Usobi so samostojna občina, ki skupaj s še dvema manjšima zaselkoma šteje nekaj preko 700 prebivalcev. Približno sto manj jih živi v samem mestecu. Kot se v češčini uradno imenuje kraj, ki je večji od vasi in manjši od mesta. Češko besedo »městys« bi tudi lahko prevedli v tržno mesto. Kljub temu bomo v Usobih zaman iskali imena ulic. Vseh 258 bivalnih objektov v kraju tako v naslovu nosi naziv kraja.

Usobi ležijo 14 km južno od okrožnega središča Havličkův Brod in 17 km severozahodno od regionalnega središča Jihlave. Nadmorska višina kraja dosega 555 m n.m., medtem ko se ozemlje občine razteza na višini med 524 m do 709 m nadmorske višine. Na območju kraja so štiri avtobusna postajališča. Zgolj eno od njih – na manj izrazitem trgu v centru Usobov – premore nadstrešek.

Skozi Usobe sta speljani dve avtobusni liniji. Pomembnejša s 13-imi pari ob delovnih dneh in tremi pari avtobusov ob koncih tedna in praznikih povezuje obe največji mesti v bližini – Jihlavo in Havličkův Brod. Po drugi vozi šest avtobusov zgolj ob delovnih dneh med Havličkůvim Brodom in Boňkovom, sicer manjšim krajem zahodno od Usobov.

Nastanek vasi sega v konec 13. in začetek 14. stoletja. Prvič je omenjena okoli leta 1307. V latinskih besedilih se je imenovala Ausobium, v nemških pa Pollerskirchen (kakršen je še danes uraden naziv kraja v nemščini). Od leta 1653 se je uporabljalo ime Ausoba, ki se je pozneje preoblikovalo v Ousobí, od leta 1920 pa kraj nosi sedanje ime Usobi.

Leta 1789 Usobi z odlokom cesarja Jožefa II. pridobijo status trškega naselja ter svoj grb in zastavo. Največja zasluga za pridobljene pravice gre takratnemu lastniku posestva Leopoldu Fučikovskemu iz Grünhofa. V času njegovega upravljanja je kraj doživel največji gospodarski razcvet. Zanimivo, da sta današnja simbola (grb in zastava) uradno v uporabi od maja preteklega leta, ko ju je potrdil češki parlament.

Skozi Usobi vodi nekaj lokalnih prometnih cest, a nobena od njih nima večjega pomena in posledično gostejšega prometa, ki bi pomembneje vplival na podeželsko idilo, ki sicer vlada v kraju.

Pomemben pečat je v kraju pustila dejavnost brušenja stekla. Njegovi začetki segajo v leto 1779. Znane lokalne podjetniške družine so tradicijo nadgradile in dejavnost popeljale do vrhunca uspešnosti. Do začetka 20. stoletja so v Usobih brusili natrijevo-kalijevo steklo, pozneje pa svinčev kristal. Leta 1945 je bila delavnica nacionalizirana. Brušenje je v kraju potekalo vse do leta 1997, ko se je po skoraj 220ih letih končala tradicija brušenja stekla v Usobih. Na nekdanjo dejavnost še vedno spominjajo zbledeli napisi na stavbah nekdanjih delavnic. In tudi dva od treh ribnikov, ki v imenu nosijo »steklarski« naziv – »Horní Sklárna« in »Dolní Sklárna« bi v slovenščini prevedli v Zgornja in Spodnja Steklarna. V delu objektov nekdanje brusilnice je leta 1994 svoje prostore našla tovarna vinskega in špiritovega kisa ter žganja. Ime nosi po prvotnem industrialci Adolphu Böhmu s čimer je bilo poskrbljeno za nadaljevanje starejše lokalne tradicije, ki sega v 19. stoletje.

Za razliko od obeh omenjenih ribnikov, ki ležita v južni polovici Usobov, lahko v središču najdemo »Pansky rybnik« (Grajski ribnik). Ta je namenjen tudi športnemu ribolovu. Vse tri ribnike povezuje Usobski potok (Úsobský potok). Izvira na nadmorski višini 657 m n.m. ter se po 21-ih kilometrih izliva v Sazavo. Prištevamo ga k severnomorskemu oz. atlantskemu porečju. Nad točko, kjer potok nadaljujejo svoj tok iz osrednjega vaškega ribnika stoji kamnit baročni most, ki ga krasijo kipi štirih svetnikov. Nekaj deset metrov dalje po cesti se naselje razširi v daljši (manj izrazit) trg. Osrednji del prekrivajo zelene površine z visokim drevjem, medtem ko poleg bivalnih objektov na njegovem obrobju lahko najdemo tudi edino trgovino z osnovnimi živili, ki je odprta vse dni v tednu, Gostišče pri vodnjaku (Hospůdka U Kašny), ki ob popoldnevih in večerih ob koncih tedna ponuja tradicionalno druženje ob kozarcu piva, manjši vrtec (v severnem delu Usobov je tudi osnovna šola za učence od prvega do četrtega razreda), občinski urad s pošto (ta je odprta od ponedeljka do petka), župnišče ter cerkev svetih Petra in Pavla s kapelo svete Barbare.

Prvotno gotska cerkev se prvič omenja v zapisih iz konca 13. stoletja. Sedanjo podobo je dobila v letih 1759 in 1760. V tem obdobju so pred župniščem postavili kip Piete, na nekdanjem pokopališču pred cerkvijo pa zgradili novo kostnico in kapelo sv. Barbare. Leta 2009 se je začela obsežna, večletna prenova cerkve. Šlo je za najpomembnejši poseg po letu 1907. Projekt je vključeval statično sanacijo objekta, obnovo dotrajane fasade in zamenjavo prvotnega sivega ometa z rdečim, kar je cerkvi pripomoglo k še večji prepoznavnosti.

Kot zanimivost veja omeniti tudi nekdanjo sinagogo. Ta je bila zgrajena v 18. stoletju, kasneje pa preurejena v stanovanjsko hišo. Stoji v južnem delu mesteca v eni od krajših stranskih ulic.

Severozahodno od vasi, na majhnem skalnatem otočku sredi polj, stoji skupina sedmih dreves – javorov. Pomembni so iz dendrološkega in zgodovinskega vidika. Po izročilu so bila drevesa posajena na mestu, kjer so v skupnem grobu pokopali žrtve epidemije kolere.

V Usobih deluje pet civilnodružbenih in interesnih organizacij. Kajpak tudi tu primat najstarejšega med njimi pripada prostovoljnemu gasilskemu društvu. To je bilo ustanovljeno leta 1872, zaradi česar ga prištevamo med najstarejše tovrstne enote v celotni regiji Vysočina. Med drugimi dejavnimi skupinami so telovadna enota Sokol, Češka zveza žensk, lovska družina, Klub starodobnih vozil Usobi in Klub vojaške zgodovine (AČR).

Kulturno življenje v vasi se vrti okoli prireditve »Kulturno poletje v Usobih«, katerega vrhunec je »Glasbeni sejem«, ki poteka na praznik svetih Petra in Pavla. Sejem zaznamuje bogat kulturni program, pogosto pa ga spremljajo dogodki v organizaciji Kluba starodobnih vozil.

Največji ponos Usobov nedvomno predstavlja dvorec. Njegova zgodba je še toliko zanimivejša, ko se poglobimo v življenja in usode njegovih lastnikov.

Prva omemba plemiške rezidence (verjetno utrdbe) v Usobiju sega v leto 1622. Med letoma 1628 in 1728 je posestvo Usobi – ki je obsegalo veliko kmetijsko posest in dvorec – razmeroma hitro menjalo lastnike, pri čemer zaporedni lastniki na posestvu niso pustili pomembnejših sledi. Lastništvo se je običajno prenašalo s prodajo ali dedovanjem, številni lastniki pa so posestvo obremenili z dolgovi. Zgodovinski viri kažejo, da so nekateri od njih približno od leta 1660 dalje prebivali v dvorcu, medtem ko je stavba od leta 1708 naprej služila predvsem kot bivališče za upravitelja posestva in upravne uradnike. Iz virov ni zaznati kdaj ali po čigavi zaslugi je bila prvotna utrdba preurejena v dvorec. Za najstarejše dele dvorca veljajo obokani prostori v pritličju obeh kril. Nadstropje je bilo prizidano pozneje in v drugačnem slogu. Odlikovale so ga odprte arkade, obrnjene proti dvorišču.

Leta 1751 je František Jošt (Jodok), baron Göldin iz Tiefenaua, kupil posestvo Usobi. V dvorcu je prebival s svojo številno družino (imel je 15 otrok). Novi lastnik se je močno trudil za izboljšave tako na gradu kot v vasi Usobi. Po nekaterih virih je prav on vodil preureditev grajske stavbe v poznobaročni dvorec. Leta 1757 je v severovzhodnem grajskem krilu naročil gradnjo kapele, posvečene Mariji Pomočnici kristjanov, sv. Florijanu in sv. Donatu. Obokana kapela se razteza čez dve nadstropji. Naročil je tudi izdelavo kipov svetnikov (sv. Janeza Nepomuka, sv. Florijana, sv. Donata in sv. Jožefa), ki krasijo most pred dvorcem, obnovil župnijsko cerkev ter zgradil novo kostnico in kip Piete pred cerkvijo. Po njegovi smrti leta 1772 je njegova žena Marie Antonie postala dedinja in nova lastnica posestva. Po njeni smrti sta posest do leta 1775 upravljala njuna sinova Ludvik in Bedřich. Ob delitvi posestva je Ludvik prevzel del v Usobiju. V času njegovega upravljanja je bila leta 1779 v vasi ustanovljena delavnica za brušenje stekla. Vendar Ludvik ni bil preudaren gospodar. Živel je razsipno in v desetletju zaradi dolgov posestvo pripeljal do finančnega propada. František Jošt Göldin, njegova žena Marie Antonie in nekateri njuni otroci so bili pokopani v novi grobnici cerkve v Usobih, ki jo je dal zgraditi njun drugorojeni sin Josef. Leta 1785 je posestvo Usobi na dražbi kupil Martin Leopold Fučikovsky. Z njim je posestvo po 184-ih letih znova dobilo lastnika češkega rodu.

Družina Fučikovsky je bila lastnica posestva 118 let. Martin Leopold je prevzel obveznost poplačila dolgov prejšnjega lastnika, kar je zanj predstavljalo veliko finančno breme. V državni upravi je služboval kot okrožni komisar za Jihlavo. Poskusil se je tudi v podjetništvu in v Usobiju ustanovil manufakturo sukna, vendar se ta korak ni izkazal za posebno uspešnega. Mu je pa zato leta 1789 pri cesarju Jožefu II. uspelo doseči povzdignitev vasi Usobi v trg. Martin Leopold je umrl leta 1794 v starosti 45 let. Posestvo je zapustil sinu Josefu Ignacu, poskrbel pa je tudi za svojo ženo Anno Terezio in hčere. Anna Terezie je upravljala posestvo do leta 1807, ko je njun sin in dedič Josef Ignac postal polnoleten. Leta 1813 se je Josef Ignac poročil z Antonie von Hasslinger, takrat staro komaj petnajst let. Njun edini sin, Eduard František Josef Antonin Michael, se je rodil v dvorcu leta 1814. Njegova mati Antonie je umrla v poporodnem obdobju (še preden je dopolnila sedemnajst let) za posledicami tako imenovane porodne mrzlice.

Sina je očetu in dojilji uspelo rešiti. Josef Ignac je nadaljeval družinsko tradicijo na področju okusa in estetike ter se uveljavil kot najpomembnejši graditelj v družini. Leta 1816 je cesar Franc II. Josefa Ignaca in njegove zakonite potomce obeh spolov povzdignil v dedni viteški stan avstrijskih dežel, spremenil njegov priimek oziroma predikat iz »Grienhof« v »Grünhof« ter mu povzdignil grb. Leta 1825 je v grajskem parku dal zgraditi rastlinjak v slogu empir-a. V tridesetih letih 19. stoletja je vodil obsežno prenovo celotnega dvorca. Prvotni prehod skozi zahodno krilo so ukinili in uredili reprezentativen vhodni prehod skozi sredino južnega krila. Graščina je tako dobila sedanjo podobo za katero sta značilna rustificirana fasada in osemkotna mansardna streha s strešnimi okni na straneh. Nad osrednjim delom graščine so zgradili zvonasto streho, ki jo je zaključevala okrasna vaza. Na sredini fasade je trikotno polje z grbom družine Fučikovsky, ki ga podpirata figuri antičnih boginj. Zgrajeno je bilo novo stopnišče s stebri in kovinskimi elementi, ki je vodilo v prvo nadstropje. Arkade stranskih kril so zazidali, dodali so vrtne paviljone (»salla terrena«) in uredili vrt. Josef Ignac je grad opremil s kakovostnim pohištvom in umetniškimi zbirkami. Posestvo Usobi je poleg dvorca obsegalo polja, travnike, vrtove, ribnike, pašnike in gozdove. Vendar pa ni ustvarjalo dovolj prihodkov za kritje stroškov gradnje in nakupa umetnin. Josef Ignac se je zato začel zadolževati. Ker dolgov ni zmogel odplačevati, je del obveznosti moral poravnati njegov naslednik – edini sin Eduard, ki je leta 1845 podedoval posestvo. Visoko izobraženi Eduard je predstavljal tretjo generacijo družine Fučikovsky. Bil je tudi zadnji fevdalni gospod tega kraja, saj sta bila leta 1848 odpravljena kmetska odvisnost in sistem tlake. Leta 1847 se je Eduard poročil z Aloisio (Luiso), hčerko tirolskega plemiča. Imela sta enajst otrok – pet sinov in šest hčera. A je Eduard tesno vez vzpostavil le z najstarejšim sinom Albertom. Njegov oče Josef Ignac je umrl leta 1853. Eduard se je vse življenje boril z dolgovi – od očetovih obveznosti do stroškov za bogate dote hčera, dolgov svojih zetov, najetih posojil in ženinega slabega finančnega gospodarjenja. Prisiljen je bil prodati dragocene slike in del dragocene grajske opreme. V osemdesetih letih 19. stoletja je Eduard na gradu živel z ženo in tremi odraslimi otroki. Ob koncu njegovega petdesetletnega upravljanja je bilo posestvo Usobi močno zadolženo in v slabem stanju. Pri enainosemdesetih letih se je soočil s težko odločitvijo, komu zapustiti posestvo, da bi ostalo v lasti družine. Kljub velikim dolgovom ga namreč nikoli ni želel prodati.

Določeni dedič je bil najstarejši sin Albert, ki pa ni uspel zbrati dovolj sredstev niti za delno poplačilo dolgov. Drugi sin, Otto, je živel v Ameriki, tretji, Arnošt, je bil pokojni, medtem ko je bil četrti, Aleksander, znan ženskar in oče štirih nezakonskih otrok, za katere je njegov oče Eduard plačeval preživnino. Po dolgem oklevanju se je Eduard leta 1896 odločil, da posestvo Usobi prepusti najmlajšemu sinu Ferdinandu, čigar žena je prinesla bogato doto, s katero bi lahko poplačali del dolgov. Ferdinand je posestvo prevzel v zanemarjenem stanju. Celotna ženina dota je šla za poplačilo nujnih dolgov in stroške delnih popravil. Eduard je umrl leto pozneje. Na prehodu iz 18. v 19. stoletje je družina Fučikovsky v bližini cerkve v Usobih uredila družinsko grobnico, v kateri so pokopani številni njeni člani. Razočarani Albert se je leta 1900 z ženo in sinom odselil. Njun sin Leopold Alois Alexandr Maria se je rodil in bil krščen istega leta ter tako postal zadnji član družine Fučikovsky, ki je prejel krst v Usobih.

Leta 1901 je Ferdinand oddal posestvo v najem. Vendar se je izkazalo, da dohodek od najemnine ne zadošča za njegove potrebe. Leta 1902 je bil izvoljen za župana kraja Usobi. Istega leta se je, obremenjen z dolgovi, odločil prodati družinsko posestvo. S tem je Ferdinand nespametno zapravil sadove dela prejšnjih generacij ter dela svojega očeta, ki je posestvo z velikim trudom ohranjal v družinski lasti in ga ni želel prodati. Kot kupec se je sprva ponudil sorodnik Robert Rytiř Stangler – sin njegove sestre in bodoči zet. Vendar je Ferdinand prejel višjo ponudbo Jane in Ludvika Weselyja, katerima je leta 1903 prodal Usobi. To je pomenilo žalosten konec 118-letne prisotnosti družine Fučikovsky v kraju. Osem let po prodaji Ferdinand ni imel v lasti ničesar več. Znano je, da potomci družine še danes živijo v Mehiki, ZDA in Avstriji.

Nova solastnica Jana – znana kot Jenny – je bila hči uglednega plzenskega industrialca. Ludvik Wesely je bil vojaški častnik iz premožne praške družine. Njuna lastniška deleža na posestvu sta ustrezala vplačanim zneskom: ena četrtina je pripadala Ludviku, tri četrtine pa Jenny. Zakonca Wesely sta posestvo prevzela v zelo slabem stanju. Obnovila sta posekane gozdove in poskrbela za ustrezno prenovo objekta. Imela sta tri sinove in hčerko. Zakonca posestva nista upravljala sama, temveč sta kmetijo in polja oddajala v najem. Ludvik je bil ob mobilizaciji leta 1914 vpoklican kot poveljnik postaje in je služboval na različnih krajih. Med službovanjem je hudo zbolel in marca 1916 umrl v starosti 46 let. Njegov četrtinski delež posestva Usobi je bil razdeljen med Jenny in njune odrasle otroke. Skrbnika mladoletnih otrok sta postala njuna mati in njen brat Karel, baron Škoda. Leta 1922 je Jenny resno razmišljala o prodaji posestva. Med letoma 1923 in 1927 je vodila zapletena pogajanja z različnimi zainteresiranimi stranmi in Državnim zemljiškim uradom glede pogojev zakupa posestva. Sinovi so Jenny naposled prepričali, naj na zemljiščih zgradi rastlinjake in drevesnice za cvetje ter zelenjavo. Stroški naložbe so bili visoki. Družina se je zadolžila. Ker posel ni bil donosen, dolgov niso mogli odplačati. Leta 1932 so se sinovi in ​​mati dogovorili za prodajo dela posestva. Razprodaja premoženja se je nadaljevala in zajela gospodarska poslopja, polja ter dele gozdov. Tudi to ni zadostovalo za poplačilo dolga. Nekaj ​​dragocenih slik so prodali državni galeriji, starine pa različnim zainteresiranim kupcem. Žal so sinovi družine Wesely pred odhodom iz kraja Usobi dali zažgati grajski arhiv. Rešiti je uspelo zgolj del celotnega arhiva. Jenny je s hčerko v gradu živela še eno leto (do leta 1936) in pri tem razprodala velik del dragocenega pohištva, slik, starin in preprog. Nekaj ​​teh predmetov je odkupil Imlauf, preostale pa je Jenny preselila v hišo v Plznu. Njena hči se je leta 1936 poročila v kraju Usobi in tam tudi ostala.

Jenny je nato do konca vojne živela v svoji hiši v Plznu. Ker je sebe in svojo družino štela za Nemce, so jo internirali v zbirno taborišče. Vendar pa zaradi poškodbe ni bila izgnana. Namesto tega jo je k sebi sprejela vnukinja. Preostanek življenja je tako preživela v Usobih. Umrla je leta 1953 v starosti 73 let. Družina Wesely ima družinsko grobnico na starem pokopališču in grob na novem pokopališču, kjer je Jenny pokopana skupaj s hčerko in zetom.

Leta 1935 je Robert Stangler kupil dvorec Usobi in preostali del posestva. Družina Stangler (ta je bila v sorodu z družino Fučikovsky) je bila premožna zemljiška posestniška družina, ki je bila konec 19. stoletja povzdignjena v plemiški stan. Robert je imel zelo napete odnose tako z očetom kot z brati in je bil dvakrat poročen. V prvem zakonu ni imel otrok, v drugem zakonu s sestrično Marie Schmidtovo pa se mu je leta 1912 rodila edina hči Edita Zdenka Hermína Marie. Po drugi poroki je Robert živel zgledno življenje. Njegova edina hči Edita je bila deležna dobre vzgoje. Leta 1931 se je poročila z arhitektom Eduardom Caho in par je imel osem otrok. Leta 1932 se je Stangler začel zanimati za nakup posestva Usobi za svojo hčer Edito, vendar ni imel potrebnih sredstev. Nakup je bil končno izveden leta 1935, do takrat pa je Jenny Wesela že prodala velik del posestva. Tudi takrat Stangler ni imel dovolj denarja za nakup, zato mu je svakinja priporočila svojega znanca, vladnega svetnika dr. inž. Antonina Imlaufa. Stangler je plačal le 15 % kupnine, preostanek pa je pokril dr. inž. Imlauf, ki se je nameraval po upokojitvi z ženo naseliti v graščini.

Imlaufu je bila odobrena brezplačna uporaba levega krila gradu, kjer je lahko hranil svoje zbirke. Osrednje dvorane so bile v skupni rabi. Lastninska pravica do posestva je prešla na Roberta Stanglerja, skupaj z zastavno pravico, ki je zavarovala terjatev Antonina in Marie Imlauf. Medtem ko Stangler ni živel v Usobih, sta zakonca Imlauf tam prebivala. Od leta 1936 dalje so se odnosi med njima močno zaostrili. Nepredvidljivi in ​​nagli Stangler je nenehno spreminjal svoja stališča in zahteve. Sledilo je dvanajstletno obdobje v katerem je Imlauf vljudno zahteval izpolnitev obveznosti, ki jih Stangler dosledno ni izpolnjeval. Čeprav je Stangler poskrbel za delno obnovo gradu in zasaditev topolov ob jezerskem nasipu, je od Imlaufa nenehno zahteval nova posojila. Izvajal je brezobziren pritisk in zahteval neupravičene pogodbene koncesije, s čimer je Imlaufu povzročal veliko stisko. Leta 1937 je Stangler razmišljal o oddaji svoje polovice gradu v najem, da bi ustvaril dobiček. V naslednjih letih so potekala zapletena pogajanja v katerih je Stangler Imlaufu izmenično ponujal grad v najem ali prodajo. A je Imlauf ponudbe zavračal. Verjetno tudi zato, ker ni imel dediča. Leta 1938 sta Imlauf in Stangler v navzočnosti priče sklenila dogovor po katerem sta zakonca Imlauf postala neomejena gospodarja dvorca pod pogojem, da plačujeta javne dajatve za nepremičnino do višine 2.000 kron in vzdržujeta dvorec po lastni presoji. Čeprav je bil dogovor potrjen z dokumentom iz leta 1939, težave niso bile odpravljene in Stangler je Imlaufa znova priganjal k prodaji posestva.

Na srečo dvorec med drugo svetovno vojno ni bil zaseden s strani Nemcev. Leta 1944 se je Stanglerjeva hči Edita z družino preselila v njegov del dvorca, kjer so ostali do konca vojne. Stangler je znova želel prodati Usobi, vendar tega ni mogel storiti brez Imlaufovega soglasja. Odnosi med njima se zato niso izboljšali. Stangler je še naprej zamujal s plačilom obresti za posojila, ki jih je Imlauf zagotovil za nakup in obnovo gradu. Stangler je umrl leta 1947, tik pred svojim 71. rojstnim dnem. Celotno posestvo je zapustil hčerki Editi Cahovi. A je bilo premoženje močno obremenjeno z dolgovi, zapuščinski postopek pa je bil zapleten in dolgotrajen. Po njegovi smrti so se odnosi med družino Imlauf in Stanglerjevimi dediči izboljšali. Nadaljnja pogajanja o najemu in poplačilu zapadlih obresti Imlaufu je prekinil komunistični prevrat februarja 1948. Še preden je bilo mogoče urediti zadeve glede posestva, je bilo premoženje – vključno z gradom – leta 1948 nacionalizirano.

Antonin Imlauf je veljal za izobraženega človeka. Bil je eden najimenitnejših prebivalcev dvorca Usobi in ugleden meščan. V mladosti je delal kot pooblaščenec in pozneje kot inšpektor, pristojen za nadzor trgovskih obratov, velikih tovarn in nevarnih industrijskih dejavnosti. Med prvo svetovno vojno je služil v avtomobilski enoti cesarsko-kraljeve vojske. Po vojni je imel čin rezervnega stotnika, leta 1930 pa je bil odpuščen iz vojaške službe. Leta 1935 se je na priporočilo znanca povezal z Robertom Stanglerjem in skupaj sta kupila posestvo Usobi z dvorcem – korak, ki mu je kasneje povzročil precejšnje težave. Zakonca Imlauf sta prve počitnice v dvorcu preživela leta 1936. Naslednje leto je bil Imlauf imenovan za vladnega svetnika in premeščen v Bratislavo, kjer pa ni bil zadovoljen. Leta 1938 so ga premestili v Prago, nekaj mesecev pozneje pa se je upokojil. V dvorec sta se zakonca Imlauf preselila šele po okupaciji leta 1939. V skladu z odredbo rajhovskega protektorja je pri pristojnih organih prijavil svojo zbirko starinskega orožja. Njegove upe na mirno upokojitev so pokvarili nenehni spori s Stanglerjem.

Leta 1948 nova (nedemokratična) oblast nacionalizira dvorec. Kljub temu Imlauf prebiva dalje v dvorcu in si hkrati prizadeva za ohranitev zgodovinskega objekta. Njegovi pozivi k ohranitvi gradu za prihodnje generacije so ostali brez odziva. Leta 1950 Državni urad za varstvo spomenikov dvorec vendarle prizna kot arhitekturni spomenik poznega baroka in priporoči njegovo uporabo za okrevališče. Tri leta kasneje Imlaufu uspe doseči, da je bil grad razglašen za zgodovinski spomenik II. kategorije, ter s tem zagotoviti delna popravila.

V obdobju od sredine 50-ih let prejšnjega stoletja so bili prostori v dvorcu namenjeni bolniški dejavnosti v kateri so delovale nune. Zaradi slabega vzdrževanja je grad pričel propadati. Leta 1992 je bil dvorec s posestjo vrnjen potomcem družine Stangler. Oba potomca sta želela nepremičnino čim prej prodati, kar je še dodatno pripomoglo k propadanju objekta. Leta 1993 je dvorec kupilo zasebno podjetje, ki je kasneje zaradi dolgov bankrotiralo.

Med letoma 1993 in 1999 je dvorec sameval in bil brez nadzora. Nizke temperature so poškodovale ogrevalni sistem, medtem ko so vandali opustošili in izropali notranje prostore. Šele v tretji dražbi leta 1999 je dvorec dobil novega lastnika. Od takrat je v lasti družine Polak, ki je prenovo pričela aprila leta 1999. Lastniki so obnovo objekta z okolico izvedli z lastnimi sredstvi. Ta so bila potrebna za revitalizacijo parka ter za popravila delov ometa in strehe. V zadnjih letih so prizadevanja usmerjena predvsem v nadaljnje izboljšanje storitev, polepšanje notranjosti dvorca in parka ter posodobitev tehnične opreme.

Gospod Polak je raziskal zgodovino dvorca, s svojimi tremi sinovi popravil skodlasto streho, obnovil zidove in prostore, ki so bili v prejšnjem režimu porušeni ali uničeni, ter celoten objekt opremil s historičnim pohištvom, opremo in okrasjem.

Dvorec je danes v veliki meri odprt za javnost in namenjen najrazličnejšim dejavnostim ter dogodkom. Obiskati ga je možno v okviru vodenega ogleda celotnega posestva, ki ga vodi lastnik. Obiskovalce prevzame ne le bogata zgodovina gradu, temveč tudi zgodba o oživitvi te čudovite znamenitosti. Zanimanje zanj trenutno narašča – ne le za poroke, nastanitve in poslovne dogodke, temveč tudi med filmskimi ustvarjalci.

Danes je dvorec idealna destinacija za pare, družine z otroki, podjetja in različne skupine različnih velikosti. Ponuja tako nastanitev (s štirimi zgodovinskimi apartmaji), poroke, notranje in zunanje prostore za poslovne in zasebne dogodke ter konferenčne dvorane. Gostje imajo tako v zgodovinskih suitah možnost ne le občudovati, temveč tudi doživeti zgodovinski ambient.