Kategorija: Olomuška

FK Krchleby
Eden izmed klubov, ki na višavah severozahodne Morave za zdaj še uspešno bije bitko za svoje preživetje, je FK Krchleby. Spada med mlajše klube. Domuje v vasici, kjer ob lovskem društvu kot edini s svojimi domačimi prvenstvenimi tekmami skrbi tudi za družabno življenje vaščanov. Kljub trudu in požrtvovalnosti vodilnih je zaradi pomanjkanja igralcev njegova prihodnja usoda vsaj delno negotova.
Krchleby so eden izmed šestih klubov, ki tvorijo najnižjo ligo okrožja Šumperk v Olomuški regiji. Če je še pred dvema letoma za najnižjo veljala deveta liga (do nedavna druga okrožna liga), je okrožna nogometna zveza po koncu sezone 2023/24 izvedla reorganizacijo tekmovanja. Z njo je na novo ustanovila deseto ligo v katero je premestila sedem najslabših klubov iz do tedaj dveh devetoligaških skupin. Pred letošnji sezono se je število klubov v najnižji ligi zmanjšalo za enega predstavnika. Zato je zveza iz trikrožnega prešla na štirikrožni sistem v katerem se vsak klub sreča z vsakim dvakrat na domačem terenu in dvakrat na gostovanju. Liga je v letošnjo sezono vstopila tudi s sponzorjem – gradbenim in inženirskim podjetjem s sedežem V Olomoucu. Uradno se tako imenuje 10. liga – BP Stavby Morava.
Nogometno igrišče v Krchlebyh se nahaja na severozahodnem delu vasi.
Podobno, kot v bližnjih Lukavicah, tudi v Krchlebyh tovrstne odločitve niso sprejeli z navdušenjem. Čeprav je nov sistem prinesel več izenačenih dvobojev, bi si po besedah podpredsednika Zdenka Nepožitka v klubu želeli ligo z večjim številom moštev. Precej bolj vedrega razpoloženja sta v teh dneh obe vodilni osebi kluba (ob Nepožitku še predsednik Vladimir Kopačik), ko beseda nanese na aktualno lestvico. Po pretekli sezoni, ko so Krchleby z 11-imi točkami končali sezono na zadnjem mestu, je uvod v tekočo sezono prinesel precej več zadovoljstva. Klub se po šestih odigranih krogih s polovičnim izkupičkom (devetih točk za tri zmage) nahaja v sredini lestvice. Zaradi splošnega nezadovoljstva z novim ligaškim sistemom so med klubi v okrožju vse glasnejše govorice, da naj bi lokalna nogometna zveza po letošnji sezoni znova vrnila prejšnji ligaški format.
Nepožitek, ki poleg opravljanja vodstvene funkcije nastopa tudi za moštvo Krchlebov, kot glavni razlog za boljše rezultate navede poletno vrnitev prvega strelca moštva Davida Richterja ter tudi Tomaša Riga. Posledično se je z njunim prihodom dvignila morala med igralci ter ekipni duh v moštvu. Po mnenju podpredsednika bi bil točkovni izkupiček lahko še boljši, če bi moštvo pred pričetkom sezone uspelo odigrati kakšno prijateljsko tekmo. Boljši rezultati hkrati dajejo tudi trdnejšo podlago za prihodnost nogometa v vasi. Za razliko od prejšnjih sezon, ko je moralo moštvo Krchlebov zaradi pomanjkanja igralcev in premajhne volje po igranju nekajkrat svoje tekme odigrati z manj kot enajstimi igralci, je vsaj v tekoči sezoni s tovrstnimi skrbmi zaenkrat prizanešeno.
Zanimivo kuliso igrišču prispevajo (povečini) smreke, ki ga obdajajo s treh strani.
Klub je finančno povsem odvisen od občinskega denarja. Čeprav vsaka investicija v nogometno infrastrukturo precej obremeni proračun majhne občine, se pomena nogometa zaveda tudi župan kraja. Tudi takšna malenkost, kot je točilna naprava za pivo, ki jo je pred tekočo sezono priskrbel župan, klubu pomaga pri njegovem delovanju. Za Krchlebe, ki štejejo vsega 170 prebivalcev, ima zato nogometni klub še toliko večji oz. širši pomen. Nogometaši tako s svojimi domačimi prvenstvenimi tekmami poleg športnega udejstvovanja pripomorejo tudi
k družabnemu življenju v kraju. Njihovi dvoboji ob igrišče privabijo vaščane, ki jim morda nogomet ni blizu, ob lepem vremenu pa tudi kakšnega naključnega mimoidočega kolesarja. Prav vsi imajo v času tekme ob pijači in dobri jedači (za katero na vsaki tekmi poskrbijo domači prostovoljci) možnost pokramljati o vseh aktualnih temah…
Podpredsednik Zdeněk Nepožitek ter predsednik kluba Vladimir Kopáčik sta s svojo pripadnostjo ključna za delovanje kluba.
Preprosti rezervni klopi sta dovolj prostorni tudi za številčnejše zasedbe.
Nogometaši Krchlebov skrbijo za svojo pripravljenost z enim treningom tedensko. Kar jim (vsaj za sedaj) zadostuje, da so uspešnejši mdr. od svojega glavnega rivala v ligi – ekipo iz Lukavic. Točke proti njim imajo malenkost večjo težo tudi zaradi bližine obeh klubov in mnogih poznanstev med igralci.
Zgodovina in uspehi kluba
Klub iz Krchlebov v letošnjem letu
Vzdolž polovice igrišča so nameščene klopi za gledalce.
praznuje 20-letnico delovanja. Kar ga uvršča med mlajše nogometne klube. Po besedah Nepožitka so obletnico želeli obeležiti s prijateljsko tekmo s katerim od znanih klubov, kar se jim naposled ni izšlo. Vaški nogometni entuziasti so imeli načrte o igrišču že pred letom 2005, a so se ti zaradi pomanjkanja denarja uresničili kasneje. Da je do realizacije sploh prišlo, je brez dvoma prispevalo pomanjkanje organizirane dejavnosti. Zaradi česar je projekt naletel na odobravanje vaških oblastnikov.
Napadalec David Richter je s svojim prihodom v Krchlebe pred sezono močno prispeval k boljšim rezultatom moštva.
Sedaj že nekdanji pašnik na severozahodnem robu vasi je bil preurejen v nogometno igrišče ob katerem je bil postavljen še manjši a sodoben klubski objekt. Klub od samega nastanka nastopa pod imenom FK Krchleby. Ob njegovem imenu se namesto lastnega pojavlja občinski grb. Nepožitek ob tem pripomne, da so v teh časih prioritete kluba usmerjene v druge priorite povezane predvsem z infrastrukturo in prihodnostjo kluba.
Krchleby so vseh dvajset sezon nastopali v najnižji ligi okrožja. Večji del je bila to deveta liga, zgolj zadnji dve sezoni je to deseta liga. V njej so
Manjši sodoben in vzorno vzdrževan klubski objekt je bil postavljen sočasno z igriščem.
prvenstva večinoma zaključevali na zadnjih mestih oz. mestih pri dnu lestvice. Za najuspešnejšo bi zato lahko šteli sezono 2019/20, ki so jo v eni od dveh skupin (predčasno) zaključili na četrtem mestu. Prvenstvo se takrat zaradi pandemije covida v spomladanskem delu ni nadaljevalo zaradi česar je obveljala lestvica po jesenskem delu sezone.
Infrastruktura
Lokacija igrišča nogometašem omogoča »mirno sožitje« tudi z delom vaščanov, za katere bi bil nogomet moteči faktor. Najbližji bivalni objekti stojijo južneje nad igriščem. A so od njega oddaljeni dovolj, da eni drugih ne motijo. S kar treh strani igrišče obdajajo drevesa (v veliki večini gre za smreke). Drevesa so bila zasajena sočasno z ureditvijo igrišča. Tudi z namenom naravne zaščite pred vetrom, ki tod piha velik del leta. Ker se igrišče nahaja na višjem (in odprtem) predelu Krchlebov, je njegova lokacija še toliko bolj izpostavljena vetrovom. Še posebej v hladnejšem letnem času veter še dodatno pripomore k občutku mraza. Po dvajsetih letih od zasaditve so drevesa pridobila tako na višini kot premerih svojih krošenj. Ne le, da dopolnjujejo podobo igrišča, hkrati predstavljajo tudi naravno ograjo oz. »lovilno mrežo«. Številne žoge, ki bi v času tekem letele daleč na okoliška polja, svoj let zaključijo v njihovih krošnjah od katerih padejo za rob igrišča.
Preprosta in prostorna garderoba domače ekipe.
Nogometno igrišče je »odprto« zgolj na južni strani, od koder vodi tudi edini pristop z vasi. Na tej strani je postavljen tudi klubski nogometni objekt. Gre
za preprost novejši objekt, ki za ta nivo nudi zadostno udobje tako nogometašem kot sodnikom. Garderobi v njem sta preprosti in dovolj prostorni za celotno nogometno moštvo. V objektu sta še dva manjša prostora – sodniška soba ter gostinski del s prodajnim okencem, ki v času tekem služi prodaji pijače.
Zanimivo, da označbe, ki označujejo prelomnice igralnih črt, ostajajo na igrišču tudi v času tekem.
Nekaj metrov od zidanega klubskega objekta stoji lesena hiška s prodajnim pultom ter nadstreškom pred njo. V času tekem dirigentsko palico v njej prevzame ena izmed domačih prostovoljk, ki ima na skrbi prodajo (in tudi pripravo) jedi obiskovalcem tekme. Večinoma je v ponudbi moč najti klobase in prekajeno svinjino, redkeje tudi skuše. Pod nadstreškom hiške je priročna polica, na katero lahko gledalci odložijo naročeno hrano ter za njo spremljajo dogajanje na zelenici.
Večina ljubiteljev nogometa se odloči spremljati tekme s katere od klopi, k so postavljene vzdolž polovice dolžine igrišče. Zopet drugim je ljubše dvoboj spremljati stoje ob kovinski ograji za avt linijo. Da bi povečali udobje, pred vsako tekmo v klubu ob igrišče dodajo še nekaj premičnih klopi in tudi stolov, ki jih običajno zasedejo najzvestejši domači privrženci. Ti imajo možnost posedeti tudi pod streho, kjer sta še dve dodatni klopi z mizo. Od koder pa zaradi žive meje pogled ne seže na celotno igrišče. Športni park dopolnjuje še manjše igrišče za odbojko z nogo, ki se nahaja zgolj nekaj metrov od travnatega igrišča.
Če celotna okolica igrišča na oko deluje prijetno, velja nasprotno za igralno površino. Pogled nanjo razkriva, da je travnik v vse prej kot dobrem stanju. Po besedah predsednika Kopačika vzroki za današnje stanje ležijo v času izgradnje igrišča. Predvsem podlaga na katero so nato navozili zemljo ter zasadili travo naj po njegovem ne bi bila ustrezna. Trenutno je igrišče na mestih kar precej načeto. Zlasti tam, kjer manjka zelenice, so vidni sledovi dvobojev iz predhodnih tekem. V trenutnem stanju gre zgolj upati, da do konca jesenskega dela tudi vreme prizanese klubu. Igranje tekme po ali v obilnem deževju bi znalo igralno podlago spremeniti v blato.
Kljub trenutni podobi zelenice, gre načrtovalce igrišča pohvaliti za ravno podlago. Še posebej ob upoštevanju, da v tem delu Češke prevladuje zelo razgiban teren. Na katerem v Krchlebyh ne bi našli dveh hiš, ki bi imeli temelje na enaki višini. Ravno to dejstvo bi znalo precej olajšati morebitno izboljšavo igrišča.
V klubu verjamejo, da se bo v prihodnje v vaški blagajni našel denar za investicijo v igralno površino. Ta je v teh dneh na mestih precej načeta.
Zlasti, če bi občina klubu priskočila na pomoč ter pod igralno površino vgradila namakalni sistem. Kar je tudi ena izmed Nepožitkovih želja. S tem bi bilo omogočeno vzdrževanje travnatega dela igrišča v sušnih dneh, nogometašem pa bi bile omogočene precej boljše razmere za treniranje in igranje tekem tudi v hladnejših delih leta. Za uresničitev tovrstne želje klubu ne gredo na roko naravne razmere. Krchleby (in s tem vaško nogometno igrišče) se namreč nahaja na višavju, na katerem so vodni toki prej izjema kot pravilo.
Med vsemi igralci ima najdaljši staž Stanislav Pokorny. Za moštvo Krchlebov je pričel nastopati kmalu po ustanovitvi kluba.
Vodstvo kluba, trener in igralski kader
Če je klub finančno v celoti odvisen od občine, je njegovo delovanje izključno v rokah peščice posameznikov oz. lokalnih nogometnih zanesenjakov. Vsi ti skupaj s predsednikom Vladimirjem Kopačikom in podpredsednikom Zdenkom Nepožitkom opravijo glavnino dela (kot so skrb za infrastrukturo, pranje dresov, nabava hrane in pijače itd.), ki povprečnemu obiskovalcu tekem le redko pade v oči. A tudi volunterizem ne bo pomagal k preživetju kluba. Česar se zavedata oba vodilna moža. Največjo težavo namreč predstavlja pomanjkanje igralcev. V Krchlebyh bi si želeli pomladiti igralski kader, a mladih moči nimajo od kje vzeti. Prebivalcev v vasi je premalo, pa tudi mladi po besedah Kopačika kažejo premalo želje in interesa po športnem udejstvovanju.
Če ne bo kakšnega čudeža, bo Nepožitek tudi v bližnji prihodnosti dirigiral v povprečju starejšemu moštvu in upal, da bo pri večini od soigralcev še dolgo prisotna volja po aktivnem nogometnem udejstvovanju. Podpredsednik kluba v času tekem namreč ni zadolžen le za obrambne naloge na igrišču. S svojimi izkušnjami prevzame tudi trenersko taktirko s katero poizkuša svoje »sobojevnike« še dodatno motivirati.
Posebne motivacije zagotovo ne potrebuje najstarejši v moštu Krchleb – 49-letni vratar František Motejzik. Tudi zato, ker mora s svojim pristopom biti zgled sinovoma Danielu in Vojtechu, ki prav tako nosita dres Krchlebov. Celih 32 pomladi manj od čuvaja mreže šteje najmlajši v moštvu – 17- letni napadalec Vaclav Himl. Omenjeni še ni ugledal luči sveta, ko se je po krchlebskem igrišču že podil Stanislav Pokorny. Od vseh aktivnih igralcev ima slednji najdaljši staž v črno belem dresu. Eden izmed treh igralcev, ki imajo svoje
prebivališče prav v Krchlebyh, se je svojemu vaškemu pridružil kmalu po ustanovitvi in zanj brez prestanka igra vse do danes.
Prvo ime moštva je brez dvoma napadalec David Richter, ki je še v pretekli sezoni igral za osmoligaša Dubičko. Njegova vrnitev v Krchlebe je močno povezana z rezultatskim vzponom moštva. V šestih uvodnih srečanjih mu je prav tolikokrat uspelo zatresti mreže nasprotnikov. Zanimivo, da igralski spisek Krchlebov sestavljata še dve družinski navezi. Prvo tvorita Martin Rigo ter njegov izvenzakonski sin Tomaš, drugo pa bratska naveza Martin (sicer kapetan moštva) in Svatoslav Valenta. Slednji se kot edini član Krchlebov tudi profesionalno ukvarja z nogometom. Je namreč trener kadetske ekipe Chrudim, ki nastopa v najvišji češki ligi (člansko moštvo tekmuje v drugi češki ligi). Zaradi svojih profesionalnih obveznosti je posledično večkrat primoran izpustiti tekmo Krchlebov.
Mlajše kategorije
Podobno, kot velika večina klubov iz (naj)manjših vasi, si tudi Krchleby delijo njihovo
Igralski kader Krchlebov sestavljajo tudi člani družine Motejzik. Vratar František je hkrati najstarejši igralec, ki v polju bdi nad igro svojih sinov – Daniela (na sliki) ter Vojtecha (v teh dneh odsoten zaradi poškodbe).
usodo. Vsaj kar se tiče nogometnega udejstvovanja v povezavi z mlajšimi kategorijami. Ne le, da v kraju ni niti šole niti vrtca. Vprašanje, če v njem sploh živi dovolj otrok za formiranje katere izmed (naj)mlajših kategorij. Zato ne čudi, da nikdar v sicer mladi klubski zgodovini za Krchlebe niso nastopali tudi nadebudni nogometaši. Podpredsednik kluba ob tem doda, da o čem podobnem ne razmišljajo niti v prihodnje, saj za kaj takšnega ni niti realne podlage.
Medijska pokritost in cilji kluba
Podobno kot to velja za glavne rivale iz Lukavice, bi tudi kakršne koli podatke o nogometu v Krchlebyh na svetovnem spletu iskali zaman. Kar bi lahko oz. moral biti izziv za odgovorne v klubu. Na podlagi mnogih klubov na tem nivoju, bi aktivna Facebook stran vsaj minimalno pripomogla k prepoznavnosti kluba. Kar bi lahko bil prvi korak k večji stabilnosti. In posledično pozitivnejši pogled v prihodnost. Ob omembi krchlebskyh rivalov velja dodati, da je v Lukavicah pred domačo prvenstveno tekmo moč videti vsaj nekaj plakatov z vabili na prihajajoči dvoboj. Medtem ko vaška oglasna deska v Krchlebych tudi pred domačimi tekmami žalostno sameva.
Vsemu navkljub je primarni cilj kluba vezan na ohranitev nogometa v vas. Njegova nadaljnja usoda bo odvisna v glavnem od igralcev. Tako od volje in želje po žogobrcu kakor tudi od njihovega zdravja. Pri čemer bodo v klubu z odprtimi rokami sprejeli vsakogar, ki bi želel pomagati krchlebskemu moštvu na igrišču. Za kar bo nedvomno več možnosti ob boljših rezultatih. Ravno ti so v aktualni sezoni vzpodbudili odgovorne, da so si zadali tudi prvenstveni cilj. Po besedah Nepožitka si v Krchlebyh želijo jesenski del sezone zaključiti v sredini lestvice. Še ambicioznejši je cilj v spomladanskem delu prvenstva, ko v klubu ne skrivajo naskok na vrh lestvice.
Usoda kluba bo odvisna tudi od novega župana, ki bo vaško žezlo po aktualnem prevzel prihodnje leto. V klubu si želijo nadaljnje (če ne še večje) podpore kraja, ki bi bila primarno povezana predvsem z ureditvijo infrastrukture oz. igralne površine. V kolikor bo vsak od ključnih dejavnikov dodal svoj kamenček v klubski mozaik, se vsaj v bližnji prihodnosti ne gre bati, da lokalni ljubitelji nogometa (in druženja) ne bi nedeljskih popoldnevov tudi v prihodnje preživljali ob krchlebskem nogometnem igrišču.
FK Krchleby v jesenskem delu sezone 2025/26.
Krchleby so eden izmed šestih klubov, ki tvorijo najnižjo ligo okrožja Šumperk v Olomuški regiji. Če je še pred dvema letoma za najnižjo veljala deveta liga (do nedavna druga okrožna liga), je okrožna nogometna zveza po koncu sezone 2023/24 izvedla reorganizacijo tekmovanja. Z njo je na novo ustanovila deseto ligo v katero je premestila sedem najslabših klubov iz do tedaj dveh devetoligaških skupin. Pred letošnji sezono se je število klubov v najnižji ligi zmanjšalo za enega predstavnika. Zato je zveza iz trikrožnega prešla na štirikrožni sistem v katerem se vsak klub sreča z vsakim dvakrat na domačem terenu in dvakrat na gostovanju. Liga je v letošnjo sezono vstopila tudi s sponzorjem – gradbenim in inženirskim podjetjem s sedežem V Olomoucu. Uradno se tako imenuje 10. liga – BP Stavby Morava.
Podobno, kot v bližnjih Lukavicah, tudi v Krchlebyh tovrstne odločitve niso sprejeli z navdušenjem. Čeprav je nov sistem prinesel več izenačenih dvobojev, bi si po besedah podpredsednika Zdenka Nepožitka v klubu želeli ligo z večjim številom moštev. Precej bolj vedrega razpoloženja sta v teh dneh obe vodilni osebi kluba (ob Nepožitku še predsednik Vladimir Kopačik), ko beseda nanese na aktualno lestvico. Po pretekli sezoni, ko so Krchleby z 11-imi točkami končali sezono na zadnjem mestu, je uvod v tekočo sezono prinesel precej več zadovoljstva. Klub se po šestih odigranih krogih s polovičnim izkupičkom (devetih točk za tri zmage) nahaja v sredini lestvice. Zaradi splošnega nezadovoljstva z novim ligaškim sistemom so med klubi v okrožju vse glasnejše govorice, da naj bi lokalna nogometna zveza po letošnji sezoni znova vrnila prejšnji ligaški format.
Nogometno igrišče v Krchlebyh se nahaja na severozahodnem delu vasi.
Nepožitek, ki poleg opravljanja vodstvene funkcije nastopa tudi za moštvo Krchlebov, kot glavni razlog za boljše rezultate navede poletno vrnitev prvega strelca moštva Davida Richterja ter tudi Tomaša Riga. Posledično se je z njunim prihodom dvignila morala med igralci ter ekipni duh v moštvu. Po mnenju podpredsednika bi bil točkovni izkupiček lahko še boljši, če bi moštvo pred pričetkom sezone uspelo odigrati kakšno prijateljsko tekmo. Boljši rezultati hkrati dajejo tudi trdnejšo podlago za prihodnost nogometa v vasi. Za razliko od prejšnjih sezon, ko je moralo moštvo Krchlebov zaradi pomanjkanja igralcev in premajhne volje po igranju nekajkrat svoje tekme odigrati z manj kot enajstimi igralci, je vsaj v tekoči sezoni s tovrstnimi skrbmi zaenkrat prizanešeno.
Podpredsednik Zdeněk Nepožitek ter predsednik kluba Vladimir Kopáčik sta s svojo pripadnostjo ključna za delovanje kluba.
Klub je finančno povsem odvisen od občinskega denarja. Čeprav vsaka investicija v nogometno infrastrukturo precej obremeni proračun majhne občine, se pomena nogometa zaveda tudi župan kraja. Tudi takšna malenkost, kot je točilna naprava za pivo, ki jo je pred tekočo sezono priskrbel župan, klubu pomaga pri njegovem delovanju. Za Krchlebe, ki štejejo vsega 170 prebivalcev, ima zato nogometni klub še toliko večji oz. širši pomen. Nogometaši tako s svojimi domačimi prvenstvenimi tekmami poleg športnega udejstvovanja pripomorejo tudi k družabnemu življenju v kraju. Njihovi dvoboji ob igrišče privabijo vaščane, ki jim morda nogomet ni blizu, ob lepem vremenu pa tudi kakšnega naključnega mimoidočega kolesarja. Prav vsi imajo v času tekme ob pijači in dobri jedači (za katero na vsaki tekmi poskrbijo domači prostovoljci) možnost pokramljati o vseh aktualnih temah…
Zanimivo kuliso igrišču prispevajo (povečini) smreke, ki ga obdajajo s treh strani.
Nogometaši Krchlebov skrbijo za svojo pripravljenost z enim treningom tedensko. Kar jim (vsaj za sedaj) zadostuje, da so uspešnejši mdr. od svojega glavnega rivala v ligi – ekipo iz Lukavic. Točke proti njim imajo malenkost večjo težo tudi zaradi bližine obeh klubov in mnogih poznanstev med igralci.
Preprosti rezervni klopi sta dovolj prostorni tudi za številčnejše zasedbe.
Vzdolž polovice igrišča so nameščene klopi za gledalce.
Zgodovina in uspehi kluba
Klub iz Krchlebov v letošnjem letu praznuje 20-letnico delovanja. Kar ga uvršča med mlajše nogometne klube. Po besedah Nepožitka so obletnico želeli obeležiti s prijateljsko tekmo s katerim od znanih klubov, kar se jim naposled ni izšlo. Vaški nogometni entuziasti so imeli načrte o igrišču že pred letom 2005, a so se ti zaradi pomanjkanja denarja uresničili kasneje. Da je do realizacije sploh prišlo, je brez dvoma prispevalo pomanjkanje organizirane dejavnosti. Zaradi česar je projekt naletel na odobravanje vaških oblastnikov.
Sedaj že nekdanji pašnik na severozahodnem robu vasi je bil preurejen v nogometno igrišče ob katerem je bil postavljen še manjši a sodoben klubski objekt. Klub od samega nastanka nastopa pod imenom FK Krchleby. Ob njegovem imenu se namesto lastnega pojavlja občinski grb. Nepožitek ob tem pripomne, da so v teh časih prioritete kluba usmerjene v druge priorite povezane predvsem z infrastrukturo in prihodnostjo kluba.
Krchleby so vseh dvajset sezon nastopali v najnižji ligi okrožja. Večji del je bila to deveta liga, zgolj zadnji dve sezoni je to deseta liga. V njej so prvenstva večinoma zaključevali na zadnjih mestih oz. mestih pri dnu lestvice. Za najuspešnejšo bi zato lahko šteli sezono 2019/20, ki so jo v eni od dveh skupin (predčasno) zaključili na četrtem mestu. Prvenstvo se takrat zaradi pandemije covida v spomladanskem delu ni nadaljevalo zaradi česar je obveljala lestvica po jesenskem delu sezone.
Manjši sodoben in vzorno vzdrževan klubski objekt je bil postavljen sočasno z igriščem.
Infrastruktura
Lokacija igrišča nogometašem omogoča »mirno sožitje« tudi z delom vaščanov, za katere bi bil nogomet moteči faktor. Najbližji bivalni objekti stojijo južneje nad igriščem. A so od njega oddaljeni dovolj, da eni drugih ne motijo. S kar treh strani igrišče obdajajo drevesa (v veliki večini gre za smreke). Drevesa so bila zasajena sočasno z ureditvijo igrišča. Tudi z namenom naravne zaščite pred vetrom, ki tod piha velik del leta. Ker se igrišče nahaja na višjem (in odprtem) predelu Krchlebov, je njegova lokacija še toliko bolj izpostavljena vetrovom. Še posebej v hladnejšem letnem času veter še dodatno pripomore k občutku mraza. Po dvajsetih letih od zasaditve so drevesa pridobila tako na višini kot premerih svojih krošenj. Ne le, da dopolnjujejo podobo igrišča, hkrati predstavljajo tudi naravno ograjo oz. »lovilno mrežo«. Številne žoge, ki bi v času tekem letele daleč na okoliška polja, svoj let zaključijo v njihovih krošnjah od katerih padejo za rob igrišča.
Preprosta in prostorna garderoba domače ekipe.
Zanimivo, da označbe, ki označujejo prelomnice igralnih črt, ostajajo na igrišču tudi v času tekem.
Nogometno igrišče je »odprto« zgolj na južni strani, od koder vodi tudi edini pristop z vasi. Na tej strani je postavljen tudi klubski nogometni objekt. Gre za preprost novejši objekt, ki za ta nivo nudi zadostno udobje tako nogometašem kot sodnikom. Garderobi v njem sta preprosti in dovolj prostorni za celotno nogometno moštvo. V objektu sta še dva manjša prostora – sodniška soba ter gostinski del s prodajnim okencem, ki v času tekem služi prodaji pijače.
Nekaj metrov od zidanega klubskega objekta stoji lesena hiška s prodajnim pultom ter nadstreškom pred njo. V času tekem dirigentsko palico v njej prevzame ena izmed domačih prostovoljk, ki ima na skrbi prodajo (in tudi pripravo) jedi obiskovalcem tekme. Večinoma je v ponudbi moč najti klobase in prekajeno svinjino, redkeje tudi skuše. Pod nadstreškom hiške je priročna polica, na katero lahko gledalci odložijo naročeno hrano ter za njo spremljajo dogajanje na zelenici.
Večina ljubiteljev nogometa se odloči spremljati tekme s katere od klopi, k so postavljene vzdolž polovice dolžine igrišče. Zopet drugim je ljubše dvoboj spremljati stoje ob kovinski ograji za avt linijo. Da bi povečali udobje, pred vsako tekmo v klubu ob igrišče dodajo še nekaj premičnih klopi in tudi stolov, ki jih običajno zasedejo najzvestejši domači privrženci. Ti imajo možnost posedeti tudi pod streho, kjer sta še dve dodatni klopi z mizo. Od koder pa zaradi žive meje pogled ne seže na celotno igrišče. Športni park dopolnjuje še manjše igrišče za odbojko z nogo, ki se nahaja zgolj nekaj metrov od travnatega igrišča.
Če celotna okolica igrišča na oko deluje prijetno, velja nasprotno za igralno površino. Pogled nanjo razkriva, da je travnik v vse prej kot dobrem stanju. Po besedah predsednika Kopačika vzroki za današnje stanje ležijo v času izgradnje igrišča. Predvsem podlaga na katero so nato navozili zemljo ter zasadili travo naj po njegovem ne bi bila ustrezna. Trenutno je igrišče na mestih kar precej načeto. Zlasti tam, kjer manjka zelenice, so vidni sledovi dvobojev iz predhodnih tekem. V trenutnem stanju gre zgolj upati, da do konca jesenskega dela tudi vreme prizanese klubu. Igranje tekme po ali v obilnem deževju bi znalo igralno podlago spremeniti v blato.
V klubu verjamejo, da se bo v prihodnje v vaški blagajni našel denar za investicijo v igralno površino. Ta je v teh dneh na mestih precej načeta.
Kljub trenutni podobi zelenice, gre načrtovalce igrišča pohvaliti za ravno podlago. Še posebej ob upoštevanju, da v tem delu Češke prevladuje zelo razgiban teren. Na katerem v Krchlebyh ne bi našli dveh hiš, ki bi imeli temelje na enaki višini. Ravno to dejstvo bi znalo precej olajšati morebitno izboljšavo igrišča.Zlasti, če bi občina klubu priskočila na pomoč ter pod igralno površino vgradila namakalni sistem. Kar je tudi ena izmed Nepožitkovih želja. S tem bi bilo omogočeno vzdrževanje travnatega dela igrišča v sušnih dneh, nogometašem pa bi bile omogočene precej boljše razmere za treniranje in igranje tekem tudi v hladnejših delih leta. Za uresničitev tovrstne želje klubu ne gredo na roko naravne razmere. Krchleby (in s tem vaško nogometno igrišče) se namreč nahaja na višavju, na katerem so vodni toki prej izjema kot pravilo.
Vodstvo kluba, trener in igralski kader
Če je klub finančno v celoti odvisen od občine, je njegovo delovanje izključno v rokah peščice posameznikov oz. lokalnih nogometnih zanesenjakov. Vsi ti skupaj s predsednikom Vladimirjem Kopačikom in podpredsednikom Zdenkom Nepožitkom opravijo glavnino dela (kot so skrb za infrastrukturo, pranje dresov, nabava hrane in pijače itd.), ki povprečnemu obiskovalcu tekem le redko pade v oči. A tudi volunterizem ne bo pomagal k preživetju kluba. Česar se zavedata oba vodilna moža. Največjo težavo namreč predstavlja pomanjkanje igralcev. V Krchlebyh bi si želeli pomladiti igralski kader, a mladih moči nimajo od kje vzeti. Prebivalcev v vasi je premalo, pa tudi mladi po besedah Kopačika kažejo premalo želje in interesa po športnem udejstvovanju.
Napadalec David Richter je s svojim prihodom v Krchlebe pred sezono močno prispeval k boljšim rezultatom moštva.
Med vsemi igralci ima najdaljši staž Stanislav Pokorny. Za moštvo Krchlebov je pričel nastopati kmalu po ustanovitvi kluba.
Če ne bo kakšnega čudeža, bo Nepožitek tudi v bližnji prihodnosti dirigiral v povprečju starejšemu moštvu in upal, da bo pri večini od soigralcev še dolgo prisotna volja po aktivnem nogometnem udejstvovanju. Podpredsednik kluba v času tekem namreč ni zadolžen le za obrambne naloge na igrišču. S svojimi izkušnjami prevzame tudi trenersko taktirko s katero poizkuša svoje »sobojevnike« še dodatno motivirati.
Posebne motivacije zagotovo ne potrebuje najstarejši v moštu Krchleb – 49-letni vratar František Motejzik. Tudi zato, ker mora s svojim pristopom biti zgled sinovoma Danielu in Vojtechu, ki prav tako nosita dres Krchlebov. Celih 32 pomladi manj od čuvaja mreže šteje najmlajši v moštvu – 17- letni napadalec Vaclav Himl. Omenjeni še ni ugledal luči sveta, ko se je po krchlebskem igrišču že podil Stanislav Pokorny. Od vseh aktivnih igralcev ima slednji najdaljši staž v črno belem dresu. Eden izmed treh igralcev, ki imajo svoje prebivališče prav v Krchlebyh, se je svojemu vaškemu pridružil kmalu po ustanovitvi in zanj brez prestanka igra vse do danes.
Prvo ime moštva je brez dvoma napadalec David Richter, ki je še v pretekli sezoni igral za osmoligaša Dubičko. Njegova vrnitev v Krchlebe je močno povezana z rezultatskim vzponom moštva. V šestih uvodnih srečanjih mu je prav tolikokrat uspelo zatresti mreže nasprotnikov. Zanimivo, da igralski spisek Krchlebov sestavljata še dve družinski navezi. Prvo tvorita Martin Rigo ter njegov izvenzakonski sin Tomaš, drugo pa bratska naveza Martin (sicer kapetan moštva) in Svatoslav Valenta. Slednji se kot edini član Krchlebov tudi profesionalno ukvarja z nogometom. Je namreč trener kadetske ekipe Chrudim, ki nastopa v najvišji češki ligi (člansko moštvo tekmuje v drugi češki ligi). Zaradi svojih profesionalnih obveznosti je posledično večkrat primoran izpustiti tekmo Krchlebov.
Igralski kader Krchlebov sestavljajo tudi člani družine Motejzik. Vratar František je hkrati najstarejši igralec, ki v polju bdi nad igro svojih sinov – Daniela (na sliki) ter Vojtecha (v teh dneh odsoten zaradi poškodbe).
Mlajše kategorije
Podobno, kot velika večina klubov iz (naj)manjših vasi, si tudi Krchleby delijo njihovo
usodo. Vsaj kar se tiče nogometnega udejstvovanja v povezavi z mlajšimi kategorijami. Ne le, da v kraju ni niti šole niti vrtca. Vprašanje, če v njem sploh živi dovolj otrok za formiranje katere izmed (naj)mlajših kategorij. Zato ne čudi, da nikdar v sicer mladi klubski zgodovini za Krchlebe niso nastopali tudi nadebudni nogometaši. Podpredsednik kluba ob tem doda, da o čem podobnem ne razmišljajo niti v prihodnje, saj za kaj takšnega ni niti realne podlage.
Medijska pokritost in cilji kluba
Podobno kot to velja za glavne rivale iz Lukavice, bi tudi kakršne koli podatke o nogometu v Krchlebyh na svetovnem spletu iskali zaman. Kar bi lahko oz. moral biti izziv za odgovorne v klubu. Na podlagi mnogih klubov na tem nivoju, bi aktivna Facebook stran vsaj minimalno pripomogla k prepoznavnosti kluba. Kar bi lahko bil prvi korak k večji stabilnosti. In posledično pozitivnejši pogled v prihodnost. Ob omembi krchlebskyh rivalov velja dodati, da je v Lukavicah pred domačo prvenstveno tekmo moč videti vsaj nekaj plakatov z vabili na prihajajoči dvoboj. Medtem ko vaška oglasna deska v Krchlebych tudi pred domačimi tekmami žalostno sameva.
Vsemu navkljub je primarni cilj kluba vezan na ohranitev nogometa v vas. Njegova nadaljnja usoda bo odvisna v glavnem od igralcev. Tako od volje in želje po žogobrcu kakor tudi od njihovega zdravja. Pri čemer bodo v klubu z odprtimi rokami sprejeli vsakogar, ki bi želel pomagati krchlebskemu moštvu na igrišču. Za kar bo nedvomno več možnosti ob boljših rezultatih. Ravno ti so v aktualni sezoni vzpodbudili odgovorne, da so si zadali tudi prvenstveni cilj. Po besedah Nepožitka si v Krchlebyh želijo jesenski del sezone zaključiti v sredini lestvice. Še ambicioznejši je cilj v spomladanskem delu prvenstva, ko v klubu ne skrivajo naskok na vrh lestvice.
Usoda kluba bo odvisna tudi od novega župana, ki bo vaško žezlo po aktualnem prevzel prihodnje leto. V klubu si želijo nadaljnje (če ne še večje) podpore kraja, ki bi bila primarno povezana predvsem z ureditvijo infrastrukture oz. igralne površine. V kolikor bo vsak od ključnih dejavnikov dodal svoj kamenček v klubski mozaik, se vsaj v bližnji prihodnosti ne gre bati, da lokalni ljubitelji nogometa (in druženja) ne bi nedeljskih popoldnevov tudi v prihodnje preživljali ob krchlebskem nogometnem igrišču.
FK Krchleby v jesenskem delu sezone 2025/26.
8. oktobra, 2025
FK Krchleby – Sokol Brničko
Po uspešnem uvodu v sezono so Krchleby na prvo oktobrsko nedeljo na svojem igrišču gostili favorizirano ekipo Brnička. Poln izkupiček z gostovanja v preteklem krogu je še povečal apetite v domačem taboru. Ne le, da bi z morebitno zmago že po sedmih tekmah presegli točkovni izkupiček iz pretekle sezone. Nove tri točke bi nakazale celo na borbo za vrh lestvice v okrožju Šumperk.
Hladno vreme, ki je v zadnjih dneh zajelo celotno Češko, ni prizaneslo niti severozahodnemu predelu Moravske. Še več. Veter, ki na krchlebskih višavah piha večji del leta, je tokrat dodatno prispeval k občutku mraza. Dopoldne je svoje prispevalo še oblačno nebo in poskrbelo za nekaj kapelj dežja. Vse prej kot prijazne razmere niso odvrnile predsednika kluba Vladimirja Kopačika, da v družbi še dveh domačih
prostovoljcev ne bi pripravil igrišča za popoldanski dvoboj.
Uro in pol pred pričetkom srečanja se je kot prvi ob igrišču pojavil podpredsednik kluba in igralec Zdeněk Nepožitek. Kmalu se mu je pridružilo še nekaj klubskih prostovoljcev, ki so skupaj pričeli pripravljati vse potrebno predvsem za gledalce. Tako je bilo potrebno postaviti nekaj dodatnih premičnih klopi ob igrišču, založiti gostinski prostor za prodajnim okencem s pijačo, pripraviti leseni kiosk za prodajo hrane ter kotel za njim v katerem so po začetku tekme končale mesne dobrote v obliki klobas in slanine.
Prvi nogometaši Krchlebov so preizkusili sicer slabo zelenico približno pol ure pred pričetkom srečanja.
Prihode domačih nogometašev so na veselje vseh prisotnih pozdravljali sicer še sramežljivi sončni žarki, ki so v času tekme povsem prevladali na vse bolj modrem nebu. Svojo moč je izgubljal tudi hladni zahodni veter. Približno pol ure pred prvim sodniškim žvižgom so tako prvi domači bojevniki pričeli z ogrevanjem na zelenici v precej prijaznejših vremenskih razmerah, kot so pred tem prevladovale od jutranjih ur.
Motivirani domači igralci so bili deležni še zadnjih napotkov pred dvobojem proti favoriziranim gostom.
Ekipa Krchlebov je goste pričakala z vsemi glavnimi oporami v kadru. Kar ji je dajalo dodatnega optimizma, da gostom iz 20 km oddaljenega kraja Brničko vrne za septembrski poraz 6:3. S čimer bi dodobra zapletli položaj na vrhu lestvice BP Stavby Morava, kot se od letošnje sezone uradno imenuje tekmovanje v najnižji ligi okrožja Šumperk v Olomuški regiji.
Prvi polčas
Uvodne minute na sicer slabšem in posledično za igro zahtevnem igrišču so minile v izenačenem dvoboju z nekaj rahle pobude na strani favoriziranih gostov. Tem se je prva polpriložnost ponudila v drugi minuti, ko so gostje s hitro akcijo a za las premočno podajo vtekajočemu napadalcu na sredini igrišča nakazali, da so tudi oni prispeli v Krchlebe po tri točke. Zaključek njihove akcije
Ekipa Krchlebov je nastopila v črno beli opremi.
je s pravočasnim iztekanjem iz vrat preprečil domači vratar František Motejzik. V 6.minuti so prvič zapretili domači. Po dobljenem dvoboju je do žoga prišla do vtekajočega Jakuba Šmirausa na levi strani, a z njegovim preslabim zaključnim strelom gostujoči vratar ni imel težkega dela. Za podobno akcijo sta štiri minute zatem poskrbela najprej Stanislav Pokorny, ki je pridobil žogo na sredini igrišča, ter prejemnik podaje, David Richter, ki pa mu je za efektivnejši zaključek zmanjkalo moči. Na drugi strani so gostje v 15. minuti poskusili s strelom z razdalje, a je žoga po strelu s 25-ih metrov zletela visoko preko domačih vrat.
Desno stran domače obrambe je pokrival izkušeni Martin Rigo.
Prva tretjina uvodnega polčasa je nakazala, da bi znali biti domači dokaj trd oreh. Njihova defenziva je delovala zelo organizirano. Predvsem pri prekinjanju gostujočih napadov črno-beli niso umirali v lepoti. Takoj po pridobljeni žogi je le-ta večinoma končala daleč na nasprotni polovici ali za avt linijo. S čimer so preprečevali možnost izgube žoge preblizu svojim vratom. Za nameček je bilo čutiti, da so se pozitivni rezultati prenesli tudi na igralce. Posledično ni manjkalo borbenosti in želje ter tudi medsebojne vzpodbude. Obrambni vrsti je poveljeval zanesljivi Nepožitek ter za njim čuvaj mreže Motejzik, ki je skozi vso tekmo svoje soigralce glasno vzpodbujal in usmerjal pri postavitvi.
Zanesljivost domači obrambi je dajal centralni branilec Zdeněk Nepožitek.
V 21. minuti je svojo kvaliteto demonstriral najnevarnejši domači igralec. Richter je svojo vztrajnost na levi strani napada na koncu zaključil s strelom iz 23-ih metrov, a je žoga končala nad gostujočimi vrati. Minuto zatem je po izsiljenem prekršku približno 25 metrov od vrat delno z leve strani z neposrednim strelom poskusil domači kapetan Martin Valenta, a je žoga tudi tokrat na žalost domačih privržencev preletela nasprotna vrata. V naslednji akciji so si Krchleby priigrali najlepšo priložnost do tedaj. Borbeni Šmiraus je s sredine igrišča podal
dolgo diagonalno žogo vtekajočemu Richterju na levo stran. Ta je prosto levo stran izkoristil za prodor v gostujoči kazenski prostor, njegov zaključni strel po tleh pa je gostujoči vratar odbil v kot.
V 26. minuti so domači izvedli novo lepo akcijo, a brez zaključka. Po tem, ko je Šmiraus na sredini igrišča oddal še eno natančno podajo na krilo Pokornemu, je le ta poslal žogo v petmetrski prostor, kjer pa ni bilo nikogar v črno belih dresih, ki bi žogo preusmeril proti nasprotnim vratom.
V 21. minuti se je po gostujočem kotu žoga nevarno odkotalila ob levi vratnici domačih vrat.
Najlepšo priložnost so v prvem polčasu imeli gostje, ko je žoga v 37. minuti preletela domačega vratarja Františka Motejzika, a je Krchlebe rešila prečka.
Igralci Krchlebov so se pogosto odloćali za dolge podaje globoko v nasprotnikovo polovico. V ospredju s št. 3 domači branilec Martin Budiš.
Domače nogometaše velja za pristop in borbenost pohvaliti tudi v nadaljevanju polčasa. Med najvidnejšimi je bil zagotovo Šmiraus, ki je pridobil številne žoge na
sredini igrišča in z njimi v ogenj pošiljal ofenzivni del domače ekipe. Njemu ob bok velja izpostaviti tudi Pokornega. Kljub ne najvišji postavi je domači osrednji defenzivni vezist dobil številne zračne dvoboje s čimer je prispeval velik delež k manjšem pritisku na zadnjo domačo linijo.
V 32. minuti je sodnik dosodil prekršek nad Jakubom Svodobo približno 25 metrov od gostujočih vrat. Za neposredni strel se je odločil Nepožitek, a je bil pri tem nenatančen. Za razliko od domačinov so gostje poskušali igrati več po tleh. A sta jih pri tem ovirala tako igralna površina kot uspešna domača ofenziva. Čeprav je nasprotnik po pridobljeni žogi želel večkrat hitro kreniti v napad, jim je zelo redko uspelo tovrstne akcije zaključiti s strelom. Trdno domačo obrambo jim je naposled uspelo na kolena spraviti v 37. minuti. Leva stran domače obrambe je bila prepočasna za hitrega gostujočega napadalca, ki se je že globoko v kazenskem prostoru znašel sam pred domačim vratarjem.
Borbeni Jakub Šmiraus je bil celo tekmo med najvidnejšimi igralci Krchlebov. Z borbenostjo in številnimi dobljenimi dueli na sredini igrišča je večkrat z uporabimi žogami zaposloval svoje ofenzivne soigralce.
Njegov visok strel je že preletel Motejzika, a je žogi pot v mrežo preprečila prečka. Po njej se je okroglo usnje odbilo nazaj v polje.
Zgoščena domača obramba je uspešno preprečevala nasprotniku razviti svojo igro.
Tudi zaradi disciplinirane igre v defenzivi vratar Motejzik v prvem polčasu ni imel pretiranega dela.
Številne visoke žoge so terjale zračne dvoboje. V njih se je pogosto znašel Tomaš Rigo.
Po koncu prvega polčasa so domači nogometaši družno odšli v garderobo.
Zadnja polpriložnost v prvem polčasu je pripadla črno belim. Točneje rezervistu Karlu Bednařu, ki je z roba kazenskega prostora z obrata sprožil, a so njegov strel gostujoči branilci blokirali. Mreži se tako v prvem polčasu nista zatresli. Ob odhodu z igrišča je bilo nekaj več zadovoljstva nedvomno čutiti v domačem taboru. Brezhibne defenzive sicer ni uspela nadgraditi kakšna uspešna napadalna akcija. Roko na srce, zanjo je zmanjkalo tudi več kvalitete v ofenzivnem delu domačega moštva. Čeprav so si Krchleby pripravili celo kakšen strel več od svojega nasprotnika, so si gostje na drugi strani priigrali najlepšo priložnost (prečka) v prvem polčasu. V tem pogledu je neodločen rezultat najbolj realen pokazatelj dogajanja na igralni površini.
Če je bilo približno 50 gledalcev (od tega jih je bila vsaj tretjina gostujočih privržencev) prikrajšanih za zadetke, se zagotovo niso mogli pritoževati nad
gostinsko ponudbo domačega kluba. Poleg alkoholnih in brezalkoholnih pijač ter nekaj prigrizkov so obiskovalci lahko potešili svojo lakoto tako s klobaso kot s slanino, ki sta obe svoj končni okus dobili v (dimljenem) kotlu. Za nameček je prijazna domača prodajalka vsako od mesnih dobrot obogatila še s številnimi dodatki. Končni izgled jedi na kartonastem krožniku zagotovo ne bi pustil ravnodušnih niti najzahtevnejših jedcev…
Ljubiteljem nogometa je bila ob igrišču na voljo ponudba pijač…
…ter mesnih dobrot, ki so na krožnik skupaj z dodatki romale neposredno iz kotla (v ozadju slike).
Drugi polčas
Domači so skoraj v celoti izkoristili premor za napotke v svoji garderobi. Na igrišču so se namreč pojavili tik pred prihodom sodnika. Takoj po njegovi oznanitvi pričetka nadaljevanja srečanja so niti igre v svoje noge vzeli gostje. V 47. minuti jim je s hitro akcijo uspelo izigrati domačo obrambo, po kateri so v akcijo dva proti enemu zatresli mrežo. A je bil zadetek zaradi domnevnega prepovedanega položaja naposled razveljavljen. Kar je prineslo nekaj dodatne nervoze v gostujoče moštvo. Posledično je zato moral zelo dobri sodnik Petr Musil poseči tudi po rumenih kartonih.
Zanimiv nedeljski dvoboj je v Krchlebyh spremljalo približno 50 gledalcev.
Del domačih privržencev je ob dobri hrani in pijači spremljal dogajanje na zelenici.
V uvodu drugega polčasa je sodnik zaradi domnevnega prepovedanega položaja razveljavil zadetek gostov.
V 51. minuti so gostje izvajali kot po katerem je žoga na desetih metrih od domačih vrat našla napadalca, a je ta z glavo meril točno v naročje dobro postavljenega Motejzika. Tri minute zatem je sledila nevarna diagonalna podaja po tleh pred domača vrata, kjer pa žoge ni uspel preusmeriti nobeden od gostujočih napadalcev. Takoj zatem je sledil nevaren strel gostov z 18-ih metrov, po katerem je domači čuvaj mreže žogo odbil pred sebe, nakar je obramba poslala žogo v kot.
Po predložku s kota je nevaren strel z glavo ukrotil dobro postavljeni Motejzik.
Pogled na domačo klop.
Bili so to težki trenutki za domačo obrambo. Gostje so konkretno stopili na plin ter s hitrimi napadi povzročali nemalo težav domači obrambi. Igra je bolj ali manj potekala na domači polovici. Rezultat pritiska je bil vodilni gostujoči zadetek v 61. minuti. Do tedaj brezhibni Nepožitek na levi strani obrambe ni uspel razčistiti
situacije v svojem kazenskem prostoru. Žoga se je po njegovem poskusu izbijanja odbila bližje domačim vratom. Do nje je prišel gostujoči napadalec, ki je imel prosto pot proti vratom. Naposled po njegovem močnem strelu z bližine (resda precej s strani) poti v žogo ni mogel preprečiti niti zanesljivi Motejzik.
Po daljšem gostujočem pritisku je domača obramba klonila v 61. minuti.
V prvih 15-ih inutah drugega polčasa je bila domača obramba pod konstantnim pritiskom. Precej dela z gostujočimi napadalci sta na levi strani imela tudi Martin Budiš in Jakub Svoboda (#5).
Hitra in odločnejša igra gostov je tako obrodila sadove. Krchlebom ni preostalo drugega, kot poskusiti z napadalnejšo igro. Posledično je bila njihova obramba večkrat precej razredčena. Kot denimo v 67. minuti, ko so gostje z 18-ih metrov merili preko vrat. Po zadetku je igra postala živahnejša. Hkrati je bilo tudi nekaj nervoze na obeh straneh. Kljub temu je tekma minevala v športnem duhu brez nešportnih potez.
Kljub zaostanku se v domačem taboru niso predali. V 71. minuti si jim je uspelo priigrati stoodstotno priložnost. Po prekršku na robu lastnega kazenskega prostora je sledila dolga podaja na Vaclava Himla, ki je žogo takoj podaljšal do Richterju na desni strani, ki je že v kazenskem prostoru gostov delno s strani meril nenatančno.
Domači so se po pridobljenih žogah na svoji polovici pogosto odločali za dolge podaje globoko na gostujočo polovico. Delno gre takšne poteze upravičiti zaradi slabšega
Sodnik Petr Musil je tekmo odsodil na visokem nivoju. V celotnem srečanju je trikrat posegel po rumenem kartonu.
igrišča, ki je le stežka dovoljevalo igro po tleh. Ena takšnih podaj je znova sledila v 80. minuti, ko so gostje po dolgi in visoki žogi Nepožitka vtekajočemu Richterju žogo izbili v kot. Slednjega je izvedel Šmiraus, ki je žogo poslal na daljšo vratnico. Najvišji v skoku je bil najnevarnejši domači napadalec, ki pa je z glavo z roba vratarjevega prostora meril mimo gostujočih vrat.
Po enem izmed gostujočih prekrškov se je na tleh znašel branilec Nepožitek.
Nova priložnost se je Krchlebom ponudila v 85. minuti. Po prekršku nad Tomašem Rigom dobrih 25 metrov od gostujočih vrat na levi strani je Martin Valenta poslal visok predložek na daljšo vratnico, kjer je do žoge prišel Pokorny, a je tudi in z glavo z bližine streljal mimo vrat.
Zanimiva končnica je ponudila še priložnost gostov v 87. minuti, ko je žoga po diagonalnem strelu po tleh končala približno meter ob domači vratnici. S
Glavni domači napadalni adut David Richter je tokrat streljal s praznimi naboji.
V zaključku tekme so si Krchleby pripravili nekaj polpriložnosti. Takole je bil najspretnejši v skoku Richter, a je z glavo meril mimo gostujočih vrat. Ob njem v skoku še Tomaš Rigo (#12).
preverjenim receptom so nato še enkrat poskusili tudi črno beli. V predzadnji minuti je Nepožitek s sredine igrišča poslal žogo na levo stran gostujočega kazenskega prostora, kjer je Richter z glavo meril preko gola. V igri na vse ali nič so domači naposled potegnili kratko. V izdihljajih tekme so namreč gostje izkoristili nespretnost in neodločnost domače obrambe ter z drugim
Pozitivno oceno za prikazano si zasluži Stanislav Pokorny, ki je na sredini igrišča uspešno bil bitke z gostujočimi igralci.
zadetkom zapečatil usodo Krchlebov. Čeprav so domači branilci na čelu z vratarjem zahtevali prekršek, je sodnik verjetno pravilno ocenil situacijo in zasluženo priznal zadetek.
Lepo priložnost za izenačenje je v finišu imel tudi Pokorny, a je z bližine z glavo meril mimo nasprotnikovih vrat.
Po trku v nasprotnikovem kazenskem prostoru sta za nekaj trenutkov na tleh obležala Daniel Motejzik ter Pokorny.
Kmalu po zadetku je sledil zaključni sodniški žvižg po katerem so v domačem taboru morali še drugič v letošnji sezoni priznati premoč istemu nasprotniku. Na obrazih predvsem starejšega dela ekipe je bilo videti razočaranje. Občutek, da bi se dalo iz tekme izvleči kaj več od poraza, je nedvomno na trdnih temeljih. Hkrati je zmaga gostov zaslužena. Ti so predvsem v drugem polčasu upravičili
Domači igralci so bili po zadnjem sodniškem žvižgu še drugič v tej sezoni primorani priznati premoč istemu nasprotniku.
vlogo favorita, ko so s hitro in odločno igro sicer žilave domačine uspeli spraviti na kolena. Za vsaj točko je Krchlebom zmanjkalo nekaj več kvalitete v napadu. Za nameček ni bil pri strelu sicer učinkoviti Richter.
V seštevku je bila podoba domače ekipe vzpodbudna. Optimizem lahko črpa iz
prikazanega v prvem polčasu. Ob podobni borbenosti in želji v nadaljevanju
Po tekmi so se igralci Krchlebov zahvalili svojim privržencem za podporo.
jesenskega dela prvenstva je zgolj vprašanje časa kdaj bo moštvo preseglo točkovni izkupiček s konca pretekle sezone. In s tem tudi doseglo svoj prvotni rezultatski cilj – zaključiti jesenski del sezone v sredini lestvice. Za najvišji cilj realno ekipi manjka nekaj več kvalitete v ofenzivnem delu. Zagotovo je v tem trenutku najpomembneje, da v ekipi vlada pozitivna atmosfera, ki s seboj prinaša zmage in točke. Upati gre, da bo takšen trend klubu pomagal tudi dolgoročno in s tem pripomogel k njegovemu nadaljnjemu obstoju.
Hladno vreme, ki je v zadnjih dneh zajelo celotno Češko, ni prizaneslo niti severozahodnemu predelu Moravske. Še več. Veter, ki na krchlebskih višavah piha večji del leta, je tokrat dodatno prispeval k občutku mraza. Dopoldne je svoje prispevalo še oblačno nebo in poskrbelo za nekaj kapelj dežja. Vse prej kot prijazne razmere niso odvrnile predsednika kluba Vladimirja Kopačika, da v družbi še dveh domačih prostovoljcev ne bi pripravil igrišča za popoldanski dvoboj.
Uro in pol pred pričetkom srečanja se je kot prvi ob igrišču pojavil podpredsednik kluba in igralec Zdeněk Nepožitek. Kmalu se mu je pridružilo še nekaj klubskih prostovoljcev, ki so skupaj pričeli pripravljati vse potrebno predvsem za gledalce. Tako je bilo potrebno postaviti nekaj dodatnih premičnih klopi ob igrišču, založiti gostinski prostor za prodajnim okencem s pijačo, pripraviti leseni kiosk za prodajo hrane ter kotel za njim v katerem so po začetku tekme končale mesne dobrote v obliki klobas in slanine.
Prvi nogometaši Krchlebov so preizkusili sicer slabo zelenico približno pol ure pred pričetkom srečanja.
Motivirani domači igralci so bili deležni še zadnjih napotkov pred dvobojem proti favoriziranim gostom.
Prihode domačih nogometašev so na veselje vseh prisotnih pozdravljali sicer še sramežljivi sončni žarki, ki so v času tekme povsem prevladali na vse bolj modrem nebu. Svojo moč je izgubljal tudi hladni zahodni veter. Približno pol ure pred prvim sodniškim žvižgom so tako prvi domači bojevniki pričeli z ogrevanjem na zelenici v precej prijaznejših vremenskih razmerah, kot so pred tem prevladovale od jutranjih ur.
Ekipa Krchlebov je goste pričakala z vsemi glavnimi oporami v kadru. Kar ji je dajalo dodatnega optimizma, da gostom iz 20 km oddaljenega kraja Brničko vrne za septembrski poraz 6:3. S čimer bi dodobra zapletli položaj na vrhu lestvice BP Stavby Morava, kot se od letošnje sezone uradno imenuje tekmovanje v najnižji ligi okrožja Šumperk v Olomuški regiji.
Ekipa Krchlebov je nastopila v črno beli opremi.
Prvi polčas
Uvodne minute na sicer slabšem in posledično za igro zahtevnem igrišču so minile v izenačenem dvoboju z nekaj rahle pobude na strani favoriziranih gostov. Tem se je prva polpriložnost ponudila v drugi minuti, ko so gostje s hitro akcijo a za las premočno podajo vtekajočemu napadalcu na sredini igrišča nakazali, da so tudi oni prispeli v Krchlebe po tri točke. Zaključek njihove akcije je s pravočasnim iztekanjem iz vrat preprečil domači vratar František Motejzik. V 6.minuti so prvič zapretili domači. Po dobljenem dvoboju je do žoga prišla do vtekajočega Jakuba Šmirausa na levi strani, a z njegovim preslabim zaključnim strelom gostujoči vratar ni imel težkega dela. Za podobno akcijo sta štiri minute zatem poskrbela najprej Stanislav Pokorny, ki je pridobil žogo na sredini igrišča, ter prejemnik podaje, David Richter, ki pa mu je za efektivnejši zaključek zmanjkalo moči. Na drugi strani so gostje v 15. minuti poskusili s strelom z razdalje, a je žoga po strelu s 25-ih metrov zletela visoko preko domačih vrat.
Zanesljivost domači obrambi je dajal centralni branilec Zdeněk Nepožitek.
Prva tretjina uvodnega polčasa je nakazala, da bi znali biti domači dokaj trd oreh. Njihova defenziva je delovala zelo organizirano. Predvsem pri prekinjanju gostujočih napadov črno-beli niso umirali v lepoti. Takoj po pridobljeni žogi je le-ta večinoma končala daleč na nasprotni polovici ali za avt linijo. S čimer so preprečevali možnost izgube žoge preblizu svojim vratom. Za nameček je bilo čutiti, da so se pozitivni rezultati prenesli tudi na igralce. Posledično ni manjkalo borbenosti in želje ter tudi medsebojne vzpodbude. Obrambni vrsti je poveljeval zanesljivi Nepožitek ter za njim čuvaj mreže Motejzik, ki je skozi vso tekmo svoje soigralce glasno vzpodbujal in usmerjal pri postavitvi.
Desno stran domače obrambe je pokrival izkušeni Martin Rigo.
Igralci Krchlebov so se pogosto odloćali za dolge podaje globoko v nasprotnikovo polovico. V ospredju s št. 3 domači branilec Martin Budiš.
V 21. minuti je svojo kvaliteto demonstriral najnevarnejši domači igralec. Richter je svojo vztrajnost na levi strani napada na koncu zaključil s strelom iz 23-ih metrov, a je žoga končala nad gostujočimi vrati. Minuto zatem je po izsiljenem prekršku približno 25 metrov od vrat delno z leve strani z neposrednim strelom poskusil domači kapetan Martin Valenta, a je žoga tudi tokrat na žalost domačih privržencev preletela nasprotna vrata. V naslednji akciji so si Krchleby priigrali najlepšo priložnost do tedaj. Borbeni Šmiraus je s sredine igrišča podal dolgo diagonalno žogo vtekajočemu Richterju na levo stran. Ta je prosto levo stran izkoristil za prodor v gostujoči kazenski prostor, njegov zaključni strel po tleh pa je gostujoči vratar odbil v kot.
V 21. minuti se je po gostujočem kotu žoga nevarno odkotalila ob levi vratnici domačih vrat.
V 26. minuti so domači izvedli novo lepo akcijo, a brez zaključka. Po tem, ko je Šmiraus na sredini igrišča oddal še eno natančno podajo na krilo Pokornemu, je le ta poslal žogo v petmetrski prostor, kjer pa ni bilo nikogar v črno belih dresih, ki bi žogo preusmeril proti nasprotnim vratom.
Najlepšo priložnost so v prvem polčasu imeli gostje, ko je žoga v 37. minuti preletela domačega vratarja Františka Motejzika, a je Krchlebe rešila prečka.
Domače nogometaše velja za pristop in borbenost pohvaliti tudi v nadaljevanju polčasa. Med najvidnejšimi je bil zagotovo Šmiraus, ki je pridobil številne žoge na sredini igrišča in z njimi v ogenj pošiljal ofenzivni del domače ekipe. Njemu ob bok velja izpostaviti tudi Pokornega. Kljub ne najvišji postavi je domači osrednji defenzivni vezist dobil številne zračne dvoboje s čimer je prispeval velik delež k manjšem pritisku na zadnjo domačo linijo.
Borbeni Jakub Šmiraus je bil celo tekmo med najvidnejšimi igralci Krchlebov. Z borbenostjo in številnimi dobljenimi dueli na sredini igrišča je večkrat z uporabimi žogami zaposloval svoje ofenzivne soigralce.
V 32. minuti je sodnik dosodil prekršek nad Jakubom Svodobo približno 25 metrov od gostujočih vrat. Za neposredni strel se je odločil Nepožitek, a je bil pri tem nenatančen. Za razliko od domačinov so gostje poskušali igrati več po tleh. A sta jih pri tem ovirala tako igralna površina kot uspešna domača ofenziva. Čeprav je nasprotnik po pridobljeni žogi želel večkrat hitro kreniti v napad, jim je zelo redko uspelo tovrstne akcije zaključiti s strelom. Trdno domačo obrambo jim je naposled uspelo na kolena spraviti v 37. minuti. Leva stran domače obrambe je bila prepočasna za hitrega gostujočega napadalca, ki se je že globoko v kazenskem prostoru znašel sam pred domačim vratarjem. Njegov visok strel je že preletel Motejzika, a je žogi pot v mrežo preprečila prečka. Po njej se je okroglo usnje odbilo nazaj v polje.
Zgoščena domača obramba je uspešno preprečevala nasprotniku razviti svojo igro.
Številne visoke žoge so terjale zračne dvoboje. V njih se je pogosto znašel Tomaš Rigo.
Tudi zaradi disciplinirane igre v defenzivi vratar Motejzik v prvem polčasu ni imel pretiranega dela.
Zadnja polpriložnost v prvem polčasu je pripadla črno belim. Točneje rezervistu Karlu Bednařu, ki je z roba kazenskega prostora z obrata sprožil, a so njegov strel gostujoči branilci blokirali. Mreži se tako v prvem polčasu nista zatresli. Ob odhodu z igrišča je bilo nekaj več zadovoljstva nedvomno čutiti v domačem taboru. Brezhibne defenzive sicer ni uspela nadgraditi kakšna uspešna napadalna akcija. Roko na srce, zanjo je zmanjkalo tudi več kvalitete v ofenzivnem delu domačega moštva. Čeprav so si Krchleby pripravili celo kakšen strel več od svojega nasprotnika, so si gostje na drugi strani priigrali najlepšo priložnost (prečka) v prvem polčasu. V tem pogledu je neodločen rezultat najbolj realen pokazatelj dogajanja na igralni površini.
Po koncu prvega polčasa so domači nogometaši družno odšli v garderobo.
Če je bilo približno 50 gledalcev (od tega jih je bila vsaj tretjina gostujočih privržencev) prikrajšanih za zadetke, se zagotovo niso mogli pritoževati nad gostinsko ponudbo domačega kluba. Poleg alkoholnih in brezalkoholnih pijač ter nekaj prigrizkov so obiskovalci lahko potešili svojo lakoto tako s klobaso kot s slanino, ki sta obe svoj končni okus dobili v (dimljenem) kotlu. Za nameček je prijazna domača prodajalka vsako od mesnih dobrot obogatila še s številnimi dodatki. Končni izgled jedi na kartonastem krožniku zagotovo ne bi pustil ravnodušnih niti najzahtevnejših jedcev…
Zanimiv nedeljski dvoboj je v Krchlebyh spremljalo približno 50 gledalcev.
Ljubiteljem nogometa je bilo ob igrišču na voljo ponudba pijač…
…ter mesnih dobrot, ki so na krožnik skupaj z dodatki romale neposredno iz kotla (v ozadju slike).
Del domačih privržencev je ob dobri hrani in pijači spremljal dogajanje na zelenici.
Drugi polčas
Domači so skoraj v celoti izkoristili premor za napotke v svoji garderobi. Na igrišču so se namreč pojavili tik pred prihodom sodnika. Takoj po njegovi oznanitvi pričetka nadaljevanja srečanja so niti igre v svoje noge vzeli gostje. V 47. minuti jim je s hitro akcijo uspelo izigrati domačo obrambo, po kateri so v akcijo dva proti enemu zatresli mrežo. A je bil zadetek zaradi domnevnega prepovedanega položaja naposled razveljavljen. Kar je prineslo nekaj dodatne nervoze v gostujoče moštvo. Posledično je zato moral zelo dobri sodnik Petr Musil poseči tudi po rumenih kartonih.
V uvodu drugega polčasa je sodnik zaradi domnevnega prepovedanega položaja razveljavil zadetek gostov.
Pogled na domačo klop.
V 51. minuti so gostje izvajali kot po katerem je žoga na desetih metrih od domačih vrat našla napadalca, a je ta z glavo meril točno v naročje dobro postavljenega Motejzika. Tri minute zatem je sledila nevarna diagonalna podaja po tleh pred domača vrata, kjer pa žoge ni uspel preusmeriti nobeden od gostujočih napadalcev. Takoj zatem je sledil nevaren strel gostov z 18-ih metrov, po katerem je domači čuvaj mreže žogo odbil pred sebe, nakar je obramba poslala žogo v kot.
Po predložku s kota je nevaren strel z glavo ukrotil dobro postavljeni Motejzik.
V prvih 15-ih inutah drugega polčasa je bila domača obramba pod konstantnim pritiskom. Precej dela z gostujočimi napadalci sta na levi strani imela tudi Martin Budiš in Jakub Svoboda (#5).
Bili so to težki trenutki za domačo obrambo. Gostje so konkretno stopili na plin ter s hitrimi napadi povzročali nemalo težav domači obrambi. Igra je bolj ali manj potekala na domači polovici. Rezultat pritiska je bil vodilni gostujoči zadetek v 61. minuti. Do tedaj brezhibni Nepožitek na levi strani obrambe ni uspel razčistiti situacije v svojem kazenskem prostoru. Žoga se je po njegovem poskusu izbijanja odbila bližje domačim vratom. Do nje je prišel gostujoči napadalec, ki je imel prosto pot proti vratom. Naposled po njegovem močnem strelu z bližine (resda precej s strani) poti v žogo ni mogel preprečiti niti zanesljivi Motejzik.
Po daljšem gostujočem pritisku je domača obramba klonila v 61. minuti.
Hitra in odločnejša igra gostov je tako obrodila sadove. Krchlebom ni preostalo drugega, kot poskusiti z napadalnejšo igro. Posledično je bila njihova obramba večkrat precej razredčena. Kot denimo v 67. minuti, ko so gostje z 18-ih metrov merili preko vrat. Po zadetku je igra postala živahnejša. Hkrati je bilo tudi nekaj nervoze na obeh straneh. Kljub temu je tekma minevala v športnem duhu brez nešportnih potez.
Kljub zaostanku se v domačem taboru niso predali. V 71. minuti si jim je uspelo priigrati stoodstotno priložnost. Po prekršku na robu lastnega kazenskega prostora je sledila dolga podaja na Vaclava Himla, ki je žogo takoj podaljšal do Richterju na desni strani, ki je že v kazenskem prostoru gostov delno s strani meril nenatančno.
Sodnik Petr Musil je tekmo odsodil na visokem nivoju. V celotnem srečanju je trikrat posegel po rumenem kartonu.
Glavni domači napadalni adut David Richter je tokrat streljal s praznimi naboji.
Domači so se po pridobljenih žogah na svoji polovici pogosto odločali za dolge podaje globoko na gostujočo polovico. Delno gre takšne poteze upravičiti zaradi slabšega igrišča, ki je le stežka dovoljevalo igro po tleh. Ena takšnih podaj je znova sledila v 80. minuti, ko so gostje po dolgi in visoki žogi Nepožitka vtekajočemu Richterju žogo izbili v kot. Slednjega je izvedel Šmiraus, ki je žogo poslal na daljšo vratnico. Najvišji v skoku je bil najnevarnejši domači napadalec, ki pa je z glavo z roba vratarjevega prostora meril mimo gostujočih vrat.
Po enem izmed gostujočih prekrškov se je na tleh znašel branilec Nepožitek.
V zaključku tekme so si Krchleby pripravili nekaj polpriložnosti. Takole je bil najspretnejši v skoku Richter, a je z glavo meril mimo gostujočih vrat. Ob njem v skoku še Tomaš Rigo (#12).
Nova priložnost se je Krchlebom ponudila v 85. minuti. Po prekršku nad Tomašem Rigom dobrih 25 metrov od gostujočih vrat na levi strani je Martin Valenta poslal visok predložek na daljšo vratnico, kjer je do žoge prišel Pokorny, a je tudi in z glavo z bližine streljal mimo vrat.
Pozitivno oceno za prikazano si zasluži Stanislav Pokorny, ki je na sredini igrišča uspešno bil bitke z gostujočimi igralci.
Zanimiva končnica je ponudila še priložnost gostov v 87. minuti, ko je žoga po diagonalnem strelu po tleh končala približno meter ob domači vratnici. S preverjenim receptom so nato še enkrat poskusili tudi črno beli. V predzadnji minuti je Nepožitek s sredine igrišča poslal žogo na levo stran gostujočega kazenskega prostora, kjer je Richter z glavo meril preko gola. V igri na vse ali nič so domači naposled potegnili kratko. V izdihljajih tekme so namreč gostje izkoristili nespretnost in neodločnost domače obrambe ter z drugim zadetkom zapečatil usodo Krchlebov. Čeprav so domači branilci na čelu z vratarjem zahtevali prekršek, je sodnik verjetno pravilno ocenil situacijo in zasluženo priznal zadetek.
Lepo priložnost za izenačenje je v finišu imel tudi Pokorny, a je z bližine z glavo meril mimo nasprotnikovih vrat.
Po trku v nasprotnikovem kazenskem prostoru sta za nekaj trenutkov na tleh obležala Daniel Motejzik ter Pokorny.
Domači igralci so bili po zadnjem sodniškem žvižgu še drugič v tej sezoni primorani priznati premoč istemu nasprotniku.
Kmalu po zadetku je sledil zaključni sodniški žvižg po katerem so v domačem taboru morali še drugič v letošnji sezoni priznati premoč istemu nasprotniku. Na obrazih predvsem starejšega dela ekipe je bilo videti razočaranje. Občutek, da bi se dalo iz tekme izvleči kaj več od poraza, je nedvomno na trdnih temeljih. Hkrati je zmaga gostov zaslužena. Ti so predvsem v drugem polčasu upravičili vlogo favorita, ko so s hitro in odločno igro sicer žilave domačine uspeli spraviti na kolena. Za vsaj točko je Krchlebom zmanjkalo nekaj več kvalitete v napadu. Za nameček ni bil pri strelu sicer učinkoviti Richter.
Po tekmi so se igralci Krchlebov zahvalili svojim privržencem za podporo.
V seštevku je bila podoba domače ekipe vzpodbudna. Optimizem lahko črpa iz prikazanega v prvem polčasu. Ob podobni borbenosti in želji v nadaljevanju jesenskega dela prvenstva je zgolj vprašanje časa kdaj bo moštvo preseglo točkovni izkupiček s konca pretekle sezone. In s tem tudi doseglo svoj prvotni rezultatski cilj – zaključiti jesenski del sezone v sredini lestvice. Za najvišji cilj realno ekipi manjka nekaj več kvalitete v ofenzivnem delu. Zagotovo je v tem trenutku najpomembneje, da v ekipi vlada pozitivna atmosfera, ki s seboj prinaša zmage in točke. Upati gre, da bo takšen trend klubu pomagal tudi dolgoročno in s tem pripomogel k njegovemu nadaljnjemu obstoju.
8. oktobra, 2025
Krchleby
Na jugu okrožja Šumperk si reka Morava po nižini utira svojo pot v številnih meandrih. Nekoliko bolj razgiban ter z vetrom radodaren je zahodno ležeči del pokrajine, kjer prevladujejo blaga gričevja z manjšimi naselji. Eno takšnih so tudi Krchleby. Čeprav vas šteje necelih 200 prebivalcev, ima status samostojne občine. Med drugim se lahko pohvali tudi s svojim nogometnim klubom, ki nastopa v najnižji ligi na nivoju okrožja.
Pogled na osrednji del Krchlebov skozi katere vodi vijugasta cesta proti mestu Mohelnice.
Kljub temu, da Krchleby štejejo vsega 170 prebivalcev (podatek je iz letošnjega leta), so od leta 1990 samostojna občina, ki zavzema sorazmerno veliko območje 690 ha. V zgodovinskih virih se Krchleby omenjajo relativno zgodaj – že leta 1273. Sredi 19. stoletja so bližnji okolici na več mestih poskušali kopati železovo rudo in grafit. In tudi apnenec iz katerega so žgali apno.
Krchleby so majhno podeželsko naselje, oddaljeno od centra okrožja (Šumperk) 25 km ter regijske metropole (Olomouc) dobrih 40 km. Za mnoge vaščane ima večji pomen mesto Mohelnice. V 8 km oddaljeni kraj se namreč dnevno vozi večina šolajočih se otrok in še nekaj zaposlenih. Tudi zato ena od dveh avtobusnih linij skozi Krchlebe povezuje ravno omenjeno Mohelnico ter vas Maletin. Ob delavnikih jo prevozi osem parov, ob koncih tedna in praznikih trije pari avtobusov. Ti ustavljajo na dveh vaških postajališčih. Prvo se nahaja na jugovzhodnem robu vasi, imenovano »dolni konec«, druga je bližje središču. Z drugo avtobusno linijo imajo prebivalci povezavo s severno ležečim mestom Zábřeh (ob delovnikih štirje ter ob koncih tedna in praznikih trije pari avtobusov).
Lokalni avtobus ob postajališču v zgornjem predelu Krchlebov.
Kraj leži na razgibanem terenu.
Opuščeni objekti nekdanjih kmetijskih poslopij na severnem robu vasi.
Zanimiv je izvor imena kraja. Gre za sestavljanko iz stare češčine, po kateri naj bi z njo označevali ljudi, ki so imeli glavo nagnjeno na levo. Prvi del imena kraja (»krch(y)«) naj bi pomenil levi, medtem ko »leb(ka)« v češčini pomeni lobanja. Staročeška beseda »krchmo« je pomenila tudi »postrani« oz. »na skrivaj«. Po tej verziji bi se ime lahko nanašalo na ljudi, ki skrivajo svoje namene. Iz češčine izvira tudi nemško ime kraja (»Chirles«).
Južno ob Krchlebyh teče Řepovsky potok. Vsaj takrat, ko je zadosti vode. V sušnih dneh namreč njegovo korito presahne. Potok hkrati napaja tudi tri manjše ribnike v vasi, od katerih vsak nosi svoje ime (Hamplák, U Navrátila in U Pokorných). Dobrega pol kilometra južneje od vasi naj bi v bodoče potekala avtocesta D35. Slaba polovica 205 km dolge
komunikacije med Ulibicami v Kralovehraški regiji ter Lipnikom nad Bečvou v Olomuški regiji je že dokončana. Dokončanje odseka ob Krchlebyh je v načrtu za leto 2029. Z njim naj bi bil zgrajen tudi priključek na lokalno cesto, ki vodi skozi kraj.
Če je bilo v obdobju husitskih vojn (prva polovica 15. stoletja) bilo kraju prizanešeno, to ne velja za obdobje tridesetletne vojne (1618-48). Leta 1677 je bilo njegovo prebivalstvo skoraj da prepolovljeno. Od 41 domačij jih je bilo 18 zapuščenih, v pet pa se je naselilo novo prebivalstvo. Nadaljnja rast prebivalstva je povezana s pritokom nemških naseljencev. Občinski pečat iz leta 1650 je nemški, s sliko pluga in napisom Kirlesdorf. Leta 1834 je bilo v Krchlebyh in njenih naseljih 470 prebivalcev živečih v 73 hišah. Takrat je bila v vasi že šola, ki se prvič omenja leta 1828. Napram nemškemu je število čeških prebivalcev upadalo. Tako je leta 1930 v Krchlebyh živelo le še devet Čehov.
Na hribovitem terenu v okolici Krchlebov prevladujejo travniki, polja in gozdovi.
Spomenik padlim prebivalcem nemške narodnosti v prvi svetovni vojni.
Danes bomo v kraju zaman iskali šolo ali vrtec. Starši so svoje otroke primorani voziti v dnevno varstvo bodisi v Mohelnice ali malenkost bližji Maletin. V Krchlebych ni niti trgovine niti restavracije. Edini gostinski objekt je ob glavni cesti skozi vas. Odprt je zgolj od petka do nedelje ob poznih popoldanskih oz. zgodnjih večernih urah. Krčma z zanimivim imenom »Pivni škola Krchleby« ima tu in tam v svoji ponudbi kaj za pod zob. Primarno je vseeno namenjena druženju ob pivu. Ker v kraju ni niti gasilcev so zato lokalni nogometaši (poleg ponosnega nastopanja za svoj klub) edini, ki organizirano v času
Na vaški oglasni deski so v preteklih dneh prevladovali plakati politikov.
jesenskih in pomladnih nedelj ob svojem igrišču skrbijo za družabno življenje.
Številni poskusi rudarjenja železove rude v prvi polovici 19. stoletja niso spremenili kmečkega značaja vasi. Rudarjenje apnenca in žganje apna je omenjeno tudi na priloženi starejši risbi vasi z zabeleženim kamnolomom apnenca. Podobno, kot večina čeških vasi, so tudi Krchleby v preteklosti šteli mnogo več prebivalcev. Leta 1900 je tako v kraju prebivalo skupno 506 prebivalcev v 80ih hišah (danes je v vasi 52 hiš).

Ob ukinitvi podložništva leta 1848 je svoj vpliv izgubila tudi neposredna plemiška uprava vasi. Na novo je bila vzpostavljena vaška samouprava. Krchleby so bili vključeni v na novo ustanovljeno sodno okrožje Mohelnice in politično okrožje Zábřeh. Po podpisu Münchenskega sporazuma leta 1938 je kraj pripadel nemškemu rajhu.
Povojni izgon Nemcev je pomenil dodaten upad prebivalstva v vasi. Nekaj investicijskega preporoda je za Krchlebe prinesla gradnja kmetijskih poslopij, servisnih delavnic in stanovanjskih blokov. Prevladovala sta gojenje krompirja in proizvodnja mleka. Danes kmetijsko proizvodnjo delno zagotavlja zasebni sektor. Del nekdanjega kmetijskega območja od leta 1997 uporablja podjetje, ki se ukvarja s proizvodnjo laminatnih delov in različnih komponent. Leta 2014 je v Krchlebyh
Avtobusno postajališče v spodnjem robu vasi.
Vaščani imajo možnost posedeti v pivnici z zanimivim imenom.
Za nabiranje svojih glasov so Krchleby in vasi njim podobne za politike manj pomembne. V nasprotju z
pričelo delovati podjetje s kmetijsko proizvodnjo. Čeprav v vasi izvajajo obsežne spremembe površin s kmetijskimi poslopji, današnji pogled na propadajoče prazne kmetijske objekte ob severnem robu vasi zgolj pripominja na precej lepše čase, ki jih je bila omenjena panoga deležna v tem delu Moravske.
Kapela Device Marije.
Vaški urad v katerem je bilo zadnji petek in soboto tudi volišče.
Eden izmed treh vaških ribnikov (U Pokornych) leži ob glavni cesti.
območji večjih mest ter pomembnejših javnih komunikacij je posledično vaščanom prizanešeno zreti v podobe politikov na velikih panojih. So pa zato manjše oglasne deske v vasi polepljene s podobami politikov. Z izjemo občinske, ki je izključno namenjena obveščanju prebivalcev o dogajanju v kraju. Na Češkem so namreč na prvi oktobrski petek in soboto potekale parlamentarne volitve. Za razliko od Slovenije, v Švejkovi deželi nimajo predčasnih volitev. Tudi zato imajo volivci možnost oddati glasovnico tako v petek med 14. in 22. uro ter v soboto med 8. in 14. uro.
Način prejemanja glasovalnih listov se na Češkem razlikuje od našega. Vsi polnoletni državljani namreč prejmejo po pošti glasovnice. Vsaka lista oz. stranka ima svojo glasovnico na kateri so navedeni kandidati. Volivci nato na volišču prejmejo ovojnico s pečatom v katero vstavijo izbrano glasovnico (list) s stranko za katero glasujejo ter jo odvržejo v glasovalno skrinjico. Volilni okraji so razdeljeni na regije. Vsak volivec ima možnost izbrati eno kandidatno listo ter na njej podeliti do največ štiri preferenčne glasove. Sorazmerno na velikost ima vsaka regija določeno število poslanskih mest v 200-članskem parlamentu. Olomuški regiji (kamor spadajo Krchleby) pripada 12 parlamentarnih sedežev. Za vstop v parlament morajo liste oz. stranke zbrati najmanj 5% glasov. Vaščani Krchlebov so imeli možnost glasovati v prostorih vaškega urada.
Zaradi svoje mogočnosti je bila vaška lipa leta 2009 razglašena kot spominsko drevo.
Krchleby premorejo tudi nekaj večstanovanjskih stavb ob katerih v oči padejo skrbno urejene površine.
Večje otroško igrišče.
Če veljajo (svobodne in poštene) volitve za steber demokracije, velja lipa za enega od tradicionalnih simbolov češke državnosti. Ob eni izmed stranskih vaških cest se lahko pohvalijo z mogočno lipo, ki je od leta 2009 zaščitena kot spominsko drevo. Njena starost je ocenjena na dobrih 150 let. Lipa meri v višino 24 metrov, širina krošnje pa dosega 16 metrov. Edinstvenost drevesa dopolnjuje obseg debla, ki 130 cm nad tlemi znaša 425 cm.
Ob glavni cesti skozi vas stoji kapela svete device Marije, postavljena leta 1920. Nazadnje je bila obnovljena pred 16-imi leti. V trideseta leta minulega stoletja datira tudi na nasprotni strani ceste postavljeni spomenik padlim vojakom v prvi svetovni vojni. Postavljen je bil leta 1928. V spodnjem delu je relief z vojaškim motivom (topovska krogla). Restavratorska dela so bila izvedena leta 2012. Prvotna plošča z imeni žrtev je bila
Ena od stranskih vaških cest.
Nadstrešek z mizo in klopmi.
ponovno nameščena leta 2014 po vrnitvi iz Nemčije.
Čeprav le malokdo na Češkem (kaj šele izven meja države) pozna Krchlebe, lahko bežnemu obiskovalcu kraj ponudi tipičen pridih češkega podeželja. Vključno z bližnjo okolico, kjer gozdovi, travniki in polja na rahlo valoviti pokrajini ponujajo naravnost idealno možnost za polnjenje človeških baterij.
Krchleby so majhno podeželsko naselje, oddaljeno od centra okrožja (Šumperk) 25 km ter regijske metropole (Olomouc) dobrih 40 km. Za mnoge vaščane ima večji pomen mesto Mohelnice. V 8 km oddaljeni kraj se namreč dnevno vozi večina šolajočih se otrok in še nekaj zaposlenih. Tudi zato ena od dveh avtobusnih linij skozi Krchlebe povezuje ravno omenjeno Mohelnico ter vas Maletin. Ob delavnikih jo prevozi osem parov, ob koncih tedna in praznikih trije pari avtobusov. Ti ustavljajo na dveh vaških postajališčih. Prvo se nahaja na jugovzhodnem robu vasi, imenovano »dolni konec«, druga je bližje središču. Z drugo avtobusno linijo imajo prebivalci povezavo s severno ležečim mestom Zábřeh (ob delovnikih štirje ter ob koncih tedna in praznikih trije pari avtobusov).
Kraj leži na razgibanem terenu.
Lokalni avtobus ob postajališču v zgornjem predelu Krchlebov.
Pogled na osrednji del Krchlebov skozi katere vodi vijugasta cesta proti mestu Mohelnice.
Kljub temu, da Krchleby štejejo vsega 170 prebivalcev (podatek je iz letošnjega leta), so od leta 1990 samostojna občina, ki zavzema sorazmerno veliko območje 690 ha. V zgodovinskih virih se Krchleby omenjajo relativno zgodaj – že leta 1273. Sredi 19. stoletja so bližnji okolici na več mestih poskušali kopati železovo rudo in grafit. In tudi apnenec iz katerega so žgali apno.
Zanimiv je izvor imena kraja. Gre za sestavljanko iz stare češčine, po kateri naj bi z njo označevali ljudi, ki so imeli glavo nagnjeno na levo. Prvi del imena kraja (»krch(y)«) naj bi pomenil levi, medtem ko »leb(ka)« v češčini pomeni lobanja. Staročeška beseda »krchmo« je pomenila tudi »postrani« oz. »na skrivaj«. Po tej verziji bi se ime lahko nanašalo na ljudi, ki skrivajo svoje namene. Iz češčine izvira tudi nemško ime kraja (»Chirles«).
Opuščeni objekti nekdanjih kmetijskih poslopij na severnem robu vasi.
Na vaški oglasni deski so v preteklih dneh prevladovali plakati politikov.
Južno ob Krchlebyh teče Řepovsky potok. Vsaj takrat, ko je zadosti vode. V sušnih dneh namreč njegovo korito presahne. Potok hkrati napaja tudi tri manjše ribnike v vasi, od katerih vsak nosi svoje ime (Hamplák, U Navrátila in U Pokorných). Dobrega pol kilometra južneje od vasi naj bi v bodoče potekala avtocesta D35. Slaba polovica 205 km dolge komunikacije med Ulibicami v Kralovehraški regiji ter Lipnikom nad Bečvou v Olomuški regiji je že dokončana. Dokončanje odseka ob Krchlebyh je v načrtu za leto 2029. Z njim naj bi bil zgrajen tudi priključek na lokalno cesto, ki vodi skozi kraj.
Na hribovitem terenu v okolici Krchlebov prevladujejo travniki, polja in gozdovi.
Če je bilo v obdobju husitskih vojn (prva polovica 15. stoletja) bilo kraju prizanešeno, to ne velja za obdobje tridesetletne vojne (1618-48). Leta 1677 je bilo njegovo prebivalstvo skoraj da prepolovljeno. Od 41 domačij jih je bilo 18 zapuščenih, v pet pa se je naselilo novo prebivalstvo. Nadaljnja rast prebivalstva je povezana s pritokom nemških naseljencev. Občinski pečat iz leta 1650 je nemški, s sliko pluga in napisom Kirlesdorf. Leta 1834 je bilo v Krchlebyh in njenih naseljih 470 prebivalcev živečih v 73 hišah. Takrat je bila v vasi že šola, ki se prvič omenja leta 1828. Napram nemškemu je število čeških prebivalcev upadalo. Tako je leta 1930 v Krchlebyh živelo le še devet Čehov.
Spomenik padlim prebivalcem nemške narodnosti v prvi svetovni vojni.
Zaradi svoje mogočnosti je bila vaška lipa leta 2009 razglašena kot spominsko drevo.
Danes bomo v kraju zaman iskali šolo ali vrtec. Starši so svoje otroke primorani voziti v dnevno varstvo bodisi v Mohelnice ali malenkost bližji Maletin. V Krchlebych ni niti trgovine niti restavracije. Edini gostinski objekt je ob glavni cesti skozi vas. Odprt je zgolj od petka do nedelje ob poznih popoldanskih oz. zgodnjih večernih urah. Krčma z zanimivim imenom »Pivni škola Krchleby« ima tu in tam v svoji ponudbi kaj za pod zob. Primarno je vseeno namenjena druženju ob pivu. Ker v kraju ni niti gasilcev so zato lokalni nogometaši (poleg ponosnega nastopanja za svoj klub) edini, ki organizirano v času jesenskih in pomladnih nedelj ob svojem igrišču skrbijo za družabno življenje.
Številni poskusi rudarjenja železove rude v prvi polovici 19. stoletja niso spremenili kmečkega značaja vasi. Rudarjenje apnenca in žganje apna je omenjeno tudi na priloženi starejši risbi vasi z zabeleženim kamnolomom apnenca. Podobno, kot večina čeških vasi, so tudi Krchleby v preteklosti šteli mnogo več prebivalcev. Leta 1900 je tako v kraju prebivalo skupno 506 prebivalcev v 80ih hišah (danes je v vasi 52 hiš).
Avtobusno postajališče v spodnjem robu vasi.
Ob ukinitvi podložništva leta 1848 je svoj vpliv izgubila tudi neposredna plemiška uprava vasi. Na novo je bila vzpostavljena vaška samouprava. Krchleby so bili vključeni v na novo ustanovljeno sodno okrožje Mohelnice in politično okrožje Zábřeh. Po podpisu Münchenskega sporazuma leta 1938 je kraj pripadel nemškemu rajhu.
Vaščani imajo možnost posedeti v pivnici z zanimivim imenom.
Povojni izgon Nemcev je pomenil dodaten upad prebivalstva v vasi. Nekaj investicijskega preporoda je za Krchlebe prinesla gradnja kmetijskih poslopij, servisnih delavnic in stanovanjskih blokov. Prevladovala sta gojenje krompirja in proizvodnja mleka. Danes kmetijsko proizvodnjo delno zagotavlja zasebni sektor. Del nekdanjega kmetijskega območja od leta 1997 uporablja podjetje, ki se ukvarja s proizvodnjo laminatnih delov in različnih komponent. Leta 2014 je v Krchlebyh pričelo delovati podjetje s kmetijsko proizvodnjo. Čeprav v vasi izvajajo obsežne spremembe površin s kmetijskimi poslopji, današnji pogled na propadajoče prazne kmetijske objekte ob severnem robu vasi zgolj pripominja na precej lepše čase, ki jih je bila omenjena panoga deležna v tem delu Moravske.
Vaški urad v katerem je bilo zadnji petek in soboto tudi volišče.
Eden izmed treh vaških ribnikov (U Pokornych) leži ob glavni cesti.
Za nabiranje svojih glasov so Krchleby in vasi njim podobne za politike manj pomembne. V nasprotju z območji večjih mest ter pomembnejših javnih komunikacij je posledično vaščanom prizanešeno zreti v podobe politikov na velikih panojih. So pa zato manjše oglasne deske v vasi polepljene s podobami politikov. Z izjemo občinske, ki je izključno namenjena obveščanju prebivalcev o dogajanju v kraju. Na Češkem so namreč na prvi oktobrski petek in soboto potekale parlamentarne volitve. Za razliko od Slovenije, v Švejkovi deželi nimajo predčasnih volitev. Tudi zato imajo volivci možnost oddati glasovnico tako v petek med 14. in 22. uro ter v soboto med 8. in 14. uro.
Kapela Device Marije.
Način prejemanja glasovalnih listov se na Češkem razlikuje od našega. Vsi polnoletni državljani namreč prejmejo po pošti glasovnice. Vsaka lista oz. stranka ima svojo glasovnico na kateri so navedeni kandidati. Volivci nato na volišču prejmejo ovojnico s pečatom v katero vstavijo izbrano glasovnico (list) s stranko za katero glasujejo ter jo odvržejo v glasovalno skrinjico. Volilni okraji so razdeljeni na regije. Vsak volivec ima možnost izbrati eno kandidatno listo ter na njej podeliti do največ štiri preferenčne glasove. Sorazmerno na velikost ima vsaka regija določeno število poslanskih mest v 200-članskem parlamentu. Olomuški regiji (kamor spadajo Krchleby) pripada 12 parlamentarnih sedežev. Za vstop v parlament morajo liste oz. stranke zbrati najmanj 5% glasov. Vaščani Krchlebov so imeli možnost glasovati v prostorih vaškega urada.
Krchleby premorejo tudi nekaj večstanovanjskih stavb ob katerih v oči padejo skrbno urejene površine.
Večje otroško igrišče.
Če veljajo (svobodne in poštene) volitve za steber demokracije, velja lipa za enega od tradicionalnih simbolov češke državnosti. Ob eni izmed stranskih vaških cest se lahko pohvalijo z mogočno lipo, ki je od leta 2009 zaščitena kot spominsko drevo. Njena starost je ocenjena na dobrih 150 let. Lipa meri v višino 24 metrov, širina krošnje pa dosega 16 metrov. Edinstvenost drevesa dopolnjuje obseg debla, ki 130 cm nad tlemi znaša 425 cm.
Ena od stranskih vaških cest.
Nadstrešek z mizo in klopmi.
Ob glavni cesti skozi vas stoji kapela svete device Marije, postavljena leta 1920. Nazadnje je bila obnovljena pred 16-imi leti. V trideseta leta minulega stoletja datira tudi na nasprotni strani ceste postavljeni spomenik padlim vojakom v prvi svetovni vojni. Postavljen je bil leta 1928. V spodnjem delu je relief z vojaškim motivom (topovska krogla). Restavratorska dela so bila izvedena leta 2012. Prvotna plošča z imeni žrtev je bila ponovno nameščena leta 2014 po vrnitvi iz Nemčije.
Čeprav le malokdo na Češkem (kaj šele izven meja države) pozna Krchlebe, lahko bežnemu obiskovalcu kraj ponudi tipičen pridih češkega podeželja. Vključno z bližnjo okolico, kjer gozdovi, travniki in polja na rahlo valoviti pokrajini ponujajo naravnost idealno možnost za polnjenje človeških baterij.
8. oktobra, 2025
Sokol Lukavice – Sokol Jedli
Četrti prvenstveni krog najnižje lige (uradno imenovane 10. liga – BP Stavby Morava) okrožja Šumperk v Olomuški regiji je mdr. postregel z dvobojem začelja lestvice. V nedeljskem popoldnevu so v goste ekipi Sokola iz Lukavic prispeli njihovi soimenjaki iz dobrih 20 km oddaljenega kraja Jedli. Tako domačim kot gostom v prvih treh tekmah ni uspelo osvojiti niti točke. Tudi zato v domačem taboru pred tekmo niso skrivali optimizma po prvi točkovni beri s katero bi nakazali na (rezultatsko) uspešnejše nadaljevanje sezone.
Močno večurno deževje, ki je v nočnih in jutranjih urah zajelo ta del Češke, je dodobra namočilo zemljo. A ne tudi razmočilo igralne površine (razlog tiči predvsem v predhodnem daljšem suhem vremenu). Čeprav ne idealna igralna podlaga je na koncu pričakala igralce v zadovoljivem stanju. Še prej je bilo potrebno igrišče pripraviti za prihajajočo prvenstveno tekmo. Prvi korak je slabe tri ure pred pričetkom srečanja (tekma je bila na sporedu ob 16. uri) z označitvijo igrišča storil eden izmed poškodovanih
igralcev domače vrste. Po končanem delu je preostanek opravil mlajši del ekipe, ki se je ob igrišču pojavil že dve uri pred prvim sodniškim žvižgom. Kmalu za njimi je k zelenici prisopihal tudi domači trener Miroslav Ružička. Ki je čas do pričetka ogrevanja in prvih napotkov svojim varovancem izkoristil za pogovor z nekaterimi starejšimi igralci.
V domačem taboru so pričeli s pripravo igrišča dve uri in pol pred pričetkom srečanja.
Piko na i pri pripravi igrišča je opravil mlajši del ekipe.
Večina igralcev Lukavic je svojo polovico igrišča zasedla slabo uro pred prvim sodniškim žvižgom.
Ko je predsednik kluba Viktor Till v lesenem klubskem kiosku pričel s pripravo kotla za mesne dobrote, so domači igralci že zasedli svojo polovico igrišča, kjer so pod taktirko trenerja pričeli z ogrevanjem. Takrat so bili v njih usmerjeni tudi že pogledi predvsem starejših privržencev nogometa, ki so zasedli najboljše »pozicije« na terasi gostišča ob igrišču. Slednje sicer svoja vrata odpira ob četrti uri popoldne. Kot se za glavni dogodek na vasi spodobi, se v času tekme prilagodi tudi obratovalni urnik gostišča.
Če se je prihod kapetana ekipe Michala Urbana pričakoval tik pred pričetkom tekme, je bilo jasno, da bo prvega vratarja v domači vrsti tokrat nadomestil Adam Mucha. Ko so domači igralci po zaključenem ogrevanju odšli v garderobo po zadnje napotke, se
Kot zadnji se je lukavškim sokolom “pet pred dvanajsto” pridružil kapetan moštva Michal Urban.
je z neba zlilo. Na srečo igralcev in gledalcev se je ploha končala še pred začetkom srečanja. Ko se je tik pred uvodnim pozdravom domači vrsti pridružil Urban. Tako so Lukavčani lahko pričeli lov na prve prvenstvene točke proti ekipi na katero nimajo ravno najlepših spominov. Po vseh treh medsebojnih tekmah pretekle sezone so namreč igrišče zapuščali sklonjenih glav. Za nameček so na obeh gostovanjih doživeli pravi polom (8:0, 0:1 in 6:1).
Uvodni pozdrav.
Prvi polčas
Prisotni ljubitelji nogometa so se v uvodnih minutah lahko prepričali o (ne)kvaliteti obeh moštev. Bore malo lepega nogometa je sovpadalo z uvrstitvijo ekip na lestvici. Prvo polpriložnost na tekmi so imeli gostje. A še to bolj po zaslugi domačega vratarja Muche ter domače obrambe, ki po prostem strelu s 23-ih metrov niso najboljše posredovali. Žoga na koncu vseeno ni resneje ogrozila domača vrata. Na prvo podobno »priložnost« na domači strani je bilo potrebo počakati do devete minute, ko je po desni strani pobegnil Michal Urban, a kaj ko po njegovi podaji v kazenski prostor ni bilo nikogar od soigralcev, ki bi poskusili ogroziti gostujoča vrata.
Dvoboj v začetnih minutah ni postregel z atraktivnim nogometom.
Gostje so ob preveč anemični domači obrambi povedli v 10. minuti.
Kmalu se je izkazalo, da zna biti ena izmed šibkih točk ekipe Lukavic njena obramba. Predvsem na račun (ne)izkušenj. Kar se je potrdilo v deseti minuti, ko so gostje sploh prvo resno akcijo na tekmi zaključili z zadetkom. Preveč pasivna domača obramba s sicer mladim Martinom Kutlakom na čelu je preveč anemično pospremila prodor enega izmed nasprotnih napadalcev, ki je svojo solo akcijo naposled zaključil s strelom po tleh (že
Živi zid Lukavic uspešno odvrnil gostujočo nevarnost ob prostem strelu.
znotraj domačega kazenskega prostora), po kateri je bil domači vratar nemočen.
Razen realizirane priložnosti gostov tekma v prvih 15-ih minutah ni ponudila nobene priložnosti. Nekoliko bolj aktivni so bili vendarle gostje, zaradi česar je bila žoga malenkost več na domači polovici igrišča. Za nameček so bili gostje agresivnejši na igralcu z žogo, kar je domačim še dodatno oteževalo razviti igro. Žoga je zato mnogokrat končala v avtu ali nogah nasprotnika, le redko pa je Lukavčanom uspelo izpeljati več zaporednih podaj.
Kapetan Urban je v 21. minuti z izjemnim strelom poskrbel za izenačenje.
Za nameček jim je v 20. minuti zmanjkalo tudi nekaj sreče. Po prekršku nad Jakubom Grauom približno 40 metrov od gostujočih vrat je isti igralec izkoristil za neposreden strel proti gostujočim vratom. Močan udarec, ki se ga ne bi sramovali niti največji nogometni zvezdniki, je žogo ob pogledu
nemočnega gostujočega vratarja ustavila vratnica. Odbitek je v kazenskem prostoru končal na nogi presenečenega Petra Matouška, ki je verjetno tudi zaradi tega s približno devetih metrov meril mimo nasprotnih vrat.
Minuto zatem se je domačim sokolom nasmehnila tudi boginja
Lukavčani so se takole veselili tretjega zadetka v sezoni.
fortuna. Pri čemer je bilo vendarle odločilno nogometno znanje Urbana. Po daljši podaji je žoga našla domačega kapetana. Svoj prodor z leve strani na sredino igrišča je zaključil z nenadnim strelom približno meter izven roba kazenskega prostora. Na presenečenje vseh prisotnih in
Napadalec Petr Matoušek je v 20. minuti zapravil lepo priložnost.
ob pogledu nemočnega gostujočega vratarja je žoga v lobu končala v desnem zgornjem kotu gostujočih vrat. Težko je oceniti, ali je na let žoge z dotikom morda vplival nasprotni obrambni igralec, ki je ves čas akcije spremljal najnevarnejšega domačega igralca. V vsakem primeru je šlo za zadetek, ki bi ga na malih ekranih predvajali kar nekajkrat.
Trener Miroslav Ružička se je odločil za menjavo Tomaša Kleina (#10) z Nicolasom Jaromeřskym.
Kljub ne ravno zanesljivi obrambni vrsti vratar Adam Mucha ni imel pretiranega dela.
Aktivni ofenzivni vezist Jakub Grau v skoku med dvema nasprotnima igralcema.
Prvi Urbanov zadetek v sezoni je prišel v trenutku, ko so se domači otresli uvodne »treme« in kazali precej bolj pogumno igro. V 23. minuti Grau izsilil nov prekršek, tokrat približno 30 metrov od vat. Da omenjeni igralec velja za prvega domačega aduta pri izvedbi prostih strelov, se je izkazalo tudi v tem primeru. Po njegovem strelu je
nasprotni vratar žogo s težavo odbil v kot.
Matěj Kotrle med izvajanjem avta.
Ob prekinitvah je bila obramba Lukavic vselej zbrana.
Vratar Mucha v akciji.
Na žalost domačih privržencev je tudi aktivna igra njihovih ljubljencev po nekaj minutah usahnila. Druga polovica polčasa je tako minila v neatraktivnem nogometu. Igra je potekala po večini na sredini igrišča s precej netočnimi podajami, nabijanji žoge in prekinitvah (ob izvajanju številnih avtov). Posledično si nobena od ekip v dobrih dvajsetih minutah ni pripravila omembe vredne priložnosti. Neodločen rezultat ob odmoru je še najbolj ustrezal prikazanemu v prvem delu igre.
Urban velja za gonilno silo moštva iz Lukavic.
Domači sokoli so z mešanimi občutki zapuščali zelenico po prvem polčasu.
Medtem ko so igralci obeh ekip poslušali napotke svojih trenerjev, je večina gledalcev izkoristila odmor za potešitev svoje žeje v gostišču. Nekaj manj jih je našlo pot h klubskemu okencu, kjer se je razlegal vonj po klobasah in prekajeni slanini. Po besedah predsednika Tilla, ki je zadolžen za pripravo in prodajo jedi obiskovalcem, so na meniju običajno tudi skuše. A so se jim tokrat zaradi napovedanega slabšega vremena in posledično manjšega obiska odpovedali. Kljub vsemu si je tekmo ogledalo približno 90 gledalcev. Če je večji del starejših nogometnih privržencev tekmo spremljal s terase gostišča, so mlajši po večini zasedli klopi ob igrišču. Po prihodu iz garderob so se ob njih ustavili tudi nekateri domači igralci, ki so trenutke do pričetka drugega polčasa izkoristil za klepet s svojimi zvestimi navijači.
Nedeljski dvoboj je spremljalo približno 90 gledalcev.
Skupina upokojenk je tekmo spremljala s terase gostišča.
Predsednik Viktor Till je skrbel za potešitev lakote.
Klubska ponudba na tekmi je obsegala mesne dobrote.
Po prihodu iz garderob je večina glavnih akterjev pokramljala s svojimi privrženci ob igrišču.
Drugi polčas
Uvod v nadaljevanje tekme je nakazal željo po zmagi domačih sokolov. Ki so prvič zapretili v 47. minuti, ko je po prekršku nad Urbanom na levi strani igrišča prosti strel izvedel Grau. Po njegovem predložku v kazenski prostor je do žoge prišel ravno domači kapetan, ki je oviran meril za las mimo leve vratnice. Tri minute zatem so se v domačem taboru razveselili vodstva. Akcijo za rezultatski preobrat je na sredini igrišča pričel Grau, ki je prodrl na nasprotno polovico, kjer je s podajo na desno stran našel vtekajočega
Michala Polaška. Ta je s svojo hitrostjo pustil za seboj gostujoče branilce, akcijo pa v gostujočem kazenskem prostoru naposled zaključil z natančnim strelom po tleh (delno s strani).
Veselje po drugem zadetku je nakazalo kako veliko bi Lukavčanom pomenil uspeh končni uspeh na nedeljski tekmi. Temu bi se z natančnejšim zaključkom lahko približali v 55. minuti. Kot v nemara večini napadalnih akcij, sta tudi tokrat levji delež prispevala Grau in Urban. Prvi je z leve strani podal visoko diagonalno žogo na drugo
stran Tomašku. Ta je v sredini našel odkritega Urbana, ki pa je z 18-ih metrov meril preko gostujočih vrat. Minuto zatem svojo močno desnico ponovno preizkusil Grau. Po tokratnem strelu s 35-ih metrov je gostujoči vratar znova le s težavo (in dokaj nespretno reakcijo) žogo uspel odbiti v kot.
V domačem taboru so se v 50. minuti razveselili vodstva.
Dve minuti kasneje so domači odigrali nemara najlepšo kombinatorno akcijo na tekmi. Urban je tokrat izvajal avt na globoko na levi strani gostujoče polovice. Žogo je podal do Tomaša Kleina, ki je ob dveh branilcih blizu gol avt črte okroglo usnje s hitrim dotikom podaljšal višje do Polaška. Ta je takoj sprožil proti vratom, a se je tokrat dobro postavljeni gostujoči vratar izkazal z obrambo.
Gostje so sploh prvič v drugem polčasu zapretili v 62. minuti, ko je žoga po njihovem nevarnem strelu z roba kazenskega prostora končala približno
meter ob desni vratnici.
Večji del srečanja so ton igre Lukavic dajali ofenzivno umerjeni igralci na sredini igrišča. Z natančnimi dolgimi
Michal Polašek je po hitri akciji popeljal Lukavice v vodstvo.
Urban se je pogosto znašel v nemilost nasprotnih branilcev. Ob njem soigralec Jakub Vaclavik.
Grau (#11) je poleg kreacije napadalnih akcij večkrat nevarno ogrozil gostujoča vrata s prostih strelov. Ob njem soigralec Tomaš Klein.
podajami in streli je prednjačil Grau, z borbenostjo in nepopustljivostjo je večkrat nase opozoril sicer defenzivi vezni Adam Navratil, medtem ko je izkušeni kapetan Urban predstavljal glavno nevarnost za gostujoča vrata. Česar so se očitno dobro zavedali v gostujočem taboru, saj so nad njim storili največ prekrškov. Ob bok naštetih velja izpostaviti tudi borbenega tako defenzivno kot ofenzivno usmerjenega krilnega (oz. bočnega) igralca Jakuba Vaclavika.
Najšibkejši člen Lukavic je bila nedvomno obramba. Ki se ni izkazala niti v 65. minuti, ko je žoga potovala skozi domači kazenski prostor mimo številnih nog. Ko je bila že na desni strani se je zanjo pognal še Mucha. A je bil domači vratar pri svojem izletu iz vrat prepozen in pri tem precej naivno pokosil gostujočega igralca. Sledil je kazenski udarec, ki so ga gostje realizirali.
Po prejetem zadetku je igra domačih občutno padla. Obramba je bila kaj nekajkrat pod pritiskom, ki mu je tu in tam uspela srečno kljubovati. Za nameček se je v domačo vrsto naselila tudi nervoza. Po nekaj kriznih minutah so se Lukavice vendarle »sestavile«. V 72. minuti je žogo
Trener Ružička je celotno srečanje spremljal stoje.
Urban je večkrat pokazal zakaj upravičeno nosi kapetanski trak.
po novem nevarnem predložku Graua pred gostujočimi vrati odbil nasprotni vratar. A le do Tomaša Kleina, ki je nato strelja preko vrat. Že v naslednji akciji bi se domači igralci lahko veselili ponovnega vodstva, a jim jo je še drugič na srečanju zagodla vratnica. Z nenadnim prodorom po desni je gostujočo obrambo presenetil Petr Matoušek. Njegov strel s strani je gostujoči vratar uspel odbiti. A le na noge istega igralca, ki je bil nato ob dveh gostujočih igralcih najspretnejši ter z bližine in skoraj da z mrtvega kota še enkrat streljal, a na žalost večine prisotnih zgolj v vratnico.
Čeprav v domačem taboru niso bili zadovoljni s sojenjem Petra Musila, je sodnik svoje delo opravil dobro in z odločitvami ni vplival na razplet srečanja.
Adam Navratil si za svojo borbenost na sredini igrišča zasluži pozitivno oceno.
Zapravljeno priložnost so v domačem taboru lahko še bolj obžalovali v 75. minuti, ko so bili gledalci priča ponovnemu rezultatskemu preobratu, le da tokrat v prid gostom. Po prostem strelu globoko na svoji polovici igrišča je sledil visok predložek na rob domačega kazenskega prostora, kjer je gostujoči igralec žogo udaril »s prve«, ki je nato končala v domači mreži. Pravi evrogol za nov šok v domači vrsti.
Tomaš Klein v akciji.
Vratar Mucha je moral v 75. minuti tretjič po žogo v svojo mrežo.
Po nevarni podaji s kota žoga ni našla končnega cilja.
Gostje bi svojo prednost lahko povišali tri minute kasneje. Po njihovem prodoru po levi strani domače obrambe in podaji v sredino je sledil strel z roba kazenskega prostora, a je žoga končala mimo domačih vrat. Tako nemoč kot razplet dogodkov sta v domačo vrsto vnesla še dodatno nervozo. Zaključek tekme je zato minil v kar pogostih verbalnih dvobojih tako z nasprotnimi igralci kot tudi s sodnikom Petrom Musilom. Slednji bi morda res lahko nekajkrat pokazal rumeni karton (porumenel je edino domači kapetan Urban v zaključku tekme, in še to zaradi ugovarjanja), a je tudi potrebno pripomniti, da se je držal svojega kriterija
skozi celo tekmo in s svojimi odločitvami nikakor ni vplival na rezultat.
Jakub Vaclavik se je v drugem polčasu po krilu vključeval v napadalne akcije Lukavic.
Edino polpriložnost za vsaj točko so imele Lukavice v 87. minuti. Takrat je na 20-ih metrih izsilil prekršek Polašek. Po strelu Graua je nasprotni vratar žogo ubranil in ostalo je pri rezultatu 2:3. Po treh neuspehih iz pretekle sezone so morali Lukavčani tudi na prvi medsebojni tekmi v novi sezoni seči v roke istemu nasprotniku. Čeprav bi bila glede na prikazano delitev točk še najpravičnejša. Če odštejemo tudi nekaj smole (dve vratnici), gre četrti
Po zaključnem žvižgu je kapetan Urban jasno izrazil nezadovoljstvo s sodniškimi odločitvami.
zaporedni poraz (od tega trije z minimalno razliko) pripisati predvsem na trenutke premalo potrpežljivi igri, naivnosti ter neizkušenosti obrambne vrste. S trudom in vztrajnostjo bo tudi ta vrzel odpravljena. V kolikor bo predvsem mlajši del ekipe vztrajal na svoji poti, ne gre dvomiti, da se bo tudi rezultatska krivulja sčasoma obrnila moštvu v prid.
Močno večurno deževje, ki je v nočnih in jutranjih urah zajelo ta del Češke, je dodobra namočilo zemljo. A ne tudi razmočilo igralne površine (razlog tiči predvsem v predhodnem daljšem suhem vremenu). Čeprav ne idealna igralna podlaga je na koncu pričakala igralce v zadovoljivem stanju. Še prej je bilo potrebno igrišče pripraviti za prihajajočo prvenstveno tekmo. Prvi korak je slabe tri ure pred pričetkom srečanja (tekma je bila na sporedu ob 16. uri) z označitvijo igrišča storil eden izmed poškodovanih igralcev domače vrste. Po končanem delu je preostanek opravil mlajši del ekipe, ki se je ob igrišču pojavil že dve uri pred prvim sodniškim žvižgom. Kmalu za njimi je k zelenici prisopihal tudi domači trener Miroslav Ružička. Ki je čas do pričetka ogrevanja in prvih napotkov svojim varovancem izkoristil za pogovor z nekaterimi starejšimi igralci.
V domačem taboru so pričeli s pripravo igrišča dve uri in pol pred pričetkom srečanja.
Piko na i pri pripravi igrišča je opravil mlajši del ekipe.
Ko je predsednik kluba Viktor Till v lesenem klubskem kiosku pričel s pripravo kotla za mesne dobrote, so domači igralci že zasedli svojo polovico igrišča, kjer so pod taktirko trenerja pričeli z ogrevanjem. Takrat so bili v njih usmerjeni tudi že pogledi predvsem starejših privržencev nogometa, ki so zasedli najboljše »pozicije« na terasi gostišča ob igrišču. Slednje sicer svoja vrata odpira ob četrti uri popoldne. Kot se za glavni dogodek na vasi spodobi, se v času tekme prilagodi tudi obratovalni urnik gostišča.
Večina igralcev Lukavic je svojo polovico igrišča zasedla slabo uro pred prvim sodniškim žvižgom.
Če se je prihod kapetana ekipe Michala Urbana pričakoval tik pred pričetkom tekme, je bilo jasno, da bo prvega vratarja v domači vrsti tokrat nadomestil Adam Mucha. Ko so domači igralci po zaključenem ogrevanju odšli v garderobo po zadnje napotke, se je z neba zlilo. Na srečo igralcev in gledalcev se je ploha končala še pred začetkom srečanja. Ko se je tik pred uvodnim pozdravom domači vrsti pridružil Urban. Tako so Lukavčani lahko pričeli lov na prve prvenstvene točke proti ekipi na katero nimajo ravno najlepših spominov. Po vseh treh medsebojnih tekmah pretekle sezone so namreč igrišče zapuščali sklonjenih glav. Za nameček so na obeh gostovanjih doživeli pravi polom (8:0, 0:1 in 6:1).
Kot zadnji se je lukavškim sokolom “pet pred dvanajsto” pridružil kapetan moštva Michal Urban.
Uvodni pozdrav.
Prvi polčas
Prisotni ljubitelji nogometa so se v uvodnih minutah lahko prepričali o (ne)kvaliteti obeh moštev. Bore malo lepega nogometa je sovpadalo z uvrstitvijo ekip na lestvici. Prvo polpriložnost na tekmi so imeli gostje. A še to bolj po zaslugi domačega vratarja Muche ter domače obrambe, ki po prostem strelu s 23-ih metrov niso najboljše posredovali. Žoga na koncu vseeno ni resneje ogrozila domača vrata. Na prvo podobno »priložnost« na domači strani je bilo potrebo počakati do devete minute, ko je po desni strani pobegnil Michal Urban, a kaj ko po njegovi podaji v kazenski prostor ni bilo nikogar od soigralcev, ki bi poskusili ogroziti gostujoča vrata.
Dvoboj v začetnih minutah ni postregel z atraktivnim nogometom.
Gostje so ob preveč anemični domači obrambi povedli v 10. minuti.
Kmalu se je izkazalo, da zna biti ena izmed šibkih točk ekipe Lukavic njena obramba. Predvsem na račun (ne)izkušenj. Kar se je potrdilo v deseti minuti, ko so gostje sploh prvo resno akcijo na tekmi zaključili z zadetkom. Preveč pasivna domača obramba s sicer mladim Martinom Kutlakom na čelu je preveč anemično pospremila prodor enega izmed nasprotnih napadalcev, ki je svojo solo akcijo naposled zaključil s strelom po tleh (že znotraj domačega kazenskega prostora), po kateri je bil domači vratar nemočen.
Živi zid Lukavic uspešno odvrnil gostujočo nevarnost ob prostem strelu.
Razen realizirane priložnosti gostov tekma v prvih 15-ih minutah ni ponudila nobene priložnosti. Nekoliko bolj aktivni so bili vendarle gostje, zaradi česar je bila žoga malenkost več na domači polovici igrišča. Za nameček so bili gostje agresivnejši na igralcu z žogo, kar je domačim še dodatno oteževalo razviti igro. Žoga je zato mnogokrat končala v avtu ali nogah nasprotnika, le redko pa je Lukavčanom uspelo izpeljati več zaporednih podaj.
Kapetan Urban je v 21. minuti z izjemnim strelom poskrbel za izenačenje.
Za nameček jim je v 20. minuti zmanjkalo tudi nekaj sreče. Po prekršku nad Jakubom Grauom približno 40 metrov od gostujočih vrat je isti igralec izkoristil za neposreden strel proti gostujočim vratom. Močan udarec, ki se ga ne bi sramovali niti največji nogometni zvezdniki, je žogo ob pogledu nemočnega gostujočega vratarja ustavila vratnica. Odbitek je v kazenskem prostoru končal na nogi presenečenega Petra Matouška, ki je verjetno tudi zaradi tega s približno devetih metrov meril mimo nasprotnih vrat.
Lukavčani so se takole veselili tretjega zadetka v sezoni.
Trener Miroslav Ružička se je odločil za menjavo Tomaša Kleina (#10) z Nicolasom Jaromeřskym.
Minuto zatem se je domačim sokolom nasmehnila tudi boginja fortuna. Pri čemer je bilo vendarle odločilno nogometno znanje Urbana. Po daljši podaji je žoga našla domačega kapetana. Svoj prodor z leve strani na sredino igrišča je zaključil z nenadnim strelom približno meter izven roba kazenskega prostora. Na presenečenje vseh prisotnih in ob pogledu nemočnega gostujočega vratarja je žoga v lobu končala v desnem zgornjem kotu gostujočih vrat. Težko je oceniti, ali je na let žoge z dotikom morda vplival nasprotni obrambni igralec, ki je ves čas akcije spremljal najnevarnejšega domačega igralca. V vsakem primeru je šlo za zadetek, ki bi ga na malih ekranih predvajali kar nekajkrat.
Napadalec Petr Matoušek je v 20. minuti zapravil lepo priložnost.
Matěj Kotrle med izvajanjem avta.
Prvi Urbanov zadetek v sezoni je prišel v trenutku, ko so se domači otresli uvodne »treme« in kazali precej bolj pogumno igro. V 23. minuti Grau izsilil nov prekršek, tokrat približno 30 metrov od vat. Da omenjeni igralec velja za prvega domačega aduta pri izvedbi prostih strelov, se je izkazalo tudi v tem primeru. Po njegovem strelu je nasprotni vratar žogo s težavo odbil v kot.
Kljub ne ravno zanesljivi obrambni vrsti vratar Adam Mucha ni imel pretiranega dela.
Aktivni ofenzivni vezist Jakub Grau v skoku med dvema nasprotnima igralcema.
Urban velja za gonilno silo moštva iz Lukavic.
Ob prekinitvah je bila obramba Lukavic vselej zbrana.
Vratar Mucha v akciji.
Medtem ko so igralci obeh ekip poslušali napotke svojih trenerjev, je večina gledalcev izkoristila odmor za potešitev svoje žeje v gostišču. Nekaj manj jih je našlo pot h klubskemu okencu, kjer se je razlegal vonj po klobasah in prekajeni slanini. Po besedah predsednika Tilla, ki je zadolžen za pripravo in prodajo jedi obiskovalcem, so na meniju običajno tudi skuše. A so se jim tokrat zaradi napovedanega slabšega vremena in posledično manjšega obiska odpovedali. Kljub vsemu si je tekmo ogledalo približno 90 gledalcev. Če je večji del starejših nogometnih privržencev tekmo spremljal s terase gostišča, so mlajši po večini zasedli klopi ob igrišču. Po prihodu iz garderob so se ob njih ustavili tudi nekateri domači igralci, ki so trenutke do pričetka drugega polčasa izkoristil za klepet s svojimi zvestimi navijači.
Domači sokoli so z mešanimi občutki zapuščali zelenico po prvem polčasu.
Nedeljski dvoboj je spremljalo približno 90 gledalcev.
Najstarejši privrženci so tekmo spremljali s terase gostišča.
Predsednik Viktor Till je skrbel za potešitev lakote.
Klubska ponudba na tekmi je obsegala mesne dobrote.
Po prihodu iz garderob je večina glavnih akterjev pokramljala s svojimi privrženci ob igrišču.
Drugi polčas
Uvod v nadaljevanje tekme je nakazal željo po zmagi domačih sokolov. Ki so prvič zapretili v 47. minuti, ko je po prekršku nad Urbanom na levi strani igrišča prosti strel izvedel Grau. Po njegovem predložku v kazenski prostor je do žoge prišel ravno domači kapetan, ki je oviran meril za las mimo leve vratnice. Tri minute zatem so se v domačem taboru razveselili vodstva. Akcijo za rezultatski preobrat je na sredini igrišča pričel Grau, ki je prodrl na nasprotno polovico, kjer je s podajo na desno stran našel vtekajočega Michala Polaška. Ta je s svojo hitrostjo pustil za seboj gostujoče branilce, akcijo pa v gostujočem kazenskem prostoru naposled zaključil z natančnim strelom po tleh (delno s strani).
Michal Polašek je po hitri akciji popeljal Lukavice v vodstvo.
Veselje po drugem zadetku je nakazalo kako veliko bi Lukavčanom pomenil uspeh končni uspeh na nedeljski tekmi. Temu bi se z natančnejšim zaključkom lahko približali v 55. minuti. Kot v nemara večini napadalnih akcij, sta tudi tokrat levji delež prispevala Grau in Urban. Prvi je z leve strani podal visoko diagonalno žogo na drugo stran Tomašku. Ta je v sredini našel odkritega Urbana, ki pa je z 18-ih metrov meril preko gostujočih vrat. Minuto zatem svojo močno desnico ponovno preizkusil Grau. Po tokratnem strelu s 35-ih metrov je gostujoči vratar znova le s težavo (in dokaj nespretno reakcijo) žogo uspel odbiti v kot.
V domačem taboru so se v 50. minuti razveselili vodstva.
Urban se je nekajkrat znašel v nemilost nasprotnih branilcev. Ob njem soigralec Jakub Vaclavik.
Dve minuti kasneje so domači odigrali nemara najlepšo kombinatorno akcijo na tekmi. Urban je tokrat izvajal avt na globoko na levi strani gostujoče polovice. Žogo je podal do Tomaša Kleina, ki je ob dveh branilcih blizu gol avt črte okroglo usnje s hitrim dotikom podaljšal višje do Polaška. Ta je takoj sprožil proti vratom, a se je tokrat dobro postavljeni gostujoči vratar izkazal z obrambo.
Gostje so sploh prvič v drugem polčasu zapretili v 62. minuti, ko je žoga po njihovem nevarnem strelu z roba kazenskega prostora končala približno meter ob desni vratnici.
Grau (#11) je poleg kreacije napadalnih akcij večkrat nevarno ogrozil gostujoča vrata s prostih strelov. Ob njem soigralec Tomaš Klein.
Večji del srečanja so ton igre Lukavic dajali ofenzivno umerjeni igralci na sredini igrišča. Z natančnimi dolgimi podajami in streli je prednjačil Grau, z borbenostjo in nepopustljivostjo je večkrat nase opozoril sicer defenzivi vezni Adam Navratil, medtem ko je izkušeni kapetan Urban predstavljal glavno nevarnost za gostujoča vrata. Česar so se očitno dobro zavedali v gostujočem taboru, saj so nad njim storili največ prekrškov. Ob bok naštetih velja izpostaviti tudi borbenega tako defenzivno kot ofenzivno usmerjenega krilnega (oz. bočnega) igralca Jakuba Vaclavika.
Trener Ružička je celotno srečanje spremljal stoje.
Najšibkejši člen Lukavic je bila nedvomno obramba. Ki se ni izkazala niti v 65. minuti, ko je žoga potovala skozi domači kazenski prostor mimo številnih nog. Ko je bila že na desni strani se je zanjo pognal še Mucha. A je bil domači vratar pri svojem izletu iz vrat prepozen in pri tem precej naivno pokosil gostujočega igralca. Sledil je kazenski udarec, ki so ga gostje realizirali.
Urban je večkrat pokazal zakaj nosi kapetanski trak.
Po prejetem zadetku je igra domačih občutno padla. Obramba je bila kaj nekajkrat pod pritiskom, ki mu je tu in tam uspela srečno kljubovati. Za nameček se je v domačo vrsto naselila tudi nervoza. Po nekaj kriznih minutah so se Lukavice vendarle »sestavile«. V 72. minuti je žogo po novem nevarnem predložku Graua pred gostujočimi vrati odbil nasprotni vratar. A le do Tomaša Kleina, ki je nato strelja preko vrat. Že v naslednji akciji bi se domači igralci lahko veselili ponovnega vodstva, a jim jo je še drugič na srečanju zagodla vratnica. Z nenadnim prodorom po desni je gostujočo obrambo presenetil Petr Matoušek. Njegov strel s strani je gostujoči vratar uspel odbiti. A le na noge istega igralca, ki je bil nato ob dveh gostujočih igralcih najspretnejši ter z bližine in skoraj da z mrtvega kota še enkrat streljal, a na žalost večine prisotnih zgolj v vratnico.
Tomaš Klein v akciji.
Vratar Mucha je moral v 75. minuti tretjič po žogo v svojo mrežo.
Zapravljeno priložnost so v domačem taboru lahko še bolj obžalovali v 75. minuti, ko so bili gledalci priča ponovnemu rezultatskemu preobratu, le da tokrat v prid gostom. Po prostem strelu globoko na svoji polovici igrišča je sledil visok predložek na rob domačega kazenskega prostora, kjer je gostujoči igralec žogo udaril »s prve«, ki je nato končala v domači mreži. Pravi evrogol za nov šok v domači vrsti.
Adam Navratil si za svojo borbenost na sredini igrišča zasluži pozitivno oceno.
Čeprav v domačem taboru niso bili zadovoljni s sojenjem Petra Musila, je sodnik svoje delo opravil dobro in z odločitvami ni vplival na razplet srečanja.
Gostje bi svojo prednost lahko povišali tri minute kasneje. Po njihovem prodoru po levi strani domače obrambe in podaji v sredino je sledil strel z roba kazenskega prostora, a je žoga končala mimo domačih vrat. Tako nemoč kot razplet dogodkov sta v domačo vrsto vnesla še dodatno nervozo. Zaključek tekme je zato minil v kar pogostih verbalnih dvobojih tako z nasprotnimi igralci kot tudi s sodnikom Petrom Musilom. Slednji bi morda res lahko nekajkrat pokazal rumeni karton (porumenel je edino domači kapetan Urban v zaključku tekme, in še to zaradi ugovarjanja), a je tudi potrebno pripomniti, da se je držal svojega kriterija skozi celo tekmo in s svojimi odločitvami nikakor ni vplival na rezultat.
Nevarna podaja s kota ni našla končnega cilja.
Jakub Vaclavik se je v drugem polčasu po krilu vključeval v napadalne akcije Lukavic.
Po zaključnem žvižgu je kapetan Urban jasno izrazil nezadovoljstvo s sodniškimi odločitvami.
Edino polpriložnost za vsaj točko so imele Lukavice v 87. minuti. Takrat je na 20-ih metrih izsilil prekršek Polašek. Po strelu Graua je nasprotni vratar žogo ubranil in ostalo je pri rezultatu 2:3. Po treh neuspehih iz pretekle sezone so morali Lukavčani tudi na prvi medsebojni tekmi v novi sezoni seči v roke istemu nasprotniku. Čeprav bi bila glede na prikazano delitev točk še najpravičnejša. Če odštejemo tudi nekaj smole (dve vratnici), gre četrti zaporedni poraz (od tega trije z minimalno razliko) pripisati predvsem na trenutke premalo potrpežljivi igri, naivnosti ter neizkušenosti obrambne vrste. S trudom in vztrajnostjo bo tudi ta vrzel odpravljena. V kolikor bo predvsem mlajši del ekipe vztrajal na svoji poti, ne gre dvomiti, da se bo tudi rezultatska krivulja sčasoma obrnila moštvu v prid.
17. septembra, 2025
TJ Sokol Lukavice
TJ Sokol Lukavice velja za enega izmed tistih nogometnih klubov, čigar informacije na spletnih straneh bomo iskali zaman. Gonilna sila kluba je njegov predsednik Viktor Till, ki že nekaj sezon zapored bije bitko za obstanek kluba. Pri čemer si pomagajo tudi s posojo igralcev iz dveh bližnjih klubov. Moštvo vodi trener z igralskimi izkušnjami iz najvišje češkoslovaške lige, ki svoje znanje prenaša na povprečno dokaj mlad in neizkušen kader.
Še pred dvema letoma je za najnižjo v okrožju veljala deveta liga, ki jo je tvorilo 19 klubov razdeljenih v dve skupini. Po samovoljni odločitvi okrožne nogometne zveze sta bili s preteklo sezono skupini ukinjeni, klubi pa razdeljeni po kakovosti v deveto in na novo ustanovljeno deseto ligo. Eden izmed sedmerice klubov, ki se je po novem znašel v najnižjem rangu tekmovanja, je bil tudi klub iz Lukavic. Čeprav je trikrožno ligaško tekmovanje prineslo več enakovrednejših tekem, je s tem klub ostal prikrajšan za dvoboje s sosedskimi klubi, ki so ostali na devetoligaškem nivoju. Po besedah predsednika Viktorja Tilla je klubu bližji prejšnji sistem, ki hkrati prinaša več tekem z različnimi nasprotniki.
Nogometno igrišče v Lukavicah se nahaja na južnem robu vasi.
V aktualni sezoni najnižjo ligo zastopa zgolj šesterica klubov, ki tekmuje po štirikrožnem sistemu. Liga pa ima od te sezone celo svojega sponzorja in se uradno imenuje 10. liga – BP Stavby Morava po istoimenskem gradbenem in inženirskem podjetju iz Olomouca, ki se osredotoča na izvedbo projektov za stanovanjsko, poslovno, trgovinsko in storitveno gradnjo. Morda ima tudi omenjeno podjetje zaslugo, da bo v aktualni sezoni vsak klub v ligi od okrožne nogometne zveze prejel šest nogometnih žog.
Preteklo sezono so Lukavice osvojile predzadnje mesto. Glede na rezultate v uvodnih tekmah jim niti v tekoči sezoni ne kaže kaj bolje. Trije porazi v prvih treh tekmah gredo tudi na rovaš mladosti in neizkušenosti. Kljub temu razlika v zadetkih 2:5 priča o konkurenčnosti ekipe, ki pa bo za rezultatski preobrat potrebovala svoj čas. Tudi zato, ker je v poletnem času v klub prišlo kar nekaj
mladih igralcev z malo izkušnjami. Štirje od teh igralcev v dogovoru z dvema okoliškima kluboma Zvole (članska sedma liga) ter Jestřebi (9. liga) nastopajo za Lukavice pod posojo. Posledično so v Lukavicah primorani plačati določen znesek omenjenima kluboma. Po besedah predsednika Tilla je klub za svoj obstoj prisiljen povleči tudi takšne poteze. V Lukavicah namreč nimajo mlajših kategorij iz katerih bi črpal igralski kader za člansko moštvo. Tako ne preostane drugega, kot osiromašen igralski kader članskega moštva »obogatiti« z igralci iz okoliških klubov. V nasprotnem bi o nogometu v Lukavicah danes pisali in govorili v pretekliku.
Kar bi se verjeto zgodilo tudi, če kluba ne bi vodil omenjeni Viktor Till. Skrit pred »lučmi vaškega blišča« s svojo skromnostjo iz sezone v sezono zagotavlja osnovne pogoje za nadaljnji obstoj kluba. Tako on kot njegovi kolegi ne skrivajo želje po večjem posluhu s strani občine (čeprav ta kot edina prispeva finančna sredstva klubu oz. iz svojega
V sklopu sokolskega doma (starejši del stavbe na sliki) je tudi lokal s pokrito teraso. V novejšem prizidku imajo svoje prostore nogometni klub.
Kljub skromnosti je angažiranost predsednika Viktorja Tilla ključna za delovanje kluba. V času tekem je denimo zadolžen za pripravo in prodajo hrane.
proračuna krije del stroškov) in tudi največjega delodajalca v kraju – tovarne papirja. Čeprav slednja velja za uspešno podjetje, iz svojega proračuna ne prispeva niti krone za lokalni klub.
Zanimivo, da klub ne premore niti svojega znaka. Ob imenu kluba se zato pojavlja občinski grb. Till ob tem pripomni, da je bilo tako že v preteklosti. In da bi morda v klubu razmislil tudi v tej smeri, če bi le imeli podlago, ki bi jim zagotavljala dolgoročno stabilnost. Upoštevajoč vse trenutne okoliščine se zdi, da bodo v Lukavicah na svoj nogometni grb morali še nekaj časa počakati.
Če je današnji čas v klubu primarno povezan z borbo za nadaljnji obstoj, imajo starejši ljubitelji nogometa precej lepše spomine na preteklo obdobje. Iz časa prvega obdobja delovanja kluba prihaja tudi najuspešnejši igralec v zgodovini lukaviškega sokola. Po prvih nogometnih korakih na vaškem nogometnem igrišču je Josef Linhart svojo igralsko kariero mdr. obogatil tudi z igranjem za
moštvo Vitkovice v takrat še drugi češkoslovaški ligi.
Precej bolj kot obdobje 50-ih in 60-ih let prejšnjega stoletja je svež spomin na vroče lokalne dvoboje z okoliškimi klubi. Eden takšnih je bil tudi proti ekipi Zvole. Vsaj trenutno se zdi, da bo do ponovnih snidenj proti glavnemu rivalu preteklo še precej vode v bližnji Moravi. Zvole namreč nastopa v sedmi ligi. Njihovo vlogo v aktualni sezoni tako »nadomešča« ekipa iz bližnje vasi Podoli. Ne le bližina, tudi poznanstvo med igralci (nekaj jih je tudi sodelavcev) obeh ekip dodaja njunemu dvoboju dodatno težo.
Zgodovina in uspehi kluba
Moštvo Sokola iz Lukavic s konca 70-ih let. Vir: TJ Sokol Lukavice
Podobno, kot v mnogih manjših krajih, so tudi ljubitelji nogometa v Lukavicah bili deležni dveh obdobij delovanja kluba. Prvo sega v začetek 50-ih let prejšnjega stoletja (od trenutno aktivnih v klubu nihče ni seznanjen z letnico ustanovitve kluba). Po poldrugem desetletju se je nogometna aktivnost v vasi zaključila. Nogometna suša je trajala dobrih deset let. Vse dokler se skupina mlajših fantov v bližnji vasi Vlachov ni pričela aktivno ukvarjati z najpopularnejšo športno panogo. Svoje manjše travnato igrišče so si postavili na robu vasi (igrišče še danes obstaja). Priljubljenost nogometa je bila kriva, da se je njihovo število hitro povečevalo. Svoje moči
so nato združili s sovrstniki iz Lukavic, kjer so leta 1976 ponovno (uradno) ustanovili klub. Od takrat dalje se nogomet v vasi igra nepretrgoma.
Klubska zastavica iz 80-ih let. Vir: TJ Sokol Lukavice
Klub v svoji zgodovini beleži dve daljši uspešnejši obdobji, ko je nastopal v prvi okrožni ligi (danes osmi državni ligi). Prvič se jim je tja uspelo uvrstiti v sezoni 1986/87. Lukavice so med elito okrožnih ligašev nastopale deset zaporednih sezon. V nasprotju z današnjim stanjem takrat klub ni imel težav z igralskim kadrom. Velik del žogobrcarjev je klub »črpal« kar iz bližnje tovarne papirja.
Naslednje uspešno obdobje je s ponovno uvrstitvijo na najvišji nivo okrožja nastopilo v začetku novega tisočletja in je trajalo še dve sezoni dlje. V tistem času Lukavice dosežejo zgodovinsko najboljšo uvrstitev, ko v sezoni 2005/06 sezono zaključijo na drugem mestu. S strani okrožne nogometne zveze je bilo klubu ponujeno celo igranje na višjem (regionalnem) nivoju, a so se v Lukavicah temu odrekli. Tudi zaradi dodatnih (finančnih) zahtev s strani okrožne zveze.
Tudi v tem obdobju klub ne pomni težav z igralskim kadrom. Aktivno delo z mladimi (za Lukavice je takrat nastopala tudi združena ekipa kadetov in mladincev) je botrovalo k popolnjevanju kadra članske ekipe. Zaradi številčnosti igralskega kadra, so Lukavice leta 2010 v tekmovanje prijavile še svojo B ekipo. V njej so večinoma nastopali igralci po končanem mladinskem stažu.
V duhu takratnega časa se je ekipa iz Lukavic (na sliki) v začetku 80-ih let v prijateljski tekmi tekmi pomerila z vzhodnonemškim moštvom Lützschena iz Leipziga. Vir: TJ Sokol Lukavice
Večina gledalcev spremlja domače tekme s klopi ob avt liniji.
Ker dvema ekipama istega kluba ni dovoljeno igrati na enakem nivoju, je bila po izpadu prve ekipe v najnižjo ligo B ekipa Lukavic ukinjena. Po treh sezonah igranja na najnižjem nivoju se Lukavicam po končani sezoni 2015/16 znova ponudi priložnost uvrstitve ligo višjo. Kljub temu, da so tekmovanje v eni od dveh skupin takrat končale na tretjem mestu. Razlog tiči v višje uvrščenih klubih, ki so zavrnili napredovanje. Za razliko od Lukavic, ki so ponudbo sprejele. A njihovo tokratno nastopanje med osmoligaši je trajalo zgolj eno sezono. Čeprav so jo končale na 14. mestu (od 16-ih klubov), jim splet okoliščin z izpadom večjega števila klubov z regijskega na nivo okrožja Šumperk ni šel na roko. Ponovni izpad je pustil globlje posledice, ki jih klub čuti vse do danes. Od sezone 2017/18 Lukavice ne le, da nastopajo ves čas v najnižji deveti – ter v zadnjih dveh sezonah od ustanovitve v deseti – ligi, temveč so v njej ves čas prikovane na dno lestvice.
Infrastruktura
Od ustanovitve kluba na polovici prejšnjega stoletja se nogomet v Lukavicah igra na isti lokaciji. Nogometno igrišče se nahaja na skrajnem južnem robu vasi, kjer se zgolj del igrišča »dotika« dveh manjših večstanovanjskih stavb. A tudi ti dve sta od zelenice oddaljeni dovolj, da nogometaši s svojo dejavnostjo ne motijo tam živečih vaščanov (in obratno). Nogometni del objekta za vrati na severni strani zaključuje pas v vrsti posajenih smrek za katerimi se nahaja manjše travnato nogometno ter ob njem še otroško igrišče. Za vrati na nasprotni strani lahko svoje aktivnosti preizkušajo vaščani na večnamenskem športnem igrišču z umetno podlago.
Delno neravno igrišče prekriva zadovoljiva travna podlaga.
Pred vstopom v nogometni park stoji sokolski dom. Vse do dograditve prizidka je klub v njem imel svoje prostore. V delu objekta se nahaja gostinski prostor z višje položeno pokrito teraso od koder je zelo dober pogled na igralno površino. Vhod v lokal je z »nogometne strani«. Za razliko od velike večine nogometnih klubov, ki premorejo lasten klubski prostor z gostinskim delom, kjer si s prodajo hrane in pijače krijejo del stroškov, je ta del
Preprosti rezervni klopi s svojo širino sprejmeta tudi najštevilčnejše igralske zasedbe.
objekta v Lukavicah oddan zasebniku. Ki seveda v času tekem »hospudko« odpira predčasno. Kaj tudi ne bi, ko se v času igranja tekem proda in popije nekajkrat več pivo, kot v preostalih dneh…
K sokolskemu domu je bil pred osmimi leti dodan prizidek. S tem je klub dobil svoje prostore vključno z garderobami. Če obiskovalci nogometnih tekem svojo žejo gasijo v že omenjenem lokalu, je s strani kluba poskrbljeno tudi za njihove želodčke. Za kar je večinoma zadolžen kar predsednik kluba Till, ki približno uro pred pričetkom tekme v manjši lesen hiški ob prizidku prične s pripravo kotla v katerem nato končajo različne mesne dobrote. Med katere nemalokrat spadajo tudi skuše, kar je posebnost tega dela Češke.
Medtem ko si del gledalcev izbere bližnjo teraso za spremljanje tekme, večina ostalih zasede klopi vzdolž zahodne strani igrišča. Od koder imajo na očeh tudi dogajanje na obeh rezervnih klopeh na nasprotni strani igrišča. Gre za preprosti klopi s kovinskim ogrodjem in plehnato streho. A sta – za razliko od klopi večine klubov na tem nivoju – precej prostornejši.
V primerjavi z ostalimi klubi imajo Lukavice nekaj slabšo igralno površino. V oči pade mestoma neraven teren. Po besedah odgovornih v klubu je bila tudi zelenica še pred 14-imi dnevi v zelo slabem stanju. A je deževje v zadnje obdobju poskrbelo, da je pridobila na zeleni barvi. Ob tem velja napisati, da je občina klubu pred kratkim priskrbela zalivalni sistem v vrednosti 60 tisoč kron (približno 2.400€). A ker je z njim potrebno upravljati ročno, za njegovo uporabo pa je zadolžen mlajši del ekipe, ki mu tovrstno delo ne diši preveč,
Z novim prizidkom je klub dobil modernejše prostore vključno z garderobami (na sliki garderoba domače ekipe).
Peto sezono vodi Martin Ružička moštvo Lukavic.
naprava večino časa ostaja zaklenjena v klubskem prostoru. V teh dneh je igrišče v celoti prekrito z zelenico in kot takšno kljub slabši podlagi omogoča ustrezne pogoje za igranje nogometa na najnižjem nivoju.
Predsednik kluba, trener in igralski kader
44-letni Viktor Till daljše obdobje velja za alfo in omego kluba iz Lukavic. V svoji mladosti je nosil dres mlajših kategorij kluba iz bližnjega mesta Mohelnice. Poškodba kolena ga je kmalu prisilila, da je kopačke obesil na klin in se kasneje posvetil vodenju lukaviškega sokola. Kot mnogi predsedniki nižjeligaških klubov, ima tudi Till v času domačih tekem svoje zadolžitve. Tako dobro uro pred pričetkom tekme v lesenem klubskem kiosku prične s pripravo različni mesnih izdelkov, ki so v času tekme in po njej v ponudbi nogometnim privržencem. V trenutku njegove odsotnosti vsi v bližini pripomnijo Tillov doprinos klubu. Ter dodajo, da bi brez njegove angažiranosti klub po vsej verjetnosti ne obstajal več.
Da se igralci lahko posvečajo zgolj nalogam na igrišču ter pridobivanju novih izkušenj je zadolžen Miroslav Ružička. Z njim se Lukavice uvrščajo med redke desetoligaške klube, ki imajo v moštvu trenerja, čigar naloga je izključno povezana z vodenjem ekipe. Ružička je svoje igralske izkušnje pridobival tudi na najvišjem nivoju češkoslovaškega nogometa kot član takratnega kluba Jednota iz Trenčina. Po končani igralski karieri je pred dobrimi 20-imi leti odšel s trebuhom za kruhom iz rodne Slovaške v Lukavice, kjer si je ustvaril družino. Pred dobrimi štirimi leti se je nanj obrnil klub in ga povabil k sodelovanju. Ružička tako pričenja peto sezono na klopi lokalnega kluba, kjer tako na tekmah kot sredinih treningih svoje bogate
igralske izkušnje prenaša na mlajši del ekipe.
Za trenerjevo podaljšano roko na igrišču velja kapetan Michal Urban. S 44-imi leti najstarejši igralec v kadru Lukavic je preteklo sezono s petimi doseženimi zadetki končal na vrhu klubske lestvice strelcev. Ob njem velja izpostaviti tudi Jiřija Pura. Obrambni igralec s svojim skoraj 30-letnim angažmajem v svetlo modrem dresu velja za klubsko legendo. Igralec z najdaljšim stažem v moštvu je hkrati eden od štirih pristnih domačinov v igralskem kadru. Poleg njega v Lukavicah prebivata še brata Tomaš in Ondřej Klein. Svoj ščepec sorodstvenega pridiha v igralski kader prispevata tudi bratranca Ondřej in David Karafiat. Slednji je s 17-imi leti tudi najmlajši igralec Lukavic.
Mlajše kategorije
Že kar lep čas je minilo odkar se je nogometnih veščin na lukaviški zelenici učila katera od mlajših kategorij. Po besedah predsednika Tilla v klubu trenutno ne razmišljajo v smeri ponovnega poskusa obuditve tovrstne aktivnosti. Pri čemer bi jim delo lahko olajšalo dejstvo, da se v kraju nahaja tako vrtec kot nižja stopnja osnovne šole. Po drugi strani bi tovrsten angažma terjal tudi ustrezen kader. Za nameček so trenutni cilji kluba v celoti podrejeni »preživetju« kluba. Tako bo vsaj še nekaj časa ostal zgolj spomin na obdobje od začetka 80-ih let do leta 1994, ko so dres Lukavic nosili tudi starejši dečki. Takratno obdobje je sovpadalo z uspešnim nastopanjem članske ekipe. Kljub temu so si bili mladostniki po zaključeni starostni kategoriji primorani poiskati nogometni angažma v katerem izmed okoliških klubov. Klub takrat namreč ni imel kadetske oz. mladinske ekipe, medtem ko bi bil prehod direktno v člansko za mladoletnike prezahteven.
Od aktivnih igralcev ima z naskokom najdaljši klubski staž branilec Jiři Pur.
Ekipa dečkov iz leta 1981. Vir: TJ Sokol Lukavice
V čas drugega uspešnega klubskega obdobja spada tudi združena kadetska in mladinska ekipa (kot to velja za večino okrožij širom Češke zaradi premajhnega števila igralcev v večini klubov poteka zgolj eno tekmovanje za nogometaše med 15. in 18. letom starosti). Formiranje omenjene ekipe v sezoni 2009/10 je bilo tudi podlaga za prijavo članske B ekipe v najnižjo ligo tekmovanja. Drugi ekipi so se tako večinoma pridružili igralci po koncu mladinskega staža, kjer so si nabirali
Kategorija starejših dečkov iz leta 1983. Vir: TJ Sokol Lukavice
izkušnje na članskem nivoju nogometa.
Plakat z vabilom na prvenstveno tekmo v bližnji vasi Slavoňov.
Medijska pokritost in cilji kluba
Delno bi krivdo za ne ravno rožnato stanje kluba lahko pripisali tudi neaktivnosti na področju socialnih medijev. Če že ne gre zahtevati spletne strani (roko na srce, klubi z aktivno spletno stranjo so na tem nivoju v manjšini), bi se vseeno lahko našel kdo od igralcev oz. ostalih blizu kluba, ki bi postavil klubsko stran na katerem izmed priljubljenih socialnih omrežij. Daleč od tega, da bi tovrstna poteza zagotovila klubu eksistenco. Bi mu pa brez dvoma pomagala pri navezavi stikov s svojimi privrženci ter znala olajšati trnovo pot v prihodnost.
Edino, kar priča o prisotnosti nogometa v Lukavicah so tako plakati z vabili na
prihajajočo prvenstveno tekmo, ki jih najdemo na oglasnih deskah v središču vasi, pred vhodom na nogometno igrišče ter v eni izmed bližnjih vasi.
Po besedah predsednika Tilla je glavni in edini cilj ohranitev nogometne dejavnosti v Lukavicah. Čeprav bi si vsi želeli tudi boljših rezultatov, so ti v tem trenutku potisnjeni v drugi plan. Kot že nekaj let zapored, je vsaka naslednja sezona kluba do zadnjega pod vprašajem. In tako kot pred vsako od preteklih sezon, se bodo tudi pred koncem aktualne odgovorni v klubu ter igralci pogovorili o prijavi v tekmovanje za naslednjo sezono. Upati gre, da bo tovrstni začarani krog kmalu prekinjen. Za kar bi lahko poskrbela mlajša generacija. Če bi le začutila dovolj pripadnosti klubu in vsaj delno prevzela niti v svoje roke. S čimer bi pripomogla k tako željeni stabilizaciji. Brezskrben pogled v prihodnost je trenutno edino, kar si za klub želi njegova »stara garda« na čelu s predsednikom Viktorjem Tillom.
TJ Sokol Lukavice v jesenskem delu sezone 2025/26.
Še pred dvema letoma je za najnižjo v okrožju veljala deveta liga, ki jo je tvorilo 19 klubov razdeljenih v dve skupini. Po samovoljni odločitvi okrožne nogometne zveze sta bili s preteklo sezono skupini ukinjeni, klubi pa razdeljeni po kakovosti v deveto in na novo ustanovljeno deseto ligo. Eden izmed sedmerice klubov, ki se je po novem znašel v najnižjem rangu tekmovanja, je bil tudi klub iz Lukavic. Čeprav je trikrožno ligaško tekmovanje prineslo več enakovrednejših tekem, je s tem klub ostal prikrajšan za dvoboje s sosedskimi klubi, ki so ostali na devetoligaškem nivoju. Po besedah predsednika Viktorja Tilla je klubu bližji prejšnji sistem, ki hkrati prinaša več tekem z različnimi nasprotniki.
Nogometno igrišče v Lukavicah se nahaja na južnem robu vasi.
V aktualni sezoni najnižjo ligo zastopa zgolj šesterica klubov, ki tekmuje po štirikrožnem sistemu. Liga pa ima od te sezone celo svojega sponzorja in se uradno imenuje 10. liga – BP Stavby Morava po istoimenskem gradbenem in inženirskem podjetju iz Olomouca, ki se osredotoča na izvedbo projektov za stanovanjsko, poslovno, trgovinsko in storitveno gradnjo. Morda ima tudi omenjeno podjetje zaslugo, da bo v aktualni sezoni vsak klub v ligi od okrožne nogometne zveze prejel šest nogometnih žog.
Preteklo sezono so Lukavice osvojile predzadnje mesto. Glede na rezultate v uvodnih tekmah jim niti v tekoči sezoni ne kaže kaj bolje. Trije porazi v prvih treh tekmah gredo tudi na rovaš mladosti in neizkušenosti. Kljub temu razlika v zadetkih 2:5 priča o konkurenčnosti ekipe, ki pa bo za rezultatski preobrat potrebovala svoj čas. Tudi zato, ker je v poletnem času v klub prišlo kar nekaj mladih igralcev z malo izkušnjami. Štirje od teh igralcev v dogovoru z dvema okoliškima kluboma Zvole (članska sedma liga) ter Jestřebi (9. liga) nastopajo za Lukavice pod posojo. Posledično so v Lukavicah primorani plačati določen znesek omenjenima kluboma. Po besedah predsednika Tilla je klub za svoj obstoj prisiljen povleči tudi takšne poteze. V Lukavicah namreč nimajo mlajših kategorij iz katerih bi črpal igralski kader za člansko moštvo. Tako ne preostane drugega, kot osiromašen igralski kader članskega moštva »obogatiti« z igralci iz okoliških klubov. V nasprotnem bi o nogometu v Lukavicah danes pisali in govorili v pretekliku.
V sklopu sokolskega doma (starejši del stavbe na sliki) je tudi lokal s pokrito teraso. V novejšem prizidku imajo svoje prostore nogometni klub.
Kar bi se verjeto zgodilo tudi, če kluba ne bi vodil omenjeni Viktor Till. Skrit pred »lučmi vaškega blišča« s svojo skromnostjo iz sezone v sezono zagotavlja osnovne pogoje za nadaljnji obstoj kluba. Tako on kot njegovi kolegi ne skrivajo želje po večjem posluhu s strani občine (čeprav ta kot edina prispeva finančna sredstva klubu oz. iz svojegaproračuna krije del stroškov) in tudi največjega delodajalca v kraju – tovarne papirja. Čeprav slednja velja za uspešno podjetje, iz svojega proračuna ne prispeva niti krone za lokalni klub.
Kljub skromnosti je angažiranost predsednika Viktorja Tilla ključna za delovanje kluba. V času tekem je denimo zadolžen za pripravo in prodajo hrane.
Zanimivo, da klub ne premore niti svojega znaka. Ob imenu kluba se zato pojavlja občinski grb. Till ob tem pripomni, da je bilo tako že v preteklosti. In da bi morda v klubu razmislil tudi v tej smeri, če bi le imeli podlago, ki bi jim zagotavljala dolgoročno stabilnost. Upoštevajoč vse trenutne okoliščine se zdi, da bodo v Lukavicah na svoj nogometni grb morali še nekaj časa počakati.
Če je današnji čas v klubu primarno povezan z borbo za nadaljnji obstoj, imajo starejši ljubitelji nogometa precej lepše spomine na preteklo obdobje. Iz časa prvega obdobja delovanja kluba prihaja tudi najuspešnejši igralec v zgodovini lukaviškega sokola. Po prvih nogometnih korakih na vaškem nogometnem igrišču je Josef Linhart svojo igralsko kariero mdr. obogatil tudi z igranjem za moštvo Vitkovice v takrat še drugi češkoslovaški ligi.
Precej bolj kot obdobje 50-ih in 60-ih let prejšnjega stoletja je svež spomin na vroče lokalne dvoboje z okoliškimi klubi. Eden takšnih je bil tudi proti ekipi Zvole. Vsaj trenutno se zdi, da bo do ponovnih snidenj proti glavnemu rivalu preteklo še precej vode v bližnji Moravi. Zvole namreč nastopa v sedmi ligi. Njihovo vlogo v aktualni sezoni tako »nadomešča« ekipa iz bližnje vasi Podoli. Ne le bližina, tudi poznanstvo med igralci (nekaj jih je tudi sodelavcev) obeh ekip dodaja njunemu dvoboju dodatno težo.
Zgodovina in uspehi kluba
Podobno, kot v mnogih manjših krajih, so tudi ljubitelji nogometa v Lukavicah bili deležni dveh obdobij delovanja kluba. Prvo sega v začetek 50-ih let prejšnjega stoletja (od trenutno aktivnih v klubu nihče ni seznanjen z letnico ustanovitve kluba). Po poldrugem desetletju se je nogometna aktivnost v vasi zaključila. Nogometna suša je trajala dobrih deset let. Vse dokler se skupina mlajših fantov v bližnji vasi Vlachov ni pričela aktivno ukvarjati z najpopularnejšo športno panogo. Svoje manjše travnato igrišče so si postavili na robu vasi (igrišče še danes obstaja). Priljubljenost nogometa je bila kriva, da se je njihovo število hitro povečevalo. Svoje moči so nato združili s sovrstniki iz Lukavic, kjer so leta 1976 ponovno (uradno) ustanovili klub. Od takrat dalje se nogomet v vasi igra nepretrgoma.
Moštvo Sokola iz Lukavic s konca 70-ih let. Vir: TJ Sokol Lukavice
Klub v svoji zgodovini beleži dve daljši uspešnejši obdobji, ko je nastopal v prvi okrožni ligi (danes osmi državni ligi). Prvič se jim je tja uspelo uvrstiti v sezoni 1986/87. Lukavice so med elito okrožnih ligašev nastopale deset zaporednih sezon. V nasprotju z današnjim stanjem takrat klub ni imel težav z igralskim kadrom. Velik del žogobrcarjev je klub »črpal« kar iz bližnje tovarne papirja.
Naslednje uspešno obdobje je s ponovno uvrstitvijo na najvišji nivo okrožja nastopilo v začetku novega tisočletja in je trajalo še dve sezoni dlje. V tistem času Lukavice dosežejo zgodovinsko najboljšo uvrstitev, ko v sezoni 2005/06 sezono zaključijo na drugem mestu. S strani okrožne nogometne zveze je bilo klubu ponujeno celo igranje na višjem (regionalnem) nivoju, a so se v Lukavicah temu odrekli. Tudi zaradi dodatnih (finančnih) zahtev s strani okrožne zveze.
Klubska zastavica iz 80-ih let. Vir: TJ Sokol Lukavice
V duhu takratnega časa se je ekipa iz Lukavic )na sliki) v začetku 80-ih let v prijateljski tekmi tekmi pomerila z vzhodnonemškim moštvom Lützschena iz Leipziga. Vir: TJ Sokol Lukavice
Tudi v tem obdobju klub ne pomni težav z igralskim kadrom. Aktivno delo z mladimi (za Lukavice je takrat nastopala tudi združena ekipa kadetov in mladincev) je botrovalo k popolnjevanju kadra članske ekipe. Zaradi številčnosti igralskega kadra, so Lukavice leta 2010 v tekmovanje prijavile še svojo B ekipo. V njej so večinoma nastopali igralci po končanem mladinskem stažu.
Ker dvema ekipama istega kluba ni dovoljeno igrati na enakem nivoju, je bila po izpadu prve ekipe v najnižjo ligo B ekipa Lukavic ukinjena. Po treh sezonah igranja na najnižjem nivoju se Lukavicam po končani sezoni 2015/16 znova ponudi priložnost uvrstitve ligo višjo. Kljub temu, da so tekmovanje v eni od dveh skupin takrat končale na tretjem mestu. Razlog tiči v višje uvrščenih klubih, ki so zavrnili napredovanje. Za razliko od Lukavic, ki so ponudbo sprejele. A njihovo tokratno nastopanje med osmoligaši je trajalo zgolj eno sezono. Čeprav so jo končale na 14. mestu (od 16-ih klubov), jim splet okoliščin z izpadom večjega števila klubov z regijskega na nivo okrožja Šumperk ni šel na roko. Ponovni izpad je pustil globlje posledice, ki jih klub čuti vse do danes. Od sezone 2017/18 Lukavice ne le, da nastopajo ves čas v najnižji deveti – ter v zadnjih dveh sezonah od ustanovitve v deseti – ligi, temveč so v njej ves čas prikovane na dno lestvice.
Infrastruktura
Od ustanovitve kluba na polovici prejšnjega stoletja se nogomet v Lukavicah igra na isti lokaciji. Nogometno igrišče se nahaja na skrajnem južnem robu vasi, kjer se zgolj del igrišča »dotika« dveh manjših večstanovanjskih stavb. A tudi ti dve sta od zelenice oddaljeni dovolj, da nogometaši s svojo dejavnostjo ne motijo tam živečih vaščanov (in obratno). Nogometni del objekta za vrati na severni strani zaključuje pas v vrsti posajenih smrek za katerimi se nahaja manjše travnato nogometno ter ob njem še otroško igrišče. Za vrati na nasprotni strani lahko svoje aktivnosti preizkušajo vaščani na večnamenskem športnem igrišču z umetno podlago.
Večina gledalcev spremlja domače tekme s klopi ob avt liniji.
Pred vstopom v nogometni park stoji sokolski dom. Vse do dograditve prizidka je klub v njem imel svoje prostore. V delu objekta se nahaja gostinski prostor z višje položeno pokrito teraso od koder je zelo dober pogled na igralno površino. Vhod v lokal je z »nogometne strani«. Za razliko od velike večine nogometnih klubov, ki premorejo lasten klubski prostor z gostinskim delom, kjer si s prodajo hrane in pijače krijejo del stroškov, je ta del objekta v Lukavicah oddan zasebniku. Ki seveda v času tekem »hospudko« odpira predčasno. Kaj tudi ne bi, ko se v času igranja tekem proda in popije nekajkrat več pivo, kot v preostalih dneh…
Delno neravno igrišče prekriva zadovoljiva travna podlaga.
Preprosti rezervni klopi s svojo širino sprejmeta tudi najštevilčnejše igralske zasedbe.
K sokolskemu domu je bil pred osmimi leti dodan prizidek. S tem je klub dobil svoje prostore vključno z garderobami. Če obiskovalci nogometnih tekem svojo žejo gasijo v že omenjenem lokalu, je s strani kluba poskrbljeno tudi za njihove želodčke. Za kar je večinoma zadolžen kar predsednik kluba Till, ki približno uro pred pričetkom tekme v manjši lesen hiški ob prizidku prične s pripravo kotla v katerem nato končajo različne mesne dobrote. Med katere nemalokrat spadajo tudi skuše, kar je posebnost tega dela Češke.
Medtem ko si del gledalcev izbere bližnjo teraso za spremljanje tekme, večina ostalih zasede klopi vzdolž zahodne strani igrišča. Od koder imajo na očeh tudi dogajanje na obeh rezervnih klopeh na nasprotni strani igrišča. Gre za preprosti klopi s kovinskim ogrodjem in plehnato streho. A sta – za razliko od klopi večine klubov na tem nivoju – precej prostornejši.
Z novim prizidkom je klub dobil modernejše prostore vključno z garderobami (na sliki garderoba domače ekipe).
V primerjavi z ostalimi klubi imajo Lukavice nekaj slabšo igralno površino. V oči pade mestoma neraven teren. Po besedah odgovornih v klubu je bila tudi zelenica še pred 14-imi dnevi v zelo slabem stanju. A je deževje v zadnje obdobju poskrbelo, da je pridobila na zeleni barvi. Ob tem velja napisati, da je občina klubu pred kratkim priskrbela zalivalni sistem v vrednosti 60 tisoč kron (približno 2.400€). A ker je z njim potrebno upravljati ročno, za njegovo uporabo pa je zadolžen mlajši del ekipe, ki mu tovrstno delo ne diši preveč, naprava večino časa ostaja zaklenjena v klubskem prostoru. V teh dneh je igrišče v celoti prekrito z zelenico in kot takšno kljub slabši podlagi omogoča ustrezne pogoje za igranje nogometa na najnižjem nivoju.
Predsednik kluba, trener in igralski kader
44-letni Viktor Till daljše obdobje velja za alfo in omego kluba iz Lukavic. V svoji mladosti je nosil dres mlajših kategorij kluba iz bližnjega mesta Mohelnice. Poškodba kolena ga je kmalu prisilila, da je kopačke obesil na klin in se kasneje posvetil vodenju lukaviškega sokola. Kot mnogi predsedniki nižjeligaških klubov, ima tudi Till v času domačih tekem svoje zadolžitve. Tako dobro uro pred pričetkom tekme v lesenem klubskem kiosku prične s pripravo različni mesnih izdelkov, ki so v času tekme in po njej v ponudbi nogometnim privržencem. V trenutku njegove odsotnosti vsi v bližini pripomnijo Tillov doprinos klubu. Ter dodajo, da bi brez njegove angažiranosti klub po vsej verjetnosti ne obstajal več.
Peto sezono vodi Martin Ružička moštvo Lukavic.
Da se igralci lahko posvečajo zgolj nalogam na igrišču ter pridobivanju novih izkušenj je zadolžen Miroslav Ružička. Z njim se Lukavice uvrščajo med redke desetoligaške klube, ki imajo v moštvu trenerja, čigar naloga je izključno povezana z vodenjem ekipe. Ružička je svoje igralske izkušnje pridobival tudi na najvišjem nivoju češkoslovaškega nogometa kot član takratnega kluba Jednota iz Trenčina. Po končani igralski karieri je pred dobrimi 20-imi leti odšel s trebuhom za kruhom iz rodne Slovaške v Lukavice, kjer si je ustvaril družino. Pred dobrimi štirimi leti se je nanj obrnil klub in ga povabil k sodelovanju. Ružička tako pričenja peto sezono na klopi lokalnega kluba, kjer tako na tekmah kot sredinih treningih svoje bogate igralske izkušnje prenaša na mlajši del ekipe.
Od aktivnih igralcev ima z naskokom najdaljši klubski staž branilec Jiři Pur.
Za trenerjevo podaljšano roko na igrišču velja kapetan Michal Urban. S 44-imi leti najstarejši igralec v kadru Lukavic je preteklo sezono s petimi doseženimi zadetki končal na vrhu klubske lestvice strelcev. Ob njem velja izpostaviti tudi Jiřija Pura. Obrambni igralec s svojim skoraj 30-letnim angažmajem v svetlo modrem dresu velja za klubsko legendo. Igralec z najdaljšim stažem v moštvu je hkrati eden od štirih pristnih domačinov v igralskem kadru. Poleg njega v Lukavicah prebivata še brata Tomaš in Ondřej Klein. Svoj ščepec sorodstvenega pridiha v igralski kader prispevata tudi bratranca Ondřej in David Karafiat. Slednji je s 17-imi leti tudi najmlajši igralec Lukavic.
Mlajše kategorije
Že kar lep čas je minilo odkar se je nogometnih veščin na lukaviški zelenici učila katera od mlajših kategorij. Po besedah predsednika Tilla v klubu trenutno ne razmišljajo v smeri ponovnega poskusa obuditve tovrstne aktivnosti. Pri čemer bi jim delo lahko olajšalo dejstvo, da se v kraju nahaja tako vrtec kot nižja stopnja osnovne šole. Po drugi strani bi tovrsten angažma terjal tudi ustrezen kader. Za nameček so trenutni cilji kluba v celoti podrejeni »preživetju« kluba. Tako bo vsaj še nekaj časa ostal zgolj spomin na od začetka 80-ih let do leta 1994, ko so dres Lukavic nosili tudi starejši dečki. Takratno obdobje je sovpadalo z uspešnim nastopanjem članske ekipe. Kljub temu so si bili mladostniki po zaključeni starostni kategoriji primorani poiskati nogometni angažma v katerem izmed okoliških klubov. Klub takrat namreč ni imel kadetske oz. mladinske ekipe, medtem ko bi bil prehod direktno v člansko za mladoletnike prezahteven.
Ekipa dečkov iz leta 1981. Vir: TJ Sokol Lukavice
Kategorija starejših dečkov iz leta 1983. Vir: TJ Sokol Lukavice
V čas drugega uspešnega klubskega obdobja spada tudi združena kadetska in mladinska ekipa (kot to velja za večino okrožij širom Češke zaradi premajhnega števila igralcev v večini klubov poteka zgolj eno tekmovanje za nogometaše med 15. in 18. letom starosti). Formiranje omenjene ekipe v sezoni 2009/10 je bilo tudi podlaga za prijavo članske B ekipe v najnižjo ligo tekmovanja. Drugi ekipi so se tako večinoma pridružili igralci po koncu mladinskega staža, kjer so si nabirali izkušnje na članskem nivoju nogometa.
Medijska pokritost in cilji kluba
Delno bi krivdo za ne ravno rožnato stanje kluba lahko pripisali tudi neaktivnosti na področju socialnih medijev. Če že ne gre zahtevati spletne strani (roko na srce, klubi z aktivno spletno stranjo so na tem nivoju v manjšini), bi se vseeno lahko našel kdo od igralcev oz. ostalih blizu kluba, ki bi postavil klubsko stran na katerem izmed priljubljenih socialnih omrežij. Daleč od tega, da bi tovrstna poteza zagotovila klubu eksistenco. Bi mu pa brez dvoma pomagala pri navezavi stikov s svojimi privrženci ter znala olajšati trnovo pot v prihodnost.
Plakat z vabilom na prvenstveno tekmo v bližnji vasi Slavoňov.
Edino, kar priča o prisotnosti nogometa v Lukavicah so tako plakati z vabili na prihajajočo prvenstveno tekmo, ki jih najdemo na oglasnih deskah v središču vasi, pred vhodom na nogometno igrišče ter v eni izmed bližnjih vasi.
Po besedah predsednika Tilla je glavni in edini cilj ohranitev nogometne dejavnosti v Lukavicah. Čeprav bi si vsi želeli tudi boljših rezultatov, so ti v tem trenutku potisnjeni v drugi plan. Kot že nekaj let zapored, je vsaka naslednja sezona kluba do zadnjega pod vprašajem. In tako kot pred vsako od preteklih sezon, se bodo tudi pred koncem aktualne odgovorni v klubu ter igralci pogovorili o prijavi v tekmovanje za naslednjo sezono. Upati gre, da bo tovrstni začarani krog kmalu prekinjen. Za kar bi lahko poskrbela mlajša generacija. Če bi le začutila dovolj pripadnosti klubu in vsaj delno prevzela niti v svoje roke. S čimer bi pripomogla k tako željeni stabilizaciji. Brezskrben pogled v prihodnost je trenutno edino, kar si za klub želi njegova »stara garda« na čelu s predsednikom Viktorjem Tillom.
TJ Sokol Lukavice v jesenskem delu sezone 2025/26.
17. septembra, 2025
Lukavice
Vas Lukavice leži med reko Moravo in železniško progo s katero ima neposredno povezavo tako s centrom okrožja (Šumperk) na severu, regijsko prestolnico (Olomouc) na jugu ter češko metropolo, ki je oddaljena dobrih 200 km. Skupaj s še dvema vasema tvori samostojno občino. Starejšim prebivalcem olajša življenje v kraju trgovina z osnovnimi živili ter splošni zdravnik, medtem ko mladim družinam predstavlja prednost življenja v Lukavicah tako vrtec kot šola. Poleg gasilcev za druženje in aktivno življenje vaščanov skrbi tudi sokolsko društvo v sklopu katerega svoje vrline ob pomladnih in jesenskih koncih tedna na ogled ponujajo tudi nogometaši lukaviškega nogometnega kluba.
V Lukavicah živi 600 prebivalcev (po zadnjem štetju jih v občini prebiva 863). Prva pisna omemba kraja sega v leto 1273. Kot to velja za veliko večino čeških krajevnih imen, tudi imajo tudi Lukavice svoje nemško ime (Lukawetz).
Pogled na Lukavice z železniško postajo.
Tri lokalne prometnice pripeljejo v vas iz različnih smeri in se stikajo v njenem središču. Lukavice se tam razširijo v širši prostor pravokotne oblike, ki ga obdajajo hiše ter manjše večstanovanjske stavbe z dvema krakoma ceste. Med njima se nahajajo kapela
Kraj, ki leži na nadmorski višini 262 m n.m., je svoj grb dobil pred 25-imi leti. Na njem je v zelenem ščitu pod rdečo glavo s tremi srebrnimi stožci upodobljen srebrn labod z rdečim kljunom in dvignjenimi krili, ki leti na valoviti modri podlagi ščita. Lukavice so v začetku 14. stoletja pripadale provinci Mohelnice kot fevd olomuških škofov. To obdobje v grbu simbolizira rdeča glava ščita s stožci, ki je del emblema olomuške škofije in emblema Mohelnice. V lukaviškem znaku trije stožci simbolizirajo tri kraje, ki sestavljajo občino Lukavice. Simbol laboda je bil na novejši grb prenešen z zgodovinskega pečata kraja.
Postaja v Lukavicah leži ob pomembnem železniškem koridorju.
Postaja premore tudi podhod.
Potniški promet opravljajo vlaki RegioiPanter,…
…ki so proizvod češkega znanja.
svetih Cirila in Metoda, stavba vaškega urada in spomenik borcem za svobodo. Prostor zapolnjuje še pas zelenja z drevesi.
Nekaj deset metrov zahodno od vaškega središča je eno od dveh avtobusnih postajališč. Ob katerem ustavi zgolj en avtobus dnevno. Nekaj več »prometa« je ob severno ležečem postajališču, čigar ime nakazuje na bližnjo tovarno papirja.
Postajališče služi dnevno šestim parom avtobusov (ob koncih tedna in praznikih dvema), ki povezujejo vasi med Lukavicami in nekaj kilometrov južneje ležečim mestom Mohelnice.
Bolj kot ime avtobusnega postajališča prisotnost industrije v kraju ponazarja od daleč vidni dimnik. Glavni delodajalec v kraju ima proizvodnjo usmerjeno v izdelavo specialnih ovojnih papirjev in papirnatih vrečk. Gladki ovojni papir, namenjen predvsem pakiranju, transportu in skladiščenju živil in industrijskih izdelkov, je primarno namenjen izvozu po celem svetu (kjer konča več kot dve tretjini vseh proizvedenih izdelkov).
Spomenik borcem za svobodo pred stavbo vaškega urada.
Središče Lukavic z urejenim zelenjem.
Podoba laboda kot simbola kraja v središču Lukavic. V ozadju vaški urad ter kapela sv. Cirila in Metoda.
Sedanja tovarna se navezuje na dolgo papirniško tradicijo. V Lukavicah so namreč papir izdelovali že v začetku 20. stoletja. Na mestu današnje tovarne je prvotno stal mlin z vodno turbino in elektrarno za potrebe podjetja. Leta 1907 je mlin pogorel do tal. Leto zatem je novi lastnik dal mlin preurediti v tovarno
za proizvodnjo kartona z enim papirnim strojem. Tovarna je sčasoma širila svojo proizvodnjo in tržišča širom Evrope in Bližnjega vzhoda. Druga svetovna vojna je tovarno močno poškodovala. Po zaslugi njenih zaposlenih, ki so poskrbeli za obnovo (v sklopu katere je bil postavljen dimnik), se je proizvodnja znova zagnala jeseni leta 1945. Od začetka proizvodnje so papirnico povezali z bližnjo železnico, tovarna pa je uporabljala energijo vodnega kolesa, nameščenega na reki Moravi, ki tod teče v dveh krakih. S svojo širitvijo proizvodnje in uspešnimi prodori na tuje trge je papirnica postala eden pomembnejših delodajalcev v celotni regiji.
Tovarna papirja je največji delodajalec v Lukavicah.
Dvorišče tovarne z zapuščenim železniškim tirom.
Ob nogometnem igrišču se nahaja tako otroško igrišče…
…kot krčma, ki obratuje vse popoldneve in večer.
Vhod v vaški urad krasi grb kraja.
Nedaleč od vhoda v tovarno stoji edina trgovina z osnovnimi dobrinami, ki ima svoja vrata odprta vse dni v tednu z izjemo nedelj. Če bi nadaljevali v isti smeri bi po nekaj deset metrih prispeli do železniške proge, ki vodi ob zahodnem robu vasi. Gre za enega pomembnejših železniških odsekov v državi, ki povezuje Češko Třebovo (Česká Třebová), od koder vodi glavni koridor do Prage, ter Přerov, kjer se železniško omrežje nadaljuje v različne smeri – proti jugozahodu do Brna, jugu proti Dunaju ter severovzhodu v smeri Ostrava – Varšava. Proga je del tretjega železniškega koridorja. Je elektrificirana in dvotirna po vsej svoji dolžini.
Osnovna šola.
Celoten odsek proge med Olomoucem in Prago (mimo Lukavic) se je pričel graditi avgusta leta 1842. Čeprav je bil sprva položen zgolj en tir je bila trasa že v začetku urejena za dvotirno progo. Dokončana je bila po treh letih, promet po njej pa je stekel 20. avgusta 1845. Vlak je takrat za pot med Prago in Olomoucem (slabih 250 km) potreboval sedem ur in 40 minut.
Tudi zato, ker je proga predstavljala pomembno povezavo med češkim in moravskim delom, je država med letoma 1930
– 33 odseku Češka Třebova – Olomouc dogradila drugi tir. Po letu 1957 se je proga postopoma elektrificirala. Na kot prvi progi na Češkem je s 1. januarjem letošnjega leta stopil v uporabo evropski sistem za nadzor vlakov (t.i. ETCS).
Ob progi med Prago in Olomoucem je bilo sprva 26 postaj, razdeljenih po razredih. Svojo železniško postajo V. (najnižjega) razreda so imele tudi Lukavice. Predvsem zaradi lažjega razločevanja postaja od konca druge svetovne vojne nosi ime Lukavice na Moravskem (Lukavice na Moravě). V češkem delu države se namreč nahaja še en kraj z imenom Lukavice, ki ima prav tako svojo železniško postajo. Na postaji je bila sprva
Spomenik žrtvam prve svetovne vojne pred stavbo osnovne šole.
Ob vzhodnem robu Lukavic teče reke Morava.
V okviru modernizacije 2. železniškega koridorja (od avgusta 2005 do oktobra
postavljena stražarnica s čakalnico. Pomen postaje se je povečal, ko je bil stranski (vlečni) tir podaljšan (priključen) k bližnjim odprtim kopom. Po dograditvi drugega tira je bila prvotna stavba porušena in zgrajena nova.
Lukavice veljajo za mirno vas.
Novejše družinske hiše na obrobju kraja.
2008) so bili na postaji položeni novi tiri in dodan en otočni peron z manjšim nadstreškom, dostopen preko podhoda z dvigalom. Ker je postaja daljinsko upravljana iz centralne dispečerske pisarne v Přerovu, na njej ni železniškega osebja.
V Lukavicah danes ustavljajo osebni potniški vlaki, ki sicer vozijo med severno ležečim krajem Kouty nad Desnou ter Nezamyslicami, ležečih 70 km južneje od Lukavic. V delovnih dneh progo prevozi 18 parov vlakov. Zanimivo, da je njihovo število ob koncih tedna in praznikih komaj kaj manjše (le dva para manj). Za kar si regijska prometna politika zasluži pohvalo. Poleg potniških v Lukavicah ustavlja tudi en hitri (jutranji) vlak na trasi iz Šumperka v Olomouc.
Potniški promet na progi se opravlja z vlaki RegioPanter proizvajalca Škoda Transportation. Podjetje je pričelo s proizvodnjo te vrste vlakov leta 2011, do danes pa jih je izdelalo 231. Model se je izkazal za zelo uspešnega. Zaradi naraščajočega števila naročil se je njihova proizvodnja (natančneje, končno sestavljanje) leta 2020 iz Ostrave
Med železniško postajo in tovarno papirja stojita dva večstanovanjska objekta.
preselila v Plzen. Iste tipe vlakov imajo danes v svojem voznem parku še Slovaške, Latvijske, Estonske in Uzbekistanske železnice.
Avtobusno postajališče stoji na severnem delu vasi.
V južnem predelu kraja so turistom na voljo tudi dva apartmaja. V njuni bližini dneve v družbi vrstnikov preživljajo najmlajši prebivalci Lukavic in okoliških vasi. Ki si prostore v stavbi vrtca delijo z manjšo vaško knjižnico. Njihovi sosedje so osnovnošolci. Stavba (nižje stopnje) osnovne šole namreč stoji poleg vrtca s katerim si deli dvorišče. Skrit za drevesom se ob poslopju nahaja spomenik žrtvam
Utrinek z južnega predela Lukavic.
prve svetovne vojne.
Na skrajnem južnem robu vasi si lahko svoj prosti čas zapolnijo ljubitelji športa. Poleg osrednjega nogometnega se nahaja še manjše nogometno in večnamensko igrišče ter ograjeno otroško igrišče z igrali.
Jez Lukavice na reki Moravi.
Vzhodna stran Lukavic se zaključi ob bregu reke Morave, ki teče po Moravski vse
do tromeje z Avstrijo in Slovaško. Do svojega izliva v naravno mejo med omenjenima državama. Tako po svoji dolžini (80% svojega toka – 284 km – teče po ozemlju Češke) kot po površini porečja velja za tretjo največjo reko v državi (za Labo in Vltavo). Njeno porečje zajema 26% ozemlja države.
Morava je priljubljen cilj ljubiteljev kajakašev in raftarjev.
Reko je v njenem spodnjem toku poimenovalo že predkeltsko prebivalstvo. Ime Morava zato spada med najstarejša staroevropska imena vodovja. Po reki sta
dobili ime zgodovinska pokrajina Moravska in avstrijsko ozemlje Moravskega polja (Marchfeld). Severno od Lukavic reka vstopi v široko Zgornjemoravsko sotesko, skozi katero nato teče v številnih meandrih. Na reki ni nobenih umetnih pregrad (jezer). Za regulacijo pretoka vode (primarno zaradi zaščite pred poplavami) je na njej postavljenih nekaj jezov. Eden takšnih je tudi v bližini Lukavic (jez nosi ime po imenu kraja). Reka Morava je tudi priljubljena med rekreanti. Njeni rokavi, vodne površine in mirni odseki ponujajo idealne pogoje za ribolov, vodne športe, vožnjo s kanuji in rafti. Na odsekih z mirnim tokom je zelo priljubljeno čolnarjenje. V času sezone je v bližini Lukavic (ob jezu) na voljo izposoja čolnov, raftov in kajakov.
V Lukavicah živi 600 prebivalcev (po zadnjem štetju jih v občini prebiva 863). Prva pisna omemba kraja sega v leto 1273. Kot to velja za veliko večino čeških krajevnih imen, tudi imajo tudi Lukavice svoje nemško ime (Lukawetz).
Pogled na Lukavice z železniško postajo.
Kraj, ki leži na nadmorski višini 262 m n.m., je svoj grb dobil pred 25-imi leti. Na njem je v zelenem ščitu pod rdečo glavo s tremi srebrnimi stožci upodobljen srebrn labod z rdečim kljunom in dvignjenimi krili, ki leti na valoviti modri podlagi ščita. Lukavice so v začetku 14. stoletja pripadale provinci Mohelnice kot fevd olomuških škofov. To obdobje v grbu simbolizira rdeča glava ščita s stožci, ki je del emblema olomuške škofije in emblema Mohelnice. V lukaviškem znaku trije stožci simbolizirajo tri kraje, ki sestavljajo občino Lukavice. Simbol laboda je bil na novejši grb prenešen z zgodovinskega pečata kraja.
Postaja v Lukavicah leži ob pomembnem železniškem koridorju.
Postaja premore tudi podhod.
Tri lokalne prometnice pripeljejo v vas iz različnih smeri in se stikajo v njenem središču. Lukavice se tam razširijo v širši prostor pravokotne oblike, ki ga obdajajo hiše ter manjše večstanovanjske stavbe z dvema krakoma ceste. Med njima se nahajajo kapela svetih Cirila in Metoda, stavba vaškega urada in spomenik borcem za svobodo. Prostor zapolnjuje še pas zelenja z drevesi.
Potniški promet opravljajo vlaki RegioiPanter.
Vlaki so proizvod češkega znanja.
Nekaj deset metrov zahodno od vaškega središča je eno od dveh avtobusnih postajališč. Ob katerem ustavi zgolj en avtobus dnevno. Nekaj več »prometa« je ob severno ležečem postajališču, čigar ime nakazuje na bližnjo tovarno papirja. Postajališče služi dnevno šestim parom avtobusov (ob koncih tedna in praznikih dvema), ki povezujejo vasi med Lukavicami in nekaj kilometrov južneje ležečim mestom Mohelnice.
Podoba laboda kot simbola kraja v središču Lukavic. V ozadju vaški urad ter kapela sv. Cirila in Metoda.
Bolj kot ime avtobusnega postajališča prisotnost industrije v kraju ponazarja od daleč vidni dimnik. Glavni delodajalec v kraju ima proizvodnjo usmerjeno v izdelavo specialnih ovojnih papirjev in papirnatih vrečk. Gladki ovojni papir, namenjen predvsem pakiranju, transportu in skladiščenju živil in industrijskih izdelkov, je primarno namenjen izvozu po celem svetu (kjer konča več kot dve tretjini vseh proizvedenih izdelkov).
Spomenik borcem za svobodo pred stavbo vaškega urada.
Središče Lukavic z urejenim zelenjem.
Sedanja tovarna se navezuje na dolgo papirniško tradicijo. V Lukavicah so namreč papir izdelovali že v začetku 20. stoletja. Na mestu današnje tovarne je prvotno stal mlin z vodno turbino in elektrarno za potrebe podjetja. Leta 1907 je mlin pogorel do tal. Leto zatem je novi lastnik dal mlin preurediti v tovarno za proizvodnjo kartona z enim papirnim strojem. Tovarna je sčasoma širila svojo proizvodnjo in tržišča širom Evrope in Bližnjega vzhoda. Druga svetovna vojna je tovarno močno poškodovala. Po zaslugi njenih zaposlenih, ki so poskrbeli za obnovo (v sklopu katere je bil postavljen dimnik), se je proizvodnja znova zagnala jeseni leta 1945. Od začetka proizvodnje so papirnico povezali z bližnjo železnico, tovarna pa je uporabljala energijo vodnega kolesa, nameščenega na reki Moravi, ki tod teče v dveh krakih. S svojo širitvijo proizvodnje in uspešnimi prodori na tuje trge je papirnica postala eden pomembnejših delodajalcev v celotni regiji.
Tovarna papirja je največji delodajalec v Lukavicah.
Dvorišče tovarne papirja z zapuščenim železniškim tirom.
Ob nogometnem igrišču se nahaja tako otroško igrišče…
…kot krčma, ki obratuje vse popoldneve in večer.
Nedaleč od vhoda v tovarno stoji edina trgovina z osnovnimi dobrinami, ki ima svoja vrata odprta vse dni v tednu z izjemo nedelj. Če bi nadaljevali v isti smeri bi po nekaj deset metrih prispeli do železniške proge, ki vodi ob zahodnem robu vasi. Gre za enega pomembnejših železniških odsekov v državi, ki povezuje Češko Třebovo (Česká Třebová), od koder vodi glavni koridor do Prage, ter Přerov, kjer se železniško omrežje nadaljuje v različne smeri – proti jugozahodu do Brna, jugu proti Dunaju ter severovzhodu v smeri Ostrava – Varšava. Proga je del tretjega železniškega koridorja. Je elektrificirana in dvotirna po vsej svoji dolžini.
Osovna šola.
Celoten odsek proge med Olomoucem in Prago (mimo Lukavic) se je pričel graditi avgusta leta 1842. Čeprav je bil sprva položen zgolj en tir je bila trasa že v začetku urejena za dvotirno progo. Dokončana je bila po treh letih, promet po njej pa je stekel 20. avgusta 1845. Vlak je takrat za pot med Prago in Olomoucem (slabih 250 km) potreboval sedem ur in 40 minut.
Vhod v vaški urad krasi grb kraja.
Spomenik žrtvam prve svetovne vojne pred stavbo osnovne šole.
Tudi zato, ker je proga predstavljala pomembno povezavo med češkim in moravskim delom, je država med letoma 1930 – 33 odseku Češka Třebova – Olomouc dogradila drugi tir. Po letu 1957 se je proga postopoma elektrificirala. Na kot prvi progi na Češkem je s 1. januarjem letošnjega leta stopil v uporabo evropski sistem za nadzor vlakov (t.i. ETCS).
Lukavice veljajo za mirno vas.
Ob progi med Prago in Olomoucem je bilo sprva 26 postaj, razdeljenih po razredih. Svojo železniško postajo V. (najnižjega) razreda so imele tudi Lukavice. Predvsem zaradi lažjega razločevanja postaja od konca druge svetovne vojne nosi ime Lukavice na Moravskem (Lukavice na Moravě). V češkem delu države se namreč nahaja še en kraj z imenom Lukavice, ki ima prav tako svojo železniško postajo. Na postaji je bila sprva postavljena stražarnica s čakalnico. Pomen postaje se je povečal, ko je bil stranski (vlečni) tir podaljšan (priključen) k bližnjim odprtim kopom. Po dograditvi drugega tira je bila prvotna stavba porušena in zgrajena nova.
Ob vzhodnem robu Lukavic teče reke Morava.
V okviru modernizacije 2. železniškega koridorja (od avgusta 2005 do oktobra 2008) so bili na postaji položeni novi tiri in dodan en otočni peron z manjšim nadstreškom, dostopen preko podhoda z dvigalom. Ker je postaja daljinsko upravljana iz centralne dispečerske pisarne v Přerovu, na njej ni železniškega osebja.
V Lukavicah danes ustavljajo osebni potniški vlaki, ki sicer vozijo med severno ležečim krajem Kouty nad Desnou ter Nezamyslicami, ležečih 70 km južneje od Lukavic. V delovnih dneh progo prevozi 18 parov vlakov. Zanimivo, da je njihovo število ob koncih tedna in praznikih komaj kaj manjše (le dva para manj). Za kar si regijska prometna politika zasluži pohvalo. Poleg potniških v Lukavicah ustavlja tudi en hitri (jutranji) vlak na trasi iz Šumperka v Olomouc.
Novejše družinske hiše na obrobju kraja.
Med železniško postajo in tovarno papirja stojita dva večstanovanjska objekta.
Potniški promet na progi se opravlja z vlaki RegioPanter proizvajalca Škoda Transportation. Podjetje je pričelo s proizvodnjo te vrste vlakov leta 2011, do danes pa jih je izdelalo 231. Model se je izkazal za zelo uspešnega. Zaradi naraščajočega števila naročil se je njihova proizvodnja (natančneje, končno sestavljanje) leta 2020 iz Ostrave preselila v Plzen. Iste tipe vlakov imajo danes v svojem voznem parku še Slovaške, Latvijske, Estonske in Uzbekistanske železnice.
Avtobusno postajališče stoji na severnem delu vasi.
V južnem predelu kraja so turistom na voljo tudi dva apartmaja. V njuni bližini dneve v družbi vrstnikov preživljajo najmlajši prebivalci Lukavic in okoliških vasi. Ki si prostore v stavbi vrtca delijo z manjšo vaško knjižnico. Njihovi sosedje so osnovnošolci. Stavba (nižje stopnje) osnovne šole namreč stoji poleg vrtca s katerim si deli dvorišče. Skrit za drevesom se ob poslopju nahaja spomenik žrtvam prve svetovne vojne.
Utrinek z južnega predela Lukavic.
Jez Lukavice na reki Moravi.
Na skrajnem južnem robu vasi si lahko svoj prosti čas zapolnijo ljubitelji športa. Poleg osrednjega nogometnega se nahaja še manjše nogometno in večnamensko igrišče ter ograjeno otroško igrišče z igrali.
Vzhodna stran Lukavic se zaključi ob bregu reke Morave, ki teče po Moravski vse do tromeje z Avstrijo in Slovaško. Do svojega izliva v naravno mejo med omenjenima državama. Tako po svoji dolžini (80% svojega toka – 284 km – teče po ozemlju Češke) kot po površini porečja velja za tretjo največjo reko v državi (za Labo in Vltavo). Njeno porečje zajema 26% ozemlja države.
Morava je priljubljen cilj ljubiteljev kajakašev in raftarjev.
Reko je v njenem spodnjem toku poimenovalo že predkeltsko prebivalstvo. Ime Morava zato spada med najstarejša staroevropska imena vodovja. Po reki sta dobili ime zgodovinska pokrajina Moravska in avstrijsko ozemlje Moravskega polja (Marchfeld). Severno od Lukavic reka vstopi v široko Zgornjemoravsko sotesko, skozi katero nato teče v številnih meandrih. Na reki ni nobenih umetnih pregrad (jezer). Za regulacijo pretoka vode (primarno zaradi zaščite pred poplavami) je na njej postavljenih nekaj jezov. Eden takšnih je tudi v bližini Lukavic (jez nosi ime po imenu kraja). Reka Morava je tudi priljubljena med rekreanti. Njeni rokavi, vodne površine in mirni odseki ponujajo idealne pogoje za ribolov, vodne športe, vožnjo s kanuji in rafti. Na odsekih z mirnim tokom je zelo priljubljeno čolnarjenje. V času sezone je v bližini Lukavic (ob jezu) na voljo izposoja čolnov, raftov in kajakov.
17. septembra, 2025
TJ Tršice – Sokol Naklo
Tudi po uvodni spomladanski tekmi in porazu na gostovanju s 3:0 so Tršice ostale na zadnjem mestu prvenstvene lestvice. Nova priložnost za popravo vtisa se jim je ponudila zadnjo nedeljo, ko so na domačem terenu pričakale ekipo Sokola iz 30 km oddaljenega kraja Naklo. Čeprav je pogled na lestvico v vlogo favorita postavljal gostujočo ekipo, so v taboru Tršic svoj optimizem gradili predvsem na številnih prihodih novih igralcev v zimskem premoru. Upanje za izboljšanje točkovne bere jim je dajal tudi rezultat z jesenskega dela, ko so na gostovanju pri svojem nasprotniku izgubili z minimalnim rezultatom (1:0).
Če je še v petek priprava igrišča za uvodno domačo tekmo druge polovice sezone potekala v prijetnem spomladanskem vremenu in temperaturi blizu 20°C je bila nedeljska podoba ozračja povsem zimska. Prodor mrzlega zraka s severa je povzročil, da se je temperatura gibala zgolj minimalno nad ničlo. Svoje je dodal še severni veter, ki je poskrbel, da je mraz segal do kosti. Zato ne čudi, da se je večina glavnih akterjev ob igrišču
Medtem, ko so domači nogometaši zgodaj pričeli z ogrevanjem…
…je trener Aleš Prchal na balkonu klubskega objekta poskrbel za namestitev semaforja in ozvočenja.
pred tekmo pojavila v »popolni zimski opremi«.
Zadnji napotki trenerja Prchala svojim varovancem pred pričetkom tekme.
Uvodni pozdrav obeh ekip.
Vse prej kot prijazne razmere niso odvrnile domačih bojevnikov od zgodnjega prihoda na zelenico. Ob zvokih rocka, ki so prihajali iz zvočnika nameščenega na balkonu klubskega objekta, je številčna igralska zasedba Tršic z ogrevanjem na svoji polovici igrišča pričela že 45 minut pred pričetkom srečanja. Medtem ko je gostujoča polovica še samevala. Prihod večjega števila igralcev je tako domačemu trenerju Alešu Prchalu kot tudi predsedniku Milanu Gregru omogočila,
da sta namesto fizične priprave na tekmo lahko postorila vse potrebno ob igrišču (priprava gostinskega prostora, ozvočenja in ostalih administrativnih malenkosti). Tako v domači kot gostujoči vrsti si je nekaj nogometašev nadelo rokavice in kapo.
1. polčas
Domači so v tekmo vstopili podjetno in si že v tretji minuti po zaslugi Mareka Wernerja priigrali prvi kot. Po njem je bil najvišji v skoku Patrik Daněk, a je meril preslabo, da bi resno ogrozil gostujočega vratarja. Štiri minute kasneje se je v prodoru znašel aktivni Werner, ki pa se je v naposled zapletel in priložnost je splavala po vodi. Še v isti minuti so gostje na drugi strani kronali svojo prvo priložnost z zadetkom. Ki gre na rovaš treh domačih branilcev, ki na robu kazenskega prostora niso uspeli razrešiti situacije, po kateri je sledil natančen strel po tleh v daljši vratarjev kot po katerem je prvič klonil domači vratar Petr Vařeka.
Ekipi Tršic (v svetlo modrih dresih) je poveljeval kapetan Tomaš Zelinka.
V uvodnih minutah so domači kombinirali predvsem na levi strani. Na sliki Patrik Daněk.
Gostje so pogosto preizkušali trdnost tršiške obrambe s predložki v kazenski prostor. Tokrat je bil v obrambnem skoku uspešen David Ferbas.
Dinamičen uvod v tekmo (čemur so verjetno botrovale tudi vremenske razmere) se je prevesil na stran (favoriziranih) gostov, ki so prvih 15 minut srečanja imeli nekaj več od igre. Gledalci so lahko spremljali precej dvobojev na sredini igrišča ter povečini neuspešne dolge podaje igralcev Tršic.
V 18. minuti je sledila nova priložnost gostov. Po izvedbi kota in odboju žoge je sledil nov predložek v kazenski prostor po katerem je žoga po strelu z glavo končala mimo
domačih vrat. Nogometaši Tršic so vse pogosteje grešili, mnogokrat že pri prvi ali drugi podaji. Po eni takšnih napak so gostje nevarno zapretili, ko je žoga po strelu pred vratarjem Vařeko nevarno poskočila, a jo je ta z zadnjimi močni uspel ujeti.
Domači so poskušali tudi z ofenzivnimi akcijami. Nekoliko bolj aktivni so bili na svoji levi strani, kjer sta bila vidna predvsem Daněk in Pavlo Potsko. Vseeno pa jim nobene od začetih akcij (bodisi zaradi lastne nespretnosti bodisi zaradi napačne podaje) ni uspelo zaključiti.
Kot že nekajkrat pred tem so tudi v 26. minuti domači kmalu po izvajanju gol avta izgubili žogo. Gostje so ponovno nevarno sprožili, žoga pa je – podobno kot v predhodni akciji – nevarno poskočila pred Vařeko, ki jo je tudi tokrat uspel s težavo ukrotiti.
Domači vratar Petr Vařeka je imel večkrat težave z lovljenjem žoge, čemur je delno botrovalo trše igrišče.
V 25. minuti je v domačem kazenskem prostoru za kratek čas obležal Libor Dvořak. Ob njem soigralec Daněk.
Utrinek izza domačih vrat.
Že pred tekmo je bilo videti, da igralna površina ni v idealnem stanju. Uporaba namakalnega sistema pred tekmo bi nedvomno omogočila boljše pogoje za igranje. A se zanjo v Tršicah odločajo v kasnejšem obdobju. Veter, ki je neprestano pihal že dan pred tekmo, je tako še dodatno prispeval k trši podlagi, ki je večkrat povzročala nenaraven odboj žoge. Po videnem je imel s takšnimi žogami še največ težav ravno domači čuvaj mreže.
V nadaljevanju polčasa je popustila tudi agresivnost domačih na sredini igrišča (kjer je s svojo čvrstostjo prednjačil David Ferbas) in gostom se je vse (pre)večkrat ponujala prosta pot proti domačim vratom.
Prvo res lepo priložnost so si Tršice pripravile v 29. minuti. Po blokiranem strelu Adama Jeřabeka je sledil kot. Po njem je sledil ponoven poskus, ki so ga gostje blokirali. A je žoga prišla do Martina
V sicer redke ofenzivne akcije Tršic se je vkljčeval tudi Martin Smejkal.
Desno stran domače obrambe je pokrival Libor Dvořak.
Smejkala, ki je z roba kazenskega prostora nevarno sprožil, z obrambo pa se je izkazal gostujoči vratar.
Če so domači preveč grešili pri oddaji žog, pa so v prvem polčasu uspešno kljubovali gostujočim predložkom. Na sliki najvišji v skoku Adam Jeřabek.
Lukaš Dobrozemsky je večji del prvega polčasa preigral na obrambni polovici.
Težko je oceniti kaj točno je botrovalo tolikšnemu številu napačnih podaj v domači vrsti. Morda je temu kriva neuigranost na novo sestavljene ekipe ali pa gre preprosto za pomanjkanje znanja. V vsakem primeru so se napake ponavljale tudi v zadnjem delu prvega polčasa. Po eni takšnih so gostje zapretili s strelom s 25-ih metrov, a so merili točno v domačega vratarja.
Tršicam nikakor ni uspelo vsaj za krajši čas prenesti igro konkretneje na polovico gostov.
S čimer bi uspeli prisiliti nasprotnika k napakam. Da so tudi gostje nezanesljivi v obrambi, se je pokazalo v 39. minuti, ko so s kar precej težavami zadnji hip rešili situacijo v lastnem vratarjevem prostoru. Na žalost domačih privržencev je še v isti minuti znova sledila napaka domače obrambe. Ki pa je bila tokrat za Tršičane usodna. Žoga je namreč po natančno merjenem strelu gostujočega napadalca z 20-ih metrov snela pajčevino v desnem zgornjem kotu domačih vrat.
V 43. minuti je sledila nova nevarna situacija v domačem kazenskem prostoru po kateri se je izkazal Vařeka. Le minuto zatem se je domačim ponudila čudovita priložnost iz katere bi morali iztržiti več. Igralcem Tršic je z dvema hitrima podajama uspelo iz igre vreči visoko postavljeno obrambno linijo gostov. S sredine je sam proti nasprotnemu vratarju stekel Jeřabek, ki pa se je v odločilnem
Domači strateg je z menjavami v finišu polčasa poskusil vnesti nekaj svežine v igro Tršic. Na sliki je Ferbasa zamenjal Dobrozemsky.
Tik pred odmorom so Tršice po lepo izvedeni akciji zapravile lepo priložnost. Tudi tokrat jo je zagodlo trdo igrišče, ki je na tleh ležečemu Smejaklu preprečilo zaklučiti podajo soigralca.
trenutku namesto strela odločil s podajo zaposliti levo vtekajočega soigralca Smejkala. Na žalost domačih privržencev se je žoga od trde podlage odbila tudi preko Smejkalove noge in lepa priložnost za znižanje rezultata je splavala po vodi.
Domači so na odmor odšli z dvema zadetkoma zaostanka.
Tudi zaradi te zapravljene priložnosti so igralci Tršic na odmor odšli v vse prej kot dobrem razpoloženju in z občutkom, da bi lahko v prvem delu iztržili boljši rezultat. Vodstvo gostov po prvem polčasu je odražalo podobo na terenu. Tršičani so si privoščili preveč napak (netočnih podaj), za nameček so v defenzivi puščali nasprotniku veliko prostora, saj so nemalokrat stali (pre)daleč od gostujočih igralcev.
V klubu so se že pred tekmo odločili, da zaradi vremenske napovedi in posledično pričakovanega slabšega obiska tokrat gostinske ponudbe ne bodo obogatili s hrane (pripravo klobas v kotlu). Kar se je naposled izkazalo za pravilno. Zagotovo so zimske razmere marsikoga odvrnile od ogleda tekme. Ob tršiški štadion je na konec priromalo približno 30 ljubiteljev nogometa. Nekaj od njih se je med polčasom odločilo za obisk
ogrevanega klubskega prostora pod tribuno. Zopet drugim je zadostovalo stopiti zgolj do prodajnega okenca, kjer so potešili svojo žejo.
Le redke trenutke je bila peščica gledalcev deležna sončnih žarkov.
V mrzem vremenu si je domačo spomladansko premiero ogledalo 30 gledalcev.
Pri prodajnem okencu ni bilo pretirane gneče.
Zaradi manjšega obiska so se v klubu odločili, da tokrat v gostinsko ponudbo ne vključijo hrane.
Po prihodu iz garderobe sta za dodatno dozo motivacije pri kapetanu Zelinki poskrbeli njegovi dve najzvestejši navijačici.
2. polčas
V domačem taboru bi si težko zaželeli boljši uvod v drugi polčas. Že v prvi minuti jim je namreč uspelo znižati rezultat. Po dolgi podaji z avta se je v nasprotnem kazenskem prostoru najbolje znašel Patrik Daněk. Zadetek je domače prebudil. Na njegovih krilih se jim je že minuto kasneje ponudila lepa priložnost, ko so po kotu in gneči v kazenskem prostoru gostje naposled razčistili. A tudi trenutek navdiha Tršic je
kmalu minil in gostje so kmalu zatem znova prevzeli nadzor na igrišču.
V 53. minuti so domači prekinili gostujoči napad s prekrškom. Po strelu iz prostega strela s pr. 20-ih metrov in delno s strani so znova natančno merili v zgornji levi vratarjev kot in znova ušli na varno prednost dveh zadetkov. Glede na potek srečanja je prejeti zadetek (razumljivo) vzel kar nekaj upanja v domači vrsti.
V 56. minuti je sledila nova napaka domačinov, ko je Ondřej Kučera slabo izbil žogo, gostujoči strel zatem pa je vratarju Tršic Vařeki uspelo obraniti. Dve minuti zatem so gostje izvajali avt na višini 16-metrskega prostora. Visoka žoga je preletela vse obrambne igralce in končala na nogah gostujočega napadalca, ki s 13-ih metrov žoge ni najbolje zadel in slednja je brez težav končala v naročju Vařeke.
Domača klop je drugi polčas spremljala stoje.
V 63. minuti je v domača vrata stopil Zdeněk Sykora.
Tudi v drugem polčasu so gostje pogosto izvajali kote. Po tokratnem na sliki je bila domača obramba uspešna.
V prvi minuti nadaljevanja je Patrik Daněk poskrbel za znižanje rezultata.
Napakam soigralcev se je pri oddaji žoge občasno pridružil tudi domači čuvaj mreže. Eno takšnih napak je storil v 60. minuti. Njegovo podajo v noge gostov so domači branilci prekinili s prekrškom. A je nasprotnik tokrat s prostega strela meril nenatančno (preko gola). Domači so v tem delu igre le redko sestavili več zaporednih podaj. Izjema je bila 62. minuta, ko so pred gostujočim kazenskim prostorom vendarle uspeli izvesti daljšo akcijo, ki jo je s strelom zaključil Daněk, a je njegov strel z razdalje gostujoči vratar uspel obraniti.
V 64. minuti so gostje po kotu dosegli svoj četrti zadetek.
Radek Vytasek se je v drugem polčasu nekajkrat zapletel v besedni dvoboj z nasprotnikom.
Čeprav je nekajkrat prišlo do prerivanja med igralci, so se strasti kmalu pomirile.
V naslednji minuti so se v domačem taboru odločili za zanimivo menjavo in med vratnici poslali igralca v polju Zdenka Sykoro. Ki je hladen tuš doživel že po naslednjem kotu gostov in strelu z glavo, po katerem je žoga še četrtič končala v domači mreži. Deset minut kasneje so
gostje še enkrat več pospravili žogo v domačo mrežo. In ponovno po podaji s kota ter zaključnem strelu z glavo v petmetrskem prostoru.
Sykora je svoj prvenec dočakal v 76. minuti, ko je odlično posredoval po nevarnem strelu znotraj kazenskega prostora in s tem preprečil povišanje gostujoče prednosti. A kaj ko tudi rezultat s štirimi zadetki razlike ni zdržal prav dolgo. Že v naslednji minuti je po gostujočem prodoru izpadla leva stran obrambe Tršic. Sledila je podaja v domači kazenski prostor kjer osamljenemu gostujočemu napadalcu ni bilo težko še šestič poslati žogo mimo nemočnega Sykore.
V nasprotju s prvim delom je koncentracija domačih v drugem polčasu močno padla. Rezultat je bil še peti zadetek (tudi ta po kotu).
Domača obramba je bila nemočna tudi v 77. minuti, ko je še šestič klonila.
Deset minut pred koncem srečanja je moral zaradi poškodbe igrišče zapustiti Ferbas.
Navkljub nekaj verbalnim dvobojem je tekma minila športno. Sodnik Daniel Zdražil zato ni imel pretiranega dela. Na tekmi je pokazal tri rumene kartone.
Pet minut pred koncem se je domačim ponudila priložnost za znižanje rezultata. Po prekršku se je za strel s 20-ih metrov odločil Potsko. Žoga je v gostujočem živem zidu spremenila smer in le malenkost končala ob levi gostujoči vratnici.
Tršice so na drugi tekmi spomladanskega dela doživele drug poraz.
Vseeno v domačem taboru po tekmi ni bilo čutiti pretiranega razočaranja, saj je prevladalo mnenje, da bodo točke primorani iskati proti sebi enakovrednejšim nasprotnikom.
Rezultat se do konca srečanja ni več spremenil. Poraz Tršic z rezultatom 1:6 je morda malenkost previsok. A je hkrati tudi realen pokazatelj dogajanja na igrišču. Predvsem v krajšem obdobju drugega polčasa so gostje v pičlih desetih minutah kar trikrat zatresli domačo mrežo in s tem kruto kaznovali anemičnost domačih igralcev v defenzivi. Navkljub visokemu porazu v domači vrsti ni bilo čutiti pretiranega razočaranja. Kakovostna razlika v prid gostov je bila precej očitna. Glede na to, da ekipo Tršic sestavlja mlajša (in številčna) zasedba, lahko tudi v domačem taboru optimistično zrejo v prihodnost. Brez dvoma imajo igralci možnost napredka. Čeprav v tem hipu za odgovorne v klubu rezultati niso primarnega pomena, se bodo z marljivim delom in pravilnim odnosom tudi ti obrnili domačim v prid. V kolikor jim že v prihajajoči sezoni uspe uresničiti načrte in formirati katero od mlajših selekcij, potem je pred Tršicami lahko zelo lepa prihodnost.
Če je še v petek priprava igrišča za uvodno domačo tekmo druge polovice sezone potekala v prijetnem spomladanskem vremenu in temperaturi blizu 20°C je bila nedeljska podoba ozračja povsem zimska. Prodor mrzlega zraka s severa je povzročil, da se je temperatura gibala zgolj minimalno nad ničlo. Svoje je dodal še severni veter, ki je poskrbel, da je mraz segal do kosti. Zato ne čudi, da se je večina glavnih akterjev ob igrišču pred tekmo pojavila v »popolni zimski opremi«.
Medtem, ko so domači nogometaši zgodaj pričeli z ogrevanjem…
…je trener Aleš Prchal na balkonu klubskega objekta poskrbel za namestitev semaforja in ozvočenja.
Vse prej kot prijazne razmere niso odvrnile domačih bojevnikov od zgodnjega prihoda na zelenico. Ob zvokih rocka, ki so prihajali iz zvočnika nameščenega na balkonu klubskega objekta, je številčna igralska zasedba Tršic z ogrevanjem na svoji polovici igrišča pričela že 45 minut pred pričetkom srečanja. Medtem ko je gostujoča polovica še samevala. Prihod večjega števila igralcev je tako domačemu trenerju Alešu Prchalu kot tudi predsedniku Milanu Gregru omogočila, da sta namesto fizične priprave na tekmo lahko postorila vse potrebno ob igrišču (priprava gostinskega prostora, ozvočenja in ostalih administrativnih malenkosti). Tako v domači kot gostujoči vrsti si je nekaj nogometašev nadelo rokavice in kapo.
Zadnji napotki trenerja Prchala svojim varovancem pred pričetkom tekme.
Uvodni pozdrav obeh ekip.
1. polčas
Domači so v tekmo vstopili podjetno in si že v tretji minuti po zaslugi Mareka Wernerja priigrali prvi kot. Po njem je bil najvišji v skoku Patrik Daněk, a je meril preslabo, da bi resno ogrozil gostujočega vratarja. Štiri minute kasneje se je v prodoru znašel aktivni Werner, ki pa se je v naposled zapletel in priložnost je splavala po vodi. Še v isti minuti so gostje na drugi strani kronali svojo prvo priložnost z zadetkom. Ki gre na rovaš treh domačih branilcev, ki na robu kazenskega prostora niso uspeli razrešiti situacije, po kateri je sledil natančen strel po tleh v daljši vratarjev kot po katerem je prvič klonil domači vratar Petr Vařeka.
Ekipi Tršic (v svetlo modrih dresih) je poveljeval kapetan Tomaš Zelinka.
V uvodnih minutah so domači kombinirali predvsem na levi strani. Na sliki Patrik Daněk.
Gostje so pogosto preizkušali trdnost tršiške obrambe s predložki v kazenski prostor. Tokrat je bil v obrambnem skoku uspešen David Ferbas.
Dinamičen uvod v tekmo (čemur so verjetno botrovale tudi vremenske razmere) se je prevesil na stran (favoriziranih) gostov, ki so prvih 15 minut srečanja imeli nekaj več od igre. Gledalci so lahko spremljali precej dvobojev na sredini igrišča ter povečini neuspešne dolge podaje igralcev Tršic.
V 18. minuti je sledila nova priložnost gostov. Po izvedbi kota in odboju žoge je sledil nov predložek v kazenski prostor po katerem je žoga po strelu z glavo končala mimo domačih vrat. Nogometaši Tršic so vse pogosteje grešili, mnogokrat že pri prvi ali drugi podaji. Po eni takšnih napak so gostje nevarno zapretili, ko je žoga po strelu pred vratarjem Vařeko nevarno poskočila, a jo je ta z zadnjimi močni uspel ujeti.
Domači vratar Petr Vařeka je imel večkrat težave z lovljenjem žoge, čemur je delno botrovalo trše igrišče.
V 25. minuti je v domačem kazenskem prostoru za kratek čas obležal Libor Dvořak. Ob njem soigralec Daněk.
Domači so poskušali tudi z ofenzivnimi akcijami. Nekoliko bolj aktivni so bili na svoji levi strani, kjer sta bila vidna predvsem Daněk in Pavlo Potsko. Vseeno pa jim nobene od začetih akcij (bodisi zaradi lastne nespretnosti bodisi zaradi napačne podaje) ni uspelo zaključiti.
Kot že nekajkrat pred tem so tudi v 26. minuti domači kmalu po izvajanju gol avta izgubili žogo. Gostje so ponovno nevarno sprožili, žoga pa je – podobno kot v predhodni akciji – nevarno poskočila pred Vařeko, ki jo je tudi tokrat uspel s težavo ukrotiti.
Utrinek izza domačih vrat.
Že pred tekmo je bilo videti, da igralna površina ni v idealnem stanju. Uporaba namakalnega sistema pred tekmo bi nedvomno omogočila boljše pogoje za igranje. A se zanjo v Tršicah odločajo v kasnejšem obdobju. Veter, ki je neprestano pihal že dan pred tekmo, je tako še dodatno prispeval k trši podlagi, ki je večkrat povzročala nenaraven odboj žoge. Po videnem je imel s takšnimi žogami še največ težav ravno domači čuvaj mreže.
V sicer redke ofenzivne akcije Tršic se je vkljčeval tudi Martin Smejkal.
Desno stran domače obrambe je pokrival Libor Dvořak.
V nadaljevanju polčasa je popustila tudi agresivnost domačih na sredini igrišča (kjer je s svojo čvrstostjo prednjačil David Ferbas) in gostom se je vse (pre)večkrat ponujala prosta pot proti domačim vratom.
Prvo res lepo priložnost so si Tršice pripravile v 29. minuti. Po blokiranem strelu Adama Jeřabeka je sledil kot. Po njem je sledil ponoven poskus, ki so ga gostje blokirali. A je žoga prišla do Martina Smejkala, ki je z roba kazenskega prostora nevarno sprožil, z obrambo pa se je izkazal gostujoči vratar.
Če so domači preveč grešili pri oddaji žog, pa so v prvem polčasu uspešno kljubovali gostujočim predložkom. Na sliki najvišji v skoku Adam Jeřabek.
Lukaš Dobrozemsky je večji del prvega polčasa preigral na obrambni polovici.
Težko je oceniti kaj točno je botrovalo tolikšnemu številu napačnih podaj v domači vrsti. Morda je temu kriva neuigranost na novo sestavljene ekipe ali pa gre preprosto za pomanjkanje znanja. V vsakem primeru so se napake ponavljale tudi v zadnjem delu prvega polčasa. Po eni takšnih so gostje zapretili s strelom s 25-ih metrov, a so merili točno v domačega vratarja.
Tršicam nikakor ni uspelo vsaj za krajši čas prenesti igro konkretneje na polovico gostov. S čimer bi uspeli prisiliti nasprotnika k napakam. Da so tudi gostje nezanesljivi v obrambi, se je pokazalo v 39. minuti, ko so s kar precej težavami zadnji hip rešili situacijo v lastnem vratarjevem prostoru. Na žalost domačih privržencev je še v isti minuti znova sledila napaka domače obrambe. Ki pa je bila tokrat za Tršičane usodna. Žoga je namreč po natančno merjenem strelu gostujočega napadalca z 20-ih metrov snela pajčevino v desnem zgornjem kotu domačih vrat.
V 43. minuti je sledila nova nevarna situacija v domačem kazenskem prostoru po kateri se je izkazal Vařeka. Le minuto zatem se je domačim ponudila čudovita priložnost iz katere bi morali iztržiti več. Igralcem Tršic je z dvema hitrima podajama uspelo iz igre vreči visoko postavljeno obrambno linijo gostov. S sredine je sam proti nasprotnemu vratarju stekel Jeřabek, ki pa se je v odločilnem trenutku namesto strela odločil s podajo zaposliti levo vtekajočega soigralca Smejkala. Na žalost domačih privržencev se je žoga od trde podlage odbila tudi preko Smejkalove noge in lepa priložnost za znižanje rezultata je splavala po vodi.
Domači strateg je z menjavami v finišu polčasa poskusil vnesti nekaj svežine v igro Tršic. Na sliki je Ferbasa zamenjal Dobrozemsky.
Tik pred odmorom so Tršice po lepo izvedeni akciji zapravile lepo priložnost. Tudi tokrat jo je zagodlo trdo igrišče, ki je na tleh ležečemu Smejaklu preprečilo zaklučiti podajo soigralca.
Tudi zaradi te zapravljene priložnosti so igralci Tršic na odmor odšli v vse prej kot dobrem razpoloženju in z občutkom, da bi lahko v prvem delu iztržili boljši rezultat. Vodstvo gostov po prvem polčasu je odražalo podobo na terenu. Tršičani so si privoščili preveč napak (netočnih podaj), za nameček so v defenzivi puščali nasprotniku veliko prostora, saj so nemalokrat stali (pre)daleč od gostujočih igralcev.
Domači so na odmor odšli z dvema zadetkoma zaostanka.
Le redke trenutke je bila peščica gledalcev deležna sončnih žarkov.
V klubu so se že pred tekmo odločili, da zaradi vremenske napovedi in posledično pričakovanega slabšega obiska tokrat gostinske ponudbe ne bodo obogatili s hrane (pripravo klobas v kotlu). Kar se je naposled izkazalo za pravilno. Zagotovo so zimske razmere marsikoga odvrnile od ogleda tekme. Ob tršiški štadion je na konec priromalo približno 30 ljubiteljev nogometa. Nekaj od njih se je med polčasom odločilo za obisk ogrevanega klubskega prostora pod tribuno. Zopet drugim je zadostovalo stopiti zgolj do prodajnega okenca, kjer so potešili svojo žejo.
V mrzem vremenu si je domačo spomladansko premiero ogledalo 30 gledalcev.
Pri prodajnem okencu ni bilo pretirane gneče.
Zaradi manjšega obiska so se v klubu odločili, da tokrat v gostinsko ponudbo ne vključijo hrane.
Po prihodu iz garderobe sta za dodatno dozo motivacije pri kapetanu Zelinki poskrbeli njegovi dve najzvestejši navijačici.
2. polčas
V domačem taboru bi si težko zaželeli boljši uvod v drugi polčas. Že v prvi minuti jim je namreč uspelo znižati rezultat. Po dolgi podaji z avta se je v nasprotnem kazenskem prostoru najbolje znašel Patrik Daněk. Zadetek je domače prebudil. Na njegovih krilih se jim je že minuto kasneje ponudila lepa priložnost, ko so po kotu in gneči v kazenskem prostoru gostje naposled razčistili. A tudi trenutek navdiha Tršic je kmalu minil in gostje so kmalu zatem znova prevzeli nadzor na igrišču.
V prvi minuti nadaljevanja je Patrik Daněk poskrbel za znižanje rezultata.
V 53. minuti so domači prekinili gostujoči napad s prekrškom. Po strelu iz prostega strela s pr. 20-ih metrov in delno s strani so znova natančno merili v zgornji levi vratarjev kot in znova ušli na varno prednost dveh zadetkov. Glede na potek srečanja je prejeti zadetek (razumljivo) vzel kar nekaj upanja v domači vrsti.
V 56. minuti je sledila nova napaka domačinov, ko je Ondřej Kučera slabo izbil žogo, gostujoči strel zatem pa je vratarju Tršic Vařeki uspelo obraniti. Dve minuti zatem so gostje izvajali avt na višini 16-metrskega prostora. Visoka žoga je preletela vse obrambne igralce in končala na nogah gostujočega napadalca, ki s 13-ih metrov žoge ni najbolje zadel in slednja je brez težav končala v naročju Vařeke.
Domača klop je drugi polčas spremljala stoje.
Napakam soigralcev se je pri oddaji žoge občasno pridružil tudi domači čuvaj mreže. Eno takšnih napak je storil v 60. minuti. Njegovo podajo v noge gostov so domači branilci prekinili s prekrškom. A je nasprotnik tokrat s prostega strela meril nenatančno (preko gola). Domači so v tem delu igre le redko sestavili več zaporednih podaj. Izjema je bila 62. minuta, ko so pred gostujočim kazenskim prostorom vendarle uspeli izvesti daljšo akcijo, ki jo je s strelom zaključil Vytasek, a je njegov strel z razdalje gostujoči vratar uspel obraniti.
V 63. minuti je v domača vrata stopil Zdeněk Sykora.
Zgolj minuto po menjavi vratarja so gostje po predložku s kota in strelu z glavo rezultat povišali.
V naslednji minuti so se v domačem taboru odločili za zanimivo menjavo in med vratnici poslali igralca v polju Zdenka Sykoro. Ki je hladen tuš doživel že po naslednjem kotu gostov in strelu z glavo, po katerem je žoga še četrtič končala v domači mreži. Deset minut kasneje so gostje še enkrat več pospravili žogo v domačo mrežo. In ponovno po podaji s kota ter zaključnem strelu z glavo v petmetrskem prostoru.
V 64. minuti so gostje po kotu dosegli svoj četrti zadetek.
Radek Vytasek se je v nadaljevanju drugega polčasa nekajkrat zapletel v besedni dvoboj z nasprotnikom.
Čeprav je nekajkrat prišlo do prerivanja med igralci, so se strasti kmalu pomirile.
V nasprotju s prvim delom je koncentracija domačih v drugem polčasu močno padla. Rezultat je bil še peti zadetek (tudi ta po kotu).
Domača obramba je bila nemočna tudi pri šestem zadetku.
Sykora je svoj prvenec dočakal v 76. minuti, ko je odlično posredoval po nevarnem strelu znotraj kazenskega prostora in s tem preprečil povišanje gostujoče prednosti. A kaj ko tudi rezultat s štirimi zadetki razlike ni zdržal prav dolgo. Že v naslednji minuti je po gostujočem prodoru izpadla leva stran obrambe Tršic. Sledila je podaja v domači kazenski prostor kjer osamljenemu gostujočemu napadalcu ni bilo težko še šestič poslati žogo mimo nemočnega Sykore.
Deset minut pred koncem srečanja je moral zaradi poškodbe igrišče zapustiti Ferbas.
Navkljub nekaj verbalnim dvobojem je tekma minila športno. Sodnik Daniel Zdražil zato ni imel pretiranega dela. Na tekmi je pokazal tri rumene kartone.
Pet minut pred koncem se je domačim ponudila priložnost za znižanje rezultata. Po prekršku se je za strel s 20-ih metrov odločil Potsko. Žoga je v gostujočem živem zidu spremenila smer in le malenkost končala ob levi gostujoči vratnici.
Tršice so na drugi tekmi spomladanskega dela doživele drug poraz.
Vseeno v domačem taboru po tekmi ni bilo čutiti pretiranega razočaranja, saj je prevladalo mnenje, da bodo točke primorani iskati proti sebi enakovrednejšim nasprotnikom.
Rezultat se do konca srečanja ni več spremenil. Poraz Tršic z rezultatom 1:6 je morda malenkost previsok. A je hkrati tudi realen pokazatelj dogajanja na igrišču. Predvsem v krajšem obdobju drugega polčasa so gostje v pičlih desetih minutah kar trikrat zatresli domačo mrežo in s tem kruto kaznovali anemičnost domačih igralcev v defenzivi. Navkljub visokemu porazu v domači vrsti ni bilo čutiti pretiranega razočaranja. Kakovostna razlika v prid gostov je bila precej očitna. Glede na to, da ekipo Tršic sestavlja mlajša (in številčna) zasedba, lahko tudi v domačem taboru optimistično zrejo v prihodnost. Brez dvoma imajo igralci možnost napredka. Čeprav v tem hipu za odgovorne v klubu rezultati niso primarnega pomena, se bodo z marljivim delom in pravilnim odnosom tudi ti obrnili domačim v prid. V kolikor jim že v prihajajoči sezoni uspe uresničiti načrte in formirati katero od mlajših selekcij, potem je pred Tršicami lahko zelo lepa prihodnost.
6. aprila, 2025
TJ Tršice
Oranja nogometne ledine v Tršicah se spominjajo le še njeni najstarejši prebivalci. V dolgi in zanimivi klubski zgodovini je za Tršice nastopalo kar nekaj nogometašev, ki so s svojim znanjem (tudi krepko) presegali nivo najnižje lige. Velika večina njih si je našla angažmaje v višjerangiranih okoliških klubih. Tudi zato so Tršice večji del svojega obstoja odigrale v najnižji ligi okrožja. Kot je značilno za večino amaterskih klubov na najnižjem nivoju, tudi tršiški nogomet danes držijo nad vodo ljudje, ki so klubu v različnih vlogah posvetili velik del svojega življenja. V klubu se lahko pohvalijo celo z (neuradno) klubsko himno, medtem ko aktualni igralski kader dopolnjujeta kar dva aktualna župana.
Olomuško regijo sestavlja pet okrožij. Dve od njih v sezoni 2024/25 premoreta dovolj klubov za organizacijo najnižjega ranga tekmovanja – 3. okrožne lige oz. 10. češke lige (kot bo od naslednje sezone tudi edini uraden naziv). Okrožje Olomouc je edino v regiji, kjer lahko ljubitelji nogometa redno spremljajo dvoboje na najnižjem nivoju. Praktično stalni udeleženec tega nivoja je tudi nogometni klub TJ Tršice.
Kdor ni ravno vezan na svojega jeklenega konjička se bo za obisk nogometne tekme v Tršicah primoran podati (dobesedno) proti soncu. Klubski nogometni »hram« se namreč nahaja na najvišji točki kraja. Komur hoja ne predstavlja težave, bo seveda zmogel tudi teh nekaj deset višinskih metrov od središča Tršic do skrajnega severozahodnega roba kraja. Kjer stoji Štadion na hribu (Stadion na kopci), kot ga (neuradno) imenujejo domačini. In na katerem tršiški nogometaši v zadnjih sezonah vse prej kot uspešno lovijo prvenstvene točke. Enak trend slabih rezultatov se je podaljšal tudi v aktualno sezono. Tršičani namreč po 13-ih odigranih krogih zasedajo
zadnje mesto. Na svojem kontu imajo vsega dve točki za dva poraza po streljanju enajstmetrovk (tudi v olomuškem okrožju namreč velja pravilo, po katerem se kluba v primeru neodločenega rezultata s streli z bele točke potegujeta za dodatno točko).
Kljub temu, da za predzadnjim mestom zaostajajo zgolj za točko, so po besedah trenerja Aleša Prchala za klub bolj kot rezultati trenutno pomembnejši koraki, ki bi postavili temelje prihodnosti nogometa v Tršicah. Za enega takšnih so poskrbeli v zimskem premoru, ko so v klub privabili sedmerico mlajših igralcev. Nekaj od teh je pred desetletjem že nosilo dres Tršic v mlajših kategorijah. V povprečju gre za mlajše igralce od teh, ki so v jesenskem
Štadion v Tršicah domačini neuradno imenujejo Na hribu (Na kopci).
Zunanja stran klubskega objekta z garderobami.
delu nastopali za Tršice. Z njihovim prihodom so odgovorni v klubu opravili velik del naloge, ki se dotika menjave generacij.
Klubi, ki nastopajo v najnižjih ligah širom Češke, povečini domujejo v vaseh z nekaj sto prebivalci. V primerjavi z njimi so Tršice s svojimi nekaj manj kot 1200 prebivalci skoraj da »velemesto«. Če v »vaških« klubih mnogokrat tarnajo o pomanjkanju otrok (kar je posledica dejstva, da v kraju ni šole), je s tovrstno težavo Tršicam prizanešeno. Kraj se namreč lahko pohvali tako z vrtcem kot z (devetletno) osnovno šolo. Kaj je torej razlog, da klubu kljub »ugodnim« okoliščinam nikakor ne uspe stopiti korak višje v rezultatskem smislu? Kot glavno oviro vidi trener Prchal predvsem v številnih okoliških klubih, ki so v preteklosti v svoje vrste zvabili mnoge mlajše igralce Tršic. Prav vsi (okoliški) klubi nastopajo v višjih ligah. In kar nekaj od njih je igralcem zmožno ponuditi kak evro (oz. krono). Kljub temu Prchal verjame, da se bo večina tršiških igralcev, če ne prej, pa za časa svoje nogometne jeseni, vrnila v matični klub in v prihodnosti pomagala Tršicam po svojih najboljših močeh.
V primeru slabih razmer koristiijo nogometaši Tršic šolsko igrišče z umetno podlago.
Seveda ni potrebno posebej poudarjati, da so Tršice amaterski klub. Kakor tudi ne status njenih igralcev, ki se nogometu posvečajo povsem ljubiteljsko. Ekipa opravi trening enkrat tedensko. V obdobju slabšega vremena za treniranje koristi manjše igrišče z umetno podlago ob osnovni šoli, kjer v kratkih zimskih dneh lahko koristi umetno razsvetljavo. Predvsem za nogometaše, ki so pred kratkim postali očetje, zato manjšo težavo predstavlja sama lega Tršic. Kraj se namreč nahaja na skrajnem jugu okrožja, kar ima za posledico daljšo pot na
Rezervna klop ter v ozadju balkon na glavnem klubskem objektu.
gostovanja. Ura vožnje v eno smer v seštevku pomeni odsotnost od doma večji del dneva (sobote ali nedelje). Zato se neredko zgodi, da kateri od igralcev izpusti oddaljenejše gostovanje. Vsaka takšna odsotnost posledično pomeni krajšo rezervno klop.
Finančno je klub v veliki meri odvisen ob občinskega denarja. Z dodatno dejavnostjo (organizacijo lokalnih prireditev) mu uspe v klubsko blagajno primakniti še kakšno krono. S finančnega vidika klubu brez dvoma pomaga dejstvo, da je član igralskega kadra tudi aktualni župan Tršic.
Pogled na glavni klubski objekt med petkovo pripravo igrišča. Objekt je bil deležen obnove pred petimi leti.
Glede na podporo moštvu ter skrbi za klub in infrastrukturo ni bojazni, da bi v bližnji prihodnosti zmanjkalo volje za nadaljevanje že kar dolge nogometne poti, ki jo je prehodil klub iz Tršic. Po videnem je namreč klub v »dobrih rokah«, predvsem po zaslugi lokalnih zanesenjakov, ki so s tršiškim nogometom tako ali drugače povezani lep del svojih življenj. Med njimi velja omeniti Zdenka Poštulko, ki je prvič oblekel dres Tršic leta 1980, takrat še v kategoriji kadetov. Po osmih sezonah je zaradi zdravstvenih težav prenehal z igranjem. A se je nato v 90-ih letih znova vrnil na zelenice. Po koncu igralske kariere je presedlal v upravni odbor kluba in bil njegov predsednik kar poltretje desetletje. Poštulka velja za enega tistih nogometnih zanesenjakov, ki so z vsem srcem predani svojemu lokalnemu klubu. Ko bo potrebno zbrati ekipo za pripravo vsega potrebnega pred prihajajočo prvenstveno tekmo, med njimi zagotovo ne bo manjkal omenjeni. Kakor tudi ne njegov
naslednik in aktualni predsednik kluba Milan Gregr. Ali pa katera izmed nekdanjih nogometašic, danes partneric lokalnih nogometnih entuziastov. Celih pet sezon so namreč Tršice imele tudi svojo žensko ekipo.
Kot zanimivost velja omeniti, da je klub v preteklosti vabil ljubitelje nogometa na svoje tekme z zanimivo kulinarično ponudbo – pečenimi skušami. Gre za posebnost tega dela regije. V današnjem času so skuše redkeje na »klubskem menuju«. Kljub temu se v klubu nekajkrat v sezoni odločijo popestriti svoj del gostinske ponudbe tudi s tovrstno kulinariko.
Zgodovina in uspehi kluba
Zgodovina športa v Tršicah sega v začetek 20. stoletja, točneje v leto 1905. Čeprav je žogobrc svoj prostor pod tršiškim soncem našel nekaj desetletij kasneje, bo ravno nogometni klub tisti, ki bo z nekaj dogodki tekom letošnje pomladi in poletja obelodanil častitljivo obletnico začetka delovanja športne aktivnosti v Tršicah. Nosilci športne dejavnosti so bili sprva telovadci (sokoli), ki so si za svoje potrebe davnega leta 1923 uredili igrišče. S čimer so orali ledino tudi nogometu. A urediti igrišče na neravnem terenu nad Tršicami je bila vse prej kot lahka naloga. Številno kamenje pod površjem ter naklon terena so zahtevali svoj davek. Za pripravo igrišča je bilo potrebno del terena (po dolžini igrišča) izkopati, drugi del pa zasuti. Pri čemer so si mestni »sokoli« pomagali s konjskimi vpregami.
Nogomet se je v kraju igral že pred drugo svetovno vojno. A je šlo bolj za neorganizirano vadbo in igranje tekem. Uradni začetek nogometa z ustanovitvijo kluba v sklopu telovadnega društva sokol sega v leto 1949. V začetnem obdobju je za klub nastopala zgolj članska ekipa, medtem ko so mlajši nogometaši trenirali in tekmovali v okviru šole. Vse takrat aktivne mlajše kategorije so prešle pod klub leta 1970.
Napis s podobo žabice nad nekdanjo garderobo spominja na žensko ekipo, ki je v Tršicah nastopala pet sezon.
Nekdanji in sedanji predsednik kluba – Zdeněk Poštulka in Milan Gregr. Prvi je dres Tršic nosil že v 80-ih letih prejšnjega stoletja, medtem ko je drugi za svoj klub občasno zaigral še v jesenskem delu aktualne sezone. Oba s svojo predanostjo klubu veljata vzor mladim generacijam.
Na prvi rezultatski uspeh članske ekipe je bilo potrebno počakati vse do leta 1964. Po 15-ih letih igranja v najnižji ligi, Tršicam uspe uvrstitev v drugo okrožno ligo, kjer nastopajo štiri sezone. Če ne štejemo krajšega obdobja v drugi polovici 90-ih let prejšnjega stoletja, ko je bila najnižja liga v okrožju ukinjena, je bilo to hkrati edino obdobje v celotni zgodovini kluba, ko je nogometašem Tršic uspelo nastopati na višjem nivoju.
Predvsem zadnje desetletje v rezultatskem smislu ne bo ravno z zlatimi črkami zapisano v klubsko zgodovino. Celo več. Pred šestimi leti so se Tršice zaradi (pre)majhnega števila igralcev znašle v nezavidljivi situaciji. Odgovorni so naposled našli rešitev v sodelovanju s klubom iz bližnjega kraja Doloplazy. Ker se je njihova B ekipa znašla v podobni zagati, sta se kluba dogovorila o združitvi Tršic in rezervne ekipe sicer regijskega ligaša. Na novo formirano moštvo je nadaljevalo nastopanje pod imenom Sokol Doloplazy B, medtem ko je svoje domače tekme igralo v Tršicah. S čimer je bil izpolnjen osnovni pogoj ohranitve nogometa v Tršicah. Prva (zaradi pandemije covida nepopolna) odigrana sezona po združitvi je moštvo zaključilo na solidnem šestem mestu (od skupno 16-ih klubov). A so bile že naslednje tri sezone rezultatsko precej manj uspešne, saj jih je klub končal bodisi na predzadnjem bodisi na zadnje mestu. Izkazalo seje, da sama združitev ni ravno blagodejno vplivala na igralce. V kratkem času je prišlo do precejšnjih menjav igralcev. Kar nekaj od njih je prenehalo z igranjem nogometa. Za nameček je tršiške ljubitelje nogometa motilo dejstvo, da se je v nazivu kluba izgubilo ime njihovega kraja. Kar je skrbelo tudi odgovorne v klubu, saj je obstajala verjetnost, da bo nogometna zveza dokončno izbrisala klub s seznama aktivnih deležnikov. Zato so se pred sezono 2023/24 v Tršicah odločili nadaljevati svojo pot znova samostojno. Po tej odločitvi je bilo potrebno na novo formirati člansko ekipo. Jedru sedmih igralcev se je priključilo še nekaj nekdanjih nogometašev. Ravno njihov ponovni angažma je ključno pripomogel k nadaljnjemu obstoju kluba. Preteklo sezono je ekipa končala na predzadnjem mestu. A bolj, kot sama uvrstitev, je za klub pomembnejše, da je znova nastopil pod svojim imenom (TJ Tršice).
Če za člansko moštvo Tršic lahko zapišemo, da v vsej svoji zgodovini ni bistveno odstopalo po rezultatih, je bila večjih sprememb deležna klubska infrastruktura. Sprva lesene garderobe za golom v začetku 80-ih let prejšnjega stoletja nadomesti nov objekt vzdolž igrišča. Sočasno na nasprotni strani prvotno manjšo (leseno) tribuno zamenja malenkost večja (zidana) s streho. Z vgradnjo namakalnega sistema pred desetimi leti je bil dosežen pomemben premik k zagotovitvi boljših pogojev za treniranje in igranje tekem. V letu 2017 v klubu preuredijo del prostora pod tribuno v (klubski) gostinski objekt z manjšim točilnim pultom ter prodajnim okencem. Nov (pomemben) mejnik je sledil leta 2020, ko ob finančni podpori občine sledi popolna prenova glavnega objekta. S tem je klub dobil prenovljene prostore, novo kopalnico s tuši, toaletami itd.
Kot zanimivost velja omeniti klubski grb, ki so si ga ljubitelji nogometa izbrali kar sami. Leta 2010 je namreč klub preko svoje Facebook strani objavil več predlogov. Privrženci so nato z glasovanjem izbrali najljubšega, na katerem je poleg nogometnega žoge dodana še podoba žabe, kot simbol Tršic.
Infrastruktura
Čeprav bi za popolno podobo nogometnega objekta veljalo dodelati kak detajl (recimo preurediti prostor ob kotlu za pripravo klobas, morda zamenjati kakšno klop za gledalce ali namestiti udobnejši – večji – rezervni klopi), v seštevku štadion v Tršicah presega povprečen nivo infrastrukture na tem nivoju tekmovanja.
Travnata površina je trenutno v dobrem stanju. Še boljšo gre pričakovati po uporabi namakalnega sistema.
Domači nogometaši imajo na voljo prostorno garderobo.
Pred leti prenovljen glavni objekt nudi domači ekipi udobno (prostorno) garderobo (gostujoča je približno za polovico manjša), moderno kopalnico s tuši, predvsem pa je v njem kar nekaj prostorov, ki danes služijo bolj za hrambo športne in delovne opreme, artiklov itd. Obiskovalcu bi ob pogledu na objekt v oči zagotovo padel manjši balkon. Njegov namen se razkrije v času tekme, ko nanj namestijo tako ozvočenje kot digitalni semafor. Ker ima objekt dve etaži posledično premore več prostorov. V njem so v preteklosti imele svojo garderobo tako mlajše selekcije kluba kot tudi ženska ekipa. Glede na optimizem, ki veje iz ust trenerja Prchala, gre verjeti, da bo kateri izmed omenjenih prostorov v bližnji prihodnosti znova služil svojemu predhodnemu namenu.
Proti vzhodu se vzpenjajoči teren je bil verjetno razlog postavitve tribune ob tem delu igrišča. Gre za manjšo tribuno, ki sega zgolj nekaj metrov od sredinske črte v obe smeri. Na njej je nameščenih nekaj klopi z ozkimi mizami ter pol ducata zastarelih stolov z naslonjali. V primeru slabega vremena tribuna več kot zadostuje za udobno spremljanje tekem brez odprtega dežnika nad glavo. Ker je postavljena zgolj malenkost za stransko črto, omogoča zelo dober pogled na dogajanje na zelenici. Podobno velja tudi za klopi, ki so v petih vrstah nameščene levo in desno ob tribuni. Pri čemer je zgornja vrsta na približno enakem nivoju, kot vršni del tribune.
Ob upoštevanju okoliškega terena, ki je vse prej kot ustrezen za izgradnjo nogometnega igrišča, si igralna površina zasluži pohvalo. Resda je malenkost neravna, a v seštevku gre še vedno za zelo dobro pripravljeno igrišče. Svoj delež pri tem ime zagotovo tudi vgrajen namakalni sistem. Za to obdobje (začetek pomladi) zelo vzpodbudno podobo kaže tudi zelenica.
Tršice veljajo ze enega redkih klub v najnižji ligi, ki se lahko pohvali s pokrito tribuno. Prvotno (manjšo leseno) je v začetku 80-ih let nadomestila zidana na sliki.
Ker je tribuna postavljena blizu igrišča, ponuja gledalcem zelo dober pogled na zelenico.
Ob omembi lokacije štadiona nekdanji predsednik Poštulka ne izrazi ravno navdušenja. Po njegovem mnenju bi lahko klub veliko lažje koristil objekt tudi za nenogometno dejavnost v primeru, da bi se igrišče nahajalo v ali blizu središča Tršic. Po drugi strani ravno lokacija na robu kraja nogometašem in klubskim veljakom po tej strani omogoča mirno (nemotečo) nogometno plovbo. Z izjemo vodnega zajetja, ki se nahaja za južnimi vrati, ob štadionu ni nobenega bivanjskega ali drugega objekta, ki bi tako za klubsko infrastrukturo kot delovanje kluba lahko predstavljal kakršno koli oviro.
Igralski kader, strokovni štab ter vodstvo kluba
Prihod številnih igralcev v zimskem prestopnem roku je konkretno pomladil igralski kader
moštva iz Tršic. S čimer je klubu zagotovljena stabilnost, klubskim delavcem pa omogočen pozitiven pogled v prihodnost. Hkrati velja omeniti, da večina igralcev domuje ravno v Tršicah. Kar za klub pomeni dodaten privilegij in hkrati (pomemben) kamenček v mozaiku pozitivne zgodbe.
Najmlajši član trenutne zasedbe Tršic je 15-letni Pavel Zbořil. Skupaj z bratom Tomašem skrbita za družinski priokus v moštvu. Čeprav je prihod mlajše garde starejši del ekipe potisnil v ozadje, so »veterani« še vedno v pripravljenosti kadar koli obleči dres Tršic. Eden teh je sedanji predsednik kluba Milan Gregr, ki je svojo prvo tekmo (v mlajših kategorijah) za Tršice odigral že davnega leta 1985. Njemu ob bok velja postaviti tudi uradnega trenerja Aleša Prchala, ki je sicer svoje prve nogometne korake še kot svež osnovnošolec opravil pri (dolgoletnem članskem prvoligašu) Sigmi iz Olomouca. Po nekajletnem premoru se je kasneje znova vrnil v nogomet in aktivno igral za nekaj okoliških klubov. V Tršicah je od leta 2018.
Eden izmed članov starejše generacije je tudi aktualni župan Tršic, 43-letni Pavel Kovačik. Za svoj domači klub nastopa od leta 2000. Poleg funkcije župana, ki jo opravlja profesionalno, je z nogometom povezan tudi kot sodnik. O tegobah in prednostih, ki jih vodenje občine prinaša, lahko izmenja poglede s svojim stanovskim kolegom kar v domači slačilnici. Ob Kovačiku igralski kader Tršic namreč dopolnjuje tudi njegov stanovski kolega Lubomir Konar, sicer župan (manjše) občine Svesedlice, ki na SZ meji na Tršice.
Da je v moštvu Tršic prisotno tudi nekaj tujega pridiha, je zadolžen Ukrajinec Pavlo Potsko, ki ga je želja po lepši prihodnosti pred leti pripeljala na Češko.
Mlajše kategorije
Mnogi desetoligaši širom države bi Tršicam lahko zavidali dejstvo, da kraj premore tako (devetletno) osnovno šolo kot vrtec. Kar bi za večino klubov pomenilo odlično »izhodišče« za postavitev temeljev ekipe v prihodnosti. Navkljub omenjenemu privilegiju nogometni privrženci v Tršicah zadnje štiri sezone lahko spremljajo zgolj članski nogomet. Za razliko od preteklosti, ko je klub skoraj da vsako sezono uspel formirati vsaj eno (mlajšo) selekcijo.
Tudi Aleš Prchal je s srcem predan klubu iz Tršic. Zaradi poškodbe se zadnje čase bolj kot igranju posveča trenerskim nalogam. Eden izmed njegovih nogometnih izzivov je povezan s ponovno obuditvijo mlajših kategorij.
V sezoni 2008/09 je za Tršice nastopala ekipa cicibanov. Vir: arhiv TJ Tršice
Da v Tršicah med otroci in mladino vlada zanimanje za najpomembnejšo postransko stvar na tem planetu, ni dvoma. O tem pričajo številni igralci, ki so pred leti nosili dres katere izmed mlajših selekcij kluba, danes pa nastopajo za okoliške (višjerangirane) klube.
V obdobju od leta 1970, ko je organizirana nogometna vadba prešla z osnovne šole na klub, so za Tršice nastopile prav vse mlajše selekcije. Od leta 1986 dalje je imel klub vsako sezono v tekmovanje prijavljeno vsaj eno izmed mlajših kategorij. V zadnjem obdobju je bila to najpogosteje ekipa cicibanov.
V kolikor bi v vsej zgodovini tršiškega nogometa morali izpostaviti največji klubski uspeh, bi se večina v klubu strinjala, da le-ta pripada ekipi mlajših dečkov, ki je v sezoni 2016/17 postala prvak okrožja.
Otroški vrvež je bil na tršiškem igrišču nazadnje slišati leta 2021. Pandemija covida in posledično dveletno neigranje tekem je otrokom vzelo veselje do nogometa. Po 25-ih letih je v eni izmed klubskih garderob zavladala tišina. Ki pa jo je trener Aleš Prchal že z naslednjo sezono odločen prekiniti. Da tudi Prchal velja za enega izmed nogometnih entuziastov, predanih svojemu lokalnemu klubu, dokazuje s polnim angažmajem pri ponovni vzpostavitvi mlajših klubskih struktur. V začetku aktualne sezone so se namreč v Tršicah odločili ponovno zavihati rokave in znova poskrbeti za klubski podmladek. Odzvala se je trideseterica otrok od petega do 12-ega leta, ki pod vodstvom Prchala enkrat tedensko pili svoje nogometne korake. Mlade nadobudneže tekom pomladi čakajo prve prijateljske tekme, ki bodo za trenerja Prchala eno izmed vodil za prihajajočo sezono. Zaenkrat kaže, da bi klub lahko prijavil v tekmovanje selekciji mlajših dečkov in starejših cicibanov.
Na dvignjenem terenu vzdolž igrišča je na obeh straneh tribune nameščenih nekaj klopi. Z njih je prav tako zelo dobro možno spremljati dogajanje na travnati površini.
Medijska pokritost in cilji kluba
Celih 13 let (2010-23) je bila glavni in hkrati edini vir informacij klubska Facebook stran. Klub je preko nje svoje privržence in nogometaše redno informiral o prihajajočih in odigranih tekmah vseh selekcij, raznih klubskih akcijah itd. Za spletno stran je skrbel eden izmed bivših nogometašev Tršic. Po njegovem odhodu je zamrl tudi (edini) vir informacij.
Neizkoriščen prostor pod tribuno so v klubu pred osmimi leti preuredili v manjši gostinski prostor.
Danes v klubu tu in tam za informiranje javnosti koristijo občinsko spletno stran, medtem ko prihajajoče tekme redno oznanjajo preko javnih zvočnikov, nameščenih po ulicah Tršic. Ker bi tudi ob pogledu na občinske oglasne deske zaman iskali plakat z vabilom na tekmo, se ne gre znebiti občutka o preslabi izkoriščenosti javnega prostora. Česar se zaveda tudi Aleš Prchal in ob tem izrazi upanje, da bi bil kateri izmed mlajših igralcev (ki jim je novodobna tehnologija bližje) pripravljen znova oživiti Facebook stran oz. postaviti katero izmed družbenih omrežij.
Če imajo odgovorni še kar precej postoriti za javno podobo kluba, je zimski premor pomenil pravo olajšanje in velik korak h glavnemu cilju kluba. Prihod večjega števila (mlajših) igralcev je pomenil stabilizacijo članske ekipe in zagotovilo, da bo nogomet našel
svoje (pomembno) mesto v kraju tudi v prihodnje. Dodaten optimizem vliva ponovna oživitev mlajših selekcij.
Zagotovilo za nemoteno delovanje kluba je zagotovo »stara garda«. Če se bo njihova miselnost in pripadnost klubu uspela prenesti tudi na mlajše igralce, se bo to slej ko prej odrazilo tudi v rezultatih (ki so v tem trenutku (še) drugotnega pomena).
Ekipa TJ Tršice v spomladanskem delu sezone 2024/25.
Olomuško regijo sestavlja pet okrožij. Dve od njih v sezoni 2024/25 premoreta dovolj klubov za organizacijo najnižjega ranga tekmovanja – 3. okrožne lige oz. 10. češke lige (kot bo od naslednje sezone tudi edini uraden naziv). Okrožje Olomouc je edino v regiji, kjer lahko ljubitelji nogometa redno spremljajo dvoboje na najnižjem nivoju. Praktično stalni udeleženec tega nivoja je tudi nogometni klub TJ Tršice.
Štadion v Tršicah se neuradno imenuje Na hribu (Na kopci).
Kdor ni ravno vezan na svojega jeklenega konjička se bo za obisk nogometne tekme v Tršicah primoran podati (dobesedno) proti soncu. Klubski nogometni »hram« se namreč nahaja na najvišji točki kraja. Komur hoja ne predstavlja težave, bo seveda zmogel tudi teh nekaj deset višinskih metrov od središča Tršic do skrajnega severozahodnega roba kraja. Kjer stoji Štadion na hribu (Stadion na kopci), kot ga (neuradno) imenujejo domačini. In na katerem tršiški nogometaši v zadnjih sezonah vse prej kot uspešno lovijo prvenstvene točke. Enak trend slabih rezultatov se je podaljšal tudi v aktualno sezono. Tršičani namreč po 13-ih odigranih krogih zasedajo zadnje mesto. Na svojem kontu imajo vsega dve točki za dva poraza po streljanju enajstmetrovk (tudi v olomuškem okrožju namreč velja pravilo, po katerem se kluba v primeru neodločenega rezultata s streli z bele točke potegujeta za dodatno točko).
Kljub temu, da za predzadnjim mestom zaostajajo zgolj za točko, so po besedah trenerja Aleša Prchala za klub bolj kot rezultati trenutno pomembnejši koraki, ki bi postavili temelje prihodnosti nogometa v Tršicah. Za enega takšnih so poskrbeli v zimskem premoru, ko so v klub privabili sedmerico mlajših igralcev. Nekaj od teh je pred desetletjem že nosilo dres Tršic v mlajših kategorijah. V povprečju gre za mlajše igralce od teh, ki so v jesenskem delu nastopali za Tršice. Z njihovim prihodom so odgovorni v klubu opravili velik del naloge, ki se dotika menjave generacij.
Klubi, ki nastopajo v najnižjih ligah širom Češke, povečini domujejo v vaseh z nekaj sto prebivalci. V primerjavi z njimi so Tršice s svojimi nekaj manj kot 1200 prebivalci skoraj da »velemesto«. Če v »vaških« klubih mnogokrat tarnajo o pomanjkanju otrok (kar je posledica dejstva, da v kraju ni šole), je s tovrstno težavo Tršicam prizanešeno. Kraj se namreč lahko pohvali tako z vrtcem kot z (devetletno) osnovno šolo. Kaj je torej razlog, da klubu kljub »ugodnim« okoliščinam nikakor ne uspe stopiti korak višje v rezultatskem smislu? Kot glavno oviro vidi trener Prchal predvsem v številnih okoliških klubih, ki so v preteklosti v svoje vrste zvabili mnoge mlajše igralce Tršic. Prav vsi (okoliški) klubi nastopajo v višjih ligah. In kar nekaj od njih je igralcem zmožno ponuditi kak evro (oz. krono). Kljub temu Prchal verjame, da se bo večina tršiških igralcev, če ne prej, pa za časa svoje nogometne jeseni, vrnila v matični klub in v prihodnosti pomagala Tršicam po svojih najboljših močeh.
Zunanja stran klubskega objekta z garderobami.
V primeru slabih razmer koristiijo nogometaši Tršic šolsko igrišče z umetno podlago.
Seveda ni potrebno posebej poudarjati, da so Tršice amaterski klub. Kakor tudi ne status njenih igralcev, ki se nogometu posvečajo povsem ljubiteljsko. Ekipa opravi trening enkrat tedensko. V obdobju slabšega vremena za treniranje koristi manjše igrišče z umetno podlago ob osnovni šoli, kjer v kratkih zimskih dneh lahko koristi umetno razsvetljavo. Predvsem za nogometaše, ki so pred kratkim postali očetje, zato manjšo težavo predstavlja sama lega Tršic. Kraj se namreč nahaja na skrajnem jugu okrožja, kar ima za posledico daljšo pot na gostovanja. Ura vožnje v eno smer v seštevku pomeni odsotnost od doma večji del dneva (sobote ali nedelje). Zato se neredko zgodi, da kateri od igralcev izpusti oddaljenejše gostovanje. Vsaka takšna odsotnost posledično pomeni krajšo rezervno klop.
Finančno je klub v veliki meri odvisen ob občinskega denarja. Z dodatno dejavnostjo (organizacijo lokalnih prireditev) mu uspe v klubsko blagajno primakniti še kakšno krono. S finančnega vidika klubu brez dvoma pomaga dejstvo, da je član igralskega kadra tudi aktualni župan Tršic.
Rezervna klop ter v ozadju balkon na glavnem klubskem objektu.
Glede na podporo moštvu ter skrbi za klub in infrastrukturo ni bojazni, da bi v bližnji prihodnosti zmanjkalo volje za nadaljevanje že kar dolge nogometne poti, ki jo je prehodil klub iz Tršic. Po videnem je namreč klub v »dobrih rokah«, predvsem po zaslugi lokalnih zanesenjakov, ki so s tršiškim nogometom tako ali drugače povezani lep del svojih življenj. Med njimi velja omeniti Zdenka Poštulko, ki je prvič oblekel dres Tršic leta 1980, takrat še v kategoriji kadetov. Po osmih sezonah je zaradi zdravstvenih težav prenehal z igranjem. A se je nato v 90-ih letih znova vrnil na zelenice. Po koncu igralske kariere je presedlal v upravni odbor kluba in bil njegov predsednik kar poltretje desetletje. Poštulka velja za enega tistih nogometnih zanesenjakov, ki so z vsem srcem predani svojemu lokalnemu klubu. Ko bo potrebno zbrati ekipo za pripravo vsega potrebnega pred prihajajočo prvenstveno tekmo, med njimi zagotovo ne bo manjkal omenjeni. Kakor tudi ne njegov naslednik in aktualni predsednik kluba Milan Gregr. Ali pa katera izmed nekdanjih nogometašic, danes partneric lokalnih nogometnih entuziastov. Celih pet sezon so namreč Tršice imele tudi svojo žensko ekipo.
Pogled na glavni klubski objekt med petkovo pripravo igrišča. Objekt je bil deležen obnove pred petimi leti.
Kot zanimivost velja omeniti, da je klub v preteklosti vabil ljubitelje nogometa na svoje tekme z zanimivo kulinarično ponudbo – pečenimi skušami. Gre za posebnost tega dela regije. V današnjem času so skuše redkeje na »klubskem menuju«. Kljub temu se v klubu nekajkrat v sezoni odločijo popestriti svoj del gostinske ponudbe tudi s tovrstno kulinariko.
Napis s podobo žabice nad nekdanjo garderobo spominja na žensko ekipo, ki je v Tršicah nastopala pet sezon.
Travnata površina je trenutno v dobrem stanju. Še boljšo gre pričakovati po uporabi namakalnega sistema.
Zgodovina in uspehi kluba
Zgodovina športa v Tršicah sega v začetek 20. stoletja, točneje v leto 1905. Čeprav je žogobrc svoj prostor pod tršiškim soncem našel nekaj desetletij kasneje, bo ravno nogometni klub tisti, ki bo z nekaj dogodki tekom letošnje pomladi in poletja obelodanil častitljivo obletnico začetka delovanja športne aktivnosti v Tršicah. Nosilci športne dejavnosti so bili sprva telovadci (sokoli), ki so si za svoje potrebe davnega leta 1923 uredili igrišče. S čimer so orali ledino tudi nogometu. A urediti igrišče na neravnem terenu nad Tršicami je bila vse prej kot lahka naloga. Številno kamenje pod površjem ter naklon terena so zahtevali svoj davek. Za pripravo igrišča je bilo potrebno del terena (po dolžini igrišča) izkopati, drugi del pa zasuti. Pri čemer so si mestni »sokoli« pomagali s konjskimi vpregami.
Nogomet se je v kraju igral že pred drugo svetovno vojno. A je šlo bolj za neorganizirano vadbo in igranje tekem. Uradni začetek nogometa z ustanovitvijo kluba v sklopu telovadnega društva sokol sega v leto 1949. V začetnem obdobju je za klub nastopala zgolj članska ekipa, medtem ko so mlajši nogometaši trenirali in tekmovali v okviru šole. Vse takrat aktivne mlajše kategorije so prešle pod klub leta 1970.
Nekdanji in sedanji predsednik kluba – Zdeněk Poštulka in Milan Gregr. Prvi je dres Tršic nosil že v 80-ih letih prejšnjega stoletja, medtem ko je drugi za svoj klub občasno zaigral še v jesenskem delu aktualne sezone. Oba s svojo predanostjo klubu veljata vzor mladim generacijam.
Na prvi rezultatski uspeh članske ekipe je bilo potrebno počakati vse do leta 1964. Po 15-ih letih igranja v najnižji ligi, Tršicam uspe uvrstitev v drugo okrožno ligo, kjer nastopajo štiri sezone. Če ne štejemo krajšega obdobja v drugi polovici 90-ih let prejšnjega stoletja, ko je bila najnižja liga v okrožju ukinjena, je bilo to hkrati edino obdobje v celotni zgodovini kluba, ko je nogometašem Tršic uspelo nastopati na višjem nivoju.
Predvsem zadnje desetletje v rezultatskem smislu ne bo ravno z zlatimi črkami zapisano v klubsko zgodovino. Celo več. Pred šestimi leti so se Tršice zaradi (pre)majhnega števila igralcev znašle v nezavidljivi situaciji. Odgovorni so naposled našli rešitev v sodelovanju s klubom iz bližnjega kraja Doloplazy. Ker se je njihova B ekipa znašla v podobni zagati, sta se kluba dogovorila o združitvi Tršic in rezervne ekipe sicer regijskega ligaša. Na novo formirano moštvo je nadaljevalo nastopanje pod imenom Sokol Doloplazy B, medtem ko je svoje domače tekme igralo v Tršicah. S čimer je bil izpolnjen osnovni pogoj ohranitve nogometa v Tršicah. Prva (zaradi pandemije covida nepopolna) odigrana sezona po združitvi je moštvo zaključilo na solidnem šestem mestu (od skupno 16-ih klubov). A so bile že naslednje tri sezone rezultatsko precej manj uspešne, saj jih je klub končal bodisi na predzadnjem bodisi na zadnje mestu. Izkazalo seje, da sama združitev ni ravno blagodejno vplivala na igralce. V kratkem času je prišlo do precejšnjih menjav igralcev. Kar nekaj od njih je prenehalo z igranjem nogometa. Za nameček je tršiške ljubitelje nogometa motilo dejstvo, da se je v nazivu kluba izgubilo ime njihovega kraja. Kar je skrbelo tudi odgovorne v klubu, saj je obstajala verjetnost, da bo nogometna zveza dokončno izbrisala klub s seznama aktivnih deležnikov. Zato so se pred sezono 2023/24 v Tršicah odločili nadaljevati svojo pot znova samostojno. Po tej odločitvi je bilo potrebno na novo formirati člansko ekipo. Jedru sedmih igralcev se je priključilo še nekaj nekdanjih nogometašev. Ravno njihov ponovni angažma je ključno pripomogel k nadaljnjemu obstoju kluba. Preteklo sezono je ekipa končala na predzadnjem mestu. A bolj, kot sama uvrstitev, je za klub pomembnejše, da je znova nastopil pod svojim imenom (TJ Tršice).
Če za člansko moštvo Tršic lahko zapišemo, da v vsej svoji zgodovini ni bistveno odstopalo po rezultatih, je bila večjih sprememb deležna klubska infrastruktura. Sprva lesene garderobe za golom v začetku 80-ih let prejšnjega stoletja nadomesti nov objekt vzdolž igrišča. Sočasno na nasprotni strani prvotno manjšo (leseno) tribuno zamenja malenkost večja (zidana) s streho. Z vgradnjo namakalnega sistema pred desetimi leti je bil dosežen pomemben premik k zagotovitvi boljših pogojev za treniranje in igranje tekem. V letu 2017 v klubu preuredijo del prostora pod tribuno v (klubski) gostinski objekt z manjšim točilnim pultom ter prodajnim okencem. Nov (pomemben) mejnik je sledil leta 2020, ko ob finančni podpori občine sledi popolna prenova glavnega objekta. S tem je klub dobil prenovljene prostore, novo kopalnico s tuši, toaletami itd.
Kot zanimivost velja omeniti klubski grb, ki so si ga ljubitelji nogometa izbrali kar sami. Leta 2010 je namreč klub preko svoje Facebook strani objavil več predlogov. Privrženci so nato z glasovanjem izbrali najljubšega, na katerem je poleg nogometnega žoge dodana še podoba žabe, kot simbol Tršic.
Infrastruktura
Čeprav bi za popolno podobo nogometnega objekta veljalo dodelati kak detajl (recimo preurediti prostor ob kotlu za pripravo klobas, morda zamenjati kakšno klop za gledalce ali namestiti udobnejši – večji – rezervni klopi), v seštevku štadion v Tršicah presega povprečen nivo infrastrukture na tem nivoju tekmovanja.
Domači nogometaši imajo na voljo prostorno garderobo.
Pred leti prenovljen glavni objekt nudi domači ekipi udobno (prostorno) garderobo (gostujoča je približno za polovico manjša), moderno kopalnico s tuši, predvsem pa je v njem kar nekaj prostorov, ki danes služijo bolj za hrambo športne in delovne opreme, artiklov itd. Obiskovalcu bi ob pogledu na objekt v oči zagotovo padel manjši balkon. Njegov namen se razkrije v času tekme, ko nanj namestijo tako ozvočenje kot digitalni semafor. Ker ima objekt dve etaži posledično premore več prostorov. V njem so v preteklosti imele svojo garderobo tako mlajše selekcije kluba kot tudi ženska ekipa. Glede na optimizem, ki veje iz ust trenerja Prchala, gre verjeti, da bo kateri izmed omenjenih prostorov v bližnji prihodnosti znova služil svojemu predhodnemu namenu.
Proti vzhodu se vzpenjajoči teren je bil verjetno razlog postavitve tribune ob tem delu igrišča. Gre za manjšo tribuno, ki sega zgolj nekaj metrov od sredinske črte v obe smeri. Na njej je nameščenih nekaj klopi z ozkimi mizami ter pol ducata zastarelih stolov z naslonjali. V primeru slabega vremena tribuna več kot zadostuje za udobno spremljanje tekem brez odprtega dežnika nad glavo. Ker je postavljena zgolj malenkost za stransko črto, omogoča zelo dober pogled na dogajanje na zelenici. Podobno velja tudi za klopi, ki so v petih vrstah nameščene levo in desno ob tribuni. Pri čemer je zgornja vrsta na približno enakem nivoju, kot vršni del tribune.
Tršice veljajo ze enega redkih klub v najnižji ligi, ki se lahko pohvali s pokrito tribuno. Prvotno (manjšo leseno) je v začetku 80-ih let nadomestila zidana na sliki.
Ob upoštevanju okoliškega terena, ki je vse prej kot ustrezen za izgradnjo nogometnega igrišča, si igralna površina zasluži pohvalo. Resda je malenkost neravna, a v seštevku gre še vedno za zelo dobro pripravljeno igrišče. Svoj delež pri tem ime zagotovo tudi vgrajen namakalni sistem. Za to obdobje (začetek pomladi) zelo vzpodbudno podobo kaže tudi zelenica.
Ker je tribuna postavljena blizu igrišča, ponuja gledalcem zelo dober pogled na zelenico.
Na dvignjenem terenu vzdolž igrišča je na obeh straneh tribune nameščenih nekaj klopi. Z njih je prav tako zelo dobro možno spremljati dogajanje na travnati površini.
Ob omembi lokacije štadiona nekdanji predsednik Poštulka ne izrazi ravno navdušenja. Po njegovem mnenju bi lahko klub veliko lažje koristil objekt tudi za nenogometno dejavnost v primeru, da bi se igrišče nahajalo v ali blizu središča Tršic. Po drugi strani ravno lokacija na robu kraja nogometašem in klubskim veljakom po tej strani omogoča mirno (nemotečo) nogometno plovbo. Z izjemo vodnega zajetja, ki se nahaja za južnimi vrati, ob štadionu ni nobenega bivanjskega ali drugega objekta, ki bi tako za klubsko infrastrukturo kot delovanje kluba lahko predstavljal kakršno koli oviro.
Neizkoriščen prostor pod tribuno so v klubu pred osmimi leti preuredili v manjši gostinski prostor.
Igralski kader, strokovni štab ter vodstvo kluba
Prihod številnih igralcev v zimskem prestopnem roku je konkretno pomladil igralski kader moštva iz Tršic. S čimer je klubu zagotovljena stabilnost, klubskim delavcem pa omogočen pozitiven pogled v prihodnost. Hkrati velja omeniti, da večina igralcev domuje ravno v Tršicah. Kar za klub pomeni dodaten privilegij in hkrati (pomemben) kamenček v mozaiku pozitivne zgodbe.
Najmlajši član trenutne zasedbe Tršic je 15-letni Pavel Zbořil. Skupaj z bratom Tomašem skrbita za družinski priokus v moštvu. Čeprav je prihod mlajše garde starejši del ekipe potisnil v ozadje, so »veterani« še vedno v pripravljenosti kadar koli obleči dres Tršic. Eden teh je sedanji predsednik kluba Milan Gregr, ki je svojo prvo tekmo (v mlajših kategorijah) za Tršice odigral že davnega leta 1985. Njemu ob bok velja postaviti tudi uradnega trenerja Aleša Prchala, ki je sicer svoje prve nogometne korake še kot svež osnovnošolec opravil pri (dolgoletnem članskem prvoligašu) Sigmi iz Olomouca. Po nekajletnem premoru se je kasneje znova vrnil v nogomet in aktivno igral za nekaj okoliških klubov. V Tršicah je od leta 2018.
Tudi Aleš Prchal je s srcem predan klubu iz Tršic. Zaradi poškodbe se zadnje čase bolj kot igranju posveča trenerskim nalogam. Eden izmed njegovih nogometnih izzivov je povezan s ponovno obuditvijo mlajših kategorij.
Eden izmed članov starejše generacije je tudi aktualni župan Tršic, 43-letni Pavel Kovačik. Za svoj domači klub nastopa od leta 2000. Poleg funkcije župana, ki jo opravlja profesionalno, je z nogometom povezan tudi kot sodnik. O tegobah in prednostih, ki jih vodenje občine prinaša, lahko izmenja poglede s svojim stanovskim kolegom kar v domači slačilnici. Ob Kovačiku igralski kader Tršic namreč dopolnjuje tudi njegov stanovski kolega Lubomir Konar, sicer župan (manjše) občine Svesedlice, ki na SZ meji na Tršice.
Da je v moštvu Tršic prisotno tudi nekaj tujega pridiha, je zadolžen Ukrajinec Pavlo Potsko, ki ga je želja po lepši prihodnosti pred leti pripeljala na Češko.
Mlajše kategorije
Mnogi desetoligaši širom države bi Tršicam lahko zavidali dejstvo, da kraj premore tako (devetletno) osnovno šolo kot vrtec. Kar bi za večino klubov pomenilo odlično »izhodišče« za postavitev temeljev ekipe v prihodnosti. Navkljub omenjenemu privilegiju nogometni privrženci v Tršicah zadnje štiri sezone lahko spremljajo zgolj članski nogomet. Za razliko od preteklosti, ko je klub skoraj da vsako sezono uspel formirati vsaj eno (mlajšo) selekcijo.
Da v Tršicah med otroci in mladino vlada zanimanje za najpomembnejšo postransko stvar na tem planetu, ni dvoma. O tem pričajo številni igralci, ki so pred leti nosili dres katere izmed mlajših selekcij kluba, danes pa nastopajo za okoliške (višjerangirane) klube.
V obdobju od leta 1970, ko je organizirana nogometna vadba prešla z osnovne šole na klub, so za Tršice nastopile prav vse mlajše selekcije. Od leta 1986 dalje je imel klub vsako sezono v tekmovanje prijavljeno vsaj eno izmed mlajših kategorij. V zadnjem obdobju je bila to najpogosteje ekipa cicibanov.
V kolikor bi v vsej zgodovini tršiškega nogometa morali izpostaviti največji klubski uspeh, bi se večina v klubu strinjala, da le-ta pripada ekipi mlajših dečkov, ki je v sezoni 2016/17 postala prvak okrožja.
V sezoni 2008/09 je za Tršice nastopala ekipa cicibanov. Vir: arhiv TJ Tršice
Otroški vrvež je bil na tršiškem igrišču nazadnje slišati leta 2021. Pandemija covida in posledično dveletno neigranje tekem je otrokom vzelo veselje do nogometa. Po 25-ih letih je v eni izmed klubskih garderob zavladala tišina. Ki pa jo je trener Aleš Prchal že z naslednjo sezono odločen prekiniti. Da tudi Prchal velja za enega izmed nogometnih entuziastov, predanih svojemu lokalnemu klubu, dokazuje s polnim angažmajem pri ponovni vzpostavitvi mlajših klubskih struktur. V začetku aktualne sezone so se namreč v Tršicah odločili ponovno zavihati rokave in znova poskrbeti za klubski podmladek. Odzvala se je trideseterica otrok od petega do 12-ega leta, ki pod vodstvom Prchala enkrat tedensko pili svoje nogometne korake. Mlade nadobudneže tekom pomladi čakajo prve prijateljske tekme, ki bodo za trenerja Prchala eno izmed vodil za prihajajočo sezono. Zaenkrat kaže, da bi klub lahko prijavil v tekmovanje selekciji mlajših dečkov in starejših cicibanov.
Medijska pokritost in cilji kluba
Celih 13 let (2010-23) je bila glavni in hkrati edini vir informacij klubska Facebook stran. Klub je preko nje svoje privržence in nogometaše redno informiral o prihajajočih in odigranih tekmah vseh selekcij, raznih klubskih akcijah itd. Za spletno stran je skrbel eden izmed bivših nogometašev Tršic. Po njegovem odhodu je zamrl tudi (edini) vir informacij.
Danes v klubu tu in tam za informiranje javnosti koristijo občinsko spletno stran, medtem ko prihajajoče tekme redno oznanjajo preko javnih zvočnikov, nameščenih po ulicah Tršic. Ker bi tudi ob pogledu na občinske oglasne deske zaman iskali plakat z vabilom na tekmo, se ne gre znebiti občutka o preslabi izkoriščenosti javnega prostora. Česar se zaveda tudi Aleš Prchal in ob tem izrazi upanje, da bi bil kateri izmed mlajših igralcev (ki jim je novodobna tehnologija bližje) pripravljen znova oživiti Facebook stran oz. postaviti katero izmed družbenih omrežij.
Če imajo odgovorni še kar precej postoriti za javno podobo kluba, je zimski premor pomenil pravo olajšanje in velik korak h glavnemu cilju kluba. Prihod večjega števila (mlajših) igralcev je pomenil stabilizacijo članske ekipe in zagotovilo, da bo nogomet našel svoje (pomembno) mesto v kraju tudi v prihodnje. Dodaten optimizem vliva ponovna oživitev mlajših selekcij.
Zagotovilo za nemoteno delovanje kluba je zagotovo »stara garda«. Če se bo njihova miselnost in pripadnost klubu uspela prenesti tudi na mlajše igralce, se bo to slej ko prej odrazilo tudi v rezultatih (ki so v tem trenutku (še) drugotnega pomena).
Ekipa TJ Tršice v spomladanskem delu sezone 2024/25.
5. aprila, 2025
Tršice
Na enem od blagih pobočij gričevja na skrajnem južnem delu olomuškega okrožja (v istoimenski regiji) ležijo Tršice. Skupaj s petimi okoliškimi vasmi tvorijo samostojno občino z nekaj manj kot 2000 prebivalci. V družbi krajev, ki premorejo svoj nogometni klub v eni izmed čeških najnižjih nogometnih lig, lahko Tršice brez dvoma uvrstimo med večja naselja. Čeravno bi si s številom prebivalcev ravno še prislužile naziv »mesto«. Kljub svoji majhnosti lahko obiskovalci v kraju najdejo kar nekaj zanimivosti, s katerimi si zapolnijo dan.
Skozi Tršice je speljana lokalna cesta, ki povezuje mesto Přerov z regijsko prestolnico Olomouc. Trenutno je njen večji del skozi kraj zaprt za promet, saj je cesta deležna obnove. V kraju so se odločili, da dela izkoristijo tudi za obnovo podzemnih komunikacij ter pločnika ob cesti. Zaradi zapore trenutno pot do Přerova traja nekaj dlje. Tršice so od obeh mest oddaljene približno 13 km. Z obema ima tudi dobre avtobusne povezave. V delovnih dneh jo z Olomoucem povezuje 20 parov avtobusov (ob vikendih in praznikih 12 parov). Nekaj manj jih vozi iz Tršic do južneje ležečega Přerova – ob delovnikih jih je 15 ter ob vikendih in praznikih 8 parov.
Olomuška regija leži na vzhodnem delu Češke.
Okolica Tršic nudi številne možnosti kolesaskih izletov.
Utrinek z obronka Tršic.
Povezav je torej dovolj, da si lahko obiskovalci (brezskrbno) popestrijo dan z izletom v Tršice. In njeno okolico. Ki se v teh dneh počasi preoblači v pomladne barve. Za sicer popolno barvno paleto bo potrebno počakati še nekaj tednov. A tudi čas v začetku aprila lahko obiskovalcem ponudi prijeten izlet (tako
peš kot na kolesu) med travniki, gozdički in polji. Če na nekaterih poljih že lahko opazujemo rast prvih rastlin, tista z zapičenimi drogovi še čakajo, da jih preplavi zelena barva rastočega hmelja.
Da ima hmeljarstvo v tem delu Češke dolgo tradicijo priča tudi (obnove potrebna) stavba v severnem delu Tršic. V preteklosti je primarno služila kot bivalni objekt številnim obiralcev hmelja. Objekt danes le še v manjši meri služi svojemu prvotnemu namenu. Ker stoji na višjem delu Tršic, pogled od njega sega na bližnji grad.
Glavni vir proizvodnje največjega delodajalca v kraju so komponente za vodne turbine. Podjetje je del nemškega koncerna Schmidt + Clemens.
Na severnem delu Tršic je postavljenih nekaj novih družinskih hiš.
Delujoča žaga leži med glavno cesto skozi kraj in potokom Olešnice.
Pogled na grad in Grajski ribnik (Zámecký rybník) pred njim.
Grad s svojo posestjo se nahaja na severnem robu zgodovinskega jedra Tršic. Njegovo kuliso dopolnjuje manjši park z (grajskim) ribnikom. Današnjo (renesančno) podobo je prvotna srednjeveška utrdba dobila v 19. stoletju. Od leta 1958 je grad na seznamu kulturnih spomenikov.
Gradnja utrdbe datira v prvo polovico 14. stoletja. Tridesetletna vojna (17. stoletje) je poleg vsega upostošenja terjala tudi davek izgube vseh ustanovnih listin in z njimi povezanih podatkov o prvotnih lastnikih in graditeljih predhodnika današnjega gradu. Znano je, da je tudi tršiška utrdba sledila zgledu srednjeveških utrdb v bližnji in daljni okolici – bila je obdana z obzidjem, pristopna pa je bila preko dvižnega mostu, ki se je nahajal nad vodnim jarkom na južni strani utrdbe.
Zaradi svojega izgleda se od leta 1437 za trdnjavo prične uporabljati ime grad. V 16. stoletju je bil na njem sedež posvetne aristokracije. Vse do sredine 19. stoletja je grad služil cerkvenim dostojanstvenikom. Po letu 1948, ko je bil vrhovni urad ukinjen in je grad izgubil svoj uradniški namen, so ga kanoniki in prelati uporabljali predvsem za svojo poletno rezidenco. Od 20-ih let prejšnjega stoletja je bil najet s strani dobrodelne ustanove, ki je prostore v njem namenila skrbi za prizadete otroke za katere so skrbele redovnice. V 70-ih letih je bil grad deležen obnove, danes
Na istem mestu, kjer je bil nekdaj dvižni most, vodi danes vhod na grad.
Grajsko dvorišče z grbi nekdanjih rodbin.
pa so v njem prostori občine, slavnostne dvorane, knjižnice in manjšega etnografskega muzeja, ki s svojo zbirko predmetov obiskovalcem predstavlja zgodovino življenja na tem delu Češke. Grad je bil ravno v teh dneh zaradi dopustov zaprt za obiskovalce.
Skozi Grajski ribnik teče potok Olešnice. Ko zapusti ribnik se po nekaj metrih prevali čez manjšo – trimetrsko – skalno stopnjo. Na Češkem očitno dovolj, da pojav izpolnjuje pogoje slapu. Potok zatem teče mimo še delujoče žage skozi zahodni predel Tršic.
Osrednji trg v Tršicah s cerkvijo rojstva device Marije, nasproti nje stoječe (nesojene) mestne hiše z restavracijo v pritličju ter simbolom kraja (žabe) v ospredju.
Središče dogajanja v kraju je osrednji trg na katerem dominira novobaročna rimskokatoliška cerkev rojstva device Marije. Pred njenim vhodom stojita kipa svetega Metoda na eni in svetega Cirila na drugi strani poti.
Preko trenutno razkopane ceste nasproti cerkve stoji edina restavracija v Tršicah. Čeprav bi po njenem imenu (Restaurace Na Radnici) lahko sklepali, da si prostore deli z mestnimi uradniki (radnice je v češčini ime za mestno hišo), temu ni tako. V nasprotju z nekdanjimi načrti, ki so predvidevali selitev občinskih veljakov prav v to stavbo.
Ob restavraciji, ki dnevno nudi tri menije in je odprta vse dni z izjemo nedelj, se nahaja manjša trgovina z osnovnimi živili. Odprta je vse dni v tednu. Za razliko od večje, ki stoji nekaj korakov višje, a je ob nedeljah zaprta. Nad dogajanjem v središču Tršic budno pazi
simbol kraja – žaba. Trimetrski betonski kip hkrati predstavlja tudi poklon nekdanjemu gosposkemu lastniku – Jiřimu Žabku iz Limberka, ki je tod vladal v prvi polovici 16. stoletja.
Strmo pod gradom potok Olešnice tvori manjši slap.
Prebivalcem sta v kraju na voljo dve trgovini. Večja na sliki je odprta vse dni z izjemo nedelj.
Edino avtobusno postajališče se prav tako nahaja v centru Tršic.
Pogled na glavno ulico, ki je v teh dneh zaprta za promet.
Pred cerkvijo sta postavljena kipa svetega Metoda (levo) in svetega Cirila.
Žabji pogled je mdr. usmerjen tudi k osnovni šoli. Točneje, na eno od šolskih stavb. Čeprav ima sam kraj Tršice manj kot 1200 prebivalcev, premore kar tri poslopja, administrativno združena v eno izobraževalno ustanovo – osnovno šolo in vrtec. Medtem ko višja stopnja domuje v večji stavbi v spodnjem delu Tršic, ima nižja stopnja svojo stavbo nekaj deset metrov višje. Ob njej ima ločene prostore še vrtec. O vrtcu in šoli je večje športno igrišče ob katerem se nahaja še nekaj teniških igrišč. Če bi nadaljevali pot navkreber proti obrobju kraja, bi prispeli do lepo urejenega nogometnega igrišča, kjer domuje edini športni klub v kraju z dolgoletno tradicijo – nogometni klub TJ Tršice.
Glavna cesta skozi Tršice je v teh dneh eno samo gradbišče.
Na nekdanjo dejavnost v hiši spominjajo le še napisi na oknih.
Otroško igrišče s cerkvijo v ozadju.
V bližini gradu lahko uzremo še manjšo pošto v kateri bi sicer zaman iskali razglednice ali kake druge spominke s podobo Tršic. V obnovljenih prostorih za pošto domuje prostovoljno gasilsko društvo.
V preteklosti je danes propadajoča stavba na sliki v obdobju obiranja hmelja služila za prenočevanje delavcev.
Učenci višje stopnje osnovne šole imajo ločen objekt v spodnjem delu Tršic.
Nekoliko višje v kraju ima svoje prostore še nižja stopnja ter vrtec.
Šolsko igrišče je javno dostopno vsem. Ob njem je še nekaj teniških igrišč.
Obnovljen gasilski dom stoji v neposredni bližini gradu.
Na vzhodnem koncu Tršic stoji tudi nekaj manjših stanovanjskih blokov.
Ko si domačini zaželijo hmeljevega napitka v družbi prijateljev, jih večina izbere predelan senik, ki danes nudi prijeten ambient.
Na manjšem trgu v južnem delu Tršic spominska deska pripominja usodo štiričlanske židovske družine Wolf, ki je s pomočjo pogumnih domačinov kot ena redkih po šestih letih (1939-45) sredi okupirane Evrope dočakala konec druge svetovne vojne. Družina je večji del nacistične okupacije preživela v Tršicah ter v okoliškem gozdu, kjer so jim zatočišče nudili domačini. Kljub temu, da je za njihovo usodo vedelo kar nekaj prebivalcev, jih nihče med njimi ni izdal. Dogajanje tistega časa je tri leta na skrivaj zapisoval sin Otto. Njegov dnevnik je bil kasneje izdan v ZDA in leta 1997 tudi na Češkem.
V južnem delu Tršic stoji spomenik, ki pripominja usodo židovske družine Wolf.
Svoj sprehod po Tršicah ter ogledu vseh zanimivosti se lahko ustavimo v katerem od manjših gostišč (hospudk), od katerih velja izpostaviti t.i. »Steklarjev skedenj« (Sklenařova stodola). Kot že ime pove gre za preurejen skedenj v katerem je gostinski objekt s prijetnim vrtom. Ker Tršice premorejo tudi klub vrtičkarjev, morda na katerega od njih naletimo ravno v »skednju«…
Skozi Tršice je speljana lokalna cesta, ki povezuje mesto Přerov z regijsko prestolnico Olomouc. Trenutno je njen večji del skozi kraj zaprt za promet, saj je cesta deležna obnove. V kraju so se odločili, da dela izkoristijo tudi za obnovo podzemnih komunikacij ter pločnika ob cesti. Zaradi zapore trenutno pot do Přerova traja nekaj dlje. Tršice so od obeh mest oddaljene približno 13 km. Z obema ima tudi dobre avtobusne povezave. V delovnih dneh jo z Olomoucem povezuje 20 parov avtobusov (ob vikendih in praznikih 12 parov). Nekaj manj jih vozi iz Tršic do južneje ležečega Přerova – ob delovnikih jih je 15 ter ob vikendih in praznikih 8 parov.
Olomuška regija leži na vzhodnem delu Češke.
Okolica Tršic nudi številne možnosti kolesaskih izletov.
Utrinek z obronka Tršic.
Povezav je torej dovolj, da si lahko obiskovalci (brezskrbno) popestrijo dan z izletom v Tršice. In njeno okolico. Ki se v teh dneh počasi preoblači v pomladne barve. Za sicer popolno barvno paleto bo potrebno počakati še nekaj tednov. A tudi čas v začetku aprila lahko obiskovalcem ponudi prijeten izlet (tako peš kot na kolesu) med travniki, gozdički in polji. Če na nekaterih poljih že lahko opazujemo rast prvih rastlin, tista z zapičenimi drogovi še čakajo, da jih preplavi zelena barva rastočega hmelja.
V preteklosti je danes propadajoča stavba na sliki v obdobju obiranja hmelja služila za prenočevanje delavcev.
Glavni vir proizvodnje največjega delodajalca v kraju so komponente za vodne turbine. Podjetje je del nemškega koncerna Schmidt + Clemens.
Da ima hmeljarstvo v tem delu Češke dolgo tradicijo priča tudi (obnove potrebna) stavba v severnem delu Tršic. V preteklosti je primarno služila kot bivalni objekt številnim obiralcev hmelja. Objekt danes le še v manjši meri služi svojemu prvotnemu namenu. Ker stoji na višjem delu Tršic, pogled od njega sega na bližnji grad.
Na severnem delu Tršic je postavljenih nekaj novih družinskih hiš.
Delujoča žaga leži med glavno cesto skozi kraj in potokom Olešnice.
Grad s svojo posestjo se nahaja na severnem robu zgodovinskega jedra Tršic. Njegovo kuliso dopolnjuje manjši park z (grajskim) ribnikom. Današnjo (renesančno) podobo je prvotna srednjeveška utrdba dobila v 19. stoletju. Od leta 1958 je grad na seznamu kulturnih spomenikov.
Pogled na grad in Grajski ribnik (Zámecký rybník) pred njim.
Gradnja utrdbe datira v prvo polovico 14. stoletja. Tridesetletna vojna (17. stoletje) je poleg vsega upostošenja terjala tudi davek izgube vseh ustanovnih listin in z njimi povezanih podatkov o prvotnih lastnikih in graditeljih predhodnika današnjega gradu. Znano je, da je tudi tršiška utrdba sledila zgledu srednjeveških utrdb v bližnji in daljni okolici – bila je obdana z obzidjem, pristopna pa je bila preko dvižnega mostu, ki se je nahajal nad vodnim jarkom na južni strani utrdbe.
Na istem mestu, kjer je bil nekdaj dvižni most, vodi danes vhod na grad.
Grajsko dvorišče z grbi nekdanjih rodbin.
Zaradi svojega izgleda se od leta 1437 za trdnjavo prične uporabljati ime grad. V 16. stoletju je bil na njem sedež posvetne aristokracije. Vse do sredine 19. stoletja je grad služil cerkvenim dostojanstvenikom. Po letu 1948, ko je bil vrhovni urad ukinjen in je grad izgubil svoj uradniški namen, so ga kanoniki in prelati uporabljali predvsem za svojo poletno rezidenco. Od 20-ih let prejšnjega stoletja je bil najet s strani dobrodelne ustanove, ki je prostore v njem namenila skrbi za prizadete otroke za katere so skrbele redovnice. V 70-ih letih je bil grad deležen obnove, danes pa so v njem prostori občine, slavnostne dvorane, knjižnice in manjšega etnografskega muzeja, ki s svojo zbirko predmetov obiskovalcem predstavlja zgodovino življenja na tem delu Češke. Grad je bil ravno v teh dneh zaradi dopustov zaprt za obiskovalce.
Skozi Grajski ribnik teče potok Olešnice. Ko zapusti ribnik se po nekaj metrih prevali čez manjšo – trimetrsko – skalno stopnjo. Na Češkem očitno dovolj, da pojav izpolnjuje pogoje slapu. Potok zatem teče mimo še delujoče žage skozi zahodni predel Tršic.
Središče dogajanja v kraju je osrednji trg na katerem dominira novobaročna rimskokatoliška cerkev rojstva device Marije. Pred njenim vhodom stojita kipa svetega Metoda na eni in svetega Cirila na drugi strani poti.
Preko trenutno razkopane ceste nasproti cerkve stoji edina restavracija v Tršicah. Čeprav bi po njenem imenu (Restaurace Na Radnici) lahko sklepali, da si prostore deli z mestnimi uradniki (radnice je v češčini ime za mestno hišo), temu ni tako. V nasprotju z nekdanjimi načrti, ki so predvidevali selitev občinskih veljakov prav v to stavbo.
Osrednji trg v Tršicah s cerkvijo rojstva device Marije, nasproti nje stoječe (nesojene) mestne hiše z restavracijo v pritličju ter kipom žabe
Ob restavraciji, ki dnevno nudi tri menije in je odprta vse dni z izjemo nedelj, se nahaja manjša trgovina z osnovnimi živili. Odprta je vse dni v tednu. Za razliko od večje, ki stoji nekaj korakov višje, a je ob nedeljah zaprta. Nad dogajanjem v središču Tršic budno pazi simbol kraja – žaba. Trimetrski betonski kip hkrati predstavlja tudi poklon nekdanjemu gosposkemu lastniku – Jiřimu Žabku iz Limberka, ki je tod vladal v prvi polovici 16. stoletja.
Strmo pod gradom potok Olešnice tvori manjši slap.
Prebivalcem sta v kraju na voljo dve trgovini. Večja na sliki je odprta vse dni z izjemo nedelj.
Edino avtobusno postajališče se prav tako nahaja v centru Tršic.
Pogled na glavno ulico, ki je v teh dneh zaprta za promet.
Žabji pogled je mdr. usmerjen tudi k osnovni šoli. Točneje, na eno od šolskih stavb. Čeprav ima sam kraj Tršice manj kot 1200 prebivalcev, premore kar tri poslopja, administrativno združena v eno izobraževalno ustanovo – osnovno šolo in vrtec. Medtem ko višja stopnja domuje v večji stavbi v spodnjem delu Tršic, ima nižja stopnja svojo stavbo nekaj deset metrov višje. Ob njej ima ločene prostore še vrtec. O vrtcu in šoli je večje športno igrišče ob katerem se nahaja še nekaj teniških igrišč. Če bi nadaljevali pot navkreber proti obrobju kraja, bi prispeli do lepo urejenega nogometnega igrišča, kjer domuje edini športni klub v kraju z dolgoletno tradicijo – nogometni klub TJ Tršice.
Glavna cesta skozi Tršice je v teh dneh eno samo gradbišče.
Na nekdanjo dejavnost v hiši spominjajo le še napisi na oknih.
Otroško igrišče s cerkvijo v ozadju.
Učenci višje stopnje osnovne šole imajo ločen objekt v spodnjem delu Tršic.
V bližini gradu lahko uzremo še manjšo pošto v kateri bi sicer zaman iskali razglednice ali kake druge spominke s podobo Tršic. V obnovljenih prostorih za pošto domuje prostovoljno gasilsko društvo.
Nekoliko višje v kraju ima svoje prostore še nižja stopnja ter vrtec.
Šolsko igrišče je javno dostopno vsem. Ob njem je še nekaj teniških igrišč.
Pred cerkvijo sta postavljena kipa svetega Metoda (levo) in svetega Cirila.
V južnem delu Tršic stoji spomenik, ki pripominja usodo židovske družine Wolf.
Na manjšem trgu v južnem delu Tršic spominska deska pripominja usodo štiričlanske židovske družine Wolf, ki je s pomočjo pogumnih domačinov kot ena redkih po šestih letih (1939-45) sredi okupirane Evrope dočakala konec druge svetovne vojne. Družina je večji del nacistične okupacije preživela v Tršicah ter v okoliškem gozdu, kjer so jim zatočišče nudili domačini. Kljub temu, da je za njihovo usodo vedelo kar nekaj prebivalcev, jih nihče med njimi ni izdal. Dogajanje tistega časa je tri leta na skrivaj zapisoval sin Otto. Njegov dnevnik je bil kasneje izdan v ZDA in leta 1997 tudi na Češkem.
Obnovljen gasilski dom stoji v neposredni bližini gradu.
Na vzhodnem koncu Tršic stoji tudi nekaj manjših stanovanjskih blokov.
Ko si domačini zaželijo hmeljevega napitka v družbi prijateljev, jih večina izbere predelan senik, ki danes nudi prijeten ambient.
Svoj sprehod po Tršicah ter ogledu vseh zanimivosti se lahko ustavimo v katerem od manjših gostišč (hospudk), od katerih velja izpostaviti t.i. »Steklarjev skedenj« (Sklenařova stodola). Kot že ime pove gre za preurejen skedenj v katerem je gostinski objekt s prijetnim vrtom. Ker Tršice premorejo tudi klub vrtičkarjev, morda na katerega od njih naletimo ravno v »skednju«…
4. aprila, 2025