Nogomet CZ

Križem kražem po čeških najnižjih ligah

Kategorija: Kralovehraška

  • Slatina nad Zdobnico

    Slatina nad Zdobnico

    Slatina nad Zdobnico (Slatina nad Zdobnicí) velja za večjo vas v okrožju Rychnov nad Knežnou v Kralovehraški regiji. Gre za slikovito razpotegnjeno vas, ki je vpeta med okoliške travnike in (mešane) gozdove. Tudi zato je deležna turističnega obiska pohodnikov. Kraj premore nekaj javnih objektov, ki vaščanom lajšajo vsakdanje življenje (šola, vrtec, trgovina, pošta), redne avtobusne linije do večjih mest v okolici ter železniško postajališče. Verjetno največji ponos Slatine je prostovoljno gasilsko društvo z dolgo tradicijo. In tudi nogometni klub, ki je v okviru sokola v uvodnem delu sezone z rezultati jasno nakazal željo po uvrstitvi na višji ligaški nivo.

    Povprečen hodec bi potreboval slabo uro, da bi prehodil celotno Slatino od njene skrajne točke na severozahodu do table, ki označuje pričetek oz. konec kraja na južnem koncu. Čeprav šteje dobrih 850 prebivalcev, se kraj razprostira na slabih 4-ih kilometrih ob lokalni cesti (v ne ravno najboljšem stanju). Razlog, da vas zavzema precejšnjo površino, tiči tudi v raztresenosti hiš v večjem delu Slatine, kjer so med bivalnimi objekti večje travnate površine. Malenkost bolj strnjeno je naselje zgolj v svojem osrednjem delu.

    Slatina nad Zdobnico leži na obronkih Orliškega hribovja vzdolž Slatinskega potoka.

    Slatina je od zahodneje ležečega centra okrožja (Rychnov nad Kněžnou) oddaljena 14 minut vožnje z avtom. Nekaj dlje (približno 50 km) se v isti smeri nahaja regijska metropola Hradec Kralove. Leži na nadmorski višini 420 m n.m. in ima status samostojne

    Ime kraja izhaja iz kislih močvirnih zemljišč oziroma barij (slatin), ki jih je bilo nekdaj v okolici polno. Po njih nosi ime tudi Slatinsky potok. Ta ima svoj izvir v južnem delu vasi. Na svoji kratki poti teče skozi večji del naselja, dokler se na njegovem severozahodnem robu ne izlije v tu že manjšo reko Zdobnico (češko Zdobnice). Reka izvira v Orliškem hribovju. Njen tok meri 34 km. Na svoji poti do izliva v Divoko Orlico teče skozi severni del Slatine, kjer je postavljena hidrološka postaja.

    občine. Slikoviti kraj ob vznožju vzhodneje ležečega Orliškega hribovja na meji med Češko in Poljsko leži ob cesti, ki povezuje Rychnov nad Kněžnou in Žamberk. Zaradi svoje razpotegnjenosti ne čudi, da vzdolž ceste skozi Slatino ustavljajo avtobusi na kar šestih mestih (avtobusnih postajališčih). Glavne avtobusne linije povezujejo Slatino nad Zdobnico z Rychnovom nad Kněžnou (17 parov v delovnih dneh ter 8 parov avtobusov ob praznikih in koncih tedna), Žamberk (11 parov) ter bližnjo Rokytnico v Orliškem hribovju z osmimi pari v vseh dneh. Nekaj manj je neposrednih avtobusov za Vamberk in kraj Deštne. Ter še mnogo več do vseh naštetih krajev, če bi upoštevali tudi prestope.

    Obisk Slatine je možen tudi z vlakom. Vas ima namreč svojo železniško postajališče ob slabih 20 km dolgi lokalni (enotirni in neelektrificirani) progi med že omenjeno Rokytnico ter Doudleby nad Orlici (kjer se navezuje na progo Praga – Letohrad). Ta se nahaja v njenem severozahodnem delu. V delovnih dneh progo prevozi 8 parov ob koncih tedna in praznikov pa 7 parov osebnih potniških vlakov.

    Kraj se prvič pisno omenja leta 1359. V obdobju 13. in 14. stoletja so bila okoliška hribovja in njihovi obronki porasli s težko prehodnim gozdom. Naselja takratnih prebivalcev so se nahajala večinoma ob spodnjih tokih rek. Skozi neprehodne gozdove so vodile zgolj trgovske poti, po katerih so v glavnem prevažali sol z ozemlja današnje Poljske na ozemlje današnje Italije. Ena takšnih poti je vodila tudi po ozemlju današnje občine Slatina nad Zdobnico.

    Današnja žaga na severnem robu Slatine se navezuje na tradicijo tovrstne dejavnosti iz obdobja med obema vojnama, ko je ob žagi stal tudi mlin.

    Kolonizacija češke kraljeve rodbine Přemyslovcev je v drugi polovici 13. stoletja prinesla oživitev tega dela

    regije. V obdobju od 1257 do 1267 so bila ustanovljena številna naselja, med njimi okoli leta 1260 tudi Slatina. Zapisi v cerkvenem arhivu dokazujejo obstoj župnije v Slatini na začetku 14. stoletja. Naselju niso prizanesle husitske vojne. Najhuje je bilo okrobra leta 1421, ko je vojska šlezijskih knezov s podporo nasprotnikov husitskega gibanja vdrla v regijo. Njihov napad je bil neuspešen, a je za seboj pustil opustošenje in številne požgane vasi ter dvorce.

    Na obdobje gospodarskega razcveta danes spominja velik zvon iz leta 1523 na cerkvi Gospodovega preobraženja. Baročna cerkev je leta 1699 nadomestila cerkev svete Doroteje iz 14. stoletja. Danes je del vaškega pokopališča. V njegovi bližini stoji mdr. tudi spomenik žrtvam prve svetovne vojne, postavljen leta 1927.

    Devetletna osnovna šola z avtobusnim postajališčem pred njo.
    Cerkev Gospodovega preobraženja ter pred njo spomenik žrtvam prve svetovne vojne z imeni padlih vaščanov.

    Slatini ni prizanesla niti Tridesetletna vojna. Divjanje, plenjenje in požiganje vasi s strani švedske vojske je za seboj puščalo lakoto in pogoste epidemije. Po koncu vojen je vas štela zgolj 26 kmečkih in pet kajžarskih družin.

    Ustanovitev župnije ni prinesla le ustanovitve matičnega urada, temveč leta 1789 tudi ustanovitev šole. Leta 1817 so na mestu prvotne lesene šole zgradili zidano. Stavba je bila enonadstropna in ni zadostovala za približno 250 učencev, ki so jo takrat obiskovali. Zato so leta 1882 dozidali prvo nadstropje in uredili 4 učilnice.

    Dasiravno so se glavne bitke avstrijsko – pruskega konflikta leta 1866 odvijale v drugih krajih, dogajanje posredno ni prizaneslo niti Slatini. 21. junija so na poti iz Moravske proti severnim mejam Češke Slatino prečkali trije armadni korpusi in dve konjeniški diviziji, kar je bila približno polovica avstrijske vojske, skoncentrirane na spopad pri Olomoucu. Pohod je trajal skoraj dva tedna. Med njim je šlo skozi Slatino več kot 100 tisoč mož, 375

    Spomenik mojstru Janu Husu iz leta 1909.

    vozov s strelivom, ki so jih vlekle šestkonjske vprege, 186 topov in približno 15.000 konj. V tem obdobju so bile v vasi porabljene vse zaloge kruha, moke in drugih živil.

    Po izgubljenih bitkah se je celotna regija postopoma spremenila v veliko bolnišnico, saj je avstrijske vojake umikajoča se vojska prepustila lokalnemu prebivalstvu. Tudi v Slatini so mnogi skrbeli za ranjene cesarske vojake in skrivali lažje ranjence, da ne bi padli v prusko ujetništvo. Za nameček je v kraju izbruhnila epidemija kolere, ki je terjala življenja štirih ljudi.

    Kljub težkim gospodarskim in socialnim razmeram ob koncu 19. stoletja se je življenje v vasi uspešno razvijalo. K razvoju vasi je pripomogla tudi izgradnja železnice v letih 1905-1906. V povezavi z njeno izgradnjo je bila leta 1905 ustanovljena žandarmerijska postaja in leta 1907 pošta. Danes ima pošta svoje prostore v stavbi vaškega urada.

    Nadaljnji razvoj vasi je prekinila prva svetovna vojna, ki je terjala življenja 37 občanov. Z odhodom moških na fronto je v vasi zastalo družabno življenje. Posledično so številne družine imele velike težave pri zagotavljanju preživetja. Hrane in drugih dobrin je primanjkovalo, v vas pa so vse pogosteje prihajale rekvizicijske komisije, ki so zasegale žito, živino in kovine. Predati je bilo treba tudi dva manjša zvonova.

    Nedavno je v središču Slatine zrasel lepo urejen manjši park z altano.
    Informativni tabli v parku z edino večstanovanjsko stavbo za njima ter trgovino z živili (na desni strani slike).

    Za razliko od obdobja izpred stoletja, je danes v Slatini ena trgovina z osnovnimi živili. Nahaja se v severni polovici vasi, svoja vrata pa ima odprta vse dni v tednu. V njeni bližini stoji spomenik Janu Husu, nedaleč pa je tudi kip svetemu Janu Nepomuku. V kraju je turistom na voljo tudi prenočitveni objekt v obliki počitniške hiše. Tako vaščani kot obiskovalci Slatine se imajo možnost podružiti v enem od dveh gostinskih objektov.

    Konec vojne in ustanovitev samostojne češkoslovaške države je močno pospešil nadaljnji razvoj vasi. Družabno življenje je znova oživelo. Napredovala je tudi gradnja vasi, ki je bila v začetku dvajsetih let 20. stoletja elektrificirana. Ustanovljene so bile nove trgovine, obrtni obrati in posodobljena podjetja za predelavo kmetijskih pridelkov. Predvsem sta bila obnovljena oba mlina, obstoječa vodna kolesa so bila zamenjana s turbinami. Leta 1926 je bila zgrajena mlekarna. V začetku tridesetih let 20. stoletja je imela Slatina poleg omenjenih dveh mlinov še 6 trgovin z mešanim blagom, 5 gostiln, 2 pekarni, 2 mesnici in 184 kmetij ter več čevljarjev, krojačev, mizarjev, kovačev in drugih obrtnikov. Med večjimi obrati so bile strojna delavnica, žaga in tovarna čevljev.

    Najsevernejše avtobusno postajališče v vasi stoji v bližini železniške postaje.

    Prvi se nahaja ob glavni cesti, približno na sredini vasi. Gre za tradicionalno vaško pivnico (Hospoda U Václava), kjer se je možno okrepčati v večernih urah od srede do sobote. Drugi tovrstni objekt (bife) stoji ob nogometnem igrišču na severnem delu vasi. Odprt je zgolj ob petkih in sobotah zvečer ter izjemoma tudi v nedeljah, ko se na bližnjem igrišču odvija nogometna tekma. Če v obeh omenjenih objektih jedi niso vedno v ponudbi, imajo ob delovnikih kosila na meniju v jedilnici stavbe lokalnega agrarnega podjetja v centru Slatine. Le da je kosilo potrebno naročiti dan vnaprej.

    Obdobje miru in blagostanja je v vasi (kakor tudi v večjem delu tedanje Češkoslovaške) trajalo do druge polovice 30-ih let prejšnjega stoletja. Bližina meje z Nemčijo (danes to ozemlje pripada Poljski) je napetost tedanjega časa še dodatno stopnjevala. Leta 1938 je

    bila razglašena mobilizacija vseh rezervistov do 40. leta starosti. Preostali za delo sposobni moški od 17. leta starosti so bili poklicani v pomožne delovne enote za dokončanje obrambnega sistema. September 1938 je bil zato težaven tudi za kmetice, ki so morale vsa jesenska opravila na poljih opraviti sama (zlasti pobiranje krompirja in setev ozimnih pridelkov). Da je bilo življenje še dodatno oteženo, je poskrbela epidemija slinavke in parkljevke. Za nameček je bilo treba večino konj predati vojaškim enotam.

    Edina sreča šestletnega obdobja nacistične okupacije za Slatini je bila, da vojna ni terjala življenja nobenega izmed vaščanov.

    V Slatini je dobro poskrbljeno tudi za izobraževanje mlajše generacije. V vasi je namreč tako vrtec kot (devetletna) osnovna šola. Občina je svoj današnji

    V poslopju železniške postaje je danes stanovanje.
    Postajo sestavljata dva tira od katerih je v uporabi zgolj eden.

    grb dobila leta 2004. Podobe na njem jasno kažejo na poljedelsko tradicijo v Slatini.

    Eno izmed društev, ki že več kot 130 let skrbi za aktivno dejavnost v vasi, je prostovoljno gasilsko društvo. Šteje preko 80 članov. S svojimi izkušnjami ob poplavah in drugih naravnih nesrečah je terenska enota gasilcev zadolžena tako za interveniranje v Slatini kot tudi okoliških vaseh. Društvo je usmerjeno še v delo z mladimi s katerimi se udeležuje otroških gasilskih tekmovanj.

    Za največ veselja v Slatini v zadnjem obdobju skrbijo lokalni nogometaši, ki v okviru vaškega sokola v začetku novega prvenstva premagujejo svoje tekmece kot po tekočem traku. K uresničitvi končnega cilja in osvojitvi prvega mesta ter

    uvrstitvi ligo višje jih sicer čaka še dolga pot. A so že zdaj s svojimi predstavami pripomogli k številčnim obiskom domačih tekem ter s tem pripomogli k dvigu družabnega življenja v Slatini nad Zdobnico.

    Povprečen hodec bi potreboval slabo uro, da bi prehodil celotno Slatino od njene skrajne točke na severozahodu do table, ki označuje pričetek oz. konec kraja na južnem koncu. Čeprav šteje dobrih 850 prebivalcev, se kraj razprostira na slabih 4-ih kilometrih ob lokalni cesti (v ne ravno najboljšem stanju). Razlog, da vas zavzema precejšnjo površino, tiči tudi v raztresenosti hiš v večjem delu Slatine, kjer so med bivalnimi objekti večje travnate površine. Malenkost bolj strnjeno je naselje zgolj v svojem osrednjem delu.

    Ime kraja izhaja iz kislih močvirnih zemljišč oziroma barij (slatin), ki jih je bilo nekdaj v okolici polno. Po njih nosi ime tudi Slatinsky potok. Ta ima svoj izvir v južnem delu vasi. Na svoji kratki poti teče skozi večji del naselja, dokler se na njegovem severozahodnem robu ne izlije v tu že manjšo reko Zdobnico (češko Zdobnice). Reka izvira v Orliškem hribovju. Njen tok meri 34 km. Na svoji poti do izliva v Divoko Orlico teče skozi severni del Slatine, kjer je postavljena hidrološka postaja.

    Slatina je od zahodneje ležečega centra okrožja (Rychnov nad Kněžnou) oddaljena 14 minut vožnje z avtom. Nekaj dlje (približno 50 km) se v isti smeri nahaja regijska metropola Hradec Kralove. Leži na nadmorski višini 420 m n.m. in ima status samostojne občine. Slikoviti kraj ob vznožju vzhodneje ležečega Orliškega hribovja na meji med Češko in Poljsko leži ob cesti, ki povezuje Rychnov nad Kněžnou in Žamberk. Zaradi svoje razpotegnjenosti ne čudi, da vzdolž ceste skozi Slatino ustavljajo avtobusi na kar šestih mestih (avtobusnih postajališčih). Glavne avtobusne linije povezujejo Slatino nad Zdobnico z Rychnovom nad Kněžnou (17 parov v delovnih dneh ter 8 parov avtobusov ob praznikih in koncih tedna), Žamberk (11 parov) ter bližnjo Rokytnico v Orliškem hribovju z osmimi pari v vseh dneh. Nekaj manj je neposrednih avtobusov za Vamberk in kraj Deštne. Ter še mnogo več do vseh naštetih krajev, če bi upoštevali tudi prestope.

    Obisk Slatine je možen tudi z vlakom. Vas ima namreč svojo železniško postajališče ob slabih 20 km dolgi lokalni (enotirni in neelektrificirani) progi med že omenjeno Rokytnico ter Doudleby nad Orlici (kjer se navezuje na progo Praga – Letohrad). Ta se nahaja v njenem severozahodnem delu. V delovnih dneh progo prevozi 8 parov ob koncih tedna in praznikov pa 7 parov osebnih potniških vlakov.

    Kraj se prvič pisno omenja leta 1359. V obdobju 13. in 14. stoletja so bila okoliška hribovja in njihovi obronki porasli s težko prehodnim gozdom. Naselja takratnih prebivalcev so se nahajala večinoma ob spodnjih tokih rek. Skozi neprehodne gozdove so vodile zgolj trgovske poti, po katerih so v glavnem prevažali sol z ozemlja današnje Poljske na ozemlje današnje Italije. Ena takšnih poti je vodila tudi po ozemlju današnje občine Slatina nad Zdobnico.

    Kolonizacija češke kraljeve rodbine Přemyslovcev je v drugi polovici 13. stoletja prinesla oživitev tega dela regije. V obdobju od 1257 do 1267 so bila ustanovljena številna naselja, med njimi okoli leta 1260 tudi Slatina. Zapisi v cerkvenem arhivu dokazujejo obstoj župnije v Slatini na začetku 14. stoletja. Naselju niso prizanesle husitske vojne. Najhuje je bilo okrobra leta 1421, ko je vojska šlezijskih knezov s podporo nasprotnikov husitskega gibanja vdrla v regijo. Njihov napad je bil neuspešen, a je za seboj pustil opustošenje in številne požgane vasi ter dvorce.

    Na obdobje gospodarskega razcveta danes spominja velik zvon iz leta 1523 na cerkvi Gospodovega preobraženja. Baročna cerkev je leta 1699 nadomestila cerkev svete Doroteje iz 14. stoletja. Danes je del vaškega pokopališča. V njegovi bližini stoji mdr. tudi spomenik žrtvam prve svetovne vojne, postavljen leta 1927.

    Slatini ni prizanesla niti Tridesetletna vojna. Divjanje, plenjenje in požiganje vasi s strani švedske vojske je za seboj puščalo lakoto in pogoste epidemije. Po koncu vojen je vas štela zgolj 26 kmečkih in pet kajžarskih družin.

    Ustanovitev župnije ni prinesla le ustanovitve matičnega urada, temveč leta 1789 tudi ustanovitev šole. Leta 1817 so na mestu prvotne lesene šole zgradili zidano. Stavba je bila enonadstropna in ni zadostovala za približno 250 učencev, ki so jo takrat obiskovali. Zato so leta 1882 dozidali prvo nadstropje in uredili 4 učilnice.

    Dasiravno so se glavne bitke avstrijsko – pruskega konflikta leta 1866 odvijale v drugih krajih, dogajanje posredno ni prizaneslo niti Slatini. 21. junija so na poti iz Moravske proti severnim mejam Češke Slatino prečkali trije armadni korpusi in dve konjeniški diviziji, kar je bila približno polovica avstrijske vojske, skoncentrirane na spopad pri Olomoucu. Pohod je trajal skoraj dva tedna. Med njim je šlo skozi Slatino več kot 100 tisoč mož, 375 vozov s strelivom, ki so jih vlekle šestkonjske vprege, 186 topov in približno 15.000 konj. V tem obdobju so bile v vasi porabljene vse zaloge kruha, moke in drugih živil.

    Po izgubljenih bitkah se je celotna regija postopoma spremenila v veliko bolnišnico, saj je avstrijske vojake umikajoča se vojska prepustila lokalnemu prebivalstvu. Tudi v Slatini so mnogi skrbeli za ranjene cesarske vojake in skrivali lažje ranjence, da ne bi padli v prusko ujetništvo. Za nameček je v kraju izbruhnila epidemija kolere, ki je terjala življenja štirih ljudi.

    Kljub težkim gospodarskim in socialnim razmeram ob koncu 19. stoletja se je življenje v vasi uspešno razvijalo. K razvoju vasi je pripomogla tudi izgradnja železnice v letih 1905-1906. V povezavi z njeno izgradnjo je bila leta 1905 ustanovljena žandarmerijska postaja in leta 1907 pošta. Danes ima pošta svoje prostore v stavbi vaškega urada.

    Nadaljnji razvoj vasi je prekinila prva svetovna vojna, ki je terjala življenja 37 občanov. Z odhodom moških na fronto je v vasi zastalo družabno življenje. Posledično so številne družine imele velike težave pri zagotavljanju preživetja. Hrane in drugih dobrin je primanjkovalo, v vas pa so vse pogosteje prihajale rekvizicijske komisije, ki so zasegale žito, živino in kovine. Predati je bilo treba tudi dva manjša zvonova.

    Konec vojne in ustanovitev samostojne češkoslovaške države je močno pospešil nadaljnji razvoj vasi. Družabno življenje je znova oživelo. Napredovala je tudi gradnja vasi, ki je bila v začetku dvajsetih let 20. stoletja elektrificirana. Ustanovljene so bile nove trgovine, obrtni obrati in posodobljena podjetja za predelavo kmetijskih pridelkov. Predvsem sta bila obnovljena oba mlina, obstoječa vodna kolesa so bila zamenjana s turbinami. Leta 1926 je bila zgrajena mlekarna. V začetku tridesetih let 20. stoletja je imela Slatina poleg omenjenih dveh mlinov še 6 trgovin z mešanim blagom, 5 gostiln, 2 pekarni, 2 mesnici in 184 kmetij ter več čevljarjev, krojačev, mizarjev, kovačev in drugih obrtnikov. Med večjimi obrati so bile strojna delavnica, žaga in tovarna čevljev.

    Za razliko od obdobja izpred stoletja, je danes v Slatini ena trgovina z osnovnimi živili. Nahaja se v severni polovici vasi, svoja vrata pa ima odprta vse dni v tednu. V njeni bližini stoji spomenik Janu Husu, nedaleč pa je tudi kip svetemu Janu Nepomuku. V kraju je turistom na voljo tudi prenočitveni objekt v obliki počitniške hiše. Tako vaščani kot obiskovalci Slatine se imajo možnost podružiti v enem od dveh gostinskih objektov.

    Prvi se nahaja ob glavni cesti, približno na sredini vasi. Gre za tradicionalno vaško pivnico (Hospoda U Václava), kjer se je možno okrepčati v večernih urah od srede do sobote. Drugi tovrstni objekt (bife) stoji ob nogometnem igrišču na severnem delu vasi. Odprt je zgolj ob petkih in sobotah zvečer ter izjemoma tudi v nedeljah, ko se na bližnjem igrišču odvija nogometna tekma. Če v obeh omenjenih objektih jedi niso vedno v ponudbi, imajo ob delovnikih kosila na meniju v jedilnici stavbe lokalnega agrarnega podjetja v centru Slatine. Le da je kosilo potrebno naročiti dan vnaprej.

    Obdobje miru in blagostanja je v vasi (kakor tudi v večjem delu tedanje Češkoslovaške) trajalo do druge polovice 30-ih let prejšnjega stoletja. Bližina meje z Nemčijo (danes to ozemlje pripada Poljski) je napetost tedanjega časa še dodatno stopnjevala. Leta 1938 je bila razglašena mobilizacija vseh rezervistov do 40. leta starosti. Preostali za delo sposobni moški od 17. leta starosti so bili poklicani v pomožne delovne enote za dokončanje obrambnega sistema. September 1938 je bil zato težaven tudi za kmetice, ki so morale vsa jesenska opravila na poljih opraviti sama (zlasti pobiranje krompirja in setev ozimnih pridelkov). Da je bilo življenje še dodatno oteženo, je poskrbela epidemija slinavke in parkljevke. Za nameček je bilo treba večino konj predati vojaškim enotam.

    Edina sreča šestletnega obdobja nacistične okupacije za Slatini je bila, da vojna ni terjala življenja nobenega izmed vaščanov.

    V Slatini je dobro poskrbljeno tudi za izobraževanje mlajše generacije. V vasi je namreč tako vrtec kot (devetletna) osnovna šola. Občina je svoj današnji grb dobila leta 2004. Podobe na njem jasno kažejo na poljedelsko tradicijo v Slatini.

    Eno izmed društev, ki že več kot 130 let skrbi za aktivno dejavnost v vasi, je prostovoljno gasilsko društvo. Šteje preko 80 članov. S svojimi izkušnjami ob poplavah in drugih naravnih nesrečah je terenska enota gasilcev zadolžena tako za interveniranje v Slatini kot tudi okoliških vaseh. Društvo je usmerjeno še v delo z mladimi s katerimi se udeležuje otroških gasilskih tekmovanj.

    Za največ veselja v Slatini v zadnjem obdobju skrbijo lokalni nogometaši, ki v okviru vaškega sokola v začetku novega prvenstva premagujejo svoje tekmece kot po tekočem traku. K uresničitvi končnega cilja in osvojitvi prvega mesta ter uvrstitvi ligo višje jih sicer čaka še dolga pot. A so že zdaj s svojimi predstavami pripomogli k številčnim obiskom domačih tekem ter s tem pripomogli k dvigu družabnega življenja v Slatini nad Zdobnico.

  • Sokol Slatina nad Zdobnici – Sokol Kostelecka Lhota B

    Sokol Slatina nad Zdobnici – Sokol Kostelecka Lhota B

    Peti prvenstveni krog okrožja Rychnov nad Knežnou je mdr. postregel tudi z derbijem drugo- in tretjeuvrščene ekipe. Ekipa Slatine nad Zdobnico je v nedeljskem popoldnevu gostila B ekipo sokolov iz dobrih 20 km oddaljenega kraja Kostelecka Lhota. Cilj domačinov pred tekmo je bil jasen – z zmago ohraniti stoodstoten izkupiček in s tem postoriti naslednji korak k svojemu končnemu cilju v aktualni sezoni ter znova razveseliti svoje številne privržence.       

    Zadnja poletna nedelja je tudi na Češkem marsikje poskrbela za temperaturni rekord. Če se je v nekaterih delih države živo srebro povzpelo tudi preko 30 stopinj celzija, je bilo pod obronki Orliškega hribovja glavnim akterjem na zelenici vendarle nekoliko bolj prizanešeno. Sredi dneva je termometer kazal okrog  24°C in s tem dajal vedeti, da se poletje tudi v tem (sicer hladnejšem delu) Češke še ni poslovilo.

    Ko so sončni žarki v trenutkih največje moči padali na sicer odlično pripravljeno igrišče (ki se ga ne bi branil marsikateri višjeligaš), je to še čakalo na svojo finalno podobo, ki jo zahteva igranje tekme. Prihoda prvih

    igralcev se je dočakalo dobri dve uri in pol pred pričetkom srečanja (tekma je bila delegirana ob 16:30). Med njimi je bil tudi predsednik kluba in kapetan moštva Jan Čižinsky, ki je po svojem prihodu nemudoma zavihal rokave in ob pomoči še dveh soigralcev pričel s črtanjem zelenice.

    Ko je bila igralna podlaga dokončno pripravljena za dvoboj je bila ob igrišču že glavnina domačih akterjev. Svoja vrata je

    takrat odprl tudi bife za klubskimi prostori (ki je sicer ob nedeljah zaprt), kjer so osvežitev v obliki pijače našli prvi obiskovalci (in tudi igralci obeh ekip). Iz obrazov in besed igralcev Slatine je bilo razvidno, da zmagoviti val zelo dobro vpliva na razpoloženje v moštvu. Dodaten optimizem v jadra sta jim pred srečanjem dajali tudi dve zmagi iz pretekle sezone proti svojemu nedeljskemu tekmecu (2:4 in 2:0). Da je v domačem taboru tudi priprava na tekmo na visokem

    nivoju, so se prvi gledalci ob igrišču lahko prepričali že slabo uro pred prvim sodniškim žvižgom. Takrat so namreč Slatinčani (z vsemi glavnimi možmi vključno s prvim strelcem lige Martinom Šponarom) na polovici igrišča ob pomoči ploščatih stožcev ter pod taktirko trenerja Martina Mihaličke in njegovega pomočnika Jana Vodaka pričeli z ogrevanjem. Po zadnje taktične napotke so igralci v zelenih dresih odšli v garderobo, od koder jih je nato priklical sodniški žvižg.

    Prvi polčas

    Kljub pričakovanju uvodne minute niso prinesle pretiranega razburjenja. Nekaj več od igre so sicer imeli domači, a si jim resnih priložnosti ni uspelo priigrati. Prvi strel v okvir vrat so v 11. minuti z dobrih 30 metrov sprožili gostje, a domači vratar Stanislav Hynek z

    Uvodni pozdrav obeh nasprotnikov.

    njim ni imel težav. Dve minuti zatem se je prva resnejša priložnost ponudila tudi Slatini. Iznajdljivi Martin Šponar je z obrata že znotraj kazenskega prostora meril preko gostujočih vrat.

    Čižinsky je s svojo aktivno igro na sredini igrišča pogosto sodeloval pri kreaciji napadov.

    Slatinčani so poskušali igrati po tleh, z malo dotiki in krajšimi podajami. A so se gostje na njihovo igro očitno dobro pripravili. Tudi na robustnega domačega napadalca Dominika Vojtuša, ki je bil večkrat obkrožen kar s tremi nasprotnimi igralci. Rezultat agresivnejše igre gostov je bila dokaj raztrgana in na trenutke nepovezana igra Slatine. Številne napačne podaje na sredini igrišča in tudi v obrambi so vnesle nekaj nesigurnosti, a ne tudi nervoze v domači tabor.

    V 19. minuti je Slatini uspelo izpeljati akcijo v kateri je sodelovalo pet igralcev. Po zaključnem predložku Šponara se

    je na petih metrih od vrat znašel Ondřej Michalička, a je gostujoči vratar njegov strel z glavo ubranil. Niti ta priložnost goste ni zmedla. Nadaljevali so svojo agresivno igro in s tem uspešno preprečevali domačim razviti igro. Slatinčani so sicer nekaj več poskušali po desni strani, kjer so akcije najpogosteje kreirali Pavel Křepela, Michalička, Zdeněk Bednař in Roman Samek.

    V 24. minuti niti trojica gostujočih branilcev ni uspela zaustaviti Vojtuša, a je po njegovem odločnem prodoru in strelu po tleh goste zaostanka rešila vratnica. Ob čemer je potrebno omeniti, da je bil domači napadalec oviran

    Levi bočni branilec Martin Bednař ni imel pretiranega dela.

    vsaj na meji prekrška. Za naslednjo akcijo domačih sta poskrbela Chlumecky in Vojtuš, a je slednji tokrat s 25-ih metrov meril precej manj natančno.

    Pred prostim strelom gostov je vratar Stanislav Hynek v živi zid postavil Romana Samka (#9), Tomaša Mazuro in Tomaša Chlumeckega (#19).

    V 32. minuti je sreča zopet pokazala hrbet Slatinčanom, ko se je po natančno merjenem strelu Čižinskega s 23-ih metrov žoga od vratnice ponovno odbila v polje. Kljub temu, da sta bili na semaforju še vedno dve ničli, se je na veselje večine ljubiteljev nogometa ob igrišču v finišu prvega polčasa tehtnica vendarle konkretneje nagnila na stran Slatine. Nadaljevanje se je vendarle odvijalo večinoma na gostujoči polovici,

    Za desno stran obrambe Slatine je bil zadolžen Pavel Křepela.

    domači sokoli pa so pričeli tekmovati v strelih na gol. Po novem poskusu domačega

    kapetana s prostega strela s skoraj 35 metrov, ko je žoga končala visoko na gostujočimi vrati, je z dvema streloma na sceno stopil Zdeněk Bednař. Najprej je z 20-ih metrov nevarno meril mimo vrat, minuto zatem pa je žogo po njegovem drugem poskusu po sredini gola gostujoči vratar s konicami prstov odbil preko prečke.

    37. minuta je vendarle obrodila sadove pritiska in razveselila domače privržence. Za vodilni zadetek je poskrbel kdo drug kot Šponar, ki je še enkrat več pokazal svoje mojstrstvo. Po kotu je žoga prišla na desni rob kazenskega prostora, kjer si jo je domači golgeter spretno namestil in poslal neubranljiv in natančen strel v daljši vratarjev kot, ob katerem je gostujoči čuvaj mreže s pogledom zgolj nemočno pospremil let žoge.

    Martin Šponar se je tudi na peti zaporedni prvenstveni tekmi vpisal med strelce.

    Tudi po doseženem zadetku so domači nadaljevali z napadalnejšo igro. Plod aktivne igre je bil nov poskus z 20-ih metrov Zdenka Bednařa, ki pa je po tleh meril nenatančno. Še v isti minuti je svojo hitrost na desnem krilu demonstriral Michalička, ki je po tleh poslal nevaren predložek tik pred golovo črto. Gostujoči vratar je na prvi vratnici žogo odbil, a le do vtekajočega Tomaša Chlumeckega, ki  je z bližine oviran meril mimo desne vratnice. Tik pred odmorom so Slatinčani izvedli še eno akcijo, ki so jo pričeli na desni strani na svoji polovici igrišča, s strelom s 25-ih metrov mimo vrat pa jo je zaključil Chlumecky.  

    Po zapravljeni priložnosti v 41. minuti je Chlumecky nerodno trčil v okvir vrat in za hip obležal, a že kmalu zatem nadaljeval s tekmo.

    Kljub minimalnemu vodstvu so igralci Slatine odhajali v garderobo z mešanimi občutki. Zavedajoč se svojih zmožnosti in prikazanega v dosedanjem delu prvenstva z igro v prvem polčasu niso bili najbolj zadovoljni. Dobrega razpoloženja si ob igrišču niso pustili vzeti številni ljubitelji nogometa. Nedeljski dvoboj je ob igrišču Na Ohradě spremljalo približno sto gledalcev (le redko se zgodi, da tekmo v najnižji ligi spremlja triciferno število ljubiteljev nogometa), med katerimi je bil tudi župan kraja. Ti so med premorom poskrbeli tudi za kar

    dolgo vrsto pred prodajnim okencem bifeja, kjer jim je bila na voljo pestra izbira pijač (primat v prodaji je kajpak pripadel točenemu pivu), manjkale pa niso niti dimljene klobase. V prihodnje bi odgovorni lahko razmislili o okrepitvi osebja v bifeju v času tekem. Še posebej ker gre tudi v nadaljevanju prvenstva pričakovati pozitivne rezultate Slatine in posledično zelo dober obisk njihovih domačih tekem. Sto gledalcev in potencialno enako število strank je vendarle prezahtevna naloga za eno samo uslužbenko…

    Po prihodu igralcev iz garderobe so bili slednji odločni popraviti svoj vtis iz večjega dela prvega polčasa ter čim prej rešiti vprašanje zmagovalca. Še preden je iz svoje garderobe prikorakal prvi sodnik s svojim pomočnikom (drugega je prispeval domači tabor) so si domači »sokoli« našli čas za kratke pogovore s svojimi privrženci ob igrišču.

    Na obrazih domačih akterjev srečanja je bilo razbrati, da s svojo predstavo v prvem polčasu niso bili najbolj zadovoljni.
    Lepo vreme in odlične predstave domačega moštva so nedvomno prispevale k zelo dobremu obisku nedeljskega derbija kroga. Tekmo v Slatini si je ogledalo približno sto ljubiteljev nogometa.

    Drugi polčas

    V drugi minuti nadaljevanja je Slatina izpeljala napadalno akcijo v kateri je sodelovala peterica domačih napadalcev, s strelom visoko preko vrat pa jo je zaključil Samek. Domači so v nadaljevanje vstopili precej bolj odločno. Kot se je nakazalo že ob koncu prvega dela, gostje niso zmogli več držati nivo agresivnosti. Njihov padec v igri je pomenil, da so zeleno črni povsem zagospodarili na igrišču. Iz minute v minuto so kazali več samozavesti. Kar jim večji del prvega polčasa ni uspevalo, jim je v nadaljevanju toliko bolj. Predvsem gre pohvaliti vztrajanje pri igri z malo dotiki in kratkimi

    Pred nadaljevanjem srečanja si je domači čuvaj mreže Hynek našel čas za krajši pogovor z domačimi privrženci. Med njimi tudi z županom Slatine Petrom Tumo (na sliki v majici s češkim simbolom), ki je tudi sicer podpornik slatinskega nogometnega kluba.

    podajami po tleh. Pri diktiranju tempa in bolj ali manj enosmernem prometu so si tudi priložnosti vrstile ena za drugo.

    Gostje so iz edine priložnosti v drugem polčasu uspeli v 52. minuti rezultat znižati.

    V 50. minuti je Jan Čižinsky po kotu z desne na oddaljenejši vratnici našel Martina Bednařa, a je ta iz bližine meril preko vrat. Minuto zatem so domači svojo prednost podvojili. Medtem ko so njegovi soigralci svoje priložnosti zapravljali, velja ravno nasprotno za prvega domačega zvezdnika. Šponar je še enkrat več dokazal, da gre za hladnokrvnega eksekutorja. Tokrat je žogo prejel med vtekanjem v gostujoči kazenski prostor, kjer mu ni bilo težko poslati v daljši vratarjev kot za svoj že 15-i (!) zadetek v vsega petih prvenstvenih tekmah.

    Da ima tudi domača ekipa vendarle nekaj lukenj, se je izkazalo že minuto po drugem doseženem zadetku. Visoka žoga gostov na domačo polovico je končala v nogah enega izmed nasprotnikovih napadalcev. Ta je žogo popeljal na rob kazenskega prostora od koder je na levi strani našel vtekajočega soigralca, ki je s strelom po tleh

    znotraj domačega kazenskega prostora premagal Hynka. Kljub temu, da je bilo ob dveh gostujočih igralcih kar nekaj domačih branilcev, so le-ti delovali preveč anemično oz. premalo odločno in gostom dovolili, da so praktično iz edine akcije po dolgem času (in prve v drugem polčasu) prelahko prišli na razliko enega zadetka.

    Da je upanje gostov kmalu splavalo po vodi so poskrbeli kar sami. Natančneje, glavni krivec je bil njihov vratar, ki je v 55. minuti slabo izvedel gol avt. Žogo je podal točno na noge osamljenemu Vojtušu, ki je z dvema korakoma prodrl v gostujoči kazenski prostor ter z natančnim strelom neoviran vodstvo domačih znova povišal na varno razdaljo dveh zadetkov (3:1). Že minuto kasneje se je Slatini ponudila nova lepa priložnost, ko je Michalička s podajo pred gostujoči vratarjev prostor lepo našel osamljenega Čižinskega, a je domači kapetan meril preko vrat.

    Soigralci so v 55. minuti čestitali Dominiku Vojtušu za zadetek.
    Kapetan Čižinsky je tekmo odigral v velikem slogu.

    Kar Slatinčanom ni uspevalo večji del prvega polčasa, jim je ves drugi polčas. Igra je dobila rep in glavo. Aktivna igra tako po obeh krilih kot tudi po sredini, pogosto vključevanje defenzivnih igralcev v napadalne akcije ter kontrola nad sredino igrišča ni pustila ravnodušnih gledalcev ob igrišču. Ti so lahko uživali tudi ob atraktivnih potezah svojih ljubljencev. Še posebej velja izpostaviti pogoste dvojne ali trojne podaje na majhnem prostoru s katerimi so večkrat izigrali nasprotnika. Ob popolni kontroli nad igro in visokem vodstvu domačemu trenerju ni bilo težko v igro poslati manj izkušene (mlajše) igralce, ki so si imeli možnost nabrati nove dragocene minute izkušenj.

    V 61. minuti je pritisk napadalne vrste znova obrodil sad v obliki nove priložnosti. Na levi strani je žogo priboril Chlumecky, jo zavodil proti sredini, akcijo pa je nato z nenatančnim strelom zaključil Samek. Slatinčani so se kar pogosto odločali zaključevati napadalne akcije s streli z razdalje, a bili pri tem v veliki meri nenatačni. Tako je bilo tudi v 66. minuti, ko je s 24-ih metrov po tleh poskusil Čižinsky, a je žoga tudi tokrat končala mimo vratnice gostov. Čeprav ni bil pri strelu, velja domačega kapetana pohvaliti za igro v drugem polčasu, ko ga je bilo polno igrišče. S svojo agresivno igro na sredini igrišča je prispeval levji delež, da se je tehtnica prevesila konkretno na domačo stran. Po dobljenih dvobojih je bil večkrat tudi kreator napadalnih akcij. Njemu ob bok velja izpostaviti tudi Zdenka Bednařa in Marina Bednařa, ki sta s svojimi izkušnjami in borbenostjo pripomogla k hitrim prenosom igre iz obrambne v vezno ter napadalno vrsto.

    Izkušeni sodnik Miroslav Štancel je tekmo odsodil na visokem nivoju. Pokazal je dva rumena kartona – oba gostujoči ekipi.
    Za peti zadetek v gostujoči mreži je v 74. minuti s solo akcijo poskrbel iznajdljivi Samek (na fotografiji med dvema gostujočima branilcema).

    V 74. minuti je dobro igro z zadetkom kronal tudi Samek. Svoj samostojni prodor po levi strani je pričel skoraj na sredini igrišča. Kljub bližini kar treh nasprotnih igralcev mu je uspelo prodreti v kazenski prostor, kjer je oviran iznajdljivo zaključil solo akcijo s petim zadetkom v gostujoči mreži. V tistih trenutkih na igrišču ni bilo več Šponarja in še nekaj domačih prvokategornikov. Na veselje predvsem trenerja Michaličke igra

    S hitrimi prodori po desnem krilu in nevarnimi predložki je nase večkrat opozoril Ondřej Michalička, ki je zaradi bolečine v nogi tekmo zaključil predčasno.

    kljub številnim rezervistom na zelenici ni prav nič padla. Še več, domači so si tudi v zaključku tekme priigrali še nekaj priložnosti.

    Neustavljivi Vojtuš je bil eden izmed trojice, ki so prispevali po dva zadetka.

    Dve minuti po petem zadetku je 18-ih metrov poskusil Vojtuš, a je gostujoči vratar žogo po njegovem natančnem strelu odbil v kot. Minuto zatem je po izvedenem avtu isti igralec prodrl po levi strani od koder je poslal nevarno podajo po tleh v gostujoči kazenski prostor, kjer ni bilo nikogar od njegovih soigralcev, ki bi žogo preusmeril proti gostujočim vratom. V 78. minuti so Slatinčani zapravili še eno stoodstotno priložnost za izdatnejše povišanje vodstva. Po prekršku in prostem strelu s strani je Čižinsky poslal visok predložek na rob vratarjevega prostora, kjer se je sam znašel Roman Moudry, a je z glavo meril mimo vrat.

    Trenerska dvojica Slatine je tekmo spremljala stoje z roba igrišča, od koder je dajala vzpodbudo in nasvete svojim varovancem.

    Domačim ni bilo potrebno obžalovati zapravljeno priložnost, saj so že minut zatem dosegli še svoj šesti zadetek. Tokrat se je za strel po tleh s približno 18-ih metrov odločil Vojtuš. Žoga je letela po sredini in na presenečenje vseh tudi med obema nogama vratarja gostov, ki se je s (ne)posredovanjem dodobra osmešil.

    Za piko na i in končnih 7:1 je s pravim evrogolom poskrbel Chlumecky. Žoga je po njegovem nenadnem strelu s 30-ih metrov z leve strani preletela nasprotnega vratarja. Zagotovo poteza, ki se je ne bi sramovali niti največji nogometni virtuozi.

    Tekaško in borbeno predstavo na visokem nivoju je Chlumecky nadgradil z evrogolom za visoko zmago zeleno črnih.

    Slatinčani so igrišče zapuščali bolj vedrih obrazov, kot po prvih 45-ih minutah. Še prej so nove tri točke

    proslavili s svojimi številčnimi privrženci. Kot med vsako domačo tekmo, so ti tudi tokrat izbrali tri najboljše igralce v zelenem dresu. Največ točk in s tem naziva igralec tekme si je prislužil Zdeněk Bednař.

    Domači si za predstavo v drugem polčasu in popolno nadvlado zasluži pohvalo. Ob večji zbranosti v zaključku akcij bi bila njihova zmaga lahko še izdatnejša. Izpostaviti velja tudi željo po igri, ki temelji na hitrem oddajanju žoge ter kratkih podajah. Kar je pri ekipah v najnižjih ligah bolj izjema kot pravilo. Čeprav jim v prvem polčasu ni steklo, so igralci vztrajali pri svoji filozofiji. Na koncu so bili za vztrajnost nagrajeni z visoko zmago po kateri so se zavihteli na sam vrh lestvice.

    Zaradi visokega odstotka posesti žoge, ki je bila tudi rezultat pritiska na nasprotnika na njihovi polovici in napadalno usmerjene igre je sila težko oceniti nivo zadnje obrambne linije Slatine z vratarjem na čelu. Čeprav glavni domači adut in z naskokom prvi strelec tako moštva kot lige tokrat ni bil v prvem planu (vsaj kot bi se za golgeterja njegovega ranga pričakovalo), je Šponar s svojo  

    individualno kvaliteto iz treh priložnosti dvakrat zatresel gostujočo mrežo. S tem je strl nasprotnika in tlakoval Slatini pot k visoki zmagi. Ob 35-letnem igralcu dobro delujoči ofenzivni stroj dopolnjujeta še oba krilna igralca – na desni hitronogi Michalička (ki bi lahko bil bolje izkoriščen) ter na levi strani zelo aktivni Chlumecky. V napadu Šponarju dela družbo visokorasli in fizično močni Vojtuš. Vsi našteti imajo za svojim hrbtom neumornega Čižinskega. Kapetan Slatine velja za nepogrešljivi členi na sredini igrišča, ki ga odlično dopolnjujeta tako ofenzivno usmerjeni 8 kot defenzivni Zdeněk Bednař.

    V tem trenutku se zdi, da Slatini le stežka konkurira kateri koli klub v ligi. Če ne bo večjih presenečenj, bi jesenski del sezone morala zaključiti na vrhu lestvice. V kolikor bodo igralci aktualno formo uspeli prenesti tudi v spomladanski del prvenstva, glavni cilj te sezone ne bi smel biti ogrožen. Po do sedaj prikazanem si dobro organizirano moštvo nedvomno zasluži naslov prvaka in posledično uvrstitev ligo višje. Tudi zaradi vzorno urejene infrastrukture ter številnih ljubiteljev nogometa.

    Zadnja poletna nedelja je tudi na Češkem marsikje poskrbela za temperaturni rekord. Če se je v nekaterih delih države živo srebro povzpelo tudi preko 30 stopinj celzija, je bilo pod obronki Orliškega hribovja glavnim akterjem na zelenici vendarle nekoliko bolj prizanešeno. Sredi dneva je termometer kazal okrog  24°C in s tem dajal vedeti, da se poletje tudi v tem (sicer hladnejšem delu) Češke še ni poslovilo.

    Ko so sončni žarki v trenutkih največje moči padali na sicer odlično pripravljeno igrišče (ki se ga ne bi branil marsikateri višjeligaš), je to še čakalo na svojo finalno podobo, ki jo zahteva igranje tekme. Prihoda prvih igralcev se je dočakalo dobri dve uri in pol pred pričetkom srečanja (tekma je bila delegirana ob 16:30). Med njimi je bil tudi predsednik kluba in kapetan moštva Jan Čižinsky, ki je po svojem prihodu nemudoma zavihal rokave in ob pomoči še dveh soigralcev pričel s črtanjem zelenice.

    Ko je bila igralna podlaga dokončno pripravljena za dvoboj je bila ob igrišču že glavnina domačih akterjev. Svoja vrata je takrat odprl tudi bife za klubskimi prostori (ki je sicer ob nedeljah zaprt), kjer so osvežitev v obliki pijače našli prvi obiskovalci (in tudi igralci obeh ekip). Iz obrazov in besed igralcev Slatine je bilo razvidno, da zmagoviti val zelo dobro vpliva na razpoloženje v moštvu. Dodaten optimizem v jadra sta jim pred srečanjem dajali tudi dve zmagi iz pretekle sezone proti svojemu nedeljskemu tekmecu (2:4 in 2:0). Da je v domačem taboru tudi priprava na tekmo na visokem nivoju, so se prvi gledalci ob igrišču lahko prepričali že slabo uro pred prvim sodniškim žvižgom. Takrat so namreč Slatinčani (z vsemi glavnimi možmi vključno s prvim strelcem lige Martinom Šponarom) na polovici igrišča ob pomoči ploščatih stožcev ter pod taktirko trenerja Martina Mihaličke in njegovega pomočnika Jana Vodaka pričeli z ogrevanjem. Po zadnje taktične napotke so igralci v zelenih dresih odšli v garderobo, od koder jih je nato priklical sodniški žvižg.

    Prvi polčas

    Kljub pričakovanju uvodne minute niso prinesle pretiranega razburjenja. Nekaj več od igre so sicer imeli domači, a si jim resnih priložnosti ni uspelo priigrati. Prvi strel v okvir vrat so v 11. minuti z dobrih 30 metrov sprožili gostje, a domači vratar Stanislav Hynek z njim ni imel težav. Dve minuti zatem se je prva resnejša priložnost ponudila tudi Slatini. Iznajdljivi Martin Šponar je z obrata že znotraj kazenskega prostora meril preko gostujočih vrat.

    Slatinčani so poskušali igrati po tleh, z malo dotiki in krajšimi podajami. A so se gostje na njihovo igro očitno dobro pripravili. Tudi na robustnega domačega napadalca Dominika Vojtuša, ki je bil večkrat obkrožen kar s tremi nasprotnimi igralci. Rezultat agresivnejše igre gostov je bila dokaj raztrgana in na trenutke nepovezana igra Slatine. Številne napačne podaje na sredini igrišča in tudi v obrambi so vnesle nekaj nesigurnosti, a ne tudi nervoze v domači tabor.

    V 19. minuti je Slatini uspelo izpeljati akcijo v kateri je sodelovalo pet igralcev. Po zaključnem predložku Šponara se je na petih metrih od vrat znašel Ondřej Michalička, a je gostujoči vratar njegov strel z glavo ubranil. Niti ta priložnost goste ni zmedla. Nadaljevali so svojo agresivno igro in s tem uspešno preprečevali domačim razviti igro. Slatinčani so sicer nekaj več poskušali po desni strani, kjer so akcije najpogosteje kreirali Pavel Křepela, Michalička, Zdeněk Bednař in Roman Samek.

    V 24. minuti niti trojica gostujočih branilcev ni uspela zaustaviti Vojtuša, a je po njegovem odločnem prodoru in strelu po tleh goste zaostanka rešila vratnica. Ob čemer je potrebno omeniti, da je bil domači napadalec oviran vsaj na meji prekrška. Za naslednjo akcijo domačih sta poskrbela Chlumecky in Vojtuš, a je slednji tokrat s 25-ih metrov meril precej manj natančno.

    V 32. minuti je sreča zopet pokazala hrbet Slatinčanom, ko se je po natančno merjenem strelu Čižinskega s 23-ih metrov žoga od vratnice ponovno odbila v polje. Kljub temu, da sta bili na semaforju še vedno dve ničli, se je na veselje večine ljubiteljev nogometa ob igrišču v finišu prvega polčasa tehtnica vendarle konkretneje nagnila na stran Slatine. Nadaljevanje se je vendarle odvijalo večinoma na gostujoči polovici, domači sokoli pa so pričeli tekmovati v strelih na gol. Po novem poskusu kapetana s prostega strela s skoraj 35 metrov, ko je žoga končala visoko na gostujočimi vrati, je z dvema streloma na sceno stopil Zdeněk Bednař. Najprej je z 20-ih metrov nevarno meril mimo vrat, minuto zatem pa je žogo po njegovem drugem poskusu po sredini gola gostujoči vratar s konicami prstov odbil preko prečke.

    37. minuta je vendarle obrodila sadove pritiska in razveselila domače privržence. Za vodilni zadetek je poskrbel kdo drug kot Šponar, ki je še enkrat več pokazal svoje mojstrstvo. Po kotu je žoga prišla na desni rob kazenskega prostora, kjer si jo je domači golgeter spretno namestil in poslal neubranljiv in natančen strel v daljši vratarjev kot, ob katerem je gostujoči čuvaj mreže s pogledom zgolj nemočno pospremil let žoge.

    Tudi po doseženem zadetku so domači nadaljevali z napadalnejšo igro. Plod aktivne igre je bil nov poskus z 20-ih metrov Zdenka Bednařa, ki pa je po tleh meril nenatančno. Še v isti minuti je svojo hitrost na desnem krilu demonstriral Michalička, ki je po tleh poslal nevaren predložek tik pred golovo črto. Gostujoči vratar je na prvi vratnici žogo odbil, a le do vtekajočega Tomaša Chlumeckega, ki je z bližine oviran meril mimo desne vratnice. Tik pred odmorom so Slatinčani izvedli še eno akcijo, ki so jo pričeli na desni strani na svoji polovici igrišča, s strelom s 25-ih metrov mimo vrat pa jo je zaključil Chlumecky.

    Kljub minimalnemu vodstvu so igralci Slatine odhajali v garderobo z mešanimi občutki. Zavedajoč se svojih zmožnosti in prikazanega v dosedanjem delu prvenstva z igro v prvem polčasu niso bili najbolj zadovoljni. Dobrega razpoloženja si ob igrišču niso pustili vzeti številni ljubitelji nogometa. Nedeljski dvoboj je ob igrišču Na Ohradě spremljalo približno sto gledalcev (le redko se zgodi, da tekmo v najnižji ligi spremlja triciferno število ljubiteljev nogometa), med katerimi je bil tudi župan kraja. Ti so med premorom poskrbeli tudi za kar dolgo vrsto pred prodajnim okencem bifeja, kjer jim je bila na voljo pestra izbira pijač (primat v prodaji je kajpak pripadel točenemu pivu), manjkale pa niso niti dimljene klobase. V prihodnje bi odgovorni lahko razmislili o okrepitvi osebja v bifeju v času tekem. Še posebej ker gre tudi v nadaljevanju prvenstva pričakovati pozitivne rezultate Slatine in posledično zelo dober obisk njihovih domačih tekem. Sto gledalcev in potencialno enako število strank je vendarle prezahtevna naloga za eno samo uslužbenko…

    Po prihodu igralcev iz garderobe so bili slednji odločni popraviti svoj vtis iz večjega dela prvega polčasa ter čim prej rešiti vprašanje zmagovalca. Še preden je iz svoje garderobe prikorakal prvi sodnik s svojim pomočnikom (drugega je prispeval domači tabor) so si domači »sokoli« našli čas za kratke pogovore s svojimi privrženci ob igrišču.

    Drugi polčas

    V drugi minuti nadaljevanja je Slatina izpeljala napadalno akcijo v kateri je sodelovala peterica domačih napadalcev, s strelom visoko preko vrat pa jo je zaključil Samek. Domači so v nadaljevanje vstopili precej bolj odločno. Kot se je nakazalo že ob koncu prvega dela, gostje niso zmogli več držati nivo agresivnosti. Njihov padec v igri je pomenil, da so zeleno črni povsem zagospodarili na igrišču. Iz minute v minuto so kazali več samozavesti. Kar jim večji del prvega polčasa ni uspevalo, jim je v nadaljevanju toliko bolj. Predvsem gre pohvaliti vztrajanje pri igri z malo dotiki in kratkimi podajami po tleh. Pri diktiranju tempa in bolj ali manj enosmernem prometu so si tudi priložnosti vrstile ena za drugo.

    V 50. minuti je Jan Čižinsky po kotu z desne na oddaljenejši vratnici našel Martina Bednařa, a je ta iz bližine meril preko vrat. Minuto zatem so domači svojo prednost podvojili. Medtem ko so njegovi soigralci svoje priložnosti zapravljali, velja ravno nasprotno za prvega domačega zvezdnika. Šponar je še enkrat več dokazal, da gre za hladnokrvnega eksekutorja. Tokrat je žogo prejel med vtekanjem v gostujoči kazenski prostor, kjer mu ni bilo težko poslati v daljši vratarjev kot za svoj že 15-i (!) zadetek v vsega petih prvenstvenih tekmah.

    Da ima tudi domača ekipa vendarle nekaj lukenj, se je izkazalo že minuto po drugem doseženem zadetku. Visoka žoga gostov na domačo polovico je končala v nogah enega izmed nasprotnikovih napadalcev. Ta je žogo popeljal na rob kazenskega prostora od koder je na levi strani našel vtekajočega soigralca, ki je s strelom po tleh znotraj domačega kazenskega prostora premagal Hynka. Kljub temu, da je bilo ob dveh gostujočih igralcih kar nekaj domačih branilcev, so le-ti delovali preveč anemično oz. premalo odločno in gostom dovolili, da so praktično iz edine akcije po dolgem času (in prve v drugem polčasu) prelahko prišli na razliko enega zadetka.

    Da je upanje gostov kmalu splavalo po vodi so poskrbeli kar sami. Natančneje, glavni krivec je bil njihov vratar, ki je v 55. minuti slabo izvedel gol avt. Žogo je podal točno na noge osamljenemu Vojtušu, ki je z dvema korakoma prodrl v gostujoči kazenski prostor ter z natančnim strelom neoviran vodstvo domačih znova povišal na varno razdaljo dveh zadetkov (3:1). Že minuto kasneje se je Slatini ponudila nova lepa priložnost, ko je Michalička s podajo pred gostujoči vratarjev prostor lepo našel osamljenega Čižinskega, a je domači kapetan meril preko vrat.

    Kar Slatinčanom ni uspevalo večji del prvega polčasa, jim je ves drugi polčas. Igra je dobila rep in glavo. Aktivna igra tako po obeh krilih kot tudi po sredini, pogosto vključevanje defenzivnih igralcev v napadalne akcije ter kontrola nad sredino igrišča ni pustila ravnodušnih gledalcev ob igrišču. Ti so lahko uživali tudi ob atraktivnih potezah svojih ljubljencev. Še posebej velja izpostaviti pogoste dvojne ali trojne podaje na majhnem prostoru s katerimi so večkrat izigrali nasprotnika. Ob popolni kontroli nad igro in visokem vodstvu domačemu trenerju ni bilo težko v igro poslati manj izkušene (mlajše) igralce, ki so si imeli možnost nabrati nove dragocene minute izkušenj.

    V 61. minuti je pritisk napadalne vrste znova obrodil sad v obliki nove priložnosti. Na levi strani je žogo priboril Chlumecky, jo zavodil proti sredini, akcijo pa je nato z nenatančnim strelom zaključil Samek. Slatinčani so se kar pogosto odločali zaključevati napadalne akcije s streli z razdalje, a bili pri tem v veliki meri nenatačni. Tako je bilo tudi v 66. minuti, ko je s 24-ih metrov po tleh poskusil Čižinsky, a je žoga tudi tokrat končala mimo vratnice gostov. Čeprav ni bil pri strelu, velja domačega kapetana pohvaliti za igro v drugem polčasu, ko ga je bilo polno igrišče. S svojo agresivno igro na sredini igrišča je prispeval levji delež, da se je tehtnica prevesila konkretno na domačo stran. Po dobljenih dvobojih je bil večkrat tudi kreator napadalnih akcij. Njemu ob bok velja izpostaviti tudi Zdenka Bednařa in Marina Bednařa, ki sta s svojimi izkušnjami in borbenostjo pripomogla k hitrim prenosom igre iz obrambne v vezno ter napadalno vrsto.

    V 74. minuti je dobro igro z zadetkom kronal tudi Samek. Svoj samostojni prodor po levi strani je pričel skoraj na sredini igrišča. Kljub bližini kar treh nasprotnih igralcev mu je uspelo prodreti v kazenski prostor, kjer je oviran iznajdljivo zaključil solo akcijo s petim zadetkom v gostujoči mreži. V tistih trenutkih na igrišču ni bilo več Šponarja in še nekaj domačih prvokategornikov. Na veselje predvsem trenerja Michaličke igra kljub številnim rezervistom na zelenici ni prav nič padla. Še več, domači so si tudi v zaključku tekme priigrali še nekaj priložnosti.

    Dve minuti po petem zadetku je 18-ih metrov poskusil Vojtuš, a je gostujoči vratar žogo po njegovem natančnem strelu odbil v kot. Minuto zatem je po izvedenem avtu isti igralec prodrl po levi strani od koder je poslal nevarno podajo po tleh v gostujoči kazenski prostor, kjer ni bilo nikogar od njegovih soigralcev, ki bi žogo preusmeril proti gostujočim vratom. V 78. minuti so Slatinčani zapravili še eno stoodstotno priložnost za izdatnejše povišanje vodstva. Po prekršku in prostem strelu s strani je Čižinsky poslal visok predložek na rob vratarjevega prostora, kjer se je sam znašel Roman Moudry, a je z glavo meril mimo vrat.

    Domačim ni bilo potrebno obžalovati zapravljeno priložnost, saj so že minut zatem dosegli še svoj šesti zadetek. Tokrat se je za strel po tleh s približno 18-ih metrov odločil Vojtuš. Žoga je letela po sredini in na presenečenje vseh tudi med obema nogama vratarja gostov, ki se je s (ne)posredovanjem dodobra osmešil.

    Za piko na i in končnih 7:1 je s pravim evrogolom poskrbel Chlumecky. Žoga je po njegovem nenadnem strelu s 30-ih metrov z leve strani preletela nasprotnega vratarja. Zagotovo poteza, ki se je ne bi sramovali niti največji nogometni virtuozi.

    Slatinčani so igrišče zapuščali bolj vedrih obrazov, kot po prvih 45-ih minutah. Še prej so nove tri točke proslavili s svojimi številčnimi privrženci. Kot med vsako domačo tekmo, so ti tudi tokrat izbrali tri najboljše igralce v zelenem dresu. Največ točk in s tem naziva igralec tekme si je prislužil Zdeněk Bednař.

    Domači si za predstavo v drugem polčasu in popolno nadvlado zasluži pohvalo. Ob večji zbranosti v zaključku akcij bi bila njihova zmaga lahko še izdatnejša. Izpostaviti velja tudi željo po igri, ki temelji na hitrem oddajanju žoge ter kratkih podajah. Kar je pri ekipah v najnižjih ligah bolj izjema kot pravilo. Čeprav jim v prvem polčasu ni steklo, so igralci vztrajali pri svoji filozofiji. Na koncu so bili za vztrajnost nagrajeni z visoko zmago po kateri so se zavihteli na sam vrh lestvice.

    Zaradi visokega odstotka posesti žoge, ki je bila tudi rezultat pritiska na nasprotnika na njihovi polovici in napadalno usmerjene igre je sila težko oceniti nivo zadnje obrambne linije Slatine z vratarjem na čelu. Čeprav glavni domači adut in z naskokom prvi strelec tako moštva kot lige tokrat ni bil v prvem planu (vsaj kot bi se za golgeterja njegovega ranga pričakovalo), je Šponar s svojo individualno kvaliteto iz treh priložnosti dvakrat zatresel gostujočo mrežo. S tem je strl nasprotnika in tlakoval Slatini pot k visoki zmagi. Ob 35-letnem igralcu dobro delujoči ofenzivni stroj dopolnjujeta še oba krilna igralca – na desni hitronogi Michalička (ki bi lahko bil bolje izkoriščen) ter na levi strani zelo aktivni Chlumecky. V napadu Šponarju dela družbo visokorasli in fizično močni Vojtuš. Vsi našteti imajo za svojim hrbtom neumornega Čižinskega. Kapetan Slatine velja za nepogrešljivi členi na sredini igrišča, ki ga odlično dopolnjujeta tako ofenzivno usmerjeni 8 kot defenzivni Zdeněk Bednař.

    V tem trenutku se zdi, da Slatini le stežka konkurira kateri koli klub v ligi. Če ne bo večjih presenečenj, bi jesenski del sezone morala zaključiti na vrhu lestvice. V kolikor bodo igralci aktualno formo uspeli prenesti tudi v spomladanski del prvenstva, glavni cilj te sezone ne bi smel biti ogrožen. Po do sedaj prikazanem si dobro organizirano moštvo nedvomno zasluži naslov prvaka in posledično uvrstitev ligo višje. Tudi zaradi vzorno urejene infrastrukture ter številnih ljubiteljev nogometa.

  • TJ Sokol Slatina nad Zdobnici

    TJ Sokol Slatina nad Zdobnici

    Brez dvoma so v teh dneh lokalni nogometaši ena glavnih tem pogovorov med vaščani Slatine nad Zdobnico. Rezultatsko popoln uvod v novo sezono, lepo urejeno igrišče ter organiziranost članske ekipe potrjujejo visoke klubske ambicije po uvrstitvi v višjo ligo. V klubu pozornost namenjajo tudi mladim (v letošnji sezoni je v tekmovanje prijavljena ekipa mlajših dečkov), pohvalijo pa se lahko še z aktualno najboljšim strelcem lige, ki je sokole okrepil pred letošnjo sezono. Za razliko od večine desetoligaških klubov se odgovorni v klubu trudijo tudi z razpoznavnostjo oz. vidnostjo kluba na svetovnem spletu.

    Okrožje Rychnov nad Kněžnou je tudi v sezoni 2025/26 edino v Kralovehraški regiji, ki mu številčnost klubov omogoča organizacijo tekmovanja na najnižjem nivoju češkega nogometa. A se je kmalu po žrebu in objavi razporeda jesenskega dela sezone izkazalo, da bo ligaško tekmovanje okrnjeno za klub 1. FC Union Rokytnice v Orlickych horach, ki je še pred pričetkom prvenstva izstopilo iz tekmovanja. S tem se je število klubov v ligi zmanjšalo na devet. Sokol iz Slatine je tako nehote doletela usoda neigranja tekme ravno v prvem prvenstvenem krogu. V naslednjih štirih tekmah so nato dosegli štiri prepričljive zmage, kar jih je zavihtelo na vrh lestvice skupaj z ekipo Dobrega. A ima slednja na svojem kontu tudi tekmo več (vključno z enim porazom). Razlog, da so Slatinčani po petih krogih uradno na drugem mestu, tiči v manjšem številu doseženih zadetkov.

    Med vsemi pomembnimi objekti na smerokazih v Slatini nad Zdobnico najdemo tudi “Igrišče Na Ohradě”.

    Slatinski zmagoviti val se odvija na krilih trenutno najboljšega strelca lige Martina Šponara, ki je dosegel točno polovico vseh zadetkov. Ne le prihod slednjega, klubsko letvico so visoko postavili tudi poletni prihodi kar nekaj povratnikov v zeleni slatinski dres. Za popoln klubski ustroj članskega moštva skrbi trenerski štab. Slednji dvakrat tedensko zbere igralce na treningih. Odgovorni so zadovoljni tudi s podporo občine, ki kot edina finančno pomaga klubu ter hkrati skrbi za zgledno urejen nogometni park. Pri tem velja omeniti tudi posluh župana kraja. Zavedajoč se kvalitetnih pogojev za treniranje in igranje tekem je poskrbel za ustrezno šolanje vzdrževalcev travnate površine, kar prinaša sadove v obliki vrhunsko pripravljene zelenice.

    Zanimivo, da so si Slatinčani svoje igrišče več kot deset sezon delili z moštvom Labut’ iz

    Rychnova nad Kněžnou, ki je kar nekaj sezon preigral v isti ligi. Omenjeni klub je bil namreč brez svojega igrišča, zato je bil primoran najti nadomestno lokacijo za svoje domače tekme. In jo – ob plačilu občini za uporabo igrišča – našel ravno v Slatini. Po koncu zadnje sezone je omenjeni klub prenehal delovati in igrišče je tako znova pod »popolno kontrolo« lokalnih sokolov.

    Slatina se od sezone 2020/21 redno prijavlja v pokalno tekmovanje na nivoju okrožja. Prvič jim je najnižjo stopnico uspelo prestopiti jeseni 2022, ko so se od tekmovanja poslovili v drugem krogu. Svoj uspeh so ponovili še v aktualni sezoni, ko so tudi v pokalu potrdili svoje visoke ambicije. V prvem krogu so na domačem igrišču gostili devetoligaša Zdelov in ga izločili z rezultatom 5:3. V drugem krogu jim je žreb namenil še za rang višjega nasprotnika – osmoligaša Skolnico. Čeprav so tekmo odigrali brez svojega

    Zgledno urejen nogometni objekt se nahaja v severnem delu Slatine.
    Kapetan moštva Jan Čižinsky opravlja tudi funkcijo predsednika kluba.

    najboljšega strelca, je Slatini že v uvodu uspelo povesti z 2:0 in s tem v delirij spraviti svoje številne navijače. Gostje so naposled vendarle potrdili vlogo favorita in rezultat obrnili sebi v prid (3:5). Kljub izpadu so Slatinčani pustili zelo dober vtis.  

    Po besedah trenerja in igralcev v klubu ne skrivajo želje po osvojitvi prvega mesta in napredovanju v deveto ligo. Kjer bi se znova merili s svojim največjim rivalom, B ekipo iz sosednjega kraja Javornice. Do takrat bo vlogo glavnega rivala nadomeščala B ekipa Lukavic. Večji del svojega obstoja je bila del klubskega ustroja tudi katera izmed mlajših kategorij. Kar je pripomoglo Slatini ustvariti si ime tudi v širšem okolju. Med mladimi nogometaši, ki so v obdobju osnovne šole nastopali za slatinski sokol, je najvidnejša kariera uspela Pavlu Dapeciju. Večino svoje nogometne poti je sicer nastopal za klub iz Rychnova nad

    Do izgradnje novega klubskega objekta (na sliki desno) je imel klub svoje prostore v starejši stavbi, v kateri je danes še vedno bife, kjer se je v času tekem možno odžejati in potešiti lakoto.

    Kněžnou, za krajši čas pa se je znašel tudi v kadru prvoligaškega kluba Hradec Kralove.

    Zgodovina in uspehi kluba

    Po besedah župana Tume, ki v sojem uradu hrani klubske arhivske članke, naj bi začetki nogometa v Slatini segali v leto 1934. Cela tri desetletja naj bi šlo bolj za druženje lokalnih nogometnih zanesenjakov, ki so tu in tam odigrali prijateljsko tekmo s katerim od bližnjih klubov. Klub naj bi že od samih začetkov imel v svojem imenu naziv »sokol«. Prvič se v uradnem tekmovanju okrožja pojavi leta 1963. Hkrati to letnico v klubu vodijo tudi kot uradni nastanek nogometnega kluba Sokol Slatina nad Zdobnici. Od tega leta do danes se nogomet v Slatini igra brez prestanka, klub pa je ves čas tekmoval na nivoju okrožnih lig. Vse do leta 1995 je z različnimi uspehi nastopal v takrat še enotni okrožni ligi. Iz tistega obdobja velja izpostaviti sezono 1978/79, ki so jo zaključili na drugem mestu. Čeprav je bil ustroj tekmovanja takrat drugačen, se omenjena sezona lahko šteje za najuspešnejšo v klubski zgodovini.

    Najstarejša fotografija moštva iz Slatine sega v leto 1947. Vir: TJ Sokol Slatina nad Zdobnici
    Moštvo Slatine nad Zdobnico v sezoni 1993/94. Vir: TJ Sokol Slatina nad Zdobnici

    Od leta 1995 sledi šest sezon med okrožnimi drugoligaši (danes devetoligaši). Nakar se Slatinčani znova vrnejo v elitni razred okrožja, v katerem nastopajo štiri sezone. Sledi izpad ligo nižje, leta 2010 pa prvič (za dve sezoni) okusijo nastopanje na najnižjem nivoju okrožja. Trend rezultatskih vzponov in padcev se je nadaljeval tudi v naslednjih letih. Slatini se je namreč kmalu znova uspelo prebiti v prvo okrožno ligo v kateri so zadnjič nastopali v sezoni 2015/16. Štiri sezone zatem so znova pristali na najnižjem nivoju. Razlog za konkreten padec v sorazmerno kratkem času je bil predvsem v odhodih mnogih igralcev in s tem posledično okrnjenem igralskem kadru.  V tistem obdobju se odgovorni odločijo za novo klubsko podobo grba. Po šestih sezonah igranja med desetoligaši (ki jih je z dvema prekinitvama prvenstva zaznamovala tudi pandemija COVIDa) in tretjem mestu v pretekli sezoni, se zdi, da je znova napočil čas rezultatsko uspešnejšega obdobja za slatinski nogomet.

    Infrastruktura

    Paradoksno je, da so k današnji moderni podobi športnega parka precej pripomogle poplave izpred poltretjega desetletja. Južno ob igrišču »Na Ohradě« (kakor se tudi imenuje slatinski nogometni park) si svojo pot utira reka Zdobnica. V teh dneh bolj potok kot reka je v preteklosti ob obilnih deževjih že večkrat prestopila bregove in povzročil škodo v vasi. Podobno je bilo tudi leta 2000, ko se je igrišče znašlo dobesedno pod vodo. V tistem obdobju so bili klubski prostori vključno z garderobami še v starejšem objektu, kjer je še danes bife. V njem je v času tekem gledalcem na voljo več vrst pijače, prigrizki ter večinoma tudi dimljene klobase.

    Devet let po uničujočih poplavah je klub leta 2009 dobil nov objekt.

    Leta 2009 je s pomočjo evropskih sredstev sledila popolna prenova športnega parka, ki je vključevala tudi izgradnjo novega klubskega objekta vzdolž avt linije na vzhodni strani igrišča. Objekt je od zelenice oddaljen zgolj nekaj korakov. Ločuje ju preprosta ograja, ki v času tekem mnogim gledalcem služi kot naslonjalo pri spremljanju tekem. Nekaj redkih klopi je sicer postavljenih ob steni klubskega objekta. Kjer pa pogled na

    Prostorni rezervni klopi loči od igrišča atletska steza.

    igrišče v času tekem zakrivajo pred njimi stoječi gledalci.

    Notranjost klubskega objekta je preprosta in ima več prostorov. Garderobi sta preprosti in ravno dovolj veliki, da sprejmeta vse igralce. K vsaki od garderob je priključen prostor s tuši in toaletami.

    Vrhunsko vzdrževana igralna površina omogoča igralcem Slatine odlične pogoje za treniranje in igranje tekem.

    Od celotne notranjosti v objektu nemara še najbolj pade v oči prazen prostor čigar vse štiri stene krasijo ekipne slike iz različnih obdobjih slatinskega nogometa. Najstarejša od njih sega v leto 1947. Nekaj je tudi ekipnih slik mlajših kategorij.

    Garderoba domače ekipe.

    Prav pod vsemi slikami lahko najdemo tudi imena nogometašev. V enem izmed kotov visijo tudi igralni kartoni iz davne preteklosti, medtem ko se na nasprotni steni lahko z očmi »sprehodimo« po večji tabeli na kateri najdemo vse končne uvrstitve od sezone, ko je klub pričel s tekmovanjem. Z morda še kakšnim dodatkom iz klubske preteklosti bi prostor lahko poimenovali kar klubska spominska soba. Vsekakor si njegov avtor za trud

    zasluži globok priklon.

    Ob isti strani igrišča je bilo sočasno s klubskim objektom postavljeno tudi večnamensko športno igrišče. Teren okoli igrišča je nekoliko povzdignjen zgolj za vrati na južni strani igrišča. Medtem ko ga na vzhodni in severni strani obdaja zelenje (travniki in nekaj dreves). Leseni in prostorni rezervni klopi, prekriti s plehom, sta postavljeni na nasprotni strani igrišča od klubskega objekta. Od igrišča ju loči še krajša tripasovna atletska steza iz tartana, ki mdr. služi tudi uram telovadbe  učencem iz bližnje osnovne šole.

    Posebno pozornost si brez dvoma zasluži igralna površina. Ravna podlaga s »prvoligaškim« travnikom priča o skrbi, ki jo v kraju namenjajo nogometni zelenici. K njegovi kvaliteti veliko pripomore tudi drenaža, ki je bila pod igrišče vgrajena hkrati z obnovo celotnega kompleksa (leta 2009). Igralci imajo tako

    Stene enega izmed (praznih) klubskih prostorov krasijo fotografije z vseh obdobij kluba ter imeni igralcev pod njimi.

    vrhunske pogoje za treniranje in igranje tekem. Kakršne jim lahko zavida ne le večina klubov na istem nivoju, temveč tudi mnogi višjeligaši.

    Predsednik kluba, trenerski štab ter igralski kader

    Z vrnitvijo peterice nekdanjih igralcev v svoj matični klub je ekipa Slatine brez dvoma pridobila ogromno izkušenj. Velik del svojih igralskih karier so namreč ti igralci preigrali na višjem nivoju. Njihova odločitev o vrnitvi v svoj prvotni klub je povezana predvsem z željo po pomoči Slatini na poti k uvrstitvi v višjo ligo. Ena izmed prednosti igralskega kadra bi znala biti tudi večja pripadnost klubu. Kar polovica igralcev ima namreč svoje korenine prav v Slatini. Med njimi je tudi Josef Svoboda, ki s svojim soimenjakom tvori navezo oče – sin. Josef Svoboda starejši je s svojimi 58-imi leti tudi najstarejši igralec. Kljub svojim častitljivim letom ga po stažu v slatinskem dresu prekaša nekaj soigralcev. Najdaljšo zvestobo klubu premore kapetan Jan Čižinsky. Barve Slatine je zastopal že v kategoriji mlajših dečkov, medtem ko za člansko ekipo nastopa že celih 26 let. Kljub svojim letom je še vedno nepogrešljivi člen prve enajsterice. Poleg kapetanskih nalog je pred kratkim prevzel še vodenje kluba. V krog iste generacije sodi tudi Martin Bednař. Slatinski branilec hkrati skrbi tudi za nogometni podmladek.

    53-letni Slatinčan Martin Michalička je pred štirimi leti sedel na klop svojega matičnega kluba.

    Poleg naveze Svobode v klubu najdemo še eno tovrstno sorodstveno vez. Predstavljata jo trener Martin in njegov sin Ondřej Michalička, ki s svojo hitrostjo uspešno prebija bočne branilce. Za piko na i družinskemu pridihu v moštvu Slatine pripeva še bratska naveza Zdeněk in Petr Bednař. Vsaj v uvodnem delu prvenstva je prvo ime Slatine brez dvoma Martin Šponar. Z njegovim poletnim prihodom je klub v svoje vrste dobil hladnokrvnega eksekutorja, ki polni mreže nasprotnikov kot po tekočem traku. V štirih nastopih mu je kar 13-krat uspelo poslati žogo za hrbet nasprotnih vratarjev. Kot zanimivost – ostali soigralci so skupaj prispevali enako število zadetkov. Glede na njegov dosedanji izkupiček ne čudi, da je Šponar z naskokom tudi vodilni ligaški strelec. 35-letni napadalec je v Slatino prestopil iz devetoligaške ekipe Roven, za katero je nastopal vse od leta 2016. V prestop so ga prepričali tako družina kot prijatelji. Navkljub dejstvu, da v letošnji sezoni nastopa za nižjerangirani klub, mu to očitno prav nič zmanjšuje motivacijo in željo po zadetkih. Zna se zgoditi, da bi njegova odlična forma ključna za dosego cilja moštva. Kar bi pomenilo, da bi Šponar že v naslednji sezoni znova lahko premagoval vratarje na istem nivoju, kot je to počel še pred nekaj meseci.

    Med ofenzivno usmerjenimi igralci velja omeniti tudi Dominika Vojtuša.

    Vrhunski napadalec Martin Šponar velja za enega glavnih adutov Slatinčanov v boju za ligaški naslov.

    Gre za fizično močnega igralca in tudi spretnega z žogo, ki je večino tekem deležen pozornosti tudi dveh ali več branilcev. V svojem osnovnošolskem obdobju je nastopal za Banik iz Ostrave, ko se mu je uspelo prebiti tudi v regijsko reprezentanco.

    Sočasno s Šponarjem se je ekipi pridružil Adam Netušil, s čimer je 17-letnik prevzel primat najmlajšega v moštvu Slatine.

    Zanimivo, da so Slatinčani tudi v pretekli sezoni v svojih vrstah imeli najboljšega strelca lige. Njihova gonilna sila je bil Miroslav Stašov, ki je svoj strelski pohod zaključil pri 25-ih zadetkih. Trenutno je na klubski »bolniški listi«, saj ga je pred tremi tedni doletela poškodba.

    Med legende kluba iz Slatine sodi tudi že omenjeni trener Martin Michalička. Še eden izmed mnogih domačinov je svoje prve nogometne korake v otroštvu opravil na slatinskem igrišču. Tudi kasneje je velik del članske kariere preigral za domače sokole. Pred štirimi leti je sprejel nov izziv in prevzel vodenje moštva. Na njegovo željo se mu je pred kratkim na mestu asistenta pridružil prav tako nekdanji igralec Slatine Jan Vodak. Tako na treningih kot tekmah se njune naloge odlično dopolnjujejo, kar navzven daje moštvu pridih resne in odločne ekipe z jasno določenimi cilji. Dolgoletne igralske izkušnje Michalička in Vodaka ter znano lokalno okolje so nedvomno ena izmed velikih prednosti ne le članskega moštva.

    Mlajše kategorije

    Vse od (uradnega) pričetka organiziranega nogometa v Slatini je večino sezon klubske strukture tvorila katera od mlajših kategorij. Večinoma je bila to ekipa mlajših in starejših dečkov. Dres mlajših kategorij je nosilo tudi kar nekaj nogometašev, ki danes nastopajo za člansko ekipo. Glavna zasluga za delo z mladimi v zadnjem obdobju gre Martinu Bednařu. Nezamenljivi branilec članske ekipe že 17 let predaja nogometno znanje najmlajšim. V klubu se nato vsako leto sproti (odvisno od odziva in številčnosti) odločijo katero ekipo prijaviti v tekmovanje mlajših kategorij. Sodeč po slikah na klubskih družbenih omrežjih so zadnja leta najpogosteje zastopani starejši in mlajši cicibani. Jeseni pred štirimi leti so jim prijave otrok omogočile sestaviti celo ekipo U-6.

    Ekipa starejših dečkov Slatine v sezoni 1980/81. Vir: TJ Sokol Slatina nad Zdobnici

    Zaradi preobremenjenosti Bednařa je klub pred tremi leti na svoji Facebook strani objavil oglas preko katerega je iskal trenerja in asistenta za delo z najmlajšimi. Po besedah Bednařa odziva – po pričakovanju – ni bilo. Zaradi česar je bil na koncu kar sam primoran poiskati pomoč. In jo je našel v Ivu Ďuroški. Igralcu, ki ga je tudi sam treniral v preteklosti.

    V aktualni sezoni ima klub v tekmovanje prijavljeno ekipo mlajših dečkov, ki uradno nastopa združena s C ekipo Vamberka. Moštvo tvori 12 igralcev. Deset od njih je članov Slatine. Večino svojih domačih

    Tudi Martin Bednař spada v kategorijo klubskih legend. Poleg igranja za Slatino se v svojem matičnem klubu že 17 let posveča nogometnemu podmladku.

    tekem igrajo na slatinskem igrišču. Med desetimi moštvi, ki nastopajo v tekmovanju znotraj okrožja, ekipa Slatine po treh odigranih krogih zaseda peto mesto.

    Podobno, kot v mnogih manjših sredinah, so tudi v Slatini močno omejeni s številom mlajših igralcev. Tudi zato v preteklosti niso formirali kadetske ekipe. Česar nimajo v načrtu niti v prihodnje. Za razliko od mlajših in starejših dečkov ter cicibanov nastopanje kadetske in mladinske ekipe zahteva večje število igralcev. Medtem ko se trend števila igralcev v mlajših selekcijah v manjših sredinah s starostjo kvečjemu manjša. Tako igralci, ki so po koncu osnovne šole zaključili z nastopanjem za Slatino svojo nogometno pot ali končajo ali nadaljujejo v katerem izmed večjih okoliških klubov (Rychnov nad Kněžnou, Vamberk).

    Medijska pokritost in cilji kluba

    Marsikdo bi pripomnil, da za popolno podobo kluba v današnjem času ne zadostuje zgolj zgledno urejena infrastruktura ter dobri rezultati, temveč je za to potrebna tudi (vidna) medijska podoba. Tudi na tem področju je potrebno klub iz obronkov Orliškega hribovja pohvaliti. Slatina ima svojo aktivno Facebook stran od leta 2012. Prva leta je bila namenjena primarno informiranju igralcev o prihajajočih akcijah. Kasneje so se na njej sledili pogostejši vpisi, predvsem z razporedi pred prihajajočimi tekmami vseh klubskih kategorij. Izpostaviti velja jesenski del sezone 2022/23, ko so se na strani našle fotoreportaže s tekem z zelo kvalitetnimi fotografijami.

    Razpored sezone lahko najdemo tudi na občinski spletni strani ter na oglasni deski v središču vasi. Poleg članskih tekem so tam objavljeni tudi termini tekem mlajših dečkov, ob njih pa lahko ugledamo še plakat z vabilom na prihajajočo člansko prvenstveno tekmo.

    V zadnjem obdobju so v klubu poskrbeli še za dodatni »medijski zagon«. Facebook stran je zagotovo še pridobila na obiskanosti z intervjuji in pogostejšimi vpisi. Da se odgovorni v klubu zavedajo pomena socialnih omrežij, ki omogočajo stik tako z navijači kot tudi informiranje širše javnosti, se je pokazalo v preteklem letu. Takrat je zaživela tudi spletna stran na kateri so zaenkrat prispevki o odigranih tekmah ter slikovna predstavitev igralcev. Za popolnejšo podobo strani bi veljalo nanjo dodati morda zgodovino ter ostale zanimivosti povezane s klubom. Kar seveda terja svoj čas. Odgovorni v klubu temu pritrjujejo ter dopuščajo možnost izboljšave tudi v tej smeri.

    Poleg pogostih objav na spletu ima klub tudi svojo oglasno desko ob glavni cesti v središču Slatine.

    Za piko na i zunanji podobi kluba so v letošnjem letu poskrbeli še s postavitvijo Instagram strani na kateri se občasno pojavljajo tudi slike.

    Dasiravno se v klubu v prihodnjih letih ne bi branili niti napredovanja na morda še višji tekmovalni nivo, se odgovorni vseeno zavedajo tudi svojega primarnega dolgoročnega cilja. Ki je – tako kot pri veliki večini klubov iz manjših sredin – vezan na obstoj nogometa v kraju. Čeprav se morda v času uspehov tovrstni cilj zdi samoumeven, številne usode klubov pritrjujejo, da je tudi v obdobju slave potrebno misliti na (morebitne) padce. Tudi zato si v Slatini želijo v klub v prihodnje privabiti večje število mladih in s tem razširiti potencialno bazo doma vzgojenih nogometašev.

    Brez dvoma ima Sokol Slatina postavljene trdne temelje za nadaljnjo rast kluba. Poleg klubske infrastrukture, kvalitetne igralske in trenerske zasedbe, medijske razpoznavnosti je tu še en zelo pomemben faktor – podpora lokalnega okolja. V trenutnih okoliščinah se zdi, da morajo svoj del opraviti le še igralci na zelenici in z uspehom (uvrstitvijo ligo višje) dodati češnjo na torti. Zaenkrat so na odlični poti.  

    TJ Sokol Slatina nad Zdobnici v jesenskem delu sezone 2025/26.

    Okrožje Rychnov nad Kněžnou je tudi v sezoni 2025/26 edino v Kralovehraški regiji, ki mu številčnost klubov omogoča organizacijo tekmovanja na najnižjem nivoju češkega nogometa. A se je kmalu po žrebu in objavi razporeda jesenskega dela sezone izkazalo, da bo ligaško tekmovanje okrnjeno za klub 1. FC Union Rokytnice v Orlickych horach, ki je še pred pričetkom prvenstva izstopilo iz tekmovanja. S tem se je število klubov v ligi zmanjšalo na devet. Sokol iz Slatine je tako nehote doletela usoda neigranja tekme ravno v prvem prvenstvenem krogu. V naslednjih štirih tekmah so nato dosegli štiri prepričljive zmage, kar jih je zavihtelo na vrh lestvice skupaj z ekipo Dobrega. A ima slednja na svojem kontu tudi tekmo več (vključno z enim porazom). Razlog, da so Slatinčani po petih krogih uradno na drugem mestu, tiči v manjšem številu doseženih zadetkov.

    Slatinski zmagoviti val se odvija na krilih trenutno najboljšega strelca lige Martina Šponara, ki je dosegel točno polovico vseh zadetkov. Ne le prihod slednjega, klubsko letvico so visoko postavili tudi poletni prihodi kar nekaj povratnikov v zeleni slatinski dres. Za popoln klubski ustroj članskega moštva skrbi trenerski štab. Slednji dvakrat tedensko zbere igralce na treningih. Odgovorni so zadovoljni tudi s podporo občine, ki kot edina finančno pomaga klubu ter hkrati skrbi za zgledno urejen nogometni park. Pri tem velja omeniti tudi posluh župana kraja. Zavedajoč se kvalitetnih pogojev za treniranje in igranje tekem je poskrbel za ustrezno šolanje vzdrževalcev travnate površine, kar prinaša sadove v obliki vrhunsko pripravljene zelenice.

    Zanimivo, da so si Slatinčani svoje igrišče več kot deset sezon delili z moštvom Labut’ iz Rychnova nad Kněžnou, ki je kar nekaj sezon preigral v isti ligi. Omenjeni klub je bil namreč brez svojega igrišča, zato je bil primoran najti nadomestno lokacijo za svoje domače tekme. In jo – ob plačilu občini za uporabo igrišča – našel ravno v Slatini. Po koncu zadnje sezone je omenjeni klub prenehal delovati in igrišče je tako znova pod »popolno kontrolo« lokalnih sokolov.

    Slatina se od sezone 2020/21 redno prijavlja v pokalno tekmovanje na nivoju okrožja. Prvič jim je najnižjo stopnico uspelo prestopiti jeseni 2022, ko so se od tekmovanja poslovili v drugem krogu. Svoj uspeh so ponovili še v aktualni sezoni, ko so tudi v pokalu potrdili svoje visoke ambicije. V prvem krogu so na domačem igrišču gostili devetoligaša Zdelov in ga izločili z rezultatom 5:3. V drugem krogu jim je žreb namenil še za rang višjega nasprotnika – osmoligaša Skolnico. Čeprav so tekmo odigrali brez svojega najboljšega strelca, je Slatini že v uvodu uspelo povesti z 2:0 in s tem v delirij spraviti svoje številne navijače. Gostje so naposled vendarle potrdili vlogo favorita in rezultat obrnili sebi v prid (3:5). Kljub izpadu so Slatinčani pustili zelo dober vtis.

    Po besedah trenerja in igralcev v klubu ne skrivajo želje po osvojitvi prvega mesta in napredovanju v deveto ligo. Kjer bi se znova merili s svojim največjim rivalom, B ekipo iz sosednjega kraja Javornice. Do takrat bo vlogo glavnega rivala nadomeščala B ekipa Lukavic. Večji del svojega obstoja je bila del klubskega ustroja tudi katera izmed mlajših kategorij. Kar je pripomoglo Slatini ustvariti si ime tudi v širšem okolju. Med mladimi nogometaši, ki so v obdobju osnovne šole nastopali za slatinski sokol, je najvidnejša kariera uspela Pavlu Dapeciju. Večino svoje nogometne poti je sicer nastopal za klub iz Rychnova nad Kněžnou, za krajši čas pa se je znašel tudi v kadru prvoligaškega kluba Hradec Kralove.

    Zgodovina in uspehi kluba

    Po besedah župana Tume, ki v sojem uradu hrani klubske arhivske članke, naj bi začetki nogometa v Slatini segali v leto 1934. Cela tri desetletja naj bi šlo bolj za druženje lokalnih nogometnih zanesenjakov, ki so tu in tam odigrali prijateljsko tekmo s katerim od bližnjih klubov. Klub naj bi že od samih začetkov imel v svojem imenu naziv »sokol«. Prvič se v uradnem tekmovanju okrožja pojavi leta 1963. Hkrati to letnico v klubu vodijo tudi kot uradni nastanek nogometnega kluba Sokol Slatina nad Zdobnici. Od tega leta do danes se nogomet v Slatini igra brez prestanka, klub pa je ves čas tekmoval na nivoju okrožnih lig. Vse do leta 1995 je z različnimi uspehi nastopal v takrat še enotni okrožni ligi. Iz tistega obdobja velja izpostaviti sezono 1978/79, ki so jo zaključili na drugem mestu. Čeprav je bil ustroj tekmovanja takrat drugačen, se omenjena sezona lahko šteje za najuspešnejšo v klubski zgodovini.

    Od leta 1995 sledi šest sezon med okrožnimi drugoligaši (danes devetoligaši). Nakar se Slatinčani znova vrnejo v elitni razred okrožja, v katerem nastopajo štiri sezone. Sledi izpad ligo nižje, leta 2010 pa prvič (za dve sezoni) okusijo nastopanje na najnižjem nivoju okrožja. Trend rezultatskih vzponov in padcev se je nadaljeval tudi v naslednjih letih. Slatini se je namreč kmalu znova uspelo prebiti v prvo okrožno ligo v kateri so zadnjič nastopali v sezoni 2015/16. Štiri sezone zatem so znova pristali na najnižjem nivoju. Razlog za konkreten padec v sorazmerno kratkem času je bil predvsem v odhodih mnogih igralcev in s tem posledično okrnjenem igralskem kadru. V tistem obdobju se odgovorni odločijo za novo klubsko podobo grba. Po šestih sezonah igranja med desetoligaši (ki jih je z dvema prekinitvama prvenstva zaznamovala tudi pandemija COVIDa) in tretjem mestu v pretekli sezoni, se zdi, da je znova napočil čas rezultatsko uspešnejšega obdobja za slatinski nogomet.

    Infrastruktura

    Paradoksno je, da so k današnji moderni podobi športnega parka precej pripomogle poplave izpred poltretjega desetletja. Južno ob igrišču »Na Ohradě« (kakor se tudi imenuje slatinski nogometni park) si svojo pot utira reka Zdobnica. V teh dneh bolj potok kot reka je v preteklosti ob obilnih deževjih že večkrat prestopila bregove in povzročil škodo v vasi. Podobno je bilo tudi leta 2000, ko se je igrišče znašlo dobesedno pod vodo. V tistem obdobju so bili klubski prostori vključno z garderobami še v starejšem objektu, kjer je še danes bife. V njem je v času tekem gledalcem na voljo več vrst pijače, prigrizki ter večinoma tudi dimljene klobase.

    Leta 2009 je s pomočjo evropskih sredstev sledila popolna prenova športnega parka, ki je vključevala tudi izgradnjo novega klubskega objekta vzdolž avt linije na vzhodni strani igrišča. Objekt je od zelenice oddaljen zgolj nekaj korakov. Ločuje ju preprosta ograja, ki v času tekem mnogim gledalcem služi kot naslonjalo pri spremljanju tekem. Nekaj redkih klopi je sicer postavljenih ob steni klubskega objekta. Kjer pa pogled na igrišče v času tekem zakrivajo pred njimi stoječi gledalci.

    Notranjost klubskega objekta je preprosta in ima več prostorov. Garderobi sta preprosti in ravno dovolj veliki, da sprejmeta vse igralce. K vsaki od garderob je priključen prostor s tuši in toaletami.

    Od celotne notranjosti v objektu nemara še najbolj pade v oči prazen prostor čigar vse štiri stene krasijo ekipne slike iz različnih obdobjih slatinskega nogometa. Najstarejša od njih sega v leto 1947. Nekaj je tudi ekipnih slik mlajših kategorij. Prav pod vsemi slikami lahko najdemo tudi imena nogometašev. V enem izmed kotov visijo tudi igralni kartoni iz davne preteklosti, medtem ko se na nasprotni steni lahko z očmi »sprehodimo« po večji tabeli na kateri najdemo vse končne uvrstitve od sezone, ko je klub pričel s tekmovanjem. Z morda še kakšnim dodatkom iz klubske preteklosti bi prostor lahko poimenovali kar klubska spominska soba. Vsekakor si njegov avtor za trud zasluži globok priklon.

    Ob isti strani igrišča je bilo sočasno s klubskim objektom postavljeno tudi večnamensko športno igrišče. Teren okoli igrišča je nekoliko povzdignjen zgolj za vrati na južni strani igrišča. Medtem ko ga na vzhodni in severni strani obdaja zelenje (travniki in nekaj dreves). Leseni in prostorni rezervni klopi, prekriti s plehom, sta postavljeni na nasprotni strani igrišča od klubskega objekta. Od igrišča ju loči še krajša tripasovna atletska steza iz tartana, ki mdr. služi tudi uram telovadbe učencem iz bližnje osnovne šole.

    Posebno pozornost si brez dvoma zasluži igralna površina. Ravna podlaga s »prvoligaškim« travnikom priča o skrbi, ki jo v kraju namenjajo nogometni zelenici. K njegovi kvaliteti veliko pripomore tudi drenaža, ki je bila pod igrišče vgrajena hkrati z obnovo celotnega kompleksa (leta 2009). Igralci imajo tako vrhunske pogoje za treniranje in igranje tekem. Kakršne jim lahko zavida ne le večina klubov na istem nivoju, temveč tudi mnogi višjeligaši.

    Predsednik kluba, trenerski štab ter igralski kader

    Z vrnitvijo peterice nekdanjih igralcev v svoj matični klub je ekipa Slatine brez dvoma pridobila ogromno izkušenj. Velik del svojih igralskih karier so namreč ti igralci preigrali na višjem nivoju. Njihova odločitev o vrnitvi v svoj prvotni klub je povezana predvsem z željo po pomoči Slatini na poti k uvrstitvi v višjo ligo. Ena izmed prednosti igralskega kadra bi znala biti tudi večja pripadnost klubu. Kar polovica igralcev ima namreč svoje korenine prav v Slatini. Med njimi je tudi Josef Svoboda, ki s svojim soimenjakom tvori navezo oče – sin. Josef Svoboda starejši je s svojimi 58-imi leti tudi najstarejši igralec. Kljub svojim častitljivim letom ga po stažu v slatinskem dresu prekaša nekaj soigralcev. Najdaljšo zvestobo klubu premore kapetan Jan Čižinsky. Barve Slatine je zastopal že v kategoriji mlajših dečkov, medtem ko za člansko ekipo nastopa že celih 26 let. Kljub svojim letom je še vedno nepogrešljivi člen prve enajsterice. Poleg kapetanskih nalog je pred kratkim prevzel še vodenje kluba. V krog iste generacije sodi tudi Martin Bednař. Slatinski branilec hkrati skrbi tudi za nogometni podmladek.

    Poleg naveze Svobode v klubu najdemo še eno tovrstno sorodstveno vez. Predstavljata jo trener Martin in njegov sin Ondřej Michalička, ki s svojo hitrostjo uspešno prebija bočne branilce. Za piko na i družinskemu pridihu v moštvu Slatine pripeva še bratska naveza Zdeněk in Petr Bednař. Vsaj v uvodnem delu prvenstva je prvo ime Slatine brez dvoma Martin Šponar. Z njegovim poletnim prihodom je klub v svoje vrste dobil hladnokrvnega eksekutorja, ki polni mreže nasprotnikov kot po tekočem traku. V štirih nastopih mu je kar 13-krat uspelo poslati žogo za hrbet nasprotnih vratarjev. Kot zanimivost – ostali soigralci so skupaj prispevali enako število zadetkov. Glede na njegov dosedanji izkupiček ne čudi, da je Šponar z naskokom tudi vodilni ligaški strelec. 35-letni napadalec je v Slatino prestopil iz devetoligaške ekipe Roven, za katero je nastopal vse od leta 2016. V prestop so ga prepričali tako družina kot prijatelji. Navkljub dejstvu, da v letošnji sezoni nastopa za nižjerangirani klub, mu to očitno prav nič zmanjšuje motivacijo in željo po zadetkih. Zna se zgoditi, da bi njegova odlična forma ključna za dosego cilja moštva. Kar bi pomenilo, da bi Šponar že v naslednji sezoni znova lahko premagoval vratarje na istem nivoju, kot je to počel še pred nekaj meseci.

    Med ofenzivno usmerjenimi igralci velja omeniti tudi Dominika Vojtuša. Gre za fizično močnega igralca in tudi spretnega z žogo, ki je večino tekem deležen pozornosti tudi dveh ali več branilcev. V svojem osnovnošolskem obdobju je nastopal za Banik iz Ostrave, ko se mu je uspelo prebiti tudi v regijsko reprezentanco.

    Sočasno s Šponarjem se je ekipi pridružil Adam Netušil, s čimer je 17-letnik prevzel primat najmlajšega v moštvu Slatine.

    Zanimivo, da so Slatinčani tudi v pretekli sezoni v svojih vrstah imeli najboljšega strelca lige. Njihova gonilna sila je bil Miroslav Stašov, ki je svoj strelski pohod zaključil pri 25-ih zadetkih. Trenutno je na klubski »bolniški listi«, saj ga je pred tremi tedni doletela poškodba.

    Med legende kluba iz Slatine sodi tudi že omenjeni trener Martin Michalička. Še eden izmed mnogih domačinov je svoje prve nogometne korake v otroštvu opravil na slatinskem igrišču. Tudi kasneje je velik del članske kariere preigral za domače sokole. Pred štirimi leti je sprejel nov izziv in prevzel vodenje moštva. Na njegovo željo se mu je pred kratkim na mestu asistenta pridružil prav tako nekdanji igralec Slatine Jan Vodak. Tako na treningih kot tekmah se njune naloge odlično dopolnjujejo, kar navzven daje moštvu pridih resne in odločne ekipe z jasno določenimi cilji. Dolgoletne igralske izkušnje Michalička in Vodaka ter znano lokalno okolje so nedvomno ena izmed velikih prednosti ne le članskega moštva.

    Mlajše kategorije

    Vse od (uradnega) pričetka organiziranega nogometa v Slatini je večino sezon klubske strukture tvorila katera od mlajših kategorij. Večinoma je bila to ekipa mlajših in starejših dečkov. Dres mlajših kategorij je nosilo tudi kar nekaj nogometašev, ki danes nastopajo za člansko ekipo. Glavna zasluga za delo z mladimi v zadnjem obdobju gre Martinu Bednařu. Nezamenljivi branilec članske ekipe že 17 let predaja nogometno znanje najmlajšim. V klubu se nato vsako leto sproti (odvisno od odziva in številčnosti) odločijo katero ekipo prijaviti v tekmovanje mlajših kategorij. Sodeč po slikah na klubskih družbenih omrežjih so zadnja leta najpogosteje zastopani starejši in mlajši cicibani. Jeseni pred štirimi leti so jim prijave otrok omogočile sestaviti celo ekipo U-6.

    Zaradi preobremenjenosti Bednařa je klub pred tremi leti na svoji Facebook strani objavil oglas preko katerega je iskal trenerja in asistenta za delo z najmlajšimi. Po besedah Bednařa odziva – po pričakovanju – ni bilo. Zaradi česar je bil na koncu kar sam primoran poiskati pomoč. In jo je našel v Ivu Ďuroški. Igralcu, ki ga je tudi sam treniral v preteklosti.

    V aktualni sezoni ima klub v tekmovanje prijavljeno ekipo mlajših dečkov, ki uradno nastopa združena s C ekipo Vamberka. Moštvo tvori 12 igralcev. Deset od njih je članov Slatine. Večino svojih domačih tekem igrajo na slatinskem igrišču. Med desetimi moštvi, ki nastopajo v tekmovanju znotraj okrožja, ekipa Slatine po treh odigranih krogih zaseda peto mesto.

    Podobno, kot v mnogih manjših sredinah, so tudi v Slatini močno omejeni s številom mlajših igralcev. Tudi zato v preteklosti niso formirali kadetske ekipe. Česar nimajo v načrtu niti v prihodnje. Za razliko od mlajših in starejših dečkov ter cicibanov nastopanje kadetske in mladinske ekipe zahteva večje število igralcev. Medtem ko se trend števila igralcev v mlajših selekcijah v manjših sredinah s starostjo kvečjemu manjša. Tako igralci, ki so po koncu osnovne šole zaključili z nastopanjem za Slatino svojo nogometno pot ali končajo ali nadaljujejo v katerem izmed večjih okoliških klubov (Rychnov nad Kněžnou, Vamberk).

    Medijska pokritost in cilji kluba

    Marsikdo bi pripomnil, da za popolno podobo kluba v današnjem času ne zadostuje zgolj zgledno urejena infrastruktura ter dobri rezultati, temveč je za to potrebna tudi (vidna) medijska podoba. Tudi na tem področju je potrebno klub iz obronkov Orliškega hribovja pohvaliti. Slatina ima svojo aktivno Facebook stran od leta 2012. Prva leta je bila namenjena primarno informiranju igralcev o prihajajočih akcijah. Kasneje so se na njej sledili pogostejši vpisi, predvsem z razporedi pred prihajajočimi tekmami vseh klubskih kategorij. Izpostaviti velja jesenski del sezone 2022/23, ko so se na strani našle fotoreportaže s tekem z zelo kvalitetnimi fotografijami.

    Razpored sezone lahko najdemo tudi na občinski spletni strani ter na oglasni deski v središču vasi. Poleg članskih tekem so tam objavljeni tudi termini tekem mlajših dečkov, ob njih pa lahko ugledamo še plakat z vabilom na prihajajočo člansko prvenstveno tekmo.

    V zadnjem obdobju so v klubu poskrbeli še za dodatni »medijski zagon«. Facebook stran je zagotovo še pridobila na obiskanosti z intervjuji in pogostejšimi vpisi. Da se odgovorni v klubu zavedajo pomena socialnih omrežij, ki omogočajo stik tako z navijači kot tudi informiranje širše javnosti, se je pokazalo v preteklem letu. Takrat je zaživela tudi spletna stran na kateri so zaenkrat prispevki o odigranih tekmah ter slikovna predstavitev igralcev. Za popolnejšo podobo strani bi veljalo nanjo dodati morda zgodovino ter ostale zanimivosti povezane s klubom. Kar seveda terja svoj čas. Odgovorni v klubu temu pritrjujejo ter dopuščajo možnost izboljšave tudi v tej smeri.

    Za piko na i zunanji podobi kluba so v letošnjem letu poskrbeli še s postavitvijo Instagram strani na kateri se občasno pojavljajo tudi slike.

    Dasiravno se v klubu v prihodnjih letih ne bi branili niti napredovanja na morda še višji tekmovalni nivo, se odgovorni vseeno zavedajo tudi svojega primarnega dolgoročnega cilja. Ki je – tako kot pri veliki večini klubov iz manjših sredin – vezan na obstoj nogometa v kraju. Čeprav se morda v času uspehov tovrstni cilj zdi samoumeven, številne usode klubov pritrjujejo, da je tudi v obdobju slave potrebno misliti na (morebitne) padce. Tudi zato si v Slatini želijo v klub v prihodnje privabiti večje število mladih in s tem razširiti potencialno bazo doma vzgojenih nogometašev.

    Brez dvoma ima Sokol Slatina postavljene trdne temelje za nadaljnjo rast kluba. Poleg klubske infrastrukture, kvalitetne igralske in trenerske zasedbe, medijske razpoznavnosti je tu še en zelo pomemben faktor – podpora lokalnega okolja. V trenutnih okoliščinah se zdi, da morajo svoj del opraviti le še igralci na zelenici in z uspehom (uvrstitvijo ligo višje) dodati češnjo na torti. Zaenkrat so na odlični poti.  

  • SK Dobre – TJ Start Olešnice

    SK Dobre – TJ Start Olešnice

    Zadnji konec tedna je v okrožju Rychnov nad Kněžnou potekal že 17. prvenstveni krog v tretji okrožni ligi. Eno od srečanj je na materinski dan potekalo tudi v Dobrem, kamor je na gostovanje prispela zadnjeuvrščena ekipa iz 15 km oddaljenega kraja Olešnica v Orliškem hribovju. Po ne ravno uspešnem uvodu v spomladanski del prvenstva (štiri točke iz petih tekem) bi si v taboru Dobrega le težko želeli primernejšega nasprotnika za izboljšanje točkovnega izkupička.

    S soncem obsijana nedelja in pogled na lestvico sta v taboru Dobrega že pred tekmo poskrbela za sproščeno razpoloženje. Za dodaten optimizem v taboru domačih je

    Kot je že običaj v Švejkovi deželi, so vsako leto drugi majski konec tedna s pričetkom svetovnega prvenstva v hokeju žogobrcarji za krajše obdobje primorani stopiti v senco najhitrejše moštvene igre. Kar bistveno ne vpliva na njihove sotrpine v najnižjih ligah. Vajeni igranja v senci medijskih žarometov so se tudi zadnji konec tedna podali v boj za prvenstvene točke in posledično v čim boljšem razpoloženju štartati v nov delovni teden.

    Še preden je sodnik prvič pihnil v svojo piščalko sta moštvi zamenjali igralni polovici.

    vplival tako jesenski rezultat med nasprotnikoma (visoka zmaga Dobrega z 0:6) ter povratek prvega domačega golgeterja Michala Dostala. Popolno pomladno idilo sta malenkost kazila (za ta čas nizka temperatura) in hladnejši severni veter, ki sta gledalcem preprečila, da bi tekmo spremljali v lahkotnejših oblačilih.

    Ob igrišču se je uro pred pričetkom tekme kot prvi pojavil mlad par. S polnimi rokami hrane in jedače je odkorakal v gostinski objekt, kjer je pričel s pripravo ponudbe. Skupaj s prvimi obiskovalci pred prodajnim okencem so z ogrevanjem na svoji polovici pričeli tudi domači nogometni junaki. Po ne prezahtevni fizični pripravi na srečanje je pred prihodom sodnika sledil še bojni posvet ob svoji rezervni klopi. Da postavitev igrišča (vzhod – zahod) v sončnem vremenu zna igrati pomembno vlogo tudi v najnižji ligi, se je pokazalo

    pred uvodnim sodniškim žvižgom. Še preden sta se nasprotnika podala v boj za prvenstvene točke, je namreč sledila menjava igralnih polovic.

    Prvi polčas

    Da bo tekma na trenutke obogatena tudi s kurioznimi situacijami, je pokazala že peta minuta. Takrat so domači izvedli napad med katerim je stranski sodnik precej neodločno dvignil zastavico, a jo kmalu zatem znova spustil. Igralci Dobrega so žogo nato zapravili. Gostujoči vratar si jo z nogo namestil na rob vratarjevega prostora od koder jo je podal točno na noge domačemu napadalcu Jiřimu Poulu, ki jo je z roba kazenskega prostora poslal v gostujočo mrežo. Neodločni in izgubljeni sodnik Rudolf Merbs je potreboval kar nekaj časa, da je zadetek naposled (upravičeno) priznal.

    Tomaš Vidlak je držal vajeti domače igre na sredini igrišča.

    V deveti minuti je sledila nova nevarna situacija pred gostujočimi vrati. Po levi strani je na rob kazenskega prostora prodrl Tomaš Hanuš, a žoga po njegovi podaji ni našla nog soigralcev. Dve minuti zatem se je s prodorom izkazal domači kapetan Martin Pašta. Akcijo je zaključil Tomaš Vidlak, a so gostje njegov strel blokirali. Po kotu z desne je sledila podaja na prvo vratnico, kjer je bil najbolj spreten Michal Dostal, ki je z nogo

    žogo poslal v nebranjeni del nasprotnih vrat. Domači napadalec je vrnitev na zelenice ovekovečil že s svojim desetim prvenstvenim zadetkom.

    V 18. minuti je za novo priložnost poskrbel na

    levem krilu zelo aktivni Hanuš. Njegovo podajo v kazenski prostor so pospremili kar trije njegovi soigralci. Naposled je bila ravno številčnost kriva, da so si bili pri zaključku bolj v napoto kot v pomoč, saj so iz lepe situacije streljali mimo gostujočih vrat. 23. minuta je postregla z lepo akcijo Dobrega. po dvojni podaji je Hanuš sam prodrl v kazenski prostor, a iz bližine nato meril nenatančno. Dve minuti zatem bi lahko domači svojo prednost povišali. Po natančni podaji Dostala vtekajočemu Ondřeju Svobodi je slednji z 10-ih metrov že premagala nemočnega nasprotnega vratarja, a je žoga po njegovem strelu zadela vratnico in se nato odbila točno v naročje vratarja.

    Obe moštvi svojim privržencem nista ponudili ravno kakovostne predstave. V tekmi s številnimi napakami je bila pobuda vendarle na strani domačih. Z aktivnostjo v napadu sta vsak na svoji strani izstopala Dostal in

    Luboš Pohl je uspešno pokrival levo stran domače obrambe ter se po dobljenih žogah večkrat vključeval tudi v napadalne akcije.

    Hanuš. Še posebej slednji je imel na levem krilu ob anemični in premalo agresivni gostujoči obrambi pogosto odprto pot proti gostujočim vratom. Na nasprotni strani so gostje nekaj več pozornosti namenjali najnevarnejšemu napadalcu Dobrega Dostalu, ki je s svojimi prodori tako po desni kot skozi sredino pokazal zakaj velja za gonilno silo domače ofenzive.

    Zelo aktivni Tomaš Hanuš je v 23. minuti takole zapravil lepo priložnost za zadetek.

    Za razliko od gostujoče obrambe so domači igralci kazali nekaj več agresivnosti. Ob sicer precej limitiranem nasprotniku tudi domača obrambna linija v sestavi Michal Sedlaček – Jaroslav Pohl – Luboš Pohl ni imela pretiranega dela z nasprotnimi napadalci. Gostom je sicer uspelo nekajkrat prenesti igro na polovico Dobrega, a pri redkih zaključkih niso uspelo ogroziti domačega vratarja Zdenka Arnošta.

    Po daljšem obdobju nezanimive in raztrgane igre je vendarle sledil zanimivejši zaključek prvega dela igre. Če je v 38. minuti Hanuš z leve strani meril še preko vrat, so domači naslednjo minuto še tretjič razveselili svoje privržence. Znova je bil glavni kreator akcije Dostal, ki je svoj prodor rahlo po desni zaključil z močnim strelom. Njegov drugi zadetek na tekmi mu je preprečila vratnica, od katere se je žoga odbila pred gol. Najhitrejši pri njej je bil Jiři Madr, ki jo je z desetih metrov neubranljivo poslal za hrbet gostujočega vratarja.

    Tretji zadetek v gostujoči mreži je skupinica mlajših domačih privržencev proslavila s prižigom dimne bombe.

    Zaključek prvega polčasa je igralcem Dobrega prinesel izdatno prednost, ki jim je omogočala mirno nadaljevanje tekme. Ob tem velja omeniti, da gostom niti enkrat ni uspelo sprožiti resnega strela v okvir

    Zgolj tri minute kasneje je Dobre svojo prednost še povišal. Glavnino dela pri četrtem zadetku je znova opravil Dostal, ki je bil v svojem prodoru po desni strani neustavljiv za nasprotne branilce. S podajo po tleh je v kazenskem prostoru lepo našel soigralca Hanuša, ki mu z bližine ni bilo težko zatresti nasprotne mreže. Dve minuti pred koncem polčasa je Dostal poskrbel za še en natančen predložek, tokrat Jiřimu Poulu, ki pa je z glavo meril precej preko vrat.

    domačih vrat. Domači privrženci so svoje ljubljence z odobravanjem pospremili v garderobo, nakar si je večina od njih privoščila kozarec točenega piva. Poleg hmeljevega napitka je bilo gledalcem ponujeno več različnih brezalkoholnih pijač, prigrizkov, sladkarij, pa tudi klobas in hot dogov. Slednji so bili še posebej priljubljeni pri najmlajših gledalcih.

    Lepo število gledalcev si je ogledalo nedeljski dvoboj v Dobrem.

    Nedeljski obračun je ob igrišče v Dobrem privabil približno 80 gledalcev. K lepi številki je velik del prispevala prisotnost najmlajših. Manjšina gledalcev si je temo ogledala s travnate »tribune« za rezervnima klopema, kjer je pol ducata domačih privržencev dogajanje popestrilo tudi z nekaj dimnimi bombami. Pogled ob nasprotno stran igrišča je pokazal, da nogometne tekme za kraj predstavljajo več, kot le običajen športni dogodek. Številčna prisotnost najmlajših oz. mladih družin je najlepši pokazatelj širšega

    pomena nogometa za sam kraj.

    Po prihodu iz garderob je bila sproščenost na obrazih domačih nogometašev videti tudi med pogovori s svojimi družinskimi člani in privrženci. Vsaj tisti, ki so trenutke do pričetka drugega polčasa izkoristili za izmenjavo mnenj s prisotnimi ob igrišču.

    Drugi polčas

    Uvodne minute nadaljevanja srečanja so nakazale aktivnejšo igro gostov. Vseeno si jim v tem obdobju ni uspelo priigrati omembe vredne priložnosti. Na drugi strani je domačim prvo akcijo uspelo izpeljati v 54. minuti, ko je Vidlak s podajo s sredine igrišča v nasprotnem kazenskem prostoru zaposlil Poula, a je slednji pokazal preveč nespretnosti pri sprejemu žoge. Minuto kasneje je s strelom z desne strani poskusil Daniel Šmida, po katerem je žoga končala mimo daljše vratnice v gol avtu.

    Po prihodu iz garderobe so si nekateri domači junaki vzeli čas za krajši klepet s svojimi privrženci. Med njimi sta bila tudi Josef Čtvrtečka in Jiři Poul.
    Michal Sedlaček v obrambni akciji.

    Precej bolj izenačeno srečanje je v 62. minuti prineslo sploh prvi strel v okvir domačih vrat, a je poskusil gostov po prostem strelu s 25-ih metrov končal zgolj v naročju Arnošta. Še v isti minuti je eden izmed gostujočih igralcev zaradi poškodbe moral zapustiti igrišče. Ker so gostje v Dobre prispeli z enajsterico igralcev, so bili preostanek srečanja primorani odigrati z deseterico.

    Drugi najboljši strelec Dobrega Ondřej Svoboda se tokrat ni vpisal med strelce.

    Igralci Dobrega so bili precej manj angažirani in agresivni, kot v prvem polčasu. Več kot očitno sta jih visoko vodstvo ter zatem še igralec več uspavala. Posledično se je tekma pogosteje odvijala na njihovi polovici. Rezultat pasivne igre je bil prejeti zadetek v 64. minuti. Po visoki podaji na desno stran domačega kazenskega prostora je ob anemični domači obrambi do žoge prvi pritekel eden od gostujočih napadalcev in jo z bližine že skoraj z mrtvega kota poslal za hrbet Arnošta.

    Rudolf Merbs je s svojimi (ne)odločitvami večkrat povzročil začudenje med igralci obeh moštev.

    Za odigrano prvo polovico drugega polčasa si domača ekipa zasluži vse prej kot pozitivno oceno. Poleg prejetega zadetka ob igralcu več jim nikakor ni več uspelo povezati podaj preko katerih bi si uspeli pripraviti še kakšno priložnost. Sodeč po videnem so bolj ali manj čakali le še konec srečanja.

    Zadnjih 20 minut srečanja je vendarle nagnilo tehtnico (zopet) na stran favoriziranega moštva. Čeprav je bilo nekaj domačih igralcev v tem obdobju že dokaj na koncu s svojimi močmi, si jim je do konca srečanja uspelo pripraviti še nekaj priložnosti. Ki so tudi rezultat številčno okrnjene zasedbe pri nasprotniku.

    Domači vratar Zdeněk Arnošt je bil večji del tekme brez dela. Kljub temu je v 64. minuti moral po žogo v svojo mrežo.

    Poskus Luboša Pohla z desne strani v 72. minuti je končal še preko gola. Zato pa so bili domači znova uspešni pet minut kasneje, ko jim je po dolgem času uspelo izpeljati napadalno akcijo, s kakršnimi so v prvem polčasu precej pogosteje razvajali prisotne gledalce. Tudi tokrat je svoj pečat pri spremembi rezultata prispeval Dostal, ki je z leve strani s podajo na sredini igrišča našel Radeka Frimla. Ta je žogo podaljšal do Pašte, ki je s strelom z roba kazenskega prostora uspešno zaključil akcijo.

    V 84. minuti so igralci Dobrega s šestim zadetkom zaključili svoje strelske vaje.

    V 84. minuti so se domači še šestič razveselili doseženega zadetka. Po nekaj odbojih žoge na robu kazenskega prostora je žoga naposled prišla do Pavla Dirlama. Po njegovem strelu je žoga končala v desnem zgornjem kotu gostujočih vrat.

    Zadnji trenutki srečanja so vendarle pripadli tudi gostujoči ekipi. V 89. minuti je po poskusu strela s skoraj 30-ih metrov žoga le za malo končala preko domačih vrat. Še najlepšo priložnost za znižanje rezultata so si gostje priigrali prav v zadnjih trenutkih, ko se je sam iz oči v oči z domačim čuvajem mreže znašel gostujoči napadalec, a je na koncu meril točno v Arnošta. Sledil je zadnji sodnikov žvižg po katerem so domači igralci še drugič v tej sezoni prejeli čestitke s strani istega nasprotnika, ki so mu v dveh prvenstvenih tekmah skupaj nasuli ducat zadetkov.

    Visoka zmaga Dobrega s 6:1 je zaslužena. Razlika v kvaliteti med nasprotnikoma je bila prevelika, da bi bila zmaga domačih v kakršnem koli trenutku ogrožena. Za bolj podrobno oceno moči ekipe bi na nasprotni strani potrebovali kvalitetnejšega nasprotnika. Česar so se v domačem taboru zavedali že pred tekmo. Privržence Dobrega lahko veseli pogled na šest različnih strelcev. Še večjo dozo optimizma lahko črpajo v povratku Dostala. Ob njegovi prisotnosti namreč delnice moštva kotirajo precej višje. A kolikor je njegova prisotnost pozitivna za samo moštvo hkrati razkriva tudi veliko pomanjkljivost ekipe. Ob njegovi odsotnosti ter odsotnosti levokrilnega napadalca Hanuša je ekipa Dobrega le bleda senca svoje »popolne podobe«. Tudi zato je sredina lestvice

    Prvo ime srečanja je bil brez dvoma Michal Dostal. Po daljši odsotnosti je njegov povratek vnesel precej optimizma v domači tabor že pred tekmo. In to opravičeno. Domača devetica je dokazala zakaj velja za gonilno silo Dobrega. Številni hitri prodori po desni strani ter na sredini igrišča so za gostujoče obrambne igralce predstavljali pravo nočno moro. Daljša odsotnost z zelenic je verjetno tudi pri Dostalu povzročila na trenutke preveliko željo po dokazovanju. Zaradi česar njegovi prodori ob dveh (včasih tudi treh) nasprotnih igralcih niso bili vselej uspešni. Kljub temu, da bo potreboval še nekaj časa za doseg optimalne forme, je njegovo široko znanje že sedaj zagotovilo za mnogo boljšo točkovno bero v taboru zeleno belih, kot je ta bila med njegovo odsotnostjo.

    verjetno skrajni domet trenutne ekipe. Brez dvoma bi vsi ljubitelji nogometa v Dobrem takoj podpisali slabše rezultate za nadaljevanje nogometne zgodbe v kraju tudi v prihodnje. Glede na kuliso ob igrišču v času tekem bi bila velika škoda, če tudi v prihodnje na nogometnem zemljevidu ne bi bilo kluba iz Dobrega.

    Kot je že običaj v Švejkovi deželi, so vsako leto drugi majski konec tedna s pričetkom svetovnega prvenstva v hokeju žogobrcarji za krajše obdobje primorani stopiti v senco najhitrejše moštvene igre. Kar bistveno ne vpliva na njihove sotrpine v najnižjih ligah. Vajeni igranja v senci medijskih žarometov so se tudi zadnji konec tedna podali v boj za prvenstvene točke in posledično v čim boljšem razpoloženju štartati v nov delovni teden.

    S soncem obsijana nedelja in pogled na lestvico sta v taboru Dobrega že pred tekmo poskrbela za sproščeno razpoloženje. Za dodaten optimizem v taboru domačih je vplival tako jesenski rezultat med nasprotnikoma (visoka zmaga Dobrega z 0:6) ter povratek prvega domačega golgeterja Michala Dostala. Popolno pomladno idilo sta malenkost kazila (za ta čas nizka temperatura) in hladnejši severni veter, ki sta gledalcem preprečila, da bi tekmo spremljali v lahkotnejših oblačilih.

    Ob igrišču se je uro pred pričetkom tekme kot prvi pojavil mlad par. S polnimi rokami hrane in jedače je odkorakal v gostinski objekt, kjer je pričel s pripravo ponudbe. Skupaj s prvimi obiskovalci pred prodajnim okencem so z ogrevanjem na svoji polovici pričeli tudi domači nogometni junaki. Po ne prezahtevni fizični pripravi na srečanje je pred prihodom sodnika sledil še bojni posvet ob svoji rezervni klopi. Da postavitev igrišča (vzhod – zahod) v sončnem vremenu zna igrati pomembno vlogo tudi v najnižji ligi, se je pokazalo pred uvodnim sodniškim žvižgom. Še preden sta se nasprotnika podala v boj za prvenstvene točke, je namreč sledila menjava igralnih polovic.

    Prvi polčas

    Da bo tekma na trenutke obogatena tudi s kurioznimi situacijami, je pokazala že peta minuta. Takrat so domači izvedli napad med katerim je stranski sodnik precej neodločno dvignil zastavico, a jo kmalu zatem znova spustil. Igralci Dobrega so žogo nato zapravili. Gostujoči vratar si jo z nogo namestil na rob vratarjevega prostora od koder jo je podal točno na noge domačemu napadalcu Jiřimu Poulu, ki jo je z roba kazenskega prostora poslal v gostujočo mrežo. Neodločni in izgubljeni sodnik Rudolf Merbs je potreboval kar nekaj časa, da je zadetek naposled (upravičeno) priznal.

    V deveti minuti je sledila nova nevarna situacija pred gostujočimi vrati. Po levi strani je na rob kazenskega prostora prodrl Tomaš Hanuš, a žoga po njegovi podaji ni našla nog soigralcev. Dve minuti zatem se je s prodorom izkazal domači kapetan Martin Pašta. Akcijo je zaključil Tomaš Vidlak, a so gostje njegov strel blokirali. Po kotu z desne je sledila podaja na prvo vratnico, kjer je bil najbolj spreten Michal Dostal, ki je z nogo žogo poslal v nebranjeni del nasprotnih vrat. Domači napadalec je vrnitev na zelenice ovekovečil že s svojim desetim prvenstvenim zadetkom.

    V 18. minuti je za novo priložnost poskrbel na levem krilu zelo aktivni Hanuš. Njegovo podajo v kazenski prostor so pospremili kar trije njegovi soigralci. Naposled je bila ravno številčnost kriva, da so si bili pri zaključku bolj v napoto kot v pomoč, saj so iz lepe situacije streljali mimo gostujočih vrat. 23. minuta je postregla z lepo akcijo Dobrega. po dvojni podaji je Hanuš sam prodrl v kazenski prostor, a iz bližine nato meril nenatančno. Dve minuti zatem bi lahko domači svojo prednost povišali. Po natančni podaji Dostala vtekajočemu Ondřeju Svobodi je slednji z 10-ih metrov že premagala nemočnega nasprotnega vratarja, a je žoga po njegovem strelu zadela vratnico in se nato odbila točno v naročje vratarja.

    Obe moštvi svojim privržencem nista ponudili ravno kakovostne predstave. V tekmi s številnimi napakami je bila pobuda vendarle na strani domačih. Z aktivnostjo v napadu sta vsak na svoji strani izstopala Dostal in Hanuš. Še posebej slednji je imel na levem krilu ob anemični in premalo agresivni gostujoči obrambi pogosto odprto pot proti gostujočim vratom. Na nasprotni strani so gostje nekaj več pozornosti namenjali najnevarnejšemu napadalcu Dobrega Dostalu, ki je s svojimi prodori tako po desni kot skozi sredino pokazal zakaj velja za gonilno silo domače ofenzive.

    Za razliko od gostujoče obrambe so domači igralci kazali nekaj več agresivnosti. Ob sicer precej limitiranem nasprotniku tudi domača obrambna linija v sestavi Michal Sedlaček – Jaroslav Pohl – Luboš Pohl ni imela pretiranega dela z nasprotnimi napadalci. Gostom je sicer uspelo nekajkrat prenesti igro na polovico Dobrega, a pri redkih zaključkih niso uspelo ogroziti domačega vratarja Zdenka Arnošta.

    Po daljšem obdobju nezanimive in raztrgane igre je vendarle sledil zanimivejši zaključek prvega dela igre. Če je v 38. minuti Hanuš z leve strani meril še preko vrat, so domači naslednjo minuto še tretjič razveselili svoje privržence. Znova je bil glavni kreator akcije Dostal, ki je svoj prodor rahlo po desni zaključil z močnim strelom. Njegov drugi zadetek na tekmi mu je preprečila vratnica, od katere se je žoga odbila pred gol. Najhitrejši pri njej je bil Jiři Madr, ki jo je z desetih metrov neubranljivo poslal za hrbet gostujočega vratarja.

    Zgolj tri minute kasneje je Dobre svojo prednost še povišal. Glavnino dela pri četrtem zadetku je znova opravil Dostal, ki je bil v svojem prodoru po desni strani neustavljiv za nasprotne branilce. S podajo po tleh je v kazenskem prostoru lepo našel soigralca Hanuša, ki mu z bližine ni bilo težko zatresti nasprotne mreže. Dve minuti pred koncem polčasa je Dostal poskrbel za še en natančen predložek, tokrat Jiřimu Poulu, ki pa je z glavo meril precej preko vrat.

    Zaključek prvega polčasa je igralcem Dobrega prinesel izdatno prednost, ki jim je omogočala mirno nadaljevanje tekme. Ob tem velja omeniti, da gostom niti enkrat ni uspelo sprožiti resnega strela v okvirdomačih vrat. Domači privrženci so svoje ljubljence z odobravanjem pospremili v garderobo, nakar si je večina od njih privoščila kozarec točenega piva. Poleg hmeljevega napitka je bilo gledalcem ponujeno več različnih brezalkoholnih pijač, prigrizkov, sladkarij, pa tudi klobas in hot dogov. Slednji so bili še posebej priljubljeni pri najmlajših gledalcih.

    Nedeljski obračun je ob igrišče v Dobrem privabil približno 80 gledalcev. K lepi številki je velik del prispevala prisotnost najmlajših. Manjšina gledalcev si je temo ogledala s travnate »tribune« za rezervnima klopema, kjer je pol ducata domačih privržencev dogajanje popestrilo tudi z nekaj dimnimi bombami. Pogled ob nasprotno stran igrišča je pokazal, da nogometne tekme za kraj predstavljajo več, kot le običajen športni dogodek. Številčna prisotnost najmlajših oz. mladih družin je najlepši pokazatelj širšega pomena nogometa za sam kraj.

    Po prihodu iz garderob je bila sproščenost na obrazih domačih nogometašev videti tudi med pogovori s svojimi družinskimi člani in privrženci. Vsaj tisti, ki so trenutke do pričetka drugega polčasa izkoristili za izmenjavo mnenj s prisotnimi ob igrišču.

    Drugi polčas

    Uvodne minute nadaljevanja srečanja so nakazale aktivnejšo igro gostov. Vseeno si jim v tem obdobju ni uspelo priigrati omembe vredne priložnosti. Na drugi strani je domačim prvo akcijo uspelo izpeljati v 54. minuti, ko je Vidlak s podajo s sredine igrišča v nasprotnem kazenskem prostoru zaposlil Poula, a je slednji pokazal preveč nespretnosti pri sprejemu žoge. Minuto kasneje je s strelom z desne strani poskusil Daniel Šmida, po katerem je žoga končala mimo daljše vratnice v gol avtu.

    Precej bolj izenačeno srečanje je v 62. minuti prineslo sploh prvi strel v okvir domačih vrat, a je poskusil gostov po prostem strelu s 25-ih metrov končal zgolj v naročju Arnošta. Še v isti minuti je eden izmed gostujočih igralcev zaradi poškodbe moral zapustiti igrišče. Ker so gostje v Dobre prispeli z enajsterico igralcev, so bili preostanek srečanja primorani odigrati z deseterico.

    Igralci Dobrega so bili precej manj angažirani in agresivni, kot v prvem polčasu. Več kot očitno sta jih visoko vodstvo ter zatem še igralec več uspavala. Posledično se je tekma pogosteje odvijala na njihovi polovici. Rezultat pasivne igre je bil prejeti zadetek v 64. minuti. Po visoki podaji na desno stran domačega kazenskega prostora je ob anemični domači obrambi do žoge prvi pritekel eden od gostujočih napadalcev in jo z bližine že skoraj z mrtvega kota poslal za hrbet Arnošta.

    Za odigrano prvo polovico drugega polčasa si domača ekipa zasluži vse prej kot pozitivno oceno. Poleg prejetega zadetka ob igralcu več jim nikakor ni več uspelo povezati podaj preko katerih bi si uspeli pripraviti še kakšno priložnost. Sodeč po videnem so bolj ali manj čakali le še konec srečanja.

    Zadnjih 20 minut srečanja je vendarle nagnilo tehtnico (zopet) na stran favoriziranega moštva. Čeprav je bilo nekaj domačih igralcev v tem obdobju že dokaj na koncu s svojimi močmi, si jim je do konca srečanja uspelo pripraviti še nekaj priložnosti. Ki so tudi rezultat številčno okrnjene zasedbe pri nasprotniku.

    Poskus Luboša Pohla z desne strani v 72. minuti je končal še preko gola. Zato pa so bili domači znova uspešni pet minut kasneje, ko jim je po dolgem času uspelo izpeljati napadalno akcijo, s kakršnimi so v prvem polčasu precej pogosteje razvajali prisotne gledalce. Tudi tokrat je svoj pečat pri spremembi rezultata prispeval Dostal, ki je z leve strani s podajo na sredini igrišča našel Radeka Frimla. Ta je žogo podaljšal do Pašte, ki je s strelom z roba kazenskega prostora uspešno zaključil akcijo.

    V 84. minuti so se domači še šestič razveselili doseženega zadetka. Po nekaj odbojih žoge na robu kazenskega prostora je žoga naposled prišla do Pavla Dirlama. Po njegovem strelu je žoga končala v desnem zgornjem kotu gostujočih vrat.

    Zadnji trenutki srečanja so vendarle pripadli tudi gostujoči ekipi. V 89. minuti je po poskusu strela s skoraj 30-ih metrov žoga le za malo končala preko domačih vrat. Še najlepšo priložnost za znižanje rezultata so si gostje priigrali prav v zadnjih trenutkih, ko se je sam iz oči v oči z domačim čuvajem mreže znašel gostujoči napadalec, a je na koncu meril točno v Arnošta. Sledil je zadnji sodnikov žvižg po katerem so domači igralci še drugič v tej sezoni prejeli čestitke s strani istega nasprotnika, ki so mu v dveh prvenstvenih tekmah skupaj nasuli ducat zadetkov.

    Visoka zmaga Dobrega s 6:1 je zaslužena. Razlika v kvaliteti med nasprotnikoma je bila prevelika, da bi bila zmaga domačih v kakršnem koli trenutku ogrožena. Za bolj podrobno oceno moči ekipe bi na nasprotni strani potrebovali kvalitetnejšega nasprotnika. Česar so se v domačem taboru zavedali že pred tekmo. Privržence Dobrega lahko veseli pogled na šest različnih strelcev. Še večjo dozo optimizma lahko črpajo v povratku Dostala. Ob njegovi prisotnosti namreč delnice moštva kotirajo precej višje. A kolikor je njegova prisotnost pozitivna za samo moštvo hkrati razkriva tudi veliko pomanjkljivost ekipe. Ob njegovi odsotnosti ter odsotnosti levokrilnega napadalca Hanuša je ekipa Dobrega le bleda senca svoje »popolne podobe«. Tudi zato je sredina lestvice verjetno skrajni domet trenutne ekipe. Brez dvoma bi vsi ljubitelji nogometa v Dobrem takoj podpisali slabše rezultate za nadaljevanje nogometne zgodbe v kraju tudi v prihodnje. Glede na kuliso ob igrišču v času tekem bi bila velika škoda, če tudi v prihodnje na nogometnem zemljevidu ne bi bilo kluba iz Dobrega.

  • SK Dobre

    SK Dobre

    Poplave, ki so leta 1998 močno prizadele vas Dobre z okolico, so za določen čas prekinile nogometno dejavnost v kraju. Po sanaciji igrišča se je rodil nov klub, ki je za časa svojega delovanja poskrbel za lepe rezultatske dosežke. Čeprav je krivulja uspehov v zadnjem obdobju obrnjena navzdol, večjo skrb predstavlja starost ekipe in z njo povezan strah pred nadaljnjim obstojem nogometa v kraju.

    Predzadnje mesto v drugi okrožni ligi je v zadnji sezoni pomenilo izpad Dobrega (skupaj z zadnjeuvrščenim 1. FC Union Rokytnice) iz druge v najnižjo ligo okrožja Rychnov nad Kněžnou v Kralovehraški regiji. Kar je za seboj prineslo tudi konec aktivnega igranja nogometa nekaterih igralcev ter s tem povezane dodatne skrbi. Izpad pri igralcih običajno prinese tudi padec motivacije. Posledično se klub po izpadu v nižjo ligo nemalokrat znajde pri dnu lestvice. Temu se je igralcem Dobrega vendarle uspelo izogniti. Trenutno v konkurenci 12-ih moštev z 22-imi osvojenimi točkami (za sedem zmag in en remi) s pozitivno razliko v zadetkih zasedajo šesto mesto. Brez možnosti za napredovanje.

    Nogometno igrišče v Dobrem pouja igralcem zelo dobre pogoje za igranje tekem.

    Rezultatsko sliko je skazil manj uspešen uvod v spomladanski del prvenstva, ko jim je v petih tekmah uspelo le enkrat zmagati in remizirati. Enega glavnih razlogov za tri poraze gre pripisati odsotnosti prvega strela ekipe Michala Dostala, ki je bil zaradi operacije kile primoran izpustiti prvih pet tekem nadaljevanja prvenstva.

    Kot že naziv v imenu nakazuje, je nogometni kolektiv del športnega kluba Dobre v katerega so vključeni še namizni tenisači. Posledično si morata oba športna subjekta deliti proračunski denar od katerega je v večji meri odvisno njuno delovanje. Tudi zato se športni

    klub trudi tržiti objekte, ki so sicer v lasti občine, a jih ta daje v upravljanje klubu. Zunanjim kolektivom in posameznikom so denimo na voljo prenočitvene kapacitete, dvorana za namizni tenis, prostori za ples, aerobiko, zasebne zabave, seminarje…In seveda nogometno igrišče. Ki so ga skupaj z bližnjim manjšim zunanjim kopališčem v preteklosti za svoje priprave koristili nekateri klubi iz bližnje okolice. Ko je občina pred leti prodala kopališče zasebniku, je upadel tudi interes za priprave nogometnih kolektivov v Dobrem.

    Poleg igranja za Dobre podžupan Tomaš Vidlak s svojim angažiranjem izven zelenic nepogrešljivi člen pri delovanju kluba.
    Objekt z garderobami ter prodajnim kioskom levo ob njem.

    Čeprav so nekateri domači privrženci kritični do določenih potez občinskih veljakov, ima nogomet pod trenutno oblastjo zagotovljen svoj (vidni) prostor pod soncem. Županja občine je namreč redna obiskovalka tekem lokalnega kluba. Za nameček je član igralskega kadra še podžupan Dobrega Tomaš Vidlak, ki hkrati skrbi za številne detajle v delovanju kluba.

    Da se lokalni veljaki zavedajo pomena nogometa, se je pokazalo ob poplavah leta 1998. Poleg številnih uničenih hiš v občini ter infrastrukture, je deroča voda odnesla del igrišča. Čeprav bi marsikateri manjši kraj v podobni situaciji potegnil črto čez nogomet, so se v Dobrem lotili sanacije igrišča in poskrbeli za popolno obnovo igralne površine.

    Tudi igrala ob nogometnem igrišču v času tekem pripomorejo k številčnemu obisku mladih družin.

    Daljše obdobje je bil glavni rival Dobrega klub iz bližnjega kraja Domašin s katerim so si nemalokrat delili usodo napredovanj in izpadov med okrožnimi ligami. Na žalost privržencev obeh klubov je s prenehanjem delovanja sosednjega kluba zamrlo tudi dolgoletno lokalno rivalstvo med obema kluboma.

    Po besedah igralca in podžupana kraja Vidlaka se aktualni klub navezuje na predhodni nogometni klub, ki je v Dobrem nastopal vse do omenjenih poplav leta 1998. Žal niti Vidlak niti svetovni splet ne znata postreči s kakšno informacijo o predhodnem

    Bližina prodajnega kioska je eden glavnih razlogov, da so klopi z mizami običajno zasedene že pred pričetkom tekem.

    klubu. Od igralcev, ki so s svojimi nogometnimi veščinami uspeli tudi na višjem nivoju, velja iz novejšega obdobja izpostaviti že omenjenega Michala Dostala. Ta je v svoji karieri okusil igranje na najvišjem regionalnem nivoju (peta državna liga). Možnost preseči letvico ima Michalov mlajši brat Jan, ki poleg igranja za Dobre nastopa tudi za kadetsko ekipo Hradca Kralove (članska ekipa igra v prvi češki ligi).

    Zgodovina in uspehi kuba

    Nogometni klub SK Dobre je sicer nastal leta 2000, a zgodovina nogometa v Dobrem sega precej dlje v preteklost. Kot je bilo omenjeno višje v prispevku se je nogomet organizirano igral v kraju že v preteklosti. Po (precej splošnih) podatkih nekaterih starejših ljubiteljev nogometa začetki organiziranega igranja žogobrca v Dobrem segajo v šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Klub je vse do leta 1998 nastopal pod imenom TJ Dobre. Če je za prenehanje delovanja klubov v veliki večini primerov krivo pomanjkanje igralcev ali finančnih sredstev, je bila v primeru Dobrega to naravna katastrofa. Obilno nočno deževje je julija leta 1998 ne le poplavilo travnato površino, temveč je vodni tok s seboj celo odnesel del igrišča. Njegova sanacija je trajala dve leti. Po koncu obnove se je v tekmovanje prijavil nov klub z današnjim imenom SK Dobre.

    Ker se po besedah Vidlaka aktualni klub smatra tudi kot naslednik predhodnega, bi bilo prav, da tako odgovorni v klubu kot tudi občinski veljaki čim prej zavihajo rokave, od starejših občanov oz. nekdanjih nogometašev poskušajo pridobiti čim več zgodovinskih virov o nogometu v kraju ter jih v urejeni obliki objavijo. S tem bi poskrbeli za del temeljev današnjega kluba, ki bi bili vodilo tudi za njegovo prihodnost.

    Po letu 2000 je klub zabeležil kar nekaj vidnih uspehov. Med katere sodi igranje v prvi okrožni ligi (osma državna liga), kar se hkrati smatra za največji klubski uspeh. V (novejšem) obdobju svoje največje slave je številčen igralski kader pripomogel celo k formiranju B ekipe.

    Klubski objekt že od daleč kliče po obnovi.
    Delno vkopani rezervni klopi z dvignjenim terenom za njima od koder je najboljši pogled na dogajanje na igrišču. Slabost predvsem za starejše predstavlja dostop do klopi na travnatem delu ob igrišču. Tudi zato si le redki nogometni privrženci za ogled tekem izberejo prostor na “naravni tribuni”.

    Po slabših rezultatih v prvi polovici prejšnjega desetletja in padcu v najnižjo ligo se Dobremu v sezoni 2015/16 znova uspe uvrstiti ligo višje. V drugi najnižji ligi nato nastopa sedem zaporednih sezon. V sezonah 2019/20 ter 2020/21 je po odigranem jesenskem delu zasedal celo prvo mesto. Ker je bilo tekmovanje zaradi pandemije covida obakrat prekinjeno, si uradno za nobeno od sezon v klubu ne morejo lastiti naslova. Tudi, če bi bilo tekmovanje takrat odigrano v celoti, se v primeru končnega prvega mesta v klubu ne bi odločili napredovati ligo višje. Razlog za to odločitev Vidlak navede preveliko razliko v kvaliteti moštev v najvišji in drugi okrožni ligi.

    Infrastruktura

    Nogometno igrišče v Dobrem se nahaja na koncu ene od stranskih ulic na skrajnem SV delu vasi. Do njega vodi ožja asfaltirana cesta, ki se nadaljuje še nekaj deset metrov do manjšega zunanjega kopališča. Igrišče z vseh strani obdajajo visoka drevesa zaradi česar v teh pomladnih dneh kaže naravnost idilično podobo. Ob

    upoštevanju okoliškega hribovitega terena, je potrebno pohvaliti igralno površino. Tu in tam se opazi manjša luknja, ki jih po preteklih tekmah niso »zakrpali«. V seštevku gre za ravno igralno podlago s solidno travnato površino, ki omogoča dobre pogoje igranja tekem na najnižjem nivoju. Ker je od poplave ob koncu prejšnjega stoletja preteklo že kar nekaj vode, se lahko oceni takratno sanacijo igrišča kot uspešno. Pomembna pridobitev za igralno površino je bila tudi vgradnja namakalnega sistema. Edina slabost igrišča je njegova postavitev v smeri zahod – vzhod.

    Zvok tekoče vode daje slutiti, da nekaj metrov severno od igrišča teče potok. Čeprav njegova struga vodi nekaj metrov nižje od nivoja igrišča, je pred 27-imi leti močno deževje povzročilo dvig njegove gladine do te mere, da je poplavil

    Dotrajana a prostorna garderoba domačega moštva.
    V nasprotjo z neprivlačno zunanjostjo deluje notranjost prodajnega kioska precej bolj prijetno.

    bližnje igrišče. Ob nasprotni strani igrišča sta v zemljo vkopani rezervni klopi. Posledično imajo igralci na njih možnost tekmo spremljati na višini nivoja igrišča. Gre za redko viden primer z desetoligaških igrišč. Za rezervnima klopema se teren strmeje dvigne za nekaj metrov. Na manjšem delu strmega travnika je v treh vrstah postavljenih šest klopi. Z njih je omogočen najboljši pogled na zelenico (čeprav si le redko ljubitelji nogometa za ogled tekme izberejo ta del).

    Če velja samo igralno površino vključno z zaščitnima mrežama za goloma pohvaliti, vsa ostala pripadajoča infrastruktura že od daleč kliče po obnovi. Z izjemo nekaj novejših otroških igral, ki so postavljena ob mizah s klopmi, od koder večina ljubiteljev nogometa spremlja tekme. Nekaj klopi z naslonjali je postavljenih še ob zastareli klubski objekt z garderobami. Ob objekt je pristavljen še manjši nadstrešek, ki v času tekem služi prodaji

    hrane in pijače. Še nedavno so za pripravo klobas uporabljali zastarel kotel. Ker jim jo je pri tem zagodel manjši požar, so se v klubu odločili opustiti ta način priprave mesnatih dobrot.

    Igralski kader

    Moštvo je v večini sestavljeno iz starejših igralcev. Zato ne čudi, da jih je kar nekaj od njih nosilo dres Dobrega v obdobju ustanovitve novega kluba (leta 2000). Če so izkušnje na eni strani prednost moštva, hkrati starost ekipe predstavlja največjo težavo za prihodnost nogometa v kraju. Za nameček je po lanskem izpadu v najnižjo ligo nekaj igralcev obesilo kopačke na klin.

    Eden izmed žogobrcarjev s štirimi križi na hrbtu je tudi Jiři Poul. 43-letnik velja za najstarejšega igralca Dobrega. V moštvu mu mdr. družbo dela njegov 15-letni sin z istim imenom. Oba člana družinske naveze Poul prebivata v Dobrem. Enako, kot večina ostalih igralcev. Ravno domač kader bistveno prispeva k boljšemu obisku domačih tekem.  

    Za popolno družinsko sliko kluba iz Dobrega skrbita še dve bratski navezi. Prvo tvorita Jaroslav in Luboš Pohl, drugo Jan in Michal Dostal. Slednji velja za motor domače ekipe. Izkušeni »ofenzivec« je z devetimi doseženimi zadetki z naskokom prvi strelec moštva. Za nameček je vse svoje zadetke dosegel v jesenskem delu prvenstva. Njegov pomemben doprinos moštvu se je pokazal v dosedanjem delu nadaljevanja sezone, ki jo je bil starejši od bratov Dostal zaradi operacije kile primoran izpustiti. Dobre je v prvih petih tekmah spomladanskega dela zgolj enkrat okusil slast zmage.

    Ne tako redko se zgodi, da ekipe v najnižjih ligah ne premorejo svoj strokovni štab oz. nekoga, ki bi opravljal vlogo trenerja. Ena takšnih ekip je tudi Dobre. Trenerske naloge si s svojimi izkušnjami pred in med tekmami porazdelijo kar igralci sami. Nogometni klub tudi nima svojega (samostojnega) vodstva. Odločitve v zvezi s politiko kluba so v rokah vodstva športnega kluba SK Dobre.

    Mlajše selekcije

    15 let v preteklost bi bilo potrebno zavrteti film, da bi na igrišču v Dobrem lahko pri delu opazovali katero od mlajših kategorij na (nogometnem) delu. V letu 2010 so dres kluba nazadnje nosili mladinci in kadeti (v

    Izkušeni Michal Dostal je prvo ime ekipe iz Dobrega.

    skupni ekipi). Šlo je za isto generacijo, ki je pred tem okusila igranje tudi v mlajših kategorijah (st. in ml. dečki).

    Znano je, da so v Dobrem nastopale mlajše kategorije nogometašev že v prvem nogometnem obdobju (v prejšnjem stoletju). Ker zgodovinskih podatkov o tistem času ni oz. so zelo skope, posledično ni možno podati niti splošnih informacij o razvoju mladinskega nogometa v klubu.

    V sodelovanju z osnovno šolo v vasi trenutno poteka nekaj aktivnosti pri delu z najmlajšimi. V okviru nogometnega krožka se učenci med prvim in petim razredom enkrat tedensko udeležujejo treningov. V dejavnost je vpisanih 25 otrok. Klub zaenkrat nima prijavljene v tekmovanje nobene starostne kategorije. Otrokom (in njihovim staršem) po končanju šolanja na prvi stopnji ne preostane drugega, kot nadaljevati nogometne korake v katerem od okoliških nogometnih klubov.

    Tako v Dobrem kot okoliških vaseh je na oglasnih deskah objavljen razpored domačih tekem v spomladanskem delu sezone.

    Medijska pokritost in cilji kluba

    Kot je bilo že nekajkrat omenjeno v prispevku, bi zaman iskali informacije o nogometu v Dobrem. Tu in tam se sicer pojavi omemba nogometa, a zgolj v kontekstu naštevanja dejavnosti v občini in občinskih načrtih v prihodnosti. Čeprav ima športni klub Dobre (v okrilje katerega spada tudi nogometni klub) svojo aktivno spletno ter Facebook stran, lahko na njih najdemo zgolj informacije o namiznem tenisu.

    Edini način obveščanja svojih privržencev o prihajajočih domačih tekmah poteka z javno objavljenim razporedom na manjših plakatih, ki jih lahko opazimo na oglasnih deskah v Dobrem in okoliških vaseh (znotraj občine).

    Odgovorni se zavedajo okoliščin povezanih s povprečno starostjo igralcev. Posledično so

    cilji kluba bolj kot k rezultatom usmerjeni k obstanku nogometa v prihodnosti. Enako, kot po preteklih sezonah, se bodo tudi po aktualni sezoni igralci sestali in si izmenjali svoje poglede. Podobno, kot v mnogih manjših sredinah, tudi v Dobrem ne morejo uiti realnosti. Ta trenutno daje veliko večjo možnost zaključku igranja katerega od nogometašev, kot prihodu mlajših moči. Ki bi jih v Dobrem sprejeli z odprtimi rokami. V primeru, da bo svojo nogometno aktivnost potrdilo dovoljšne število igralcev, bodo imeli njihovi privrženci vsaj še eno sezono razlog za veselje ob spremljanju svojih ljubljencev. V nasprotnem bi znal slediti črn scenarij po katerem bi se nogomet za vedno poslovil s še enega kraja na obronkih Orliškega hribovja.  

    SK Dobre v spomladanskem delu sezone 2024/25.

    Predzadnje mesto v drugi okrožni ligi je v zadnji sezoni pomenilo izpad Dobrega (skupaj z zadnjeuvrščenim 1. FC Union Rokytnice) iz druge v najnižjo ligo okrožja Rychnov nad Kněžnou v Kralovehraški regiji. Kar je za seboj prineslo tudi konec aktivnega igranja nogometa nekaterih igralcev ter s tem povezane dodatne skrbi. Izpad pri igralcih običajno prinese tudi padec motivacije. Posledično se klub po izpadu v nižjo ligo nemalokrat znajde pri dnu lestvice. Temu se je igralcem Dobrega vendarle uspelo izogniti. Trenutno v konkurenci 12-ih moštev z 22-imi osvojenimi točkami (za sedem zmag in en remi) s pozitivno razliko v zadetkih zasedajo šesto mesto. Brez možnosti za napredovanje.

    Rezultatsko sliko je skazil manj uspešen uvod v spomladanski del prvenstva, ko jim je v petih tekmah uspelo le enkrat zmagati in remizirati. Enega glavnih razlogov za tri poraze gre pripisati odsotnosti prvega strela ekipe Michala Dostala, ki je bil zaradi operacije kile primoran izpustiti prvih pet tekem nadaljevanja prvenstva.

    Kot že naziv v imenu nakazuje, je nogometni kolektiv del športnega kluba Dobre v katerega so vključeni še namizni tenisači. Posledično si morata oba športna subjekta deliti proračunski denar od katerega je v večji meri odvisno njuno delovanje. Tudi zato se športni klub trudi tržiti objekte, ki so sicer v lasti občine, a jih ta daje v upravljanje klubu. Zunanjim kolektivom in posameznikom so denimo na voljo prenočitvene kapacitete, dvorana za namizni tenis, prostori za ples, aerobiko, zasebne zabave, seminarje…In seveda nogometno igrišče. Ki so ga skupaj z bližnjim manjšim zunanjim kopališčem v preteklosti za svoje priprave koristili nekateri klubi iz bližnje okolice. Ko je občina pred leti prodala kopališče zasebniku, je upadel tudi interes za priprave nogometnih kolektivov v Dobrem.

    Čeprav so nekateri domači privrženci kritični do določenih potez občinskih veljakov, ima nogomet pod trenutno oblastjo zagotovljen svoj (vidni) prostor pod soncem. Županja občine je namreč redna obiskovalka tekem lokalnega kluba. Za nameček je član igralskega kadra še podžupan Dobrega Tomaš Vidlak, ki hkrati skrbi za številne detajle v delovanju kluba.

    Da se lokalni veljaki zavedajo pomena nogometa, se je pokazalo ob poplavah leta 1998. Poleg številnih uničenih hiš v občini ter infrastrukture, je deroča voda odnesla del igrišča. Čeprav bi marsikateri manjši kraj v podobni situaciji potegnil črto čez nogomet, so se v Dobrem lotili sanacije igrišča in poskrbeli za popolno obnovo igralne površine.

    Daljše obdobje je bil glavni rival Dobrega klub iz bližnjega kraja Domašin s katerim so si nemalokrat delili usodo napredovanj in izpadov med okrožnimi ligami. Na žalost privržencev obeh klubov je s prenehanjem delovanja sosednjega kluba zamrlo tudi dolgoletno lokalno rivalstvo med obema kluboma.

    Po besedah igralca in podžupana kraja Vidlaka se aktualni klub navezuje na predhodni nogometni klub, ki je v Dobrem nastopal vse do omenjenih poplav leta 1998. Žal niti Vidlak niti svetovni splet ne znata postreči s kakšno informacijo o predhodnem klubu. Od igralcev, ki so s svojimi nogometnimi veščinami uspeli tudi na višjem nivoju, velja iz novejšega obdobja izpostaviti že omenjenega Michala Dostala. Ta je v svoji karieri okusil igranje na najvišjem regionalnem nivoju (peta državna liga). Možnost preseči letvico ima Michalov mlajši brat Jan, ki poleg igranja za Dobre nastopa tudi za kadetsko ekipo Hradca Kralove (članska ekipa igra v prvi češki ligi).

    Zgodovina in uspehi kuba

    Nogometni klub SK Dobre je sicer nastal leta 2000, a zgodovina nogometa v Dobrem sega precej dlje v preteklost. Kot je bilo omenjeno višje v prispevku se je nogomet organizirano igral v kraju že v preteklosti. Po (precej splošnih) podatkih nekaterih starejših ljubiteljev nogometa začetki organiziranega igranja žogobrca v Dobrem segajo v šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Klub je vse do leta 1998 nastopal pod imenom TJ Dobre. Če je za prenehanje delovanja klubov v veliki večini primerov krivo pomanjkanje igralcev ali finančnih sredstev, je bila v primeru Dobrega to naravna katastrofa. Obilno nočno deževje je julija leta 1998 ne le poplavilo travnato površino, temveč je vodni tok s seboj celo odnesel del igrišča. Njegova sanacija je trajala dve leti. Po koncu obnove se je v tekmovanje prijavil nov klub z današnjim imenom SK Dobre.

    Ker se po besedah Vidlaka aktualni klub smatra tudi kot naslednik predhodnega, bi bilo prav, da tako odgovorni v klubu kot tudi občinski veljaki čim prej zavihajo rokave, od starejših občanov oz. nekdanjih nogometašev poskušajo pridobiti čim več zgodovinskih virov o nogometu v kraju ter jih v urejeni obliki objavijo. S tem bi poskrbeli za del temeljev današnjega kluba, ki bi bili vodilo tudi za njegovo prihodnost.

    Po letu 2000 je klub zabeležil kar nekaj vidnih uspehov. Med katere sodi igranje v prvi okrožni ligi (osma državna liga), kar se hkrati smatra za največji klubski uspeh. V (novejšem) obdobju svoje največje slave je številčen igralski kader pripomogel celo k formiranju B ekipe.

    Po slabših rezultatih v prvi polovici prejšnjega desetletja in padcu v najnižjo ligo se Dobremu v sezoni 2015/16 znova uspe uvrstiti ligo višje. V drugi najnižji ligi nato nastopa sedem zaporednih sezon. V sezonah 2019/20 ter 2020/21 je po odigranem jesenskem delu zasedal celo prvo mesto. Ker je bilo tekmovanje zaradi pandemije covida obakrat prekinjeno, si uradno za nobeno od sezon v klubu ne morejo lastiti naslova. Tudi, če bi bilo tekmovanje takrat odigrano v celoti, se v primeru končnega prvega mesta v klubu ne bi odločili napredovati ligo višje. Razlog za to odločitev Vidlak navede preveliko razliko v kvaliteti moštev v najvišji in drugi okrožni ligi.

    Infrastruktura

    Nogometno igrišče v Dobrem se nahaja na koncu ene od stranskih ulic na skrajnem SV delu vasi. Do njega vodi ožja asfaltirana cesta, ki se nadaljuje še nekaj deset metrov do manjšega zunanjega kopališča. Igrišče z vseh strani obdajajo visoka drevesa zaradi česar v teh pomladnih dneh kaže naravnost idilično podobo. Ob upoštevanju okoliškega hribovitega terena, je potrebno pohvaliti igralno površino. Tu in tam se opazi manjša luknja, ki jih po preteklih tekmah niso »zakrpali«. V seštevku gre za ravno igralno podlago s solidno travnato površino, ki omogoča dobre pogoje igranja tekem na najnižjem nivoju. Ker je od poplave ob koncu prejšnjega stoletja preteklo že kar nekaj vode, se lahko oceni takratno sanacijo igrišča kot uspešno. Pomembna pridobitev za igralno površino je bila tudi vgradnja namakalnega sistema. Edina slabost igrišča je njegova postavitev v smeri zahod – vzhod.

    Zvok tekoče vode daje slutiti, da nekaj metrov severno od igrišča teče potok. Čeprav njegova struga vodi nekaj metrov nižje od nivoja igrišča, je pred 27-imi leti močno deževje povzročilo dvig njegove gladine do te mere, da je poplavil bližnje igrišče. Ob nasprotni strani igrišča sta v zemljo vkopani rezervni klopi. Posledično imajo igralci na njih možnost tekmo spremljati na višini nivoja igrišča. Gre za redko viden primer z desetoligaških igrišč. Za rezervnima klopema se teren strmeje dvigne za nekaj metrov. Na manjšem delu strmega travnika je v treh vrstah postavljenih šest klopi. Z njih je omogočen najboljši pogled na zelenico (čeprav si le redko ljubitelji nogometa za ogled tekme izberejo ta del).

    Če velja samo igralno površino vključno z zaščitnima mrežama za goloma pohvaliti, vsa ostala pripadajoča infrastruktura že od daleč kliče po obnovi. Z izjemo nekaj novejših otroških igral, ki so postavljena ob mizah s klopmi, od koder večina ljubiteljev nogometa spremlja tekme. Nekaj klopi z naslonjali je postavljenih še ob zastareli klubski objekt z garderobami. Ob objekt je pristavljen še manjši nadstrešek, ki v času tekem služi prodaji hrane in pijače. Še nedavno so za pripravo klobas uporabljali zastarel kotel. Ker jim jo je pri tem zagodel manjši požar, so se v klubu odločili opustiti ta način priprave mesnatih dobrot.

    Igralski kader

    Moštvo je v večini sestavljeno iz starejših igralcev. Zato ne čudi, da jih je kar nekaj od njih nosilo dres Dobrega v obdobju ustanovitve novega kluba (leta 2000). Če so izkušnje na eni strani prednost moštva, hkrati starost ekipe predstavlja največjo težavo za prihodnost nogometa v kraju. Za nameček je po lanskem izpadu v najnižjo ligo nekaj igralcev obesilo kopačke na klin.

    Eden izmed žogobrcarjev s štirimi križi na hrbtu je tudi Jiři Poul. 43-letnik velja za najstarejšega igralca Dobrega. V moštvu mu mdr. družbo dela njegov 15-letni sin z istim imenom. Oba člana družinske naveze Poul prebivata v Dobrem. Enako, kot večina ostalih igralcev. Ravno domač kader bistveno prispeva k boljšemu obisku domačih tekem.  

    Za popolno družinsko sliko kluba iz Dobrega skrbita še dve bratski navezi. Prvo tvorita Jaroslav in Luboš Pohl, drugo Jan in Michal Dostal. Slednji velja za motor domače ekipe. Izkušeni »ofenzivec« je z devetimi doseženimi zadetki z naskokom prvi strelec moštva. Za nameček je vse svoje zadetke dosegel v jesenskem delu prvenstva. Njegov pomemben doprinos moštvu se je pokazal v dosedanjem delu nadaljevanja sezone, ki jo je bil starejši od bratov Dostal zaradi operacije kile primoran izpustiti. Dobre je v prvih petih tekmah spomladanskega dela zgolj enkrat okusil slast zmage.

    Ne tako redko se zgodi, da ekipe v najnižjih ligah ne premorejo svoj strokovni štab oz. nekoga, ki bi opravljal vlogo trenerja. Ena takšnih ekip je tudi Dobre. Trenerske naloge si s svojimi izkušnjami pred in med tekmami porazdelijo kar igralci sami. Nogometni klub tudi nima svojega (samostojnega) vodstva. Odločitve v zvezi s politiko kluba so v rokah vodstva športnega kluba SK Dobre.

    Mlajše selekcije

    15 let v preteklost bi bilo potrebno zavrteti film, da bi na igrišču v Dobrem lahko pri delu opazovali katero od mlajših kategorij na (nogometnem) delu. V letu 2010 so dres kluba nazadnje nosili mladinci in kadeti (v skupni ekipi). Šlo je za isto generacijo, ki je pred tem okusila igranje tudi v mlajših kategorijah (st. in ml. dečki).

    Znano je, da so v Dobrem nastopale mlajše kategorije nogometašev že v prvem nogometnem obdobju (v prejšnjem stoletju). Ker zgodovinskih podatkov o tistem času ni oz. so zelo skope, posledično ni možno podati niti splošnih informacij o razvoju mladinskega nogometa v klubu.

    V sodelovanju z osnovno šolo v vasi trenutno poteka nekaj aktivnosti pri delu z najmlajšimi. V okviru nogometnega krožka se učenci med prvim in petim razredom enkrat tedensko udeležujejo treningov. V dejavnost je vpisanih 25 otrok. Klub zaenkrat nima prijavljene v tekmovanje nobene starostne kategorije. Otrokom (in njihovim staršem) po končanju šolanja na prvi stopnji ne preostane drugega, kot nadaljevati nogometne korake v katerem od okoliških nogometnih klubov.

    Medijska pokritost in cilji kluba

    Kot je bilo že nekajkrat omenjeno v prispevku, bi zaman iskali informacije o nogometu v Dobrem. Tu in tam se sicer pojavi omemba nogometa, a zgolj v kontekstu naštevanja dejavnosti v občini in občinskih načrtih v prihodnosti. Čeprav ima športni klub Dobre (v okrilje katerega spada tudi nogometni klub) svojo aktivno spletno ter Facebook stran, lahko na njih najdemo zgolj informacije o namiznem tenisu.

    Edini način obveščanja svojih privržencev o prihajajočih domačih tekmah poteka z javno objavljenim razporedom na manjših plakatih, ki jih lahko opazimo na oglasnih deskah v Dobrem in okoliških vaseh (znotraj občine).

    Odgovorni se zavedajo okoliščin povezanih s povprečno starostjo igralcev. Posledično so cilji kluba bolj kot k rezultatom usmerjeni k obstanku nogometa v prihodnosti. Enako, kot po preteklih sezonah, se bodo tudi po aktualni sezoni igralci sestali in si izmenjali svoje poglede. Podobno, kot v mnogih manjših sredinah, tudi v Dobrem ne morejo uiti realnosti. Ta trenutno daje veliko večjo možnost zaključku igranja katerega od nogometašev, kot prihodu mlajših moči. Ki bi jih v Dobrem sprejeli z odprtimi rokami. V primeru, da bo svojo nogometno aktivnost potrdilo dovoljšne število igralcev, bodo imeli njihovi privrženci vsaj še eno sezono razlog za veselje ob spremljanju svojih ljubljencev. V nasprotnem bi znal slediti črn scenarij po katerem bi se nogomet za vedno poslovil s še enega kraja na obronkih Orliškega hribovja.  

  • Dobre

    Dobre

    Orliško hribovje na severu vzhodnega dela Češke ponuja turistom številne možnosti preživljanja prostega časa. Precej manjše pozornosti obiskovalcev so deležni njegovi obronki. Čeprav tudi tu prevladuje neokrnjena narava  z gozdovi, potoki, polji in travniki na katerih se pogosto pase živina. Ob pogledu na zemljevid marsikomu pade v oči kraj z zanimivim imenom. V vasi Dobre prebiva 550 prebivalcev. Mnogi od njih so člani katerega izmed številnih društev. Med njimi tudi nogometnega kluba SK Dobre.

    Središče Dobrega z avtobusno postajo ter poslopjem s pošto, trgovino, knjižnico ter vaškim uradom.

    Samostalnik Dobre je v češčini moškega spola. Ob upoštevanju sorodnosti češčine in slovenščine bo tudi v prispevku pri navedbi in sklanjatvi imena kraja upoštevan spol imena v izvornem jeziku.

    Trdnih dokazov o izvoru imena Dobre ni, zato je razlaga prepuščena predvsem strokovnjakom. Ti ime povezujejo z dobro vodo v potoku, ki teče skozi naselje in ki se je nekdaj imenoval Dobry. Druga verzija

    Čeprav Dobre spada med manjša naselja, je v kraju tako osnovna šola kot vrtec (na sliki).

    je povezana s povestjo, ki jo je napisal nekdanji župnik v Dobrem. Ta ime kraja povezuje z besedami ene od deklet, ki je v vaškem ribniku čistila perilo. Po tem, ko ji je v vodo padel predpasnik s katerim je bil nato iz vode potegnjen zvon, je bilo iz njenih ust izrečena želja o dobrem (zvonu)…

    Nastanek kraja je povezan s kolonizacijo gozdov na prelomu 12. in 13. stoletja. Točna letnica ni znana. Prve pisne omembe segajo v leti 1367 in 1392. Takrat, kot

    Središče kraja krasi skalnjak z nizkim rastlinjem.
    Tlakovan del s klopmi, zelenjem in informativnimi tablami zapolnjuje prostor med trgovino in avtobusno postajo.

    Danes je Dobre svoja občina v katero je vključenih pet okoliških vasi. Skupno število prebivalcev v občini je nekaj manj ko 900, od tega jih v Dobrem prebiva 550. Vas leži v okrožju Rychnov nad Kněžnou. Od istoimenskega kraja je oddaljena 16 km,

    še nekaj nadaljnjih stoletij, so se izpeljanke imena kraja vedno pisale s kočnico – y. V pisnih virih se namreč pojavljajo imena Dobry, Dobrey Wes, Dobrey itd. Današnje ime se prvič pojavi leta 1848. Na počasnejši razvoj vasi so vplivali tudi različni zgodovinski dejavniki, kot je bila denimo tridesetletna vojna.

    Napis na plošči sporoča čemu je namenjena vodna površina v vasi.

    medtem ko je iz Dobrega do regijske metropole (Hradec Kralove) potrebno prevoziti 40 km. Skozi kraj vodi (ne ravno prometna) lokalna cesta, ki se slabih 10 kilometrov severneje in južneje navezuje na pomembnejši regionalni cesti. Po njej vodi tudi edina avtobusna linija, ki povezuje Dobre s sedežem okrožja na jugu ter zahodno ležečim mestom Dobruška. V delovnih dneh jo v smeri proti jugu prevozi 11, v smeri proti Dobruški pa 14 avtobusov. Ob koncih tedna in praznikih sta to dva oz. trije avtobusi.

    V delovnih dneh je osrednje vaško dogajanje skoncentrirano na lepo urejen (neizraziti) trg sredi vasi. Na njem se nahaja manjša

    Poleg glavne postaje se v severnem delu Dobrega (ob mostu čez Kamenicky potok) nahaja še eno avtobusno postajališče.

    avtobusna postaja s pokritim in delno zaprtim prostorom. Na zahodni strani stoji stavba v kateri se nahajajo knjižnica, vaški urad, trgovina in pošta. Slednja je odprta vse dni med ponedeljkom in petkom, medtem ko si vaščani lahko nakupijo osnovna živila tudi ob sobotah. Med avtobusno postajo in večnamenskim poslopjem je manjši prostor z zelenjem ter nekaj klopmi. Na njem se lahko vaščani in obiskovalci na enem od štirih panojev seznanijo z aktualnim dogajanjem v kraju. Kot je denimo informacija o obnovi dela stavbe (višja stopnja) osnovne šole. Ta se nahaja nekaj deset metrov višje, nasproti cerkve

    Na južnem robu kraja je urejena krajša gozdna učna pot primerna zlasti za družine z majhnimi otroki.

    svetega Petra in Pavla, postavljene leta 1740 na mestu prvotne lesene cerkve iz začetka 14. stoletja. Poleg šole je v Dobrem poskrbljeno tudi za predšolsko vzgojo.

    Ob glavni cesti skozi vas pade v oči napis na eni od stavb z značilno lokalno arhitekturo lesenega stavbarstva. V njej ima svoje prostore vaška krčma (hospudka). Podobno, kot velika večina tovrstnih objektov v manjših krajih širom Češke, ima tudi edini gostinski objekt v Dobrem svoja vrata odprta zgolj ob petkih in sobotah popoldne oz. zvečer. Komur je ljudska arhitektura blizu, bo v Dobrem zagotovo prišel na svoj račun. Med sprehodom po stranskih ulicah je namreč opaziti še kar nekaj lepo ohranjenih stavb v svoji prvotni podobi.

    Zunanje kopališče z bazenom je danes v zasebnih rokah in zaprto za javnost.

    Če se vsi zgoraj našteti objekti nahajajo na eni strani lokalne ceste, velja na nasprotni strani izpostaviti manjši skalni arboretum, ki v Dobrem (morda) nadomešča za naše kraje značilno podobo mestnega parka. Nad njim je zajetje vode za gasilske potrebe, medtem ko ima pod njim svoje prostore lokalno gasilsko društvo. Prostovoljni gasilci (njihova prva

    zabeležena intervencija sega v leto 1887) z organizacijo pustnega karnevala, plesnih zabav, sežigom čarovnic na predvečer prvega maja ter ostalih prireditev predstavljajo pomemben člen tudi v družabnem življenju kraja. Poleg gasilcev imajo v Dobrem še nekaj klubov, ki združujejo različne interese lokalnega prebivalstva.

    Informativna tabla ob Kamenickem potoku prikazuje in opisuje dramatično dogajanje in posledice poplave, ki je Dobre in okoliške kraje prizadela pred 27-imi leti.
    Tako v Dobrem kot okoliških krajih lahko občudujemo tradicionalno ljudsko arhitekturo.

    Od pomembnejših velja izpostaviti lovsko društvo, društvo čebelarjev, vrtičkarjev, igralcev namiznega tenisa, florbala itd.

    Del neokrnjene narave, ki jo obiskovalci teh krajev lahko občudujejo na vsakem koraku, je tudi Kamenicky potok. Teče skozi severni del Dobrega. V teh dneh nedolžni potok je svojo moč pokazal v noči z 22. na 23. julij leta 1998. Obilno nočno deževje je potok spremenilo v uničujoč hudournik, ki je vzel človeško življenje in za seboj pustil 41 povsem ali delno poškodovanih hiš ter uničeno infrastrukturo (vodovod, kanalizacija).  

    Večina bi Dobre le stežka uvrstila na seznam turističnih ciljev. Vseeno pa si kraj zasluži vsaj krajši obisk na poti k atraktivnejšim ciljem v osrčju Orliškega hribovja. Obiskovalci lahko po ogledu lepo urejenega središča vasi (za kar si vaški oblastniki zaslužijo pohvalo) dodajo še sprehod po krajši gozdni učni poti,

    primerni predvsem za družine. Začne se na skrajnem južnem robu vasi in vodi skozi gozd ob potoku do manjših ribnikov.  

    Samostalnik Dobre je v češčini moškega spola. Ob upoštevanju sorodnosti češčine in slovenščine bo tudi v prispevku pri navedbi in sklanjatvi imena kraja upoštevan spol imena v izvornem jeziku.

    Trdnih dokazov o izvoru imena Dobre ni, zato je razlaga prepuščena predvsem strokovnjakom. Ti ime povezujejo z dobro vodo v potoku, ki teče skozi naselje in ki se je nekdaj imenoval Dobry. Druga verzija je povezana s povestjo, ki jo je napisal nekdanji župnik v Dobrem. Ta ime kraja povezuje z besedami ene od deklet, ki je v vaškem ribniku čistila perilo. Po tem, ko ji je v vodo padel predpasnik s katerim je bil nato iz vode potegnjen zvon, je bilo iz njenih ust izrečena želja o dobrem (zvonu)…

    Nastanek kraja je povezan s kolonizacijo gozdov na prelomu 12. in 13. stoletja. Točna letnica ni znana. Prve pisne omembe segajo v leti 1367 in 1392. Takrat, kot še nekaj nadaljnjih stoletij, so se izpeljanke imena kraja vedno pisale s kočnico – y. V pisnih virih se namreč pojavljajo imena Dobry, Dobrey Wes, Dobrey itd. Današnje ime se prvič pojavi leta 1848. Na počasnejši razvoj vasi so vplivali tudi različni zgodovinski dejavniki, kot je bila denimo tridesetletna vojna.

    Danes je Dobre svoja občina v katero je vključenih pet okoliških vasi. Skupno število prebivalcev v občini je nekaj manj ko 900, od tega jih v Dobrem prebiva 550. Vas leži v okrožju Rychnov nad Kněžnou. Od istoimenskega kraja je oddaljena 16 km, medtem ko je iz Dobrega do regijske metropole (Hradec Kralove) potrebno prevoziti 40 km. Skozi kraj vodi (ne ravno prometna) lokalna cesta, ki se slabih 10 kilometrov severneje in južneje navezuje na pomembnejši regionalni cesti. Po njej vodi tudi edina avtobusna linija, ki povezuje Dobre s sedežem okrožja na jugu ter zahodno ležečim mestom Dobruška. V delovnih dneh jo v smeri proti jugu prevozi 11, v smeri proti Dobruški pa 14 avtobusov. Ob koncih tedna in praznikih sta to dva oz. trije avtobusi.

    V delovnih dneh je osrednje vaško dogajanje skoncentrirano na lepo urejen (neizraziti) trg sredi vasi. Na njem se nahaja manjša avtobusna postaja s pokritim in delno zaprtim prostorom. Na zahodni strani stoji stavba v kateri se nahajajo knjižnica, vaški urad, trgovina in pošta. Slednja je odprta vse dni med ponedeljkom in petkom, medtem ko si vaščani lahko nakupijo osnovna živila tudi ob sobotah. Med avtobusno postajo in večnamenskim poslopjem je manjši prostor z zelenjem ter nekaj klopmi. Na njem se lahko vaščani in obiskovalci na enem od štirih panojev seznanijo z aktualnim dogajanjem v kraju. Kot je denimo informacija o obnovi dela stavbe (višja stopnja) osnovne šole. Ta se nahaja nekaj deset metrov višje, nasproti cerkve svetega Petra in Pavla, postavljene leta 1740 na mestu prvotne lesene cerkve iz začetka 14. stoletja. Poleg šole je v Dobrem poskrbljeno tudi za predšolsko vzgojo.

    Ob glavni cesti skozi vas pade v oči napis na eni od stavb z značilno lokalno arhitekturo lesenega stavbarstva. V njej ima svoje prostore vaška krčma (hospudka). Podobno, kot velika večina tovrstnih objektov v manjših krajih širom Češke, ima tudi edini gostinski objekt v Dobrem svoja vrata odprta zgolj ob petkih in sobotah popoldne oz. zvečer. Komur je ljudska arhitektura blizu, bo v Dobrem zagotovo prišel na svoj račun. Med sprehodom po stranskih ulicah je namreč opaziti še kar nekaj lepo ohranjenih stavb v svoji prvotni podobi.

    Če se vsi zgoraj našteti objekti nahajajo na eni strani lokalne ceste, velja na nasprotni strani izpostaviti manjši skalni arboretum, ki v Dobrem (morda) nadomešča za naše kraje značilno podobo mestnega parka. Nad njim je zajetje vode za gasilske potrebe, medtem ko ima pod njim svoje prostore lokalno gasilsko društvo. Prostovoljni gasilci (njihova prvazabeležena intervencija sega v leto 1887) z organizacijo pustnega karnevala, plesnih zabav, sežigom čarovnic na predvečer prvega maja ter ostalih prireditev predstavljajo pomemben člen tudi v družabnem življenju kraja. Poleg gasilcev imajo v Dobrem še nekaj klubov, ki združujejo različne interese lokalnega prebivalstva. Od pomembnejših velja izpostaviti lovsko društvo, društvo čebelarjev, vrtičkarjev, igralcev namiznega tenisa, florbala itd.

    Del neokrnjene narave, ki jo obiskovalci teh krajev lahko občudujejo na vsakem koraku, je tudi Kamenicky potok. Teče skozi severni del Dobrega. V teh dneh nedolžni potok je svojo moč pokazal v noči z 22. na 23. julij leta 1998. Obilno nočno deževje je potok spremenilo v uničujoč hudournik, ki je vzel človeško življenje in za seboj pustil 41 povsem ali delno poškodovanih hiš ter uničeno infrastrukturo (vodovod, kanalizacija).

    Večina bi Dobre le stežka uvrstila na seznam turističnih ciljev. Vseeno pa si kraj zasluži vsaj krajši obisk na poti k atraktivnejšim ciljem v osrčju Orliškega hribovja. Obiskovalci lahko po ogledu lepo urejenega središča vasi (za kar si vaški oblastniki zaslužijo pohvalo) dodajo še sprehod po krajši gozdni učni poti, primerni predvsem za družine. Začne se na skrajnem južnem robu vasi in vodi skozi gozd ob potoku do manjših ribnikov.  

  • 1. FC Union Rokytnice v Orlickych horach

    1. FC Union Rokytnice v Orlickych horach

    Nogometni klub 1. FC Union Rokytnice za razliko od velike večine klubov na tem nivoju ne prihaja iz vaškega okolja. Domuje namreč v manjšem mestu na obronku Orliškega hribovja, nedaleč od meje s Poljsko. Niti vrtec, šola in večje število prebivalcev klubu ne pomaga, da bi dolgoročno dosegal boljše rezultate. Razloge za to gre iskati v različnih dejavnikih. Delno tudi v sicer zanimivi a (pravno) zapleteni zgodovini kluba. Po besedah trenutnega predsednika rokytniškega kluba nogomet v mestu čaka vse prej kot svetla prihodnost.

    Po enoletnem nastopanju v drugi okrožni ligi se je 1. FC Union aktualno sezono (znova) znašel v družbi najnižje rangiranih klubov okrožja Rychnov nad Kněžnov Kralovehraške regije. Po 15-ih odigranih krogih z 12-imi osvojenimi točkami zaseda skromno deveto mesto med skupno 12 udeleženci. Pri čemer ima enako število točk, kot predzadnjeuvrščeno moštvo. Niti prve štiri odigrane tekme nadaljevanja prvenstva moštvu niso prinesle bistvenega izboljšanja točkovnega izkupička (dva remija in dva poraza). Delno uteho za slabše nastope v prvenstvu lahko v taboru Rokytnice najdejo v zmagi nad trenutno vodilno ekipo lige. Kar jim je uspelo kot edinemu moštvu do sedaj. In to celo na gostovanju. Po besedah predsednika kluba in igralca Pavla Koukola je moštvo na gostovanju pri vodilni ekipi odigralo »tekmo sezone« in s tem dokazalo, da premore kvaliteto za boljše rezultate.

    Igrišče v Rokytnici se lahko pohvali z lepo urejeno igralno površino.
    Rokytnice so med redkimi klubi v najnižji ligi, ki premorejo tudi pomožno igrišče.

    Zaradi pandemije covida je klub proslavil 70 let delovanje z enoletno »zamudo«. Leta 2021 sta jim za častitljivi jubilej prišla čestitati dve legendi češkoslovaškega nogometa Karol Dobiaš in Antonin Panenka, oba člana češkoslovaške reprezentance, ki je v Beogradu leta 1976 osvojila naslov evropskih prvakov. Če je bilo ob proslavi od alfe in omega rokytniškega kluba v intervjujih še čutiti optimizem, se danes zdi ravno nasprotno. Koukol, ki praktično sam vleče nogometni voz v mestu, ima na svojih plečih skrb tako za najmlajše, člansko ekipo, klubsko infrastrukturo, kot tudi urejanje pravnih in birokratskih zadev. In ravno slednjih dveh je bilo v zadnjem obdobju več kot običajno. Poletje pred dvema letoma je namreč prineslo združitev dveh nogometnih klubov, ki sta od konca 80-ih let nastopala vsak pod svojim imenom.

    Če bi ob pogledu na glavno in celo pomožno igrišče ob njem iz ust predsednika kluba moral vejati optimizem, velja ravno nasprotno za infrastrukturo. Mesto je sicer pred leti rešilo problem garderob z namestitvijo kontejnerjev ob igrišče. A velika težava za klub ostaja glavni objekt. Propadajočo barako so postavili še ruski vojaki, ki so v času okupacije Češkoslovaške živeli v Rokytnici. Od takrat praktično ni bila deležna kakšne vsaj delne obnove. Če bi njeni notranji prostori na prvi pogled še dobili zeleno luč za nadaljnjo uporabo, se slika povsem obrne, ko prične Koukol z naštevanjem vseh težav povezanih s stavbo. Ob tem je skoraj neverjetno, da mesto kot lastnik objekta po tolikem času ni zmožno poskrbeti za njegovo obnovo (ali postavitev novega), kar bi klubu omogočilo času primerno (dostojno) delovanje.

    Glavni rival Rokytnice prihaja iz 9 km oddaljenega kraja Slatina nad Zdobnici. Še največ za delovanje kluba iz svojega proračuna prispeva mesto. Nekaj dodatnih kron v klubsko blagajno prinese trojica zasebnih podjetij, članski prispevki ter tudi nacionalna športna agencija za delo z mladimi. Ravno mlajše selekcije so skozi zgodovino predstavljale pomemben temelj članske ekipe. Od doma vzgojenih igralcev velja izpostaviti Petra Kanskega, ki je v svoji karieri nastopala za četrtoligaški klub.

    Amaterski nogomet širom sveta ne pestijo zgolj težave s pomanjkanjem igralcev in financ, temveč tudi novodobne zahteve na trgu dela. Eno takšnih izpostavi tudi Koukol, ko omeni povezavo igralcev z znano češko blagovno znamko – avtomobilom škoda. Ta ima eno svojih glavnih tovarn v 25 km oddaljenem kraju Kvasiny. Triizmensko delo za tam zaposlene nogometaše pogosto pomeni

    Ob kulturnem domu Družba kažipot kaže smer proti nogometnemu igrišču.

    odsotnost s treningov in tekem. Kar ne predstavlja težavo zgolj za Rokytnice temveč za veliko večino okoliških (amaterskih) klubov.

    Zgodovina in uspehi kluba

    Omeniti velja, da se je nogomet v Rokytnici igral že pred drugo svetovno vojno, ko je bilo v kraju postavljeno tudi prvo nogometno igrišče. A ker je šlo za nemški klub, se uradna zgodovina češkega kluba prične pisati z letom 1950.

    Trojica grbov povezanih z nogometnima kluboma v Rokytnici – levi je prvotni grb kluba 1. FC, v sredini je grb kluba Union in desni znak Vikinga Uniona (pod katerim so v zadnjem obdobju nastopale mlajše selekcije kluba Union).

    S pričetkom delovanja nogometnega kluba sta povezani predvsem dve imeni – Rudolf Čech (član lokalnega oddelka takratne Nacionalne varnostne enote), ki je prevzel ustanovitev in vodenje kluba, ter Oldřich Toman, zadolžen za formiranje ekipe.

    Klub se je takoj po ustanovitvi prijavil v okrožno tekmovanje. Dvoboji proti moštvom iz bližnje okolice so v tistem obdobju imeli še poseben naboj. Ker so

    bili polni (brezkompromisnih) duelov se ne gre čuditi, da so igralci nosili ščitnike tudi na zadnjem delu goleni.

    Po dveh sezonah uspe Rokytnicam napredovati ligo višje, kjer nastopajo naslednji dve sezoni. Sledi znova padec v najnižjo ligo, kjer klub odigra tri sezone. Nakar se leta 1957 odgovorni odločijo izstopiti iz tekmovanja. Sledijo tri leta, v katerih so bili ljubitelji nogometa v kraju prikrajšani za čustva, ki jih s seboj prinašajo tekme žogobrcarjev. Nogometno igrišče v kraju znova zaživi leta 1960. Rokytnice se ponovno prijavijo v tekmovanje, tokrat pod imenom Sokol. Od takrat dalje se nogomet v kraju igra brez prestanka.

    Ravno leto 1960 prinese pravi nogometni razcvet v Rokytnici. Poleg oživitve prvotnega kluba (Sokol), se v prvenstvo prijavi tudi vojaška enota tamkajšnjega garnizona, ki nastopa pod imenom Dukla.

    V obdobju totalitarizma in obveznega – dvoletnega – služenja vojaškega roka so na območju Češkoslovaške nastali številni športni klubi z imenom Dukla. Ime izhaja iz kraja na jugu Poljske (ob meji s Slovaško), kjer je jeseni leta 1944 potekala vojaška operacija v kateri je padlo ali bilo ranjenih skoraj sto tisoč sovjetskih in češkoslovaških vojakov. Zaradi svoje povezanosti z vojsko in takratnim režimom so bili ti klubi pri prebivalcih precej manj priljubljeni od »tradicionalnih«. Kar nekaj klubov v različnih športnih panogah je na Češkem in Slovaškem do danes v svojem imenu obdržalo ime Dukla. Za najbolj znani (in uspešni) nogometni klub na Češkem s tem imenom velja (prvoligaš) Dukla Praga.

    Velja omeniti, da je v obdobju nastopanja obeh klubov v Rokytnici imel več uspeha vojaški klub. Mestni derbiji, ki so ne le pripomogli k športnemu rivalstvu temveč so tudi dodobra začinili  dogajanje v

    Ekipa Rokytnice iz 50-ih let prejšnjega stoletja. Vir: arhiv 1. FC Union Rokytnice v Orlickych horach.

    kraju, so trajali do leta 1968. Zaradi takratne okupacije Češkoslovaške s strani držav Varšavskega pakta vodene iz Moskve, so se morali domači vojaki iz mesta umakniti. Nadomestili so jih (osovraženi) ruski vojaki, ki so nato ostali v Rokytnici nadaljnjih 23 let.

    Prvo polovico 60-ih let Sokol nastopa v drugem rangu okrožnega tekmovanja. Preboj med najboljše klube okrožja mu uspe leta 1965 v kateri nastopa vse do konca desetletja. 

    70-a leta prinesejo klubu stabilizacijo. In z osvojitvijo naslova okrožnega pokalnega prvaka tudi enega največjih uspehov v zgodovini kluba. Rokytnice bolj ali manj uspešno nastopajo v najvišji ligi okrožja. Nekajkrat jim zmanjka le korak do napredovanja na regionalni nivo. Kot denimo leta 1978, ko jih je od najnižje regionalne lige na koncu prvenstva ločila zgolj točka. Po uspešnih nastopih sledi slabša sezona in izpad v drugo ligo okrožja. A zgolj za sezono.

    V tem obdobju so odgovorni v klubu zavihali rokave tudi na področju mlajših selekcij. Postavitev temeljev v obliki ustanovitve mlajših kategorij pomenijo za klub bogato bazo številnih igralcev, ki so kasneje pustili pomemben pečat v zgodovini rokytniškega nogometa.

    Leto 1980 prinese rezultatski neuspeh in izpad v drugo (takrat najnižjo) okrožno ligo. Za razliko od članske ekipe razcvet doživijo mladinci. Igralci med 15. in 18. letom starosti (danes gre za dve ločeni starostni kategoriji kadetov in mladincev) so s svojimi uspehi klubskim veljakom in svojim privržencem prinesli nemalo veselja. S prebojem iz okrožne v regionalno ligo jim uspe veliki met s katerim so bili postavljeni trdni temelji prihodnosti kluba. Velika večina igralcev je namreč ostala zvesta nogometu in svojemu matičnemu klubu.

    Po sedmih sezonah leta 1987 članski ekipi uspe osvojiti prvenstvo in se uvrstiti ligo višje. Številčen igralski kader jim hkrati omogoči tudi formiranje B ekipe.

    Ob koncu 80ih let se klub preimenuje iz Sokola v 1.FC Rokytnice v Orlických horách. Istočasno je bilo ukinjeno B moštvo. Njegova ukinitev je hkrati pomenila povod za ustanovitev novega kluba z imenom AFK Union Rokytnice.

    AFK Union Rokytnice

    Po soglasju vodilnih v klubu 1. FC Rokytnice je večina igralcev, ki so do tedaj nosili dres B ekipe, v sezoni 1990/91 lahko oblekla dres novonastalega kluba. Kar je Unionu omogočalo takojšnjo prijavo v najnižjo ligo okrožja Rychnov nad Knežnou. Za barvno kombinacijo dresov si izberejo črno, rdečo ter zlato. Klub večino časa nastopa v najnižji ligi. Tu in tam mu uspe tudi preboj v višjo ligo. A bolj, kot predstavniki močnejšega spola, pustijo pečat v klubu dekleta. Union se namreč v sredini 90-ih let usmeri tudi v ženski (oz. dekliški) nogomet. Sprva ekipo mlajših in starejših deklic iz Rokytnice in okoliških vasi so kmalu pričela dopolnjevati še dekleta iz oddaljenejših krajev. Osnovnošolkam se uspe leta 2000 uvrstiti celo v prvo državno ligo v kateri – z izjemo ene sezone – nastopajo do leta 2007. Nekaterim dekletom je uspelo obleči tudi dres mlajših reprezentančnih kategorij.

    1. FC do leta 1996 nastopa med okrožnimi drugoligaši. Zatem sledi izpad in tri nadaljnje sezone v najnižjem rangu. Do preloma tisočletja, ko se znova uvrsti ligo višje.

    Članska moška ekipa kluba Union zaradi finančnih razlogov leta 2007 preneha delovati, medtem ko so mlajše deklice ter ekipa članic nadaljevali s tekmovanjem v svojih prvenstvih. Unionov (starejši) rival nadaljuje z nastopanjem v prvi okrožni ligi. Po izpadu v nižjo ligo leta 2006 se po eni sezoni znova vrne na najvišji nivo okrožja, kjer nastopa do konca desetletja (2010).

    Kljub temu, da je tudi Union v svojem nazivu nosil ime mesta, je v Rokytnici velja za manj priljubljenega. Če ne kar osovraženega. Spori, zamere in (posledično) visoka najemnina, ki mu jo je za uporabo igrišča zaračunavalo mesto, so razlogi, da je bil Union primoran svoje domače tekme igrati tudi na okoliških igriščih. Za nameček je nekaj sezon nastopal celo v sosednjem okrožju. Tudi zaradi tega nikdar v zgodovini obstoja obeh klubov ni prišlo do njunega medsebojnega ligaškega srečanja.

    Po letih metanja polen pod noge in vse bolj očitnem upadanju zanimanja za nogomet ter slabših rezultat pride poleti 2023 do združitve obeh klubov. Vsi registrirani igralci za Union prestopijo v 1.FC, slednji pa si v svoj naziv doda ime do tedaj samostojnega kluba (Union).

    Klub je v najvišji okrožni ligi nazadnje nastopal v sezoni 2017/18. Po dveh sezonah je pristal v najnižji ligi iz katere se je želel ekspresno vrniti nivo višje. V sezoni 2019/20 mu namero prepreči prekinitev prvenstva zaradi pandemije covida (takrat so bili vodilni na lestvici). Tri sezone kasneje končajo prvenstvo na 4. mestu. Ker so vsa tri moštva pred Rokytnico zavrnila napredovanje, je tudi to mesto zadostovalo za napredovanje. A so se po zadnjem mestu hitro vrnili v najnižjo ligo, kjer doživljajo sila povprečno sezono.

    Ekipi imata na voljo preprosti, a dovolj udobni rezervni klopi.

    Infrastruktura

    Klub domuje na robu mirnega predela Rokytnice, nedaleč osnovne šole, kjer se poleg glavnega igrišča nahaja še pomožno z naravno travo. Čeprav podlaga na njem ni v kdove kako dobrem stanju, več kot zadostuje za treniranje v primeru slabega vremena. Rokytnice se tako uvrščajo med redke klube na tem nivoju, ki premorejo dve igrišči.

    Kljub hribovitemu svetu je glavno igrišče v Rokytnici zgledno urejeno. Raven teren s solidno zelenico vsekakor omogoča dobre pogoje tako za treniranje kot igranje tekem. Predsednik Koukol ob tem opozori, da tudi stanje igrišča ni povsem idealno. Tretjina površine se namreč nahaja na manj propustni podlagi,

    kar se pokaže predvsem ob daljšem oz. obilnejšem deževju. Ob zahodni strani glavnega igrišča sta nameščeni preprosti a dovolj udobni rezervni klopi, ki ju obdaja nekaj klopi za gledalce.

    Vsi klubski objekti se nahajajo na nasprotni strani, kjer izstopa propadajoč objekt izpred 60-ih let, ki že od daleč kliče po obnovi. Postavila ga je sovjetska armada za svoje potrebe. Kasneje je klub v njem predelal notranje prostore, s čimer je mdr. nadomestil stare garderobe na drugi strani igrišča. Od vhoda v objekt do gostinskega prostora vodi krajši hodnik, ki ga krasijo številne starejše skupinske fotografije moštva. Čeprav notranji prostori že lep čas nimajo dovoljenja za obratovanje (kar priznava tudi Koukol in

    pri tem omeni nedavni obisk inšpekcije), bi bila velika škoda izpustiti ogled glavnega klubskega prostora. Gre za prostorno sobo približno na sredini objekta, olepšano s številnimi navijaškimi šali, klubskimi ter reprezentančnimi dresi ter ostalimi nogometnimi artikli, ki krasijo strop in stene prostora ter mu s tem dajejo pristni nogometni pridih. Del klubske sobe je tudi večji točilni pult ter prodajni

    prostor za njim.

    Za razliko od gostinskega dela so vsi ostali prostori v objektu že davno nazaj izpolnili pogoje za obnovo. Vključno s toaletami za obiskovalce. Da bi mesto vsaj delno zakrilo »nogometno sramoto«, je leta 2021 nabavilo nekaj predelanih kontejnerjev, ki tako v zadnjih štirih letih služijo kot slačilnice in umivalnice za glavne akterje tekem. Med kontejnerji in klubskim objektom je bil pred dvema letoma postavljen nadstrešek z mizami in klopmi. Ker je od igrišča oddaljen nekaj več korakov, si večina gledalcev za ogled tekme izbere eno od novejših klopi, ki so na tem delu igrišča postavljene vzdolž celotne stranske črte. Ali pa se preprosto naslonijo na ograjo in si stoje ogledajo predstavo svojih junakov.

    Igralski kader in predsednik kluba  

    Klubom, ki se nahajajo bližje središčem svojih okrožij, je v večini primerov mnogo lažje v svoje vrste privabiti igralce od drugod. Razlog se skriva predvsem v gostovanjih in s tem povezane izgube časa. Rokytnica je s svojo lego na skrajnem jugovzhodnem robu okrožja vse prej kot vabljiva za prihode nogometa željnih igralcev od drugod. Zato ne čudi, da ima velika večina igralcev aktualnega moštva svoja bivališča prav v mestecu na obrobju Orliškega hribovja. Po besedah Koukola je to tudi ena od usmeritev kluba. Po njegovi realni oceni niti ne pričakuje, da bi se iz oddaljenejših krajev kdor koli vozil k njim na treninge in igranje tekem.

    Povprečno starost ekipe pri svojih 48-ih letih še najbolj dviguje (začasni) kapetan Miloslav Štefek, medtem ko za nekaj mladostne vihravosti s 23-imi leti skrbita najmlajša člana, hitronogi levi krilni napadalec Jakub Kolovratnik ter Michal Klein, prav tako napadalno usmerjeni igralec. Od napadalcev velja omeniti še prvega strelca moštva Miroslava Žižalo, ki je s šestimi poslanimi žogami v mreže nasprotnikov dosegel točno petino vseh rokytniških zadetkov v aktualni sezoni.

    Zanimivo, da moštvo že sedmo sezono nastopa brez trenerja. Taktična priprava na tekmo je tako bolj ali manj prepuščena medsebojni izmenjavi mnenj med igralci, saj niti med njimi ni nikogar, ki bi vsaj delno nadomestil manjko trenerja.

    Pavel Koukol poleg igranja za klub že šesto leto opravlja tudi funkcijo predsednika kluba.

    Delovanje oz. obstoj kluba je bolj ali manj v rokah predsednika Pavla Koukola. Koukol je eden od domačinov, ki je dres Rokytnice nosil že v mlajših kategorijah. Poleg predsedniške funkcije, ki jo opravlja šesto leto, je s svojo 21-ico na hrbtu še vedno nepogrešljivi člen udarne zeleno bele enajsterice.

    Mlajše kategorije

    Delo z mladimi je bil večji del obstoja nogometa v Rokytnici eden zaščitnih znakov kluba. Nenazadnje je ravno združena ekipa mladincev in kadetov (zaradi premajhnega števila igralcev v okrožju ni ločenega tekmovanja za omenjeni kategoriji) z dvakratno uvrstitvijo na regionalni nivo poskrbela za enega največjih, če ne kar največji klubski uspeh. Prvič jim je to uspelo v 80-ih letih prejšnjega stoletja. Njihov uspeh nato ponovijo mladeniči na začetku novega tisočletja, ko se jim štiri zaporedne sezone uspe obdržati na regijskem nivoju. Član uspešne generacije je bil tudi sedanji predsednik Koukol.

    Mlajši cicibani združene ekipe Javornic in Rokytnice v sezoni 2024/25. Vir: 1. FC Union Rokytnice v Orlickych horah.

    Praktično vse sezone imajo nogometni entuziasti v Rokytnici poleg članske ekipe možnost spremljati tudi katero od mlajših kategorij. Najsi je šlo v preteklosti za enega od obeh klubov (Union in 1. FC) ali po novem za združeni klub. Leta 2010 so za 1. FC hkrati nastopali združena ekipa mladincev in kadetov, starejši in mlajši dečki ter cicibani. Upad zanimanja za nogomet je sčasoma oklestil tudi število nastopajočih kategorij. Če leto 2010 velja za zadnje, ko so za Rokytnice nastopali tudi srednješolci, so bili odgovorni v klubu z leti prisiljeni poiskati sodelovanje s

    Starejši cicibani združene ekipe Javornic in Rokytnice v sezoni 2024/25. Vir: 1. FC Union Rokytnice v Orlickych horah

    sosednjimi klubi tudi pri mlajših selekcijah. V sezoni 2022/23 združijo moči s klubom iz bližnjega kraja Vamberk pri formiranju selekcij mlajših in starejših dečkov. Pred aktualno sezono so se za sodelovanje odločili s klubom Sokol Javornice s katerim so v tekmovanje

    prijavili štiri najmlajše kategorije. Obe kategoriji cicibanov nastopata pod imenom JARO (po začetnih črkah obeh imen klubov – Javornice in Rokytnice). V seštevku so Rokytnice v vse štiri selekcije prispevale manjše število igralcev (v letošnji sezoni imajo registriranih 35 otrok). Večino domačih tekem odigrajo mladi nadobudneži v Javornici.

    Glede na to, da v Rokytnici že poldrugo desetletje nimajo svoje kadetske ekipe, mladi nogometaši po končanju nastopanja za starejše dečke v veliki večini tudi zaključijo z nogometom. Na vprašanje ali v klubu morda razmišljajo v smeri oblikovanja kadetske ekipe s čimer bi mladostnikom omogočili nadaljnji nogometni angažma, Koukol razočarano odgovori negativno. Pri čemer omeni argumente, ki nikakor ne gredo v prid današnjim mladim generacijam. Vse od njihovega odnosa do nogometa do (skoraj nikakršne) želje po napredovanju. Za kar ne krivi otrok, temveč njihove starše, ki – po njegovem – premalo podpirajo otroke k aktivnemu igranju nogometa.

    Medijska pokritost in cilji kluba

    Svoj čas je imel klub aktivno spletno stran, ki je še vedno dostopna. Kljub temu, da zadnja novica na njej datira v leto 2010. Na strani gre pohvaliti predvsem podroben zgodovinski opis klubskega dogajanja. Kar ima za današnji čas že prav posebno vrednost, saj le redko kateri desetoligaški klubi premorejo skrbno zbrati, urediti in objaviti svoj del zgodovine.

    Blizu centra mesta je postavljena oglasna deska na kateri je pripetih nekaj novic starejšega datuma.

    Nekaj aktivnih objav se je med letoma 2019 in 22 našlo tudi na klubskem Facebooku. Isti socialni medij je za sicer podrobno pokrivanje dogajanja pri mlajših selekcij koristil tudi klub Union. A le za krajše obdobje.

    Po besedah predsednika Koukola v klubu delajo na ponovni obuditvi spletne strani. Za informiranje o prihajajočih tekmah koristijo plakate na dveh oglasnih deskah v mestu. Za tokratno domačo tekmo jim jo sicer zagodel praznični dan med tednom, zaradi česar klubu ni uspelo urediti formalnosti, povezanih z objavo plakatov na javnih mestih.

    Če trenutno klub skupaj drži predvsem ekipni duh, je slika povsem drugačna, ko beseda nanese na prihodnost in z njo povezanimi cilji kluba. Vztrajati v razmerah, ko celoten klubski ustroj sloni na eni osebi in biti pri tem deležen številnih

    (neizpolnjenih) obljub, bi zagotovo veliko večino odvrnila od nadaljnjega angažiranja. Zato niti ne čudi črnogleda napoved predsednika Koukola. Precej bolj preseneti njegov prav nič spremenjeni ton glasu s katerim v roku petih let napove konec nogometa v Rokytnici. Verjame sicer, da bo otroške glasove na nogometnem igrišču tudi v prihodnje moč slišati. Slovo njegove generacije v roku nekaj let naj bi hkrati pomenila konec članskega nogometa v mestu.

    Če gre podobne besede iz ust odgovornih klubskih delavcev jemati z rezervo, saj so nemalokrat izrečene v afektu, se v primeru kluba iz Rokytnice črn scenarij resnično zdi realen. A ker je nogomet že ničkolikokrat spisal lepe zgodbe, gre vseeno upati, da bo podobno pozitivna usoda doletela tudi rokytniški nogometni klub. Skoraj ne gre verjeti, da se tudi po slovesu sedanje generacije ne bi našli mlajši in pomagali klubu tlakovati pot, če že ne k stari slavi, pa vsaj k njegovi stabilizaciji. Nenazadnje je skozi leta dres Rokytnice nosilo že lepo število domačinov. In zagotovo je v katerem od njih ostalo vsaj nekaj lepih spominov na klub…

    1. FC Union Rokytnice v Orlickych horach v spomladanskem delu sezone 2024/25.

    Po enoletnem nastopanju v drugi okrožni ligi se je 1. FC Union aktualno sezono (znova) znašel v družbi najnižje rangiranih klubov okrožja Rychnov nad Kněžnov Kralovehraške regije. Po 15-ih odigranih krogih z 12-imi osvojenimi točkami zaseda skromno deveto mesto med skupno 12 udeleženci. Pri čemer ima enako število točk, kot predzadnjeuvrščeno moštvo. Niti prve štiri odigrane tekme nadaljevanja prvenstva moštvu niso prinesle bistvenega izboljšanja točkovnega izkupička (dva remija in dva poraza). Delno uteho za slabše nastope v prvenstvu lahko v taboru Rokytnice najdejo v zmagi nad trenutno vodilno ekipo lige. Kar jim je uspelo kot edinemu moštvu do sedaj. In to celo na gostovanju. Po besedah predsednika kluba in igralca Pavla Koukola je moštvo na gostovanju pri vodilni ekipi odigralo »tekmo sezone« in s tem dokazalo, da premore kvaliteto za boljše rezultate.

    Zaradi pandemije covida je klub proslavil 70 let delovanje z enoletno »zamudo«. Leta 2021 sta jim za častitljivi jubilej prišla čestitati dve legendi češkoslovaškega nogometa Karol Dobiaš in Antonin Panenka, oba člana češkoslovaške reprezentance, ki je v Beogradu leta 1976 osvojila naslov evropskih prvakov. Če je bilo ob proslavi od alfe in omega rokytniškega kluba v intervjujih še čutiti optimizem, se danes zdi ravno nasprotno. Koukol, ki praktično sam vleče nogometni voz v mestu, ima na svojih plečih skrb tako za najmlajše, člansko ekipo, klubsko infrastrukturo, kot tudi urejanje pravnih in birokratskih zadev. In ravno slednjih dveh je bilo v zadnjem obdobju več kot običajno. Poletje pred dvema letoma je namreč prineslo združitev dveh nogometnih klubov, ki sta od konca 80-ih let nastopala vsak pod svojim imenom.

    Če bi ob pogledu na glavno in celo pomožno igrišče ob njem iz ust predsednika kluba moral vejati optimizem, velja ravno nasprotno za infrastrukturo. Mesto je sicer pred leti rešilo problem garderob z namestitvijo kontejnerjev ob igrišče. A velika težava za klub ostaja glavni objekt. Propadajočo barako so postavili še ruski vojaki, ki so v času okupacije Češkoslovaške živeli v Rokytnici. Od takrat praktično ni bila deležna kakšne vsaj delne obnove. Če bi njeni notranji prostori na prvi pogled še dobili zeleno luč za nadaljnjo uporabo, se slika povsem obrne, ko prične Koukol z naštevanjem vseh težav povezanih s stavbo. Ob tem je skoraj neverjetno, da mesto kot lastnik objekta po tolikem času ni zmožno poskrbeti za njegovo obnovo (ali postavitev novega), kar bi klubu omogočilo času primerno (dostojno) delovanje.

    Glavni rival Rokytnice prihaja iz 9 km oddaljenega kraja Slatina nad Zdobnici. Še največ za delovanje kluba iz svojega proračuna prispeva mesto. Nekaj dodatnih kron v klubsko blagajno prinese trojica zasebnih podjetij, članski prispevki ter tudi nacionalna športna agencija za delo z mladimi. Ravno mlajše selekcije so skozi zgodovino predstavljale pomemben temelj članske ekipe. Od doma vzgojenih igralcev velja izpostaviti Petra Kanskega, ki je v svoji karieri nastopala za četrtoligaški klub.

    Amaterski nogomet širom sveta ne pestijo zgolj težave s pomanjkanjem igralcev in financ, temveč tudi novodobne zahteve na trgu dela. Eno takšnih izpostavi tudi Koukol, ko omeni povezavo igralcev z znano češko blagovno znamko – avtomobilom škoda. Ta ima eno svojih glavnih tovarn v 25 km oddaljenem kraju Kvasiny. Triizmensko delo za tam zaposlene nogometaše pogosto pomeni odsotnost s treningov in tekem. Kar ne predstavlja težavo zgolj za Rokytnice temveč za veliko večino okoliških (amaterskih) klubov.

    Zgodovina in uspehi kluba

    Omeniti velja, da se je nogomet v Rokytnici igral že pred drugo svetovno vojno, ko je bilo v kraju postavljeno tudi prvo nogometno igrišče. A ker je šlo za nemški klub, se uradna zgodovina češkega kluba prične pisati z letom 1950.

    S pričetkom delovanja nogometnega kluba sta povezani predvsem dve imeni – Rudolf Čech (član lokalnega oddelka takratne Nacionalne varnostne enote), ki je prevzel ustanovitev in vodenje kluba, ter Oldřich Toman, zadolžen za formiranje ekipe.

    Klub se je takoj po ustanovitvi prijavil v okrožno tekmovanje. Dvoboji proti moštvom iz bližnje okolice so v tistem obdobju imeli še poseben naboj. Ker so bili polni (brezkompromisnih) duelov se ne gre čuditi, da so igralci nosili ščitnike tudi na zadnjem delu goleni.

    Po dveh sezonah uspe Rokytnicam napredovati ligo višje, kjer nastopajo naslednji dve sezoni. Sledi znova padec v najnižjo ligo, kjer klub odigra tri sezone. Nakar se leta 1957 odgovorni odločijo izstopiti iz tekmovanja. Sledijo tri leta, v katerih so bili ljubitelji nogometa v kraju prikrajšani za čustva, ki jih s seboj prinašajo tekme žogobrcarjev. Nogometno igrišče v kraju znova zaživi leta 1960. Rokytnice se ponovno prijavijo v tekmovanje, tokrat pod imenom Sokol. Od takrat dalje se nogomet v kraju igra brez prestanka.

    Ravno leto 1960 prinese pravi nogometni razcvet v Rokytnici. Poleg oživitve prvotnega kluba (Sokol), se v prvenstvo prijavi tudi vojaška enota tamkajšnjega garnizona, ki nastopa pod imenom Dukla.

    V obdobju totalitarizma in obveznega – dvoletnega – služenja vojaškega roka so na območju Češkoslovaške nastali številni športni klubi z imenom Dukla. Ime izhaja iz kraja na jugu Poljske (ob meji s Slovaško), kjer je jeseni leta 1944 potekala vojaška operacija v kateri je padlo ali bilo ranjenih skoraj sto tisoč sovjetskih in češkoslovaških vojakov. Zaradi svoje povezanosti z vojsko in takratnim režimom so bili ti klubi pri prebivalcih precej manj priljubljeni od »tradicionalnih«. Kar nekaj klubov v različnih športnih panogah je na Češkem in Slovaškem do danes v svojem imenu obdržalo ime Dukla. Za najbolj znani (in uspešni) nogometni klub na Češkem s tem imenom velja (prvoligaš) Dukla Praga.

    Velja omeniti, da je v obdobju nastopanja obeh klubov v Rokytnici imel več uspeha vojaški klub. Mestni derbiji, ki so ne le pripomogli k športnemu rivalstvu temveč so tudi dodobra začinili  dogajanje v kraju, so trajali do leta 1968. Zaradi takratne okupacije Češkoslovaške s strani držav Varšavskega pakta vodene iz Moskve, so se morali domači vojaki iz mesta umakniti. Nadomestili so jih (osovraženi) ruski vojaki, ki so nato ostali v Rokytnici nadaljnjih 23 let.

    Prvo polovico 60-ih let Sokol nastopa v drugem rangu okrožnega tekmovanja. Preboj med najboljše klube okrožja mu uspe leta 1965 v kateri nastopa vse do konca desetletja. 

    70-a leta prinesejo klubu stabilizacijo. In z osvojitvijo naslova okrožnega pokalnega prvaka tudi enega največjih uspehov v zgodovini kluba. Rokytnice bolj ali manj uspešno nastopajo v najvišji ligi okrožja. Nekajkrat jim zmanjka le korak do napredovanja na regionalni nivo. Kot denimo leta 1978, ko jih je od najnižje regionalne lige na koncu prvenstva ločila zgolj točka. Po uspešnih nastopih sledi slabša sezona in izpad v drugo ligo okrožja. A zgolj za eno sezono.

    V tem obdobju so odgovorni v klubu zavihali rokave tudi na področju mlajših selekcij. Postavitev temeljev v obliki ustanovitve mlajših kategorij pomenijo za klub bogato bazo številnih igralcev, ki so kasneje pustili pomemben pečat v zgodovini rokytniškega nogometa.

    Leto 1980 prinese rezultatski neuspeh in izpad v drugo (takrat najnižjo) okrožno ligo. Za razliko od članske ekipe razcvet doživijo mladinci. Igralci med 15. in 18. letom starosti (danes gre za dve ločeni starostni kategoriji kadetov in mladincev) so s svojimi uspehi klubskim veljakom in svojim privržencem prinesli nemalo veselja. S prebojem iz okrožne v regionalno ligo jim uspe veliki met s katerim so bili postavljeni trdni temelji prihodnosti kluba. Velika večina igralcev je namreč ostala zvesta nogometu in svojemu matičnemu klubu.

    Po sedmih sezonah leta 1987 članski ekipi uspe osvojiti prvenstvo in se uvrstiti ligo višje. Številčen igralski kader jim hkrati omogoči tudi formiranje B ekipe.

    Ob koncu 80ih let se klub preimenuje iz Sokola v 1.FC Rokytnice v Orlických horách. Istočasno je bilo ukinjeno B moštvo. Njegova ukinitev je hkrati pomenila povod za ustanovitev novega kluba z imenom AFK Union Rokytnice.

    AFK Union Rokytnice

    Po soglasju vodilnih v klubu 1. FC Rokytnice je večina igralcev, ki so do tedaj nosili dres B ekipe, v sezoni 1990/91 lahko oblekla dres novonastalega kluba. Kar je Unionu omogočalo takojšnjo prijavo v najnižjo ligo okrožja Rychnov nad Knežnou. Za barvno kombinacijo dresov si izberejo črno, rdečo ter zlato. Klub večino časa nastopa v najnižji ligi. Tu in tam mu uspe tudi preboj v višjo ligo. A bolj, kot predstavniki močnejšega spola, pustijo pečat v klubu dekleta. Union se namreč v sredini 90-ih let usmeri tudi v ženski (oz. dekliški) nogomet. Sprva ekipo mlajših in starejših deklic iz Rokytnice in okoliških vasi so kmalu pričela dopolnjevati še dekleta iz oddaljenejših krajev. Osnovnošolkam se uspe leta 2000 uvrstiti celo v prvo državno ligo v kateri – z izjemo ene sezone – nastopajo do leta 2007. Nekaterim dekletom je uspelo obleči tudi dres mlajših reprezentančnih kategorij.

    1. FC do leta 1996 nastopa med okrožnimi drugoligaši. Zatem sledi izpad in tri nadaljnje sezone v najnižjem rangu. Do preloma tisočletja, ko se znova uvrsti ligo višje.

    Članska moška ekipa kluba Union zaradi finančnih razlogov leta 2007 preneha delovati, medtem ko so mlajše deklice ter ekipa članic nadaljevali s tekmovanjem v svojih prvenstvih. Unionov (starejši) rival nadaljuje z nastopanjem v prvi okrožni ligi. Po izpadu v nižjo ligo leta 2006 se po eni sezoni znova vrne na najvišji nivo okrožja, kjer nastopa do konca desetletja (2010).

    Kljub temu, da je tudi Union v svojem nazivu nosil ime mesta, je v Rokytnici velja za manj priljubljenega. Če ne kar osovraženega. Spori, zamere in (posledično) visoka najemnina, ki mu jo je za uporabo igrišča zaračunavalo mesto, so razlogi, da je bil Union primoran svoje domače tekme igrati tudi na okoliških igriščih. Za nameček je nekaj sezon nastopal celo v sosednjem okrožju. Tudi zaradi tega nikdar v zgodovini obstoja obeh klubov ni prišlo do njunega medsebojnega ligaškega srečanja.

    Po letih metanja polen pod noge in vse bolj očitnem upadanju zanimanja za nogomet ter slabših rezultat pride poleti 2023 do združitve obeh klubov. Vsi registrirani igralci za Union prestopijo v 1.FC, slednji pa si v svoj naziv doda ime do tedaj samostojnega kluba (Union).

    Klub je v najvišji okrožni ligi nazadnje nastopal v sezoni 2017/18. Po dveh sezonah je pristal v najnižji ligi iz katere se je želel ekspresno vrniti nivo višje. V sezoni 2019/20 mu namero prepreči prekinitev prvenstva zaradi pandemije covida (takrat so bili vodilni na lestvici). Tri sezone kasneje končajo prvenstvo na 4. mestu. Ker so vsa tri moštva pred Rokytnico zavrnila napredovanje, je tudi to mesto zadostovalo za napredovanje. A so se po zadnjem mestu hitro vrnili v najnižjo ligo, kjer doživljajo sila povprečno sezono.

    Infrastruktura

    Klub domuje na robu mirnega predela Rokytnice, nedaleč osnovne šole, kjer se poleg glavnega igrišča nahaja še pomožno z naravno travo. Čeprav podlaga na njem ni v kdove kako dobrem stanju, več kot zadostuje za treniranje v primeru slabega vremena. Rokytnice se tako uvrščajo med redke klube na tem nivoju, ki premorejo dve igrišči.

    Kljub hribovitemu svetu je glavno igrišče v Rokytnici zgledno urejeno. Raven teren s solidno zelenico vsekakor omogoča dobre pogoje tako za treniranje kot igranje tekem. Predsednik Koukol ob tem opozori, da tudi stanje igrišča ni povsem idealno. Tretjina površine se namreč nahaja na manj propustni podlagi, kar se pokaže predvsem ob daljšem oz. obilnejšem deževju. Ob zahodni strani glavnega igrišča sta nameščeni preprosti a dovolj udobni rezervni klopi, ki ju obdaja nekaj klopi za gledalce.

    Vsi klubski objekti se nahajajo na nasprotni strani, kjer izstopa propadajoč objekt izpred 60-ih let, ki že od daleč kliče po obnovi. Postavila ga je sovjetska armada za svoje potrebe. Kasneje je klub v njem predelal notranje prostore, s čimer je mdr. nadomestil stare garderobe na drugi strani igrišča. Od vhoda v objekt do gostinskega prostora vodi krajši hodnik, ki ga krasijo številne starejše skupinske fotografije moštva. Čeprav notranji prostori že lep čas nimajo dovoljenja za obratovanje (kar priznava tudi Koukol in pri tem omeni nedavni obisk inšpekcije), bi bila velika škoda izpustiti ogled glavnega klubskega prostora. Gre za prostorno sobo približno na sredini objekta, olepšano s številnimi navijaškimi šali, klubskimi ter reprezentančnimi dresi ter ostalimi nogometnimi artikli, ki krasijo strop in stene prostora ter mu s tem dajejo pristni nogometni pridih. Del klubske sobe je tudi večji točilni pult ter prodajni prostor za njim.

    Za razliko od gostinskega dela so vsi ostali prostori v objektu že davno nazaj izpolnili pogoje za obnovo. Vključno s toaletami za obiskovalce. Da bi mesto vsaj delno zakrilo »nogometno sramoto«, je leta 2021 nabavilo nekaj predelanih kontejnerjev, ki tako v zadnjih štirih letih služijo kot slačilnice in umivalnice za glavne akterje tekem. Med kontejnerji in klubskim objektom je bil pred dvema letoma postavljen nadstrešek z mizami in klopmi. Ker je od igrišča oddaljen nekaj več korakov, si večina gledalcev za ogled tekme izbere eno od novejših klopi, ki so na tem delu igrišča postavljene vzdolž celotne stranske črte. Ali pa se preprosto naslonijo na ograjo in si stoje ogledajo predstavo svojih junakov.

    Igralski kader in predsednik kluba  

    Klubom, ki se nahajajo bližje središčem svojih okrožij, je v večini primerov mnogo lažje v svoje vrste privabiti igralce od drugod. Razlog se skriva predvsem v gostovanjih in s tem povezane izgube časa. Rokytnica je s svojo lego na skrajnem jugovzhodnem robu okrožja vse prej kot vabljiva za prihode nogometa željnih igralcev od drugod. Zato ne čudi, da ima velika večina igralcev aktualnega moštva svoja bivališča prav v mestecu na obrobju Orliškega hribovja. Po besedah Koukola je to tudi ena od usmeritev kluba. Po njegovi realni oceni niti ne pričakuje, da bi se iz oddaljenejših krajev kdor koli vozil k njim na treninge in igranje tekem.

    Povprečno starost ekipe pri svojih 48-ih letih še najbolj dviguje (začasni) kapetan Miloslav Štefek, medtem ko za nekaj mladostne vihravosti s 23-imi leti skrbita najmlajša člana, hitronogi levi krilni napadalec Jakub Kolovratnik ter Michal Klein, prav tako napadalno usmerjeni igralec. Od napadalcev velja omeniti še prvega strelca moštva Miroslava Žižalo, ki je s šestimi poslanimi žogami v mreže nasprotnikov dosegel točno petino vseh rokytniških zadetkov v aktualni sezoni.

    Zanimivo, da moštvo že sedmo sezono nastopa brez trenerja. Taktična priprava na tekmo je tako bolj ali manj prepuščena medsebojni izmenjavi mnenj med igralci, saj niti med njimi ni nikogar, ki bi vsaj delno nadomestil manjko trenerja.

    Delovanje oz. obstoj kluba je bolj ali manj v rokah predsednika Pavla Koukola. Koukol je eden od domačinov, ki je dres Rokytnice nosil že v mlajših kategorijah. Poleg predsedniške funkcije, ki jo opravlja šesto leto, je s svojo 21-ico na hrbtu še vedno nepogrešljivi člen udarne zeleno bele enajsterice.

    Mlajše kategorije

    Delo z mladimi je bil večji del obstoja nogometa v Rokytnici eden zaščitnih znakov kluba. Nenazadnje je ravno združena ekipa mladincev in kadetov (zaradi premajhnega števila igralcev v okrožju ni ločenega tekmovanja za omenjeni kategoriji) z dvakratno uvrstitvijo na regionalni nivo poskrbela za enega največjih, če ne kar največji klubski uspeh. Prvič jim je to uspelo v 80-ih letih prejšnjega stoletja. Njihov uspeh nato ponovijo mladeniči na začetku novega tisočletja, ko se jim štiri zaporedne sezone uspe obdržati na regijskem nivoju. Član uspešne generacije je bil tudi sedanji predsednik Koukol.

    Praktično vse sezone imajo nogometni entuziasti v Rokytnici poleg članske ekipe možnost spremljati tudi katero od mlajših kategorij. Najsi je šlo v preteklosti za enega od obeh klubov (Union in 1. FC) ali po novem za združeni klub. Leta 2010 so za 1. FC hkrati nastopali združena ekipa mladincev in kadetov, starejši in mlajši dečki ter cicibani. Upad zanimanja za nogomet je sčasoma oklestil tudi število nastopajočih kategorij. Če leto 2010 velja za zadnje, ko so za Rokytnice nastopali tudi srednješolci, so bili odgovorni v klubu z leti prisiljeni poiskati sodelovanje s sosednjimi klubi tudi pri mlajših selekcijah. V sezoni 2022/23 združijo moči s klubom iz bližnjega kraja Vamberk pri formiranju selekcij mlajših in starejših dečkov. Pred aktualno sezono so se za sodelovanje odločili s klubom Sokol Javornice s katerim so v tekmovanje prijavili štiri najmlajše kategorije. Obe kategoriji cicibanov nastopata pod imenom JARO (po začetnih črkah obeh imen klubov – Javornice in Rokytnice). V seštevku so Rokytnice v vse štiri selekcije prispevale manjše število igralcev (v letošnji sezoni imajo registriranih 35 otrok). Večino domačih tekem odigrajo mladi nadobudneži v Javornici.

    Glede na to, da v Rokytnici že poldrugo desetletje nimajo svoje kadetske ekipe, mladi nogometaši po končanju nastopanja za starejše dečke v veliki večini tudi zaključijo z nogometom. Na vprašanje ali v klubu morda razmišljajo v smeri oblikovanja kadetske ekipe s čimer bi mladostnikom omogočili nadaljnji nogometni angažma, Koukol razočarano odgovori negativno. Pri čemer omeni argumente, ki nikakor ne gredo v prid današnjim mladim generacijam. Vse od njihovega odnosa do nogometa do (skoraj nikakršne) želje po napredovanju. Za kar ne krivi otrok, temveč njihove starše, ki – po njegovem – premalo podpirajo otroke k aktivnemu igranju nogometa.

    Medijska pokritost in cilji kluba

    Svoj čas je imel klub aktivno spletno stran, ki je še vedno dostopna. Kljub temu, da zadnja novica na njej datira v leto 2010. Na strani gre pohvaliti predvsem podroben zgodovinski opis klubskega dogajanja. Kar ima za današnji čas že prav posebno vrednost, saj le redko kateri desetoligaški klubi premorejo skrbno zbrati, urediti in objaviti svoj del zgodovine.

    Nekaj aktivnih objav se je med letoma 2019 in 22 našlo tudi na klubskem Facebooku. Isti socialni medij je za sicer podrobno pokrivanje dogajanja pri mlajših selekcij koristil tudi klub Union. A le za krajše obdobje.

    Po besedah predsednika Koukola v klubu delajo na ponovni obuditvi spletne strani. Za informiranje o prihajajočih tekmah koristijo plakate na dveh oglasnih deskah v mestu. Za tokratno domačo tekmo jim jo sicer zagodel praznični dan med tednom, zaradi česar klubu ni uspelo urediti formalnosti, povezanih z objavo plakatov na javnih mestih.

    Če trenutno klub skupaj drži predvsem ekipni duh, je slika povsem drugačna, ko beseda nanese na prihodnost in z njo povezanimi cilji kluba. Vztrajati v razmerah, ko celoten klubski ustroj sloni na eni osebi in biti pri tem deležen številnih (neizpolnjenih) obljub, bi zagotovo veliko večino odvrnila od nadaljnjega angažiranja. Zato niti ne čudi črnogleda napoved predsednika Koukola. Precej bolj preseneti njegov prav nič spremenjeni ton glasu s katerim v roku petih let napove konec nogometa v Rokytnici. Verjame sicer, da bo otroške glasove na nogometnem igrišču tudi v prihodnje moč slišati. Slovo njegove generacije v roku nekaj let naj bi hkrati pomenila konec članskega nogometa v mestu.

    Če gre podobne besede iz ust odgovornih klubskih delavcev jemati z rezervo, saj so nemalokrat izrečene v afektu, se v primeru kluba iz Rokytnice črn scenarij resnično zdi realen. A ker je nogomet že ničkolikokrat spisal lepe zgodbe, gre vseeno upati, da bo podobno pozitivna usoda doletela tudi rokytniški nogometni klub. Skoraj ne gre verjeti, da se tudi po slovesu sedanje generacije ne bi našli mlajši in pomagali klubu tlakovati pot, če že ne k stari slavi, pa vsaj k njegovi stabilizaciji. Nenazadnje je skozi leta dres Rokytnice nosilo že lepo število domačinov. In zagotovo je v katerem od njih ostalo vsaj nekaj lepih spominov na klub…

  • 1. FC Union Rokytnice v Orlickych horach – Lokomotiva Borohradek B

    1. FC Union Rokytnice v Orlickych horach – Lokomotiva Borohradek B

    Sodeč po lestvici je ekipo 1. FC Union Rokytnice v 16. krogu najnižje lige okrožja Rychnov nad Kněžnou v Kralovehraški regiji čakala vse prej kot lahka naloga. Na prvo majsko soboto jim je v goste prispelo vodilno moštvo lige, sicer B ekipa iz 35 km oddaljenega kraja Borohradek. V domačem taboru tokrat zaradi odsotnosti niso mogli računati na tri standardne igralce, med katerimi je bil tudi prvi strelec moštva Miroslav Žižala. Podlago za optimizem so črpali iz svojega jesenskega nastopa, ko so kot edina ekipa v dosedanjem delu prvenstva premagali svojega tokratnega nasprotnika. In to celo na njihovem igrišču z rezultatom 1:3.

    Uvod v spomladanski del prvenstva so Rokytnice rezultatsko odigrale pod pričakovanji. Dva poraza in dva remija sta bila vse prej kot dober obet pred spopadom z vodilno ekipo. Da so v domačem taboru odločni obrniti rezultatsko krivuljo navzgor, se je pokazalo že 40 minut pred pričetkom tekme, ko so prvi igralci v zeleno belih dresih pritekli na zelo dobro pripravljeno

    zelenico. Ravno, ko je ob štadion zapeljal avtobus z gostujočimi igralci in njihovimi privrženci. Gre za redko viden prizor v najnižjih ligah, saj se igralci v veliki večini podajajo na gostovanja z lastnimi avtomobili.

    Za nekaj dodatnega dela pred tekmo je poskrbel pri nogometnih delavcih nič kaj priljubljeni podzemni žužkojed.

    Po dveh poletno toplih in sončnih dneh je vremenska napoved ravno za čas tekme predvidevala poslabšanje z verjetnimi nevihtami. Veter in temni oblaki, ki so zakrili nebo dobro uro pred tekmo so nakazovali spremembe. Pripravo nogometašev na zelenici je pospremilo tudi nekaj dežnih kapelj. A še preden so se igralci obeh moštev po ogrevanju ponovno vrnili na travnik, je dež ponehal.

    Privrženci obeh moštev so se lahko izpod nadstreška premaknili ob igrišče, kjer so zasedli klopi oz. najboljša »stojišča«. Sodniku se je očitno ob pogledu v nebo mudilo in je zato oznanil pričetek srečanja tri minute prezgodaj. In s tem gledalce, ki so na srečanje prispeli točno »ob uri« prikrajšal za potezo dneva.

    1. polčas

    Filip Havliček je že v prvi minuti z evrogolom poskrbel za veselje v domačem taboru.
    Strelcu zadetka je takole čestital branilec Pavel Pelant s številko devet.

    Redko viden uvod v srečanje je prinesel krepko dozo veselja v domačem taboru ter val odobravanja med nemara vsemi prisotnimi gledalci. Za pravo nogometno rapsodijo je še v prvi minuti srečanja poskrbel napadalec Filip Havliček. Žogo je prejel zgolj nekaj metrov na gostujoči polovici blizu stranske črte, jo nato popeljal proti sredini igrišča. Med tekom je pogled usmeril proti gostujočim vratom in sekundo zatem s skoraj 40-ih metrov izvedel natančno merjen strel, ki je končal v levem zgornjem kotu gostujočih vrat. Domači napadalec je pri svojem evrogolu

    odlično ocenil postavitev gostujočega vratarja (stal nekaj metrov od vrat) ter njegovo nižjo postavo zaradi katere je bil slednji po strelu brez moči. Peti Havličkov gol v tem prvenstvu je jasno nakazal željo v domačem taboru ter povzročil nov glavobol v gostujoči ekipi.

    Gostje so si prvo priložnost priigrali v deseti minuti. Po predložku z desne strani je vtekajoči napadalec iz bližine meril preko domačih vrat. Dve minuti zatem so gostje poskusili še s strelom z razdalje (s 30-ih metrov), ki pa domačemu vratarju Ondřeju Potužniku ni povzročil težav.

    Pavel Koukol je igral na poziciji srednjega veznega.

    V 14. minuti je bilo nevarno v gostujočem kazenskem prostoru. Po tem, ko so  branilci odbili žogo, je le-ta končala na nogah Pavla Koukola. Njegov strel z 18-ih  metrov je bil zatem blokiran. Minuto kasneje so znova zapretili gostje. Na levi strani igrišča je ob avt liniji izpadel domači branilec Pavel Pelant. Sledila je nevarna gostujoča podaja

    Med najaktivnejšimi v zeleno belem dresu je bil hitronogi levi krilni napadalec Jakub Kolovratnik.

    po tleh v petmetrski prostor, kjer pa je bil znova pozoren Potužnik in s posredovanjem preprečil priložnost gostom.

    Havliček je v uvodu srečanja predstavljal največjo nevarnost za gostujoči gol.

    V zanimivi in dinamični prvi polovici prvega polčasa so si naslednjo priložnost priigrali zeleno beli. Po prekršku in predložku s prostega strela je v gostujočem kazenskem prostoru eden izmed domačih preusmeril žogo proti gostujočim vratom, a se je tokrat izkazal gostujoči čuvaj mreže in s skrajnimi močmi poslal žogo v kot. Že v naslednji minuti so znova poskusili gostje. Po njihovem nevarnem strelu z roba kazenskega prostora se je še enkrat več izkazal Potužnik.

    Moštvi si za uvodnih 20 minut zaslužita pohvale. Gledalci so lahko spremljali zanimiv in odprt nogomet z obeh strani. Rokytničani so bili od prve minute odločni drago prodati svojo kožo. V tekmo so se spustili z željo po zmagi. Še posebej je s svojo napadalno aktivnostjo na levi strani izstopal najmlajši v

    domačem moštvu, 23-letni Jakub Kolovratnik. Medtem ko gre za defenzivo, borbenost in obrambne naloge pohvaliti celotno moštvo.

    Gostje so si naslednjo pravo priložnost priigrali v 26. minuti. Po podaji po tleh z desne strani se je na drugi vratnici znašel sam nasprotni napadalec. Po njegovem strelu z bližine je svoje vratarske sposobnosti še enkrat več pokazal najboljši mož v prvem polčasu, domači vratar Potužnik. Že v naslednji akciji so si gostje priigrali najlepšo priložnost do tedaj. Po prostem strelu je sledil nevaren predložek v domači kazenski prostor. Žogo je (tokrat nespretno) odbil Potužnik, a le na noge gostujočega napadalca, ki je nato iz bližine meril preko vrat.

    Domači vratar Ondřej Potužnik je v prvem polčasu nekajkrat odlično posredoval.

    Če so domači v uvodnih 20-minutah držali korak z nasprotnikom, so v nadaljevanju gostje konkretneje prevzeli pobudo. A jim je borbena domača vrsta še vedno predstavljala kar trd oreh pri pripravi napadalnih akcij.

    V 29. minuti so po daljšem času poskusili zapretiti Rokytničani, a je žoga po prostem strelu Pavla Koukola z 28-ih metrov zletela visoko preko vrat. Za nekaj razburjenja v domačem taboru je poskrbela 34. minuta. Po tem, ko je Potužnik že imel žogo v svojem naročju, je z dvignjenim

    podplatom nanj priletel eden od gostujočih igralcev. Domači vratar je za nekaj trenutkov obležal, medtem ko je sodnik Broulik nešportno namero gostujočega igralca kaznoval z rumenim kartonom.

    39. minuta je prinesla daljšo gostujočo kombinacijo, ki so jo na desni strani domače obrambe zaključili s strelom preko vrat. V svoji naslednji priložnosti minuto kasneje so bili precej bližje željenemu cilju, a je tudi tokrat žoga končala približno meter preko domačih vrat.

    Ob pritisku gostov domačim ni več uspevalo sestaviti daljšega napada. Nasprotnikova vrata so poskušali ogrožati z visokimi žogami na svoja napadalca. Eni takšnih akcij smo bili priča v 44. minuti, ko je po gol avtu na sredini igrišča v skoku z glavo Havliček lepo podaljšal žogo vtekajočemu Kolovratniku. Hitronogi levi krilni napadalec je uspešno preigral nasprotnega branilca, popeljal žogo proti sredini in nato ustrelil še izven roba kazenskega prostora, a meril preko vrat.

    Moštvi sta na odmor odšli ob presenetljivem a ne nezasluženem vodstvu Rokytnice. Čeprav se je tekom polčasa tehtnica prevesila na stran gostov, je domačim po zaslugi borbenosti in želje uspelo ohraniti prednost. Večji del polčasa je zbrana rokytniška defenziva zelo dobro opravljala svojo nalogo. Kadar ji je spodletelo je na sceno stopil Potužnik, ali pa se je domačim nasmehnila sreča ob nespretnosti gostov.

    Razumljivo je bilo med premorom več veselja na obrazih domačih privržencev. Po odhodu nogometašev obeh moštev v garderobi je večina gledalcev obiskala klubski gostinski prostor znotraj zastarelega objekta, kjer so lahko izbirali med pivom in nealkoholnimi pijačami, prigrizki,

    svoje želodce pa so lahko potešili s kuhanimi klobasami. Tudi ko se je ob točilnem pultu nabralo več obiskovalcev, je zahvaljujoč številčni mladi zasedbi postrežba potekala hitro. Za organizacijo in tudi ponudbo si odgovorni v rokytniškem klubu zaslužijo pohvalo.

    Številčna zasedba za točilnim pultom je skrbela za hitro postrežbo.

    2. polčas

    Podobno, kot v začetku tekme, so si takoj po uvodnem sodniškem žvižgu prvo priložnost pripravili domači. Šlo je zopet za strel z razdalje. Le da je tokrat Michal Klein s 30-ih metrov meril preko vrat. V naslednji akciji na nasprotni strani je gostom uspelo rezultat izenačiti. Po dvojni podaji je iz igre izpadel domači kapetan Miloslav Štefek. Gostujoči napadalec je sam prodrl pred domačega vratarja ter s strelom z bližine matiral nemočnega Potužnika.

    Tri minute zatem so imeli gostje novo stoodstotno priložnost za zadetek. Tokrat je desna stran domače obrambe dovolila nasprotniku podajo v svoj kazenski prostor. Po strelu z 10-ih metrov se je žoga od vratnice odbila nazaj v polje, a zopet na noge gostujočemu napadalcu, ki je tokrat streljal točno v naročje dobro postavljenega Potužnika. Očitno za domačo obrambo priložnost gostov ni bila dovolj veliko opozorilo. Svojo naslednjo so namreč gostje pretvorili v zadetek. Po prekršku domačih so v 51. minuti poslali predložek v domači kazenski prostor. Na začudenje vseh prisotnih so se nenadoma v domačem šestnajstmetrskem prostoru znašli trije gostujoči napadalci ter zgolj eden v zeleno belem dresu. Gostje so najprej s kratko polvisoko podajo in zatem strelom z bližine še drugič v kratkem obdobju poslali žogo za hrbet Potužnika in tako v kratkem času poskrbeli za rezultatski preobrat.

    Sodnik Miroslav Broulik je imel v drugem polčasu nekaj več dela. Skupno je pokazal šest rumenih kartonov. Tu in tam je s svojimi odločitvami razburjal oba tabora.

    Domača obramba, ki je večji del prvega polčasa delovala kot dobro podmazan stroj, si je v začetku drugega polčasa – v pičlih petih minutah – privoščila preveč osnovnošolskih napak, ki so jih tokrat gostje po večini izkoristili.

    Vseeno rezultatski šok igralce Rokytnice ni kaj prida zmedel. V nadaljevanju so zaigrali malenkost boljše. Tri minute po drugem prejetem zadetku so si priigrali prvo polpriložnost. Koukol je ob robu igrišča po tleh podal Havličku, ki je s približno 20-ih metrov poskusil s strelom po tleh, a je meril točno v gostujočega vratarja. Sledil je podobno nenevaren poskus Kolovratnika, ki si je sam priboril žogo, a nato slabo zaključil.

    Zadovoljni z vodstvom so gostje nadaljevali v nižji prestavi. Kar je domačim omogočalo tu in tam organizirati kak daljši napad. Enega takšnih so izvedli v 60. minuti, a ga je z nenevarnim strelom zaključil Koukol.

    Na naslednjo gostujočo priložnost je bilo potrebno počakati do 62. minute, ko so po kotu z glavo nevarno merili preko domačih vrat. Tri minute kasneje so gostje po levi strani domače obrambe prodrli v kazenski prostor. Nevarno situacijo je na koncu razrešil domači vratar.

    Domači obrambi je zbranost v drugem polčasu precej padla. Na sliki steber domače obrambe Radek Presbruchy ter vratar Potužnik.
    Pogled na domačo klop.

    V 70. minuti je bil v svojem kazenskem prostoru nepazljiv Pavel Pelant. Po njegovem prekršku je sodnik upravičeno pokazal na najstrožjo kazen. A so gostje kazenski strel izvedli zelo slabo in žogo poslali dva metra mimo desne vratnice.

    Zapravljena enajstmetrovka je domače puščala v igri. Da bi jim uspelo izpeljati akcijo iz katere bi resneje ogrozili gostujoča vrata, bi po visokih podajah na večinoma dobro pokrita napadalca, potrebovali vključevanje vsaj še enega igralca. S tem bi gostujočo obrambo prisilili k pokrivanju večjega prostora, kar bi jim omogočalo večje možnosti za zaključek napadalnih akcij.

    A ker je nekaterim domačim igralcem v vse hladnejšem vremenu (temperatura zraka je bila v zaključku tekme konkretno nižja kot še eno uro pred njenim pričetkom) tudi že pohajala sapa, so ljubitelji nogometa namesto napadalnih poskusov za izenačenje še naprej spremljali rahlo terensko premoč gostov. V 76. minuti so gostje po sumljivo dosojenem prekršku v bližini kazenskega prostora streljali preko domačih vrat. Če so takrat v domačem taboru še upali na vsaj točko, so bili njihovi upi dokončno pokopani v 79. minuti. Gostje so znova prodrli v kazenski prostor skozi levo stran domače obrambe. Sledila je podaja po tleh na drugo vratnico, kjer jim z bližine ni bilo problem potisniti žoge v prazen gol.

    V 84. minuti so si gostje priigrali novo nevarno priložnost. Po visokem predložku z leve, je

    Koukol ne gre očitati truda, a je tudi on v drugem polčasu zapadel v sivino domače ekipe.

    žoga priletela na nogo gostujočemu napadalcu, ki je znotraj kazenskega prostora takoj sprožil, a je eden domačih branilcev še pravočasno podstavil nogo in žogo preusmeril v kot.

    Igralci Rokytnice bodo na prvo spomladansko zmago morali počakati vsaj še teden dni.

    Podobno kot začetek drugega polčasa, bi verjetno tudi njegov zaključek v domačem taboru najraje hitro pozabili. V 85. minuti so ob preveč anemični domači obrambi gostje dosegli svoj četrti ter dve minuti zatem še peti zadetek, ko je žoga po blokiranem strelu znotraj kazenskega prostora ravno toliko spremenila smer, da je preletela Potužnika.   

    V seštevku je zmaga gostov povsem zaslužena. Za visok poraz Rokytnice z 1:5 je predvsem kriva nezbranost v obrambi v začetku drugega polčasa ter v finišu tekme. Razlika v kvaliteti je bila na strani gostov, a vseeno ne v tolikšni meri, kot bi lahko sklepali po končnem rezultatu. Na žalost domačih privržencev njihovim ljubljencem zelo dobre predstave v prvem polčasu ni uspelo nadgraditi v drugem delu srečanja. Če jim bo v nadaljevanju prvenstva še drugi polčas uspelo odigrati na podobno visokem nivoju, se ni za bati boljše točkovne bere. Resda rezultati ta hip

    za klub niso toliko v ospredju. Kljub temu kakšna dodatna zmaga in točka več na svojem kontu nikakor ne bi škodili. Kvečjemu obratno. Ravno dobri rezultati mnogokrat klubom pomagajo prebroditi krizo. Zgolj upati gre, da bo temu tako tudi v Rokytnici in da se bo klub v bližnji prihodnosti vendarle otresel pesimističnih napovedi ter našel pot v lepšo prihodnost.

    Uvod v spomladanski del prvenstva so Rokytnice rezultatsko odigrale pod pričakovanji. Dva poraza in dva remija sta bila vse prej kot dober obet pred spopadom z vodilno ekipo. Da so v domačem taboru odločni obrniti rezultatsko krivuljo navzgor, se je pokazalo že 40 minut pred pričetkom tekme, ko so prvi igralci v zeleno belih dresih pritekli na zelo dobro pripravljeno zelenico. Ravno, ko je ob štadion zapeljal avtobus z gostujočimi igralci in njihovimi privrženci. Gre za redko viden prizor v najnižjih ligah, saj se igralci v veliki večini podajajo na gostovanja z lastnimi avtomobili.

    Po dveh poletno toplih in sončnih dneh je vremenska napoved ravno za čas tekme predvidevala poslabšanje z verjetnimi nevihtami. Veter in temni oblaki, ki so zakrili nebo dobro uro pred tekmo so nakazovali spremembe. Pripravo nogometašev na zelenici je pospremilo tudi nekaj dežnih kapelj. A še preden so se igralci obeh moštev po ogrevanju ponovno vrnili na travnik, je dež ponehal.

    Privrženci obeh moštev so se lahko izpod nadstreška premaknili ob igrišče, kjer so zasedli klopi oz. najboljša »stojišča«. Sodniku se je očitno ob pogledu v nebo mudilo in je zato oznanil pričetek srečanja tri minute prezgodaj. In s tem gledalce, ki so na srečanje prispeli točno »ob uri« prikrajšal za potezo dneva.

    Prvi polčas

    Redko viden uvod v srečanje je prinesel krepko dozo veselja v domačem taboru ter val odobravanja med nemara vsemi prisotnimi gledalci. Za pravo nogometno rapsodijo je še v prvi minuti srečanja poskrbel napadalec Filip Havliček. Žogo je prejel zgolj nekaj metrov na gostujoči polovici blizu stranske črte, jo nato popeljal proti sredini igrišča. Med tekom je pogled usmeril proti gostujočim vratom in sekundo zatem s skoraj 40-ih metrov izvedel natančno merjen strel, ki je končal v levem zgornjem kotu gostujočih vrat. Domači napadalec je pri svojem evrogolu odlično ocenil postavitev gostujočega vratarja (stal nekaj metrov od vrat) ter njegovo nižjo postavo zaradi katere je bil slednji po strelu brez moči. Peti Havličkov gol v tem prvenstvu je jasno nakazal željo v domačem taboru ter povzročil nov glavobol v gostujoči ekipi.

    Gostje so si prvo priložnost priigrali v deseti minuti. Po predložku z desne strani je vtekajoči napadalec iz bližine meril preko domačih vrat. Dve minuti zatem so gostje poskusili še s strelom z razdalje (s 30-ih metrov), ki pa domačemu vratarju Ondřeju Potužniku ni povzročil težav.

    V 14. minuti je bilo nevarno v gostujočem kazenskem prostoru. Po tem, ko so branilci odbili žogo, je le-ta končala na nogah Pavla Koukola. Njegov strel z 18-ih metrov je bil zatem blokiran. Minuto kasneje so znova zapretili gostje. Na levi strani igrišča je ob avt liniji izpadel domači branilec Pavel Pelant. Sledila je nevarna gostujoča podaja po tleh v petmetrski prostor, kjer pa je bil znova pozoren Potužnik in s posredovanjem preprečil priložnost gostom.

    V zanimivi in dinamični prvi polovici prvega polčasa so si naslednjo priložnost priigrali zeleno beli. Po prekršku in predložku s prostega strela je v gostujočem kazenskem prostoru eden izmed domačih preusmeril žogo proti gostujočim vratom, a se je tokrat izkazal gostujoči čuvaj mreže in s skrajnimi močmi poslal žogo v kot. Že v naslednji minuti so znova poskusili gostje. Po njihovem nevarnem strelu z roba kazenskega prostora se je še enkrat več izkazal Potužnik.

    Moštvi si za uvodnih 20 minut zaslužita pohvale. Gledalci so lahko spremljali zanimiv in odprt nogomet z obeh strani. Rokytničani so bili od prve minute odločni drago prodati svojo kožo. V tekmo so se spustili z željo po zmagi. Še posebej je s svojo napadalno aktivnostjo na levi strani izstopal najmlajši v domačem moštvu, 23-letni Jakub Kolovratnik. Medtem ko gre za defenzivo, borbenost in obrambne naloge pohvaliti celotno moštvo.

    Gostje so si naslednjo pravo priložnost priigrali v 26. minuti. Po podaji po tleh z desne strani se je na drugi vratnici znašel sam nasprotni napadalec. Po njegovem strelu z bližine je svoje vratarske sposobnosti še enkrat več pokazal najboljši mož v prvem polčasu, domači vratar Potužnik. Že v naslednji akciji so si gostje priigrali najlepšo priložnost do tedaj. Po prostem strelu je sledil nevaren predložek v domači kazenski prostor. Žogo je (tokrat nespretno) odbil Potužnik, a le na noge gostujočega napadalca, ki je nato iz bližine meril preko vrat.

    Če so domači v uvodnih 20-minutah držali korak z nasprotnikom, so v nadaljevanju gostje konkretneje prevzeli pobudo. A jim je borbena domača vrsta še vedno predstavljala kar trd oreh pri pripravi napadalnih akcij.

    V 29. minuti so po daljšem času poskusili zapretiti Rokytničani, a je žoga po prostem strelu Pavla Koukola z 28-ih metrov zletela visoko preko vrat. Za nekaj razburjenja v domačem taboru je poskrbela 34. minuta. Po tem, ko je Potužnik že imel žogo v svojem naročju, je z dvignjenim podplatom nanj priletel eden od gostujočih igralcev. Domači vratar je za nekaj trenutkov obležal, medtem ko je sodnik Broulik nešportno namero gostujočega igralca kaznoval z rumenim kartonom.

    39. minuta je prinesla daljšo gostujočo kombinacijo, ki so jo na desni strani domače obrambe zaključili s strelom preko vrat. V svoji naslednji priložnosti minuto kasneje so bili precej bližje željenemu cilju, a je tudi tokrat žoga končala približno meter preko domačih vrat.

    Ob pritisku gostov domačim ni več uspevalo sestaviti daljšega napada. Nasprotnikova vrata so poskušali ogrožati z visokimi žogami na svoja napadalca. Eni takšnih akcij smo bili priča v 44. minuti, ko je po gol avtu na sredini igrišča v skoku z glavo Havliček lepo podaljšal žogo vtekajočemu Kolovratniku. Hitronogi levi krilni napadalec je uspešno preigral nasprotnega branilca, popeljal žogo proti sredini in nato ustrelil še izven roba kazenskega prostora, a meril preko vrat.

    Moštvi sta na odmor odšli ob presenetljivem a ne nezasluženem vodstvu Rokytnice. Čeprav se je tekom polčasa tehtnica prevesila na stran gostov, je domačim po zaslugi borbenosti in želje uspelo ohraniti prednost. Večji del polčasa je zbrana rokytniška defenziva zelo dobro opravljala svojo nalogo. Kadar ji je spodletelo je na sceno stopil Potužnik, ali pa se je domačim nasmehnila sreča ob nespretnosti gostov.

    Razumljivo je bilo med premorom več veselja na obrazih domačih privržencev. Po odhodu nogometašev obeh moštev v garderobi je večina gledalcev obiskala klubski gostinski prostor znotraj zastarelega objekta, kjer so lahko izbirali med pivom in nealkoholnimi pijačami, prigrizki, svoje želodce pa so lahko potešili s kuhanimi klobasami. Tudi ko se je ob točilnem pultu nabralo več obiskovalcev, je zahvaljujoč številčni mladi zasedbi postrežba potekala hitro. Za organizacijo in tudi ponudbo si odgovorni v rokytniškem klubu zaslužijo pohvalo.

    Drugi polčas

    Podobno, kot v začetku tekme, so si takoj po uvodnem sodniškem žvižgu prvo priložnost pripravili domači. Šlo je zopet za strel z razdalje. Le da je tokrat Michal Klein s 30-ih metrov meril preko vrat. V naslednji akciji na nasprotni strani je gostom uspelo rezultat izenačiti. Po dvojni podaji je iz igre izpadel domači kapetan Miloslav Štefek. Gostujoči napadalec je sam prodrl pred domačega vratarja ter s strelom z bližine matiral nemočnega Potužnika.

    Tri minute zatem so imeli gostje novo stoodstotno priložnost za zadetek. Tokrat je desna stran domače obrambe dovolila nasprotniku podajo v svoj kazenski prostor. Po strelu z 10-ih metrov se je žoga od vratnice odbila nazaj v polje, a zopet na noge gostujočemu napadalcu, ki je tokrat streljal točno v naročje dobro postavljenega Potužnika. Očitno za domačo obrambo priložnost gostov ni bila dovolj veliko opozorilo. Svojo naslednjo so namreč gostje pretvorili v zadetek. Po prekršku domačih so v 51. minuti poslali predložek v domači kazenski prostor. Na začudenje vseh prisotnih so se nenadoma v domačem šestnajstmetrskem prostoru znašli trije gostujoči napadalci ter zgolj eden v zeleno belem dresu. Gostje so najprej s kratko polvisoko podajo in zatem strelom z bližine še drugič v kratkem obdobju poslali žogo za hrbet Potužnika in tako v kratkem času poskrbeli za rezultatski preobrat.

    Domača obramba, ki je večji del prvega polčasa delovala kot dobro podmazan stroj, si je v začetku drugega polčasa – v pičlih petih minutah – privoščila preveč osnovnošolskih napak, ki so jih tokrat gostje po večini izkoristili.

    Vseeno rezultatski šok igralce Rokytnice ni kaj prida zmedel. V nadaljevanju so zaigrali malenkost boljše. Tri minute po drugem prejetem zadetku so si priigrali prvo polpriložnost. Koukol je ob robu igrišča po tleh podal Havličku, ki je s približno 20-ih metrov poskusil s strelom po tleh, a je meril točno v gostujočega vratarja. Sledil je podobno nenevaren poskus Kolovratnika, ki si je sam priboril žogo, a nato slabo zaključil.

    Zadovoljni z vodstvom so gostje nadaljevali v nižji prestavi. Kar je domačim omogočalo tu in tam organizirati kak daljši napad. Enega takšnih so izvedli v 60. minuti, a ga je z nenevarnim strelom zaključil Koukol.

    Na naslednjo gostujočo priložnost je bilo potrebno počakati do 62. minute, ko so po kotu z glavo nevarno merili preko domačih vrat. Tri minute kasneje so gostje po levi strani domače obrambe prodrli v kazenski prostor. Nevarno situacijo je na koncu razrešil domači vratar.

    V 70. minuti je bil v svojem kazenskem prostoru nepazljiv Pavel Pelant. Po njegovem prekršku je sodnik upravičeno pokazal na najstrožjo kazen. A so gostje kazenski strel izvedli zelo slabo in žogo poslali dva metra mimo desne vratnice.

    Zapravljena enajstmetrovka je domače puščala v igri. Da bi jim uspelo izpeljati akcijo iz katere bi resneje ogrozili gostujoča vrata, bi po visokih podajah na večinoma dobro pokrita napadalca, potrebovali vključevanje vsaj še enega igralca. S tem bi gostujočo obrambo prisilili k pokrivanju večjega prostora, kar bi jim omogočalo večje možnosti za zaključek napadalnih akcij.

    A ker je nekaterim domačim igralcem v vse hladnejšem vremenu (temperatura zraka je bila v zaključku tekme konkretno nižja kot še eno uro pred njenim pričetkom) tudi že pohajala sapa, so ljubitelji nogometa namesto napadalnih poskusov za izenačenje še naprej spremljali rahlo terensko premoč gostov. V 76. minuti so gostje po sumljivo dosojenem prekršku v bližini kazenskega prostora streljali preko domačih vrat. Če so takrat v domačem taboru še upali na vsaj točko, so bili njihovi upi dokončno pokopani v 79. minuti. Gostje so znova prodrli v kazenski prostor skozi levo stran domače obrambe. Sledila je podaja po tleh na drugo vratnico, kjer jim z bližine ni bilo problem potisniti žoge v prazen gol.

    V 84. minuti so si gostje priigrali novo nevarno priložnost. Po visokem predložku z leve, je žoga priletela na nogo gostujočemu napadalcu, ki je znotraj kazenskega prostora takoj sprožil, a je eden domačih branilcev še pravočasno podstavil nogo in žogo preusmeril v kot.

    Podobno kot začetek drugega polčasa, bi verjetno tudi njegov zaključek v domačem taboru najraje hitro pozabili. V 85. minuti so ob preveč anemični domači obrambi gostje dosegli svoj četrti ter dve minuti zatem še peti zadetek, ko je žoga po blokiranem strelu znotraj kazenskega prostora ravno toliko spremenila smer, da je preletela Potužnika.

    V seštevku je zmaga gostov povsem zaslužena. Za visok poraz Rokytnice z 1:5 je predvsem kriva nezbranost v obrambi v začetku drugega polčasa ter v finišu tekme. Razlika v kvaliteti je bila na strani gostov, a vseeno ne v tolikšni meri, kot bi lahko sklepali po končnem rezultatu. Na žalost domačih privržencev njihovim ljubljencem zelo dobre predstave v prvem polčasu ni uspelo nadgraditi v drugem delu srečanja. Če jim bo v nadaljevanju prvenstva še drugi polčas uspelo odigrati na podobno visokem nivoju, se ni za bati boljše točkovne bere. Resda rezultati ta hip za klub niso toliko v ospredju. Kljub temu kakšna dodatna zmaga in točka več na svojem kontu nikakor ne bi škodili. Kvečjemu obratno. Ravno dobri rezultati mnogokrat klubom pomagajo prebroditi krizo. Zgolj upati gre, da bo temu tako tudi v Rokytnici in da se bo klub v bližnji prihodnosti vendarle otresel pesimističnih napovedi ter našel pot v lepšo prihodnost.

  • Rokytnica v Orliškem hribovju

    Rokytnica v Orliškem hribovju

    Na severovzhodu Češke ob meji s Poljsko leži Orliško hribovje (Orlické hory). Ime je dobilo po reki Orlici (Orlice). Blagi vrhovi, prav vsi lahko dostopni, ter doline in kraji pod njimi so danes obljudeni cilj turistov. Na vzhodnih obronkih hribovja leži kraj s polnim imenom Rokitnica v Orliškem hribovju (Rokytnice v Orlických horách). Manjše mesto mnogim obiskovalcem služi kot izhodišče za obisk hribovja. Zaradi svojih zanimivosti (muzeji, restavracije, kulturni spomeniki) se turistom ponuja tudi kot samostojni cilj. V senci vsega našteta se za svoj prostor pod »mestnim soncem« bori tudi lokalni nogometni klub z zanimivo (in tudi zapleteno) zgodovino.

    Ob prebiranju imena kraja v češčini (Rokytnice) bi večina pomislila, da gre za množinski samostalnik (kot pri nas denimo Jesenice). Čeprav sta si slovenščina in češčina sorodna jezika, se tu in tam med njima najdejo slovnične razlike. Ena od teh je ravno pri imenu kraja »Rokytnice«. Ker v češčini ime ne nastopa kot množinski samostalnik, je prav, da kraj prekrstimo v »Rokytnica«. Predvsem zaradi logične (in tudi pravilne) sklanjatve.

    Mesto s približno dva tisoč prebivalci leži na povprečni nadmorski višini nekaj manj kot 600 m n.m. Velja za najmanjši kraj s statusom mesta v okrožju Rychnou nad Kněžnou, od katerega je oddaljen 17 km. Še trikrat daljšo razdaljo morajo prebivalci Rokytnice prevoziti v primeru obiska regijske metropole Hradec Kralove. Kraj je namreč pozicioniran na skrajnem jugovzhodu regije, zgolj pet kilometrov zračne črte od meje s Poljsko. Predele Poljske ob meji s Češko so večji del zgodovine pripadale nemškim deželam. Njihova bližina in vpliv je večji del zgodovine krojil usodo mesta Rokytnica in njenih prebivalcev.

    Prva pisna omemba kraja sega v leto 1318. Za razliko od večine čeških krajev, je rokytniško gospostvo skozi zgodovino precej redkeje menjalo svoje gospodarje. Od pomembnejših velja omeniti Zigmunda Licka, ki je v

    Doprsni kip prvega češkoslovaškega predsednika T.G. Masaryka na osrednjem trgu.

    prvi polovici 16. stoletja na mestu nekdanje trdnjave dal zgraditi dvorec. Njegovo delo nadaljujejo novi lastniki iz rodu Mauschwitz, ki ustanovijo pivovarno, postavijo grajsko cerkev svete Trojice ter Rokytnici priskrbijo mestne pravice.

    Največji pečat na razvoj mesta je pustila plemiška rodbina Nostitz. Rokytniško gospostvo je bilo v njihovi posesti od leta 1627 do 1850, medtem ko si mestni dvorec lastijo vse do leta 1942. S prihodom Nostitzov v Rokytnico se je precej spremenila tudi narodnostna sestava prebivalstva. Do tedaj večinski češki živelj nadomesti nemško govoreča populacija.

    Hkrati je to obdobje razvoja tako podeželja (nastanka novih vasi) kot tudi razvoja obrti. V drugi polovici 19. stoletja so bili v mestu gonilna sila steklarska podjetja ter tkalska, krojaška in papirna obrt.

    Leta 1852 Rokytnica uradno pridobi status mesta. Tudi zahvaljujoč izgradnji cest, mestne hiše in šole. Eden najpomembnejših gradbenih mejnikov je za kraj pomenila izgradnja železnice leta 1906.

    Spomenik v počastitev pričetka gasilske dejavnosti v mestu.

    Konec prve svetovne vojne in nastanek Češkoslovaške predstavlja novo prelomnico za Rokytnico. Večinsko nemško prebivalstvo namreč ni priznavalo novo nastale republike in samoiniciativno ob koncu oktobra tega leta razglasilo neodvisnost sudetskega dela Češke. Sredi decembra je zato

    posredovala češkoslovaška armada, ki je predel ob takratni nemški meji dokončno priključila Češkoslovaški.

    V obdobju prve republike (1918–38) se Rokytnica izraziteje usmeri v turizem k čemur prispeva izgradnja številnih turističnih ter rekreativnih objektov v kraju. Kljub številnim nesoglasjem med nemško večino in češko manjšino se je zdelo, da je obdobje največjih razpok med narodoma vendarle mimo. A je vzpon nacizma znova poskrbel za temno obdobje, ki je za večno zaznamovalo tako Rokytnico kot okoliške kraje.

    Po koncu vojne je sledil izgon nemškega prebivalstva z ozemlja Češke. Kar je imelo za posledico večstoletno prekinitev navezanosti na zemljo, mesto in njegovo zgodovino. Oblast je želela manjko prebivalstva v obmejnih predelih nadomestiti s preseljevanjem iz notranjosti. Kar se je v primeru Rokytnice izkazalo za precej neposrečeno. Številni prišleki, nevajeni življenja v trdem hribovskem okolju, so kmalu obupali. Kar je za mesto dolgoročno pomenilo upad prebivalstva ter zaposlitvenih možnosti.

    V obdobju komunizma (med letoma 1948 in 1989) se je Rokytnica razvijala v duhu t.i. socializma, kar je posledično nemalokrat pomenilo nepopravljivo uničenje oz. poškodovanje številnih dragocenih kulturnih spomenikov ter upad razvoja obrtništva. Po okupaciji Češkoslovaške leta 1968 s strani držav Varšavskega pakta vodenih iz Moskve, je Rokytnico z okolico zavzela poljska armada. Kmalu jo zamenjajo sovjetski vojaki, ki so v mestu ostali vse do leta 1991. Zaradi njihove številčnosti (število okupatorjevih vojakov ter njihovih nadrejenih naj bi bilo približno enako številu domačinov v mestu) se v Rokytnici postavi stanovanjsko naselje, imenovano 1. maj.

    Po letu 1989 in nastopu svobode postopno prihaja do obnove mesta. Njegov osrednji del je od leta 2003 razglašen za območje urbane dediščine. Rokytnica danes velja za mirno

    Osnovna šola je opremljena z modernimi notranjimi prostori.

    podeželsko mesto, ki jo radi obiskujejo ne le domačini temveč tudi gostje iz sosednjih Poljske in Nemčije. Če domači turisti obisk Rokytnice združijo tudi z obiskom katerega od muzejev, dajejo tujci prednost sprehodu po glavnem trgu ter dobri hrani v kateri od restavracij.

    Današnja podoba mestnega grba spominja na čase, ko so bili okoliški gozdovi polni zveri. Predvsem volkov in medvedov. Neredko se je dogajalo, da je katera od njih zatavala v bližino ljudi. Kadar je bil to osamljeni medved, ga je nemalokrat čakala kruta usoda. Ljudje so se namreč s skupnimi močmi spravili na kosmatinca, ki jo je v najboljšem primeru odnesel z nekaj praskami.

    Nekega zgodnjega jutra je nočni čuvaj zagledal tavajočega medveda sredi vasi. Ker se sam ni upal zoperstaviti zveri, je zagnal preplah. Prebujajoči prebivalci so v roke vzeli, kar jim je ležalo v bližini in se zapodili za medvedom. Žival je spoznala, da bo težko kljubovala množici domačinom in je zato splezala na vaško lipo. A tudi tam ni bila varna. Vaščani so medveda tako dolgo nabadali z dolgimi kopji dokler ni brezmočen padel na tla. Ko je Rokytnica leta

    1852 uradno pridobila naziv mesta, je na svoj znak dodala medveda na lipi, ki ga preganjata dva oborožena čuvaja.

    Osrednji del Rokytnice tvori večji trg poimenovan po prvem predsedniku Češkoslovaške, Tomašu Garrigue Masaryk-u. Kar ni naključje, saj je Masaryk, še preden je postal predsednik, v začetku 20. stoletja med svojim bivanjem v takrat bližnji nemški Rybni pogosto obiskoval Rokytnico. Ob 85-letnici nastanka Češkoslovaške (2003) je bil na trgu odkrit njegov doprsni kip.

    Skozi odprt trg, ki tvori večji del urbane dediščine, vodijo ceste v tri smeri. Njegovo zahodno stran zapira mestni dvorec, ki v poletnih dneh odpre svoja vrata tudi za obiskovalce. Za njim v eni od glavnih

    ulic, ki vodijo proti trgu, stoji grajska cerkev svete Trojice z družinsko grobnico rodu Nostitzov.

    Površina trga je večinoma travnata, zasajena z lipami in javori. Na sredini trga stoji steber s podobami device Marije, sv. Vaclava in sv. Janeza Nepomuka iz leta 1771. Ob njem je postavljen novorenesančni vodnjak iz leta 1886, ki je na istem mestu nadomestil prvotni kamniti suhi vodnjak iz leta 1770.

    Kapela sv. Ane je bila deležna obnove leta 1996.

    Urbano podobo severnega in južnega dela trga dopolnjujejo enonadstropne hiše z ljudskim značajem. S svojimi dvokapnimi strehami so vse usmerjene proti trgu. Utrip trgu daje še nekaj manjših trgovin. V pritličju ene od stavb ima svoje prostore tudi turistično informacijski center, ki

    mdr. ponuja številne spominke z mestno simboliko.

    Severovzhodni rob trga zapira župnijska cerkev vseh svetih iz druge polovice 17. stoletja. Za njo stoji še en manjši in manj izrazit trg imenovan po slikarju Jindřichu Šimku. Poleg že omenjene cerkve, ob kateri je postavljen spomenik žrtvam prve in druge svetovne vojne ter v letih po vojni. Na isti strani ceste, ki iz Rokytnice vodi v osrednji del Orliškega hribovja, stoji še spomenik ob stoletnici ustanovitve gasilske dejavnosti v kraju, postavljen leta 1973.

    Na nasprotni strani ceste ima svoje prostore mestna hiša. Za njo se nahaja nekdanja kašča, ki je bila pred leti preurejena v muzej. V njem si obiskovalci lahko ogledajo razstavo, ki prikazuje povezanost lokalnega človeka z okoljem Orliškega hribovja.

    Naprej ob cesti v smeri proti severu se nahaja še manjše nakupovalno središče ter nekdanja nemška javna šola. Danes je v njej vrtec. Dalje si sledijo krajše ulice z družinskimi hišami. Zaradi hribovitega terena je Rokytnica razpotegnjena predvsem v smeri sever – jug. Skoraj štiri kilometre sta med seboj oddaljeni tabli, ki označujeta pričetek naselja na severnem in južnem koncu kraja.

    Z juga se na glavni trg navezuje nekdanji židovski predel mesta. Prvi židje so se v Rokytnico naselili leta 1697. Danes na njih spominja manjše židovsko pokopališče v gozdu na zahodnem robu mesta. Zgolj nekaj deset metrov od njega teče potok Rokytenka. Na njenem nasprotnem bregu (predelu imenovanem Srebrni vrh) stoji dom za invalide.

    V istem predelu Rokytnice se nahaja hotel z restavracijo in veliko zunanjo teraso, ki v lepih dneh privablja družine z najmlajšimi. V sklopu hotela je namreč tudi manjši ograjen prostor z nekaj živalmi. Za dodatno dogajanje ob hotelu je v teh dneh poskrbel še mini cirkus.

    Rokytnica ima dve stanovanjski naselji. Manjše leži v južnem predelu mesta, večje, imenovano 1. maj, zavzema predel bližje njegovemu središču. Slednje je bilo zgrajeno ob koncu 60-ih let za potrebe ruskih vojakov. V času sovjetske okupacije Češkoslovaške je v mestu prebivalo približno toliko vojakov, kot je bilo njenih stalnih prebivalcev. Mnogi starejši meščani imajo danes vse prej kot lepe spomine na prisotnost ruskih vojakov. Ti so imeli svoje kasarne v južnem predelu Rokytnice. Del stavb je bil porušen, druge so bile prenovljene in služijo različnim dejavnostim. Nekaj jih je še vedno ohranilo prvotno podobo, čeprav pogled na njih danes bolj spominja na v vojni poškodovane objekte.

    Čeprav stoji na manjši vzpetini, je kapela sv. Ane zaradi okoliških novogradenj izgubila nekaj svojega sijaja. Osmerokotna stavba je danes na seznamu zaščitenih kulturnih spomenikov. Če sakralni objekt skozi zgodovino za prebivalstvo ni bil moteč, velja ravno nasprotno za osnovno šolo. Obdobje na prelomu 19. in 20. stoletja ter prva desetletja prejšnjega stoletja so pomenila tudi neskončni boj češko govoreče manjšine za svojo osnovno šolo. Nemalokrat so bile

    njihove želje s strani nemških posestnikov in uradnikov zavrnjene kar zgolj priča o nekdanjih razpokah med obema živečima narodoma.

    Rokytniški učenci se imajo danes možnost učiti o prelomnih zgodovinskih trenutkih mesta v moderni in leta 2005 temeljito prenovljeni šoli. Sočasno z obnovo so bila zgrajena tudi zunanja športna igrišča ter nova telovadnica. Poleg šole je v mestu tudi zdravstveni dom z ginekološko, otroško ter ambulanto za odrasle ter moderen in prostoren gasilski dom v katerem domuje rokytniško prostovoljno gasilsko društvo.

    Pomemben mejnik za mesto pomeni leto 1906, ko je v Rokytnico pripeljal prvi vlak. Z izgradnjo železnice je mesto dobilo povezavo s krajem Doudleby nad Orlici. Gre za slabih 20 km dolgo enotirno neelektrificirano lokalno progo. Zaradi svojega gorskega značaja jo imenujejo tudi orliški semmering. Zahvaljujoč nekdanjemu županu mesta, sicer velikemu ljubitelju železnice, je kraju uspelo ohraniti stavbo kurilnice ob postaji, ki je nekdaj služila oskrbovanju in popravljanju parnih

    lokomotiv. Lokalni klub ljubiteljev železnice je prostor preuredil v manjši železniški muzej, kjer ob koncih tedna med majem in oktobrom za simbolično ceno vstopnice v obliki nekdanje vozovnice obiskovalcem predstavijo tako zgodovino lokalne železnice kot delovanje (večinoma nekdanjih) signalnih in varnostnih naprav na in ob železnici.

    Lokalno progo danes prevozi osem (ob koncih tedna in praznikih sedem) parov potniških vlakov. Železniška postaja v Rokytnici služi potnikom tudi kot prestopna točka pri nadaljevanju potovanja z avtobusom. Ob železniški se nahaja lepo urejena manjša avtobusna postaja. Z avtobusi se je možno popeljati do nekaterih večjih mest v regiji (Rychnov nad Kněžnou, Vamberk, Usti nad Orlici), pa tudi v metropolo sosednje regije – Pardubice. V prostih dneh večina turistov presede na avtobuse v smeri proti Orliškemu hribovju. Če odštejemo prepogosti hrup motorjev – mnogi njihovi lastniki se kaj prida ne ozirajo na predpise in svojo divjo vožnjo nadaljujejo tudi skozi naselja – obisk bližnje okolice ne bo nikogar pustil ravnodušnega. Neokrnjena narava ponuja nemalo možnosti za aktivno preživetje prostega časa – naj si bo z nabiranjem kilometrov na kolesu ali peš, z vzponom na katerega od lahko dostopnih vrhov, s sprehodom po lepo urejenih vaseh itd. Kdor bi si rad dan še dodatno popestril, se lahko po enem izmed številnih mejnih mostov, postavljenih nad potoki in gorsko reko, odpravi odkrivati še poljsko stran pokrajine…      

    Ob prebiranju imena kraja v češčini (Rokytnice) bi večina pomislila, da gre za množinski samostalnik (kot pri nas denimo Jesenice). Čeprav sta si slovenščina in češčina sorodna jezika, se tu in tam med njima najdejo slovnične razlike. Ena od teh je ravno pri imenu kraja »Rokytnice«. Ker v češčini ime ne nastopa kot množinski samostalnik, je prav, da kraj prekrstimo v »Rokytnica«. Predvsem zaradi logične (in tudi pravilne) sklanjatve.

    Mesto s približno dva tisoč prebivalci leži na povprečni nadmorski višini nekaj manj kot 600 m n.m. Velja za najmanjši kraj s statusom mesta v okrožju Rychnou nad Kněžnou, od katerega je oddaljen 17 km. Še trikrat daljšo razdaljo morajo prebivalci Rokytnice prevoziti v primeru obiska regijske metropole Hradec Kralove. Kraj je namreč pozicioniran na skrajnem jugovzhodu regije, zgolj pet kilometrov zračne črte od meje s Poljsko. Predele Poljske ob meji s Češko so večji del zgodovine pripadale nemškim deželam. Njihova bližina in vpliv je večji del zgodovine krojil usodo mesta Rokytnica in njenih prebivalcev.

    Prva pisna omemba kraja sega v leto 1318. Za razliko od večine čeških krajev, je rokytniško gospostvo skozi zgodovino precej redkeje menjalo svoje gospodarje. Od pomembnejših velja omeniti Zigmunda Licka, ki je v prvi polovici 16. stoletja na mestu nekdanje trdnjave dal zgraditi dvorec. Njegovo delo nadaljujejo novi lastniki iz rodu Mauschwitz, ki ustanovijo pivovarno, postavijo grajsko cerkev svete Trojice ter Rokytnici priskrbijo mestne pravice.

    Največji pečat na razvoj mesta je pustila plemiška rodbina Nostitz. Rokytniško gospostvo je bilo v njihovi posesti od leta 1627 do 1850, medtem ko si mestni dvorec lastijo vse do leta 1942. S prihodom Nostitzov v Rokytnico se je precej spremenila tudi narodnostna sestava prebivalstva. Do tedaj večinski češki živelj nadomesti nemško govoreča populacija.

    Hkrati je to obdobje razvoja tako podeželja (nastanka novih vasi) kot tudi razvoja obrti. V drugi polovici 19. stoletja so bili v mestu gonilna sila steklarska podjetja ter tkalska, krojaška in papirna obrt.

    Leta 1852 Rokytnica uradno pridobi status mesta. Tudi zahvaljujoč izgradnji cest, mestne hiše in šole. Eden najpomembnejših gradbenih mejnikov je za kraj pomenila izgradnja železnice leta 1906.

    Konec prve svetovne vojne in nastanek Češkoslovaške predstavlja novo prelomnico za Rokytnico. Večinsko nemško prebivalstvo namreč ni priznavalo novo nastale republike in samoiniciativno ob koncu oktobra tega leta razglasilo neodvisnost sudetskega dela Češke. Sredi decembra je zato posredovala češkoslovaška armada, ki je predel ob takratni nemški meji dokončno priključila Češkoslovaški.

    V obdobju prve republike (1918–38) se Rokytnica izraziteje usmeri v turizem k čemur prispeva izgradnja številnih turističnih ter rekreativnih objektov v kraju. Kljub številnim nesoglasjem med nemško večino in češko manjšino se je zdelo, da je obdobje največjih razpok med narodoma vendarle mimo. A je vzpon nacizma znova poskrbel za temno obdobje, ki je za večno zaznamovalo tako Rokytnico kot okoliške kraje.

    Po koncu vojne je sledil izgon nemškega prebivalstva z ozemlja Češke. Kar je imelo za posledico večstoletno prekinitev navezanosti na zemljo, mesto in njegovo zgodovino. Oblast je želela manjko prebivalstva v obmejnih predelih nadomestiti s preseljevanjem iz notranjosti. Kar se je v primeru Rokytnice izkazalo za precej neposrečeno. Številni prišleki, nevajeni življenja v trdem hribovskem okolju, so kmalu obupali. Kar je za mesto dolgoročno pomenilo upad prebivalstva ter zaposlitvenih možnosti.

    V obdobju komunizma (med letoma 1948 in 1989) se je Rokytnica razvijala v duhu t.i. socializma, kar je posledično nemalokrat pomenilo nepopravljivo uničenje oz. poškodovanje številnih dragocenih kulturnih spomenikov ter upad razvoja obrtništva. Po okupaciji Češkoslovaške leta 1968 s strani držav Varšavskega pakta vodenih iz Moskve, je Rokytnico z okolico zavzela poljska armada. Kmalu jo zamenjajo sovjetski vojaki, ki so v mestu ostali vse do leta 1991. Zaradi njihove številčnosti (število okupatorjevih vojakov ter njihovih nadrejenih naj bi bilo približno enako številu domačinov v mestu) se v Rokytnici postavi stanovanjsko naselje, imenovano 1. maj.

    Po letu 1989 in nastopu svobode postopno prihaja do obnove mesta. Njegov osrednji del je od leta 2003 razglašen za območje urbane dediščine. Rokytnica danes velja za mirno podeželsko mesto, ki jo radi obiskujejo ne le domačini temveč tudi gostje iz sosednjih Poljske in Nemčije. Če domači turisti obisk Rokytnice združijo tudi z obiskom katerega od muzejev, dajejo tujci prednost sprehodu po glavnem trgu ter dobri hrani v kateri od restavracij.

    Današnja podoba mestnega grba spominja na čase, ko so bili okoliški gozdovi polni zveri. Predvsem volkov in medvedov. Neredko se je dogajalo, da je katera od njih zatavala v bližino ljudi. Kadar je bil to osamljeni medved, ga je nemalokrat čakala kruta usoda. Ljudje so se namreč s skupnimi močmi spravili na kosmatinca, ki jo je v najboljšem primeru odnesel z nekaj praskami.

    Nekega zgodnjega jutra je nočni čuvaj zagledal tavajočega medveda sredi vasi. Ker se sam ni upal zoperstaviti zveri, je zagnal preplah. Prebujajoči prebivalci so v roke vzeli, kar jim je ležalo v bližini in se zapodili za medvedom. Žival je spoznala, da bo težko kljubovala množici domačinom in je zato splezala na vaško lipo. A tudi tam ni bila varna. Vaščani so medveda tako dolgo nabadali z dolgimi kopji dokler ni brezmočen padel na tla. Ko je Rokytnica leta 1852 uradno pridobila naziv mesta, je na svoj znak dodala medveda na lipi, ki ga preganjata dva oborožena čuvaja.

    Osrednji del Rokytnice tvori večji trg poimenovan po prvem predsedniku Češkoslovaške, Tomašu Garrigue Masaryk-u. Kar ni naključje, saj je Masaryk, še preden je postal predsednik, v začetku 20. stoletja med svojim bivanjem v takrat bližnji nemški Rybni pogosto obiskoval Rokytnico. Ob 85-letnici nastanka Češkoslovaške (2003) je bil na trgu odkrit njegov doprsni kip.

    Skozi odprt trg, ki tvori večji del urbane dediščine, vodijo ceste v tri smeri. Njegovo zahodno stran zapira mestni dvorec, ki v poletnih dneh odpre svoja vrata tudi za obiskovalce. Za njim v eni od glavnih ulic, ki vodijo proti trgu, stoji grajska cerkev svete Trojice z družinsko grobnico rodu Nostitzov.

    Površina trga je večinoma travnata, zasajena z lipami in javori. Na sredini trga stoji steber s podobami device Marije, sv. Vaclava in sv. Janeza Nepomuka iz leta 1771. Ob njem je postavljen novorenesančni vodnjak iz leta 1886, ki je na istem mestu nadomestil prvotni kamniti suhi vodnjak iz leta 1770.

    Urbano podobo severnega in južnega dela trga dopolnjujejo enonadstropne hiše z ljudskim značajem. S svojimi dvokapnimi strehami so vse usmerjene proti trgu. Utrip trgu daje še nekaj manjših trgovin. V pritličju ene od stavb ima svoje prostore tudi turistično informacijski center, ki mdr. ponuja številne spominke z mestno simboliko.

    Severovzhodni rob trga zapira župnijska cerkev vseh svetih iz druge polovice 17. stoletja. Za njo stoji še en manjši in manj izrazit trg imenovan po slikarju Jindřichu Šimku. Poleg že omenjene cerkve, ob kateri je postavljen spomenik žrtvam prve in druge svetovne vojne ter v letih po vojni. Na isti strani ceste, ki iz Rokytnice vodi v osrednji del Orliškega hribovja, stoji še spomenik ob stoletnici ustanovitve gasilske dejavnosti v kraju, postavljen leta 1973.

    Na nasprotni strani ceste ima svoje prostore mestna hiša. Za njo se nahaja nekdanja kašča, ki je bila pred leti preurejena v muzej. V njem si obiskovalci lahko ogledajo razstavo, ki prikazuje povezanost lokalnega človeka z okoljem Orliškega hribovja.

    Naprej ob cesti v smeri proti severu se nahaja še manjše nakupovalno središče ter nekdanja nemška javna šola. Danes je v njej vrtec. Dalje si sledijo krajše ulice z družinskimi hišami. Zaradi hribovitega terena je Rokytnica razpotegnjena predvsem v smeri sever – jug. Skoraj štiri kilometre sta med seboj oddaljeni tabli, ki označujeta pričetek naselja na severnem in južnem koncu kraja.

    Z juga se na glavni trg navezuje nekdanji židovski predel mesta. Prvi židje so se v Rokytnico naselili leta 1697. Danes na njih spominja manjše židovsko pokopališče v gozdu na zahodnem robu mesta. Zgolj nekaj deset metrov od njega teče potok Rokytenka. Na njenem nasprotnem bregu (predelu imenovanem Srebrni vrh) stoji dom za invalide.

    V istem predelu Rokytnice se nahaja hotel z restavracijo in veliko zunanjo teraso, ki v lepih dneh privablja družine z najmlajšimi. V sklopu hotela je namreč tudi manjši ograjen prostor z nekaj živalmi. Za dodatno dogajanje ob hotelu je v teh dneh poskrbel še mini cirkus.

    Rokytnica ima dve stanovanjski naselji. Manjše leži v južnem predelu mesta, večje, imenovano 1. maj, zavzema predel bližje njegovemu središču. Slednje je bilo zgrajeno ob koncu 60-ih let za potrebe ruskih vojakov. V času sovjetske okupacije Češkoslovaške je v mestu prebivalo približno toliko vojakov, kot je bilo njenih stalnih prebivalcev. Mnogi starejši meščani imajo danes vse prej kot lepe spomine na prisotnost ruskih vojakov. Ti so imeli svoje kasarne v južnem predelu Rokytnice. Del stavb je bil porušen, druge so bile prenovljene in služijo različnim dejavnostim. Nekaj jih je še vedno ohranilo prvotno podobo, čeprav pogled na njih danes bolj spominja na v vojni poškodovane objekte.

    Čeprav stoji na manjši vzpetini, je kapela sv. Ane zaradi okoliških novogradenj izgubila nekaj svojega sijaja. Osmerokotna stavba je danes na seznamu zaščitenih kulturnih spomenikov. Če sakralni objekt skozi zgodovino za prebivalstvo ni bil moteč, velja ravno nasprotno za osnovno šolo. Obdobje na prelomu 19. in 20. stoletja ter prva desetletja prejšnjega stoletja so pomenila tudi neskončni boj češko govoreče manjšine za svojo osnovno šolo. Nemalokrat so bile njihove želje s strani nemških posestnikov in uradnikov zavrnjene kar zgolj priča o nekdanjih razpokah med obema živečima narodoma.

    Rokytniški učenci se imajo danes možnost učiti o prelomnih zgodovinskih trenutkih mesta v moderni in leta 2005 temeljito prenovljeni šoli. Sočasno z obnovo so bila zgrajena tudi zunanja športna igrišča ter nova telovadnica. Poleg šole je v mestu tudi zdravstveni dom z ginekološko, otroško ter ambulanto za odrasle ter moderen in prostoren gasilski dom v katerem domuje rokytniško prostovoljno gasilsko društvo.

    Pomemben mejnik za mesto pomeni leto 1906, ko je v Rokytnico pripeljal prvi vlak. Z izgradnjo železnice je mesto dobilo povezavo s krajem Doudleby nad Orlici. Gre za slabih 20 km dolgo enotirno neelektrificirano lokalno progo. Zaradi svojega gorskega značaja jo imenujejo tudi orliški semmering. Zahvaljujoč nekdanjemu županu mesta, sicer velikemu ljubitelju železnice, je kraju uspelo ohraniti stavbo kurilnice ob postaji, ki je nekdaj služila oskrbovanju in popravljanju parnih lokomotiv. Lokalni klub ljubiteljev železnice je prostor preuredil v manjši železniški muzej, kjer ob koncih tedna med majem in oktobrom za simbolično ceno vstopnice v obliki nekdanje vozovnice obiskovalcem predstavijo tako zgodovino lokalne železnice kot delovanje (večinoma nekdanjih) signalnih in varnostnih naprav na in ob železnici.

    Lokalno progo danes prevozi osem (ob koncih tedna in praznikih sedem) parov potniških vlakov. Železniška postaja v Rokytnici služi potnikom tudi kot prestopna točka pri nadaljevanju potovanja z avtobusom. Ob železniški se nahaja lepo urejena manjša avtobusna postaja. Z avtobusi se je možno popeljati do nekaterih večjih mest v regiji (Rychnov nad Kněžnou, Vamberk, Usti nad Orlici), pa tudi v metropolo sosednje regije – Pardubice. V prostih dneh večina turistov presede na avtobuse v smeri proti Orliškemu hribovju. Če odštejemo prepogosti hrup motorjev – mnogi njihovi lastniki se kaj prida ne ozirajo na predpise in svojo divjo vožnjo nadaljujejo tudi skozi naselja – obisk bližnje okolice ne bo nikogar pustil ravnodušnega. Neokrnjena narava ponuja nemalo možnosti za aktivno preživetje prostega časa – naj si bo z nabiranjem kilometrov na kolesu ali peš, z vzponom na katerega od lahko dostopnih vrhov, s sprehodom po lepo urejenih vaseh itd. Kdor bi si rad dan še dodatno popestril, se lahko po enem izmed številnih mejnih mostov, postavljenih nad potoki in gorsko reko, odpravi odkrivati še poljsko stran pokrajine…

  • TK Čermna nad Orlici – Sokol Černikovice B

    TK Čermna nad Orlici – Sokol Černikovice B

    7. krog v okrožju Rychnov nad Knežnou Kralovehraške regije je prvo oktobrsko soboto odprl dvoboj Čermne in B ekipe iz 20 km oddaljenih Černikovic. Po visoki zmagi v prejšnjem krogu so domačini želeli nadaljevati zmagoviti niz proti aktualno tretjeuvrščeni ekipi. Dvoboj je hkrati postregel tudi spopad izkušenj (Čermna) in mladosti (gostje).

    Kljub dejstvu, da je Čermna po zmagi v prejšnjem krogu napredovala na sedmo mesto, je vloga favorita pred tekmo pripadla gostom. Šlo je za sploh prvo srečanje teh dveh moštev, saj so gostje pred aktualno sezono prvič prijavili v tekmovanje svojo B ekipo.

    Čermna je svojo sobotno tekmo pričakala z vsemi z vsemi glavnimi oporami, a z le dvema igralcema na rezervni klopi. Po zadnjih napotkih najizkušenejšega v domači vrsti Romana Tupeca (ki hkrati opravlja še naloge trenerja in predsednika kluba) je bilo potrebno razrešiti še manjšo dilemo. Barva dresa domačega čuvaja mreže Ondřeja Hanusa je bila namreč enaka barvi gostujočih dresov. Po dveh minutah konzultacije s sodnikom je dobil zeleno luč za nastop v svoji majici.

    Turobno in hladno vreme iz preteklih dni se je nadaljevalo tudi v času tekme. Pičlim 10-im stopinjam se je pridružil še zmeren (hladen) veter in rahlo deževje (ki je v času prvega polčasa prenehalo).

    1. polčas

    Prvo priložnost na tekmi so si priigrali gostje. V 2. minuti je domača obramba izgubila žogo na levi strani. Sledil je gostujoči prodor v domači kazenskih prostor in podaja do osamljenega igralca, a je njegov strel z 11-ih metrov blokiral Ladislav Šikl. Igralci Čermne so prvi strel v okvir gostujočih vrat sprožili v deveti minuti. Po kotu z desne je v skoku z glavo nevarno poskusil Tomaš Chadima, a je streljal točno v nasprotnega vratarja. Štiri minute zatem je po prostem strelu skoraj s sredine igrišča sledil predložek v gostujoči kazenski prostor. Nespretno

    posredovanje gostujočega vratarja, ki žoge ni uspel izbiti, je za hip povzročila paniko v gostujoči vrsti. Naposled jim je uspelo rešiti zagato z izbijanjem žoge v kot.

    Uvodni del tekme je minil v rahli pobudi domačih. Z agresivnostjo, odločnostjo in fizično premočjo so dobivali večino duelov. Pri slednjih je še posebej izstopal kapetan (in hkrati prvi strelec moštva) Lukaš Pinkas. Po pridobljeni žogi je večkrat uspešno krenil v napad oz. s podajami zalagal svoje soigralce, ki so bili aktivni tako po levi kot desni strani. Konkretno mlajši gostje so se sprva osredotočili a hitre (proti)napade. Eden takšnih jim je uspel v 17. minuti, ko jim je zaključni strel že znotraj kazenskega prostora uspel pravočasno blokirati Tomaš Chadima.

    Sicer do tedaj dobro delujoča defenziva Čermne je v 20. minuti povsem odpovedala. Mimo kar nekaj anemičnih domačih igralcev je po desni strani prodrl gostujoči napadalec, ki se je znašel iz oči v oči z domačim vratarjem Hanusom. Ta mu je dobro zaprl kot, zato se je strel v daljši kot odbil od vratnice. A se je žoga znova znašla pred domačimi vrati, kjer jo gostom iz bližine ni bilo težko poriniti v prazna vrata.. Tri minute kasneje je sledil nov nevaren napad gostov, tokrat po levi strani obrambe Čermne. Po nevarnem prodoru je sledila podaja osamljenemu soigralcu, a je njegov strel iz bližine uspel Hanus obraniti.

    Domači čuvaj mreže se je pogosto znašel tudi v vlogi zadnjega branilca. Soigralci so ga namreč pogostokrat izkoristili za podajo v primeru pritiska nasprotnika oz. je sam pričel s kreiranjem domačega napada.

    Po prejetem zadetku je igra Čermne konkretno padla. Vse bolj je do izraza prihajala mladost in z njo povezana hitrost, ki je počasi prevešala tehtnico na stran gostujočo stran. Domačim je težko uspelo povezati kaj več od dveh podaj. Večina dolgih in visokih podaj ni našla cilja na nasprotni polovici ali pa so

    končale v avtu. Prvič po prejetem zadetku jim je uspelo zapretiti v 32. minuti, ko je Pinkas z roba kazenskega prostora streljal mimo gostujočih vrat. Štiri minute zatem so si domači priigrali najlepšo priložnost do tedaj. Po prodoru Jaroslava Zerzana po desni strani in predložku je gostujoči vratar žogo odbil do osamljenega Jakuba Absolona, ki je s 13-ih metrov sprožil strel mimo vrat.

    Poskus strela Lukaša Pinkasa.

    Za neizkoriščeno priložnost so bili domači kaznovani v 39. minuti. Tupec je ob avt črti izgubil žogo. Sledil je hiter gostujoči prodor v domači kazenski prostor. Gostujoči napadalec se je znašel pred domačim vratarjem. Ko so vsi prisotni pričakovali strel, je sledila podaja osamljenemu soigralcu, ki mu ni bilo težko še drugič zadeti prazen domači gol.

    Čermnjani so odšli v garderobo precej poklapani. Večina od 35-ih gledalcev, kolikor jih je v hladnem sobotnem popoldnevu našlo pot ob nogometno igrišče v Čermni, je uteho v slabšem rezultatu svojih ljubljencev lahko našlo v gostinski ponudbi kluba. Odgovorne gre pohvaliti za ponudbo pijač, ki vključuje kar nekaj toplih in hladnih oz. alkoholnih ter brezalkoholnih napitkov. Tudi ljubiteljem mesnih dobro se je ob pogledu v kotel, v katerem so se pripravljale mega klobase, brez dvoma prikazal nasmeh na obrazu.

    Po prihodu iz garderobe si je nekaj igralcev našlo čas za pogovor s svojimi pristaši.

    2. polčas 

    ​Domači si ne bi mogli želeti lepšega uvoda v drugi polčas. Že v drugi minuti nadaljevanja jim je namreč uspelo rezultat znižati. Po uspešni akciji na levi strani je sledila podaja v kazenski prostor do osamljenega Martina Řehačka, ki mu ni bilo težko premagati gostujočega vratarja. Čeprav so domači tekaško vse težje parirali gostom, je bilo po zadetku (vsaj pri domačih privržencih) upati, da bi znale izkušnje prispevati k zanimivejšemu nadaljevanju tekme. A so tudi te upe gostje kaj kmalu pokopali. V 54. minuti so merili še mimo vrat, a že tri minute kasneje so svojo prednost znova povišali na dva zadetka. Na desni strani obrambe osamljeni Tupac ni mogel konkurirati (pre)hitremu gostujočemu napadalcu, ki je mimo njega stekel sam proti Hanusu. Pred domačim

    vratarjem je sledila podaja na drugo stran osamljenemu soigralcu, ki je »šah – mat« v dveh potezah zaključil z zadetkom v nebranjen del domačih vrat.

    Štiri minute po tretjem zadetku v domači mreži je po vodi splavalo še zadnje upanje v domačem taboru, ko so gostje na svoj konto dodali še četrti zadetek.

    Igralcem Čermne je kar konkretno zmanjkalo kondicije. Tudi po dobljeni žogi, je večinoma (zaradi nemoči) sledila podaja v avt ali na nasprotno polovico, kjer pa ni bilo nikogar v rumeno – črnih dresih. Gostje so povsem zagospodarili na igrišču. Le njihovi nespretnosti (in tudi neizkušnjam) se lahko v domačem taboru zahvalijo, da v njihovi mreži ni končalo še več žog.

    V 68. minuti so si igralci Čermne privoščili nov spodrsljaj na svoji levi strani, kar so gostje kaznovali s petim zadetkom. Kar pa ni imelo več vpliva na vnemo igralcev. Tekma je namreč izgubila tekmovalni naboj že pred tem zadetkom. Domači so se bolj ali manj vdali v usodo. Le redko jim je za dlje časa uspelo zadržati žogo v svoji posesti. V kolikor jim je (sicer redko) uspelo prenesti žogo na nasprotno polovico, je obstajala velika verjetnost, da bodo po izgubi žoge gostje izkoristili še več praznega prostora in znova nevarno ogrozili domača vrata.

    V 75. minuti je gostom ob (znova) neaktivni domači obrambi še šestič uspelo premagati Hanusa. Treba je omeniti, da domači vratar ni bil krivec za nobenega od šestih zadetkov. Je eden redkih v domači vrsti, ki si za prikazano zasluži pozitivno oceno. S svojimi izkušnjami in posredovanji je nekajkrat preprečil še večji debakel domačih.

    V 84. minuti je priložnost za znižanje rezultata zapravil Řehaček, potem ko je po uspešnem prodoru soigralca Zerzana po desni strani in natančnem predložku na rob kazenskega prostora osamljen sprožil v okvir gostujočih vrat, a se je z obrambo izkazal gostujoči čuvaj mreže. Řehaček se je oddolžil za zapravljeno priložnost v predzadnji minuti, ko je po sredini ušel gostujoči obrambi in zatem še rutinirano poslal žogo za hrbet gostujočega vratarja za svoj drugi zadetek (in četrti v sezoni) na tekmi, ki je zgolj ublažil domači poraz.

    Med igralci Čermne si za svojo aktivno igro zasluži še kapetan Pinkas. Kljub temu, da se prvi strelec moštva tokrat strelsko ni proslavil, je pokazal zavidljiv nivo nogometnega znanja. S svojo fizično močjo in izkušnjami je iz številnih duelov izšel kot zmagovalec. Njegova prednost se je pokazala tudi v igri ena na ena, kjer je bil, z žogo v nogah, kar zahteven zalogaj za nasprotne branilce. Vse to je goste v nadaljevanju prisililo, da so nanj usmerili večjo pozornost. V drugem polčasu sta ga po prejemu žoge večinoma pokrivala po dva branilca.

    Čeprav je ob visokem porazu in prejetih pol ducata zadetkih težko kogarkoli izpostaviti v svetli luči, si naziv igralca v domačem

    Igralci Čermne so po tekmi čestitali gostom za zasluženo zmago.

    moštvu zasluži Jaroslav Zerzan. Od vseh igralcev v rumeno črni opremi je skozi tekmo kazala konstanten nivo igre. Bil je aktiven tako v defenzivi kot v napadu, kjer je na desni strani kar nekajkrat uspel odigrati lepo akcijo. S podajami in predložki v ali na rob kazenskega prostora je bil soavtor večine (sicer

    redkih) priložnosti Čermne.

    V seštevku je (visoka) zmaga gostov zaslužena. Končni rezultat 2:6 odraža videno na igrišču. Glede na izkušnje in kilometrino, ki jo premorejo igralci Čermne ne gre verjeti, da bi visok poraz kakor koli vplival na ekipo. Bolj kot njihova uvrstitev v spodnji polovici lestvice (kar je glede na kvaliteto realnost) je pomembneje, da klub ohrani svojo nogometno aktivnost tudi v prihodnjih letih.