Nogomet CZ

Križem kražem po čeških najnižjih ligah

Kategorija: Kralovehraška

  • 1. FC Union Rokytnice v Orlickych horach – Lokomotiva Borohradek B

    1. FC Union Rokytnice v Orlickych horach – Lokomotiva Borohradek B

    Sodeč po lestvici je ekipo 1. FC Union Rokytnice v 16. krogu najnižje lige okrožja Rychnov nad Kněžnou v Kralovehraški regiji čakala vse prej kot lahka naloga. Na prvo majsko soboto jim je v goste prispelo vodilno moštvo lige, sicer B ekipa iz 35 km oddaljenega kraja Borohradek. V domačem taboru tokrat zaradi odsotnosti niso mogli računati na tri standardne igralce, med katerimi je bil tudi prvi strelec moštva Miroslav Žižala. Podlago za optimizem so črpali iz svojega jesenskega nastopa, ko so kot edina ekipa v dosedanjem delu prvenstva premagali svojega tokratnega nasprotnika. In to celo na njihovem igrišču z rezultatom 1:3.

    Uvod v spomladanski del prvenstva so Rokytnice rezultatsko odigrale pod pričakovanji. Dva poraza in dva remija sta bila vse prej kot dober obet pred spopadom z vodilno ekipo. Da so v domačem taboru odločni obrniti rezultatsko krivuljo navzgor, se je pokazalo že 40 minut pred pričetkom tekme, ko so prvi igralci v zeleno belih dresih pritekli na zelo dobro pripravljeno

    zelenico. Ravno, ko je ob štadion zapeljal avtobus z gostujočimi igralci in njihovimi privrženci. Gre za redko viden prizor v najnižjih ligah, saj se igralci v veliki večini podajajo na gostovanja z lastnimi avtomobili.

    Za nekaj dodatnega dela pred tekmo je poskrbel pri nogometnih delavcih nič kaj priljubljeni podzemni žužkojed.
    Ko so prvi domači igralci pričeli z ogrevanjem…
    ...je ob igrišče prispel avtobus z gostujočimi nogometaši in njihovimi privrženci.

    Po dveh poletno toplih in sončnih dneh je vremenska napoved ravno za čas tekme predvidevala poslabšanje z verjetnimi nevihtami. Veter in temni oblaki, ki so zakrili nebo dobro uro pred tekmo so nakazovali spremembe. Pripravo nogometašev na zelenici je pospremilo tudi nekaj dežnih kapelj. A še preden so se igralci obeh moštev po ogrevanju ponovno vrnili na travnik, je dež ponehal.

    Privrženci obeh moštev so se lahko izpod nadstreška premaknili ob igrišče, kjer so zasedli klopi oz. najboljša »stojišča«. Sodniku se je očitno ob pogledu v nebo mudilo in je zato oznanil pričetek srečanja tri minute prezgodaj. In s tem gledalce, ki so na srečanje prispeli točno »ob uri« prikrajšal za potezo dneva.

    1. polčas

    Domači so se na zadnji posvet pred pričetkom srečanja odprvili v garderobo.
    Uvodni pozdrav.
    Filip Havliček je že v prvi minuti z evrogolom poskrbel za veselje v domačem taboru.
    Strelcu zadetka je takole čestital branilec Pavel Pelant s številko devet.

    Redko viden uvod v srečanje je prinesel krepko dozo veselja v domačem taboru ter val odobravanja med nemara vsemi prisotnimi gledalci. Za pravo nogometno rapsodijo je še v prvi minuti srečanja poskrbel napadalec Filip Havliček. Žogo je prejel zgolj nekaj metrov na gostujoči polovici blizu stranske črte, jo nato popeljal proti sredini igrišča. Med tekom je pogled usmeril proti gostujočim vratom in sekundo zatem s skoraj 40-ih metrov izvedel natančno merjen strel, ki je končal v levem zgornjem kotu gostujočih vrat. Domači napadalec je pri svojem evrogolu

    odlično ocenil postavitev gostujočega vratarja (stal nekaj metrov od vrat) ter njegovo nižjo postavo zaradi katere je bil slednji po strelu brez moči. Peti Havličkov gol v tem prvenstvu je jasno nakazal željo v domačem taboru ter povzročil nov glavobol v gostujoči ekipi.

    Gostje so si prvo priložnost priigrali v deseti minuti. Po predložku z desne strani je vtekajoči napadalec iz bližine meril preko domačih vrat. Dve minuti zatem so gostje poskusili še s strelom z razdalje (s 30-ih metrov), ki pa domačemu vratarju Ondřeju Potužniku ni povzročil težav.

    Pavel Koukol je igral na poziciji srednjega veznega.

    V 14. minuti je bilo nevarno v gostujočem kazenskem prostoru. Po tem, ko so  branilci odbili žogo, je le-ta končala na nogah Pavla Koukola. Njegov strel z 18-ih  metrov je bil zatem blokiran. Minuto kasneje so znova zapretili gostje. Na levi strani igrišča je ob avt liniji izpadel domači branilec Pavel Pelant. Sledila je nevarna gostujoča podaja

    Med najaktivnejšimi v zeleno belem dresu je bil hitronogi levi krilni napadalec Jakub Kolovratnik.

    po tleh v petmetrski prostor, kjer pa je bil znova pozoren Potužnik in s posredovanjem preprečil priložnost gostom.

    Havliček je v uvodu srečanja predstavljal največjo nevarnost za gostujoči gol.

    V zanimivi in dinamični prvi polovici prvega polčasa so si naslednjo priložnost priigrali zeleno beli. Po prekršku in predložku s prostega strela je v gostujočem kazenskem prostoru eden izmed domačih preusmeril žogo proti gostujočim vratom, a se je tokrat izkazal gostujoči čuvaj mreže in s skrajnimi močmi poslal žogo v kot. Že v naslednji minuti so znova poskusili gostje. Po njihovem nevarnem strelu z roba kazenskega prostora se je še enkrat več izkazal Potužnik.

    Pavel Pelant je s svojimi soigralci v obrambi svoje delo v prvem polčasu opravljal z odliko.
    V 17. minuti je gostujoči vratar s skrajnimi močmi preprečil domačim drugi zadetek.

    Moštvi si za uvodnih 20 minut zaslužita pohvale. Gledalci so lahko spremljali zanimiv in odprt nogomet z obeh strani. Rokytničani so bili od prve minute odločni drago prodati svojo kožo. V tekmo so se spustili z željo po zmagi. Še posebej je s svojo napadalno aktivnostjo na levi strani izstopal najmlajši v

    domačem moštvu, 23-letni Jakub Kolovratnik. Medtem ko gre za defenzivo, borbenost in obrambne naloge pohvaliti celotno moštvo.

    Gostje so si naslednjo pravo priložnost priigrali v 26. minuti. Po podaji po tleh z desne strani se je na drugi vratnici znašel sam nasprotni napadalec. Po njegovem strelu z bližine je svoje vratarske sposobnosti še enkrat več pokazal najboljši mož v prvem polčasu, domači vratar Potužnik. Že v naslednji akciji so si gostje priigrali najlepšo priložnost do tedaj. Po prostem strelu je sledil nevaren predložek v domači kazenski prostor. Žogo je (tokrat nespretno) odbil Potužnik, a le na noge gostujočega napadalca, ki je nato iz bližine meril preko vrat.

    Domači vratar Ondřej Potužnik je v prvem polčasu nekajkrat odlično posredoval.
    V 36. minuti je po prekršku na tleh obležal Michal Klein.
    Potužnik je s svojimi posredovanji nekajkrat preprečil gostom zaključek akcij.

    Če so domači v uvodnih 20-minutah držali korak z nasprotnikom, so v nadaljevanju gostje konkretneje prevzeli pobudo. A jim je borbena domača vrsta še vedno predstavljala kar trd oreh pri pripravi napadalnih akcij.

    V 29. minuti so po daljšem času poskusili zapretiti Rokytničani, a je žoga po prostem strelu Pavla Koukola z 28-ih metrov zletela visoko preko vrat. Za nekaj razburjenja v domačem taboru je poskrbela 34. minuta. Po tem, ko je Potužnik že imel žogo v svojem naročju, je z dvignjenim

    podplatom nanj priletel eden od gostujočih igralcev. Domači vratar je za nekaj trenutkov obležal, medtem ko je sodnik Broulik nešportno namero gostujočega igralca kaznoval z rumenim kartonom.

    39. minuta je prinesla daljšo gostujočo kombinacijo, ki so jo na desni strani domače obrambe zaključili s strelom preko vrat. V svoji naslednji priložnosti minuto kasneje so bili precej bližje željenemu cilju, a je tudi tokrat žoga končala približno meter preko domačih vrat.

    Ob pritisku gostov domačim ni več uspevalo sestaviti daljšega napada. Nasprotnikova vrata so poskušali ogrožati z visokimi žogami na svoja napadalca. Eni takšnih akcij smo bili priča v 44. minuti, ko je po gol avtu na sredini igrišča v skoku z glavo Havliček lepo podaljšal žogo vtekajočemu Kolovratniku. Hitronogi levi krilni napadalec je uspešno preigral nasprotnega branilca, popeljal žogo proti sredini in nato ustrelil še izven roba kazenskega prostora, a meril preko vrat.

    Medtem ko je v napadu Havliček še nekajkrat poskušal ogroziti gostujoča vrata…
    …je domača obramba večinoma uspešno preprečevala gostom zaključevanje akcij. Na sliki v obrambni akciji Miloš Šudrla (levo) ter Vojtek Forche (#5).

    Moštvi sta na odmor odšli ob presenetljivem a ne nezasluženem vodstvu Rokytnice. Čeprav se je tekom polčasa tehtnica prevesila na stran gostov, je domačim po zaslugi borbenosti in želje uspelo ohraniti prednost. Večji del polčasa je zbrana rokytniška defenziva zelo dobro opravljala svojo nalogo. Kadar ji je spodletelo je na sceno stopil Potužnik, ali pa se je domačim nasmehnila sreča ob nespretnosti gostov.

    Sobotno srečanje je ob igrišče v Rokytnici privabilo 60 gledalcev.
    Če se je mlajši del občinstva izbral eno klop za spremljanje srečanja…
    …so bili ostali gledalci deležni večjega komforta

    Razumljivo je bilo med premorom več veselja na obrazih domačih privržencev. Po odhodu nogometašev obeh moštev v garderobi je večina gledalcev obiskala klubski gostinski prostor znotraj zastarelega objekta, kjer so lahko izbirali med pivom in nealkoholnimi pijačami, prigrizki,

    svoje želodce pa so lahko potešili s kuhanimi klobasami. Tudi ko se je ob točilnem pultu nabralo več obiskovalcev, je zahvaljujoč številčni mladi zasedbi postrežba potekala hitro. Za organizacijo in tudi ponudbo si odgovorni v rokytniškem klubu zaslužijo pohvalo.

    Številčna zasedba za točilnim pultom je skrbela za hitro postrežbo.
    Po prihodu iz garderobe sta si čas za pogovor s svojimi privrženci našla kapetan Miloslav Štefek ter Dušan Fenyk (desno).
    Nekaj nasvetov je bil pred nadaljevanjem srečanja s strani svoje zveste navijačice deležen Pelant.

    2. polčas

    Podobno, kot v začetku tekme, so si takoj po uvodnem sodniškem žvižgu prvo priložnost pripravili domači. Šlo je zopet za strel z razdalje. Le da je tokrat Michal Klein s 30-ih metrov meril preko vrat. V naslednji akciji na nasprotni strani je gostom uspelo rezultat izenačiti. Po dvojni podaji je iz igre izpadel domači kapetan Miloslav Štefek. Gostujoči napadalec je sam prodrl pred domačega vratarja ter s strelom z bližine matiral nemočnega Potužnika.

    Tri minute zatem so imeli gostje novo stoodstotno priložnost za zadetek. Tokrat je desna stran domače obrambe dovolila nasprotniku podajo v svoj kazenski prostor. Po strelu z 10-ih metrov se je žoga od vratnice odbila nazaj v polje, a zopet na noge gostujočemu napadalcu, ki je tokrat streljal točno v naročje dobro postavljenega Potužnika. Očitno za domačo obrambo priložnost gostov ni bila dovolj veliko opozorilo. Svojo naslednjo so namreč gostje pretvorili v zadetek. Po prekršku domačih so v 51. minuti poslali predložek v domači kazenski prostor. Na začudenje vseh prisotnih so se nenadoma v domačem šestnajstmetrskem prostoru znašli trije gostujoči napadalci ter zgolj eden v zeleno belem dresu. Gostje so najprej s kratko polvisoko podajo in zatem strelom z bližine še drugič v kratkem obdobju poslali žogo za hrbet Potužnika in tako v kratkem času poskrbeli za rezultatski preobrat.

    Sodnik Miroslav Broulik je imel v drugem polčasu nekaj več dela. Skupno je pokazal šest rumenih kartonov. Tu in tam je s svojimi odločitvami razburjal oba tabora.

    Domača obramba, ki je večji del prvega polčasa delovala kot dobro podmazan stroj, si je v začetku drugega polčasa – v pičlih petih minutah – privoščila preveč osnovnošolskih napak, ki so jih tokrat gostje po večini izkoristili.

    Vseeno rezultatski šok igralce Rokytnice ni kaj prida zmedel. V nadaljevanju so zaigrali malenkost boljše. Tri minute po drugem prejetem zadetku so si priigrali prvo polpriložnost. Koukol je ob robu igrišča po tleh podal Havličku, ki je s približno 20-ih metrov poskusil s strelom po tleh, a je meril točno v gostujočega vratarja. Sledil je podobno nenevaren poskus Kolovratnika, ki si je sam priboril žogo, a nato slabo zaključil.

    Zadovoljni z vodstvom so gostje nadaljevali v nižji prestavi. Kar je domačim omogočalo tu in tam organizirati kak daljši napad. Enega takšnih so izvedli v 60. minuti, a ga je z nenevarnim strelom zaključil Koukol.

    Na naslednjo gostujočo priložnost je bilo potrebno počakati do 62. minute, ko so po kotu z glavo nevarno merili preko domačih vrat. Tri minute kasneje so gostje po levi strani domače obrambe prodrli v kazenski prostor. Nevarno situacijo je na koncu razrešil domači vratar.

    Domači obrambi je zbranost v drugem polčasu precej padla. Na sliki steber domače obrambe Radek Presbruchy ter vratar Potužnik.
    Pogled na domačo klop.

    V 70. minuti je bil v svojem kazenskem prostoru nepazljiv Pavel Pelant. Po njegovem prekršku je sodnik upravičeno pokazal na najstrožjo kazen. A so gostje kazenski strel izvedli zelo slabo in žogo poslali dva metra mimo desne vratnice.

    Zapravljena enajstmetrovka je domače puščala v igri. Da bi jim uspelo izpeljati akcijo iz katere bi resneje ogrozili gostujoča vrata, bi po visokih podajah na večinoma dobro pokrita napadalca, potrebovali vključevanje vsaj še enega igralca. S tem bi gostujočo obrambo prisilili k pokrivanju večjega prostora, kar bi jim omogočalo večje možnosti za zaključek napadalnih akcij.

    A ker je nekaterim domačim igralcem v vse hladnejšem vremenu (temperatura zraka je bila v zaključku tekme konkretno nižja kot še eno uro pred njenim pričetkom) tudi že pohajala sapa, so ljubitelji nogometa namesto napadalnih poskusov za izenačenje še naprej spremljali rahlo terensko premoč gostov. V 76. minuti so gostje po sumljivo dosojenem prekršku v bližini kazenskega prostora streljali preko domačih vrat. Če so takrat v domačem taboru še upali na vsaj točko, so bili njihovi upi dokončno pokopani v 79. minuti. Gostje so znova prodrli v kazenski prostor skozi levo stran domače obrambe. Sledila je podaja po tleh na drugo vratnico, kjer jim z bližine ni bilo problem potisniti žoge v prazen gol.

    V 84. minuti so si gostje priigrali novo nevarno priložnost. Po visokem predložku z leve, je

    Koukol ne gre očitati truda, a je tudi on v drugem polčasu zapadel v sivino domače ekipe.

    žoga priletela na nogo gostujočemu napadalcu, ki je znotraj kazenskega prostora takoj sprožil, a je eden domačih branilcev še pravočasno podstavil nogo in žogo preusmeril v kot.

    Igralci Rokytnice bodo na prvo spomladansko zmago morali počakati vsaj še teden dni.

    Podobno kot začetek drugega polčasa, bi verjetno tudi njegov zaključek v domačem taboru najraje hitro pozabili. V 85. minuti so ob preveč anemični domači obrambi gostje dosegli svoj četrti ter dve minuti zatem še peti zadetek, ko je žoga po blokiranem strelu znotraj kazenskega prostora ravno toliko spremenila smer, da je preletela Potužnika.   

    V seštevku je zmaga gostov povsem zaslužena. Za visok poraz Rokytnice z 1:5 je predvsem kriva nezbranost v obrambi v začetku drugega polčasa ter v finišu tekme. Razlika v kvaliteti je bila na strani gostov, a vseeno ne v tolikšni meri, kot bi lahko sklepali po končnem rezultatu. Na žalost domačih privržencev njihovim ljubljencem zelo dobre predstave v prvem polčasu ni uspelo nadgraditi v drugem delu srečanja. Če jim bo v nadaljevanju prvenstva še drugi polčas uspelo odigrati na podobno visokem nivoju, se ni za bati boljše točkovne bere. Resda rezultati ta hip

    za klub niso toliko v ospredju. Kljub temu kakšna dodatna zmaga in točka več na svojem kontu nikakor ne bi škodili. Kvečjemu obratno. Ravno dobri rezultati mnogokrat klubom pomagajo prebroditi krizo. Zgolj upati gre, da bo temu tako tudi v Rokytnici in da se bo klub v bližnji prihodnosti vendarle otresel pesimističnih napovedi ter našel pot v lepšo prihodnost.

    Uvod v spomladanski del prvenstva so Rokytnice rezultatsko odigrale pod pričakovanji. Dva poraza in dva remija sta bila vse prej kot dober obet pred spopadom z vodilno ekipo. Da so v domačem taboru odločni obrniti rezultatsko krivuljo navzgor, se je pokazalo že 40 minut pred pričetkom tekme, ko so prvi igralci v zeleno belih dresih pritekli na zelo dobro pripravljeno zelenico. Ravno, ko je ob štadion zapeljal avtobus z gostujočimi igralci in njihovimi privrženci. Gre za redko viden prizor v najnižjih ligah, saj se igralci v veliki večini podajajo na gostovanja z lastnimi avtomobili.

    Za nekaj dodatnega dela pred tekmo je poskrbel pri nogometnih delavcih nič kaj priljubljeni podzemni žužkojed.
    Ko so prvi domači igralci pričeli z ogrevanjem…
    …je ob igrišče prispel avtobus z gostujočimi nogometaši in njihovimi privrženci.

    Po dveh poletno toplih in sončnih dneh je vremenska napoved ravno za čas tekme predvidevala poslabšanje z verjetnimi nevihtami. Veter in temni oblaki, ki so zakrili nebo dobro uro pred tekmo so nakazovali spremembe. Pripravo nogometašev na zelenici je pospremilo tudi nekaj dežnih kapelj. A še preden so se igralci obeh moštev po ogrevanju ponovno vrnili na travnik, je dež ponehal.

    Privrženci obeh moštev so se lahko izpod nadstreška premaknili ob igrišče, kjer so zasedli klopi oz. najboljša »stojišča«. Sodniku se je očitno ob pogledu v nebo mudilo in je zato oznanil pričetek srečanja tri minute prezgodaj. In s tem gledalce, ki so na srečanje prispeli točno »ob uri« prikrajšal za potezo dneva.

    Domači so se na zadnji posvet pred pričetkom srečanja odprvili v garderobo.
    Uvodni pozdrav.

    Prvi polčas

    Redko viden uvod v srečanje je prinesel krepko dozo veselja v domačem taboru ter val odobravanja med nemara vsemi prisotnimi gledalci. Za pravo nogometno rapsodijo je še v prvi minuti srečanja poskrbel napadalec Filip Havliček. Žogo je prejel zgolj nekaj metrov na gostujoči polovici blizu stranske črte, jo nato popeljal proti sredini igrišča. Med tekom je pogled usmeril proti gostujočim vratom in sekundo zatem s skoraj 40-ih metrov izvedel natančno merjen strel, ki je končal v levem zgornjem kotu gostujočih vrat. Domači napadalec je pri svojem evrogolu odlično ocenil postavitev gostujočega vratarja (stal nekaj metrov od vrat) ter njegovo nižjo postavo zaradi katere je bil slednji po strelu brez moči. Peti Havličkov gol v tem prvenstvu je jasno nakazal željo v domačem taboru ter povzročil nov glavobol v gostujoči ekipi.

    Filip Havliček je že v prvi minuti z evrogolom poskrbel za veselje v domačem taboru.
    Strelcu zadetka je takole čestital branilec Pavel Pelant s številko devet.

    Gostje so si prvo priložnost priigrali v deseti minuti. Po predložku z desne strani je vtekajoči napadalec iz bližine meril preko domačih vrat. Dve minuti zatem so gostje poskusili še s strelom z razdalje (s 30-ih metrov), ki pa domačemu vratarju Ondřeju Potužniku ni povzročil težav.

    Pavel Koukol je igral na poziciji srednjega veznega.
    Havliček je v uvodu srečanja predstavljal največjo nevarnost za gostujoči gol.

    V 14. minuti je bilo nevarno v gostujočem kazenskem prostoru. Po tem, ko so branilci odbili žogo, je le-ta končala na nogah Pavla Koukola. Njegov strel z 18-ih metrov je bil zatem blokiran. Minuto kasneje so znova zapretili gostje. Na levi strani igrišča je ob avt liniji izpadel domači branilec Pavel Pelant. Sledila je nevarna gostujoča podaja po tleh v petmetrski prostor, kjer pa je bil znova pozoren Potužnik in s posredovanjem preprečil priložnost gostom.

    Med najaktivnejšimi v zeleno belem dresu je bil hitronogi levi krilni napadalec Jakub Kolovratnik.

    V zanimivi in dinamični prvi polovici prvega polčasa so si naslednjo priložnost priigrali zeleno beli. Po prekršku in predložku s prostega strela je v gostujočem kazenskem prostoru eden izmed domačih preusmeril žogo proti gostujočim vratom, a se je tokrat izkazal gostujoči čuvaj mreže in s skrajnimi močmi poslal žogo v kot. Že v naslednji minuti so znova poskusili gostje. Po njihovem nevarnem strelu z roba kazenskega prostora se je še enkrat več izkazal Potužnik.

    Pavel Pelant je s svojimi soigralci v obrambi svoje delo v prvem polčasu opravljal z odliko.
    V 17. minuti je gostujoči vratar s skrajnimi močmi preprečil domačim drugi zadetek.

    Moštvi si za uvodnih 20 minut zaslužita pohvale. Gledalci so lahko spremljali zanimiv in odprt nogomet z obeh strani. Rokytničani so bili od prve minute odločni drago prodati svojo kožo. V tekmo so se spustili z željo po zmagi. Še posebej je s svojo napadalno aktivnostjo na levi strani izstopal najmlajši v domačem moštvu, 23-letni Jakub Kolovratnik. Medtem ko gre za defenzivo, borbenost in obrambne naloge pohvaliti celotno moštvo.

    Domači vratar Ondřej Potužnik je v prvem polčasu nekajkrat odlično posredoval.

    Gostje so si naslednjo pravo priložnost priigrali v 26. minuti. Po podaji po tleh z desne strani se je na drugi vratnici znašel sam nasprotni napadalec. Po njegovem strelu z bližine je svoje vratarske sposobnosti še enkrat več pokazal najboljši mož v prvem polčasu, domači vratar Potužnik. Že v naslednji akciji so si gostje priigrali najlepšo priložnost do tedaj. Po prostem strelu je sledil nevaren predložek v domači kazenski prostor. Žogo je (tokrat nespretno) odbil Potužnik, a le na noge gostujočega napadalca, ki je nato iz bližine meril preko vrat.

    Če so domači v uvodnih 20-minutah držali korak z nasprotnikom, so v nadaljevanju gostje konkretneje prevzeli pobudo. A jim je borbena domača vrsta še vedno predstavljala kar trd oreh pri pripravi napadalnih akcij.

    V 29. minuti so po daljšem času poskusili zapretiti Rokytničani, a je žoga po prostem strelu Pavla Koukola z 28-ih metrov zletela visoko preko vrat. Za nekaj razburjenja v domačem taboru je poskrbela 34. minuta. Po tem, ko je Potužnik že imel žogo v svojem naročju, je z dvignjenim podplatom nanj priletel eden od gostujočih igralcev. Domači vratar je za nekaj trenutkov obležal, medtem ko je sodnik Broulik nešportno namero gostujočega igralca kaznoval z rumenim kartonom.

    V 36. minuti je po prekršku na tleh obležal Michal Klein.
    Potužnik je s svojimi posredovanji nekajkrat preprečil gostom zaključek akcij.

    39. minuta je prinesla daljšo gostujočo kombinacijo, ki so jo na desni strani domače obrambe zaključili s strelom preko vrat. V svoji naslednji priložnosti minuto kasneje so bili precej bližje željenemu cilju, a je tudi tokrat žoga končala približno meter preko domačih vrat.

    Ob pritisku gostov domačim ni več uspevalo sestaviti daljšega napada. Nasprotnikova vrata so poskušali ogrožati z visokimi žogami na svoja napadalca. Eni takšnih akcij smo bili priča v 44. minuti, ko je po gol avtu na sredini igrišča v skoku z glavo Havliček lepo podaljšal žogo vtekajočemu Kolovratniku. Hitronogi levi krilni napadalec je uspešno preigral nasprotnega branilca, popeljal žogo proti sredini in nato ustrelil še izven roba kazenskega prostora, a meril preko vrat.

    Medtem ko je v napadu Havliček še nekajkrat poskušal ogroziti gostujoča vrata…
    …je domača obramba večinoma uspešno preprečevala gostom zaključevanje akcij. Na sliki v obrambni akciji Miloš Šudrla (levo) ter Vojtek Forche (#5).

    Moštvi sta na odmor odšli ob presenetljivem a ne nezasluženem vodstvu Rokytnice. Čeprav se je tekom polčasa tehtnica prevesila na stran gostov, je domačim po zaslugi borbenosti in želje uspelo ohraniti prednost. Večji del polčasa je zbrana rokytniška defenziva zelo dobro opravljala svojo nalogo. Kadar ji je spodletelo je na sceno stopil Potužnik, ali pa se je domačim nasmehnila sreča ob nespretnosti gostov.

    Sobotno srečanje je ob igrišče v Rokytnici privabilo 60 gledalcev.
    Če se je mlajši del občinstva izbral eno klop za spremljanje srečanja…
    …so bili ostali gledalci deležni večjega komforta

    Razumljivo je bilo med premorom več veselja na obrazih domačih privržencev. Po odhodu nogometašev obeh moštev v garderobi je večina gledalcev obiskala klubski gostinski prostor znotraj zastarelega objekta, kjer so lahko izbirali med pivom in nealkoholnimi pijačami, prigrizki, svoje želodce pa so lahko potešili s kuhanimi klobasami. Tudi ko se je ob točilnem pultu nabralo več obiskovalcev, je zahvaljujoč številčni mladi zasedbi postrežba potekala hitro. Za organizacijo in tudi ponudbo si odgovorni v rokytniškem klubu zaslužijo pohvalo.

    Številčna zasedba za točilnim pultom je skrbela za hitro postrežbo.
    Po prihodu iz garderobe sta si čas za pogovor s svojimi privrženci našla kapetan Miloslav Štefek ter Dušan Fenyk (desno).
    Nekaj nasvetov je bil pred nadaljevanjem srečanja s strani svoje zveste navijačice deležen Pelant.

    Drugi polčas

    Podobno, kot v začetku tekme, so si takoj po uvodnem sodniškem žvižgu prvo priložnost pripravili domači. Šlo je zopet za strel z razdalje. Le da je tokrat Michal Klein s 30-ih metrov meril preko vrat. V naslednji akciji na nasprotni strani je gostom uspelo rezultat izenačiti. Po dvojni podaji je iz igre izpadel domači kapetan Miloslav Štefek. Gostujoči napadalec je sam prodrl pred domačega vratarja ter s strelom z bližine matiral nemočnega Potužnika.

    Tri minute zatem so imeli gostje novo stoodstotno priložnost za zadetek. Tokrat je desna stran domače obrambe dovolila nasprotniku podajo v svoj kazenski prostor. Po strelu z 10-ih metrov se je žoga od vratnice odbila nazaj v polje, a zopet na noge gostujočemu napadalcu, ki je tokrat streljal točno v naročje dobro postavljenega Potužnika. Očitno za domačo obrambo priložnost gostov ni bila dovolj veliko opozorilo. Svojo naslednjo so namreč gostje pretvorili v zadetek. Po prekršku domačih so v 51. minuti poslali predložek v domači kazenski prostor. Na začudenje vseh prisotnih so se nenadoma v domačem šestnajstmetrskem prostoru znašli trije gostujoči napadalci ter zgolj eden v zeleno belem dresu. Gostje so najprej s kratko polvisoko podajo in zatem strelom z bližine še drugič v kratkem obdobju poslali žogo za hrbet Potužnika in tako v kratkem času poskrbeli za rezultatski preobrat.

    Domača obramba, ki je večji del prvega polčasa delovala kot dobro podmazan stroj, si je v začetku drugega polčasa – v pičlih petih minutah – privoščila preveč osnovnošolskih napak, ki so jih tokrat gostje po večini izkoristili.

    Vseeno rezultatski šok igralce Rokytnice ni kaj prida zmedel. V nadaljevanju so zaigrali malenkost boljše. Tri minute po drugem prejetem zadetku so si priigrali prvo polpriložnost. Koukol je ob robu igrišča po tleh podal Havličku, ki je s približno 20-ih metrov poskusil s strelom po tleh, a je meril točno v gostujočega vratarja. Sledil je podobno nenevaren poskus Kolovratnika, ki si je sam priboril žogo, a nato slabo zaključil.

    Zadovoljni z vodstvom so gostje nadaljevali v nižji prestavi. Kar je domačim omogočalo tu in tam organizirati kak daljši napad. Enega takšnih so izvedli v 60. minuti, a ga je z nenevarnim strelom zaključil Koukol.

    Sodnik Miroslav Broulik je imel v drugem polčasu nekaj več dela. Skupno je pokazal šest rumenih kartonov. Tu in tam je s svojimi odločitvami razburjal oba tabora.
    Domači obrambi je zbranost v drugem polčasu precej padla. Na sliki steber domače obrambe Radek Presbruchy ter vratar Potužnik.

    Na naslednjo gostujočo priložnost je bilo potrebno počakati do 62. minute, ko so po kotu z glavo nevarno merili preko domačih vrat. Tri minute kasneje so gostje po levi strani domače obrambe prodrli v kazenski prostor. Nevarno situacijo je na koncu razrešil domači vratar.

    V 70. minuti je bil v svojem kazenskem prostoru nepazljiv Pavel Pelant. Po njegovem prekršku je sodnik upravičeno pokazal na najstrožjo kazen. A so gostje kazenski strel izvedli zelo slabo in žogo poslali dva metra mimo desne vratnice.

    Zapravljena enajstmetrovka je domače puščala v igri. Da bi jim uspelo izpeljati akcijo iz katere bi resneje ogrozili gostujoča vrata, bi po visokih podajah na večinoma dobro pokrita napadalca, potrebovali vključevanje vsaj še enega igralca. S tem bi gostujočo obrambo prisilili k pokrivanju večjega prostora, kar bi jim omogočalo večje možnosti za zaključek napadalnih akcij.

    Pogled na domačo klop.

    A ker je nekaterim domačim igralcem v vse hladnejšem vremenu (temperatura zraka je bila v zaključku tekme konkretno nižja kot še eno uro pred njenim pričetkom) tudi že pohajala sapa, so ljubitelji nogometa namesto napadalnih poskusov za izenačenje še naprej spremljali rahlo terensko premoč gostov. V 76. minuti so gostje po sumljivo dosojenem prekršku v bližini kazenskega prostora streljali preko domačih vrat. Če so takrat v domačem taboru še upali na vsaj točko, so bili njihovi upi dokončno pokopani v 79. minuti. Gostje so znova prodrli v kazenski prostor skozi levo stran domače obrambe. Sledila je podaja po tleh na drugo vratnico, kjer jim z bližine ni bilo problem potisniti žoge v prazen gol.

    Koukol ne gre očitati truda, a je tudi on v drugem polčasu zapadel v sivino domače ekipe.

    V 84. minuti so si gostje priigrali novo nevarno priložnost. Po visokem predložku z leve, je žoga priletela na nogo gostujočemu napadalcu, ki je znotraj kazenskega prostora takoj sprožil, a je eden domačih branilcev še pravočasno podstavil nogo in žogo preusmeril v kot.

    Podobno kot začetek drugega polčasa, bi verjetno tudi njegov zaključek v domačem taboru najraje hitro pozabili. V 85. minuti so ob preveč anemični domači obrambi gostje dosegli svoj četrti ter dve minuti zatem še peti zadetek, ko je žoga po blokiranem strelu znotraj kazenskega prostora ravno toliko spremenila smer, da je preletela Potužnika.

    Igralci Rokytnice bodo na prvo spomladansko zmago morali počakati vsaj še teden dni.

    V seštevku je zmaga gostov povsem zaslužena. Za visok poraz Rokytnice z 1:5 je predvsem kriva nezbranost v obrambi v začetku drugega polčasa ter v finišu tekme. Razlika v kvaliteti je bila na strani gostov, a vseeno ne v tolikšni meri, kot bi lahko sklepali po končnem rezultatu. Na žalost domačih privržencev njihovim ljubljencem zelo dobre predstave v prvem polčasu ni uspelo nadgraditi v drugem delu srečanja. Če jim bo v nadaljevanju prvenstva še drugi polčas uspelo odigrati na podobno visokem nivoju, se ni za bati boljše točkovne bere. Resda rezultati ta hip za klub niso toliko v ospredju. Kljub temu kakšna dodatna zmaga in točka več na svojem kontu nikakor ne bi škodili. Kvečjemu obratno. Ravno dobri rezultati mnogokrat klubom pomagajo prebroditi krizo. Zgolj upati gre, da bo temu tako tudi v Rokytnici in da se bo klub v bližnji prihodnosti vendarle otresel pesimističnih napovedi ter našel pot v lepšo prihodnost.

  • Rokytnica v Orliškem hribovju

    Rokytnica v Orliškem hribovju

    Na severovzhodu Češke ob meji s Poljsko leži Orliško hribovje (Orlické hory). Ime je dobilo po reki Orlici (Orlice). Blagi vrhovi, prav vsi lahko dostopni, ter doline in kraji pod njimi so danes obljudeni cilj turistov. Na vzhodnih obronkih hribovja leži kraj s polnim imenom Rokitnica v Orliškem hribovju (Rokytnice v Orlických horách). Manjše mesto mnogim obiskovalcem služi kot izhodišče za obisk hribovja. Zaradi svojih zanimivosti (muzeji, restavracije, kulturni spomeniki) se turistom ponuja tudi kot samostojni cilj. V senci vsega našteta se za svoj prostor pod »mestnim soncem« bori tudi lokalni nogometni klub z zanimivo (in tudi zapleteno) zgodovino.

    Ob prebiranju imena kraja v češčini (Rokytnice) bi večina pomislila, da gre za množinski samostalnik (kot pri nas denimo Jesenice). Čeprav sta si slovenščina in češčina sorodna jezika, se tu in tam med njima najdejo slovnične razlike. Ena od teh je ravno pri imenu kraja »Rokytnice«. Ker v češčini ime ne nastopa kot množinski samostalnik, je prav, da kraj prekrstimo v »Rokytnica«. Predvsem zaradi logične (in tudi pravilne) sklanjatve.

    Mesto s približno dva tisoč prebivalci leži na povprečni nadmorski višini nekaj manj kot 600 m n.m. Velja za najmanjši kraj s statusom mesta v okrožju Rychnou nad Kněžnou, od katerega je oddaljen 17 km. Še trikrat daljšo razdaljo morajo prebivalci Rokytnice prevoziti v primeru obiska regijske metropole Hradec Kralove. Kraj je namreč pozicioniran na skrajnem jugovzhodu regije, zgolj pet kilometrov zračne črte od meje s Poljsko. Predele Poljske ob meji s Češko so večji del zgodovine pripadale nemškim deželam. Njihova bližina in vpliv je večji del zgodovine krojil usodo mesta Rokytnica in njenih prebivalcev.

    Ena od glavnih cest, ki z zahoda vodi proti glavnemu trgu.
    Vodnjak iz leta 1886 ter hiše s svojo značilno arhitekturo na južni strani trga.
    Ljudska arhitektura je del ohranjene urbane dediščine.

    Prva pisna omemba kraja sega v leto 1318. Za razliko od večine čeških krajev, je rokytniško gospostvo skozi zgodovino precej redkeje menjalo svoje gospodarje. Od pomembnejših velja omeniti Zigmunda Licka, ki je v

    Doprsni kip prvega češkoslovaškega predsednika T.G. Masaryka na osrednjem trgu.

    prvi polovici 16. stoletja na mestu nekdanje trdnjave dal zgraditi dvorec. Njegovo delo nadaljujejo novi lastniki iz rodu Mauschwitz, ki ustanovijo pivovarno, postavijo grajsko cerkev svete Trojice ter Rokytnici priskrbijo mestne pravice.

    Največji pečat na razvoj mesta je pustila plemiška rodbina Nostitz. Rokytniško gospostvo je bilo v njihovi posesti od leta 1627 do 1850, medtem ko si mestni dvorec lastijo vse do leta 1942. S prihodom Nostitzov v Rokytnico se je precej spremenila tudi narodnostna sestava prebivalstva. Do tedaj večinski češki živelj nadomesti nemško govoreča populacija.

    V kraju je turistom na voljo več prenočitvenih objektov. Eden od hotelov se nahaja na osrednjem trgu.
    V pritličju ene od stavb ob trgu ima poleg nekaj manjših trgovin svoje prostore tudi turistično informacijski center.
    Manjši prostor turistične pisarne je bogato založen s številnimi spominki.
    Med trgoma T.G. Masaryka in Jindřicha Šimka stoji cerkev vseh svetih.
    Spomenik ob cerkvi je posvečen žrtvam prve in druge svetovne vojne ter povojnim letom.

    Hkrati je to obdobje razvoja tako podeželja (nastanka novih vasi) kot tudi razvoja obrti. V drugi polovici 19. stoletja so bili v mestu gonilna sila steklarska podjetja ter tkalska, krojaška in papirna obrt.

    Leta 1852 Rokytnica uradno pridobi status mesta. Tudi zahvaljujoč izgradnji cest, mestne hiše in šole. Eden najpomembnejših gradbenih mejnikov je za kraj pomenila izgradnja železnice leta 1906.

    Spomenik v počastitev pričetka gasilske dejavnosti v mestu.

    Konec prve svetovne vojne in nastanek Češkoslovaške predstavlja novo prelomnico za Rokytnico. Večinsko nemško prebivalstvo namreč ni priznavalo novo nastale republike in samoiniciativno ob koncu oktobra tega leta razglasilo neodvisnost sudetskega dela Češke. Sredi decembra je zato

    Mestni urad domuje v stavbi iz leta 1883.
    V prostorih nekdanje nemške osnovne šole je danes vrtec.

    posredovala češkoslovaška armada, ki je predel ob takratni nemški meji dokončno priključila Češkoslovaški.

    V obdobju prve republike (1918–38) se Rokytnica izraziteje usmeri v turizem k čemur prispeva izgradnja številnih turističnih ter rekreativnih objektov v kraju. Kljub številnim nesoglasjem med nemško večino in češko manjšino se je zdelo, da je obdobje največjih razpok med narodoma vendarle mimo. A je vzpon nacizma znova poskrbel za temno obdobje, ki je za večno zaznamovalo tako Rokytnico kot okoliške kraje.

    Po koncu vojne je sledil izgon nemškega prebivalstva z ozemlja Češke. Kar je imelo za posledico večstoletno prekinitev navezanosti na zemljo, mesto in njegovo zgodovino. Oblast je želela manjko prebivalstva v obmejnih predelih nadomestiti s preseljevanjem iz notranjosti. Kar se je v primeru Rokytnice izkazalo za precej neposrečeno. Številni prišleki, nevajeni življenja v trdem hribovskem okolju, so kmalu obupali. Kar je za mesto dolgoročno pomenilo upad prebivalstva ter zaposlitvenih možnosti.

    Muzej “Sypka” (Kašča) približa obiskovalcem tradicionalne regionalne obrti v povezavi z naravo.
    Ulica z družinskimi hišami v severnem predelu mesta.
    Na skrajnem vzhodnem robu Rokytnice je celo manjše smučišče s sicer zastarelo infrastrukturo.
    Skozi vzhodni del Rokytnice teče potok Rokytenka.

    V obdobju komunizma (med letoma 1948 in 1989) se je Rokytnica razvijala v duhu t.i. socializma, kar je posledično nemalokrat pomenilo nepopravljivo uničenje oz. poškodovanje številnih dragocenih kulturnih spomenikov ter upad razvoja obrtništva. Po okupaciji Češkoslovaške leta 1968 s strani držav Varšavskega pakta vodenih iz Moskve, je Rokytnico z okolico zavzela poljska armada. Kmalu jo zamenjajo sovjetski vojaki, ki so v mestu ostali vse do leta 1991. Zaradi njihove številčnosti (število okupatorjevih vojakov ter njihovih nadrejenih naj bi bilo približno enako številu domačinov v mestu) se v Rokytnici postavi stanovanjsko naselje, imenovano 1. maj.

    Po letu 1989 in nastopu svobode postopno prihaja do obnove mesta. Njegov osrednji del je od leta 2003 razglašen za območje urbane dediščine. Rokytnica danes velja za mirno

    Osnovna šola je opremljena z modernimi notranjimi prostori.
    Ob stanovanjskem naselju 1. maj stoji zdravstveni dom.
    Rokytnica se lahko pohvali tudi z domom za invalide.
    Moderna in prostorna stavba gasilskega doma.

    podeželsko mesto, ki jo radi obiskujejo ne le domačini temveč tudi gostje iz sosednjih Poljske in Nemčije. Če domači turisti obisk Rokytnice združijo tudi z obiskom katerega od muzejev, dajejo tujci prednost sprehodu po glavnem trgu ter dobri hrani v kateri od restavracij.

    Današnja podoba mestnega grba spominja na čase, ko so bili okoliški gozdovi polni zveri. Predvsem volkov in medvedov. Neredko se je dogajalo, da je katera od njih zatavala v bližino ljudi. Kadar je bil to osamljeni medved, ga je nemalokrat čakala kruta usoda. Ljudje so se namreč s skupnimi močmi spravili na kosmatinca, ki jo je v najboljšem primeru odnesel z nekaj praskami.

    Prostoren vrt restavracije Rokytenka je v lepem vremenu priljubljena točka družin z otroki.
    Na veselje najmlajših se je v Rokytnici te dni ustavil manjši cirkus.
    Nekdanji židovski predel mesta se je razprostiral južno od osrednjega trga.
    Manjše židovsko pokopališče ob robu gozda z nekaj ohranjenimi nagrobniki.

    Nekega zgodnjega jutra je nočni čuvaj zagledal tavajočega medveda sredi vasi. Ker se sam ni upal zoperstaviti zveri, je zagnal preplah. Prebujajoči prebivalci so v roke vzeli, kar jim je ležalo v bližini in se zapodili za medvedom. Žival je spoznala, da bo težko kljubovala množici domačinom in je zato splezala na vaško lipo. A tudi tam ni bila varna. Vaščani so medveda tako dolgo nabadali z dolgimi kopji dokler ni brezmočen padel na tla. Ko je Rokytnica leta

    1852 uradno pridobila naziv mesta, je na svoj znak dodala medveda na lipi, ki ga preganjata dva oborožena čuvaja.

    Osrednji del Rokytnice tvori večji trg poimenovan po prvem predsedniku Češkoslovaške, Tomašu Garrigue Masaryk-u. Kar ni naključje, saj je Masaryk, še preden je postal predsednik, v začetku 20. stoletja med svojim bivanjem v takrat bližnji nemški Rybni pogosto obiskoval Rokytnico. Ob 85-letnici nastanka Češkoslovaške (2003) je bil na trgu odkrit njegov doprsni kip.

    Skozi odprt trg, ki tvori večji del urbane dediščine, vodijo ceste v tri smeri. Njegovo zahodno stran zapira mestni dvorec, ki v poletnih dneh odpre svoja vrata tudi za obiskovalce. Za njim v eni od glavnih

    Manjše stanovanjsko naselje v južnem delu Rokytnice.
    V predelu mesta imenovanem 1. maj so v času okupacije Češkoslovaške prebivali osovraženi ruski vojaki.

    ulic, ki vodijo proti trgu, stoji grajska cerkev svete Trojice z družinsko grobnico rodu Nostitzov.

    Površina trga je večinoma travnata, zasajena z lipami in javori. Na sredini trga stoji steber s podobami device Marije, sv. Vaclava in sv. Janeza Nepomuka iz leta 1771. Ob njem je postavljen novorenesančni vodnjak iz leta 1886, ki je na istem mestu nadomestil prvotni kamniti suhi vodnjak iz leta 1770.

    Kapela sv. Ane je bila deležna obnove leta 1996.
    Propadajoči stavbi nekdanjih kasarn.
    V okolici Rokytnice ne manjka sprehajalnih poti.

    Urbano podobo severnega in južnega dela trga dopolnjujejo enonadstropne hiše z ljudskim značajem. S svojimi dvokapnimi strehami so vse usmerjene proti trgu. Utrip trgu daje še nekaj manjših trgovin. V pritličju ene od stavb ima svoje prostore tudi turistično informacijski center, ki

    mdr. ponuja številne spominke z mestno simboliko.

    Severovzhodni rob trga zapira župnijska cerkev vseh svetih iz druge polovice 17. stoletja. Za njo stoji še en manjši in manj izrazit trg imenovan po slikarju Jindřichu Šimku. Poleg že omenjene cerkve, ob kateri je postavljen spomenik žrtvam prve in druge svetovne vojne ter v letih po vojni. Na isti strani ceste, ki iz Rokytnice vodi v osrednji del Orliškega hribovja, stoji še spomenik ob stoletnici ustanovitve gasilske dejavnosti v kraju, postavljen leta 1973.

    Na nasprotni strani ceste ima svoje prostore mestna hiša. Za njo se nahaja nekdanja kašča, ki je bila pred leti preurejena v muzej. V njem si obiskovalci lahko ogledajo razstavo, ki prikazuje povezanost lokalnega človeka z okoljem Orliškega hribovja.

    Naprej ob cesti v smeri proti severu se nahaja še manjše nakupovalno središče ter nekdanja nemška javna šola. Danes je v njej vrtec. Dalje si sledijo krajše ulice z družinskimi hišami. Zaradi hribovitega terena je Rokytnica razpotegnjena predvsem v smeri sever – jug. Skoraj štiri kilometre sta med seboj oddaljeni tabli, ki označujeta pričetek naselja na severnem in južnem koncu kraja.

    Z juga se na glavni trg navezuje nekdanji židovski predel mesta. Prvi židje so se v Rokytnico naselili leta 1697. Danes na njih spominja manjše židovsko pokopališče v gozdu na zahodnem robu mesta. Zgolj nekaj deset metrov od njega teče potok Rokytenka. Na njenem nasprotnem bregu (predelu imenovanem Srebrni vrh) stoji dom za invalide.

    V Rokytnici se konča enotirna lokalna proga, ki vodi do kraja Doudleby nad Orlici.
    Po progi vozijo motorni vlaki serije 814.
    Notranjost vlakov je preprosta, sedeži pa dovolj udobni za krajše potovanje.

    V istem predelu Rokytnice se nahaja hotel z restavracijo in veliko zunanjo teraso, ki v lepih dneh privablja družine z najmlajšimi. V sklopu hotela je namreč tudi manjši ograjen prostor z nekaj živalmi. Za dodatno dogajanje ob hotelu je v teh dneh poskrbel še mini cirkus.

    Rokytnica ima dve stanovanjski naselji. Manjše leži v južnem predelu mesta, večje, imenovano 1. maj, zavzema predel bližje njegovemu središču. Slednje je bilo zgrajeno ob koncu 60-ih let za potrebe ruskih vojakov. V času sovjetske okupacije Češkoslovaške je v mestu prebivalo približno toliko vojakov, kot je bilo njenih stalnih prebivalcev. Mnogi starejši meščani imajo danes vse prej kot lepe spomine na prisotnost ruskih vojakov. Ti so imeli svoje kasarne v južnem predelu Rokytnice. Del stavb je bil porušen, druge so bile prenovljene in služijo različnim dejavnostim. Nekaj jih je še vedno ohranilo prvotno podobo, čeprav pogled na njih danes bolj spominja na v vojni poškodovane objekte.

    Čeprav stoji na manjši vzpetini, je kapela sv. Ane zaradi okoliških novogradenj izgubila nekaj svojega sijaja. Osmerokotna stavba je danes na seznamu zaščitenih kulturnih spomenikov. Če sakralni objekt skozi zgodovino za prebivalstvo ni bil moteč, velja ravno nasprotno za osnovno šolo. Obdobje na prelomu 19. in 20. stoletja ter prva desetletja prejšnjega stoletja so pomenila tudi neskončni boj češko govoreče manjšine za svojo osnovno šolo. Nemalokrat so bile

    Ob železniški postaji postavljen spomenik lokalni železnici in muzeju ob njej.
    Ena glavnih atrakcij muzeja je parna lokomotiva iz leta 1956.

    njihove želje s strani nemških posestnikov in uradnikov zavrnjene kar zgolj priča o nekdanjih razpokah med obema živečima narodoma.

    V muzeju je možno preizkusiti delovanje varnostnih naprav…
    …ali se popeljati z drezino.
    Najmlajši obiskovalci se običajno najdlje zadržijo ob modelih železnic.

    Rokytniški učenci se imajo danes možnost učiti o prelomnih zgodovinskih trenutkih mesta v moderni in leta 2005 temeljito prenovljeni šoli. Sočasno z obnovo so bila zgrajena tudi zunanja športna igrišča ter nova telovadnica. Poleg šole je v mestu tudi zdravstveni dom z ginekološko, otroško ter ambulanto za odrasle ter moderen in prostoren gasilski dom v katerem domuje rokytniško prostovoljno gasilsko društvo.

    Preprosta manjša in moderna avtobusna postaja stoji tik ob železniški.
    Poleg glavne postaje najdemo v Rokytnici še sedem avtobusnih postajališč. Na sliki postajališče Srednja Rokytnica (Prostřední Rokytnice).

    Pomemben mejnik za mesto pomeni leto 1906, ko je v Rokytnico pripeljal prvi vlak. Z izgradnjo železnice je mesto dobilo povezavo s krajem Doudleby nad Orlici. Gre za slabih 20 km dolgo enotirno neelektrificirano lokalno progo. Zaradi svojega gorskega značaja jo imenujejo tudi orliški semmering. Zahvaljujoč nekdanjemu županu mesta, sicer velikemu ljubitelju železnice, je kraju uspelo ohraniti stavbo kurilnice ob postaji, ki je nekdaj služila oskrbovanju in popravljanju parnih

    lokomotiv. Lokalni klub ljubiteljev železnice je prostor preuredil v manjši železniški muzej, kjer ob koncih tedna med majem in oktobrom za simbolično ceno vstopnice v obliki nekdanje vozovnice obiskovalcem predstavijo tako zgodovino lokalne železnice kot delovanje (večinoma nekdanjih) signalnih in varnostnih naprav na in ob železnici.

    Po nekaj korakih zahodno od Rokytnice se odpre pogled na mesto.
    Sprehod skozi drevored za vzhodnim robom mesta.
    V pomladne barve odeta pokrajina v okolici Rokytnice.

    Lokalno progo danes prevozi osem (ob koncih tedna in praznikih sedem) parov potniških vlakov. Železniška postaja v Rokytnici služi potnikom tudi kot prestopna točka pri nadaljevanju potovanja z avtobusom. Ob železniški se nahaja lepo urejena manjša avtobusna postaja. Z avtobusi se je možno popeljati do nekaterih večjih mest v regiji (Rychnov nad Kněžnou, Vamberk, Usti nad Orlici), pa tudi v metropolo sosednje regije – Pardubice. V prostih dneh večina turistov presede na avtobuse v smeri proti Orliškemu hribovju. Če odštejemo prepogosti hrup motorjev – mnogi njihovi lastniki se kaj prida ne ozirajo na predpise in svojo divjo vožnjo nadaljujejo tudi skozi naselja – obisk bližnje okolice ne bo nikogar pustil ravnodušnega. Neokrnjena narava ponuja nemalo možnosti za aktivno preživetje prostega časa – naj si bo z nabiranjem kilometrov na kolesu ali peš, z vzponom na katerega od lahko dostopnih vrhov, s sprehodom po lepo urejenih vaseh itd. Kdor bi si rad dan še dodatno popestril, se lahko po enem izmed številnih mejnih mostov, postavljenih nad potoki in gorsko reko, odpravi odkrivati še poljsko stran pokrajine…      

    Ob prebiranju imena kraja v češčini (Rokytnice) bi večina pomislila, da gre za množinski samostalnik (kot pri nas denimo Jesenice). Čeprav sta si slovenščina in češčina sorodna jezika, se tu in tam med njima najdejo slovnične razlike. Ena od teh je ravno pri imenu kraja »Rokytnice«. Ker v češčini ime ne nastopa kot množinski samostalnik, je prav, da kraj prekrstimo v »Rokytnica«. Predvsem zaradi logične (in tudi pravilne) sklanjatve.

    Mesto s približno dva tisoč prebivalci leži na povprečni nadmorski višini nekaj manj kot 600 m n.m. Velja za najmanjši kraj s statusom mesta v okrožju Rychnou nad Kněžnou, od katerega je oddaljen 17 km. Še trikrat daljšo razdaljo morajo prebivalci Rokytnice prevoziti v primeru obiska regijske metropole Hradec Kralove. Kraj je namreč pozicioniran na skrajnem jugovzhodu regije, zgolj pet kilometrov zračne črte od meje s Poljsko. Predele Poljske ob meji s Češko so večji del zgodovine pripadale nemškim deželam. Njihova bližina in vpliv je večji del zgodovine krojil usodo mesta Rokytnica in njenih prebivalcev.

    Doprsni kip prvega češkoslovaškega predsednika T.G. Masaryka na osrednjem trgu.
    Vodnjak iz leta 1886 ter hiše z značilno arhitekturo, ki obdajajo trg.

    Prva pisna omemba kraja sega v leto 1318. Za razliko od večine čeških krajev, je rokytniško gospostvo skozi zgodovino precej redkeje menjalo svoje gospodarje. Od pomembnejših velja omeniti Zigmunda Licka, ki je v prvi polovici 16. stoletja na mestu nekdanje trdnjave dal zgraditi dvorec. Njegovo delo nadaljujejo novi lastniki iz rodu Mauschwitz, ki ustanovijo pivovarno, postavijo grajsko cerkev svete Trojice ter Rokytnici priskrbijo mestne pravice.

    Ljudska arhitektura je del ohranjene urban dediščine.
    Ena od glavnih cest, ki z zahoda vodi proti glavnemu trgu.

    Največji pečat na razvoj mesta je pustila plemiška rodbina Nostitz. Rokytniško gospostvo je bilo v njihovi posesti od leta 1627 do 1850, medtem ko si mestni dvorec lastijo vse do leta 1942. S prihodom Nostitzov v Rokytnico se je precej spremenila tudi narodnostna sestava prebivalstva. Do tedaj večinski češki živelj nadomesti nemško govoreča populacija.

    V kraju je turistom na voljo več prenočitvenih objektov. Eden od hotelov se nahaja na osrednjem trgu.
    V pritličju ene od stavb ob trgu ima poleg nekaj manjših trgovin svoje prostore tudi turistično informacijski center.
    Manjši prostor turistične pisarne je bogato založen s številnimi spominki.

    Hkrati je to obdobje razvoja tako podeželja (nastanka novih vasi) kot tudi razvoja obrti. V drugi polovici 19. stoletja so bili v mestu gonilna sila steklarska podjetja ter tkalska, krojaška in papirna obrt.

    Leta 1852 Rokytnica uradno pridobi status mesta. Tudi zahvaljujoč izgradnji cest, mestne hiše in šole. Eden najpomembnejših gradbenih mejnikov je za kraj pomenila izgradnja železnice leta 1906.

    Med trgoma T.G. Masaryka in Jindřicha Šimka stoji cerkev vseh svetih.
    Spomenik ob cerkvi je posvečen žrtvam prve in druge svetovne vojne ter povojnim letom.

    Konec prve svetovne vojne in nastanek Češkoslovaške predstavlja novo prelomnico za Rokytnico. Večinsko nemško prebivalstvo namreč ni priznavalo novo nastale republike in samoiniciativno ob koncu oktobra tega leta razglasilo neodvisnost sudetskega dela Češke. Sredi decembra je zato posredovala češkoslovaška armada, ki je predel ob takratni nemški meji dokončno priključila Češkoslovaški.

    Mestni urad domuje v stavbi iz leta 1883.
    V prostorih nekdanje nemške osnovne šole je danes vrtec.

    V obdobju prve republike (1918–38) se Rokytnica izraziteje usmeri v turizem k čemur prispeva izgradnja številnih turističnih ter rekreativnih objektov v kraju. Kljub številnim nesoglasjem med nemško večino in češko manjšino se je zdelo, da je obdobje največjih razpok med narodoma vendarle mimo. A je vzpon nacizma znova poskrbel za temno obdobje, ki je za večno zaznamovalo tako Rokytnico kot okoliške kraje.

    Spomenik v počastitev pričetka gasilske dejavnosti v mestu.
    Kapela sv. Ane je bila deležna obnove leta 1996.

    Po koncu vojne je sledil izgon nemškega prebivalstva z ozemlja Češke. Kar je imelo za posledico večstoletno prekinitev navezanosti na zemljo, mesto in njegovo zgodovino. Oblast je želela manjko prebivalstva v obmejnih predelih nadomestiti s preseljevanjem iz notranjosti. Kar se je v primeru Rokytnice izkazalo za precej neposrečeno. Številni prišleki, nevajeni življenja v trdem hribovskem okolju, so kmalu obupali. Kar je za mesto dolgoročno pomenilo upad prebivalstva ter zaposlitvenih možnosti.

    Muzej “Sypka” (Kašča) približa obiskovalcem tradicionalne regionalne obrti v povezavi z naravo.
    Ulica z družinskimi hišami v severnem predelu mesta.
    Na skrajnem vzhodnem robu Rokytnice je celo manjše smučišče s sicer zastarelo infrastrukturo.
    Skozi vzhodni del Rokytnice teče potok Rokytenka.

    V obdobju komunizma (med letoma 1948 in 1989) se je Rokytnica razvijala v duhu t.i. socializma, kar je posledično nemalokrat pomenilo nepopravljivo uničenje oz. poškodovanje številnih dragocenih kulturnih spomenikov ter upad razvoja obrtništva. Po okupaciji Češkoslovaške leta 1968 s strani držav Varšavskega pakta vodenih iz Moskve, je Rokytnico z okolico zavzela poljska armada. Kmalu jo zamenjajo sovjetski vojaki, ki so v mestu ostali vse do leta 1991. Zaradi njihove številčnosti (število okupatorjevih vojakov ter njihovih nadrejenih naj bi bilo približno enako številu domačinov v mestu) se v Rokytnici postavi stanovanjsko naselje, imenovano 1. maj.

    Osnovna šola je opremljena z modernimi notranjimi prostori.
    Ob stanovanjskem naselju 1. maj stoji zdravstveni dom.

    Po letu 1989 in nastopu svobode postopno prihaja do obnove mesta. Njegov osrednji del je od leta 2003 razglašen za območje urbane dediščine. Rokytnica danes velja za mirno podeželsko mesto, ki jo radi obiskujejo ne le domačini temveč tudi gostje iz sosednjih Poljske in Nemčije. Če domači turisti obisk Rokytnice združijo tudi z obiskom katerega od muzejev, dajejo tujci prednost sprehodu po glavnem trgu ter dobri hrani v kateri od restavracij.

    Rokytnica se lahko pohvali tudi z domom za invalide.
    Moderna in prostorna stavba gasilskega doma.
    Nekdanji židovski predel mesta se je razprostiral južno od osrednjega trga.
    Manjše židovsko pokopališče na robu gozda z nekaj ohranjenimi nagrobniki.

    Današnja podoba mestnega grba spominja na čase, ko so bili okoliški gozdovi polni zveri. Predvsem volkov in medvedov. Neredko se je dogajalo, da je katera od njih zatavala v bližino ljudi. Kadar je bil to osamljeni medved, ga je nemalokrat čakala kruta usoda. Ljudje so se namreč s skupnimi močmi spravili na kosmatinca, ki jo je v najboljšem primeru odnesel z nekaj praskami.

    Prostoren vrt restavracije Rokytenka je v lepem vremenu priljubljena točka družin z otroki.
    Na veselje najmlajših je Rokytnico te dni obiskal manjši cirkus.

    Nekega zgodnjega jutra je nočni čuvaj zagledal tavajočega medveda sredi vasi. Ker se sam ni upal zoperstaviti zveri, je zagnal preplah. Prebujajoči prebivalci so v roke vzeli, kar jim je ležalo v bližini in se zapodili za medvedom. Žival je spoznala, da bo težko kljubovala množici domačinom in je zato splezala na vaško lipo. A tudi tam ni bila varna. Vaščani so medveda tako dolgo nabadali z dolgimi kopji dokler ni brezmočen padel na tla. Ko je Rokytnica leta 1852 uradno pridobila naziv mesta, je na svoj znak dodala medveda na lipi, ki ga preganjata dva oborožena čuvaja.

    Osrednji del Rokytnice tvori večji trg poimenovan po prvem predsedniku Češkoslovaške, Tomašu Garrigue Masaryk-u. Kar ni naključje, saj je Masaryk, še preden je postal predsednik, v začetku 20. stoletja med svojim bivanjem v takrat bližnji nemški Rybni pogosto obiskoval Rokytnico. Ob 85-letnici nastanka Češkoslovaške (2003) je bil na trgu odkrit njegov doprsni kip.

    Manjše stanovanjsko naselje v južnem delu Rokytnice.
    V predelu mesta imenovanem 1. maj so v času okupacije Češkoslovaške prebivali osovraženi ruski vojaki.

    Skozi odprt trg, ki tvori večji del urbane dediščine, vodijo ceste v tri smeri. Njegovo zahodno stran zapira mestni dvorec, ki v poletnih dneh odpre svoja vrata tudi za obiskovalce. Za njim v eni od glavnih ulic, ki vodijo proti trgu, stoji grajska cerkev svete Trojice z družinsko grobnico rodu Nostitzov.

    Površina trga je večinoma travnata, zasajena z lipami in javori. Na sredini trga stoji steber s podobami device Marije, sv. Vaclava in sv. Janeza Nepomuka iz leta 1771. Ob njem je postavljen novorenesančni vodnjak iz leta 1886, ki je na istem mestu nadomestil prvotni kamniti suhi vodnjak iz leta 1770.

    Urbano podobo severnega in južnega dela trga dopolnjujejo enonadstropne hiše z ljudskim značajem. S svojimi dvokapnimi strehami so vse usmerjene proti trgu. Utrip trgu daje še nekaj manjših trgovin. V pritličju ene od stavb ima svoje prostore tudi turistično informacijski center, ki mdr. ponuja številne spominke z mestno simboliko.

    Propadajoči stavbi nekdanjih kasarn.
    V okolici Rokytnice ne manjka sprehajalnih poti.

    Severovzhodni rob trga zapira župnijska cerkev vseh svetih iz druge polovice 17. stoletja. Za njo stoji še en manjši in manj izrazit trg imenovan po slikarju Jindřichu Šimku. Poleg že omenjene cerkve, ob kateri je postavljen spomenik žrtvam prve in druge svetovne vojne ter v letih po vojni. Na isti strani ceste, ki iz Rokytnice vodi v osrednji del Orliškega hribovja, stoji še spomenik ob stoletnici ustanovitve gasilske dejavnosti v kraju, postavljen leta 1973.

    Na nasprotni strani ceste ima svoje prostore mestna hiša. Za njo se nahaja nekdanja kašča, ki je bila pred leti preurejena v muzej. V njem si obiskovalci lahko ogledajo razstavo, ki prikazuje povezanost lokalnega človeka z okoljem Orliškega hribovja.

    Naprej ob cesti v smeri proti severu se nahaja še manjše nakupovalno središče ter nekdanja nemška javna šola. Danes je v njej vrtec. Dalje si sledijo krajše ulice z družinskimi hišami. Zaradi hribovitega terena je Rokytnica razpotegnjena predvsem v smeri sever – jug. Skoraj štiri kilometre sta med seboj oddaljeni tabli, ki označujeta pričetek naselja na severnem in južnem koncu kraja.

    Z juga se na glavni trg navezuje nekdanji židovski predel mesta. Prvi židje so se v Rokytnico naselili leta 1697. Danes na njih spominja manjše židovsko pokopališče v gozdu na zahodnem robu mesta. Zgolj nekaj deset metrov od njega teče potok Rokytenka. Na njenem nasprotnem bregu (predelu imenovanem Srebrni vrh) stoji dom za invalide.

    V Rokytnici se konča enotirna lokalna proga, ki vodi do kraja Doudleby nad Orlici.
    Po progi vozijo motorni vlaki serije 814.
    Notranjost vlakov je preprosta, sedeži pa dovolj udobni za krajša poti.

    V istem predelu Rokytnice se nahaja hotel z restavracijo in veliko zunanjo teraso, ki v lepih dneh privablja družine z najmlajšimi. V sklopu hotela je namreč tudi manjši ograjen prostor z nekaj živalmi. Za dodatno dogajanje ob hotelu je v teh dneh poskrbel še mini cirkus.

    Rokytnica ima dve stanovanjski naselji. Manjše leži v južnem predelu mesta, večje, imenovano 1. maj, zavzema predel bližje njegovemu središču. Slednje je bilo zgrajeno ob koncu 60-ih let za potrebe ruskih vojakov. V času sovjetske okupacije Češkoslovaške je v mestu prebivalo približno toliko vojakov, kot je bilo njenih stalnih prebivalcev. Mnogi starejši meščani imajo danes vse prej kot lepe spomine na prisotnost ruskih vojakov. Ti so imeli svoje kasarne v južnem predelu Rokytnice. Del stavb je bil porušen, druge so bile prenovljene in služijo različnim dejavnostim. Nekaj jih je še vedno ohranilo prvotno podobo, čeprav pogled na njih danes bolj spominja na v vojni poškodovane objekte.

    Čeprav stoji na manjši vzpetini, je kapela sv. Ane zaradi okoliških novogradenj izgubila nekaj svojega sijaja. Osmerokotna stavba je danes na seznamu zaščitenih kulturnih spomenikov. Če sakralni objekt skozi zgodovino za prebivalstvo ni bil moteč, velja ravno nasprotno za osnovno šolo. Obdobje na prelomu 19. in 20. stoletja ter prva desetletja prejšnjega stoletja so pomenila tudi neskončni boj češko govoreče manjšine za svojo osnovno šolo. Nemalokrat so bile njihove želje s strani nemških posestnikov in uradnikov zavrnjene kar zgolj priča o nekdanjih razpokah med obema živečima narodoma.

    Ob železniški postaji postavljen spomenik lokalni železnici in muzeju ob njej.
    Najmlajši obiskovalci se običajno najdlje zadržijo ob modelih železnic.
    V muzeju je možno preizkusiti delovanje varnostnih naprav…
    …ali se popeljati z drezino.
    Ena glavnih atrakcij muzeja je parna lokomotiva iz leta 1956.

    Rokytniški učenci se imajo danes možnost učiti o prelomnih zgodovinskih trenutkih mesta v moderni in leta 2005 temeljito prenovljeni šoli. Sočasno z obnovo so bila zgrajena tudi zunanja športna igrišča ter nova telovadnica. Poleg šole je v mestu tudi zdravstveni dom z ginekološko, otroško ter ambulanto za odrasle ter moderen in prostoren gasilski dom v katerem domuje rokytniško prostovoljno gasilsko društvo.

    Preprosta manjša avtobusna postaja stoji tik ob železniški.
    Poleg glavne postaje najdemo v Rokytnici še sedem avtobusnih postajališč. Na sliki postajališče Srednja Rokytnica (Prostřední Rokytnice).

    Pomemben mejnik za mesto pomeni leto 1906, ko je v Rokytnico pripeljal prvi vlak. Z izgradnjo železnice je mesto dobilo povezavo s krajem Doudleby nad Orlici. Gre za slabih 20 km dolgo enotirno neelektrificirano lokalno progo. Zaradi svojega gorskega značaja jo imenujejo tudi orliški semmering. Zahvaljujoč nekdanjemu županu mesta, sicer velikemu ljubitelju železnice, je kraju uspelo ohraniti stavbo kurilnice ob postaji, ki je nekdaj služila oskrbovanju in popravljanju parnih lokomotiv. Lokalni klub ljubiteljev železnice je prostor preuredil v manjši železniški muzej, kjer ob koncih tedna med majem in oktobrom za simbolično ceno vstopnice v obliki nekdanje vozovnice obiskovalcem predstavijo tako zgodovino lokalne železnice kot delovanje (večinoma nekdanjih) signalnih in varnostnih naprav na in ob železnici.

    Po nekaj korakih zahodno od Rokytnice se odprejo pogled na mesto.
    Sprehod skozi drevored za vzhodnim robom mesta.
    V pomladne barve odeta pokrajina v okolici Rokytnice.

    Lokalno progo danes prevozi osem (ob koncih tedna in praznikih sedem) parov potniških vlakov. Železniška postaja v Rokytnici služi potnikom tudi kot prestopna točka pri nadaljevanju potovanja z avtobusom. Ob železniški se nahaja lepo urejena manjša avtobusna postaja. Z avtobusi se je možno popeljati do nekaterih večjih mest v regiji (Rychnov nad Kněžnou, Vamberk, Usti nad Orlici), pa tudi v metropolo sosednje regije – Pardubice. V prostih dneh večina turistov presede na avtobuse v smeri proti Orliškemu hribovju. Če odštejemo prepogosti hrup motorjev – mnogi njihovi lastniki se kaj prida ne ozirajo na predpise in svojo divjo vožnjo nadaljujejo tudi skozi naselja – obisk bližnje okolice ne bo nikogar pustil ravnodušnega. Neokrnjena narava ponuja nemalo možnosti za aktivno preživetje prostega časa – naj si bo z nabiranjem kilometrov na kolesu ali peš, z vzponom na katerega od lahko dostopnih vrhov, s sprehodom po lepo urejenih vaseh itd. Kdor bi si rad dan še dodatno popestril, se lahko po enem izmed številnih mejnih mostov, postavljenih nad potoki in gorsko reko, odpravi odkrivati še poljsko stran pokrajine…

  • TK Čermna nad Orlici – Sokol Černikovice B

    TK Čermna nad Orlici – Sokol Černikovice B

    7. krog v okrožju Rychnov nad Knežnou Kralovehraške regije je prvo oktobrsko soboto odprl dvoboj Čermne in B ekipe iz 20 km oddaljenih Černikovic. Po visoki zmagi v prejšnjem krogu so domačini želeli nadaljevati zmagoviti niz proti aktualno tretjeuvrščeni ekipi. Dvoboj je hkrati postregel tudi spopad izkušenj (Čermna) in mladosti (gostje).

    Kljub dejstvu, da je Čermna po zmagi v prejšnjem krogu napredovala na sedmo mesto, je vloga favorita pred tekmo pripadla gostom. Šlo je za sploh prvo srečanje teh dveh moštev, saj so gostje pred aktualno sezono prvič prijavili v tekmovanje svojo B ekipo.

    Čermna je svojo sobotno tekmo pričakala z vsemi z vsemi glavnimi oporami, a z le dvema igralcema na rezervni klopi. Po zadnjih napotkih najizkušenejšega v domači vrsti Romana Tupeca (ki hkrati opravlja še naloge trenerja in predsednika kluba) je bilo potrebno razrešiti še manjšo dilemo. Barva dresa domačega čuvaja mreže Ondřeja Hanusa je bila namreč enaka barvi gostujočih dresov. Po dveh minutah konzultacije s sodnikom je dobil zeleno luč za nastop v svoji majici.

    Dolgolasi Roman Tupec je na sredini igrišča podal še zadnje napotke soigralcem.

    Turobno in hladno vreme iz preteklih dni se je nadaljevalo tudi v času tekme. Pičlim 10-im stopinjam se je pridružil še zmeren (hladen) veter in rahlo deževje (ki je v času prvega polčasa prenehalo).

    Vratar Čermne Ondřej Hanus je moral pred pričetkom tekme s sodnikom razrešiti dilemo glede vratarskega dresa.
    Tomaš Chadima je v 9. minuti nevarno zapretil po strelu z glavo.

    1. polčas

    Prvo priložnost na tekmi so si priigrali gostje. V 2. minuti je domača obramba izgubila žogo na levi strani. Sledil je gostujoči prodor v domači kazenskih prostor in podaja do osamljenega igralca, a je njegov strel z 11-ih metrov blokiral Ladislav Šikl. Igralci Čermne so prvi strel v okvir gostujočih vrat sprožili v deveti minuti. Po kotu z desne je v skoku z glavo nevarno poskusil Tomaš Chadima, a je streljal točno v nasprotnega vratarja. Štiri minute zatem je po prostem strelu skoraj s sredine igrišča sledil predložek v gostujoči kazenski prostor. Nespretno

    posredovanje gostujočega vratarja, ki žoge ni uspel izbiti, je za hip povzročila paniko v gostujoči vrsti. Naposled jim je uspelo rešiti zagato z izbijanjem žoge v kot.

    Uvodni del tekme je minil v rahli pobudi domačih. Z agresivnostjo, odločnostjo in fizično premočjo so dobivali večino duelov. Pri slednjih je še posebej izstopal kapetan (in hkrati prvi strelec moštva) Lukaš Pinkas. Po pridobljeni žogi je večkrat uspešno krenil v napad oz. s podajami zalagal svoje soigralce, ki so bili aktivni tako po levi kot desni strani. Konkretno mlajši gostje so se sprva osredotočili a hitre (proti)napade. Eden takšnih jim je uspel v 17. minuti, ko jim je zaključni strel že znotraj kazenskega prostora uspel pravočasno blokirati Tomaš Chadima.

    Tomaš Barta je takole poskušal s prodorom.
    Neposrečeno boksanje žoge gostujočega vratarja igralci Čermne niso izkoristili.

    Sicer do tedaj dobro delujoča defenziva Čermne je v 20. minuti povsem odpovedala. Mimo kar nekaj anemičnih domačih igralcev je po desni strani prodrl gostujoči napadalec, ki se je znašel iz oči v oči z domačim vratarjem Hanusom. Ta mu je dobro zaprl kot, zato se je strel v daljši kot odbil od vratnice. A se je žoga znova znašla pred domačimi vrati, kjer jo gostom iz bližine ni bilo težko poriniti v prazna vrata.. Tri minute kasneje je sledil nov nevaren napad gostov, tokrat po levi strani obrambe Čermne. Po nevarnem prodoru je sledila podaja osamljenemu soigralcu, a je njegov strel iz bližine uspel Hanus obraniti.

    Tomaš Chadima je bil v uvodu tekme med aktivnejšimi igralci Čermne.
    Ondřej Hanus je bil pogosto viden tudi v igri z žogo.

    Domači čuvaj mreže se je pogosto znašel tudi v vlogi zadnjega branilca. Soigralci so ga namreč pogostokrat izkoristili za podajo v primeru pritiska nasprotnika oz. je sam pričel s kreiranjem domačega napada.

    Po prejetem zadetku je igra Čermne konkretno padla. Vse bolj je do izraza prihajala mladost in z njo povezana hitrost, ki je počasi prevešala tehtnico na stran gostujočo stran. Domačim je težko uspelo povezati kaj več od dveh podaj. Večina dolgih in visokih podaj ni našla cilja na nasprotni polovici ali pa so

    končale v avtu. Prvič po prejetem zadetku jim je uspelo zapretiti v 32. minuti, ko je Pinkas z roba kazenskega prostora streljal mimo gostujočih vrat. Štiri minute zatem so si domači priigrali najlepšo priložnost do tedaj. Po prodoru Jaroslava Zerzana po desni strani in predložku je gostujoči vratar žogo odbil do osamljenega Jakuba Absolona, ki je s 13-ih metrov sprožil strel mimo vrat.

    Poskus strela Lukaša Pinkasa.

    Za neizkoriščeno priložnost so bili domači kaznovani v 39. minuti. Tupec je ob avt črti izgubil žogo. Sledil je hiter gostujoči prodor v domači kazenski prostor. Gostujoči napadalec se je znašel pred domačim vratarjem. Ko so vsi prisotni pričakovali strel, je sledila podaja osamljenemu soigralcu, ki mu ni bilo težko še drugič zadeti prazen domači gol.

    Čermnjani so odšli v garderobo precej poklapani. Večina od 35-ih gledalcev, kolikor jih je v hladnem sobotnem popoldnevu našlo pot ob nogometno igrišče v Čermni, je uteho v slabšem rezultatu svojih ljubljencev lahko našlo v gostinski ponudbi kluba. Odgovorne gre pohvaliti za ponudbo pijač, ki vključuje kar nekaj toplih in hladnih oz. alkoholnih ter brezalkoholnih napitkov. Tudi ljubiteljem mesnih dobro se je ob pogledu v kotel, v katerem so se pripravljale mega klobase, brez dvoma prikazal nasmeh na obrazu.

    V 39. minuti je bila domača obramba še drugič premagana.
    Da v Čermni ne vlada zanimanje za nogomet je tudi tokrat potrdil skromen obisk tekme.
    Pogled v kotel s klobasami je razveselil ljubitelje mesnih dobrot.
    Nekaj gledalcev je poiskalo okrepčilo ob prodajnem okencu.
    Po prihodu iz garderobe si je nekaj igralcev našlo čas za pogovor s svojimi pristaši.

    2. polčas 

    ​Domači si ne bi mogli želeti lepšega uvoda v drugi polčas. Že v drugi minuti nadaljevanja jim je namreč uspelo rezultat znižati. Po uspešni akciji na levi strani je sledila podaja v kazenski prostor do osamljenega Martina Řehačka, ki mu ni bilo težko premagati gostujočega vratarja. Čeprav so domači tekaško vse težje parirali gostom, je bilo po zadetku (vsaj pri domačih privržencih) upati, da bi znale izkušnje prispevati k zanimivejšemu nadaljevanju tekme. A so tudi te upe gostje kaj kmalu pokopali. V 54. minuti so merili še mimo vrat, a že tri minute kasneje so svojo prednost znova povišali na dva zadetka. Na desni strani obrambe osamljeni Tupac ni mogel konkurirati (pre)hitremu gostujočemu napadalcu, ki je mimo njega stekel sam proti Hanusu. Pred domačim

    vratarjem je sledila podaja na drugo stran osamljenemu soigralcu, ki je »šah – mat« v dveh potezah zaključil z zadetkom v nebranjen del domačih vrat.

    Štiri minute po tretjem zadetku v domači mreži je po vodi splavalo še zadnje upanje v domačem taboru, ko so gostje na svoj konto dodali še četrti zadetek.

    Igralcem Čermne je kar konkretno zmanjkalo kondicije. Tudi po dobljeni žogi, je večinoma (zaradi nemoči) sledila podaja v avt ali na nasprotno polovico, kjer pa ni bilo nikogar v rumeno – črnih dresih. Gostje so povsem zagospodarili na igrišču. Le njihovi nespretnosti (in tudi neizkušnjam) se lahko v domačem taboru zahvalijo, da v njihovi mreži ni končalo še več žog.

    Domači igralci so gostom na trenutke puščali ogromno prostora.
    Vratar Hanus se je nekajkrat izkazal z obrambo.
    Tomaš Chadima se je znašel v primežu dveh gostujočih branilcev.
    V drugem polčasu so domači igralci le s težavo dohajali (pre)hitre nasprotne napadalce.

    V 68. minuti so si igralci Čermne privoščili nov spodrsljaj na svoji levi strani, kar so gostje kaznovali s petim zadetkom. Kar pa ni imelo več vpliva na vnemo igralcev. Tekma je namreč izgubila tekmovalni naboj že pred tem zadetkom. Domači so se bolj ali manj vdali v usodo. Le redko jim je za dlje časa uspelo zadržati žogo v svoji posesti. V kolikor jim je (sicer redko) uspelo prenesti žogo na nasprotno polovico, je obstajala velika verjetnost, da bodo po izgubi žoge gostje izkoristili še več praznega prostora in znova nevarno ogrozili domača vrata.

    V 75. minuti je gostom ob (znova) neaktivni domači obrambi še šestič uspelo premagati Hanusa. Treba je omeniti, da domači vratar ni bil krivec za nobenega od šestih zadetkov. Je eden redkih v domači vrsti, ki si za prikazano zasluži pozitivno oceno. S svojimi izkušnjami in posredovanji je nekajkrat preprečil še večji debakel domačih.

    V 84. minuti je priložnost za znižanje rezultata zapravil Řehaček, potem ko je po uspešnem prodoru soigralca Zerzana po desni strani in natančnem predložku na rob kazenskega prostora osamljen sprožil v okvir gostujočih vrat, a se je z obrambo izkazal gostujoči čuvaj mreže. Řehaček se je oddolžil za zapravljeno priložnost v predzadnji minuti, ko je po sredini ušel gostujoči obrambi in zatem še rutinirano poslal žogo za hrbet gostujočega vratarja za svoj drugi zadetek (in četrti v sezoni) na tekmi, ki je zgolj ublažil domači poraz.

    Nemoč domačih in neprijazno vreme sta pripomogla, da se je v finišu tekme število gledalcev še dodatno razredčilo.
    Izkušeni sodnik Milan Jindaček ni imel pretiranega dela. Tekmo je odsodil brez napak.

    Med igralci Čermne si za svojo aktivno igro zasluži še kapetan Pinkas. Kljub temu, da se prvi strelec moštva tokrat strelsko ni proslavil, je pokazal zavidljiv nivo nogometnega znanja. S svojo fizično močjo in izkušnjami je iz številnih duelov izšel kot zmagovalec. Njegova prednost se je pokazala tudi v igri ena na ena, kjer je bil, z žogo v nogah, kar zahteven zalogaj za nasprotne branilce. Vse to je goste v nadaljevanju prisililo, da so nanj usmerili večjo pozornost. V drugem polčasu sta ga po prejemu žoge večinoma pokrivala po dva branilca.

    Jaroslav Zerzan je bil eden redkih v domači vrsti, ki je bil skozi ves potek srečanja aktiven tako v obrambi kot na desni krilu napada Čermne.
    Martin Řehaček je bil strelec obeh zadetkov Čermne.

    Čeprav je ob visokem porazu in prejetih pol ducata zadetkih težko kogarkoli izpostaviti v svetli luči, si naziv igralca v domačem

    Igralci Čermne so po tekmi čestitali gostom za zasluženo zmago.

    moštvu zasluži Jaroslav Zerzan. Od vseh igralcev v rumeno črni opremi je skozi tekmo kazala konstanten nivo igre. Bil je aktiven tako v defenzivi kot v napadu, kjer je na desni strani kar nekajkrat uspel odigrati lepo akcijo. S podajami in predložki v ali na rob kazenskega prostora je bil soavtor večine (sicer

    redkih) priložnosti Čermne.

    V seštevku je (visoka) zmaga gostov zaslužena. Končni rezultat 2:6 odraža videno na igrišču. Glede na izkušnje in kilometrino, ki jo premorejo igralci Čermne ne gre verjeti, da bi visok poraz kakor koli vplival na ekipo. Bolj kot njihova uvrstitev v spodnji polovici lestvice (kar je glede na kvaliteto realnost) je pomembneje, da klub ohrani svojo nogometno aktivnost tudi v prihodnjih letih.

  • TK Čermna nad Orlici

    TK Čermna nad Orlici

    Nogometni klub TK Čermna nad Orlici (skrajšano TK Čermna) je še eden v nizu desetoligaških klubov s spoštljivo dolgim obdobjem delovanja s katerim se brez sramu lahko postavi ob bok večjim in znanim klubom. Podobno, kot se zdi oddaljen pričetek delovanja kluba, se zdi oddaljeno tudi zlato obdobje kluba. Čermna se namreč zadnje desetletje precej bolj kot z rezultati spopada s preživetjem. Zahvala, da žogobrcarji še vedno bijejo bitke na svojem igrišču, gre izključno predsedniku Romanu Tupecu.

    Kralovehraška je ena od enajstih čeških regij v kateri imajo ljubitelji nogometa možnost spremljati nogomet v najnižji ligi. A zgolj eno od petih okrožij omenjene regije premore dovolj klubov, da tamkajšnja okrožna nogometna zveza lahko organizira desetoligaško tekmovanje. Gre za Rychnov nad Knežnou, kjer v najnižji ligi to sezono tekmuje 12 klubov. Eden teh je tudi TK Čermna, ki je po 6-ih odigranih srečanjih z 8-imi točkami (za dve zmagi in dva remija) zasedala sedmo mesto. V pretekli sezoni je klub končal tekmovanje na 8. mestu (v konkurenci 11-ih klubov). Po koncu zadnje sezone se je od kluba poslovil z 22-imi zadetki z naskokom najboljši strelec moštva Tomaš Vanek. Svojo kariero nadaljuje ligo višje v sosednji regiji.

    Pogled na igrišče z zadovoljivo travnato podlago.
    Eden od dveh pristopov k nogometnemu igrišču privede z zgornjega dela Male Čermne.

    Kljub temu, da kraj Čermna s približno tisoč prebivalci sodi med večje kraje s klubi v najnižji ligi, pa je zanimanje za nogomet povsem zamrlo. Niti aktualni župan ni preveč naklonjen najpomembnejši postranski stvari na svetu. Usoda kluba je tako prepuščena na milost in nemilost Romana Tupeca. Klub mu nad vodo pomaga držati tudi njegov oče, ki skrbi za zelenico, ter mati, ki ima na skrbi vse finančne prihodke in odhodke kluba. Poleg vseh nujnih zahtev za tekoče

    delovanje kluba, si Tupec zasluži tudi priklon za urejen klubski arhiv. Nekaj zgodovinskega gradiva kluba je bilo pred časom preneseno na občino, ostalo je skrbno shranjeno v klubski sobi ob nogometnem igrišču. Kjer lahko v enem od predalov najdemo zložene igralne kartone igralcev iz preteklih sezon, zopet v drugem so shranjene fotografije, ki so ovekovečile pomembne dogodke klubske zgodovine. Žal med njimi ni nobene, ki bi zabeležila 100-letnico obstoja kluba. Razlog? Predsednik Tupec pove, da mu časovno ni zneslo organizirati dogodka, ki si ga vsak klub ob podobnem jubileju vsekakor zasluži. Res škoda, da se v današnjem času ne najde dodatna roka, ki bi bila pripravljena priskočiti klubu na pomoč. Nenazadnje, tudi od mestnih veljakov bi se spodobilo klubu ponuditi pomoč ter mu s tem izkazati spoštovanje ob stoletnici delovanja. Vendarle bi v kraju, kjer organizirano obstajata le še dve gasilski društvi, pričakovali vsaj nekaj ponosa na svoj nogometni klub. Saj tudi klub v svojem nazivu že več kot stoletje nosi ime kraja.

    Rezervna klop.
    Kot bi simbol kraja na betonskem zidu ob igrišču opominjal lokalne politike na obstoj kluba.
    Predsednik kluba Roman Tupec ima na skrbi tudi arhivsko gradivo kluba.

    Zgodovina in uspehi kluba

    Več kot stoletna zgodovina nogometa v Čermni se je začela pisati 16. januarja 1921. Na ustanovni seji v eni izmed vaških gostiln je bil izvoljen prvi predsednik kluba in desetčlanski odbor. Nogometaši so svoj prostor pod soncem sprva našli v Velki Čermni.

    Leta 1924 je lokalni grof podaril zemljišče s posekanim gozdom z namenom izgradnje igrišča, na katerem pričnejo domači nogometaši trenirati in igrati tekme leto kasneje. Kmalu je sledila razširitev igrišča. Klub je na njem igral tekme vse do leta 1958, ko je sledila njegova temeljita obnova. V tem času je prišlo do tragične nesreče, v kateri je pod kolesi vojaškega vozila preminul igralec Čermne Josef Prašek. V spomin nanj je klub večkrat organiziral nogometne turnirje mlajših kategorij.

    Omenjeno igrišče je klub vse do leta 2014 uporabljal za treninge in prijateljske tekme v primeru neugodnega vremena.

    Za zlata leta nogometa v Čermni velja obdobje po drugi svetovni vojni. Klub je takrat nastopal v 2. in 3. regijski ligi (6. in 7. državna liga). Odhodi mladih ljudi iz regije so imeli vpliv tudi na usodo nogometa v kraju. Po rezultatsko najuspešnejšem obdobju sledi padec in leta 1966 dokončen potop kluba. Nekaj igralcev je nadaljevalo z nastopanjem za B ekipo iz bližnjega kraja Borohradek.

    Za vse emocije, ki jih s seboj prinaša najpomembnejša postranska stvar tega sveta, so bili Čermnjani prikrajšani štiri sezone. Do leta 1970, ko domači nogometni entuziasti ponovno oživijo lokalni nogometni klub.

    Nekdanje igrišče se je nahajalo le streljaj proč od današnjega. Ograja ob travniku je še vedno iz “nogometnih časov”. Tudi restavracija nasproti igrišča (na sliki desno) nosi ime “ob igrišču”.

    Leto zatem je prišlo do pobude izgradnje novega igrišča. Njegova gradnja se je zavlekla za celih deset let. Ker je bilo igrišče postavljeno na zasebnih zemljiščih, je bil kraj po letu 1989 (padec totalitarnega režima) primoran dele zemljišč odkupiti od zasebnikov. Proces se je zavlekel še za nekaj let, dokler celotno igrišče ni prešlo v roke občine Čermna. S tem je bila klubu omogočena njegova brezplačna uporaba.

    Čermni je že prvo sezono po obuditvi kluba uspel preboj v najvišjo ligo okrožja (8. liga na ravni države; v tistem obdobju je bila v tem delu Češke za najnižji nogometni rang tretirana druga okrožna liga). V njej je nastopala vse do leta 1985.

    Ekipa Čermne v sezoni 2000/01. Vir: arhiv TK Čermna

    Zanimivo, da je bil leta 1991 v Čermni ustanovljen še en klub, ki je svoje domovanje našel na starem igrišču ob restavraciji. Verjetno ni potrebno posebej omenjati, da so imeli tekme med obema kluboma iz Čermne prav poseben naboj in za ta nivo tekmovanja zelo visoko gledanost. Po nekaj sezonah medsebojnih dvobojev, se TK Čermni z nekaj okrepitvami iz okoliških klubov v sezoni 1994/95 uspe uvrstiti ligo višje. Po dveh sezonah sledi izpad iz prve okrožne lige. Istočasno (po šestih letih) svojo pot zaključi vaški rival. Nekaj igralcev iz do tedaj konkurenčnega kluba se pridruži Čermni. A niti njim ni uspelo preprečiti nadaljnjega rezultatskega padca. Sledi izpad v najnižjo ligo.

    Valovita rezultatska krivulja se nadaljuje tudi v prihodnjih sezonah. Kot bi v klubu znali tempirati rezultate nov vrhunec z uvrstitvijo v prvo okrožno ligo doživijo ravno ob

    ob 80-letnici delovanja kluba. Po ponovnem padcu v najnižjo ligo v obdobju od 2004-07 klub igra v drugi najnižji ligi. Hkrati je bilo to zadnje obdobje, ko Čermna ni nastopala v najnižji ligi. Od leta 2007 je namreč stalni udeleženec najnižje češke lige. 

    Zadnji izpad v najnižjo ligo je hkrati pomenil začetek najtežjega obdobja kluba v vsej svoji zgodovini (če odštejemo leta neobstoja v drugi polovici 60-ih let prejšnjega stoletja). Rezultati so bili iz sezone v sezono slabši. Posledično je padalo zanimanje za igranje nogometa. Igralci niso več trenirali, prijateljskih tekem je bilo vse manj in nemalokrat se je zgodilo, da je klub odigral svojo prvenstveno tekmo z manj kot enajstimi igralci.

    Infrastruktura

    Klubski objekt v Čermni se nahaja v predelu mala Čermna. Natančneje, v njenem severozahodnem delu. Sam nogometni objekt je dovolj oddaljen od najbližjih hiš, da športno dogajanje na njem ne moti nikogar od najbližjih stanovalcev. Na vzhodni strani  igrišča vzdolž avt linije za zeleno kuliso skrbi nekaj jelk. Na nasprotni strani se nahaja klubski objekt in pred njim tri mize s klopmi. Daljši hodnik v objektu se na eni strani zaključi s prodajnim prostorom iz katerega je v času tekem gledalcu na voljo gostinska ponudba. Na nasprotni strani hodnika je že omenjena klubska

    Do igrišča vodijo (obnove potrebne) stopnice.
    Klubski objekt s prodajnim okencem (v ospredju slike).

    soba. Njene stene krasijo tako zgodovinske fotografije (v glavnem mlajših selekcij kluba) ter vitrine s pokali. Med klubsko sobo in prodajnim kioskom se nahajata še dve garderobi (vsaka s svojo kopalnico in tuši), sodniški prostor, nekdaj garderoba mlajših selekcij (ki so nazadnje nosile dres dres Čermne pred več kot poldrugim desetletjem) je danes preurejena v »sušilnico« nogometne opreme.

    Garderoba domače ekipe.
    Daljši hodnik povezuje prostore znotraj klubskega objekta.

    Ob objektu je postavljen kotel za pripravo (dimljenih) klobas, ki so prav tako del ponudbe v času tekem.

    Večina gledalcev spremlja tekme ob ograji med objektom in igriščem. Ta del terena je približno dva metra nad nivojem igrišča, kar precej izboljša pogled na dogajanje na zelenici. Igrišče je z zgornjim nivojem povezano z betonskimi stopnicami. Pogled nanje priča, da bi bila njihova obnova potrebna že dolgo nazaj. Podobno, kot betonska podlaga »tribune« nad igriščem. Že na daleč je

    opaziti, da je tudi obema konstrukcijama nogometnih vrat že lep čas nazaj potekla življenjska doba. Na žalost klub ne premore dovolj sredstev za tovrstne investicije. Na drugi strani prispeva občina iz svojega proračuna za delovanje kluba zgolj minimalna sredstva. Toliko, da zmore pokriti najnujnejše stroške. A hkrati premalo, da bi si lahko privoščil denimo nakup kompleta dresov.

    Do nedavnega je klub za zalivanje igrišča uporabljal zajetje vode iz bližnjega potoka. A je bilo pred kratkim s strani inšpekcije ugotovljeno, da je zajetje (zgrajeno še v bivšem režimu) nelegalno. Po besedah Tupeca zaradi prepovedi uporabe zajetja nogometaše pred pričetkom vsake sezone pričaka slabo stanje zelenice.

    Igralna površina niti trenutno ni v kdove kako dobrem stanju. Prednost je njena ravna podlaga, medtem ko bi stanje zelenice zahtevalo več skrbi. V seštevku je igrišče v povprečnem stanju za ta nivo tekmovanja.

    Klubska soba s pokali in arhivskimi fotografijami.
    Roman Tupec poleg vodenja kluba že 28. sezono nosi tudi dres Čermne.

    Igralski kader, trener in predsednik

    Kako pomemben člen kluba je Roman Tupec priča tudi dejstvo, da kot edini opravlja funkcijo v vodstvu kluba (predsednik), strokovnem štabu (trener), hkrati pa že 28. sezono kot igralec nosi tudi rumeno črni dres. Še toliko večjo pripadnost do kluba čuti zaradi očeta, ki je pred njim prav tako nosil dres Čermne. Za popolno podrejenost nogometu velja omeniti, da je Tupec hkrati tudi trener ekipe mlajših dečkov v bližnjem mestu Chocen.

    Za ekipo Čermne nastopajo številni izkušeni veterani. Čeprav ima 46-letni Tupec najdaljši staž v klubu, ga po starosti prekaša Roman Hendrich. Eden najpomembnejših členov ekipe je tudi (izkušeni) Lukaš Pinkas. Aktualno s petimi zadetki prvi strelec moštva nosi tudi kapetanski trak. Protiutež vsem veteranom predstavlja najmljaši član, 20-letni Jakub Tochaček. Za nekaj družinskega pridiha v moštvu skrbi še bratska naveza (David in Tomaš) Chadima. Kar posebej bode v oči in predstavlja še dodatno težavo za prihodnost nogometa v kraju ob Tihi Orlici je dejstvo, da zgolj en igralec (Kamil Rak) prihaja prav iz Čermne.

    Mlajše kategorije​

    Nemara ves čas obstoja kluba so zanj nastopale mlajše kategorije – od mladincev, kadetov, starejših in mlajših dečkov ter cicibanov. Kot zadnji je klubski dres nosila kadetska ekipa, ki so jo v klubu po dolgem času prijavili v tekmovanje leta 2005. V Čermni je nato nastopala tri sezone. Njen zaključek sovpada s

    pričetkom kriznega obdobja za klub. Po letu 2008 na igrišču v Čermni ni bilo več slišati otroških in najstniških glasov veselja kot rezultat nogometne igre. In prav nič ne kaže, da bo v prihodnje kaj drugače. Ob vseh skrbeh, povezanih s člansko ekipo, je misel na formiranje katere od mlajših selekcij za Romana Tupeca nerealna.

    Medijska pokritost in cilji kluba 

    Čeprav v današnjem času omogoča internet vsakomur (tudi brezplačno) možnost postaviti svojo podobo na ogled, je med amaterskimi nogometnimi klubi še vedno kar nekaj takšnih, ki ostajajo »skriti« javnosti. Razlogi za to so različni. V primeru Čermne se le ti nanašajo na neinteres ljudi, ki bi klubu lahko pomagali. Nekaj informacij o klubu bomo na internetu sicer našli, a aktualne bomo iskali zaman. Klub je imel svoj čas spletno stran. Ki pa je bila nazadnje posodobljena pred desetimi leti. Stran je še

    Ekipa starejših dečkov Čermne v sezoni 2004/05. Vir: arhiv TK Čermna
    Vabila na prvenstveno tekmo Čermne lahko vidimo na vseh oglasnih deskah v občini.

    vedno dostopna. Na njej vela pohvaliti predvsem prispevek o zgodovini kluba.

    Če že med igralci ni nikogar, ki bi poskrbel vsaj za klubski profil na Facebooku preko katerega bi na tekme privabili kakšnega gledalca več, pa velja izpostaviti trud v obliki klasičnih vabil na A4 formatu, ki jih pred tekmo lahko opazimo na vseh oglasnih deskah po občini.

    Zaradi vseh v prispevku omenjenih okoliščin je edini cilj kluba poskrbeti, da nogomet v Čermni ostane čim dlje. V kolikor bi v klubu ne bilo Romana Tupeca, bi danes o nogometu v kraju skoraj zagotovo govorili v pretekliku. Upati in verjeti gre, da se v bližnji prihodnosti vendarle najde še kdo (vključno z lokalnimi politiki), ki bi (za)čutil

    odgovornost do kluba, njegove zgodovine, igralcev in ostalih, ki so več kot stoletje skrbeli za lokalni nogometni klub.

    TK Čermna nad Orlici v jesenskem delu sezone 2024/25.

  • Čermna nad Orlico

    Čermna nad Orlico

    S skoraj tisoč prebivalci sodi Čermna med večje kraje, ki imajo svojega predstavnika v najnižjem rangu češkega ligaškega nogometa. Kraj sestavljata dve naselji, ki ju loči reka Tiha Orlica (Tichá Orlice). Razteza se na sorazmerno veliki površini, saj posamezne dele kraja ločijo obsežni travniki, polja in tudi gozdovi.

    Ime kraja izvira iz staročeške besede za rdečo (barvo): čermna, v današnjem času červena. Barva zemlje in tudi vode je prebivalce v srednjem veku na tem delu Češke spominjala na (pordečelo) železno barvo.

    Čermna nad Orlico leži na jugu Kralovehraške regije, točneje v okrožju Rychnov nad Knežnou. Od regijske metropole (Hradec Kralove) je oddaljena dobrih 30 km. Do središča okrožja je od tu 10 km manj. Kraj premore dobre cestne in železniške povezave.

    Kralovehraška regija zavzema severni predel Češke.
    Ker so določeni predeli Čermne med seboj ločeni z obsežnimi travniki, zavzema kraj precejšnjo površino.
    Avtobusno postajališče ob glavni cesti skozi Veliko Čermno.
    Manjši park z otroškim igriščem v Veliki Čermni.

    Sestavljata jo dva, nekdaj ločena predela. Gre za Malo in Veliko Čermno (Velká Čermná). Čeprav bi po imenu sklepali nasprotno, je Mala Čermna približno dvakrat večja od svoje »velike soimenjakinje«. Velika Čermna se nahaja na desni strani reke Tiha orlica. V nasprotju s pridevnikom v svojem imenu zna reka pogosto prestopiti bregova in pokazati svojo uničujočo plat. Sicer je pa 107 km dolga reka priljubljena med turisti. Del njenega toka (tudi skozi Čermno) je zaščiten kot naravni park.

    Restavracija Pri krtku je zaprta od konca lanskega leta.
    Nasproti restavracije se nahajata občinska stavba ter avtobusno postajališče.

    Prva pisna omemba kraja se pojavi v letu 1342. Kot je pri nazivih krajev običaj, se je tudi ime Čermna skozi zgodovino spreminjalo. Sprva Červena, zatem Čermena itd. vse do današnjega imena. A ker je krajev z imenom Čermna na Češkem precej, so mu zaradi lažjega razločevanja v naziv dodali še ime reke, ki teče skozi naselje. Zanimivo, da je leta 1843 Mala Čermna štela celo trikrat več prebivalcev kot Velika Čermna. Oba kraja sta bila skozi zgodovino samostojna. V srednjem veku je po reki Orlici potekala celo meja med fevdalnima gospostvoma.

    Do leta 1912 je bila v Mali Čermni žaga v kateri so mnogi prebivalci našli svoj vsakdanji kruh. Zaradi splavila lesa (hlodov) je bil reguliran tok Tihe Orlice od Čermne dalje. Poleg lesne industrije so se mnogi prebivalci ukvarjali tudi s čevljarstvom. Pred prvo svetovno vojno je bilo v Veliki Čermni kar 80% moških izučenih čevljarjev. Leta 1905 je bil v Mali Čermni postavljen tekstilni obrat Danubius, ki je zaposloval preko 200 delavcev.

    Spomenik padlim občanom v prvi in drugi svetovni vojni.
    Na nekaj danes izpraznjenih stavbah lahko najdemo napise, ki kažejo na nekdanjo dejavnost v njih.
    Nedavno na novo asfaltirana cesta skupaj s kolesarko in pešpotjo povezuje Veliko in Malo Čermno.

    Do leta 1912 je bila v Mali Čermni žaga v kateri so mnogi prebivalci našli svoj vsakdanji kruh. Zaradi splavila lesa (hlodov) je bil reguliran tok Tihe Orlice od Čermne dalje. Poleg lesne industrije so se mnogi prebivalci ukvarjali tudi s čevljarstvom. Pred prvo

    svetovno vojno je bilo v Veliki Čermni kar 80% moških izučenih čevljarjev. Leta 1905 je bil v Mali Čermni postavljen tekstilni obrat Danubius, ki je zaposloval preko 200 delavcev.

    Obe Čermni se uradno združita leta 1960. Poleg Tihe Orlice ju še vedno loči tudi približno polkilometrski travnati pas. Povezuje ju nedavno na novo asfaltirana cesta ter ločena steza za kolesarje in pešce.

    Most čez reko Tiho Orlico.
    Predel ob Tihi Orlici je razglašen za naravni park.
    Lepo urejeno avtobusno postajališče z okolico v Mali Čermni.
    Spomenik padlim občanom v prvi in drugi svetovni vojni.
    Most čez reko Tiho Orlico.
    Predel ob Tihi Orlici je razglašen za naravni park.
    Lepo urejeno avtobusno postajališče z okolico v Mali Čermni.

    Sedež občine je Veliki Čermni skozi katero vodi tudi pomembna regionalna cesta. V kraju se nahajajo štiri avtobusna postajališča, po dve v vsaki od Čermn. A so avtobusne povezave tod zelo redko. Število dnevnih parov avtobusov ki najdejo pot skozi Čermno, bi brez težav lahko prešteli na prste ene roke. In še to zgolj ob delavnikih. Ob koncih tedna in praznikih je kraj brez avtobusnih povezav. Precej bolj pogoste so povezave po železnici. Na lepo urejeni postaji v Čermni ob lokalni progi med Tyništem nad Orlico in Chocnom namreč dnevno ustavi po 15 parov vlakov. Tako osebnih, ki ustavljajo na vseh postajališčih, kot tudi pospeševalnih (Spěšný vlak), ki manjša postajališča izpuščajo. Zgolj trije pari manj ustavijo ob koncih tedna. Slabost postaje je sama lokacija, saj se nahaja več kot 20 minut hoda iz Male Čermne. Iz Velike Čermne ta razdalja še znatno večja.

    Zelena površina z igrali ob stanovanjskih stavbah Male Čermne.
    Pošta precej olajša vsakdan predvsem starejšim krajanom.
    Gasilski dom v Mali Čermni.
    Na restavracijo in mesarijo spominja le še napis nad vhodom. Je pa v objektu trgovina z živili, odprta vse dni v tednu.
    Krošnja mogočnega hrasta, ki je spominsko zaščiten.

    Turistom, ki jim je železnica blizu, zagotovo ne bodo izpustili obisk postaje. Urejen vrt z majhnim ribnikom na bočni strani postajne zgradebe ter številne cvetlice in ostale rastline na progovni strani dajejo postaji čudovito kuliso. Postajno osebje, ki dnevno skrbi za vse zelenje (in tudi živež v ribniku) si za svoj trud nedvomno zasluži pohvalo. Zanimivo, da bi blagajno na postaji že lep čas iskali zaman. Poleg vodje sta na postaji vedno prisotna kretničarja, ki skrbita za ročno premikanje kretnic. Dnevno je namreč v Čermni predvidenih kart nekaj križanj vlakov, kar zaenkrat še vedno zahteva prisotnost postajnega osebja. V naslednjih letih je namreč predvidena modernizacija lokalne proge, ki bo hkrati vključevala tudi novo postajališče, ki bo prebivalcem Čermne precej bolj pri roki. Kaj točno bo to pomenilo za postajno poslopje, še ni znano. Zagotovo pa ob progi ne bo več potrebna človeška sila za premikanje kretnic.

    Poleg železniške postaje se na levi strani Tihe Orlice nahaja še glavnina pomembnejših objektov za vsakdanje življenje občanov Čermne. Za enim izmed prenovljenih avtobusnih postajališč se nahaja pošta, ki je odprta od ponedeljka do petka. Na nasporotni strani iste stavbe imajo svoje prostore tudi gasilci. Zanimivo, da ne gre za edino gasilsko društvo v kraju. Tako Mala kot Velika Čermna imata namreč svojo gasilsko postajo. Le nekaj korakov dalje od pošte lahko obiščemo obe trgovini v kraju. Druga ob drugi si za kupce konkurirata vse dni v tednu. In obe imata vietnamske lastnike.

    V eni od stranskih ulic najdemo tudi osnovno šolo, imenovano po prvem češkoslovaškem predsedniku (Tomašu Garrigue-ju) Masaryku. Sedanja stavba šole je bila slavnostno odprta leta 1930. Danes jo

    obiskujejo učenci nižje stopnje (1. do 5. razreda). Nasproti nje stoji nekdanja vila, ki je danes preurejena v vrtec.

    V eni od stranskih ulic najdemo tudi osnovno šolo, imenovano po prvem češkoslovaškem predsedniku (Tomašu Garrigue-ju) Masaryku. Sedanja stavba šole je bila slavnostno odprta leta 1930. Danes jo obiskujejo učenci nižje stopnje (1. do 5. razreda). Nasproti nje stoji nekdanja vila, ki je danes preurejena v vrtec.

    Ob nogometnem igrišču največjo površino v kraju zavzema objekt namenjen (sicer redkim) športnim, kulturnim in glasbenim prireditvam.
    Osnovna šola nosi ime prvega češkoslovaškega predsednika.
    Nasproti osnovne šole stoji stavba vrtca.
    Krošnja mogočnega hrasta, ki je spominsko zaščiten.
    Ob nogometnem igrišču največjo površino v kraju zavzema objekt namenjen (sicer redkim) športnim, kulturnim in glasbenim prireditvam.
    Osnovna šola nosi ime prvega češkoslovaškega predsednika.
    Nasproti osnovne šole stoji stavba vrtca.

    Bodo pa turisti v Čermni zaman iskali cerkev. In tudi kaj toplega za pod zob. Restavracija Pri krtku (u krtků) je pred božičem zaprla svoja vrata. Druga restavracija, imenovana »pri igrišču« (u hřiště; po nekdanjem nogometnem igrišču) v Mali Čermni je sicer še odprta, a je danes njena ponudba bolj podobna okrepčevalnici. Štiri dni v tednu je namreč obiskovalcem v njej na voljo (zgolj) pijača.

    V restavraciji ob nekdanjem igrišču nudijo zgolj pijačo.
    Železniška postaja v Čermni premore pravi mali botanični vrt.
    Železniške povezave Čermne so zelo dobre – tako do okoliških vasi kot večjih postaj vozijo vlaki preko celega dne.

    Nasproti kapelice ob cesti skozi Malo Čermno raste mogočen (spominsko zaščiten) hrast. Njegovo podobo v grbu kraja predstavlja hrastov list. Ob njem je upodobljen tudi lipov list. Lipa je namreč (tudi) češki narodni simbol. Hkrati simbolizira tudi slovanske vzajemnosti. Valovita modrina v spodnjem delu grba predstavlja reko Tiho Orlico. Nad njo rdeč opečni most z dvema obokoma simbolizira most, ki povezuje obe Čermni. Rdeča barva mostu se navezuje na prvotni (srednjeveški) naziv kraja, ki je svoj današnji grb in zastavo dobil leta 1995.

    Težko bi Čermno uvrstili med turistične kraje. Čeprav si je vredno vzeti čas in se  skoznjo vsaj sprehoditi. Priložnost za daljše bivanje v tem delu Češke bi znali izkoristiti predvsem ljubitelji pohodništva in kolesarjenja. In tudi gobarji, ki v teh dneh iz okoliških gozdov odhajajo s polnimi košarami gozdnih plodov.