekmo z enajsterico igralcev, gre težko verjeti, da bi lahko iztržil kaj več. Vendarle je bilo v njihovi igri storjeni preveč (usodnih) napak iz katerih so gostje (pre)lahko prihajali do nevarnih priložnosti.

    Soimenjaka Martin veljata za glavni napadalni orožji Tetova. A se tokrat nista naigrala – Semenec in Sedlak (#5).
    Utrinek iz drugega polčasa – le redki klubi v najnižjih ligah se lahko pohvalijo s podobnimi artikli.
    Rezervna klop Tetova.
    Utrinek izza domačih vrat.
    Rezervist Daniel Chmelař se je v 64. minuti znašel v lepi priložnosti.
    Čeprav je bil pogosto nemočen proti gostujoči obrambi, si tudi Novak za željo in vnemo zasluži pohvalo. Tudi v drugem polčasu je kljub visokemu zaostanku, nadaljeval z aktivno igro.
    Jakub Čopjak je v drugem polčasu ohranil domačo mrežo nedotaknjeno. Kar nekajkrat je rešil domače še višjega poraza. Eden redkih pri Tetovu, ki si zasluži pozitivno oceno.

    Ob tem ne gre prezreti dejstva, da so si v domačem taboru še sami prilili olja na ogenj s preveliko nervozo v lastnih vrstah. Premalo je bilo tudi medsebojne pomoči in vzpodbude. Vse skupaj je verjetno tudi rezultat ne najboljše klime v garderobi.

    Domačim je lahko v uteho, da so v drugem polčasu ohranili svojo mrežo nedotaknjeno. Tudi zahvaljujoč nekaj dobrim obrambam Čopjaka. Po videnem na nedeljski tekmi so točke proti višjeuvrščenim ekipam za Tetov težko dosegljive. Vsaj v trenutnem stanju.

    Za dosego višjih ciljev v prihodnosti bo potrebno sprva postaviti temelje v garderobi. Morda jim uspe najti pot do ekipnega duha s pomočjo najmlajših, ki bodo že prihajajočo sezono po dolgih letih znova zastopali Tetov v kateri izmed mlajših kategorij. Ali pa morda v trenutnih narodnih junakih, ki so še isti večer Češko pripeljali na svetovni hokejski tron.

  • Tetov

    Tetov velja za mirno vasico na skrajnem zahodnem koncu Pardubiške regije. Zametki vasi datirajo v začetek 18. stoletja, ime pa izhaja iz nekdanjih gosposkih lastnikov. Čeprav šteje zgolj dobrih 150 prebivalcev ima status občine.

    V 80-ih letih prejšnjega stoletja je bila na ozemlju občine predvidena izgradnja jedrske elektrarne. Ta bi z proizvedeno energijo oskrbovala tako Prago kot bližnji dve regijski metropoli – Pardubice in Hradec Kralove. Tovrstni načrti so bili v planu vse do leta 2006, ko je regija sprejela nov prostorski načrt, ki ni več vključeval jedrskega objekta.

    Med sprehodom po vasi je velika verjetnost, da bo na prisotnost obiskovalca opozoril pasji lajež. Ali pa nam bo dobrodošlico nakazal kateri izmed številnih konj, ki se pasejo po travnikih ob vasi. Precej manjša je verjetnost, da človek naletel na sebi sorodno dušo na dveh nogah. Popolno vaško idilo na vsakih nekaj minut prekine hrup avtomobilskega motorja. V vas sicer pripeljejo tri lokalne ceste iz različnih smeri, ki se srečajo ob zvonici sredi vasi.

    Na robu vasi se nahaja nekaj družinskih hiš.
    Panoramska tabla na južnem koncu vasi.

    Starejši del prebivalcev je zelo hvaležen za finančno pomoč kraja, ki omogoča delovanje trgovine z osnovnimi živili. Le-ta je odprta od ponedeljka do sobote, a le v dopoldanskem času. Številne podobne trgovine v manjših krajih so v zadnjih letih zaprle svoja vrata. Njihovo delovanje je namreč finančno nevzdržno. V primeru, da niti vaški proračun ne omogoča finančno pokrivati stroškov za delovanje trgovine, je po večini njihova usoda zapečatena. Predvsem najstarejšim prebivalcem je s tem močno oteženo vsakdanje življenje.

    Travniki ob vasi so večinoma namenjeni paši konj.
    Edina prodajalna z osnovnimi živili je odprta vse dni v tednu z izjemo nedelje. Pred njo se na prostem nahaja avtobusno postajališče.
    Zanimiv vaški detajl.

    Poleg že omenjene zvonice in križa na križišču lokalnih cest sredi vasi, se nekaj deset metrov stran nahaja še spomenik padlim vaščanom v prvi svetovni vojni.

    Kljub temu, da se na čeških tleh (nekdanje Avstro Ogrske) niso odvijali boji v prvi svetovni vojni, je konflikt močno prizdel tudi češko prebivalstvo. Približno 1,4 milijona mož češkega porekla se je v avstrijski uniformi udeležilo bojev na Vzhodni, Balkanski in Soški fronti. Nekaj se jih je pridružilo tudi legionarjem. Po arhivskih podatkih naj bi v vojni padlo okrog 150 tisoč Čehov. Vojna se je posledično dotaknila vseh krajev. Tako lahko danes v praktično vsaki vasi najdemo spomenik padlim iz prve svetovne vojne z izpisanimi imeni preminulih vaščanov. Mnogokrat so ob imenih dodane tudi ploščice z (manjšimi) slikami padlih.

    Ob omenjeni trgovini se nahaja eno od dveh avtobusnih postajališč v vasi. Odmaknjenost kraja na rob regije ima za posledico tudi redkejše avtobusne povezave. Najbližji večji kraj, ki ga je možno obiskati z avtobusom, je Přelouč. Dnevno kraja povezuje osem parov avtobusov. A le ob delavnikih. Ob koncih tedna Tetov nima avtobusnih povezav. Prav tako vas nima neposrednega javnega prevoza z regijsko metropolo Pardubice. Od nje je sicer oddaljen približno 40 km.

    V vaškem gasilskem domu bi zaman iskali gasilsko vozilo – v njem je zgolj polno opreme.
    Drugo vaško postajališče se nahaja ob nekdanjem gostišču.

    Ob enem izmed že omenjenih postajališč se je še pred leti nahajalo gostišče. Šlo je za edini objekt, kamor so vaščani imeli možnost zahajati ter ob kozarcu piva redno pokomentirati dogajanje doma in po svetu. A tako kot v mnogih vaseh na češkem podeželju, se je tudi v Tetovu lastnik odločil zapreti vrata gostišča. Od takrat je vaški nogometni klub edini, ki s svojimi prvenstvenimi tekmami ali kakšnimi drugimi akcijami skrbi za družabno življenje vaščanov.  

  • TJ SK Tetov

    Nogometni klub iz Tetova, majhne vasice na skrajnem zahodnem robu pardubiške regije, v marsičem ne izstopa od mnogih klubov na tem nivoju tekmovanja. Vsaj kar se organiziranosti in vsakodnevnih težav tiče. Lahko pa se pohvali z nedavno prenovljenim igriščem ter novim klubskim objektom ob njem. Edino rezultati moštva so v zadnjem obdobju vse prej kot na zavidljivem nivoju…

    Pot k nogometnemu igrišču v Tetovu nam pokaže že smerokaz v sosednji vasi.

    Čeprav se v bližini nahaja nekaj večjih krajev, je Tetov edina vas v radiusu vsaj 5 km s svojim nogometnim klubom. Nastopajo v eni izmed dveh skupin v katerih je bilo pred začetkom sezone razdeljenih 24 najnižjerangiranih moštev pardubiškega okrožja istoimenske regije. Da bi klubom zmanjšali stroške (in tudi čas) okrožna nogometna zveza pri razvrščanju klubov upošteva njihovo lokacijo. Tetov je član zahodne skupine, uradno imenovane »Pernštejn IV. Třida – Přeloučsko«. Prvo je ime pokrovitelja skupine (lokalne pivovarne), zadnje se navezuje na širše območje bližnjega (večjega) kraja – Přelouč.

    Aktualno klub zaseda predzadnje mesto v družbi še desetih ligašev (eno izmed moštev je v zimskem premoru izstopilo iz tekmovanja). Čeprav je ekipa še v lanski sezoni nastopala ligo višje. Prve težave so se nakazovale v začetnem obdobju Covida, ko je bilo tekmovanje za dlje časa prekinjeno. Negotovost, ki je v tem obdobju precej bolj prizadela amaterske nogometne klube od profesionalnih z več stomilijonskimi preračuni, se je podpisala tudi v Tetovu. Prenehanje igranja in odhodi igralcev so pustili posledice, ki jih klub čuti še danes. Izpad v najnižjo ligo je postavil pod vprašaj celo nadaljnji obstoj kluba.

    Ob vhodu k igrišču se nahaja lesena hiška, v kateri je v času tekem pobiralka vstopnine.
    Zelenica v Tetovu je v odličnem stanju.
    Otroški “kotiček” se nahaja za enim izmed golov.
    Še največji problem za igrišče že nekaj časa predstavlja krt.

    Čeprav se morda zdi brezpredmetno, tudi sama lega kraja na skrajnem robu regije za klub predstavlja težavo. Predvsem v smislu pridobivanja igralcev. Za žogobrcarje igranje v sosednji regiji ni zanimivo (daljše vožnje in posledično večja poraba časa), medtem ko je za mnoge ostale, željne nogometnega dokazovanja, enostavneje poiskati si bližji klub kot se voziti na skrajni rob regije.

    Po besedah predsednika kluba Vita Svobode (ki je hkrati tudi še aktiven igralec) naj bi klub vendarle nadaljeval svojo nogometno

    pot. Navkljub temu, da so se v zadnjem obdobju večkrat pojavile govorice o koncu nogometa v Tetovu.

    Zgodovina in uspehi

    Ustanovitev kluba v Tetovu sega v leto 1957. Pod prvotnim imenom Sokol je nastopal vse do 80-ih let, nakar si nadene današnje ime. Sprva improvizirano podobo igrišča leta 1960 nadomesti novo na današnji lokaciji. Skupaj z igriščem je bil zgrajen tudi objekt z garderobami. Za gostinsko ponudbo je bilo poskrbljeno kar v starem avtobusu, ki so ga igralci pripeljali ob igrišče, kjer so predelali njegovo notranjost. In približno tako je izgledala podoba nogometnega igrišča vse do polovice prejšnjega desetletja.

    Ekipa šolskih dečkov Tetova (slika je iz sezone 1972/73) je za klub nastopala štiri sezone (Foto: SK Tetov).

    Zaradi vse slabše travnate površine sodniki sčasoma niso več dovoljevali igranja tekem na igrišču v Tetovu. Kar je botrovalo h konkretni prenovi igrišča z okolico. Poleg nove zelenice je bil v igrišče vgrajen tudi sodoben namakalni sistem. Ob igrišču je bil postavljen nov, prostoren klubski objekt, ki je nadomestil do tedaj že legendarni avtobus. Kmalu zatem je sledila še obnova prostora s tuši v starejšem objektu (z garderobami).

    Članska ekipa iz leta 2000 (Foto: SK Tetov).

    Slavnostna otvoritev prenovljenega igrišča datira v leto 2018. Z njo je klub pridobil zavidanja vreden prostorni objekt ter kvalitetno travnato površino.

    Zadnje desetletje je Tetov večino časa nastopal v drugi okrožni ligi. Drugoligaški nivo hkrati pomeni tudi najvišji rang tekmovanja v katerem je klub nastopal. Leta 2016 je sicer izpadel v najnižjo ligo, a se je že naslednjo sezono znova vrnil ligo višje. V sezoni 2021/22 jim številčen igralski kader omogoči celo formiranje B ekipe.

    Mlajše kategorije

    V zgodovini kluba je za Tetov nastopilo več generacij otrok. A bi kakšne konkretne podatke tako o selekcijah kot njihovih uvrstitvah danes iskali zaman. Leto 2016 je bilo zadnje, ko je za klub nastopala katera od mlajših kategorij (mlajši dečki).

    Da v klubu vse le ni tako črno, kažejo besede predsednika Svobode. Dokaj skromno namreč omeni, da bo s prihajajočo sezono v Tetovu na delu znova moč videti najmlajše nogometne nadobudneže. Klub se je namreč povezal z vrtcem v bližnjem kraju Hlavečnik, kjer so starši in njihovi otroci pokazali dovoljšne zanimanje, da bodo v klubu pričeli z organizirano vadbo mlajših cicibanov.

    Novejši objekt (levo) je bil postavljen istočasno z obnovo igrišča.
    Zvočniki na starejšem objektu še vedno služijo svojemu namenu. Pred tekmami je namreč iz njih slišati glasbo ene izmed čeških radijskih postaj.

    Infrastruktura

    Igrišče v Tetovu se nahaja na skrajnem južnem robu vasi. Naravnost idilično lokacijo z dveh strani obdaja gozd. Pogled na travnato površino razkriva velik pomen vgrajenega namakalnega sistema na kvaliteto travnate podlage. Popolna obnova igrišča pred leti je omogočila vrhunske pogoje za igranje nogometa na tem nivoju tekmovanja. Ravno in odlično pripravljeno igralno podlago kazi edino pogled na številne rjave »madeže« med sicer vrhunsko pripravljeno zelenico. Malo za šalo, mal za res – v klubu v teh časih bijejo kar dve bitki – eno za obstoj kluba, drugo za svojo zelenico. Pri slednji je njihov glavni neprijatelj krt, ki igralcem že lep čas povzroča sive lase. Zdi se, da na fronti s podzemnim žužkojedom klub (zaenkrat) izgublja bitko.

    Nekaj manj udobni sta rezervni klopi.
    Le redko vidimo ob igriščih najnižjeligašev stoječe moderne semaforje.
    Prostorna garderoba domače ekipe.

    Vzdolž igrišča se nahajata dva objekta. V novejšem je klubski prostor, ki je v času tekem namenjen obiskovalcem. V njem je točilni pult z nekaj mizami in klopmi. Objekt ima podaljšek strehe proti avt liniji. Pod njo je nameščenih še nekaj dodatnih miz ter klopi, ki omogočajo spremljanje tekem v neposredni bližini igrišča. V starejšem objektu sta precej prostorni garderobi z obnovljenim prostorom s tuši.

    Ob isti strani igrišča je še manjši provizoren lesen prostor s kotlom za pripravo mesnatih izdelkov v času tekem. Za enim izmed golov se nahaja nekaj igral, kar mladim družinam nemalokrat pretehta pri odločitvi, da se skupaj s svojimi otroki odločijo za obisk tekme. Vzdolž avt linij je na obeh straneh igrišča nameščenih še nekaj klopi. Kdor se prvič znajde ob igrišču, mu nemudoma pade v oči semafor.

    Novejši klubski objekt je primarno namenjen obiskovalcem tekem.

    Približno slaba polovica klubov v najnižjih ligah ima na voljo LED semaforje. Gre povečini za premične semaforje, ki jih klubi namestijo ob igrišče oz. na klubski objekt zgolj v času tekem. Fiksni semaforji so zato prava redkost.

    Moderno opremljena notranjost objekta s točilnim pultom.

    Medijska pokritost in cilji kluba

    Privrženci Tetova so že nekaj sezon prikrajšani za kakršne koli informacije oz. novice o klubu na internetu. Klub je sicer imel nekaj let aktiven Facebook, ki pa je zamrl pred štirimi leti. Po besedah predsednika kluba Svobode klub trenutno ne razmišlja o »internetni oživitvi«. Čeprav med osebnimi željami omeni tudi igranje stopničko višje, hkrati da vedeti, da gre vsaj ta hip bolj za pobožno željo. Svoboda, ki se po koncu te sezone zaradi pomanjkanja časa poslavlja s funkcije mesta predsednika, se zaveda, da so ta hip prioritete kluba vezane na stabilizacijo članske ekipe ter uspešno vključitvijo malčkov v klubski pogon.

    Odgovorni se sicer trudijo, da bi klub še naprej ostal finančno čim bolj neodvisen od javnega denarja. Veliko jim pri tem pomaga ravno nov klubski objekt ob igrišču, ki ga klub koristi tudi za druge prireditve v lastni organizaciji. Nekaj malega jim v klubsko blagajno prispevajo tudi sponzorji, pa tudi kraj z županjo na čelu ima veliko posluha za lokalni klub. Nenazadnje, gre za edino aktivno organizacijo v vasi, ki s svojimi tekmami redno skrbi za druženje ne le športa željnih vaščanov.

    Tudi na vaški oglasni deski, ki je namenjena nogometnemu klubu, bi zaman iskali kakšno informacijo.
    Vit Svoboda – predsednik kluba.

    Odgovorni se sicer trudijo, da bi klub še naprej ostal finančno čim bolj neodvisen od javnega denarja. Veliko jim pri tem pomaga ravno nov klubski objekt ob igrišču, ki ga klub koristi tudi za druge prireditve v lastni organizaciji. Nekaj malega jim v klubsko blagajno prispevajo tudi sponzorji, pa tudi kraj z županjo na čelu ima veliko posluha za lokalni klub. Nenazadnje, gre za edino aktivno organizacijo v vasi, ki s svojimi tekmami redno skrbi za druženje ne le športa željnih vaščanov.

    Klub, ki ima za seboj že lepo število sezon in s hvalevredno infrastrukturo, ki se je ne bi branil niti marsikateri višjeligaš, si vsekakor zasluži obstanek na nogometnem zemljevidu. Upati gre, da bodo že čez nekaj mesecev najmlajši nogometaši dali nov zagon in navdih odgovornim, da s skupnimi močni usmerijo klub na pot k novim uspehom.

    Tudi na vaški oglasni deski, ki je namenjena nogometnemu klubu, bi zaman iskali kakšno informacijo.
    Vit Svoboda – predsednik kluba.

    Klub, ki ima za seboj že lepo število sezon in s hvalevredno infrastrukturo, ki se je ne bi branil niti marsikateri višjeligaš, si vsekakor zasluži obstanek na nogometnem zemljevidu. Upati gre, da bodo že čez nekaj mesecev najmlajši nogometaši dali nov zagon in navdih odgovornim, da s skupnimi močni usmerijo klub na pot k novim uspehom.

    SK Tetov v spomladanskem delu sezone 2023/24.

  • FC Stavospol Litetiny – Sokol Vysoke Chvojno

    FC Litetiny spadajo v krog klubov, ki jim v letošnji sezoni še ni uspelo okusiti slasti zmage. Prekletstvo so poskušali prekiniti na svoji predzadnji domači tekmi tekoče sezone, ko jim je v goste prispelo šestouvrščeno moštvo iz slabih 15 km oddaljenega kraja Vysoke Chvojno. Njun jesenski dvoboj se je končal z visokim porazom Litetin (1:5).

    Indijancem iz Litetin je v 18. krogih uspelo zbrati tri točke (za tri remije). Kljub mizerni beri točk, jim vseeno ostaja upanje, da sezone ne zaključijo na zadnjem mestu. Pred nedeljsko tekmo so za najbližjim tekmecem zaostajali za dve točki.

    Del domačih igralcev se je zbral ob igrišču že tri ure pred pričetkom srečanja (ob 17. uri) z namenom priprave igrišča – od košnje trave, označitve igrišča do priprave gostinskega prostora in ostalih »malenkosti«.

    Igralci so si pred tekmo razdelili zadolžitve.

    Medtem ko je domači trener Petr Strakoš nekaj minut pred pričetkom srečanja ob robu igrišča podal še zadnje napotke svojim varovancem (mimogrede, teh se je tokrat zbralo več, kot običajno v tej sezoni), je prisotne presenetil pogled na mlado damo v vlogi pomožne sodnice. Ob tem velja omeniti kot zanimivost, da so klubi v pardubiškem okrožju oproščeni plačila stroškov, povezanih s sodniki. A se vse glasneje pojavljajo govorice, da bo kmalu omenjeni strošek z okrožne nogometne zveze prenešen na klube.

    Tik pred prvim sodniškim žvižgom je sledila še menjava igralnih polovic, nakar so vajeti igre v roke (po pričakovanju) prevzeli gostje. Tekma se je bolj ali manj odvijala na polovici Litetin, vseeno pa si gostom ni uspelo priigrati izrazite priložnosti. Žoge, ki so letele proti domačim vratom, so bile večjih težav plen domačega vratarja Filipa Komareka.

    Zadnje napotke pred tekmo so igralci deležni ob robu igrišča.
    Začetna enajsterica Litetinov.
    Prihod sodniškega para.
    Kljub občutni premoči gostov v začetnem delu srečanja domači vratar Filip Komarek ni imel pretiranega dela.
    Napadalec Vitezslav Štorek se v začetnem delu srečanja ni kaj prida naigral.
    Začetna enajsterica Litetinov.
    Prihod sodniškega para.
    Kljub občutni premoči gostov v začetnem delu srečanja domači vratar Filip Komarek ni imel pretiranega dela.
    Napadalec Vitezslav Štorek se v začetnem delu srečanja ni kaj prida naigral.

    Redki napadalni poskusi domačih v uvodu tekme – na levi sliki Tomaš Komarek (z desetimi zadetki prvi strelec Litetinov) ter desno s št. 9 Jan Kremlička – sicer sin predsednika in enega  izmed ustanoviteljev kluba – Jindřicha.

    Po petnajstih minutah gostujoče premoči je nadaljevanje ponudilo bolj izenačen dvoboj. Če sta bila v uvodnih minutah pri belo črnih Jan Kremlička in Vitezslav Štorek med številčnejšimi gostujočimi branilci preveč osamljena za kakšno resnejšo napadalno akcijo, so sčasoma tudi domačini postajali pogumnejši. Njihova aktivnejša igra je v 30. minuti prinesla tudi prvo pravo priložnost, ko je bil Kremlička za las prekratek pred gostujočimi vrati.

    Če gostom ni uspelo vnovčiti terenske premoči iz uvoda srečanja, jim je to uspelo v obdobju precej bolj izenačene igri. V 33. minuti so namreč po individualnem prodoru v domači kazenski prostor in z močnim strelom prešli v vodstvo.

    Redki domači poskusi niso resneje ogrozili gostujočega vratarja.
    Domači strateg Petr Strakoš je ves čas srečanja stoje vzpodbujal in hkrati dajal napotke igralcem.

    Domači strateg je nemudoma po prejetem zadetku reagiral s kar tremi menjavami, ki so poživile domačo podobo na terenu. Za nameček jim je zgolj dve minuti po prejetem zadetku uspelo izenačiti, po tem, ko se je pred gostujočimi vrati najbolje znašel Tomaš Schmeiser.

    Trener Strakoš je po prejetem zadetku reagiral s tremi menjavami. Mdr. je Michala Chocholouša zamenjal z Tomašem Bartoničkom (#3).
    Večji del prvega polčasa je domača defenziva uspešno onemogočala gostom organizacijo nevarnih napadov.
    Defenzivne naloge je izpolnjevala večina domačih igralcev. Na sliki v skoku za žogo Jan Kremlička.
    Prekinitev za osvežitev sredi prvega polčasa je trajala nekaj dlje, kot je to običajno.
    Daniel Kopecky (#2) je pokrival desno stran domače obrambe.

    Izenačujoči zadetek je goste vzpodbudil k precej bolj podjetni igri. V 40. minuti so domači branilci s hvalevredno požrtvovalnostjo preprečili drugi zadetek v svoji mreži. A dve minuti kasneje niti do tedaj dobro delujoča domača defenziva ni zmogla preprečiti drugega gostujočega zadetka. Trenutek nezbranosti je botroval natančnemu strelu, po katerem je ob nemočnem vratarju Komareku žoga še drugič končala v domači mreži.

    o vstopu v igro je Tomaš Bartoniček poživil igro Litetin.
    Borbenost domačih je v 40. minuti preprečila nevaren strel gostov.

    Prejeti zadetek je več kot očitno pustil posledice v domači ekipi. Niti si še niso dobro opomogli, že je sledil nov šok. Tokrat je zasilno zavoro potegnil kapetan Mikan, ki je prodor enega gostujočih napadalcev v kazenski prostor zaustavil na nedovoljen način. Z zanesljivo izvedeno najstrožjo kaznijo je gostom uspelo oditi na odmor s podvojeno prednostjo.

    Tomaš Mikan je s prekrškom za najstrožjo kazen zaustavil gostujoči prodor.
    Komarek v eno, žoga v drugo stran – z najstrožje kazni so gostje dosegli tretji zadetek.
    Kopecky in kapetan Mikan (#17) (na sliki levo) sta na odmor odšla v vse prej kot dobrem razpoloženju.

    Litetinčanom nikakor ne gre oporekati želje in borbenosti s katerima so večji del prvega polčasa uspešno preprečevali favoriziranim gostom razviti svojo igro. S požrtvovalno igro jim je v določenih obdobjih uspevalo uspešno nadoknaditi razliko v kvaliteti. Ta je bila sicer občutno na strani gostov. Na žalost številnih domačih privržencev domačim ni uspelo zaključiti prvega polčasa s pozitivnim rezultatom.

    Poklapane domače »indijance« je trener Strakoš namesto v garderobo poklical v »svoj« že znani prostor ob robu igrišča. V času, ko so bili akterji v črno belih dresih deležni nove doze motivacije, so se gledalci ob jedači in pijači lahko posvetili analizi odigranega dela srečanja in morebitni taktiki v nadaljevanju.

    Domači klub je potrebno pohvaliti za trud in angažiranost, ki jo posveča obiskovalcem tekem. Številčna ekipa prostovoljcev je tekom cele tekme na treh različnih točkah skrbela za hitro postrežbo. Pestra izbira pijače in tudi hrane ter za ta nivo tekmovanja nadpovprečen obisk so poskrbeli za vaški nogometni praznik.

    Nova doza motivacije in napotkov pred drugim polčasom je potekala na že znanem mestu.
    Domači trener Petr Strakoš in za njim zapolnjen prostor z gledalci.
    Številni ljubitelji nogometa so tekmo izkoristili za druženje ob hrani in pijači.
    Za točilnim pultom, kjer je obiskovalcem na voljo pijača, je tekom cele tekme pomagal tudi Jindřich Kremlička (na sliki desno).
    Tudi takšne dobrote si lahko privoščijo obiskovalci tekem v Litetinih.
    Za najbolj lačne je poskrbljeno z mega klobaso.
    Za piko na i bogati ponudbi jedi sta skrbeli dve izkušeni kuharici, ki sta ljubiteljem nogometa pripravljali na Češkem priljubljene bramborake – gre pražene krompirjeve plošče v obliki (debelejših) palačink iz naribanega surovega krompirja, moke, jajc, česna in soli.
    Tekmo si je ogledalo približno 100 gledalcev. Gre za nadpovprečen obisk, kakršnega Litetinom zavidajo mnogi višjeligaški klubi.
    Po napotkih v kotu igrišča so si domači igralci pred pričetkom drugega polčasa izmenjali še nekaj besed s svojimi najzvestejšimi privrženci.

    Uvodne minute drugega polčasa so nakazale, da domači vendarle še niso odvrgli bojne sekire. Njihova aktivna igra je kmalu prinesla znižanje zaostanka. V 47. minuti se je nenadoma s približno 25 metrov in nekoliko s strani za strel odločil Schmeiser. Gostujoči vratar je zgolj s pogledom pospremil žogo, ki je na presenečenje vseh prisotnih tik ob desni vratnici končala v mreži.

    Utrip domačih pristašev se je še dodatno povečal v 67. minuti. Po predložku z leve strani se je pred gostujočimi vrati najbolje znašel Tomaš Komarek in s svojim 11-im zadetkom v sezoni rezultat izenačil. Moment tekme je bil takrat na strani domačih. Ob polno angažirani domači obrambi so gostje na trenutke v ofenzivnih akcijah delovali precej nemočno.

    Jan Kaplan (#12) je takole še drugič na tekmi čestital Tomašu Schmeiserju.
    Tudi po drugem zadetku so domači nadaljevali z aktivno igro. Takole je v skoku gostujoča vrata poskusil ogroziti najmlajši v domači ekipi, 21-letni Chocholouš.

    Utrip domačih pristašev se je še dodatno povečal v 67. minuti. Po predložku z leve strani se je pred gostujočimi vrati najbolje znašel Tomaš Komarek in s svojim 11-im zadetkom v sezoni rezultat izenačil. Moment tekme je bil takrat na strani domačih. Ob polno angažirani domači obrambi so gostje na trenutke v ofenzivnih akcijah delovali precej nemočno.

    Verjetno se je kateremu igralcu Litetin v mislih že prikazovalo slavje po tekmi, ko je le minuto po izenačenju sledil hladen tuš. Žogo po nenevarnem gostujočem strelu so že vsi videli v rokah domačega čuvaja mreže, a se mu je le-ta nespretno odbila preko glave in končala za golovo črto. Delno opravičilo za slabo reakcijo gre lahko pripisati soncu, ki je Komareka oviralo pri posredovanju. Vseeno pa si takšne napake ne bi smel privoščiti. Do tega zadetka zanesljivi domači vratar je tako postal tragična figura srečanja.

    V 67. minuti je za izenačenje poskrbel domači golgeter Tomaš Komarek (na sliki levo).
    Po nespretnem posredovanju Komareka je žoga takole še četrtič končala v domači mreži.
    Gostje so prevzeli pobudo na igrišču in še nekajkrat nevarno ogrozili domača vrata.
    Podobno kot njegovi soigralci si pohvale za borbenost zasluži tudi Ukrajinec v domači vrsti Mykhaylo Fonta.

    Navkljub medsebojni vzpodbudi je bilo na igrišču vidno, da je nesrečno prejet zadetek pustil posledice v domači ekipi. Klub temu so še naprej nadaljevali z borbeno igro na meji svojih realnih možnosti. Kar nekajkrat jim je s požrtvovalnostjo uspelo blokirati gostujoče strele. A je po pričakovanju njihova igra terjala svoj davek. Za organizacijo napadalnih akcij (in s tem posledično še enega podviga) jim je pričelo zmanjkovati moči.

    Upe domačih je pokopal peti gostujoči zadetek v 80. minuti.
    Pet minut pred koncem srečanja so po slabi reakciji domače obrambe gostje prednost še povišali.

    Dokončne domače upe je pokopal peti gostujoči zadetek v 80. minuti, ko desna stran domače obrambe ni uspela preprečiti prodora v svoj kazenski prostor po katerem je sledil neubranljivo natančen strel. Končni žebelj v domačo krsto so gostje dodali pet minut pred koncem s še šestim zadetkom.

    Vidno razočarani domači igralci so tudi po nedeljski tekmi s tremi točkami ostali prikovani na dno lestvice. Brez dvoma je po

    tekmi ostal grenak priokus, saj bi se z nekaj sreče na koncu dalo iztržiti kaj več od visokega poraza. Za usodno se je na koncu izkazala 70. minuta in četrti prejeti zadetek, po katerem po katerem Litetiny niso zmogli več dovolj moči in energije za nov odgovor.

    Niti prerivanje tik pred koncem srečanja sodnika Františka Školouta ni prepričalo, da bi iz svojega žepa izvlekel rumeni karton.
    Igralci Litetin so še drugič v sezoni morali čestitati istemu nasprotniku.
    Rezultat tekme pri domačih ni pripomogel k boljšemu razpoloženju med zaključnimi opravili.
    Tomaš Schmeiser – z dvema zadetkoma prvo ime v domači vrsti.

    Ne glede na končni razplet pa aktualna sezona ne bo ravno z zlatimi črkami zapisana v klubsko kroniko. V nezavidljivi situaciji bi igralcem (vsaj z moralnega vidika) še kako prav prišča vsaka točka. Klub s tako množično podporo okolja in organizacijo tekem na zavidljivem nivoju si nedvomno zasluži tudi v prihodnje navduševati svoje številčne privržene.

  • SK FC Stavospol Litetiny

    Redki so klubi na najnižji ravni, ki premorejo lastno klubsko himno. Z njo se lahko pohvali nogometni klub iz majhne vasi v Pardubiški regiji, imenovane Litetiny. A tako himna kot tudi ime podjetja, ki ga klub nosi v svojem imenu in ki je prenehalo obstajati že lep čas nazaj, danes bolj spominjajo na druge, veliko lepše čase, ki jih je bil deležen klub v svoji 31-letni zgodovini.

    Pri ustanavljanju nogometnega kluba so odgovorni možje navdih za klubski grb in poimenovanje igrišča (neuradno se namreč imenuje »Indian arena«) našli v ameriških staroselcih. Leta 2009 so klub obogatili še s himno (Indiani go!). Kot bi vsi ti simboli nakazali, da bodo tudi za nogomet v Litetine nekoč prišli težki časi. Podobno, kot za mnoga in indijanska plemena. A vsaj za zdaj se klub še drži nad vodo. Po besedah (sicer še neuradnega) predsednika in enega izmed ustanoviteljev kluba, Jindřicha Kremličke, klub zagotovo tudi prihodnjo sezono ostaja na nogometnem zemljevidu.

    Smerokaz ob glavni cesti nam pokaže pot do nogometnega igrišča.

    Klubi v najnižji ligi okrožja Pardubice (ki kot edino v istoimenski regiji premore dovolj klubov za ligaško tekmovanje najnižjega ranga) so že nekaj sezon razdeljeni v dve skupini. V vzhodni skupini letošnjo sezono nastopa 12 klubov. Skupina ima tudi svojega sponzorja, po katerem nosi tekmovanje ime. Uraden naziv se glasi TROFEJE.CZ IV. třída – Holicko. Kot nakazuje naziv, se pokrovitelj ukvarja z izdelovanjem trofej. Ob njem je dodan še ime predela na vzhodu okrožja, imenovan po kraju Holice.

    Litetiny trenutno v svoji skupini zasedajo zadnje mesto. S tremi osvojenimi točkami (za tri remije) za predzadnjim mestom zaostajajo dve točki.

    Zgodovina in uspehi

    Ustanovitev kluba nikakor ni vezana na začetek igranja nogometa v Litetinyh. Ta namreč sega v 70-leta prejšnjega stoletja, ko je na travniku, kjer se danes nahaja nogometno igrišče, svoje domovanje našel Sokol Roven. Gre za klub iz sosednjega kraja, ki je hkrati tudi sedež občine v kateri se nahajajo Litetiny. Z njim pa je posredno povezana tudi kasnejše dogajanje pri nastajanju novega kluba.

    Prvi stik z igriščem obiskovalca v mislih odpelje desetletja v preteklost.
    FC Litetiny iz prve sezone 1993/94 (foto: FC Litetiny).

    Po ureditvi igrišča v Rovnu, so se »sokoli« preselili v svoj domači kraj. Travnik v Litetinyh pa je po odhodu nogometašev za nekaj časa »zavzela« živina. Vse do omenjenega leta 1993, ko trojica domačinov na pobudo Vladimira Veverke prične uresničevati svoje ideje o ustanovitvi nogometnega kluba. Glavne zasluge za realizacijo ideje nosi že pokojni Ladislav Barton. Sledila je ureditev (razširitev) igrišča ter leto zatem še izgradnja objekta z garderobami. Pred ime kraja si je klub v naziv dodal tudi ime generalnega sponzorja – gradbeno podjetje Stavospol. Čeprav podjetja že dolga leta ne obstaja več, ga klub še vedno nosi v svojem imenu. Po besedah odgovornih razlog tiči v nepotrebni birokraciji, ki jo zahteva uradna sprememba imena.

    Ladislav Barton je imel največ zaslug za ustanovitev klub (foto: FC Litetiny).

    Na roko ustanovitvi kluba v Litetinyh je šla tudi številčna igralska zasedba pri že omenjenih »sokolih«. V dogovoru med kluboma je tako zamenjalo »sokolski« dres za »indijanskega«. Hkrati se je med obema kluboma kmalu pojavilo (zdravo) rivalstvo, ki je močno popestrilo nogometno dogajanje v tem koncu pardubiškega okrožja.

    Svoj prvi rezultatski vrhunec dočakajo Litetiny v sezoni 1997/98, po kateri se jim uspe uvrstiti ligo višje. Nasploh najuspešnejša sezona sledi štiri leta kasneje, ko Litetinčani zaključijo prvenstvo med okrožnimi drugoligaši na drugem mestu.

    Obdobje od druge polovice 90-ih let do sredine prejšnjega desetletja velja za najlepše v klubski zgodovini. O tem pričajo tudi številne fotografije, ki ponosno zapolnjujejo dva panoja na klubskem objektu.

    Nastopanje v drugi ligi okrožja in številčen igralski kader sta klubu za tri sezone (2011-14) omogočila celo formiranje B ekipe.

    Kmalu po izpadu v najnižjo ligo, si igralci v sezoni 2016/17 še enkrat izborijo nastop ligo višje. Po ponovnem izpadu se je klubska krivulja povesila navzdol. Odhodi igralcev in ostalih, ki so držali klub pokonci, je pustil posledice v vse slabših rezultatih in tudi strahu o nadaljnjem obstoju kluba. Starejši igralci in njihovi generacijski privrženci se danes zgolj z nostalgijo spominjajo časov iz konca 90-ih let, ko je vas dobesedno živela s svojimi nogometaši in ko se je v prvi šampionski sezoni na sosedskem derbiju ob igrišču zbralo kar 500 gledalcev.

    Jindřich Kremlička (na sliki) velja ob Vladimiru Veverki in Janu Svobodi za enega izmed idejnih očetov nogometa v Litetinyh.
    Igrišče FC Litetiny.
    Prvotni klubski grb (do leta 2014).

    Mlajše kategorije

    Klub je trenutno daleč od situacije, ko bi lahko razmišljal o oblikovanju katere od mlajših selekcij. Vseeno pa je v preteklosti svoj pečat v klubu pustili tudi nogometni podmladek. Tako so dres Litetin v preteklosti nosili starejši cicibani (2002-05) ter za njimi še mlajši dečki (2005-09). Slednji so največji uspeh dosegli prav v svoji zadnji sezoni, ko

    so tekmovanje v okrožju končali na tretjem mestu. V klubu se lahko pohvalijo tudi z dejstvom, da je v otroštvu dres Litetinov nosil Jan Schejbal. Resda kratek čas. Svoj nogometni vrhunec je dosegel z igranjem (prvoligaša) Bohemians iz Prage.

    Infrastruktura

    Nogometno igrišče v Litetinyh se nahaja na skrajnem zahodnem robu vasi. »Skrito« za hišami nam pot do njega pomaga odkriti kažipot ob glavni cesti. Igrišče je s treh strani obdano  travnikom in gozdom. Kdor se na tekmo z jeklenim konjičkom ne odpravi dovolj zgodaj, bo skoraj zagotovo primoran poiskati primerno parkirno mesto v vasi. Nekaj malega prostora ob igrišču se namreč kmalu zapolni. Vzdolž objekta je postavljen klubski objekt s preprostima in dovolj prostornima garderobama.

    Najboljše pozicije za spremljanje tekem imajo pred seboj vstavke za kozarce ter pepelnike.
    Klubski objekt ob igrišču z garderobami in gostinskim prostorom. Streha zajema tudi prostor s klopmi in mizami.

    Številne fotografije v dveh zastekljenih panojih na zunanjem delu fasade spominjajo na najlepša klubska leta. Gostinski del s točilnim pultom, mizami ter klopmi se nahaja v ločenem prostoru znotraj objekta. Prostor pred vhodom prekriva streha pod katero je nameščenih nekaj klopi za gledalce. Zastrešen je tudi del ob objektu z mizami in klopmi, namenjen predvsem druženju gledalcev ob hrani in pijači. Da bi svojo gostinsko ponudbo v klubu še popestrili so postavili še en manjši objekt oz. leseno brunarico, opremljeno z osnovno kuhinjsko opremo. V času tekem imata glavno besedo v njej dve izkušeni kuharici.

    Nič kaj udobna rezervna klop.
    Gostinski prostor namenjen obiskovalcem tekem.

    V večini primerov so zemljišča z vaškimi nogometnimi igrišči v lasti občin. V Litetinyh je slika drugačna. Tu si ga namreč lasti fizična oseba. V nekaterih primerih tovrstno lastništvo lahko predstavlja težavo za nogometni klub. Nogometu v Litetinyh je s tovrstno skrbjo prizanešeno. Po besedah predsednika Kremličke ima lastnik njihovega igrišča velik posluh za nogomet.

    Medijska pokritost in cilji kluba   

    Na internetu lahko najdemo klubsko spletno stran z nekaj zanimivostmi. A se le te navezujejo na obdobje do leta 2015. Nato jo je za krajši čas nadomestil Facebook, a je tudi ta kmalu zamrl. Rezultatska uspešnost in medijska aktivnost gresta v Litetinyh očitno z roko v roki. Pa tudi na vaški oglasni deski bi zaman iskali vabilo na ogled tekme (vsaj tako je bilo pred zadnjo domačo prvenstveno tekmo).

    Zahvaljujoč občini oz. razumevanju župana za pomen nogometa v vasi, klub nima finančnih težav. Pa čeprav je v veliki meri odvisen od javnega denarja. Kot v mnogih klubih je tudi v Litetinyh glavna težava pomanjkanje igralcev. Da bi pomagal svojemu klubu prebroditi težke čase, se je v delovanje kluba (skupaj s še nekaj mišljeniki iz »stare garde«) aktivno angažiral eden izmed njegovih ustanoviteljev – Jindřich Kremlička.

    Garderoba FC Litetin.

    Tako trener Strakoš kot predsednik Kremlička zgolj upata, da bo v bližnji prihodnosti pri večini mladih znova prevladala želja po aktivnem udejstvovanju pred zasvojenostjo z novodobnimi tehnologijami. Roko na srce, trenutni obeti za nogometno prihodnost v vasi niso najboljši. V primeru, da bi prišlo do dodatnega osipa igralcev, vidijo skrajno rešitev v klubu združitev s sosednjim klubom (ki v letošnji sezoni nastopa dva nivoja višji – v prvi ligi okrožja). Tovrsten korak bi po vsej verjetnosti pomenil konec igranja nogometnih tekem v Litetinyh.

    FC Litetiny v spomladanskem delu sezone 2023/24.

  • Litetiny

    Če za katero češko regijo lahko napišemo, da se »uspešno« brani obiska množic turistov, potem je to zagotovo Pardubiška. Trume turistov bomo tu srečali bolj izjemoma, zgolj ob kakšni posebni priložnosti (prireditvi). Tudi mega atrakcije bomo v regiji iskali zaman. Zato pa bodo v njej prišli na račun ljubitelji miru in neokrnjene narave.

    Ljubitelji kolesarjenja lahko v teh dneh zapolnijo svoje dneve s spoznavanjem podeželja Pardubiške regije. Morda jih med potiskanjem pedal po večinoma ravninski regiji s komaj zaznavnimi gričevja pot pripelje tudi v Litetine.

    V središču vasice z niti ne 300 prebivalci ima vse dni v tednu svoja vrata odprto gostišče Rychtař, kjer dnevno nudijo tudi kosila. Ob tem velja pripomniti, da je gostišče v času igranja nogometne tekme v vasi, zaprto. Takrat namreč gostinsko ponudbo prevzame lokalni nogometni klub, ki v prijetnem ambientu (na »nogometni način«) ob svojem igrišču poskrbi za hrano in pijačo.

    Litetiny so na slabih dveh kilometrih razpotegnjena vas ob lokalni cesti. Ležijo v smeri zahod – vzhod. Sedež občine je v kraju Dolni Roven, s katerim se stikajo na svojem zahodnem delu. Skozi vas teče potok Lodrantka, ki vzdolž vasi ločuje robno vrsto hiš od preostalih. Na skrajnem vzhodnem koncu se nahaja Mlynsky ribnik z lepo urejeno okolico, ki vključuje prireditveni prostor ter manjše otroško igrišče.

    Ribnike sicer najdemo v praktično v vsaki vasi na Češkem. Večinoma v manjšem obsegu, kot je ta v Litetinyh. Medtem ko so v naravi primarno namenjeni gojenju rib, so tovrstne vodne površine v naseljih večinoma imele vlogo rezervoarjev za potrebe lokalnih gasilskih društev. Posledično se tovrstni ribniki niso nikdar praznili z namenom čiščenja dna. Kar vodi do tega, da so mnogi (še posebej v poletnih mesecih) bolj podobni mlakužam polnih alg in neprijetnega vonja. Kljub temu, da mnogi vaški ribniki ne opravljajo več svoje prvotne funkcije, so se ohranili do danes. Tako v zadnjem obdobju opravljajo bolj funkcijo zadrževanja vode, obnovljeni oz. vzdrževani pa prispevajo svoj delež k lepši podobi krajev.

    Kjer se končajo Litetiny, se prične Horni Roven.
    Na vzhodnem koncu Litetin se nahaja Mlynsky ribnik.
    Urejena okolica Mlynskega ribnika.
    Zanimiva imena stranskih uli(či)c. Na sliki smerokaz za “Osemnajsto”.
    Sredi vasi se nahaja gostišče Rychtař.
    Skozi Litetine teče potok Lodrantka.
    Spomenik padlim vaščanom v prvi svetovni vojni.
    Zvonica na sredi vasi.
    Urejena okolica Mlynskega ribnika.
    Sredi vasi se nahaja gostišče Rychtař.
    Spomenik padlim vaščanom v prvi svetovni vojni.
    Zvonica na sredi vasi.
    Zanimiva imena stranskih uli(či)c. Na sliki smerokaz za “Osemnajsto”.
    Skozi Litetine teče potok Lodrantka.
    Gasilski dom.
    Urejeno avtobusno postajališče.
    Gasilski dom.
    Urejeno avtobusno postajališče.

    Med sprehodom po vasi padejo v oči zanimiva imena kratkih stranskih ulic. Nasproti ene od njih stoji lepo vzdrževana stavba gasilskega doma. Omeniti velja še spomenik padlim rojakom v prvi svetovni vojni. V vasi sicer ni trgovine (niti šole, vrtca ali cerkve). Za družabno življenje imata zato toliko večji pomen že omenjeno gostišče ter vaški nogometni klub, ki si zasluži pohvale za organizacijo prvenstvenih tekem.

    V središču vasi se nahaja zvonica, nekaj korakov od nje pa lepo urejeno avtobusno postajališče, sicer edino v vasi. Skozi vas vodita dve avtobusni liniji. Ena od njih povezuje

    Litetine z regijsko metropolo (Pardubice), oddaljeno približno 20 km. Prihodi avtobusov so razporejeni preko celega dne, trije pari pa najdejo pot skozi vas ob koncih tedna in praznikih.

  • Sokol Stare Čivice

    Stare Čivice bolj kot mestna četrt dajejo pridih (večje) vasi. Skozi naselje poteka zelo prometna magistrala, predel pa je močno pridobil na pomenu z izgradnjo poslovne cone zahodno ob naselju, kamor dnevno hodi na delo 2.500 ljudi.

    Z dobrimi 90 tisoč prebivalci veljajo Pardubice za deveto največje mesto na Češkem. Svojega predstavnika med češko nogometno elito so dobile leta 2020, ko so se FK Pardubice prvič v zgodovini uvrstile v prvo ligo. Zaradi neustreznega štadiona so bile svoje domače prvoligaške tekme kar dve sezoni in pol primorane igrati v uro vožnje oddaljeni Pragi. V začetku letošnjega leta je klub končno dočakal otvoritev novega modernega (manjšega) štadiona.      

    Regijska metropola ima poleg omenjenega prvoligaša sledečo zastopanost nogometnih klubov:

      – en tretjeligaš

      – en petoligaš (1. regionalna liga)

      – en osmoligaš (1. okrožna liga)

      – dva devetoligaša

      – štirje desetoligaši

    ​Kljub še trem klubom v najnižji ligi so Stare Čivice prikrajšane za mestni obračun. Vsi trije ostali mestni desetoligaši namreč nastopajo v sosednji skupini.    

    Klub se je prvotno imenoval S(portovni) K(lub) Stare Čivice. Poleg nogometa se je posvečal tudi (lahki) atletiki, v obdobju nemške okupacije (1939-45) pa je svojo dejavnost razširil tudi na kulturno sfero.

    Za svoje uspehe in dejavnost si je klub pridobil številne privržence, takrat rdeče beli dres pa so ponosno nosili tudi številni igralci iz okoliških vasi.

    Tudi v povojnem obdobju so člani kluba poleg tekmovanj organizirali številne tradicionalne prireditve, kot so plesi, zabave za otroke itd. In z enako vnemo so se v 50-ih letih lotili izgradnje novega športnega parka. Leta 1956 se klub preseli na novo lokacijo, kjer domuje še danes.

    Klub je svoje prostore dobil v stavbi (na spodnji sliki), ki je bila postavljena v času druge svetovne vojne. Nemci so si namreč bližnji grad izbrali za svoje domovanje zato so si v bližini postavili nekaj barak, ki so služile kot kasarne. V edino od teh stavb, ki po vojni ni bila podrta, so se kasneje vselili lokalni žogobrcarji. Resda so notranje prostore preuredili, vseeno pa je v njih ostalo kar nekaj »prvinskosti«.

    Klub se kasneje preimenuje iz SK v TJ Sokol Stare Čivice, rezultatsko najlepše obdobje pa doživlja v 80-ih in 90-ih letih prejšnjega stoletja.

    Članska ekipa v 80-ih letih večinoma nastopa v 3. regijski ligi, svoj rezultatski vrhunec pa doseže v sezoni 84/85, ko za eno sezono okusi igranje v 2. regionalni ligi (6. liga na državni ravni). V 90-ih letih klub večinoma nastopa v prvi ligi okrožja, postopni padec rezultatske krivulje pa ima za posledico izpad v najnižjo ligo, in to ravno v letu, ko je klub praznoval častitljivih sto let obstoja (2019).

    Del bogate zgodovine kluba so bile tudi številne mlajše selekcije. V novejši klubski zgodovini je tako izpostavljena mladinska selekcija, ki je leta 1998 zaigrala v prvi okrožni ligi. Istega leta klub v člansko tekmovanje prijavi tudi svojo B ekipo. Le leto zatem za klub zaigra tudi ženska ekipa, ki svoj vrhunec doseže z uvrstitvijo v 2. državno ligo (ženski nogomet na Češkem šteje štiri lige).

    Vsi ti uspehi in trenutki, ko so na igrišču v Čivicah nastopale številne mlajše generacije, so danes le še spomin na neke druge, lepše čase. Članska B ekipa je bila ukinjena leta 2010, ženske so zaključile z nastopanjem štiri leta zatem, zadnjih deset pa za klub ne nastopa nobena mlajša selekcija.

    Le redki so klubi v tem rangu tekmovanja, ki premorejo tako dolgo tradicijo delovanja (in to celo brez prestanka). Pred štirimi leti je klub organiziral slovesnost na kateri je ovekovečil svojo stoletnico. A namesto pozitivnega pogleda v prihodnost (ki bi ga črpal iz svoje bogate preteklosti) so se nad Čivice zgrnili črni oblaki. Obdobje zadnjih štirih let velja za najtežje v vsej zgodovini kluba. Zaradi premajhnega števila igralcev je grozilo, da bo nogomet v Čivicah doživel klavrn konec. Klub je kar preko Facebooka večkrat vabil igralce v svojo sredino. Pred sezono 2021/22 mu je tako dobesedno minuto pred dvanajsto uspelo registrirati zadostno število igralcev. In tudi danes se zdi, da bo do mirnejših voda potrebno prepluti še kar nekaj čeri.

    Alfa in omega kluba je Stanislav Kulhanek. Domačin, ki je v Čivicah igral za vse mlajše selekcije, danes šest dni v tednu uradno opravlja funkcijo predsednika kluba, na dan tekme pa je v zapisniku naveden kot trener. Kadar se pred tekmo pojavi premalo igralcev, je svojo trenersko vlogo primoran zamenjati za igralsko. Obiskovalci parka ga na in ob igrišču videvajo tudi kot vzdrževalca, čistilca in še kaj bi se našlo. Skratka, gre za človeka, ki s srcem živi za klub. In ki mu je samoumevno, da večino prostega časa nameni nogometu. Ne bilo njega v klubu, bi se o nogometu v Čivicah (verjetno) govorilo le še v pretekliku.

    Ta hip je največja Kulhankova želja stabilizacija kluba v rezultatskem in kadrovskem smislu. Se pravi, končati sezono v sredini lestvice in z zadostnim številom igralcev. Sčasoma pa nato poskusiti z naskokom na višjo ligo. In tudi opraviti kak trening na teden več, kot sedaj, ko se fantje dobivajo na igrišču zgolj ob četrtkih. Čeprav je želja prisotna, realno okoliščine (vsaj ta hip) ne

    omogočajo razmišljanj v smeri formiranja mlajše selekcije. Vsaj dva razloga v tej smeri ne gresta klubu v prid. In sicer, da v Starih Čivicah ni šole, hkrati pa klubu niti finančni niti ostali pogoji ne omogočajo, da bi bil konkurenčen ostalim klubom v Pardubicah, ki se borijo v svoje sredine pripeljati čim večje število (naj)mlajših.

    Na prvo oktobrsko nedeljo so Čivice v 7. krogu na svojem igrišču pričakale tretjeuvrščeno ekipo iz 5 km oddaljenega kraja Rybitvi:

    Uvod v tekmo je postregel z obratno podobo na igrišču, kot bi jo pričakovali glede na lestvico. Domači so s svojo agresivno igro in pritiskom že na svoji napadalni polovici več kot očitno presenetili nasprotnika. Po neuspešnih poskusih od daleč Antonina Laune (#16) in Lukaša Votapeka (s št. 5) so boljši uvod v tekmo kronali z zadetom Muche v 7. minuti.

    Po doseženem zadetku domači niso popuščali in z redko videnim presingom (na tem nivoju) goste onemogočali pri gradnji napadov že na njihovi polovici. Čivice so bile nevarne po obeh bokih.

    Gostje so le stežka parirali hitri igri domačih napadalcev. Še posebej strelec drugega zadetka je bil za gostujočo obrambo težko rešljiva uganka. Nekateri njihovi prekrški so tu in tam povzročili nekaj hude krvi. A so se strasti vsakič kmalu pomirile.

    S svojo zanimivo postavo in tu in tam nenavadnim pristopom je pozornost prisotnih nase večkrat preusmeril glavni sodnik. Ker mu »okoliščine« ne omogočajo, da bi tekal za nogometaši, jih je večkrat poklical pred sebe. Kdor je ignoriral njegov ukaz, jih je nato slišal preko celega igrišča. V celi tekmi je pokazal zgolj en rumeni karton (lahko bi še kakšnega), tekmo pa je v seštevku odsodil brez večjih napak.

    Gostom niti v nadaljevanju polčasa ni uspelo sestaviti kakšne konkretne napadalne akcije. Poskušali so edino z individualnimi pobegi preko sredine igrišča. Ena od takšnih (redkih) akcij je obrodila sadove v 31.minuti, ko so z uspešno zaključenim lobom preko domačega vratarja znižali rezultat. A tudi ta »malenkost« domače ni zmedla. V polju so bili še vedno vsaj za razred boljši. Vrata gostov so ogrožali z vseh položajev. Velikokrat je napadalne akcije pričenjala ena od dveh bratskih navez – Vrtaček (poleg že omenjenega strelca Davida še Luboš s št. 3). Svoje je dodale še izkušeni in (zanesljivi) kapetan Malek. Eno od teh sicer številnih priložnosti Čivic je spodaj na zgornji manjši sliki poskušal (neuspešno) zaključiti Daniel Duduš (#13). Po nekaj neuspešnih zaključkih jim je vendarle uspelo kronati konkretno premoč še s tretjim zadetkom, ki ga je dosegel Mihai Dinu (na spodnji manjši sliki v objemu s kapetanom Malekom). Romun Dinu sicer nosi dres Čivic tretjo sezono.

    Tudi sama tekma z vsemi spremljajočimi detajli pritrjuje dejstvu, da Stare Čivice prej kot na mestni predel spominjajo na vaško okolje. Tekme v najnižjih ligah, ki se odvijajo v večjih mestih, običajno spremlja komaj da omembe vredno število gledalcev. In tudi o kakšni gostinski ponudbi večinoma ni ne duha ne sluha. Nasprotno je v Čivicah za gledalce poskrbljeno. In če vremenske razmere zahtevajo, se ljubiteljem nogometa v času tekme odpre tudi prostor znotraj »klubske hiše«.

    Drevesa ob igrišču so sčasoma postala eden od simbolov nogometa v Čivicah. Zato ne čudi, da klub svoja vabila na domače tekme preko Facebooka vedno zaključi z besedami »dobimo se na pivu pod smreko«. Nedeljsko tekmo si je ogledalo nekaj manj kot sto gledalcev (kar nekaj od teh pa jih je držalo pesti za gostujočo ekipo).

    Na Češkem niti med nogometom ne gre brez hokeja, zato so si nekateri nogometno dogajanje popestrili s spremljanjem tekme domače elitne lige. Zopet drugi se niso mogli zadržati ob navdušenju nad nogometaši. Vseeno pa je bil vdor na igrišče še pravočasno preprečen.

    Na Češkem niti med nogometom ne gre brez hokeja, zato so si nekateri nogometno dogajanje popestrili s spremljanjem tekme domače elitne lige. Zopet drugi se niso mogli zadržati ob navdušenju nad nogometaši. Vseeno pa je bil vdor na igrišče še pravočasno preprečen.

    K premoči domačih je s kreacijo akcij in hitrimi pobegi po krilu pripomogla tudi druga bratska naveza v ekipi. Akcijo za četrti zadetek je tako v 52. minuti na sredini pričel Antonin (#16), s pobegom po levem krilu pa jo je uspešno (ter ob neposrečenem posredovanju gostujočega vratarja) zaključil Vaclav Launa (#14), ki pod eno od štucen »skriva« svojega nogometnega idola.

    Sam bi dodal, da sem bil prvič v najnižji ligi priča podobnemu nogometu, kot so ga v nedeljo prikazale Stare Čivice (pa sem si teh tekem ogledal že kar nekaj). Agresivnost in presing, ki ni (občutno) pojenjal niti po doseženih zadetkih, skozi celo tekmo in posledično nemoč gostov sta dajala občutek srečanja ekip iz dveh različno rangiranih lig. Vsekakor kapo dol za prikazano. Hkrati pa se človek čudi, kako Čivicam kaj podobnega ne uspe sestaviti skozi celo sezono.

    Čeprav ena lastovka še ne prinese pomladi, pa bi veselje na obrazih igralcev po tekmi vendarle lahko najavilo lepše čase za nogomet v Čivicah. Pot do stare slave bo sicer še dolga in trnova, a vsaj tisti prvi cilj (sredina lestvice) ob podobnem nadaljevanju ne bi smel biti vprašljiv.