Kategorija: Kraji

Zakolany
V marsičem veljajo Zakolany za tipično vas Osrednječeške regije. Skoznje teče Zakolansky potok ob katerem je speljana lepo urejena kolesarska steza in pešpot. Vas šteje blizu 400 prebivalcev. Najdaljša tradicija delovanja v kraju pripada prostovoljnemu gasilskemu društvu in sokolskemu gibanju. Veliko za njima ne zaostaja niti nogometni klub. Vas se lahko pohvali še z dvema železniškima postajališčema na dveh različnih progah. Hkrati so Zakolany tudi rojstni kraj petega češkoslovaškega predsednika Antonina Zapotockega.
Zákolany ležijo na stičišču treh dolin, vrezanih v Praško planoto, ob sotočju treh potokov od katerih ima »primat« Zakolansky potok, ki se približno deset kilometrov za Zakolany izliva v Vltavo. Zaradi lege v sicer manj izraziti dolini se je do južneje ležečega gradišča, imenovanega Budeč, potrebno kar konkretno povzpeti po strmi cesti. Gre za spominsko najdišče povezano s knezom Vaclavom. Na sicer neizraziti vzpetini se nahaja enajst stoletij stara cerkev sv. Petra in Pavla, ki v svojem jedru velja za najstarejšo stoječo stavbo na Češkem. Leta 1967 sta bila gradišče in rotunda registrirana kot kulturna spomenika, 30. marca 1962 pa je bilo slovansko gradišče z vladnim odlokom razglašeno za nacionalni kulturni spomenik.
Zakolany ležijo v dolini po kateri teče Zakolansky potok in nad katero se pne vzpetina Budeč (na sredini slike).
Najdeni arheološki ostanki dokazujejo, da je bil Budeč naseljen že v prazgodovini (srednjebronasta doba gomil). V 20. stoletju je Budeč postal priljubljeno katoliško romarsko središče. Glavna romanja potekajo dvakrat letno – konec junija na praznik zavetnikov sv. Petra in Pavla ter konec septembra na praznik sv. Vaclava.
Rotunda svetega Petra in Pavla na Budeču velja za najstarejšo stoječo stavbo na Češkem.
Eno od treh avtobusnih postajališč v Zakolanyh se nahaja na robu vasi.
Najdeni arheološki ostanki dokazujejo, da je bil Budeč
naseljen že v prazgodovini (srednjebronasta doba gomil). V 20. stoletju je Budeč postal priljubljeno katoliško romarsko središče. Glavna romanja potekajo dvakrat letno – konec junija na praznik zavetnikov sv. Petra in Pavla ter konec septembra na praznik sv. Vaclava.
Po gradišču so se Zakolany in okoliške vasi včasih imenovale Podbudečsko. Kraj je samostojna občina. Skupaj s še dvema vasema šteje dobrih 600 prebivalcev. Kraj leži v okrožju Kladno, od katerega je oddaljen 13 kilometrov, medtem ko je do obrobja češke metropole za približno 20 kilometrov vožnje. Prva pisna omemba Zakolanov sega v leto 1282.
Na progi v enournih intervalih vozijo motorni vlaki imenovani Regionova.
Zaradi dveh prog je v Zakolanyh kar nekaj podhodov in podvozov pod železnico, pa tudi železniških prehodov.
Obnovljena stavba železniškega postajališča ob regionalni progi Kralupy nad Vltavo – Kladno (-Praga).
Ker je celotno območje Osrednječeške regije del Praškega integriranega javnega prevoza, se je iz češke metropole v Zakolane možno odpraviti z eno vozovnico ne glede na število prevoznih sredstev.
Tudi zaradi kar dveh železniških prog, ki vodita skozi kraj in se izvennivojsko križata na zahodnem delu Zakolanov, imajo krajani zelo dobre povezave tako do okoliških večjih krajev kot do Prage.
Skozi Zakolane vodi v lanskem letu dokončana kolesarska steza.
Steza vodi ob nogometnem igrišču…
…ter pod železnico.
V Prago se je tako možno odpraviti z enim od 16-ih parov avtobusov (ob koncu tedna pet parov), bližnje mesto Kralupy nad Vltavo (Kralupy nad Vltavou) je po cesti povezano s petimi pari, medtem ko zahodno ležeče mesto Slany s 14-imi pari avtobusov v delovnih dneh. V kraju so sicer tri avtobusna postajališča. Glavno se nahaja v središču Zakolanov. Ostala dva sta še na severovzhodnem ter južnem koncu vasi.
Pomembno vlogo za prebivalcev ima nedvomno železniška proga označena s številko 093. Gre za enotirno neelektrificirano progo, ki povezuje Kralupy nad Vltavo (kjer se navezuje na enega glavnih evropskih koridorjev med Prago in Berlinom) ter centrom okrožja Kladnom (od koder se nadaljuje eden izmed številnih železničnih krakov proti Pragi). Progo med Kralupy in Prago (skozi Kladno) dnevno prevozi 16 parov (ob koncih tedna in praznikih 10 parov) vlakov.
Ob nogometnem se nahaja manjše otroško igrišče z nekaj igrali.
Spomenik, ki pripominja železniško nesrečo leta 1964.
Kolesarska steza se zaključi v središču vasi, kjer je mdr. stoji zanimiv paviljon s smerokaz.
Ljubitelji šaha imajo možnost odigrati dvoboje pod milim nebom.
Osrednji del vasi kazi edino kip s podobo komunističnega voditelja Zapotockega, rojenega v Zakolanyh.
Eden izmed lastnikov zemljišča na takšen način izraža nezadovoljstvo z vodenje občine s strani županje.
Nastanek proge je bil predvsem posledica potrebe po prevozu premoga in železa iz hitro razvijajočih se rudnikov ter talilnic v Kladnem. Spodnji del proge je bil od začetka celo velikodušno zgrajen za dvotirno obratovanje. Vendar drugi tir ni bil nikoli položen. Redni tovorni promet je po progi stekel leta 1856. Kmalu zatem mu je sledil tudi potniški promet vse do Kralup. Potniški promet na progi opravljajo državne železnice z dvodelnimi motornimi enotami, imenovanimi Regionova. Hkrati proga služi tudi tovornemu prometu, saj po njej dnevno prevažajo rjavi premog s severa Češke za kladensko elektrarno.
Ravno na omenjeni progi se je januarja davnega leta 1964 zgodila ena najbolj
tragičnih železniških nesreč na ozemlju Češke, ki je globoko zaznamovala Zakolane in njihove prebivalce. Polno naloženi tovorni vlak z nedelujočimi zavorami je iz Kladna drvel skozi postaje vse do Zakolanov, kjer je svojo nenadzorovano vožnjo končal s trčenjem v potniški vlak s skupno 32-imi potniki. 14 od njih jih je izgubilo življenje. Identiteta mnogih je bila po nesreči skoraj nemogoča. Trk je terjal tudi 36 uničenih vagonov. Pet preminulih potnikov je bilo iz Zakolanov. Nesrečo danes pripominja spomenik nedaleč od železniškega postajališča. Njegov avtor je vnuk ene od tragično preminulih v nesreči.
Postajališče v Zakolanyh se nahaja na SV delu kraja. Postajna zgradba je bila nedavno obnovljena. A dejansko danes ne služi več svojemu namenu, saj v njej ni niti železniškega osebja niti poslopje ni odprto za potnike.
Manjši pomen ima druga proga skozi Zakolane, označena s št. 121. Proga vodi med krajema Hostivice in Podlešin. Gre prav tako za enotirno neelektrificirano progo, ki je pričela obratovati leta 1873. Zgradilo jo je podjetje Praško-Duchcovska železnica. Na njej je opravljalo promet od leta 1873 do 1884. Zatem so jo prevzele državne železnice. Ob koncu leta 2004 je bil na progi ustavljen potniški promet. Tri leta kasneje so se nanjo vrnili sezonski vlaki. Tako lahko med marcem in oktobrom ob koncih tedna in praznikih po njej vidimo voziti dva para vlakov med Prago in Slanym. Gre za t.i. cyklohraček, vlak primarno namenjen izletnikom (družinam z otroki in kolesarjem).
Svoj pečat Zakolanom sta pustila tudi vidni osebnosti iz sveta politike. Ladislav Zapotocky velja za enega izmed ustanoviteljev češke pokrajinske organizacije avstrijske socialne demokracije. Aprila 1878 je bila na kongresu v Pragi ustanovljena Češkoslovaška socialdemokratska stranka v Avstriji. Ena oizmed dveh glavnih osebnosti je bil Zápotocky. Tako je bila v okviru vseavstrijske socialdemokratske stranke ustanovljena posebna organizacija čeških socialnih demokratov. Kmalu zatem je bila sprožena policijska preiskava zaradi kaznivega dejanja tajnega združevanja. Ladislav Zapotocky je bil obsojen na dva meseca zapora. Leta 1882 je bil zaradi političnih dejavnosti ponovno obsojen in zaprt, tokrat za leto in pol. Po prestani kazni januarja 1884 je bil
Spomenik padlim v prvi svetovni vojni.
izgnan v domačo vas Zakolany, kjer se je za 16 let vrnil k svojemu prvotnemu poklicu krojača. Umrl je leta 1916. Z ženo Barboro sta imela pet otrok. Drugi od njih je bil Antonin, med letoma 1953 in 1957 predsednik Češkoslovaške.
Vaščani imajo možnost nakupa osnovnih živil v manjši trgovini sredi vasi.
Antonin Zapotocky se je rodil leta 1884 v Zakolanyh. Obdobje prve svetovne vojne je prebil kot avstroogrski vojak v Srbiji, na italijanski ter vzhodni fronti in v Romuniji. Po ustanovitvi Češkoslovaške (1918) je postal eden od ustanoviteljev levičarske frakcije v češkoslovaški socialni demokraciji in organizator delavskih svetov. Leta 1920 je sodeloval na 2. kongresu Komunistične internacionale, decembra istega leta pa je bil med glavnimi organizatorji splošne stavke v regiji Kladno, ki je vključevala odstop vlade in ustanovitev delavskih svetov. Zaradi te dejavnosti je bil obsojen na 18 mesecev zapora, a je bil po amnestiji predsednika Masaryka po polovici prestane kazni izpuščen na svobodo.
Od leta 1922 je bil generalni sekretar Komunistične partije Češkoslovaške. V vodstvu je ostal tudi po 5. partijskem kongresu februarja 1929, ko je njegovo izvolitev izsilil delegat
Kominterne. Med letoma 1925 in 1938 je bil poslanec Državnega zbora za Komunistično partijo Češkoslovaške. Po Münchenskem sporazumu je bila Komunistična partija Češkoslovaške jeseni 1938 razpuščena. Aprila 1939 je z ženo poskušal emigrirati v Sovjetsko zvezo, a so ju aretirali med poskusom prečkanja meje s Poljsko. Do februarja 1940 je bil zaprt v Pragi, nato v zaporu v Dresdnu in nazadnje v koncentracijskem taborišču
Glavno avtobusno postajališče v središču Zakolanov.
Na levi strani stavba vaškega urada s pošto in kavarno ter zaprta vaška krčma na nasprotni strani ceste.
Sachsenhausen do leta 1945. Po vrnitvi iz koncentracijskega taborišča je leta 1945 postal predsednik Centralnega sveta sindikatov, član predsedstva Centralnega komiteja Komunistične partije Češkoslovaške republike in poslanec Državnega zbora. Poleti 1946 je predsedoval državnemu zboru. 15. junija 1948 je bil imenovan za predsednika vlade Češkoslovaške.
21. marca 1953 ga je Državni zbor izvolil za predsednika republike. Zapotocky je tako po smrti Klementa Gottwalda postal peti predsednik Češkoslovaške (in drugi komunistični oblastnik na najvišji poziciji). 1. junija istega leta je Češkoslovaška izvedla valutno reformo brez soglasja Mednarodnega denarnega sklada ali predhodnega obvestila lastni javnosti. Čeprav je odpravila inflacijo in varčevalne sklade, je večino prihrankov prebivalstva republike razvrednotila v razmerju 5:1 v kolikor je bil denar deponiran v Narodni banki (za vse, ki so imeli denarne prihranke doma, je bil menjalni tečaj 50:1). Ta razvoj dogodkov je izzval odpor prebivalstva
Ob stoletnici nastanka Češkoslovaške (2018) je bila na pročelju stavbe vaškega urada odkrita spominska plošča češkoslovaškim legionarjem.
Češkoslovaške, tudi zato, ker je predsednik Zápotocky dva dni prej zanikal, da bi načrtoval reformo. Odpor se je stopnjeval v vstajo v Plznu, ki jo je češkoslovaška vojska skupaj z Ljudsko milico in mejno stražo zatrla. Sledila so množična politična sojenja. Zápotocky je dogajanje komentiral z besedami, da “ne morete ustvariti kulta delavca, ki mu je vse dovoljeno.”
Življenjska pot Zapotockega se je zaključila 13. novembra 1957, ko je podlegel infarktu. Njegovo truplo so v generalski uniformi položili v krsto in nato kremirali. Žaro so po pogrebu postavili v marmorni sarkofag Nacionalnega spomenika na vzpetini Vitkov v Pragi. Po padcu komunističnega režima so jo nato prenesli v družinski grob na enem izmed praških pokopališč.
Poleg političnega delovanja se je Zapotocky ukvarjal tudi z literaturo in novinarstvom. Svoja dela je posvečal predvsem razvoju revolucionarnega delavskega gibanja. V času vladavine (in tudi letih po smrti) je bila njegova vloga državnega vodje med ljudstvom pogosto idealizirana – propaganda ga je opisovala kot očeta delavcev, človeka ljudstva, večina prebivalstva pa ga je imela za bistveno bolj sprejemljivega in liberalnega kot večino predstavnikov komunistične partije. Vendar dogodki po denarni reformi leta 1953 kažejo, da je bil sposoben biti trd in nepopustljiv do delavcev in drugih, ki so izražali nestrinjanje s komunistično vlado. Bil je podpornik aretacij, internacij, sodeloval je pri pripravi političnih procesov in uvajanju vseh oblik terorja. Delovanje državnega policijskega aparata v rokah partije v času njegove vladavine kaže na mučenje, usmrtitve in psihološki teror.
Stavba (nižje stopnje) osnovne šole in vrtca.
Kljub temu, da so bili spomeniki, ki so širom Češke častili voditelje totalitarnih režimov, po nastopu svobode (leta 1989) odstranjeni, pa to ne velja za spomenik Antoninu Zapotockemu. Njegova podoba v nadnaravni velikosti iz leta 1984 (postavljena ob 100-letnici rojstva) še vedno ostaja na prvotnem mestu v rojstnih Zakolanyh. Posledično spomenik vzbuja čustva med prebivalci vasi. Novembra 2012 je skupina mladih umetnikov pobarvala plašč na kipu z rdečo, čevlje pa z belo barvo.
V senci kipa totalitarnega voditelja na (za tovrstne režime) značilnem visokem betonskem podstavku in s tipičnim mrkim pogledom je le nekaj metrov stran postavljen spomenik žrtvam prve svetovne vojne. Na travnati površini se nahaja še zanimiv paviljon s smerokazi, klopmi ter informativnimi tablami z
zgodovinskimi in naravnimi znamenitostmi Zakolanov z okolico. Zeleno površino obdajajo železniška proga, kolesarska steza ter na trenutke dokaj prometna cesta, ki vodi skozi Zakolane in povezuje Kladno ter Kralupe na Vltavou.
Na nasprotni strani ceste (kamor je usmerjen pogled kipa Zapotockega) stoji edina trgovina v kraju, odprta od ponedeljka do sobote. Na neizrazitem trgu sredi vasi stoji še stavba vaškega urada v kateri sta tudi prostori pošte in kavarne (obe odprti od ponedeljka do petka). Ob vhodu v objekt je bila ob stoletnici odkrita spominska plošča z imeni legionarjev. Le nekaj korakov dalje reklama na stavbi daje vedeti, da imajo Zakolany tudi svoje vaško gostišče. Vsaj bilo je tako.
Novejša stavba gasilskega doma.
Drugo (manjše) železniško postajališče imajo Zakolany ob manj frekventni lokalni progi Hostivice – Podlešin.
Proga oživi ob koncih tedna in praznikih, ko po njej vozi izletniški vlak.
Napis na vratih namreč daje vedeti, da objekt trenutno išče novega najemnika. Ker v vasi tudi ni nobene restavracije, ostane edina možnost okrepčati se ob koncih tedna kar ob eni izmed družinskih hiš ob robu vasi. Nekaj klopi z mizami ter napis na tabli ob kolesarski stezi obiskovalce opozarja na možnost postanka ter potešitve svoje žeje s pivom ali katero izmed limonad, ki se
Na skrajnem severovzhodnem delu Zakolanov se ob kolesarski stezi obiskovalci lahko okrepčajo s pijačo iz hladilne skrinjice.
nahajajo v hladilni skrinjici. Plačilo se izvede na zaupanje z gotovino ali preko QR kode.
Zakolany ležijo na povprečni nadmorski višini 235 m n.m. V eni izmed stranskih ulic stoji stavba s prostori nižje stopnje osnovne šole in vrtca. Za razliko od svojega najbolj znanega
Izvennivojsko križanje dveh regionalnih prog v zahodnem delu Zakolanov.
vaščana, je precej bolj pozitivno vlogo skozi zgodovino odigralo lokalno prostovoljno gasilsko društvo. Korenine gasilstva v kraju segajo v davno leto 1885. Danes društvo šteje 15 prostovoljnih članov in zagotavlja intervencijo še petim okoliškim krajem. Pred petimi leti so gasilci dobili povsem nove prostore. Velja omeniti, da so v društvu (in tudi v kraju samem) veseli predvsem interesa mladih po tovrstni dejavnosti.
Tri leta po ustanovitvi prostovoljnega gasilskega društva je v Zakolanyh pognalo svoje korenine tudi sokolsko gibanje. Poleg telovadne je Sokol skrbel tudi za izobraževalno in kulturno dejavnost, ki je vključevala delovanje lastne knjižnice, naročanje različnih revij za domoznanstvo, organiziranje predavanj in zabav. Aktiven je bil tudi gledališki in glasbeni oddelek.
Predvsem zaradi dela z mladimi velja izpostaviti tudi lokalni nogometni klub, ki je pred dvema letoma praznoval prav tako častitljivih 110 let od ustanovitve.
Zákolany ležijo na stičišču treh dolin, vrezanih v Praško planoto, ob sotočju treh potokov od katerih ima »primat« Zakolansky potok, ki se približno deset kilometrov za Zakolany izliva v Vltavo. Zaradi lege v sicer manj izraziti dolini se je do južneje ležečega gradišča, imenovanega Budeč, potrebno kar konkretno povzpeti po strmi cesti. Gre za spominsko najdišče povezano s knezom Vaclavom. Na sicer neizraziti vzpetini se nahaja enajst stoletij stara cerkev sv. Petra in Pavla, ki v svojem jedru velja za najstarejšo stoječo stavbo na Češkem. Leta 1967 sta bila gradišče in rotunda registrirana kot kulturna spomenika, 30. marca 1962 pa je bilo slovansko gradišče z vladnim odlokom razglašeno za nacionalni kulturni spomenik.
Zakolany ležijo v dolini po kateri teče Zakolansky potok in nad katero se pne vzpetina Budeč (na sredini slike).
Najdeni arheološki ostanki dokazujejo, da je bil Budeč naseljen že v prazgodovini (srednjebronasta doba gomil). V 20. stoletju je Budeč postal priljubljeno katoliško romarsko središče. Glavna romanja potekajo dvakrat letno – konec junija na praznik zavetnikov sv. Petra in Pavla ter konec septembra na praznik sv. Vaclava.
Rotunda svetega Petra in Pavla na Budeču velja za najstarejšo stoječo stavbo na Češkem.
Eno od treh avtobusnih postajališč v Zakolanyh se nahaja na robu vasi.
Po gradišču so se Zakolany in okoliške vasi včasih imenovale Podbudečsko. Kraj je samostojna občina. Skupaj s še dvema vasema šteje dobrih 600 prebivalcev. Kraj leži v okrožju Kladno, od katerega je oddaljen 13 kilometrov, medtem ko je do obrobja češke metropole za približno 20 kilometrov vožnje. Prva pisna omemba Zakolanov sega v leto 1282.
Obnovljena stavba železniškega postajališča ob regionalni progi Kralupy nad Vltavo – Kladno (-Praga).
Na progi v enournih intervalih vozijo motorni vlaki imenovani Regionova.
Zaradi dveh prog je v Zakolanyh kar nekaj podhodov in podvozov pod železnico, pa tudi železniških prehodov.
Ker je celotno območje Osrednječeške regije del Praškega integriranega javnega prevoza, se je iz češke metropole v Zakolane možno odpraviti z eno vozovnico ne glede na število prevoznih sredstev.
Tudi zaradi kar dveh železniških prog, ki vodita skozi kraj in se izvennivojsko križata na zahodnem delu Zakolanov, imajo krajani zelo dobre povezave tako do okoliških večjih krajev kot do Prage.
Skozi Zakolane vodi v lanskem letu dokončana kolesarska steza.
Steza vodi ob nogometnem igrišču…
…ter pod železnico.
V Prago se je tako možno odpraviti z enim od 16-ih parov avtobusov (ob koncu tedna pet parov), bližnje mesto Kralupy nad Vltavo (Kralupy nad Vltavou) je po cesti povezano s petimi pari, medtem ko zahodno ležeče mesto Slany s 14-imi pari avtobusov v delovnih dneh. V kraju so sicer tri avtobusna postajališča. Glavno se nahaja v središču Zakolanov. Ostala dva sta še na severovzhodnem ter južnem koncu vasi.
Pomembno vlogo za prebivalcev ima nedvomno železniška proga označena s številko 093. Gre za enotirno neelektrificirano progo, ki povezuje Kralupy nad Vltavo (kjer se navezuje na enega glavnih evropskih koridorjev med Prago in Berlinom) ter centrom okrožja Kladnom (od koder se nadaljuje eden izmed številnih železničnih krakov proti Pragi). Progo med Kralupy in Prago (skozi Kladno) dnevno prevozi 16 parov (ob koncih tedna in praznikih 10 parov) vlakov.
Kolesarska steza se zaključi v središču vasi, kjer je mdr. stoji zanimiv paviljon s smerokaz.
Ob nogometnem se nahaja manjše otroško igrišče z nekaj igrali.
Ljubitelji šaha lahko natrenirajo svoje možgane pod milim nebom.
Nastanek proge je bil predvsem posledica potrebe po prevozu premoga in železa iz hitro razvijajočih se rudnikov ter talilnic v Kladnem. Spodnji del proge je bil od začetka celo velikodušno zgrajen za dvotirno obratovanje. Vendar drugi tir ni bil nikoli položen. Redni tovorni promet je po progi stekel leta 1856. Kmalu zatem mu je sledil tudi potniški promet vse do Kralup. Potniški promet na progi opravljajo državne železnice z dvodelnimi motornimi enotami, imenovanimi Regionova. Hkrati proga služi tudi tovornemu prometu, saj po njej dnevno prevažajo rjavi premog s severa Češke za potrebe kladenske elektrarne.
Osrednji del vasi kazi edino kip s podobo komunističnega voditelja Zapotockega.
Eden izmed lastnikov zemljišča na takšen način izraža nezadovoljstvo z vodenje občine s strani županje.
Ravno na omenjeni progi se je januarja davnega leta 1964 zgodila ena najbolj tragičnih železniških nesreč na ozemlju Češke, ki je globoko zaznamovala Zakolane in njihove prebivalce. Polno naloženi tovorni vlak z nedelujočimi zavorami je iz Kladna drvel skozi postaje vse do Zakolanov, kjer je svojo nenadzorovano vožnjo končal s trčenjem v potniški vlak s skupno 32-imi potniki. 14 od njih jih je izgubilo življenje. Identiteta mnogih je bila po nesreči skoraj nemogoča. Trk je terjal tudi 36 uničenih vagonov. Pet preminulih potnikov je bilo iz Zakolanov. Nesrečo danes pripominja spomenik nedaleč od železniškega postajališča. Njegov avtor je vnuk ene od tragično preminulih v nesreči.
Postajališče v Zakolanyh se nahaja na SV delu kraja. Postajna zgradba je bila nedavno obnovljena. A dejansko danes ne služi več svojemu namenu, saj v njej ni niti železniškega osebja niti poslopje ni odprto za potnike.
Spomenik padlim v prvi svetovni vojni.
Spomenik, ki pripominja železniško nesrečo leta 1964.
Manjši (turistični) pomen ima druga proga skozi Zakolane, označena s št. 121. Proga vodi med krajema Hostivice in Podlešin. Gre prav tako za enotirno neelektrificirano progo, ki je pričela obratovati leta 1873. Zgradilo jo je podjetje Praško-Duchcovska železnica. Na njej je opravljalo promet od leta 1873 do 1884. Zatem so jo prevzele državne železnice. Ob koncu leta 2004 je bil na progi ustavljen potniški promet. Tri leta kasneje so se nanjo vrnili sezonski vlaki. Tako lahko ob koncih tedna in praznikih med po njej vidimo voziti dva para vlakov med Prago in Slanym. Gre za t.i. cyklohraček, vlak primarno namenjen izletnikom (družinam z otroki in kolesarjem).
Svoj pečat Zakolanom sta pustila tudi vidni osebnosti iz sveta politike. Ladislav Zapotocky velja za enega izmed ustanoviteljev češke pokrajinske organizacije avstrijske socialne demokracije. Aprila 1878 je bila na kongresu v Pragi ustanovljena Češkoslovaška socialdemokratska stranka v Avstriji. Ena oizmed dveh glavnih osebnosti je bil Zápotocky. Tako je bila v okviru vseavstrijske socialdemokratske stranke ustanovljena posebna organizacija čeških socialnih demokratov. Kmalu zatem je bila sprožena policijska preiskava zaradi kaznivega dejanja tajnega združevanja. Ladislav Zapotocky je bil obsojen na dva meseca zapora. Leta 1882 je bil zaradi političnih dejavnosti ponovno obsojen in zaprt, tokrat za leto in pol. Po prestani kazni januarja 1884 je bil izgnan v domačo vas Zakolany, kjer se je za 16 let vrnil k svojemu prvotnemu poklicu krojača. Umrl je leta 1916. Z ženo Barboro sta imela pet otrok. Drugi od njih je bil Antonin, med letoma 1953 in 1957 predsednik Češkoslovaške.
Vaščani imajo možnost nakupa osnovnih živil v manjši trgovini sredi vasi.
Glavno avtobusno postajališče v središču Zakolanov.
Antonin Zapotocky se je rodil leta 1884 v Zakolanyh. Obdobje prve svetovne vojne je prebil kot avstroogrski vojak v Srbiji, na italijanski ter vzhodni fronti in v Romuniji. Po ustanovitvi Češkoslovaške (1918) je postal eden od ustanoviteljev levičarske frakcije v češkoslovaški socialni demokraciji in organizator delavskih svetov. Leta 1920 je sodeloval na 2. kongresu Komunistične internacionale, decembra istega leta pa je bil med glavnimi organizatorji splošne stavke v regiji Kladno, ki je vključevala odstop vlade in ustanovitev delavskih svetov. Zaradi te dejavnosti je bil obsojen na 18 mesecev zapora, a je bil po amnestiji predsednika Masaryka po polovici prestane kazni izpuščen na svobodo.
Od leta 1922 je bil generalni sekretar Komunistične partije Češkoslovaške. V vodstvu je ostal tudi po 5. partijskem kongresu februarja 1929, ko je njegovo izvolitev izsilil delegat Kominterne. Med letoma 1925 in 1938 je bil poslanec Državnega zbora za Komunistično partijo Češkoslovaške. Po Münchenskem sporazumu je bila Komunistična partija Češkoslovaške jeseni 1938 razpuščena. Aprila 1939 je z ženo poskušal emigrirati v Sovjetsko zvezo, a so ju aretirali med poskusom prečkanja meje s Poljsko. Do februarja 1940 je bil zaprt v Pragi, nato v zaporu v Dresdnu in nazadnje v koncentracijskem taborišču Sachsenhausen do leta 1945. Po vrnitvi iz koncentracijskega taborišča je leta 1945 postal predsednik Centralnega sveta sindikatov, član predsedstva Centralnega komiteja Komunistične partije Češkoslovaške republike in poslanec Državnega zbora. Poleti 1946 je predsedoval državnemu zboru. 15. junija 1948 je bil imenovan za predsednika vlade Češkoslovaške.
Na levi strani stavba vaškega urada s pošto in kavarno ter zaprta vaška krčma na nasprotni strani ceste.
Ob stoletnici nastanka Češkoslovaške (2018) je bila na pročelju stavbe vaškega urada odkrita spominska plošča češkoslovaškim legionarjem.
marca 1953 ga je Državni zbor izvolil za predsednika republike. Zapotocky je tako po smrti Klementa Gottwalda postal peti predsednik Češkoslovaške (in drugi komunistični oblastnik na najvišji poziciji). 1. junija istega leta je Češkoslovaška izvedla valutno reformo brez soglasja Mednarodnega denarnega sklada ali predhodnega obvestila lastni javnosti. Čeprav je odpravila inflacijo in varčevalne sklade, je večino prihrankov prebivalstva republike razvrednotila v razmerju 5:1 v kolikor je bil denar deponiran v Narodni banki (za vse, ki so imeli denarne prihranke doma, je bil menjalni tečaj 50:1). Ta razvoj dogodkov je izzval odpor prebivalstva Češkoslovaške, tudi zato, ker je predsednik Zápotocky dva dni prej zanikal, da bi načrtoval reformo. Odpor se je stopnjeval v vstajo v Plznu, ki jo je češkoslovaška vojska skupaj z Ljudsko milico in mejno stražo zatrla. Sledila so množična politična sojenja. Zápotocky je dogajanje komentiral z besedami, da “ne morete ustvariti kulta delavca, ki mu je vse dovoljeno.”
Življenjska pot Zapotockega se je zaključila 13. novembra 1957, ko je podlegel infarktu. Njegovo truplo so v generalski uniformi položili v krsto in nato kremirali. Žaro so po pogrebu postavili v marmorni sarkofag Nacionalnega spomenika na vzpetini Vitkov v Pragi. Po padcu komunističnega režima so jo nato prenesli v družinski grob na enem izmed praških pokopališč.
Poleg političnega delovanja se je Zapotocky ukvarjal tudi z literaturo in novinarstvom. Svoja dela je posvečal predvsem razvoju revolucionarnega delavskega gibanja. V času vladavine (in tudi letih po smrti) je bila njegova vloga državnega vodje med ljudstvom pogosto idealizirana – propaganda ga je opisovala kot očeta delavcev, človeka ljudstva, večina prebivalstva pa ga je imela za bistveno bolj sprejemljivega in liberalnega kot večino predstavnikov komunistične partije. Vendar dogodki po denarni reformi leta 1953 kažejo, da je bil sposoben biti trd in nepopustljiv do delavcev in drugih, ki so izražali nestrinjanje s komunistično vlado. Bil je podpornik aretacij, internacij, sodeloval je pri pripravi političnih procesov in uvajanju vseh oblik terorja. Delovanje državnega policijskega aparata v rokah partije v času njegove vladavine kaže na mučenje, usmrtitve in psihološki teror.
Stavba (nižje stopnje) osnovne šole in vrtca.
Kljub temu, da so bili spomeniki, ki so širom Češke častili voditelje totalitarnih režimov, po nastopu svobode (leta 1989) odstranjeni, pa to ne velja za spomenik Antoninu Zapotockemu. Njegova podoba v nadnaravni velikosti iz leta 1984 (postavljena ob 100-letnici rojstva) še vedno ostaja na prvotnem mestu v rojstnih Zakolanyh. Posledično spomenik vzbuja čustva med prebivalci vasi. Novembra 2012 je skupina mladih umetnikov pobarvala plašč na kipu z rdečo, čevlje pa z belo barvo.
Novejša stavba gasilskega doma.
Drugo (manjše) železniško postajališče imajo Zakolany ob manj frekventni lokalni progi Hostivice – Podlešin.
V senci kipa totalitarnega voditelja na (za tovrstne režime) značilnem visokem betonskem podstavku in s tipičnim mrkim pogledom je le nekaj metrov stran postavljen spomenik žrtvam prve svetovne vojne. Na travnati površini se nahaja še zanimiv paviljon s smerokazi, klopmi ter informativnimi tablami z zgodovinskimi in naravnimi znamenitostmi Zakolanov z okolico. Zeleno površino obdajajo železniška proga, kolesarska steza ter na trenutke dokaj prometna cesta, ki vodi skozi Zakolane in povezuje Kladno ter Kralupe na Vltavo.
Manj frekventna proga oživi ob koncih tedna in praznikih, ko po njej vozi izletniški vlak.
Na nasprotni strani ceste (kamor je usmerjen pogled kipa Zapotockega) stoji edina trgovina v kraju, odprta od ponedeljka do sobote. Na neizrazitem trgu sredi vasi stoji še stavba vaškega urada v kateri sta tudi prostori pošte in kavarne (obe odprti od ponedeljka do petka). Ob vhodu v objekt je bila ob stoletnici odkrita spominska plošča z imeni legionarjev. Le nekaj korakov dalje reklama na stavbi daje vedeti, da imajo Zakolany tudi svoje vaško gostišče. Vsaj bilo je tako.
Izvennivojsko križanje dveh regionalnih prog v zahodnem delu Zakolanov.
Napis na vratih namreč daje vedeti, da objekt trenutno išče novega najemnika. Ker v vasi tudi ni nobene restavracije, ostane edina možnost okrepčati se ob koncih tedna kar ob eni izmed družinskih hiš ob robu vasi. Nekaj klopi z mizami ter napis na tabli ob kolesarski stezi obiskovalce opozarja na možnost postanka ter potešitve svoje žeje s pivom ali katero izmed limonad, ki se nahajajo v hladilni skrinjici. Plačilo se izvede na zaupanje z gotovino ali preko QR kode.
Na skrajnem severovzhodnem delu Zakolanov se ob kolesarski stezi obiskovalci lahko okrepčajo s pijačo iz hladilne skrinjice.
Zakolany ležijo na povprečni nadmorski višini 235 m n.m. V eni izmed stranskih ulic stoji stavba s prostori nižje stopnje osnovne šole in vrtca. Za razliko od svojega najbolj znanega vaščana, je precej bolj pozitivno vlogo skozi zgodovino odigralo lokalno prostovoljno gasilsko društvo. Korenine gasilstva v kraju segajo v davno leto 1885. Danes društvo šteje 15 prostovoljnih članov in zagotavlja intervencijo še petim okoliškim krajem. Pred petimi leti so gasilci dobili povsem nove prostore. Velja omeniti, da so v društvu (in tudi v kraju samem) veseli predvsem interesa mladih po tovrstni dejavnosti.
Tri leta po ustanovitvi prostovoljnega gasilskega društva je v Zakolanyh pognalo svoje korenine tudi sokolsko gibanje. Poleg telovadne je Sokol skrbel tudi za izobraževalno in kulturno dejavnost, ki je vključevala delovanje lastne knjižnice, naročanje različnih revij za domoznanstvo, organiziranje predavanj in zabav. Aktiven je bil tudi gledališki in glasbeni oddelek.
Predvsem zaradi dela z mladimi velja izpostaviti tudi lokalni nogometni klub, ki je pred dvema letoma praznoval prav tako častitljivih 110 let od ustanovitve.
15. oktobra, 2025
Třeboutice
Eden od naravnih simbolov ne le Usteške regije temveč cele Češke je nedvomno reka Laba. Njen pomen je še toliko večji saj omogoča neposredno (plovno) povezavo tako s Severnim kot Baltskim morjem. Třeboutice so eno izmed številnih (manjših) krajev, ki so zrasli ob bregu Labe. Čeravno vas nima večjega turističnega pomena, jo po zaslugi zelo priljubljene kolesarske steze letno obišče na tisoče turistov (kolesarjev). Hkrati se vaščani lahko pohvalijo tudi z enim izmed najmlajših nogometnih klubov. Ker Třeboutice ne premorejo nogometnega igrišča, je klub vsako sezono primoran poiskati svoje domače zatočišče na katerem izmed igrišč v okoliških vaseh.
Třeboutice so razpotegnjena vas ob sicer zelo prometni cesti.
Konec 18. stoletja je bilo v vasi 54 hiš. Leta 1830 je njihovo število naraslo na 62. V kraju je takrat živelo 333 prebivalcev. Třeboutice so se lahko v tistem obdobju pohvalile z dvorcem, ovčarno, pivovarno z zmogljivostjo 28 sodov, 2 gostilni, kovačnico, mlin in opekarno. Leta 1900 je imela vas 59 hiš z 284 prebivalci, kmečko dvorišče, pivovarno in opekarno. Velika večina vaščanov je bila
Třeboutice spadajo med najstarejše vasi v okrožju Litomeřice. Prva pisna omemba kraja sega v polovico 11. stoletja. Po ustanovni listini kolegijske cerkve sv. Štefana sta vanjo spadala dva podložnika iz te vasi. Leta 1437 je cesar Sigismund vas s sosednjimi Křešicami zastavil mestu Litoměřice za 100 kopejk. Leta 1619 je mesto kupilo celotno vas, a jo je kmalu izgubilo. Posestvo je bilo vrnjeno škofiji. Del le-tega je pripadel Zahořanskemu gospostvu. Po starem mestnem urbarju je bilo leta 1855 v Třebouticah sedem kmetov in šest gospodinj. Vas je plačevala županu 8 kopekov, 26 grošev ter 2 denarija. V vasi je bila gostilna, ki je letno pridelala 20 sodov in 4 vedra piva ter mlin, ki je letno pridelal 40 meric rži in 12 kopekov za pitanje prašičev.
Spomenik žrtvam obeh svetovnih vojn.
Vaščanom lajša prehod čez cesto semafor.
nemške narodnosti (Čehov je bilo 22). Prebivalstvo se je večinoma preživljalo s kmetijstvom, sadjarstvom in vinarstvom.
Edino avtobusno postajališče v vasi se nahaja ob glavni cesti.
Spomin na nekdanje čase se utrne ob pogledu na manjši dvorec na zahodnem koncu vasi. Nahaja se ob glavni cesti skozi vas. Danes že bolj propadajoči objekt je bil zgrajen v baročnem slogu kot poletna rezidenca litoměřiških škofov v drugi polovici 18. stoletja. Glavno stanovanjsko poslopje je bilo porušeno leta 1985, od kompleksa pa
Edina vaška pivnica ima svoja vrata odprta ob popoldnevih in večerih.
sta se ohranila le gospodarsko poslopje in del obzidja, ki sta zaščitena kot kulturni spomenik.
Če je še v prvih desetletjih 20. stoletja v Třebouticah živelo blizu 400 prebivalcev, je – podobno, kot večino čeških krajev s takrat večinskim nemškim prebivalstvom – vas doletela usoda povojnega dogajanja. Izgon Nemcev je pomenil znaten upad prebivalstva. Število vaščanov se je zmanjševalo tudi v naslednjih desetletjih. Ob zadnjem štetju prebivalstva pred štirimi leti je imelo svoje bivališče v Třebouticah prijavljeno 127 oseb. Vas spada v občino Křešice (kraj leži jugovzhodno od Třeboutic).
Približno 25 km od Třeboutic je oddaljena regijska prestolnica Usti nad Labem. Precej bližje leži center okrožja Litomeřice. Če bi hodili po kolesarski stezi v smeri toka Labe, bi za pot do njih potrebovali približno 30 minut (in še znatno manj na kolesu). Skozi vas je speljana pomembna regionalna cesta. Posledično gostejši promet vsaj delno kazi idiličnejšo podobo kraja. Cesta vodi s severa, iz kraja Děčin, ter vodi tako skozi regionalno kot okrožno središče. Zanimivo,
Otroško igrišče na vzhodnem koncu vasi.
Na eni izmed vaških hiš domačini ne skrivajo svoje klubske pripadnosti.
Domačine je ob koncu poletja razveseljeval pogled na bogato letino sadja na drevju.
Čeprav je skozi vas speljana dvotirna proga, so Třeboutice prikrajšane za železniško postajališče.
da med njo in kolesarsko stezo ob reki Labi poteka pomembna (dvotirna elektrificirana) železniška proga, ki povezuje Lyso nad Labem z Usti nad Labem. Glavni železniški koridor Praga – Usti nad Labem – Dresden – Berlin sicer poteka na nasprotnem bregu Labe.
Prav vsi vlaki Třeboutice zgolj prevozijo. Razlog tiči v dejstvu, da vas nima svojega postajališča (najbližje je v bližnjem kraju
Křešice). Z javnim prevozom tako najhitreje dosežemo Třeboutice z avtobusom. Avtobusno postajališče se nahaja ob glavni cesti in je deležno kar pogostih postankov avtobusov. Povezav z bližnjimi Litomeřicami namreč dobesedno mrgoli. Ob delavnikih prvi jutranji avtobus ustavi ob 5:09, zadnji ob 22:54. Třeboutice so posledično z okrožnim središčem povezane z 28-imi pari avtobusov dnevno (ob koncih tedna in praznikih ju povezuje osem parov). V nasprotni smeri nato avtobusi nadaljujejo pot po treh različnih linijah do večjih mest v regiji.
Skozi Třeboutice (točneje, med železniško progo in Labo) poteka zelo priljubljena Labska kolesarska pot.
Ob vzhodnem robu vasi se v Labo izliva Lučni potok.
Třeboutice ležijo na severnem bregu reke Labe. Na sliki cerkev svetega Vojteha v kraju Počaply na nasprotnem bregu.
Zanimivo, da v Třebouticah ne bomo našli nobenega sakralnega objekta. Nemara edini verski simbol v vasi predstavlja kip Device Marije. Zaman bomo iskali tudi trgovino z osnovnimi živili. Se pa lahko vaščani ob poznih popoldnevih in večerih družijo v vaški
pivnici. Predvsem kolesarjem in ostalim dnevnim obiskovalcem je namenjen bar neposredno ob bregu Labe v katerem je možno najti tudi kaj za pod zob. Bar je sicer del manjšega športnega kompleksa, kjer na svoj račun pridejo predvsem navdušenci nad vodnimi aktivnostmi. Obiskovalci se lahko preizkusijo v wakesurfingu, wakeboardingu, smučanju na vodi, jetsurfingu, veslanju na deski itd. V sklopu kompleksa je možno tudi prenočiti v manjšem kampu.
Labska kolesarska steza poteka vse do izliva Labe v Severno morje in meri 1300 km.
Brez dvoma bi večina turistov za najprivlačnejši objekt v Třebouticah izbrala kolesarsko stezo. Labska kolesarska pot poteka po ozemlju Češke in Nemčije in vodi večinoma ob toku reke Labe. Dolžina kolesarske poti od izvira reke v hribovju Krkonoši do nemškega obalnega mesta Cuxhaven, kjer se Laba izliva v Severno morje, je skoraj 1300 km. Na Češkem je pot dolga približno 370 km in poteka skozi štiri regije. Kolesarska steza je večji del speljana po trasi brez avtomobilskega prometa. Le tu in tam zavije na stranske ceste z manjšo frekvenco prometa.
Labska pot velja za eno najpriljubljenejših kolesarskih poti v celotni Evropi. Njena obiskanost se iz leta v leto povečuje. Za razliko od severne sosede Nemčije, kjer pot v letošnjem letu praznuje 30. obletnico obstoja, so Čehi pričeli z njeno izgradnjo v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja. Načrti za izgradnjo so obstajali
že v prvi polovici 80-ih letih, a je pomanjkanje finančnih sredstev prvi dokončani odsek zamaknilo za skoraj desetletje. Na češkem delu poti največji delež odpade ravno na Usteško regijo. Na delu poti skozi Třeboutice steza tesno sledi toku reke Labe, kjer se med vožnjo ob reki kolesarjem odpirajo čudoviti pogledi na Češko sredogorje.
Ob kolesarski stezi se nahaja športno rekreativni prostor, ki vključuje kamp…
…možnost okrepčila ob hrani in pijači,…
…preizkusiti se v aktivnostih na vodi…
…ali na prostem.
Na katastrskem ozemlju Třeboutic je celo manjše športno letališče s travnato vzletno – pristajalno stezo. Pogled nanj pokaže, da je danes v bolj klavrnem stanju (kdo bi znal celo pripomniti, da si v takšnem stanju niti ne zasluži naziva letališče). Do konca 90-ih let je šlo za kmetijsko zemljišče na katerem so gojili zelenjavo. Zaradi lege ob reki Labi in skoraj da vsakoletnih poplav območje ni bilo ravno donosno s pridelkom. Nekaj lokalnih entuziastov se je na prelomu stoletja odločilo odkupiti zemljišče in ga preoblikovati v manjše letališče.
Leta 2002 so poplave povsem uničile letališče, hangar pa je odnesla velika količina vode. A vodni živelj ni preprečil domačim prostovoljcem območje ponovno prenoviti ter postaviti nov hangar za shranjevanje letalske opreme. Letališče ima 450 m dolgo ter 25 m široko stezo. Če je bilo pred leti letališče označeno na letalskih kartah in je bilo pristajanje ter vzletanje na njem dovoljeno, je danes slika precej bolj žalostna. Letalski promet na letališču je prepovedan.
Pogled na manjši pristan s terase gostinskega objekta, ki vabi k postanku kolesarje in pešce.
Manjše letališče s travnato stezo trenutno nima dovoljenja za obratovanje.
Polabska idila ob koncu poletja.
Z usodo letališča se ni sprijaznil eden izmed lokalnih radioamaterjev. Z ozkim krogom prijateljev skrbi za vzdrževanje območja. S čimer želijo ohraniti možnost vsaj zasilnih pristankov ultralahkih letal. Zato vzdržujejo obsežne travnate površine ter garaže za letala in potrebno opremo letališkega območja. Njihov cilj je pridobiti dovoljenje
za pristajanja ultralahkih letal in aktivno uporabo območja za zračne športe in razgledne lete.
Kljub svoji majhnosti se lahko Třeboutice pohvalijo tudi z lastnim nogometnim klubom. Njegov nastanek sega v obdobje pandemije covida, ko se je skupina lokalnih nogometnih navdušencev odločila ustanoviti nov klub in ga prijaviti v tekmovanje. Ker v vasi ni nogometnega igrišča, so nogometaši svoja domača srečanja primorani igrati na igriščih v okoliških vaseh. V tej sezoni je njihovo domače igrišče v kraju Česke Kopisty na nasprotnem bregu Labe.
Třeboutice so razpotegnjena vas ob sicer zelo prometni cesti.
Třeboutice spadajo med najstarejše vasi v okrožju Litomeřice. Prva pisna omemba kraja sega v polovico 11. stoletja. Po ustanovni listini kolegijske cerkve sv. Štefana sta vanjo spadala dva podložnika iz te vasi. Leta 1437 je cesar Sigismund vas s sosednjimi Křešicami zastavil mestu Litoměřice za 100 kopejk. Leta 1619 je mesto kupilo celotno vas, a jo je kmalu izgubilo. Posestvo je bilo vrnjeno škofiji. Del le-tega je pripadel Zahořanskemu gospostvu. Po starem mestnem urbarju je bilo leta 1855 v Třebouticah sedem kmetov in šest gospodinj. Vas je plačevala županu 8 kopekov, 26 grošev ter 2 denarija. V vasi je bila gostilna, ki je letno pridelala 20 sodov in 4 vedra piva ter mlin, ki je letno pridelal 40 meric rži in 12 kopekov za pitanje prašičev.
Spomenik žrtvam obeh svetovnih vojn.
Vaščanom lajša prehod čez cesto semafor.
Konec 18. stoletja je bilo v vasi 54 hiš. Leta 1830 je njihovo število naraslo na 62. V kraju je takrat živelo 333 prebivalcev. Třeboutice so se lahko v tistem obdobju pohvalile z dvorcem, ovčarno, pivovarno z zmogljivostjo 28 sodov, 2 gostilni, kovačnico, mlin in opekarno. Leta 1900 je imela vas 59 hiš z 284 prebivalci, kmečko dvorišče, pivovarno in opekarno. Velika večina vaščanov je bila nemške narodnosti (Čehov je bilo 22). Prebivalstvo se je večinoma preživljalo s kmetijstvom, sadjarstvom in vinarstvom.
Edino avtobusno postajališče v vasi se nahaja ob glavni cesti.
Spomin na nekdanje čase se utrne ob pogledu na manjši dvorec na zahodnem koncu vasi. Nahaja se ob glavni cesti skozi vas. Danes že bolj propadajoči objekt je bil zgrajen v baročnem slogu kot poletna rezidenca litoměřiških škofov v drugi polovici 18. stoletja. Glavno stanovanjsko poslopje je bilo porušeno leta 1985, od kompleksa pa ta se ohranila le gospodarsko poslopje in del obzidja, ki sta zaščitena kot kulturni spomenik.
Edina vaška pivnica ima svoja vrata odprta ob popoldnevih in večerih.
Otroško igrišče na vzhodnem koncu vasi.
Če je še v prvih desetletjih 20. stoletja v Třebouticah živelo blizu 400 prebivalcev, je – podobno, kot večino čeških krajev s takrat večinskim nemškim prebivalstvom – vas doletela usoda povojnega dogajanja. Izgon Nemcev je pomenil znaten upad prebivalstva. Število vaščanov se je zmanjševalo tudi v naslednjih desetletjih. Ob zadnjem štetju prebivalstva pred štirimi leti je imelo svoje bivališče v Třebouticah prijavljeno 127 oseb. Vas spada v občino Křešice (kraj leži jugovzhodno od Třeboutic).
Na eni izmed vaških hiš domačini ne skrivaj svoje klubske pripadnosti.
Čeprav je skozi vas speljana dvotirna proga, so Třeboutice prikrajšane za železniško postajališče.
Približno 25 km od Třeboutic je oddaljena regijska prestolnica Usti nad Labem. Precej bližje leži center okrožja Litomeřice. Če bi hodili po kolesarski stezi v smeri toka Labe, bi za pot do njih potrebovali približno 30 minut (in še znatno manj na kolesu). Skozi vas je speljana pomembna regionalna cesta. Posledično gostejši promet vsaj delno kazi idiličnejšo podobo kraja. Cesta vodi s severa, iz kraja Děčin, ter vodi tako skozi regionalno kot okrožno središče. Zanimivo, da med njo in kolesarsko stezo ob reki Labi poteka pomembna (dvotirna elektrificirana) železniška proga, ki povezuje Lyso nad Labem z Usti nad Labem. Glavni železniški koridor Praga – Usti nad Labem – Dresden – Berlin sicer poteka na nasprotnem bregu Labe.
Domačine je ob koncu poletja razveseljeval pogled na bogato letino sadja na drevju.
Prav vsi vlaki Třeboutice zgolj prevozijo. Razlog tiči v dejstvu, da vas nima svojega postajališča (najbližje je v bližnjem kraju Křešice). Z javnim prevozom tako najhitreje dosežemo Třeboutice z avtobusom. Avtobusno postajališče se nahaja ob glavni cesti in je deležno kar pogostih postankov avtobusov. Povezav z bližnjimi Litomeřicami namreč dobesedno mrgoli. Ob delavnikih prvi jutranji avtobus ustavi ob 5:09, zadnji ob 22:54. Třeboutice so posledično z okrožnim središčem povezane z 28-imi pari avtobusov dnevno (ob koncih tedna in praznikih ju povezuje osem parov). V nasprotni smeri nato avtobusi nadaljujejo pot po treh različnih linijah do večjih mest v regiji.
Třeboutice ležijo na severnem bregu reke Labe. Na sliki cerkev svetega Vojteha v kraju Počaply na nasprotnem bregu.
Skozi Třeboutice (točneje, med železniško progo in Labo) poteka zelo priljubljena Labska kolesarska pot.
Ob vzhodnem robu vasi se v Labo izliva Lučni potok.
Zanimivo, da v Třebouticah ne bomo našli nobenega sakralnega objekta. Nemara edini verski simbol v vasi predstavlja kip Device Marije. Zaman bomo iskali tudi trgovino z osnovnimi živili. Se pa lahko vaščani ob poznih popoldnevih in večerih družijo v vaški pivnici. Predvsem kolesarjem in ostalim dnevnim obiskovalcem je namenjen bar neposredno ob bregu Labe v katerem je možno najti tudi kaj za pod zob. Bar je sicer del manjšega športnega kompleksa, kjer na svoj račun pridejo predvsem navdušenci nad vodnimi aktivnostmi. Obiskovalci se lahko preizkusijo v wakesurfingu, wakeboardingu, smučanju na vodi, jetsurfingu, veslanju na deski itd. V sklopu kompleksa je možno tudi prenočiti v manjšem kampu.
Labska kolesarska steza poteka vse do izliva Labe v Severno morje in meri 1300 km.
Brez dvoma bi večina turistov za najprivlačnejši objekt v Třebouticah izbrala kolesarsko stezo. Labska kolesarska pot poteka po ozemlju Češke in Nemčije in vodi večinoma ob toku reke Labe. Dolžina kolesarske poti od izvira reke v hribovju Krkonoši do nemškega obalnega mesta Cuxhaven, kjer se Laba izliva v Severno morje, je skoraj 1300 km. Na Češkem je pot dolga približno 370 km in poteka skozi štiri regije. Kolesarska steza je večji del speljana po trasi brez avtomobilskega prometa. Le tu in tam zavije na stranske ceste z manjšo frekvenco prometa.
Ob kolesarski stezi se nahaja športno rekreativni prostor, ki vključuje kamp…
…možnost okrepčila ob hrani in pijači,…
…preizkusiti se v aktivnostih na vodi…
…ali na prostem.
Labska pot velja za eno najpriljubljenejših kolesarskih poti v celotni Evropi. Njena obiskanost se iz leta v leto povečuje. Za razliko od severne sosede Nemčije, kjer pot v letošnjem letu praznuje 30. obletnico obstoja, so Čehi pričeli z njeno izgradnjo v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja. Načrti za izgradnjo so obstajali že v prvi polovici 80-ih letih, a je pomanjkanje finančnih sredstev prvi dokončani odsek zamaknilo za skoraj desetletje. Na češkem delu poti največji delež odpade ravno na Usteško regijo. Na delu poti skozi Třeboutice steza tesno sledi toku reke Labe, kjer se med vožnjo ob reki kolesarjem odpirajo čudoviti pogledi na Češko sredogorje.
Pogled na manjši pristan s terase gostinskega objekta, ki vabi k postanku kolesarje in pešce.
Na katastrskem ozemlju Třeboutic je celo manjše športno letališče s travnato vzletno – pristajalno stezo. Pogled nanj pokaže, da je danes v bolj klavrnem stanju (kdo bi znal celo pripomniti, da si v takšnem stanju niti ne zasluži naziva letališče). Do konca 90-ih let je šlo za kmetijsko zemljišče na katerem so gojili zelenjavo. Zaradi lege ob reki Labi in skoraj da vsakoletnih poplav območje ni bilo ravno donosno s pridelkom. Nekaj lokalnih entuziastov se je na prelomu stoletja odločilo odkupiti zemljišče in ga preoblikovati v manjše letališče.
Manjše letališče s travnato stezo trenutno nima dovoljenja za obratovanje.
Leta 2002 so poplave povsem uničile letališče, hangar pa je odnesla velika količina vode. A vodni živelj ni preprečil domačim prostovoljcem območje ponovno prenoviti ter postaviti nov hangar za shranjevanje letalske opreme. Letališče ima 450 m dolgo ter 25 m široko stezo. Če je bilo pred leti letališče označeno na letalskih kartah in je bilo pristajanje ter vzletanje na njem dovoljeno, je danes slika precej bolj žalostna. Letalski promet na letališču je prepovedan.
Polabska idila ob koncu poletja.
Z usodo letališča se ni sprijaznil eden izmed lokalnih radioamaterjev. Z ozkim krogom prijateljev skrbi za vzdrževanje območja. S čimer želijo ohraniti možnost vsaj zasilnih pristankov ultralahkih letal. Zato vzdržujejo obsežne travnate površine ter garaže za letala in potrebno opremo letališkega območja. Njihov cilj je pridobiti dovoljenje za pristajanja ultralahkih letal in aktivno uporabo območja za zračne športe in razgledne lete.
Kljub svoji majhnosti se lahko Třeboutice pohvalijo tudi z lastnim nogometnim klubom. Njegov nastanek sega v obdobje pandemije covida, ko se je skupina lokalnih nogometnih navdušencev odločila prijaviti v tekmovanje. Ker v vasi ni nogometnega igrišča, so nogometaši svoja domača srečanja primorani igrati na igriščih v okoliških vaseh. V tej sezoni je njihovo domače igrišče v kraju Česke Kopisty na nasprotnem bregu Labe. Upati gre, da bo pozitivni zgodbi sledila tudi občina in poskrbela za ureditev igrišča v domačem kraju. Kar bi močno pripomoglo tudi k družabnemu življenju v vasi.
14. oktobra, 2025
Slatina nad Zdobnico
Slatina nad Zdobnico (Slatina nad Zdobnicí) velja za večjo vas v okrožju Rychnov nad Knežnou v Kralovehraški regiji. Gre za slikovito razpotegnjeno vas, ki je vpeta med okoliške travnike in (mešane) gozdove. Tudi zato je deležna turističnega obiska pohodnikov. Kraj premore nekaj javnih objektov, ki vaščanom lajšajo vsakdanje življenje (šola, vrtec, trgovina, pošta), redne avtobusne linije do večjih mest v okolici ter železniško postajališče. Verjetno največji ponos Slatine je prostovoljno gasilsko društvo z dolgo tradicijo. In tudi nogometni klub, ki je v okviru sokola v uvodnem delu sezone z rezultati jasno nakazal željo po uvrstitvi na višji ligaški nivo.
Povprečen hodec bi potreboval slabo uro, da bi prehodil celotno Slatino od njene skrajne točke na severozahodu do table, ki označuje pričetek oz. konec kraja na južnem koncu. Čeprav šteje dobrih 850 prebivalcev, se kraj razprostira na slabih 4-ih kilometrih ob lokalni cesti (v ne ravno najboljšem stanju). Razlog, da vas zavzema precejšnjo površino, tiči tudi v raztresenosti hiš v večjem delu Slatine, kjer so med bivalnimi objekti večje travnate površine. Malenkost bolj strnjeno je naselje zgolj v svojem osrednjem delu.
Slatina nad Zdobnico leži na obronkih Orliškega hribovja vzdolž Slatinskega potoka.
Slatina je od zahodneje ležečega centra okrožja (Rychnov nad Kněžnou) oddaljena 14 minut vožnje z avtom. Nekaj dlje (približno 50 km) se v isti smeri nahaja regijska metropola Hradec Kralove. Leži na nadmorski višini 420 m n.m. in ima status samostojne
Ime kraja izhaja iz kislih močvirnih zemljišč oziroma barij (slatin), ki jih je bilo nekdaj v okolici polno. Po njih nosi ime tudi Slatinsky potok. Ta ima svoj izvir v južnem delu vasi. Na svoji kratki poti teče skozi večji del naselja, dokler se na njegovem severozahodnem robu ne izlije v tu že manjšo reko Zdobnico (češko Zdobnice). Reka izvira v Orliškem hribovju. Njen tok meri 34 km. Na svoji poti do izliva v Divoko Orlico teče skozi severni del Slatine, kjer je postavljena hidrološka postaja.
Slatina velja za mirno podeželsko naselje z redkim prometom.
Kraj ima dolgo tradicijo gasilstva. Prostovoljni gasilci imajo svoje prostore v nedavno obnovljeni stavbi v južnem delu vasi.
občine. Slikoviti kraj ob vznožju vzhodneje ležečega Orliškega hribovja na meji med Češko in Poljsko leži ob cesti, ki povezuje Rychnov nad Kněžnou in Žamberk. Zaradi svoje razpotegnjenosti ne čudi, da vzdolž ceste skozi Slatino ustavljajo avtobusi na kar šestih mestih (avtobusnih postajališčih). Glavne avtobusne linije povezujejo Slatino nad Zdobnico z Rychnovom nad Kněžnou (17 parov v delovnih dneh ter 8 parov avtobusov ob praznikih in koncih tedna), Žamberk (11 parov) ter bližnjo Rokytnico v Orliškem hribovju z osmimi pari v vseh dneh. Nekaj manj je neposrednih avtobusov za Vamberk in kraj Deštne. Ter še mnogo več do vseh naštetih krajev, če bi upoštevali tudi prestope.
Večji del Slatine bi lahko šteli za gručasto vas z redko postavljenimi hišami.
Vzdolž glavne ceste skozi vas je šest avtobusnih postajališč. Na sliki postajališče ob gasilskem domu v južni polovici Slatine.
Na nekdanjo trgovino z živili spominja zgolj še (zbledeli) napis na fasadi hiše.
Obisk Slatine je možen tudi z vlakom. Vas ima namreč svojo železniško postajališče ob slabih 20 km dolgi lokalni (enotirni in neelektrificirani) progi med že omenjeno Rokytnico ter Doudleby nad Orlici (kjer se navezuje na progo Praga – Letohrad). Ta se nahaja v njenem severozahodnem delu. V delovnih dneh progo prevozi 8 parov ob koncih tedna in praznikov pa 7 parov osebnih potniških vlakov.
Kraj se prvič pisno omenja leta 1359. V obdobju 13. in 14. stoletja so bila okoliška hribovja in njihovi obronki porasli s težko prehodnim gozdom. Naselja takratnih prebivalcev so se nahajala večinoma ob spodnjih tokih rek. Skozi neprehodne gozdove so vodile zgolj trgovske poti, po katerih so v glavnem prevažali sol z ozemlja današnje Poljske na ozemlje današnje Italije. Ena takšnih poti je vodila tudi po ozemlju današnje občine Slatina nad Zdobnico.
Stavba vaškega urada in pošte.
Vhod v vrtec.
Današnja žaga na severnem robu Slatine se navezuje na tradicijo tovrstne dejavnosti iz obdobja med obema vojnama, ko je ob žagi stal tudi mlin.
Kolonizacija češke kraljeve rodbine Přemyslovcev je v drugi polovici 13. stoletja prinesla oživitev tega dela
regije. V obdobju od 1257 do 1267 so bila ustanovljena številna naselja, med njimi okoli leta 1260 tudi Slatina. Zapisi v cerkvenem arhivu dokazujejo obstoj župnije v Slatini na začetku 14. stoletja. Naselju niso prizanesle husitske vojne. Najhuje je bilo okrobra leta 1421, ko je vojska šlezijskih knezov s podporo nasprotnikov husitskega gibanja vdrla v regijo. Njihov napad je bil neuspešen, a je za seboj pustil opustošenje in številne požgane vasi ter dvorce.
Na obdobje gospodarskega razcveta danes spominja velik zvon iz leta 1523 na cerkvi Gospodovega preobraženja. Baročna cerkev je leta 1699 nadomestila cerkev svete Doroteje iz 14. stoletja. Danes je del vaškega pokopališča. V njegovi bližini stoji mdr. tudi spomenik žrtvam prve svetovne vojne, postavljen leta 1927.
Devetletna osnovna šola z avtobusnim postajališčem pred njo.
Cerkev Gospodovega preobraženja ter pred njo spomenik žrtvam prve svetovne vojne z imeni padlih vaščanov.
Slatini ni prizanesla niti Tridesetletna vojna. Divjanje, plenjenje in požiganje vasi s strani švedske vojske je za seboj puščalo lakoto in pogoste epidemije. Po koncu vojen je vas štela zgolj 26 kmečkih in pet kajžarskih družin.
Ustanovitev župnije ni prinesla le ustanovitve matičnega urada, temveč leta 1789 tudi ustanovitev šole. Leta 1817 so na mestu prvotne lesene šole zgradili zidano. Stavba je bila enonadstropna in ni zadostovala za približno 250 učencev, ki so jo takrat obiskovali. Zato so leta 1882 dozidali prvo nadstropje in uredili 4 učilnice.
Dasiravno so se glavne bitke avstrijsko – pruskega konflikta leta 1866 odvijale v drugih krajih, dogajanje posredno ni prizaneslo niti Slatini. 21. junija so na poti iz Moravske proti severnim mejam Češke Slatino prečkali trije armadni korpusi in dve konjeniški diviziji, kar je bila približno polovica avstrijske vojske, skoncentrirane na spopad pri Olomoucu. Pohod je trajal skoraj dva tedna. Med njim je šlo skozi Slatino več kot 100 tisoč mož, 375
Spomenik mojstru Janu Husu iz leta 1909.
vozov s strelivom, ki so jih vlekle šestkonjske vprege, 186 topov in približno 15.000 konj. V tem obdobju so bile v vasi porabljene vse zaloge kruha, moke in drugih živil.
Leta 2000 je reka Zdobnica prestopila svoja bregova in poplavila Slatino.
Vključno z obnovo nogometega igrišča je bilo postavljeno tudi večnamensko igrišče.
Po izgubljenih bitkah se je celotna regija postopoma spremenila v veliko bolnišnico, saj je avstrijske vojake umikajoča se vojska prepustila lokalnemu prebivalstvu. Tudi v Slatini so mnogi skrbeli za ranjene cesarske vojake in skrivali lažje ranjence, da ne bi padli v prusko ujetništvo. Za nameček je v kraju izbruhnila epidemija kolere, ki je terjala življenja štirih ljudi.
Kljub težkim gospodarskim in socialnim razmeram ob koncu 19. stoletja se je življenje v vasi uspešno razvijalo. K razvoju vasi je pripomogla tudi izgradnja železnice v letih 1905-1906. V povezavi z njeno izgradnjo je bila leta 1905 ustanovljena žandarmerijska postaja in leta 1907 pošta. Danes ima pošta svoje prostore v stavbi vaškega urada.
Nadaljnji razvoj vasi je prekinila prva svetovna vojna, ki je terjala življenja 37 občanov. Z odhodom moških na fronto je v vasi zastalo družabno življenje. Posledično so številne družine imele velike težave pri zagotavljanju preživetja. Hrane in drugih dobrin je primanjkovalo, v vas pa so vse pogosteje prihajale rekvizicijske komisije, ki so zasegale žito, živino in kovine. Predati je bilo treba tudi dva manjša zvonova.
Nedavno je v središču Slatine zrasel lepo urejen manjši park z altano.
Informativni tabli v parku z edino večstanovanjsko stavbo za njima ter trgovino z živili (na desni strani slike).
Za razliko od obdobja izpred stoletja, je danes v Slatini ena trgovina z osnovnimi živili. Nahaja se v severni polovici vasi, svoja vrata pa ima odprta vse dni v tednu. V njeni bližini stoji spomenik Janu Husu, nedaleč pa je tudi kip svetemu Janu Nepomuku. V kraju je turistom na voljo tudi prenočitveni objekt v obliki počitniške hiše. Tako vaščani kot obiskovalci Slatine se imajo možnost podružiti v enem od dveh gostinskih objektov.
Konec vojne in ustanovitev samostojne češkoslovaške države je močno pospešil nadaljnji razvoj vasi. Družabno življenje je znova oživelo. Napredovala je tudi gradnja vasi, ki je bila v začetku dvajsetih let 20. stoletja elektrificirana. Ustanovljene so bile nove trgovine, obrtni obrati in posodobljena podjetja za predelavo kmetijskih pridelkov. Predvsem sta bila obnovljena oba mlina, obstoječa vodna kolesa so bila zamenjana s turbinami. Leta 1926 je bila zgrajena mlekarna. V začetku tridesetih let 20. stoletja je imela Slatina poleg omenjenih dveh mlinov še 6 trgovin z mešanim blagom, 5 gostiln, 2 pekarni, 2 mesnici in 184 kmetij ter več čevljarjev, krojačev, mizarjev, kovačev in drugih obrtnikov. Med večjimi obrati so bile strojna delavnica, žaga in tovarna čevljev.
Most čez reko Zdobnico s cesto v ne najboljšem stanju.
Železniški prehod ter pred smerokazi do vseh pomembnih objektov v kraju.
Najsevernejše avtobusno postajališče v vasi stoji v bližini železniške postaje.
Prvi se nahaja ob glavni cesti, približno na sredini vasi. Gre za tradicionalno vaško pivnico (Hospoda U Václava), kjer se je možno okrepčati v večernih urah od srede do sobote. Drugi tovrstni objekt (bife) stoji ob nogometnem igrišču na severnem delu vasi. Odprt je zgolj ob petkih in sobotah zvečer ter izjemoma tudi v nedeljah, ko se na bližnjem igrišču odvija nogometna tekma. Če v obeh omenjenih objektih jedi niso vedno v ponudbi, imajo ob delovnikih kosila na meniju v jedilnici stavbe lokalnega agrarnega podjetja v centru Slatine. Le da je kosilo potrebno naročiti dan vnaprej.
Obdobje miru in blagostanja je v vasi (kakor tudi v večjem delu tedanje Češkoslovaške) trajalo do druge polovice 30-ih let prejšnjega stoletja. Bližina meje z Nemčijo (danes to ozemlje pripada Poljski) je napetost tedanjega časa še dodatno stopnjevala. Leta 1938 je
bila razglašena mobilizacija vseh rezervistov do 40. leta starosti. Preostali za delo sposobni moški od 17. leta starosti so bili poklicani v pomožne delovne enote za dokončanje obrambnega sistema. September 1938 je bil zato težaven tudi za kmetice, ki so morale vsa jesenska opravila na poljih opraviti sama (zlasti pobiranje krompirja in setev ozimnih pridelkov). Da je bilo življenje še dodatno oteženo, je poskrbela epidemija slinavke in parkljevke. Za nameček je bilo treba večino konj predati vojaškim enotam.
Edina sreča šestletnega obdobja nacistične okupacije za Slatini je bila, da vojna ni terjala življenja nobenega izmed vaščanov.
V Slatini je dobro poskrbljeno tudi za izobraževanje mlajše generacije. V vasi je namreč tako vrtec kot (devetletna) osnovna šola. Občina je svoj današnji
V poslopju železniške postaje je danes stanovanje.
Postajo sestavljata dva tira od katerih je v uporabi zgolj eden.
grb dobila leta 2004. Podobe na njem jasno kažejo na poljedelsko tradicijo v Slatini.
Eno izmed društev, ki že več kot 130 let skrbi za aktivno dejavnost v vasi, je prostovoljno gasilsko društvo. Šteje preko 80 članov. S svojimi izkušnjami ob poplavah in drugih naravnih nesrečah je terenska enota gasilcev zadolžena tako za interveniranje v Slatini kot tudi okoliških vaseh. Društvo je usmerjeno še v delo z mladimi s katerimi se udeležuje otroških gasilskih tekmovanj.
Za največ veselja v Slatini v zadnjem obdobju skrbijo lokalni nogometaši, ki v okviru vaškega sokola v začetku novega prvenstva premagujejo svoje tekmece kot po tekočem traku. K uresničitvi končnega cilja in osvojitvi prvega mesta ter
uvrstitvi ligo višje jih sicer čaka še dolga pot. A so že zdaj s svojimi predstavami pripomogli k številčnim obiskom domačih tekem ter s tem pripomogli k dvigu družabnega življenja v Slatini nad Zdobnico.
Povprečen hodec bi potreboval slabo uro, da bi prehodil celotno Slatino od njene skrajne točke na severozahodu do table, ki označuje pričetek oz. konec kraja na južnem koncu. Čeprav šteje dobrih 850 prebivalcev, se kraj razprostira na slabih 4-ih kilometrih ob lokalni cesti (v ne ravno najboljšem stanju). Razlog, da vas zavzema precejšnjo površino, tiči tudi v raztresenosti hiš v večjem delu Slatine, kjer so med bivalnimi objekti večje travnate površine. Malenkost bolj strnjeno je naselje zgolj v svojem osrednjem delu.
Slatina nad Zdobnico leži na obronkih Orliškega hribovja vzdolž Slatinskega potoka.
Ime kraja izhaja iz kislih močvirnih zemljišč oziroma barij (slatin), ki jih je bilo nekdaj v okolici polno. Po njih nosi ime tudi Slatinsky potok. Ta ima svoj izvir v južnem delu vasi. Na svoji kratki poti teče skozi večji del naselja, dokler se na njegovem severozahodnem robu ne izlije v tu že manjšo reko Zdobnico (češko Zdobnice). Reka izvira v Orliškem hribovju. Njen tok meri 34 km. Na svoji poti do izliva v Divoko Orlico teče skozi severni del Slatine, kjer je postavljena hidrološka postaja.
Slatina velja za mirno podeželsko naselje.
Kraj ima dolgo tradicijo gasilstva. Prostovoljni gasilci imajo svoje prostore v nedavno obnovljeni stavbi v južnem delu vasi.
Slatina je od zahodneje ležečega centra okrožja (Rychnov nad Kněžnou) oddaljena 14 minut vožnje z avtom. Nekaj dlje (približno 50 km) se v isti smeri nahaja regijska metropola Hradec Kralove. Leži na nadmorski višini 420 m n.m. in ima status samostojne občine. Slikoviti kraj ob vznožju vzhodneje ležečega Orliškega hribovja na meji med Češko in Poljsko leži ob cesti, ki povezuje Rychnov nad Kněžnou in Žamberk. Zaradi svoje razpotegnjenosti ne čudi, da vzdolž ceste skozi Slatino ustavljajo avtobusi na kar šestih mestih (avtobusnih postajališčih). Glavne avtobusne linije povezujejo Slatino nad Zdobnico z Rychnovom nad Kněžnou (17 parov v delovnih dneh ter 8 parov avtobusov ob praznikih in koncih tedna), Žamberk (11 parov) ter bližnjo Rokytnico v Orliškem hribovju z osmimi pari v vseh dneh. Nekaj manj je neposrednih avtobusov za Vamberk in kraj Deštne. Ter še mnogo več do vseh naštetih krajev, če bi upoštevali tudi prestope.
Večji del Slatine bi lahko šteli za gručasto vas z redko postavljenimi hišami.
Vzdolž glavne ceste skozi vas je šest avtobusnih postajališč. Na sliki postajališče ob gasilskem domu v južni polovici Slatine.
Na nekdanjo trgovino z živili spominja zgolj še (zbledeli) napis na fasadi hiše.
Obisk Slatine je možen tudi z vlakom. Vas ima namreč svojo železniško postajališče ob slabih 20 km dolgi lokalni (enotirni in neelektrificirani) progi med že omenjeno Rokytnico ter Doudleby nad Orlici (kjer se navezuje na progo Praga – Letohrad). Ta se nahaja v njenem severozahodnem delu. V delovnih dneh progo prevozi 8 parov ob koncih tedna in praznikov pa 7 parov osebnih potniških vlakov.
Današnja žaga na severnem robu Slatine se navezuje na tradicijo tovrstne dejavnosti iz obdobja med obema vojnama, ko je ob žagi stal tudi mlin.
Kraj se prvič pisno omenja leta 1359. V obdobju 13. in 14. stoletja so bila okoliška hribovja in njihovi obronki porasli s težko prehodnim gozdom. Naselja takratnih prebivalcev so se nahajala večinoma ob spodnjih tokih rek. Skozi neprehodne gozdove so vodile zgolj trgovske poti, po katerih so v glavnem prevažali sol z ozemlja današnje Poljske na ozemlje današnje Italije. Ena takšnih poti je vodila tudi po ozemlju današnje občine Slatina nad Zdobnico.
Stavba vaškega urada in pošte.
Vhod v vrtec.
Kolonizacija češke kraljeve rodbine Přemyslovcev je v drugi polovici 13. stoletja prinesla oživitev tega dela regije. V obdobju od 1257 do 1267 so bila ustanovljena številna naselja, med njimi okoli leta 1260 tudi Slatina. Zapisi v cerkvenem arhivu dokazujejo obstoj župnije v Slatini na začetku 14. stoletja. Naselju niso prizanesle husitske vojne. Najhuje je bilo okrobra leta 1421, ko je vojska šlezijskih knezov s podporo nasprotnikov husitskega gibanja vdrla v regijo. Njihov napad je bil neuspešen, a je za seboj pustil opustošenje in številne požgane vasi ter dvorce.
Devetletna osnovna šola z avtobusnim postajališčem pred njo.
Na obdobje gospodarskega razcveta danes spominja velik zvon iz leta 1523 na cerkvi Gospodovega preobraženja. Baročna cerkev je leta 1699 nadomestila cerkev svete Doroteje iz 14. stoletja. Danes je del vaškega pokopališča. V njegovi bližini stoji mdr. tudi spomenik žrtvam prve svetovne vojne, postavljen leta 1927.
Slatini ni prizanesla niti Tridesetletna vojna. Divjanje, plenjenje in požiganje vasi s strani švedske vojske je za seboj puščalo lakoto in pogoste epidemije. Po koncu vojen je vas štela zgolj 26 kmečkih in pet kajžarskih družin.
Ustanovitev župnije ni prinesla le ustanovitve matičnega urada, temveč leta 1789 tudi ustanovitev šole. Leta 1817 so na mestu prvotne lesene šole zgradili zidano. Stavba je bila enonadstropna in ni zadostovala za približno 250 učencev, ki so jo takrat obiskovali. Zato so leta 1882 dozidali prvo nadstropje in uredili 4 učilnice.
Cerkev Gospodovega preobraženja ter pred njo spomenik žrtvam prve svetovne vojne z imeni padlih vaščanov.
Spomenik mojstru Janu Husu iz leta 1909.
Dasiravno so se glavne bitke avstrijsko – pruskega konflikta leta 1866 odvijale v drugih krajih, dogajanje posredno ni prizaneslo niti Slatini. 21. junija so na poti iz Moravske proti severnim mejam Češke Slatino prečkali trije armadni korpusi in dve konjeniški diviziji, kar je bila približno polovica avstrijske vojske, skoncentrirane na spopad pri Olomoucu. Pohod je trajal skoraj dva tedna. Med njim je šlo skozi Slatino več kot 100 tisoč mož, 375 vozov s strelivom, ki so jih vlekle šestkonjske vprege, 186 topov in približno 15.000 konj. V tem obdobju so bile v vasi porabljene vse zaloge kruha, moke in drugih živil.
Leta 2000 je reka Zdobnica prestopila svoja bregova in poplavila Slatino.
Vključno z obnovo nogometega igrišča je bilo postavljeno tudi večnamensko igrišče.
Po izgubljenih bitkah se je celotna regija postopoma spremenila v veliko bolnišnico, saj je avstrijske vojake umikajoča se vojska prepustila lokalnemu prebivalstvu. Tudi v Slatini so mnogi skrbeli za ranjene cesarske vojake in skrivali lažje ranjence, da ne bi padli v prusko ujetništvo. Za nameček je v kraju izbruhnila epidemija kolere, ki je terjala življenja štirih ljudi.
Nedavno je v središču Slatine zrasel lepo urejen manjši park z altano.
Kljub težkim gospodarskim in socialnim razmeram ob koncu 19. stoletja se je življenje v vasi uspešno razvijalo. K razvoju vasi je pripomogla tudi izgradnja železnice v letih 1905-1906. V povezavi z njeno izgradnjo je bila leta 1905 ustanovljena žandarmerijska postaja in leta 1907 pošta. Danes ima pošta svoje prostore v stavbi vaškega urada.
Nadaljnji razvoj vasi je prekinila prva svetovna vojna, ki je terjala življenja 37 občanov. Z odhodom moških na fronto je v vasi zastalo družabno življenje. Posledično so številne družine imele velike težave pri zagotavljanju preživetja. Hrane in drugih dobrin je primanjkovalo, v vas pa so vse pogosteje prihajale rekvizicijske komisije, ki so zasegale žito, živino in kovine. Predati je bilo treba tudi dva manjša zvonova.
Informativni tabli v parku z edino večstanovanjsko stavbo za njima ter trgovino z živili (na desni strani slike).
Konec vojne in ustanovitev samostojne češkoslovaške države je močno pospešil nadaljnji razvoj vasi. Družabno življenje je znova oživelo. Napredovala je tudi gradnja vasi, ki je bila v začetku dvajsetih let 20. stoletja elektrificirana. Ustanovljene so bile nove trgovine, obrtni obrati in posodobljena podjetja za predelavo kmetijskih pridelkov. Predvsem sta bila obnovljena oba mlina, obstoječa vodna kolesa so bila zamenjana s turbinami. Leta 1926 je bila zgrajena mlekarna. V začetku tridesetih let 20. stoletja je imela Slatina poleg omenjenih dveh mlinov še 6 trgovin z mešanim blagom, 5 gostiln, 2 pekarni, 2 mesnici in 184 kmetij ter več čevljarjev, krojačev, mizarjev, kovačev in drugih obrtnikov. Med večjimi obrati so bile strojna delavnica, žaga in tovarna čevljev.
Most čez reko Zdobnico s cesto v ne najboljšem stanju.
Najsevernejše avtobusno postajališče v vasi stoji v bližini železniške postaje.
Za razliko od obdobja izpred stoletja, je danes v Slatini ena trgovina z osnovnimi živili. Nahaja se v severni polovici vasi, svoja vrata pa ima odprta vse dni v tednu. V njeni bližini stoji spomenik Janu Husu, nedaleč pa je tudi kip svetemu Janu Nepomuku. V kraju je turistom na voljo tudi prenočitveni objekt v obliki počitniške hiše. Tako vaščani kot obiskovalci Slatine se imajo možnost podružiti v enem od dveh gostinskih objektov.
Železniški prehod ter pred smerokazi do vseh pomembnih objektov v kraju.
Prvi se nahaja ob glavni cesti, približno na sredini vasi. Gre za tradicionalno vaško pivnico (Hospoda U Václava), kjer se je možno okrepčati v večernih urah od srede do sobote. Drugi tovrstni objekt (bife) stoji ob nogometnem igrišču na severnem delu vasi. Odprt je zgolj ob petkih in sobotah zvečer ter izjemoma tudi v nedeljah, ko se na bližnjem igrišču odvija nogometna tekma. Če v obeh omenjenih objektih jedi niso vedno v ponudbi, imajo ob delovnikih kosila na meniju v jedilnici stavbe lokalnega agrarnega podjetja v centru Slatine. Le da je kosilo potrebno naročiti dan vnaprej.
V poslopju železniške postaje je danes stanovanje.
Obdobje miru in blagostanja je v vasi (kakor tudi v večjem delu tedanje Češkoslovaške) trajalo do druge polovice 30-ih let prejšnjega stoletja. Bližina meje z Nemčijo (danes to ozemlje pripada Poljski) je napetost tedanjega časa še dodatno stopnjevala. Leta 1938 je bila razglašena mobilizacija vseh rezervistov do 40. leta starosti. Preostali za delo sposobni moški od 17. leta starosti so bili poklicani v pomožne delovne enote za dokončanje obrambnega sistema. September 1938 je bil zato težaven tudi za kmetice, ki so morale vsa jesenska opravila na poljih opraviti sama (zlasti pobiranje krompirja in setev ozimnih pridelkov). Da je bilo življenje še dodatno oteženo, je poskrbela epidemija slinavke in parkljevke. Za nameček je bilo treba večino konj predati vojaškim enotam.
Edina sreča šestletnega obdobja nacistične okupacije za Slatini je bila, da vojna ni terjala življenja nobenega izmed vaščanov.
V Slatini je dobro poskrbljeno tudi za izobraževanje mlajše generacije. V vasi je namreč tako vrtec kot (devetletna) osnovna šola. Občina je svoj današnji grb dobila leta 2004. Podobe na njem jasno kažejo na poljedelsko tradicijo v Slatini.
Postajo sestavljata dva tira od katerih je v uporabi zgolj eden.
Eno izmed društev, ki že več kot 130 let skrbi za aktivno dejavnost v vasi, je prostovoljno gasilsko društvo. Šteje preko 80 članov. S svojimi izkušnjami ob poplavah in drugih naravnih nesrečah je terenska enota gasilcev zadolžena tako za interveniranje v Slatini kot tudi okoliških vaseh. Društvo je usmerjeno še v delo z mladimi s katerimi se udeležuje otroških gasilskih tekmovanj.
Za največ veselja v Slatini v zadnjem obdobju skrbijo lokalni nogometaši, ki v okviru vaškega sokola v začetku novega prvenstva premagujejo svoje tekmece kot po tekočem traku. K uresničitvi končnega cilja in osvojitvi prvega mesta ter uvrstitvi ligo višje jih sicer čaka še dolga pot. A so že zdaj s svojimi predstavami pripomogli k številčnim obiskom domačih tekem ter s tem pripomogli k dvigu družabnega življenja v Slatini nad Zdobnico.
25. septembra, 2025
Lukavice
Vas Lukavice leži med reko Moravo in železniško progo s katero ima neposredno povezavo tako s centrom okrožja (Šumperk) na severu, regijsko prestolnico (Olomouc) na jugu ter češko metropolo, ki je oddaljena dobrih 200 km. Skupaj s še dvema vasema tvori samostojno občino. Starejšim prebivalcem olajša življenje v kraju trgovina z osnovnimi živili ter splošni zdravnik, medtem ko mladim družinam predstavlja prednost življenja v Lukavicah tako vrtec kot šola. Poleg gasilcev za druženje in aktivno življenje vaščanov skrbi tudi sokolsko društvo v sklopu katerega svoje vrline ob pomladnih in jesenskih koncih tedna na ogled ponujajo tudi nogometaši lukaviškega nogometnega kluba.
V Lukavicah živi 600 prebivalcev (po zadnjem štetju jih v občini prebiva 863). Prva pisna omemba kraja sega v leto 1273. Kot to velja za veliko večino čeških krajevnih imen, tudi imajo tudi Lukavice svoje nemško ime (Lukawetz).
Pogled na Lukavice z železniško postajo.
Tri lokalne prometnice pripeljejo v vas iz različnih smeri in se stikajo v njenem središču. Lukavice se tam razširijo v širši prostor pravokotne oblike, ki ga obdajajo hiše ter manjše večstanovanjske stavbe z dvema krakoma ceste. Med njima se nahajajo kapela
Kraj, ki leži na nadmorski višini 262 m n.m., je svoj grb dobil pred 25-imi leti. Na njem je v zelenem ščitu pod rdečo glavo s tremi srebrnimi stožci upodobljen srebrn labod z rdečim kljunom in dvignjenimi krili, ki leti na valoviti modri podlagi ščita. Lukavice so v začetku 14. stoletja pripadale provinci Mohelnice kot fevd olomuških škofov. To obdobje v grbu simbolizira rdeča glava ščita s stožci, ki je del emblema olomuške škofije in emblema Mohelnice. V lukaviškem znaku trije stožci simbolizirajo tri kraje, ki sestavljajo občino Lukavice. Simbol laboda je bil na novejši grb prenešen z zgodovinskega pečata kraja.
Postaja v Lukavicah leži ob pomembnem železniškem koridorju.
Postaja premore tudi podhod.
Potniški promet opravljajo vlaki RegioiPanter,…
…ki so proizvod češkega znanja.
svetih Cirila in Metoda, stavba vaškega urada in spomenik borcem za svobodo. Prostor zapolnjuje še pas zelenja z drevesi.
Nekaj deset metrov zahodno od vaškega središča je eno od dveh avtobusnih postajališč. Ob katerem ustavi zgolj en avtobus dnevno. Nekaj več »prometa« je ob severno ležečem postajališču, čigar ime nakazuje na bližnjo tovarno papirja.
Postajališče služi dnevno šestim parom avtobusov (ob koncih tedna in praznikih dvema), ki povezujejo vasi med Lukavicami in nekaj kilometrov južneje ležečim mestom Mohelnice.
Bolj kot ime avtobusnega postajališča prisotnost industrije v kraju ponazarja od daleč vidni dimnik. Glavni delodajalec v kraju ima proizvodnjo usmerjeno v izdelavo specialnih ovojnih papirjev in papirnatih vrečk. Gladki ovojni papir, namenjen predvsem pakiranju, transportu in skladiščenju živil in industrijskih izdelkov, je primarno namenjen izvozu po celem svetu (kjer konča več kot dve tretjini vseh proizvedenih izdelkov).
Spomenik borcem za svobodo pred stavbo vaškega urada.
Središče Lukavic z urejenim zelenjem.
Podoba laboda kot simbola kraja v središču Lukavic. V ozadju vaški urad ter kapela sv. Cirila in Metoda.
Sedanja tovarna se navezuje na dolgo papirniško tradicijo. V Lukavicah so namreč papir izdelovali že v začetku 20. stoletja. Na mestu današnje tovarne je prvotno stal mlin z vodno turbino in elektrarno za potrebe podjetja. Leta 1907 je mlin pogorel do tal. Leto zatem je novi lastnik dal mlin preurediti v tovarno
za proizvodnjo kartona z enim papirnim strojem. Tovarna je sčasoma širila svojo proizvodnjo in tržišča širom Evrope in Bližnjega vzhoda. Druga svetovna vojna je tovarno močno poškodovala. Po zaslugi njenih zaposlenih, ki so poskrbeli za obnovo (v sklopu katere je bil postavljen dimnik), se je proizvodnja znova zagnala jeseni leta 1945. Od začetka proizvodnje so papirnico povezali z bližnjo železnico, tovarna pa je uporabljala energijo vodnega kolesa, nameščenega na reki Moravi, ki tod teče v dveh krakih. S svojo širitvijo proizvodnje in uspešnimi prodori na tuje trge je papirnica postala eden pomembnejših delodajalcev v celotni regiji.
Tovarna papirja je največji delodajalec v Lukavicah.
Dvorišče tovarne z zapuščenim železniškim tirom.
Ob nogometnem igrišču se nahaja tako otroško igrišče…
…kot krčma, ki obratuje vse popoldneve in večer.
Vhod v vaški urad krasi grb kraja.
Nedaleč od vhoda v tovarno stoji edina trgovina z osnovnimi dobrinami, ki ima svoja vrata odprta vse dni v tednu z izjemo nedelj. Če bi nadaljevali v isti smeri bi po nekaj deset metrih prispeli do železniške proge, ki vodi ob zahodnem robu vasi. Gre za enega pomembnejših železniških odsekov v državi, ki povezuje Češko Třebovo (Česká Třebová), od koder vodi glavni koridor do Prage, ter Přerov, kjer se železniško omrežje nadaljuje v različne smeri – proti jugozahodu do Brna, jugu proti Dunaju ter severovzhodu v smeri Ostrava – Varšava. Proga je del tretjega železniškega koridorja. Je elektrificirana in dvotirna po vsej svoji dolžini.
Osnovna šola.
Celoten odsek proge med Olomoucem in Prago (mimo Lukavic) se je pričel graditi avgusta leta 1842. Čeprav je bil sprva položen zgolj en tir je bila trasa že v začetku urejena za dvotirno progo. Dokončana je bila po treh letih, promet po njej pa je stekel 20. avgusta 1845. Vlak je takrat za pot med Prago in Olomoucem (slabih 250 km) potreboval sedem ur in 40 minut.
Tudi zato, ker je proga predstavljala pomembno povezavo med češkim in moravskim delom, je država med letoma 1930
– 33 odseku Češka Třebova – Olomouc dogradila drugi tir. Po letu 1957 se je proga postopoma elektrificirala. Na kot prvi progi na Češkem je s 1. januarjem letošnjega leta stopil v uporabo evropski sistem za nadzor vlakov (t.i. ETCS).
Ob progi med Prago in Olomoucem je bilo sprva 26 postaj, razdeljenih po razredih. Svojo železniško postajo V. (najnižjega) razreda so imele tudi Lukavice. Predvsem zaradi lažjega razločevanja postaja od konca druge svetovne vojne nosi ime Lukavice na Moravskem (Lukavice na Moravě). V češkem delu države se namreč nahaja še en kraj z imenom Lukavice, ki ima prav tako svojo železniško postajo. Na postaji je bila sprva
Spomenik žrtvam prve svetovne vojne pred stavbo osnovne šole.
Ob vzhodnem robu Lukavic teče reke Morava.
V okviru modernizacije 2. železniškega koridorja (od avgusta 2005 do oktobra
postavljena stražarnica s čakalnico. Pomen postaje se je povečal, ko je bil stranski (vlečni) tir podaljšan (priključen) k bližnjim odprtim kopom. Po dograditvi drugega tira je bila prvotna stavba porušena in zgrajena nova.
Lukavice veljajo za mirno vas.
Novejše družinske hiše na obrobju kraja.
2008) so bili na postaji položeni novi tiri in dodan en otočni peron z manjšim nadstreškom, dostopen preko podhoda z dvigalom. Ker je postaja daljinsko upravljana iz centralne dispečerske pisarne v Přerovu, na njej ni železniškega osebja.
V Lukavicah danes ustavljajo osebni potniški vlaki, ki sicer vozijo med severno ležečim krajem Kouty nad Desnou ter Nezamyslicami, ležečih 70 km južneje od Lukavic. V delovnih dneh progo prevozi 18 parov vlakov. Zanimivo, da je njihovo število ob koncih tedna in praznikih komaj kaj manjše (le dva para manj). Za kar si regijska prometna politika zasluži pohvalo. Poleg potniških v Lukavicah ustavlja tudi en hitri (jutranji) vlak na trasi iz Šumperka v Olomouc.
Potniški promet na progi se opravlja z vlaki RegioPanter proizvajalca Škoda Transportation. Podjetje je pričelo s proizvodnjo te vrste vlakov leta 2011, do danes pa jih je izdelalo 231. Model se je izkazal za zelo uspešnega. Zaradi naraščajočega števila naročil se je njihova proizvodnja (natančneje, končno sestavljanje) leta 2020 iz Ostrave
Med železniško postajo in tovarno papirja stojita dva večstanovanjska objekta.
preselila v Plzen. Iste tipe vlakov imajo danes v svojem voznem parku še Slovaške, Latvijske, Estonske in Uzbekistanske železnice.
Avtobusno postajališče stoji na severnem delu vasi.
V južnem predelu kraja so turistom na voljo tudi dva apartmaja. V njuni bližini dneve v družbi vrstnikov preživljajo najmlajši prebivalci Lukavic in okoliških vasi. Ki si prostore v stavbi vrtca delijo z manjšo vaško knjižnico. Njihovi sosedje so osnovnošolci. Stavba (nižje stopnje) osnovne šole namreč stoji poleg vrtca s katerim si deli dvorišče. Skrit za drevesom se ob poslopju nahaja spomenik žrtvam
Utrinek z južnega predela Lukavic.
prve svetovne vojne.
Na skrajnem južnem robu vasi si lahko svoj prosti čas zapolnijo ljubitelji športa. Poleg osrednjega nogometnega se nahaja še manjše nogometno in večnamensko igrišče ter ograjeno otroško igrišče z igrali.
Jez Lukavice na reki Moravi.
Vzhodna stran Lukavic se zaključi ob bregu reke Morave, ki teče po Moravski vse
do tromeje z Avstrijo in Slovaško. Do svojega izliva v naravno mejo med omenjenima državama. Tako po svoji dolžini (80% svojega toka – 284 km – teče po ozemlju Češke) kot po površini porečja velja za tretjo največjo reko v državi (za Labo in Vltavo). Njeno porečje zajema 26% ozemlja države.
Morava je priljubljen cilj ljubiteljev kajakašev in raftarjev.
Reko je v njenem spodnjem toku poimenovalo že predkeltsko prebivalstvo. Ime Morava zato spada med najstarejša staroevropska imena vodovja. Po reki sta
dobili ime zgodovinska pokrajina Moravska in avstrijsko ozemlje Moravskega polja (Marchfeld). Severno od Lukavic reka vstopi v široko Zgornjemoravsko sotesko, skozi katero nato teče v številnih meandrih. Na reki ni nobenih umetnih pregrad (jezer). Za regulacijo pretoka vode (primarno zaradi zaščite pred poplavami) je na njej postavljenih nekaj jezov. Eden takšnih je tudi v bližini Lukavic (jez nosi ime po imenu kraja). Reka Morava je tudi priljubljena med rekreanti. Njeni rokavi, vodne površine in mirni odseki ponujajo idealne pogoje za ribolov, vodne športe, vožnjo s kanuji in rafti. Na odsekih z mirnim tokom je zelo priljubljeno čolnarjenje. V času sezone je v bližini Lukavic (ob jezu) na voljo izposoja čolnov, raftov in kajakov.
V Lukavicah živi 600 prebivalcev (po zadnjem štetju jih v občini prebiva 863). Prva pisna omemba kraja sega v leto 1273. Kot to velja za veliko večino čeških krajevnih imen, tudi imajo tudi Lukavice svoje nemško ime (Lukawetz).
Pogled na Lukavice z železniško postajo.
Kraj, ki leži na nadmorski višini 262 m n.m., je svoj grb dobil pred 25-imi leti. Na njem je v zelenem ščitu pod rdečo glavo s tremi srebrnimi stožci upodobljen srebrn labod z rdečim kljunom in dvignjenimi krili, ki leti na valoviti modri podlagi ščita. Lukavice so v začetku 14. stoletja pripadale provinci Mohelnice kot fevd olomuških škofov. To obdobje v grbu simbolizira rdeča glava ščita s stožci, ki je del emblema olomuške škofije in emblema Mohelnice. V lukaviškem znaku trije stožci simbolizirajo tri kraje, ki sestavljajo občino Lukavice. Simbol laboda je bil na novejši grb prenešen z zgodovinskega pečata kraja.
Postaja v Lukavicah leži ob pomembnem železniškem koridorju.
Postaja premore tudi podhod.
Tri lokalne prometnice pripeljejo v vas iz različnih smeri in se stikajo v njenem središču. Lukavice se tam razširijo v širši prostor pravokotne oblike, ki ga obdajajo hiše ter manjše večstanovanjske stavbe z dvema krakoma ceste. Med njima se nahajajo kapela svetih Cirila in Metoda, stavba vaškega urada in spomenik borcem za svobodo. Prostor zapolnjuje še pas zelenja z drevesi.
Potniški promet opravljajo vlaki RegioiPanter.
Vlaki so proizvod češkega znanja.
Nekaj deset metrov zahodno od vaškega središča je eno od dveh avtobusnih postajališč. Ob katerem ustavi zgolj en avtobus dnevno. Nekaj več »prometa« je ob severno ležečem postajališču, čigar ime nakazuje na bližnjo tovarno papirja. Postajališče služi dnevno šestim parom avtobusov (ob koncih tedna in praznikih dvema), ki povezujejo vasi med Lukavicami in nekaj kilometrov južneje ležečim mestom Mohelnice.
Podoba laboda kot simbola kraja v središču Lukavic. V ozadju vaški urad ter kapela sv. Cirila in Metoda.
Bolj kot ime avtobusnega postajališča prisotnost industrije v kraju ponazarja od daleč vidni dimnik. Glavni delodajalec v kraju ima proizvodnjo usmerjeno v izdelavo specialnih ovojnih papirjev in papirnatih vrečk. Gladki ovojni papir, namenjen predvsem pakiranju, transportu in skladiščenju živil in industrijskih izdelkov, je primarno namenjen izvozu po celem svetu (kjer konča več kot dve tretjini vseh proizvedenih izdelkov).
Spomenik borcem za svobodo pred stavbo vaškega urada.
Središče Lukavic z urejenim zelenjem.
Sedanja tovarna se navezuje na dolgo papirniško tradicijo. V Lukavicah so namreč papir izdelovali že v začetku 20. stoletja. Na mestu današnje tovarne je prvotno stal mlin z vodno turbino in elektrarno za potrebe podjetja. Leta 1907 je mlin pogorel do tal. Leto zatem je novi lastnik dal mlin preurediti v tovarno za proizvodnjo kartona z enim papirnim strojem. Tovarna je sčasoma širila svojo proizvodnjo in tržišča širom Evrope in Bližnjega vzhoda. Druga svetovna vojna je tovarno močno poškodovala. Po zaslugi njenih zaposlenih, ki so poskrbeli za obnovo (v sklopu katere je bil postavljen dimnik), se je proizvodnja znova zagnala jeseni leta 1945. Od začetka proizvodnje so papirnico povezali z bližnjo železnico, tovarna pa je uporabljala energijo vodnega kolesa, nameščenega na reki Moravi, ki tod teče v dveh krakih. S svojo širitvijo proizvodnje in uspešnimi prodori na tuje trge je papirnica postala eden pomembnejših delodajalcev v celotni regiji.
Tovarna papirja je največji delodajalec v Lukavicah.
Dvorišče tovarne papirja z zapuščenim železniškim tirom.
Ob nogometnem igrišču se nahaja tako otroško igrišče…
…kot krčma, ki obratuje vse popoldneve in večer.
Nedaleč od vhoda v tovarno stoji edina trgovina z osnovnimi dobrinami, ki ima svoja vrata odprta vse dni v tednu z izjemo nedelj. Če bi nadaljevali v isti smeri bi po nekaj deset metrih prispeli do železniške proge, ki vodi ob zahodnem robu vasi. Gre za enega pomembnejših železniških odsekov v državi, ki povezuje Češko Třebovo (Česká Třebová), od koder vodi glavni koridor do Prage, ter Přerov, kjer se železniško omrežje nadaljuje v različne smeri – proti jugozahodu do Brna, jugu proti Dunaju ter severovzhodu v smeri Ostrava – Varšava. Proga je del tretjega železniškega koridorja. Je elektrificirana in dvotirna po vsej svoji dolžini.
Osovna šola.
Celoten odsek proge med Olomoucem in Prago (mimo Lukavic) se je pričel graditi avgusta leta 1842. Čeprav je bil sprva položen zgolj en tir je bila trasa že v začetku urejena za dvotirno progo. Dokončana je bila po treh letih, promet po njej pa je stekel 20. avgusta 1845. Vlak je takrat za pot med Prago in Olomoucem (slabih 250 km) potreboval sedem ur in 40 minut.
Vhod v vaški urad krasi grb kraja.
Spomenik žrtvam prve svetovne vojne pred stavbo osnovne šole.
Tudi zato, ker je proga predstavljala pomembno povezavo med češkim in moravskim delom, je država med letoma 1930 – 33 odseku Češka Třebova – Olomouc dogradila drugi tir. Po letu 1957 se je proga postopoma elektrificirala. Na kot prvi progi na Češkem je s 1. januarjem letošnjega leta stopil v uporabo evropski sistem za nadzor vlakov (t.i. ETCS).
Lukavice veljajo za mirno vas.
Ob progi med Prago in Olomoucem je bilo sprva 26 postaj, razdeljenih po razredih. Svojo železniško postajo V. (najnižjega) razreda so imele tudi Lukavice. Predvsem zaradi lažjega razločevanja postaja od konca druge svetovne vojne nosi ime Lukavice na Moravskem (Lukavice na Moravě). V češkem delu države se namreč nahaja še en kraj z imenom Lukavice, ki ima prav tako svojo železniško postajo. Na postaji je bila sprva postavljena stražarnica s čakalnico. Pomen postaje se je povečal, ko je bil stranski (vlečni) tir podaljšan (priključen) k bližnjim odprtim kopom. Po dograditvi drugega tira je bila prvotna stavba porušena in zgrajena nova.
Ob vzhodnem robu Lukavic teče reke Morava.
V okviru modernizacije 2. železniškega koridorja (od avgusta 2005 do oktobra 2008) so bili na postaji položeni novi tiri in dodan en otočni peron z manjšim nadstreškom, dostopen preko podhoda z dvigalom. Ker je postaja daljinsko upravljana iz centralne dispečerske pisarne v Přerovu, na njej ni železniškega osebja.
V Lukavicah danes ustavljajo osebni potniški vlaki, ki sicer vozijo med severno ležečim krajem Kouty nad Desnou ter Nezamyslicami, ležečih 70 km južneje od Lukavic. V delovnih dneh progo prevozi 18 parov vlakov. Zanimivo, da je njihovo število ob koncih tedna in praznikih komaj kaj manjše (le dva para manj). Za kar si regijska prometna politika zasluži pohvalo. Poleg potniških v Lukavicah ustavlja tudi en hitri (jutranji) vlak na trasi iz Šumperka v Olomouc.
Novejše družinske hiše na obrobju kraja.
Med železniško postajo in tovarno papirja stojita dva večstanovanjska objekta.
Potniški promet na progi se opravlja z vlaki RegioPanter proizvajalca Škoda Transportation. Podjetje je pričelo s proizvodnjo te vrste vlakov leta 2011, do danes pa jih je izdelalo 231. Model se je izkazal za zelo uspešnega. Zaradi naraščajočega števila naročil se je njihova proizvodnja (natančneje, končno sestavljanje) leta 2020 iz Ostrave preselila v Plzen. Iste tipe vlakov imajo danes v svojem voznem parku še Slovaške, Latvijske, Estonske in Uzbekistanske železnice.
Avtobusno postajališče stoji na severnem delu vasi.
V južnem predelu kraja so turistom na voljo tudi dva apartmaja. V njuni bližini dneve v družbi vrstnikov preživljajo najmlajši prebivalci Lukavic in okoliških vasi. Ki si prostore v stavbi vrtca delijo z manjšo vaško knjižnico. Njihovi sosedje so osnovnošolci. Stavba (nižje stopnje) osnovne šole namreč stoji poleg vrtca s katerim si deli dvorišče. Skrit za drevesom se ob poslopju nahaja spomenik žrtvam prve svetovne vojne.
Utrinek z južnega predela Lukavic.
Jez Lukavice na reki Moravi.
Na skrajnem južnem robu vasi si lahko svoj prosti čas zapolnijo ljubitelji športa. Poleg osrednjega nogometnega se nahaja še manjše nogometno in večnamensko igrišče ter ograjeno otroško igrišče z igrali.
Vzhodna stran Lukavic se zaključi ob bregu reke Morave, ki teče po Moravski vse do tromeje z Avstrijo in Slovaško. Do svojega izliva v naravno mejo med omenjenima državama. Tako po svoji dolžini (80% svojega toka – 284 km – teče po ozemlju Češke) kot po površini porečja velja za tretjo največjo reko v državi (za Labo in Vltavo). Njeno porečje zajema 26% ozemlja države.
Morava je priljubljen cilj ljubiteljev kajakašev in raftarjev.
Reko je v njenem spodnjem toku poimenovalo že predkeltsko prebivalstvo. Ime Morava zato spada med najstarejša staroevropska imena vodovja. Po reki sta dobili ime zgodovinska pokrajina Moravska in avstrijsko ozemlje Moravskega polja (Marchfeld). Severno od Lukavic reka vstopi v široko Zgornjemoravsko sotesko, skozi katero nato teče v številnih meandrih. Na reki ni nobenih umetnih pregrad (jezer). Za regulacijo pretoka vode (primarno zaradi zaščite pred poplavami) je na njej postavljenih nekaj jezov. Eden takšnih je tudi v bližini Lukavic (jez nosi ime po imenu kraja). Reka Morava je tudi priljubljena med rekreanti. Njeni rokavi, vodne površine in mirni odseki ponujajo idealne pogoje za ribolov, vodne športe, vožnjo s kanuji in rafti. Na odsekih z mirnim tokom je zelo priljubljeno čolnarjenje. V času sezone je v bližini Lukavic (ob jezu) na voljo izposoja čolnov, raftov in kajakov.
17. septembra, 2025
Pasohlavky
Jug moravskega dela Češka zaradi svojih naravnih danosti velja za priljubljen cilj domačih in tujih turistov. Za eno pomembnejših turističnih središč v tem delu Južnomoravske regije velja tudi vas Pasohlavky. Leži na bregovih novomlynskih akumulacijskih jezer, ki v vročih poletnih dneh nudijo prijetno osvežitev. Številne turistične nastanitve vključno z enim največjih avtokampov na Češkem na vrhuncu sezone v kraj privabijo večje število turistov. Za nameček se v Pasohlavkyh nahaja tudi eden največ vodnih parkov v državi. Ko k temu dodamo še arheološka najdišča z ostanki rimskega tabora, zapuščeno cerkev na otoku sredi jezera ter z vinogradi posejano okolico je razumljivo, da je vaški nogometni klub globoko v senci dogajanja.
S ciljem preprečiti poplave in povečati intenzivnost kmetijske pridelave je v 70-ih letih prejšnjega stoletja pričel nastajati velik kompleks pregradnih jezer Nove Mlyny na reki Dyje. Končan je bil leta 1989. Zavzema površino 3226 ha. Kot prvo izmed treh na sebe navezujočih jezer je nastalo Zgornje pregradno jezero Nove mlyny, imenovano tudi Mušovsko pregradno jezero. Ime izvira od kraja Mušov, ki je bil kljub odporu nekdanjih prebivalcev na podlagi odločitve socialistične oblasti izpraznjen. Januarja 1980 je bil Mušov izbrisan iz seznama naselij, njegovo območje pa so vode akumulacijskega jezera dokončno poplavile leta 1987. Oblast je prebivalcem ponudila ali nakup stanovanja ali izgradnjo družinske hiše v na novo izmerjeni ulici v Pasohlavkyh, pod katere je uradno prešlo ozemlje dotedanje občine Mušov. Zahvaljujoč prizadevanju naravovarstvenikov se je od vasi ohranila cerkev sv. Linharta, ki danes stoji na otoku sredi osrednjega dela pregradnega jezera. Ta del jezera, imenovan Srednje pregradno jezero Nove Mlyny, je (za razliko od zgornjega in spodnjega) od leta 1994 naravni rezervat. Zaradi gnezdenja številnih ptic na in ob vodni površini je bil predel pred 20-imi leti uvrščen v evropsko omrežje posebnih varstvenih območij – Natura 2000.
Pasohlavky veljajo za priljubljeno ciljno destinacijo tako domačih kot turistov iz okoliških držav.
Ob severni obali zgornjega jezera ležijo Pasohlavky. Vas se v starih pisnih virih omenja kot Uherčice na Belem bregu (Uherčice na Bílém břehu). Iz tega izhaja kasnejše nemško ime Weisstätten. Vas je bila verjetno kolonialnega izvora, njeno os pa je tvorila cesta, ki se je v vzhodnem delu razširila v vaški trg, na katerem je stala kapela.
Turizem se je pričel v kraju razvijati po izgradnji akumulacijskega jezera. Na sliki glavna cesta, ki vodi skozi Pasohlavke.
Po celem kraju lahko vidimo številna igrišča – od športnih, rekreativnih do otroških (na sliki).
Ulica v “zaledju” Pasohlavek.
Blaga pobočja severno od Pasohlavek so posejana z vinogradi.
Med vojnami v 15. stoletju je bilo naselje zapuščeno in ponovno naseljeno šele sredi 16. stoletja, ko se je sem naselilo novo prispelo prebivalstvo. Tudi tridesetletna vojna kraju ni prizanesla. Od prvotnih triinštiridesetih naseljencev jih je vojno preživelo zgolj devet. Vas je bila kmalu zatem hitro obnovljena. Ob popisu prebivalstva leta 1763 je skupno štela 397 prebivalcev. Najvišje število prebivalcev je bilo doseženo leta 1930, ko je v Pasohlavkyh živelo skupno 1021 ljudi.
Ločena steza za pešce (na sliki levo) ter kolesarje ob glavni cesti skozi Pasohlavke.
Ne le javne površine, tudi vrtovi ob družinskih hišah so skrbno urejeni.
V Pasohlavkyh lahko najdejo svoj prostor pod soncem tako ljubitelji poležavanja kot rekreacije. Na sliki eden izmed fitnesov na prostem v bližini jezera.
V središču vasi se obiskovalci lahko ustavijo v prijetni kavarni ob avtobusnem postajališču, kjer si čas med posedanjem lahko krajšajo z branjem katere izmed knjig, ki jih najdejo na policah pod streho objekta.
Vzhodno ob Pasohlavkyh vodi zelo prometna cesta med Dunajem in Brnom. Cesta vodi po nasipu, ki ločuje Zgornje in Srednje akumulacijsko jezero Nove Mlyny.
Pred drugo svetovno vojno je v Pasohlavkyh živelo pretežno nemško prebivalstvo (93,6 %), ki je bilo takrat med najbolj narodno zavednimi v celotnem okrožju. Po vojni je bilo germansko prebivalstvo izgnano, njihovo premoženje pa zaplenjeno. V bitki ob koncu vojne je bila vas občutno poškodovana. Uničenih ali težje poškodovanih je bilo 234 hiš. Tudi zato se je po izgonu prvotnega prebivalstva v dveh
desetletjih po koncu druge svetovne vojne v vas priselilo vsega 37 družin. Kar je značilen trend za velik del krajev v obmejnem pasu, ki so jih v tridesetih letih prejšnjega stoletja večinsko naseljevali sudetski Nemci. Morda sami Pasohlavky še nekoliko bolj izstopajo v upadu prebivalstva. Leta 1950 je namreč v kraju živela zgolj dobra četrtina prebivalstva napram obdobju pred vojno.
Cerkev svetega Linharta na otoku Srednjega jezera Nove Mlyny je edini objekt, ki je ostal od nekdanje vasi Mušov. Ta del jezera je razglašen za naravni rezervat in je obiskovalcem nepristopen.
V okolici Pasohlavek je speljanih več deset kilometrov kolesarskih poti, ki ponujajo obilico zanimivih izletov ne le po Južni Moravski, temveč tudi v bližnjo Avstrijo. Kar nekaj od njih jih vodi ob prostranih vinogradih.
V povezavi z gradnjo umetnih jezer so Pasohlavke doletele upravne spremembe. Zaradi načrtovane fizične likvidacije občine Mušov je bil leta 1976 v Pasohlavkyh ustanovljen skupni Krajevni narodni odbor obeh občin, ki je bil po razpustitvi Mušova 1. januarja 1980 ukinjen. V Pasohlavke se je preselil velik del prebivalcev Mušova.
Glavna dominanta v središču Pasohlavek je baročna cerkev svete Ane z zvonikom ter stavba vaškega urada (na sliki v ospredju) v katerem si prostor delita tako pošta kot turistični informacijski center.
Čeprav jezero od daleč izgleda vabljivo, je kopanje v njem zaradi namnoženih cianobakterij odsvetovano. Razlog za onesnaženost so v največji meri kmetijske in komunalne odplake, ki jih v jezero prinese tok reke Dyje.
Vinogradništvo je namreč ena glavnih kmetijskih panog v tem delu Češke. O tem se lahko turisti prepričajo tudi ob obisku Pasohlavek, kjer lahko v številnih vinskih kleteh okusijo in kupijo vina pridelana v lokalnem vinorodnem okolišu.
Ob jezerski promenadi je kar nekaj lokalov s ponudbo hrane in jedače, ki so v teh dneh priljubljene točke predvsem kolesarjev.
Da je vinogradništvo pomembno tudi za sam kraj Posohlavky priča podoba vinarskega noža na grbu kraja. Na njem največji del zavzema simbol raka (ki simbolizira bližino reke Dyje). Omenjenima simboloma je bil leta 1995 dodan lesen čoln v katerem iz enega stebla rasteta dve prekrižani veji, ki se končata z želodom v naravni barvi. Motiv hrastovih vej z želodom namreč izvira iz starega mušovskega grba.
Pasohlavky so razdeljeni na dva dela. Večina vaščanov prebiva v zahodnem delu. V osrednjem delu vasi stoji cerkev svete Ane, ki je leta 1811 na istem mestu nadomestila kapelo. Sedem let kasneje je bil cerkvi prizidan zvonik. Okolico cerkve obdaja z zelenjem urejen trg s kipom svetega Jana Nepomuka, spomenik žrtvam druge svetovne vojne ter glavna vaška cesta s kolesarsko stezo. Za cerkvijo je tudi edino avtobusno postajališče v tem delu Pasohlavek. Na njem ustavljajo avtobusi dveh linij – lokalne med krajema

Drnholec in Vranovice, kjer je potovanje možno nadaljevati z vlakom na glavnem železniškem koridorju med Brnom in Břeclavom, ter regionalne med moravsko metropolo Brnom ter enim glavnim turističnih centrov južne Morave, Mikulovom. Prvo (lokalno) linijo v delovnikih prevozi 11 in ob koncih tedna ter praznikih šest parov avtobusov. Precej večji pomen za Pasohlavke ima povezava z drugim največjim mestom. V delovnih dneh razdaljo med 45 minut severneje ležečim Brnom (35 km) in 30 minut južneje ležečim Mikulovom (17 km) prevozi kar 21 parov avtobusov (on koncih tedna in praznikih 11 parov). Povezava je pomembna tako za šolarje, študente, zaposlene, kot tudi iz turističnega vidika.
Nekaj deset metrov vzhodneje od cerkve se nahaja stavba vaškega urada v kateri ima svoje prostore tudi knjižnica ter pošta (odprta od ponedeljka do petka). Obiskovalci
Ob obali sicer plitvega jezera stoji krajši pomol z dvigalom za plovila.
Pasohlavek dodatne informacije o zanimivostih iz kraja in bližnje okolice lahko poiščejo v turistično informacijskem centru. Ta ima svoje prostore v manjši hiški, med majem in oktobrom pa ima svoja vrata odprta vse dni v tednu. V bližini turistične pisarne sta dve trgovini z osnovnimi živili, obe odprti vse dni v tednu.
Zelo priljubljen na jezeru je tudi ribolov. Takole sta dva lokalna ribiča po triurnem “boju” z dna jezera naposled potegnila poltretji meter dolgega soma. Z ulovljeno trofejo sta se ponosno nastavila objektivom zvedavih turistov na obali. Po nekaj minutah veselja med katerim ni manjkalo niti poljubov na glavo orjaka, je bilo somu dano odplavati nazaj v globino novomlynskega jezera.
Najsi turisti izberejo zgolj kratek obisk Pasohlavek ali v njih preživijo daljši dopust, glede ponudbe hrane jim v nobenem primeru ni potrebno skrbeti. Številne restavracije, kioski, vinske kleti ponujajo neskončno izbiro jedi. Med njimi prevladujejo burgerji, v ponudbi ne manjka pic, ribjih jedi, testenin in seveda tradicionalnih čeških jedi.
Pasohlavky imajo tudi vrtec ter osnovno šolo. Obe vzgojno izobraževalni dejavnosti si prostore delita v isti stavbi. Šola je bila v vasi ustanovljena leta 1788. Sedanja stavba je bila zgrajena leta 1993. Otroci imajo v kraju možnost obiskovati prvi in drugi razred osnovne šole, nakar so primorani šolanje nadaljevati v bližnjem kraju Pohořelice.
Večji del površine vzhodnega dela Pasohlavek zaseda avtokamp Merkur. Obiskovalci se iz vasi do kampa lahko odpravijo peš s kolesom ali na rolerjih po promenadi, ki je bila zgrajena med letoma 2004 in 2009 ter meri 1,7 km. Sprehajališče ni le najkrajša povezava med vasjo, kampom in vodnim parkom Aqualand
Moravia, temveč je tudi zelo privlačen kraj za sprehode in sprostitev. Je del daljših kolesarskih poti in stez (npr. Brno–Dunaj). Hkrati je povezan tudi z učno potjo ob akumulacijskem jezeru in bližnjim naravnim rezervatom. Sprehajališče ima nočno razsvetljavo, počivališča s klopmi in druge objekte za pešce in kolesarje.
Avtokamp Merkur s površino več kot 40 hektarjev velja za največji kamp na Češkem. Je idealen za družine z otroki, skupine, šole in posameznike. Večji del kampa se razprostira ob dveh lagunah, ki sta sicer ločeni od voda pregradnega jezera. Obe imata travnate in peščene plaže ter enostaven dostop do vode. V delu ene od lagun je rezervirano območje za naturiste. V času glavne sezone za počitniški pridih poskrbijo večerni koncerti različnih žanrov, poletni kino ter animacijski programi.
Večerna idila ob jezeru.
Vhod v avtokamp Merkur.
Kamp ponuja različne vrste nastanitev – od bungalov, hišk, apartmajev do (kar tisoč!) prostih mest namenjenih prikolicam in šotorom. Poleg aktivnosti na »kopnem« (tenis, mini golf, kolesarjenje, odbojka na mivki) v kampu lahko najdemo široko paleto ponudbo vodnih aktivnosti. Obiskovalci se lahko preizkusijo v vodnem smučanju, jadranju na deski, kajtanju, si izposodijo čoln, pedalin itd.
Pasohlavky se lahko pohvalijo še z enim primatom na Češkem. Ob boku največjemu kampu se namreč nahaja tudi največji vodni park v državi. Aqualand Moravia je bil postavljen leta 2013. V naslednjih letih se je vodni park s številnimi na novo odprtimi objekti še dodatno razširil. Njegova kapaciteta znaša 8000 obiskovalcev, vodna površina
V času poletja na jezeru dnevno videvamo turistično ladjo. Turisti si lahko izberejo krožno plovbo po jezeru ali pa se z ladjo pripeljejo do katerega od treh pristanov na severni strani jezera. Na krovu je potnikom ponujena tudi pijača in jedača. Še posebej priljubljene so večerne vožnje, ki vključujejo tudi pokušino lokalnih vin.
Pogled na del kampa Merkur bližnje vzpetine Hradisko. Velik del kampa se nahaja ob t.i. Veliki laguni, ki je od jezera (v ozadju) ločena z ožjim pasom kopnega.
pa se nahaja na več kot 3000 m². Vodni park vključuje 16 bazenov, 24 toboganov in drč, 30 vrst savn, wellness (rimske in sončne kopeli), hotel Aqualand Inn, restavracijo in 7D kino. Za svoj termalni bazen uporablja geotermalni vrt s temperaturo 46°C.
Obiskovalcem kampa so na voljo številne vodne aktivnosti.
Večerni utrinek s plaže ob Veliki laguni.
Če na eni strani lagune vlada vrvež, je na nasprotni strani (med laguno in jezerom) precej bolj mirno.
Približno trikrat manjša od Velike je Mala laguna.
Na isti lokaciji so se v obdobju antike nahajale tudi rimske terme, ki veljajo za najstarejši zdraviliški objekt na Češkem. Rimske terme so bile tudi navdih za snovalce vodnega parka. Imena hal z bazeni, savn, wellnessov in ostalih prostorov tako nosijo znana imena iz časov starega Rima. Glavna hala se imenuje Neptunarium. V njej se nahaja bazen Neptun, dva otroška bazena Calimero in Baby pool ter trije jacuzziji. Hkrati vključuje tudi zunanji bazen Riviera s termalnima bazenoma Romulus in Remus. Zunanji areal z bazeni in tobogani zopet nosi ime Colosseum. Ljubitelji različnih regeneracijskih in sprostitvenih postopkov, savn, jacuzzijev itd. bodo svoj mir našli v delu imenovanem Forum Romanum…
Dokaze o prisotnosti Rimljanov na tem delu Češke so arheologi našli na blagi vzpetini nekaj sto metrov severneje od Pasohlavek. Na 221 m n.m. visokem
Hradisku se je nahajala rimska vojaška trdnjava. Arheološko najdišče je danes zaščiteno kot državni kulturni spomenik.
Obiskovalcem kampa je na voljo “neskončno” število restavracij, barov, lokalov itd.
V drugem stoletju našega štetja je Rimsko cesarstvo doseglo svoj največji teritorialni obseg. Njegove meje so evropsko celino delile na dva kulturno, gospodarsko in politično različna svetova. Na eni strani je bila razvita civilizacija z bogatimi provincami, mestnimi upravami, kakovostnimi cestami in
Merkur je bil v teh dneh nabito poln. Približno dve tretjini kampa je na voljo mlajšemu delu obiskovalcev.
Za družine in mira željne je primernejši zahodni del kampa, kjer so turistom na voljo mdr. tudi mobilne hiške.
Večere v kampu si obiskovalci lahko popestrijo z ogledom filmske predstave v letnem kinu.
Preko celega poletja je ob kampu postavljen tudi cirkus.
Po zahodu sonca se dogajanja z obal preseli na osrednji trg v kampu, kjer po otroških predstavah sledijo (večinoma) koncerti.
razvitim gospodarstvom. Na drugi strani pa je bilo veliko barbarskega prebivalstva predvsem germanskega. Ločnica med tema svetovoma je bila v srednji Evropi reka Donava. Do 2. stoletja n.š. mirne odnose med rimskim imperijem in germanskimi ljudstvi prekinejo pomembne politične spremembe in premiki germanskih plemen kar povzroči obsežen konflikt, t.i. markomanske vojne (imenovane po švabskem plemenu Markomani). Uničujoči barbarski vpadi so v letih 166–171 prizadeli praktično vse donavske province. Rimljanom je uspelo obrniti kritično situacijo šele leta 171, ko so bili barbarski bojevniki potisnjeni nazaj čez Donavo. Svoje vojaške operacije so v naslednjih letih nadaljeval tudi na ozemlju severno od Donave. Zaradi resnosti razmer na bojišču je bila od začetka leta 178 potrebna osebna prisotnost cesarja Marka Avrelija.
Najpomembnejše in edinstveno najdišče iz obdobja markomanskih
vojn je ravno rimska utrjena baza na Hradisku pri Pasohlavkyh. Zgradili so jo vojaki cesarja Marka Avrelija v letih 172–180 n. št. globoko v osrčju sovražnega ozemlja, približno 80 km severno od starodavne Vindobone (danes Dunaj). Njeno območje zavzema vrh vzpetine, južno in vzhodno pobočje položnega hriba na levem bregu reke Dyje, približno 50 metrov nad okoliškim terenom. S te strateško ugodne lege je bilo mogoče nadzorovati in obvladovati tako križišča rečnih in kopenskih poti ob sotočju Jihlave s Svratko in Svratke z reko Dyje, kot tudi gosto poseljene ravne terase vzdolž njih.
Aqualand Moravia premore tako številne notranje…
…kot zunanje bazene.
Vhod v največji vodni park na Češkem.
Trdnjava na Hradisku je bila oporišče za centralno rimsko upravo, ki je služila tako za koordinacijo vojaških enot kot tudi za logistično podporo (obrtne delavnice, skladišča za oskrbo itd.), za oskrbo ranjencev in morda za nastanitev izjemno pomembnih ljudi iz najožjega kroga cesarja Marka Avrelija. Popolna rekonstrukcija
trdnjave še ni mogoča, saj je njena notranjost znana le delno. Znano pa je, da je bilo tukaj zgrajeno tudi zdravilišče z bazeni za mlačno in toplo vodo in s talnim ogrevanjem. Morda je tu nekaj časa bival tudi sam cesar.
Vodni park ponuja številne vodne atrakcije.
Zapolnjeno parkirišče pred vodnim parkom in kampom priča o vrhuncu sezone. Navkljub velikost je bil vodni park zaradi zapolnjenosti zadnjo nedeljo že dopoldne primoran zapreti vrata za obiskovalce.
Medtem ko so turisti v vročih dneh iskali osvežitev v jezeru oz. aqualandu, so kolesarske steze in pešpoti v okolici (razumljivo) bolj ali manj samevale.
Obiskovalci Pasohlavek lahko ta del zgodovine pobliže spoznajo v muzeju z imenom Mušov – vrata v rimski imperij (Mušov – Brána do
Římské říše) ter na poučni poti, ki vodi po vzpetini, kjer so bili najdeni arheološki ostanki. Muzej se nahaja tik ob vodnem parku. Za obiskovalce je odprt od aprila do novembra, ostale mesece po predhodnem telefonskem dogovoru.
Številne najdbe iz 2. stoletja na vzpetini v bližini kempa pričajo o prisotnosti rimske vojske na tem delu Moravske.
Rimskemu vojaškemu taboru je posvečen tudi muzej pod vzpetino Hradisko v bližini kampa in vodnega parka.
Manjši muzej ponuja na ogled originalne najdbe in replike predmetov. Še posebej poučna je vizualna predstavitev življenja rimskih vojakov ter Markomanov na tem delu Češke.
Tudi ta del Pasohlavek ima svoje avtobusno postajališče (v bližini vodnega parka). Tako ob zahodnem kot vzhodnem delu kraja je urejen pristan od koder se lahko obiskovalci v času glavne sezone s turistično ladjo odpravijo na krožno plovbo po jezeru v dopoldanskem, popoldanskem ali večernem terminu.
Vzhodno ob Pasohlavkyh vodi regionalna cesta Pohořelice – Mikulov, ki je južno od kraja speljana po jezu, visokem 6,4 m in dolgem 2484 m. Jez sicer loči Zgornje in Srednje jezero Nove mlyni.
Čeprav je razvoju turizma v tem južnomoravskem kraju močno pripomoglo umetno postavljeno jezero, bodo v kraju in okolici prišli na račun tudi ljubitelji mirnejšega oddiha. Zlasti izven glavne turistične sezone. Brez dvoma ima kraj kaj ponuditi – tako zahtevnim kot manj zahtevnim obiskovalcem.
S ciljem preprečiti poplave in povečati intenzivnost kmetijske pridelave je v 70-ih letih prejšnjega stoletja pričel nastajati velik kompleks pregradnih jezer Nove Mlyny na reki Dyje. Končan je bil leta 1989. Zavzema površino 3226 ha. Kot prvo izmed treh na sebe navezujočih jezer je nastalo Zgornje pregradno jezero Nove mlyny, imenovano tudi Mušovsko pregradno jezero. Ime izvira od kraja Mušov, ki je bil kljub odporu nekdanjih prebivalcev na podlagi odločitve socialistične oblasti izpraznjen. Januarja 1980 je bil Mušov izbrisan iz seznama naselij, njegovo območje pa so vode akumulacijskega jezera dokončno poplavile leta 1987. Oblast je prebivalcem ponudila ali nakup stanovanja ali izgradnjo družinske hiše v na novo izmerjeni ulici v Pasohlavkyh, pod katere je uradno prešlo ozemlje dotedanje občine Mušov. Zahvaljujoč prizadevanju naravovarstvenikov se je od vasi ohranila cerkev sv. Linharta, ki danes stoji na otoku sredi osrednjega dela pregradnega jezera. Ta del jezera, imenovan Srednje pregradno jezero Nove Mlyny, je (za razliko od zgornjega in spodnjega) od leta 1994 naravni rezervat. Zaradi gnezdenja številnih ptic na in ob vodni površini je bil predel pred 20-imi leti uvrščen v evropsko omrežje posebnih varstvenih območij – Natura 2000.
Pasohlavky veljajo za priljubljeno ciljno destinacijo tako domačih kot turistov iz okoliških držav.
Turizem se je pričel v kraju razvijati po izgradnji akumulacijskega jezera. Na sliki glavna cesta, ki vodi skozi Pasohlavke.
Po celem kraju lahko vidimo številna igrišča – od športnih, rekreativnih do otroških (na sliki).
Ob severni obali zgornjega jezera ležijo Pasohlavky. Vas se v starih pisnih virih omenja kot Uherčice na Belem bregu (Uherčice na Bílém břehu). Iz tega izhaja kasnejše nemško ime Weisstätten. Vas je bila verjetno kolonialnega izvora, njeno os pa je tvorila cesta, ki se je v vzhodnem delu razširila v vaški trg, na katerem je stala kapela.
Ulica v “zaledju” Pasohlavek.
Blaga pobočja severno od Pasohlavek so posejana z vinogradi.
Med vojnami v 15. stoletju je bilo naselje zapuščeno in ponovno naseljeno šele sredi 16. stoletja, ko se je sem naselilo novo prispelo prebivalstvo. Tudi tridesetletna vojna kraju ni prizanesla. Od prvotnih triinštiridesetih naseljencev jih je vojno preživelo zgolj devet. Vas je bila kmalu zatem hitro obnovljena. Ob popisu prebivalstva leta 1763 je skupno štela 397 prebivalcev. Najvišje število prebivalcev je bilo doseženo leta 1930, ko je v Pasohlavkyh živelo skupno 1021 ljudi.
Ločena steza za pešce (na sliki levo) ter kolesarje ob glavni cesti skozi Pasohlavke.
Ne le javne površine, tudi vrtovi ob družinskih hišah so skrbno urejeni.
Vzhodno ob Pasohlavkyh vodi zelo prometna cesta med Dunajem in Brnom. Cesta vodi po nasipu, ki ločuje Zgornje in Srednje akumulacijsko jezero Nove Mlyny.
V Pasohlavkyh lahko najdejo svoj prostor pod soncem tako ljubitelji poležavanja kot rekreacije. Na sliki eden izmed fitnesov na prostem v bližini jezera.
V središču vasi se obiskovalci lahko ustavijo v prijetni kavarni ob avtobusnem postajališču, kjer si čas med posedanjem lahko krajšajo z branjem katere izmed knjig, ki jih najdejo na policah pod streho objekta.
Pred drugo svetovno vojno je v Pasohlavkyh živelo pretežno nemško prebivalstvo (93,6 %), ki je bilo takrat med najbolj narodno zavednimi v celotnem okrožju. Po vojni je bilo germansko prebivalstvo izgnano, njihovo premoženje pa zaplenjeno. V bitki ob koncu vojne je bila vas občutno poškodovana. Uničenih ali težje poškodovanih je bilo 234 hiš. Tudi zato se je po izgonu prvotnega prebivalstva v dveh desetletjih po koncu druge svetovne vojne v vas priselilo vsega 37 družin. Kar je značilen trend za velik del krajev v obmejnem pasu, ki so jih v tridesetih letih prejšnjega stoletja večinsko naseljevali sudetski Nemci. Morda sami Pasohlavky še nekoliko bolj izstopajo v upadu prebivalstva. Leta 1950 je namreč v kraju živela zgolj dobra četrtina prebivalstva napram obdobju pred vojno.
Cerkev svetega Linharta na otoku Srednjega jezera Nove Mlyny je edini objekt, ki je ostal od nekdanje vasi Mušov. Ta del jezera je razglašen za naravni rezervat in je obiskovalcem nepristopen.
V povezavi z gradnjo umetnih jezer so Pasohlavke doletele upravne spremembe. Zaradi načrtovane fizične likvidacije občine Mušov je bil leta 1976 v Pasohlavkyh ustanovljen skupni Krajevni narodni odbor obeh občin, ki je bil po razpustitvi Mušova 1. januarja 1980 ukinjen. V Pasohlavke se je preselil velik del prebivalcev Mušova.
Glavna dominanta v središču Pasohlavek je baročna cerkev svete Ane z zvonikom ter stavba vaškega urada (na sliki v ospredju) v katerem si prostor delita tako pošta kot turistični informacijski center.
Čeprav jezero od daleč izgleda vabljivo, je kopanje v njem zaradi namnoženih cianobakterij odsvetovano. Razlog za onesnaženost so v največji meri kmetijske in komunalne odplake, ki jih v jezero prinese tok reke Dyje.
V okolici Pasohlavek je speljanih več deset kilometrov kolesarskih poti, ki ponujajo obilico zanimivih izletov ne le po Južni Moravski, temveč tudi v bližnjo Avstrijo. Kar nekaj od njih jih vodi ob prostranih vinogradih. Vinogradništvo je namreč ena glavnih kmetijskih panog v tem delu Češke. O tem se lahko turisti prepričajo tudi ob obisku Pasohlavek, kjer lahko v številnih vinskih kleteh okusijo in kupijo vina pridelana v lokalnem vinorodnem okolišu.
Ob jezerski promenadi je kar nekaj lokalov s ponudbo hrane in jedače, ki so v teh dneh priljubljene točke predvsem kolesarjev.
Da je vinogradništvo pomembno tudi za sam kraj Posohlavky priča podoba vinarskega noža na grbu kraja. Na njem največji del zavzema simbol raka (ki simbolizira bližino reke Dyje). Omenjenima simboloma je bil leta 1995 dodan lesen čoln v katerem iz enega stebla rasteta dve prekrižani veji, ki se končata z želodom v naravni barvi. Motiv hrastovih vej z želodom namreč izvira iz starega mušovskega grba.
Pasohlavky so razdeljeni na dva dela. Večina vaščanov prebiva v zahodnem delu. V osrednjem delu vasi stoji cerkev svete Ane, ki je leta 1811 na istem mestu nadomestila kapelo. Sedem let kasneje je bil cerkvi prizidan zvonik. Okolico cerkve obdaja z zelenjem urejen trg s kipom svetega Jana Nepomuka, spomenik žrtvam druge svetovne vojne ter glavna vaška cesta s kolesarsko stezo. Za cerkvijo je tudi edino avtobusno postajališče v tem delu Pasohlavek. Na njem ustavljajo avtobusi dveh linij – lokalne med krajema Drnholec in Vranovice, kjer je potovanje možno nadaljevati z vlakom na glavnem železniškem koridorju med Brnom in Břeclavom, ter regionalne med moravsko metropolo Brnom ter enim glavnim turističnih centrov južne Morave, Mikulovom. Prvo (lokalno) linijo v delovnikih prevozi 11 in ob koncih tedna ter praznikih šest parov avtobusov. Precej večji pomen za Pasohlavke ima povezava z drugim največjim mestom. V delovnih dneh razdaljo med 45 minut severneje ležečim Brnom (35 km) in 30 minut južneje ležečim Mikulovom (17 km) prevozi kar 21 parov avtobusov (on koncih tedna in praznikih 11 parov). Povezava je pomembna tako za šolarje, študente, zaposlene, kot tudi iz turističnega vidika.
Ob obali sicer plitvega jezera stoji krajši pomol z dvigalom za plovila.
Nekaj deset metrov vzhodneje od cerkve se nahaja stavba vaškega urada v kateri ima svoje prostore tudi knjižnica ter pošta (odprta od ponedeljka do petka). Obiskovalci Pasohlavek dodatne informacije o zanimivostih iz kraja in bližnje okolice lahko poiščejo v turistično informacijskem centru. Ta ima svoje prostore v manjši hiški, med majem in oktobrom pa ima svoja vrata odprta vse dni v tednu. V bližini turistične pisarne sta dve trgovini z osnovnimi živili, obe odprti vse dni v tednu.
Najsi turisti izberejo zgolj kratek obisk Pasohlavek ali v njih preživijo daljši dopust, glede ponudbe hrane jim v nobenem primeru ni potrebno skrbeti. Številne restavracije, kioski, vinske kleti ponujajo neskončno izbiro jedi. Med njimi prevladujejo burgerji, v ponudbi ne manjka pic, ribjih jedi, testenin in seveda tradicionalnih čeških jedi.
Zelo priljubljen na jezeru je tudi ribolov. Takole sta dva lokalna ribiča po triurnem “boju” z dna jezera naposled potegnila poltretji meter dolgega soma. Z ulovljeno trofejo sta se ponosno nastavila objektivom zvedavih turistov na obali. Po nekaj minutah veselja med katerim ni manjkalo niti poljubov na glavo orjaka, je bilo somu dano odplavati nazaj v globino novomlynskega jezera.
Pasohlavky imajo tudi vrtec ter osnovno šolo. Obe vzgojno izobraževalni dejavnosti si prostore delita v isti stavbi. Šola je bila v vasi ustanovljena leta 1788. Sedanja stavba je bila zgrajena leta 1993. Otroci imajo v kraju možnost obiskovati prvi in drugi razred osnovne šole, nakar so primorani šolanje nadaljevati v bližnjem kraju Pohořelice.
V času poletja na jezeru dnevno videvamo turistično ladjo. Turisti si lahko izberejo krožno plovbo po jezeru ali pa se z ladjo pripeljejo do katerega od treh pristanov na severni strani jezera. Na krovu je potnikom ponujena tudi pijača in jedača. Še posebej priljubljene so večerne vožnje, ki vključujejo tudi pokušino lokalnih vin.
Večji del površine vzhodnega dela Pasohlavek zaseda avtokamp Merkur. Obiskovalci se iz vasi do kampa lahko odpravijo peš s kolesom ali na rolerjih po promenadi, ki je bila zgrajena med letoma 2004 in 2009 ter meri 1,7 km. Sprehajališče ni le najkrajša povezava med vasjo, kampom in vodnim parkom Aqualand Moravia, temveč je tudi zelo privlačen kraj za sprehode in sprostitev. Je del daljših kolesarskih poti in stez (npr. Brno–Dunaj). Hkrati je povezan tudi z učno potjo ob akumulacijskem jezeru in bližnjim naravnim rezervatom. Sprehajališče ima nočno razsvetljavo, počivališča s klopmi in druge objekte za pešce in kolesarje.
Večerna idila ob jezeru.
Avtokamp Merkur s površino več kot 40 hektarjev velja za največji kamp na Češkem. Je idealen za družine z otroki, skupine, šole in posameznike. Večji del kampa se razprostira ob dveh lagunah, ki sta sicer ločeni od voda pregradnega jezera. Obe imata travnate in peščene plaže ter enostaven dostop do vode. V delu ene od lagun je rezervirano območje za naturiste. V času glavne sezone za počitniški pridih poskrbijo večerni koncerti različnih žanrov, poletni kino ter animacijski programi.
Vhod v avtokamp Merkur.
Pogled na del kampa Merkur bližnje vzpetine Hradisko. Velik del kampa se nahaja ob t.i. Veliki laguni, ki je od jezera (v ozadju) ločena z ožjim pasom kopnega.
Kamp ponuja različne vrste nastanitev – od bungalov, hišk, apartmajev do (kar tisoč!) prostih mest namenjenih prikolicam in šotorom. Poleg aktivnosti na »kopnem« (tenis, mini golf, kolesarjenje, odbojka na mivki) v kampu lahko najdemo široko paleto ponudbo vodnih aktivnosti. Obiskovalci se lahko preizkusijo v vodnem smučanju, jadranju na deski, kajtanju, si izposodijo čoln, pedalin itd.
Obiskovalcem kampa so na voljo številne vodne aktivnosti.
Večerni utrinek s plaže ob Veliki laguni.
Pasohlavky se lahko pohvalijo še z enim primatom na Češkem. Ob boku največjemu kampu se namreč nahaja tudi največji vodni park v državi. Aqualand Moravia je bil postavljen leta 2013. V naslednjih letih se je vodni park s številnimi na novo odprtimi objekti še dodatno razširil. Njegova kapaciteta znaša 8000 obiskovalcev, vodna površina pa se nahaja na več kot 3000 m². Vodni park vključuje 16 bazenov, 24 toboganov in drč, 30 vrst savn, wellness (rimske in sončne kopeli), hotel Aqualand Inn, restavracijo in 7D kino. Za svoj termalni bazen uporablja geotermalni vrt s temperaturo 46°C.
Če na eni strani lagune vlada vrvež, je na nasprotni strani (med laguno in jezerom) precej bolj mirno.
Merkur je bil v teh dneh nabito poln. Približno dve tretjini kampa je na voljo mlajšemu delu obiskovalcev.
Na isti lokaciji so se v obdobju antike nahajale tudi rimske terme, ki veljajo za najstarejši zdraviliški objekt na Češkem. Rimske terme so bile tudi navdih za snovalce vodnega parka. Imena hal z bazeni, savn, wellnessov in ostalih prostorov tako nosijo znana imena iz časov starega Rima. Glavna hala se imenuje Neptunarium. V njej se nahaja bazen Neptun, dva otroška bazena Calimero in Baby pool ter trije jacuzziji. Hkrati vključuje tudi zunanji bazen Riviera s termalnima bazenoma Romulus in Remus. Zunanji areal z bazeni in tobogani zopet nosi ime Colosseum. Ljubitelji različnih regeneracijskih in sprostitvenih postopkov, savn, jacuzzijev itd. bodo svoj mir našli v delu imenovanem Forum Romanum…
Približno trikrat manjša od Velike je Mala laguna.
Dokaze o prisotnosti Rimljanov na tem delu Češke so arheologi našli na blagi vzpetini nekaj sto metrov severneje od Pasohlavek. Na 221 m n.m. visokem Hradisku se je nahajala rimska vojaška trdnjava. Arheološko najdišče je danes zaščiteno kot državni kulturni spomenik.
Za družine in mira željne je primernejši zahodni del kampa, kjer so turistom mdr. na voljo tudi mobilne hiške.
Obiskovalcem kampa je na voljo “neskončno” število restavracij, barov, lokalov itd.
Večere v kampu si obiskovalci lahko popestrijo z ogledom filmske predstave v letnem kinu.
Preko celega poletja je ob kampu postavljen tudi cirkus.
V drugem stoletju našega štetja je Rimsko cesarstvo doseglo svoj največji teritorialni obseg. Njegove meje so evropsko celino delile na dva kulturno, gospodarsko in politično različna svetova. Na eni strani je bila razvita civilizacija z bogatimi provincami, mestnimi upravami, kakovostnimi cestami in razvitim gospodarstvom. Na drugi strani pa je bilo veliko barbarskega prebivalstva predvsem germanskega. Ločnica med tema svetovoma je bila v srednji Evropi reka Donava. Do 2. stoletja n.š. mirne odnose med rimskim imperijem in germanskimi ljudstvi prekinejo pomembne politične spremembe in premiki germanskih plemen kar povzroči obsežen konflikt, t.i. markomanske vojne (imenovane po švabskem plemenu Markomani). Uničujoči barbarski vpadi so v letih 166–171 prizadeli praktično vse donavske province. Rimljanom je uspelo obrniti kritično situacijo šele leta 171, ko so bili barbarski bojevniki potisnjeni nazaj čez Donavo. Svoje vojaške operacije so v naslednjih letih nadaljeval tudi na ozemlju severno od Donave. Zaradi resnosti razmer na bojišču je bila od začetka leta 178 potrebna osebna prisotnost cesarja Marka Avrelija.
Po zahodu sonca se dogajanja z obal preseli na osrednji trg v kampu, kjer po otroških predstavah sledijo (večinoma) koncerti.
Vhod v največji vodni park na Češkem.
Aqualand Moravia premore tako številne notranje…
…kot zunanje bazene.
Najpomembnejše in edinstveno najdišče iz obdobja markomanskih vojn je ravno rimska utrjena baza na Hradisku pri Pasohlavkyh. Zgradili so jo vojaki cesarja Marka Avrelija v letih 172–180 n. št. globoko v osrčju sovražnega ozemlja, približno 80 km severno od starodavne Vindobone (danes Dunaj). Njeno območje zavzema vrh vzpetine, južno in vzhodno pobočje položnega hriba na levem bregu reke Dyje, približno 50 metrov nad okoliškim terenom. S te strateško ugodne lege je bilo mogoče nadzorovati in obvladovati tako križišča rečnih in kopenskih poti ob sotočju Jihlave s Svratko in Svratke z reko Dyje, kot tudi gosto poseljene ravne terase vzdolž njih.
Vodni park ponuja številne vodne atrakcije.
Trdnjava na Hradisku je bila oporišče za centralno rimsko upravo, ki je služila tako za koordinacijo vojaških enot kot tudi za logistično podporo (obrtne delavnice, skladišča za oskrbo itd.), za oskrbo ranjencev in morda za nastanitev izjemno pomembnih ljudi iz najožjega kroga cesarja Marka Avrelija. Popolna rekonstrukcija trdnjave še ni mogoča, saj je njena notranjost znana le delno. Znano pa je, da je bilo tukaj zgrajeno tudi zdravilišče z bazeni za mlačno in toplo vodo in s talnim ogrevanjem. Morda je tu nekaj časa bival tudi sam cesar.
Zapolnjeno parkirišče pred vodnim parkom in kampom priča o vrhuncu sezone. Navkljub velikost je bil zaradi zapolnjenosti zadnjo nedeljo čez dan celo primoran zapreti vrata za obiskovalce.
Medtem ko so turisti iskali osvežitev v jezeru oz. aqualandu, so kolesarske steze in pešpoti v okolici samevale.
Obiskovalci Pasohlavek lahko ta del zgodovine pobliže spoznajo v muzeju z imenom Mušov – vrata v rimski imperij (Mušov – Brána do Římské říše) ter na poučni poti, ki vodi po vzpetini, kjer so bili najdeni arheološki ostanki. Muzej se nahaja tik ob vodnem parku. Za obiskovalce je odprt od aprila do novembra, ostale mesece po predhodnem telefonskem dogovoru.
Številne najdbe iz 2. stoletja na vzpetini v bližini kempa pričajo o prisotnosti rimske vojske na tem delu Moravske.
Rimskemu vojaškemu taboru je posvečen tudi muzej pod vzpetino Hradisko v bližini kampa in vodnega parka.
Manjši muzej ponuja na ogled originalne najdbe in replike predmetov. Še posebej poučna je vizualna predstavitev življenja rimskih vojakov ter Markomanov na tem delu Češke.
Tudi ta del Pasohlavek ima svoje avtobusno postajališče (v bližini vodnega parka). Tako ob zahodnem kot vzhodnem delu kraja je urejen pristan od koder se lahko obiskovalci v času glavne sezone s turistično ladjo odpravijo na krožno plovbo po jezeru v dopoldanskem, popoldanskem ali večernem terminu.
Vzhodno ob Pasohlavkyh vodi regionalna cesta Pohořelice – Mikulov, ki je južno od kraja speljana po jezu, visokem 6,4 m in dolgem 2484 m. Jez sicer loči Zgornje in Srednje jezero Nove mlyni.
Čeprav je razvoju turizma v tem južnomoravskem kraju močno pripomoglo umetno postavljeno jezero, bodo v kraju in okolici prišli na račun tudi ljubitelji mirnejšega oddiha. Zlasti izven glavne turistične sezone. Brez dvoma ima kraj kaj ponuditi – tako zahtevnim kot manj zahtevnim obiskovalcem.
20. avgusta, 2025
Kujavy
25 km jugozahodno od moravskošlezijske metropole Ostrave se vije razpotegnjena vas z zanimivim imenom. Čeprav v njej živi vsega 550 prebivalcev, je med njenima tablama, ki na severozahodu in jugovzhodu označujeta začetek oz. konec kraja, potrebno prehoditi kar 4 kilometre. V Kujavyh je nekaj lokalnih društev, ki si prizadevajo ohraniti bogato kulturno življenje v vasi. K njim lahko prištejemo tudi lokalni nogometni klub, ki je v okviru sokola po nekaj letih nedejavnosti v lanskem poletju znova oživel športno dejavnost članske ekipe.
Simbol Kujav je od daleč vidna cerkev sv. Mihaela.
Severno in južno ob vasi se razprostirajo neskončna pšenična ter polja oljne repice, medtem ko je s pogledom proti vzhodu možno ujeti vrhove hribovja Beskydy. Vas sta prvotno sestavljala dva zaselka – starejši slovanski (Kugiawa) in mlajši nemški (Clemesdorf). Naselji sta se kasneje združili v eno vas. Češki del je bil sčasoma germaniziran. Izvor imena po vsej verjetnosti izhaja iz staroslovanske besede kujati – žuboreti. Po glasovih Děrenskega potoka, ki teče skozi vas.
Medtem ko najstarejša pisna omemba kraja sega v
leto 1293, se sedanje ime prvič pojavi leta 1461. Prebivalci so se večinoma preživljali s kmetijstvom in drobno obrtjo. Rodovitna tla ter ugodne podnebne razmere so močno pripomogle k dobrim pogojem za življenje. Po Münchenskem sporazumu leta 1938 je bila vas priključena nacistični Nemčiji. Leta 1998 so Kujavy – po 20-ih letih – znova pridobili status samostojne občine. Svoja simbola (grb in zastavo) je kraj s potrditvijo parlamenta dobil leta 2001. Na njem je na zeleni in modri podlagi upodobljena veja lipe z enim pokončnim listom ter pod njo lemež.
Na južnem robu vasi spomenik padlim vojakom Rdeče armade.
Osnovna šola ter vaški urad domujeta v isti stavbi.
Tudi vaško gostišče ter trgovina z živili si svoje prostore delita v istem objektu.
Medtem ko najstarejša pisna omemba kraja sega v leto 1293, se sedanje ime prvič pojavi leta 1461. Prebivalci so se večinoma preživljali s kmetijstvom in drobno obrtjo. Rodovitna tla ter ugodne podnebne razmere so močno pripomogle k dobrim pogojem za življenje. Po Münchenskem sporazumu leta 1938 je bila vas priključena nacistični Nemčiji. Leta 1998 so Kujavy – po 20-ih letih – znova pridobili status samostojne občine.
Svoja simbola (grb in zastavo) je kraj s potrditvijo parlamenta dobil leta 2001. Na njem je na zeleni in modri podlagi upodobljena veja lipe z enim pokončnim listom ter pod njo lemež.
V Kujavyh sta tako vrtec kot osnovna šola. V stavbi vrtca ima svoj manjši prostor še pošta z »osnovno ponudbo« (ki denimo ne vključuje razglednic). Njeno delovanje finančno omogoča kraj. Na drugi strani si
Tako južni (na sliki) kot severni del Kujav sta redkeje naseljena.
Prireditveni prostor ob nogometnem igrišču zaživi tudi ob zabavnih in kulturnih prireditvah.
Pošta ima velik pomen predvsem za starejši del vaščanov. Svoj prostor ima na desni strani objekta na sliki v katerem sicer domuje vrtec.
Približno na sredini vasi (a na nasprotnem bregu potoka) se poleg šole nahaja še manjši park z igrali, vaška krčma (Hospudka u babičky) ter trgovina z osnovnimi živili, ki ima svoja vrata odprta tudi ob nedeljah. Dominanta vasi je cerkev svetega Mihaela iz leta 1833. Nadomestila je prvotno cerkev iz 14. stoletja, ki jo je dobrih sto let pred tem zajel požar. Ta je imela dva zvonova. Po požaru so iz teh dveh zvonov ulili dva nova zvonova od katerih eden še vedno zvoni s kujavskega zvonika. Na njem je napis v latinščini: »Naj se ob zvoku tega zvona grešniki obrnejo, naj se tresejo peklenske sile in naj zbežijo nevihte z naravnimi nesrečami.«
osnovnošolci in zaposleni svoje prostore delijo z vaškim uradom. Stavba je bila postavljena leta 1821 in je od vsega začetka služila šolanju otrok. Ker je bila večina prebivalstva nemške narodnosti, je pouk potekal v nemškem jeziku. V letih po vojni je število učencev v njej postopno naraščalo, zato je bila zgradba v drugi polovici 50-ih let deležna obnove in povečana na tri ter kasneje na štiri razrede. Zadnja obnova šole je bila izvedena pred dvema letoma (fasada, streha ter okolica). Sčasoma se je trend števila učencev obrnil navzdol. V zadnjih letih pouk v njej poteka v dveh razredih, kapaciteta šole pa je zapolnjena približno polovično.
Urejeno prostor z informativnima tablama sredi vasi.
Kulturni dom namenjen tako javnim priredtivam kot tudi zaprtim družbam.
Informativne table ter za njimi obnovljen gasilski dom.
Skozi celotno vas se vije Děrensky potok.
Avtobusi povezujejo Kujave z okoliškimi kraji tudi ob koncih tedna in praznikih. Eno od treh postajališč v vasi je ob nogometnem igrišču in se imenuje U Vlachu.
Za plačilo vozovnice pri vožnji z javnim prevozom znotraj regije je vredno uporabiti brezstično kartico. V tem primeru nas bo vožnja stala 60% redne cene.
Nad južnim delom Kujav poteka avtocesta, ki povezuje tri največja češka mesta (Praga – Brno – Ostrava).
V teh dneh je ob glavni cesti skozi vas potekala košnja trave.
Pločnik ob glavni cesti je na nekaterih mestih potreben obnove.
Po požaru so cerkev hitro obnovili. Takratni župnik si je prizadeval za izgradnjo nove cerkve, ki pa so jo odlagale Napoleonove vojne. Po bitki pri Austerlitzu so skozi Kujave korakali ruski vojaki. Za božič je bil v vasi nameščen transport ruskih vojakov, okuženih s tifusom. Z boleznijo so se kmalu okužili tudi številni domačini. V 81-ih dneh je bilo v vasi kar 74 pogrebov. Dva dni pred njegovo smrtjo je župniku uspelo, da je bil položen temeljni kamen za izgradnjo nove cerkve.
Ob poljski cesti, ki se med travniki in polji vije vzhodno od cerkve, so prebivalci Kujav skupaj z župnijo in naravovarstvenimi organizacijami v jeseni 2023 posadili drevored sestavljen iz 97-ih hrušk in 28 hrastov. Dogodka sta se udeležila tudi okoljski minister ter deželni glavar. Drevored so poimenovali Aleja svobode. Cilj akcije je (bil) simbolična ozdravitev pokrajine in njena osvoboditev od brezvestnega ravnanja.
Neskončna žitna polja se vijejo severno in južno od Kujav.
Če velja kulturni dom za center dogajanja v vasi v hladnejšem delu leta, se večina dogajanja v poletnem času odvija na oz. ob nogometnem igrišču. V sklopu športnega parka se nahaja tudi bife, nadstreška s klopmi ter za pripravo hrano in manjše športno igrišče z asfaltno površino. Tu
potekajo vaški dnevi ter ostali kulturni in družabni dogodki.
Nad južnim delom Kujav poteka avtocesta D1, ki povezuje Prago, Brno in Ostravo in se nato severneje naveže na poljsko avtocesto A1. Za njeno popolno manjka še približno 10-kilometrski odsek južno od Kujav, ki naj bi bil dokončan koncem tega leta.
Pogled na cerkev, ki jo v Kujavyh uzremo šele, ko stopimo pred njo, se od daleč odpira z vseh strani neba.
Ravninski svet na vzhodu prekinja hribovje Beskydy.
Okoliška polja in travniki so v teh dneh polni življenja. Če so kuščarji predatorji številnim žuželkam, predstavljajo hkrati tudi plen pticam, kačam in sesalcem.
Porasla polja so v tem času idealno zatočišče za številne poljske zajce.
V prihodnjih letih se vzporedno z avtocesto obeta izgradnja še enega viadukta. Češka namreč kot prva vzhodnoevropska država načrtuje
izgradnjo hitre železnice po celi državi ter njeno navezanost na sosednje države. Potnikom bodo s tem omogočena hitrejša potovanja ne le znotraj Češke temveč tudi v sosednje države oz. njihove metropole (Varšava, Berlin, Dunaj in Bratislava). V kolikor
Ob vsakem od dreves je na ploščici napisano ime osebe ali organizacije, ki je posadila drevo.
bodo aktualni načrti uresničeni, naj bi eden prvih dokončanih odsekov vodil ravno mimo oz. nad Kujavy. Ravno v teh dneh je projekt mimo Kujav prejel pozitivno presojo vplivov na okolje. Za viaduktom je predvidena poglobljena trasa pod nivojem
okoliških polj. Odsek se imenuje Moravska vrata II (Moravská brána II) in bo potekal med krajema Hranice na Moravě ter Ostravo.
125 posajenih dreves sestavlja Drevored svobode, ki se vije med polji do cerkve.
A preden bo hitra železnica pričela dobivati končno podobo, bo skozi Kujave zapeljalo še na deset- (morda celo sto-) tisoče avtobusov v sklopu javnega regijskega prometa. Ki je v tem delu regije odlično razvit ter tako šolarjem, zaposlenim, upokojencem, izletnikom ter ostalim skupinam prebivalstva omogoča pogoste in ugodne vožnje z vlaki in avtobusi. Prvi sicer v Kujave ne vozijo, zato pa lahko lokalni prebivalci koristijo avtobuse do Fulneka in Studenke (7 parov ob delovnikih in trije ob koncih tedna ter praznikih), kjer je možnost prestopa na vlak, Tiska in Novega Jičina (sedež okrožja; devet oz. dva para avtobusov) ter z enega od treh postajališč s severnega roba vasi (za razliko od ostalih dveh se ta nahaja ob regionalni cesti) tudi do južnega dela Ostrave (11 oz. devet parov avtobusov).
Severno in južno ob vasi se razprostirajo neskončna pšenična ter polja oljne repice, medtem ko je s pogledom proti vzhodu možno ujeti vrhove hribovja Beskydy. Vas sta prvotno sestavljala dva zaselka – starejši slovanski (Kugiawa) in mlajši nemški (Clemesdorf). Naselji sta se kasneje združili v eno vas. Češki del je bil sčasoma germaniziran. Izvor imena po vsej verjetnosti izhaja iz staroslovanske besede kujati – žuboreti. Po glasovih Děrenskega potoka, ki teče skozi vas.
Simbol Kujav je od daleč vidna cerkev sv. Mihaela.
Medtem ko najstarejša pisna omemba kraja sega v leto 1293, se sedanje ime prvič pojavi leta 1461. Prebivalci so se večinoma preživljali s kmetijstvom in drobno obrtjo. Rodovitna tla ter ugodne podnebne razmere so močno pripomogle k dobrim pogojem za življenje. Po Münchenskem sporazumu leta 1938 je bila vas priključena nacistični Nemčiji. Leta 1998 so Kujavy – po 20-ih letih – znova pridobili status samostojne občine. Svoja simbola (grb in zastavo) je kraj s potrditvijo parlamenta dobil leta 2001. Na njem je na zeleni in modri podlagi upodobljena veja lipe z enim pokončnim listom ter pod njo lemež.
Osnovna šola ter vaški urad domujeta v isti stavbi.
Na južnem robu vasi spomenik padlim vojakom Rdeče armade.
Prireditveni prostor ob nogometnem igrišču zaživi tudi ob zabavnih in kulturnih prireditvah.
Svoja simbola (grb in zastavo) je kraj s potrditvijo parlamenta dobil leta 2001. Na njem je na zeleni in modri podlagi upodobljena veja lipe z enim pokončnim listom ter pod njo lemež.
Tudi vaško gostišče ter trgovina z živili si svoje prostore delita v istem objektu.
Tako južni (na sliki) kot severni del Kujav sta redkeje naseljena.
V Kujavyh sta tako vrtec kot osnovna šola. V stavbi vrtca ima svoj manjši prostor še pošta z »osnovno ponudbo« (ki denimo ne vključuje razglednic). Njeno delovanje finančno omogoča kraj. Na drugi strani si osnovnošolci in zaposleni svoje prostore delijo z vaškim uradom. Stavba je bila postavljena leta 1821 in je od vsega začetka služila šolanju otrok. Ker je bila večina prebivalstva nemške narodnosti, je pouk potekal v nemškem jeziku. V letih po vojni je število učencev v njej postopno naraščalo, zato je bila zgradba v drugi polovici 50-ih let deležna obnove in povečana na tri ter kasneje na štiri razrede. Zadnja obnova šole je bila izvedena pred dvema letoma (fasada, streha ter okolica). Sčasoma se je trend števila učencev obrnil navzdol. V zadnjih letih pouk v njej poteka v dveh razredih, kapaciteta šole pa je zapolnjena približno polovično.
Pošta ima velik pomen predvsem za starejši del vaščanov. Svoj prostor ima na desni strani objekta na sliki v katerem sicer domuje vrtec.
Urejeno prostor z informativnima tablama sredi vasi.
Kulturni dom namenjen tako javnim priredtivam kot tudi zaprtim družbam.
Informativne table ter za njimi obnovljen gasilski dom.
Skozi celotno vas se vije Děrensky potok.
Približno na sredini vasi (a na nasprotnem bregu potoka) se poleg šole nahaja še manjši park z igrali, vaška krčma (Hospudka u babičky) ter trgovina z osnovnimi živili, ki ima svoja vrata odprta tudi ob nedeljah. Dominanta vasi je cerkev svetega Mihaela iz leta 1833. Nadomestila je prvotno cerkev iz 14. stoletja, ki jo je dobrih sto let pred tem zajel požar. Ta je imela dva zvonova. Po požaru so iz teh dveh zvonov ulili dva nova zvonova od katerih eden še vedno zvoni s kujavskega zvonika. Na njem je napis v latinščini: »Naj se ob zvoku tega zvona grešniki obrnejo, naj se tresejo peklenske sile in naj zbežijo nevihte z naravnimi nesrečami.«
Eno od treh avtobusnih postajališč je ob nogometnem igrišču in se imenuje U Vlachu.
Za plačilo vozovnice pri vožnji z javnim prevozom znotraj regije je vredno uporabiti brezstično kartico. V tem primeru je vozovnic 40% cenejša.
Nad južnim delom Kujav poteka avtocesta, ki povezuje tri največja češka mesta (Praga – Brno – Ostrava).
Po požaru so cerkev hitro obnovili. Takratni župnik si je prizadeval za izgradnjo nove cerkve, ki pa so jo odlagale Napoleonove vojne. Po bitki pri Austerlitzu so skozi Kujave korakali ruski vojaki. Za božič je bil v vasi nameščen transport ruskih vojakov, okuženih s tifusom. Z boleznijo so se kmalu okužili tudi številni domačini. V 81-ih dneh je bilo v vasi kar 74 pogrebov. Dva dni pred njegovo smrtjo je župniku uspelo, da je bil položen temeljni kamen za izgradnjo nove cerkve.
V teh dneh je ob glavni cesti skozi vas potekala košnja trave.
Pločnik ob glavni cesti je na nekaterih mestih potreben obnove.
Ob poljski cesti, ki se med travniki in polji vije vzhodno od cerkve, so prebivalci Kujav skupaj z župnijo in naravovarstvenimi organizacijami v jeseni 2023 posadili drevored sestavljen iz 97-ih hrušk in 28 hrastov. Dogodka sta se udeležila tudi okoljski minister ter deželni glavar. Drevored so poimenovali Aleja svobode. Cilj akcije je (bil) simbolična ozdravitev pokrajine in njena osvoboditev od brezvestnega ravnanja.
Neskončna žitna polja se vijejo severno in južno od Kujav.
Pogled na cerkev, ki jo v Kujavyh uzremo šele, ko stopimo pred njo, se od daleč odpira z vseh strani neba.
Če velja kulturni dom za center dogajanja v vasi v hladnejšem delu leta, se večina dogajanja v poletnem času odvija na oz. ob nogometnem igrišču. V sklopu športnega parka se nahaja tudi bife, nadstreška s klopmi ter za pripravo hrano in manjše športno igrišče z asfaltno površino. Tu potekajo vaški dnevi ter ostali kulturni in družabni dogodki.
Okoliška polja in travniki so v teh dneh polni življenja. Če so kuščarji predatorji številnim žuželkam, predstavljajo hkrati tudi plen pticam, kačam in sesalcem.
Porasla polja so v tem času idealno zatočišče za številne poljske zajce.
Nad južnim delom Kujav poteka avtocesta D1, ki povezuje Prago, Brno in Ostravo in se nato severneje naveže na poljsko avtocesto A1. Za njeno popolno manjka še približno 10-kilometrski odsek južno od Kujav, ki naj bi bil dokončan koncem tega leta.
V prihodnjih letih se vzporedno z avtocesto obeta izgradnja še enega viadukta. Češka namreč kot prva vzhodnoevropska država načrtuje izgradnjo hitre železnice po celi državi ter njeno navezanost na sosednje države. Potnikom bodo s tem omogočena hitrejša potovanja ne le znotraj Češke temveč tudi v sosednje države oz. njihove metropole (Varšava, Berlin, Dunaj in Bratislava). V kolikor bodo aktualni načrti uresničeni, naj bi eden prvih dokončanih odsekov vodil ravno mimo oz. nad Kujavy. Ravno v teh dneh je projekt mimo Kujav prejel pozitivno presojo vplivov na okolje. Za viaduktom je predvidena poglobljena trasa pod nivojem okoliških polj. Odsek se imenuje Moravska vrata II (Moravská brána II) in bo potekal med krajema Hranice na Moravě ter Ostravo.
Ravninski svet na vzhodu prekinja hribovje Beskydy.
Ob vsakem od dreves je na ploščici napisano ime osebe ali organizacije, ki je posadila drevo.
125 posajenih dreves sestavlja Drevored svobode, ki se vije med polji do cerkve.
A preden bo hitra železnica pričela dobivati končno podobo, bo skozi Kujave zapeljalo še na deset- (morda celo sto-) tisoče avtobusov v sklopu javnega regijskega prometa. Ki je v tem delu regije odlično razvit ter tako šolarjem, zaposlenim, upokojencem, izletnikom ter ostalim skupinam prebivalstva omogoča pogoste in ugodne vožnje z vlaki in avtobusi. Prvi sicer v Kujave ne vozijo, zato pa lahko lokalni prebivalci koristijo avtobuse do Fulneka in Studenke (7 parov ob delovnikih in trije ob koncih tedna ter praznikih), kjer je možnost prestopa na vlak, Tiska in Novega Jičina (sedež okrožja; devet oz. dva para avtobusov) ter z enega od treh postajališč s severnega roba vasi (za razliko od ostalih dveh se ta nahaja ob regionalni cesti) tudi do južnega dela Ostrave (11 oz. devet parov avtobusov).
10. junija, 2025
Hostašovice
Na skrajnem jugu Moravskošlezijske regije ter okrožja Novy Jičin ležijo Hostašovice. Istoimenska občina šteje nekaj manj kot 800 prebivalcev. Razpotegnjena vas na obronkih hribovja Beskydy je od konca 18. stoletja neločljivo povezana z gojenjem ajde in njeno predelavo v ajdovo kašo. Obdajajo jo blaga pobočja porasla s travniki in gozdovi, ki vabijo k aktivnemu preživljanju prostega časa. Pomemben dejavnik v življenju vaščanov je tudi lokalni nogometni klub, ki že več kot osem desetletij pod imenom Sokol navdušuje ljubitelje nogometa.
Hostašovice ležijo med mestoma Novy Jičin ter Valašske Meziřiči. Prvo je sedež enega od šestih okrožij Moravskošlezijske regije na skrajnem severovzhodu Češke, medtem ko drugo leži že v sosednji, Zlinski regiji. Do obeh mest je približno sedem kilometrov vožnje po lokalnih cestah. Dober kilometer vzhodno od vasi poteka 168 km dolga magistralna cesta, ki proti severu vodi na Poljsko in jugu na Slovaško. Cesta povezuje tudi oba za Hostašovice pomembna kraja. Ob njej je avtobusno postajališče, od koder imajo lokalni prebivalci možnost pogostih povezav do obeh bližnjih mest. Med tednom ju povezuje 18 parov avtobusov (ob koncih tedna in praznikih trije pari). Poleg omenjenih mest v bližini je z istega postajališča z avtobusom možno potovati neposredno v dve regijski prestolnici – do južneje ležečega Zlina ter Ostrave na severu, ki je od Hostašovic oddaljena približno 50 kilometrov. Obe regijski metropoli ob delovnikih povezujejo trije pari avtobusov.
Železniška postaja se nahaja približno kilometer vzhodno od Hostašovic.
Na postaji ustavljajo modernizirani dizelski vlaki serije 814 imenovani Regionova.
Skrbno vzdrževano postajno poslopje z okolico dopolnjuje še manjša in lepo urejena čakalnica.
Terasa na zunanji strani strani postaje, kjer se v pritličju nahaja priljubljena manjša restavracija.
Ob postaji se zaključi zelo obiskana kolesarska steza, ki semkaj pripelje iz Novega Jičina.
Kdor ima raje vožnjo z vlakom, se lahko v Hostašovice odpravi tudi po tirih. Če je za večino vaščanov železnica bolj od rok, je lokacija postaje naravnost idealna za izletnike. Železniška postaja se namreč nahaja sredi gozdov in je od centra vasi oddaljena približno dva kilometra. Ob njej poteka enotirna neelektrificirana proga med Ostravo in Valašskim Meziřičim. Postaja je pričela obratovati 1. junija leta 1888 pod imenom Hotzendorf. Gre za nemško ime kraja Hodslavice, ki je celo malenkost bližje železniški postaji, kot Hostašovice. Ime slednje nosi postaja od leta 1996.
V vzhodnem delu Hostašovic prevladujejo novejše (eno)družinske hiše.
Cesta skozi del Hostašovic s pločnikom, ki pa je na (predvsem ožjih) delih prekinjen.
Bolj regionalni (lokalni) pomen imata obe postajališči v vasi, ki sta del regijske avtobusne linije med Novym Jičinom in Kopřivnico. 21 parov avtobusov ob delovnikih ter devet ob koncih tedna ter praznikih pričajo o pomenu javnega prevoza v Moravskošlezijskem kraju. Za pogoste avtobusne povezave ter ugodne cene prevozov si odgovorni regionalni politiki na področju prometa zaslužijo pohvalo.
Pogled na zahodni del Hostašovic.
Postaja je svoj največji razcvet doživela v začetku 20. stoletja. Takrat so bili na njej trije zaposleni – načelnik postaje, ki je v njej s svojo družino tudi prebival, blagajnik ter nadzornik skladišča. Postaja je v tistem času primarno služila pretovoru blaga. Danes na postaji lahko ugledamo le še prometnika. Kljub temu je postajno poslopje vzorno vzdrževano. Tako njen zunanji del na strani
peronov kot tudi notranjost z manjšo čakalnico.
Na postaji v Hostašovicah ustavljajo lokalni vlaki, ki povezujejo Valašske Meziřiči in Frydlant nad Ostravici. Ob delovnikih progo prevozi 14, ob koncih tedna in praznikih 9 parov potniških vlakov. Izletniki, ki se odločijo za sprehod po bližnji okolici (kjer bodo skoraj zagotovo naleteli na katerega izmed številnih izvirov z mineralno vodo različnih okusov), lahko na prihod vlaka počakajo na terasi prijetnega postajnega bistroja, kjer se v ponudbi vedno najde tudi kaj za pod zob. Ob postaji se hkrati zaključi tudi kolesarska steza, ki semkaj pripelje iz Novega Jičina po nekdanji trasi lokalne proge skozi Bludovice. Progo so leta 2009 razdejale poplave, po katerih so se lokalne oblasti odločile za dokončno odstranitev tirov ter preureditev v danes zelo priljubljeno in obiskano stezo za ljubitelje kolesarjenja.
Eno od dveh avtobusnih postajališč na vzhodnem delu Hostašovic.
Nastanek Hostašovic se datira na sredino 13. stoletja. Leta 1749 upravitelji gospostva vas povzdignejo v samostojno občino. Iz tega obdobja izvira tudi podoba na današnjem grbu kraja s prekrižanima grabljami ter cepcem. Z izjemo obdobja med letoma 1978 in 1991 (ko so bile Hostašovice
Zanimiv naravni pojav lahko izletniki vidijo v gozdu na obrobju vasi. Nekaj korakov loči dva izvira s povsem različno sestavo vode, ki oba napajata studenec Zrzavka.
upravno del mesta Novy Jičin) je bil kraj ves čas samostojna občina. Kar mu je predvsem v novejšem obdobju omogočalo hitrejši razvoj, ki je pripomogel k večji kakovosti življenja krajanov (plinifikacija, obnova daljnovodov in javne razsvetljave, šole, izgradnja vaškega trga).
Kapelica sv. Cirila in Metoda v središču vasi.
Spomenik preminulim vaščanom v prvi in drugi svetovni vojni ter za njim edina trgovina v vasi.
Avtobusno postajališče nasproti kapelice…
…ter za njim manjši park z mini ribnikom v katerem lahko opazujemo pester vodni živelj.
Na ozemlju občine (ki je v celoti del naravnega parka Pobesydi) se nahaja nemalo izvirov ter ostalih vodnih virov. Ker na tem delu poteka glavno evropsko razvodje, se del potokov steka v Črno in del v Baltsko morje. Za nevsakdanjo zanimivost velja skedenj hišne številke 23. Z vsake strani njegove strehe namreč odteka deževnica v različno morje. Podobna zanimivost je povezana tudi z enim izmed sicer številnih studencev v okolici,
imenovanem Jaštěrka. Nekaj metrov za njegovim izvirom se voda razcepi v dva kraka, od katerih vsak odvaja vodo v drugo morje (bifurkacija).
Vaški urad.
Stavbo osnovne šole in vrtca krasi zgledno urejena okolica.
Manjše športno igrišče ob večjem nogometnem služi predvsem učencem osnovne šole.
Priljubljena izletniška točka, ki je v toplejšem delu sezone zelo obiskana in kjer se predvsem radi ustavljajo kolesarji, se nahaja ob studencu imenovanem Zrzavka. V lepem vremenu ob koncih tedna je kljub številnim klopem na širokem prostranstvu včasih potrebno počakati na prosto mesto. Ko je sezona v polnem razmahu, ima svoje prodajno okence odprt tudi kiosk, kjer obiskovalci v ponudbi najdejo tako pijačo kot jedačo (burgerji, hot dogi, klobase). Za priljubljenost te točke gre zasluga unikatnemu hidrogeološkemu fenomenu. Zgolj nekaj metrov sta od sebe oddaljena dva izvira vode, ki napajata studenec Zrzavka. Voda vsakega od njiju vsebuje drugačne primesi. Prva premore železov sulfat, medtem ko druga vsebuje vodikov sulfid.
Otroška igrala v sklopu športnega parka.
Na eni od “stranskih” vaških ulic je postavljen informativni napis o pomembnem evropskem razvodju, ki poteka na območju Hostašovic.
Ena od značilnost Hostašovic je tudi ajda, ki jo v kraju meljejo že več kot dve stoletji. Ponjo se kupci pripeljejo tudi iz oddaljenejših krajev. Približno na sredini vasi se za avtobusnim postajališčem nahaja skrbno urejeno zelenje s klopema in spomenikom padlim vaščanom v prvi in drugi svetovni vojni. Ob njem stoji kapelica svetega Cirila in Metoda iz leta 1850. Kraj se je s protokolom iz leta 1866 zavezal skrbi za sakralni objekt. Zadnje obnove je bila kapelica deležna leta 2020, ko sta bila obnovljena njena streha ter stolp. Nekaj korakov za spomenikom in kapelico je edina trgovina z živili v vasi, odprta med ponedeljkom in soboto.
Z redko videno zanimivostjo je povezan kmečki objekt na jugu vasi. Deževnica z vsake strani njegove strehe namreč odteka v Baltsko in Črno morje, med seboj oddaljeni približno 1.500 km zračne linije.
Nekaj deset metrov dalje ob glavni cesti skozi Hostašovice stoji stavba osnovne šole in vrtca. Pogled na skrbno urejeno zelenje pred njenim vhodom priča o pridnih rokah zaposlenih, ki tudi na takšen način skrbijo za (pozitivno) zunanjo podobo šole in vrtca. Prva šola je bila v kraju postavljena leta 1784. Šlo je za sploh prvo zidano stavbo iz
Bližnja okolica Hostašovic ponuja številne možnosti za aktivno preživljanje prostega časa. Na sliki drevored ob lokalni cesti zahodno od Hostašovic.
opek v vasi. Leta 1972 je bil k šoli prizidan vrtec.
Nižja stopnja osnovne šole (od prvega do petega razreda) ima kapaciteto 80 učencev. Njihovo poučevanje poteka v štirih razredih. Poleg tega šola omogoča staršem oz. njihovim otrokom tudi obšolsko varstvo (pri nas bolj znano kot popoldansko bivanje). Nekaj
Hostašovice obdaja blag gričevnat svet, ki se proti jugovzhodu nadaljuje v hribovje Beskydy (na sliki v ozadju).
manjša je kapaciteta vrtca, ki lahko sprejme 48 otrok.
Hostašovice ležijo med mestoma Novy Jičin ter Valašske Meziřiči. Prvo je sedež enega od šestih okrožij Moravskošlezijske regije na skrajnem severovzhodu Češke, medtem ko drugo leži že v sosednji, Zlinski regiji. Do obeh mest je približno sedem kilometrov vožnje po lokalnih cestah. Dober kilometer vzhodno od vasi poteka 168 km dolga magistralna cesta, ki proti severu vodi na Poljsko in jugu na Slovaško. Cesta povezuje tudi oba za Hostašovice pomembna kraja. Ob njej je avtobusno postajališče, od koder imajo lokalni prebivalci možnost pogostih povezav do obeh bližnjih mest. Med tednom ju povezuje 18 parov avtobusov (ob koncih tedna in praznikih trije pari). Poleg omenjenih mest v bližini je z istega postajališča z avtobusom možno potovati neposredno v dve regijski prestolnici – do južneje ležečega Zlina ter Ostrave na severu, ki je od Hostašovic oddaljena približno 50 kilometrov. Obe regijski metropoli ob delovnikih povezujejo trije pari avtobusov.
Železniška postaja se nahaja približno kilometer vzhodno od Hostašovic.
Skrbno vzdrževano postajno poslopje z okolico dopolnjuje še manjša in lepo urejena čakalnica.
Na postaji ustavljajo modernizirani dizelski vlaki serije 814 imenovani Regionova.
Bolj regionalni (lokalni) pomen imata obe postajališči v vasi, ki sta del regijske avtobusne linije med Novym Jičinom in Kopřivnico. 21 parov avtobusov ob delovnikih ter devet ob koncih tedna ter praznikih pričajo o pomenu javnega prevoza v Moravskošlezijskem kraju. Za pogoste avtobusne povezave ter ugodne cene prevozov si odgovorni regionalni politiki na področju prometa zaslužijo pohvalo.
Terasa na zunanji strani strani postaje, kjer se v pritličju nahaja priljubljena manjša restavracija.
Ob postaji se zaključi zelo obiskana kolesarska steza, ki semkaj pripelje iz Novega Jičina.
Komur je ljubša vožnja z vlakom se lahko v Hostašovice odpravi tudi po tirih. Če je za večino vaščanov železnica bolj od rok, je lokacija postaje naravnost idealna za izletnike. Železniška postaja se namreč nahaja sredi gozdov in je od centra vasi oddaljena približno dva kilometra. Ob njej poteka enotirna neelektrificirana proga med Ostravo in Valašskim Meziřičim. Postaja je pričela obratovati 1. junija leta 1888 pod imenom Hotzendorf. Gre za nemško ime kraja Hodslavice, ki je celo malenkost bližje železniški postaji, kot Hostašovice. Ime slednje nosi postaja od leta 1996.
Pogled na zahodni del Hostašovic.
Postaja je svoj največji razcvet doživela v začetku 20. stoletja. Takrat so bili na njej trije zaposleni – načelnik postaje, ki je v njej s svojo družino tudi prebival, blagajnik ter nadzornik skladišča. Postaja je v tistem času primarno služila pretovoru blaga. Danes na postaji lahko ugledamo le še prometnika. Kljub temu je postajno poslopje vzorno vzdrževano. Tako njen zunanji del na strani peronov kot tudi notranjost z manjšo čakalnico.
Eno od dveh avtobusnih postajališč na vzhodnem delu Hostašovic.
Na postaji v Hostašovicah ustavljajo lokalni vlaki, ki povezujejo Valašske Meziřiči in Frydlant nad Ostravici. Ob delovnikih progo prevozi 14, ob koncih tedna in praznikih 9 parov potniških vlakov. Izletniki, ki se odločijo za sprehod po bližnji okolici (kjer bodo skoraj zagotovo naleteli na katerega izmed številnih izvirov z mineralno vodo različnih okusov), lahko na prihod vlaka počakajo na terasi prijetnega postajnega bistroja, kjer se v ponudbi vedno najde tudi kaj za pod zob. Ob postaji se hkrati zaključi tudi kolesarska steza, ki semkaj pripelje iz Novega Jičina po nekdanji trasi lokalne proge skozi Bludovice. Progo so leta 2009 razdejale poplave, po katerih so se lokalne oblasti odločile za dokončno odstranitev tirov ter preureditev v danes zelo priljubljeno in obiskano stezo za ljubitelje kolesarjenja.
Zanimiv naravni pojav lahko izletniki vidijo v gozdu na obrobju vasi. Nekaj korakov loči dva izvira s povsem različno sestavo vode, ki oba napajata studenec Zrzavka.
Nastanek Hostašovic se datira na sredino 13. stoletja. Leta 1749 upravitelji gospostva vas povzdignejo v samostojno občino. Iz tega obdobja izvira tudi podoba na današnjem grbu kraja s prekrižanima grabljami ter cepcem. Z izjemo obdobja med letoma 1978 in 1991 (ko so bile Hostašovice upravno del mesta Novy Jičin) je bil kraj ves čas samostojna občina. Kar mu je predvsem v novejšem obdobju omogočalo hitrejši razvoj, ki je pripomogel k večji kakovosti življenja krajanov (plinifikacija, obnova daljnovodov in javne razsvetljave, šole, izgradnja vaškega trga).
Kapelica sv. Cirila in Metoda v središču vasi.
Spomenik preminulim vaščanom v prvi in drugi svetovni vojni ter za njim edina trgovina v vasi.
Avtobusno postajališče nasproti kapelice…
…ter za njim manjši park z mini ribnikom v katerem lahko opazujemo pester vodni živelj.
Na ozemlju občine (ki je v celoti del naravnega parka Pobesydi) se nahaja nemalo izvirov ter ostalih vodnih virov. Ker na tem delu poteka glavno evropsko razvodje, se del potokov steka v Črno in del v Baltsko morje. Za nevsakdanjo zanimivost velja skedenj hišne številke 23. Z vsake strani njegove strehe namreč odteka deževnica v različno morje. Podobna zanimivost je povezana tudi z enim izmed sicer številnih studencev v okolici, imenovanem Jaštěrka. Nekaj metrov za njegovim izvirom se voda razcepi v dva kraka, od katerih vsak odvaja vodo v drugo morje (bifurkacija).
Vaški urad.
Otroška igrala v sklopu športnega parka.
Stavbo osnovne šole in vrtca krasi zgledno urejena okolica.
Priljubljena izletniška točka, ki je v toplejšem delu sezone zelo obiskana in kjer se predvsem radi ustavljajo kolesarji, se nahaja ob studencu imenovanem Zrzavka. V lepem vremenu ob koncih tedna je kljub številnim klopem na širokem prostranstvu včasih potrebno počakati na prosto mesto. Ko je sezona v polnem razmahu, ima svoje prodajno okence odprt tudi kiosk, kjer obiskovalci v ponudbi najdejo tako pijačo kot jedačo (burgerji, hot dogi, klobase). Za priljubljenost te točke gre zasluga unikatnemu hidrogeološkemu fenomenu. Zgolj nekaj metrov sta od sebe oddaljena dva izvira vode, ki napajata studenec Zrzavka. Voda vsakega od njiju vsebuje drugačne primesi. Prva premore železov sulfat, medtem ko druga vsebuje vodikov sulfid.
Manjše športno igrišče ob večjem nogometnem služi predvsem učencem osnovne šole.
Na eni od “stranskih” vaških ulic je postavljen informativni napis o pomembnem evropskem razvodju, ki poteka na območju Hostašovic.
Ena od značilnost Hostašovic je tudi ajda, ki jo v kraju meljejo že več kot dve stoletji. Ponjo se kupci pripeljejo tudi iz oddaljenejših krajev. Približno na sredini vasi se za avtobusnim postajališčem nahaja skrbno urejeno zelenje s klopema in spomenikom padlim vaščanom v prvi in drugi svetovni vojni. Ob njem stoji kapelica svetega Cirila in Metoda iz leta 1850. Kraj se je s protokolom iz leta 1866 zavezal skrbi za sakralni objekt. Zadnje obnove je bila kapelica deležna leta 2020, ko sta bila obnovljena njena streha ter stolp. Nekaj korakov za spomenikom in kapelico je edina trgovina z živili v vasi, odprta med ponedeljkom in soboto.
Z redko videno zanimivostjo je povezan kmečki objekt na jugu vasi. Deževnica z vsake strani njegove strehe namreč odteka v Baltsko in Črno morje, med seboj oddaljeni približno 1.500 km zračne linije.
Bližnja okolica Hostašovic ponuja številne možnosti za aktivno preživljanje prostega časa. Na sliki drevored ob lokalni cesti zahodno od Hostašovic.
Nekaj deset metrov dalje ob glavni cesti skozi Hostašovice stoji stavba osnovne šole in vrtca. Pogled na skrbno urejeno zelenje pred njenim vhodom priča o pridnih rokah zaposlenih, ki tudi na takšen način skrbijo za (pozitivno) zunanjo podobo šole in vrtca. Prva šola je bila v kraju postavljena leta 1784. Šlo je za sploh prvo zidano stavbo iz opek v vasi. Leta 1972 je bil k šoli prizidan vrtec.
Hostašovice obdaja blag gričevnat svet, ki se proti jugovzhodu nadaljuje v hribovje Beskydy (na sliki v ozadju).
Nižja stopnja osnovne šole (od prvega do petega razreda) ima kapaciteto 80 učencev. Njihovo poučevanje poteka v štirih razredih. Poleg tega šola omogoča staršem oz. njihovim otrokom tudi obšolsko varstvo (pri nas bolj znano kot popoldansko bivanje). Nekaj manjša je kapaciteta vrtca, ki lahko sprejme 48 otrok.
4. junija, 2025
Dobre
Orliško hribovje na severu vzhodnega dela Češke ponuja turistom številne možnosti preživljanja prostega časa. Precej manjše pozornosti obiskovalcev so deležni njegovi obronki. Čeprav tudi tu prevladuje neokrnjena narava z gozdovi, potoki, polji in travniki na katerih se pogosto pase živina. Ob pogledu na zemljevid marsikomu pade v oči kraj z zanimivim imenom. V vasi Dobre prebiva 550 prebivalcev. Mnogi od njih so člani katerega izmed številnih društev. Med njimi tudi nogometnega kluba SK Dobre.
Središče Dobrega z avtobusno postajo ter poslopjem s pošto, trgovino, knjižnico ter vaškim uradom.
Samostalnik Dobre je v češčini moškega spola. Ob upoštevanju sorodnosti češčine in slovenščine bo tudi v prispevku pri navedbi in sklanjatvi imena kraja upoštevan spol imena v izvornem jeziku.
Trdnih dokazov o izvoru imena Dobre ni, zato je razlaga prepuščena predvsem strokovnjakom. Ti ime povezujejo z dobro vodo v potoku, ki teče skozi naselje in ki se je nekdaj imenoval Dobry. Druga verzija
Čeprav Dobre spada med manjša naselja, je v kraju tako osnovna šola kot vrtec (na sliki).
je povezana s povestjo, ki jo je napisal nekdanji župnik v Dobrem. Ta ime kraja povezuje z besedami ene od deklet, ki je v vaškem ribniku čistila perilo. Po tem, ko ji je v vodo padel predpasnik s katerim je bil nato iz vode potegnjen zvon, je bilo iz njenih ust izrečena želja o dobrem (zvonu)…
Manjša avtobusna postaja potnikom v slabem vremenu nudi streho nad glavo.
Avtobusi češkega podjetja SOR povezujejo Dobre s središčem okrožja Rychnov nad Kněžnou.
Nastanek kraja je povezan s kolonizacijo gozdov na prelomu 12. in 13. stoletja. Točna letnica ni znana. Prve pisne omembe segajo v leti 1367 in 1392. Takrat, kot
Središče kraja krasi skalnjak z nizkim rastlinjem.
Tlakovan del s klopmi, zelenjem in informativnimi tablami zapolnjuje prostor med trgovino in avtobusno postajo.
Danes je Dobre svoja občina v katero je vključenih pet okoliških vasi. Skupno število prebivalcev v občini je nekaj manj ko 900, od tega jih v Dobrem prebiva 550. Vas leži v okrožju Rychnov nad Kněžnou. Od istoimenskega kraja je oddaljena 16 km,
še nekaj nadaljnjih stoletij, so se izpeljanke imena kraja vedno pisale s kočnico – y. V pisnih virih se namreč pojavljajo imena Dobry, Dobrey Wes, Dobrey itd. Današnje ime se prvič pojavi leta 1848. Na počasnejši razvoj vasi so vplivali tudi različni zgodovinski dejavniki, kot je bila denimo tridesetletna vojna.
Napis na plošči sporoča čemu je namenjena vodna površina v vasi.
Niti redek promet na cesti skozi kraj ne moti mirne idile, ki vlada v Dobrem.
Cerkev svetega Petra in Pavla iz sredine 18. stoletja.
Podjetje za proizvodnjo vakuumske opreme in strojev je glavni zaposlovalec v kraju.
medtem ko je iz Dobrega do regijske metropole (Hradec Kralove) potrebno prevoziti 40 km. Skozi kraj vodi (ne ravno prometna) lokalna cesta, ki se slabih 10 kilometrov severneje in južneje navezuje na pomembnejši regionalni cesti. Po njej vodi tudi edina avtobusna linija, ki povezuje Dobre s sedežem okrožja na jugu ter zahodno ležečim mestom Dobruška. V delovnih dneh jo v smeri proti jugu prevozi 11, v smeri proti Dobruški pa 14 avtobusov. Ob koncih tedna in praznikih sta to dva oz. trije avtobusi.
Gasilski dom.
Osnovna šola.
Okoli srednjega dela Dobrega je nekaj večstanovanjskih objektov.
Vaška krčma (hospoda) ima svoje prostore v stavbi s prevladujočo ljudsko arhitekturo.
V delovnih dneh je osrednje vaško dogajanje skoncentrirano na lepo urejen (neizraziti) trg sredi vasi. Na njem se nahaja manjša
Poleg glavne postaje se v severnem delu Dobrega (ob mostu čez Kamenicky potok) nahaja še eno avtobusno postajališče.
avtobusna postaja s pokritim in delno zaprtim prostorom. Na zahodni strani stoji stavba v kateri se nahajajo knjižnica, vaški urad, trgovina in pošta. Slednja je odprta vse dni med ponedeljkom in petkom, medtem ko si vaščani lahko nakupijo osnovna živila tudi ob sobotah. Med avtobusno postajo in večnamenskim poslopjem je manjši prostor z zelenjem ter nekaj klopmi. Na njem se lahko vaščani in obiskovalci na enem od štirih panojev seznanijo z aktualnim dogajanjem v kraju. Kot je denimo informacija o obnovi dela stavbe (višja stopnja) osnovne šole. Ta se nahaja nekaj deset metrov višje, nasproti cerkve
Na južnem robu kraja je urejena krajša gozdna učna pot primerna zlasti za družine z majhnimi otroki.
svetega Petra in Pavla, postavljene leta 1740 na mestu prvotne lesene cerkve iz začetka 14. stoletja. Poleg šole je v Dobrem poskrbljeno tudi za predšolsko vzgojo.
Ob glavni cesti skozi vas pade v oči napis na eni od stavb z značilno lokalno arhitekturo lesenega stavbarstva. V njej ima svoje prostore vaška krčma (hospudka). Podobno, kot velika večina tovrstnih objektov v manjših krajih širom Češke, ima tudi edini gostinski objekt v Dobrem svoja vrata odprta zgolj ob petkih in sobotah popoldne oz. zvečer. Komur je ljudska arhitektura blizu, bo v Dobrem zagotovo prišel na svoj račun. Med sprehodom po stranskih ulicah je namreč opaziti še kar nekaj lepo ohranjenih stavb v svoji prvotni podobi.
Zunanje kopališče z bazenom je danes v zasebnih rokah in zaprto za javnost.
Če se vsi zgoraj našteti objekti nahajajo na eni strani lokalne ceste, velja na nasprotni strani izpostaviti manjši skalni arboretum, ki v Dobrem (morda) nadomešča za naše kraje značilno podobo mestnega parka. Nad njim je zajetje vode za gasilske potrebe, medtem ko ima pod njim svoje prostore lokalno gasilsko društvo. Prostovoljni gasilci (njihova prva
zabeležena intervencija sega v leto 1887) z organizacijo pustnega karnevala, plesnih zabav, sežigom čarovnic na predvečer prvega maja ter ostalih prireditev predstavljajo pomemben člen tudi v družabnem življenju kraja. Poleg gasilcev imajo v Dobrem še nekaj klubov, ki združujejo različne interese lokalnega prebivalstva.
Informativna tabla ob Kamenickem potoku prikazuje in opisuje dramatično dogajanje in posledice poplave, ki je Dobre in okoliške kraje prizadela pred 27-imi leti.
Tako v Dobrem kot okoliških krajih lahko občudujemo tradicionalno ljudsko arhitekturo.
Od pomembnejših velja izpostaviti lovsko društvo, društvo čebelarjev, vrtičkarjev, igralcev namiznega tenisa, florbala itd.
Del neokrnjene narave, ki jo obiskovalci teh krajev lahko občudujejo na vsakem koraku, je tudi Kamenicky potok. Teče skozi severni del Dobrega. V teh dneh nedolžni potok je svojo moč pokazal v noči z 22. na 23. julij leta 1998. Obilno nočno deževje je potok spremenilo v uničujoč hudournik, ki je vzel človeško življenje in za seboj pustil 41 povsem ali delno poškodovanih hiš ter uničeno infrastrukturo (vodovod, kanalizacija).
Večina bi Dobre le stežka uvrstila na seznam turističnih ciljev. Vseeno pa si kraj zasluži vsaj krajši obisk na poti k atraktivnejšim ciljem v osrčju Orliškega hribovja. Obiskovalci lahko po ogledu lepo urejenega središča vasi (za kar si vaški oblastniki zaslužijo pohvalo) dodajo še sprehod po krajši gozdni učni poti,
primerni predvsem za družine. Začne se na skrajnem južnem robu vasi in vodi skozi gozd ob potoku do manjših ribnikov.
Samostalnik Dobre je v češčini moškega spola. Ob upoštevanju sorodnosti češčine in slovenščine bo tudi v prispevku pri navedbi in sklanjatvi imena kraja upoštevan spol imena v izvornem jeziku.
Središče Dobrega z avtobusno postajo ter poslopjem s pošto, trgovino, knjižnico ter vaškim uradom.
Čeprav Dobre spada med manjša naselja, je v kraju tako osnovna šola kot vrtec (na sliki).
Trdnih dokazov o izvoru imena Dobre ni, zato je razlaga prepuščena predvsem strokovnjakom. Ti ime povezujejo z dobro vodo v potoku, ki teče skozi naselje in ki se je nekdaj imenoval Dobry. Druga verzija je povezana s povestjo, ki jo je napisal nekdanji župnik v Dobrem. Ta ime kraja povezuje z besedami ene od deklet, ki je v vaškem ribniku čistila perilo. Po tem, ko ji je v vodo padel predpasnik s katerim je bil nato iz vode potegnjen zvon, je bilo iz njenih ust izrečena želja o dobrem (zvonu)…
Manjša avtobusna postaja potnikom v slabem vremenu nudi tudi streho nad glavo.
Skozi Dobre vozijo avtobusi češkega podjetja SOR.
Središče kraja krasi skalnjak z nizkim rastlinjem.
Nastanek kraja je povezan s kolonizacijo gozdov na prelomu 12. in 13. stoletja. Točna letnica ni znana. Prve pisne omembe segajo v leti 1367 in 1392. Takrat, kot še nekaj nadaljnjih stoletij, so se izpeljanke imena kraja vedno pisale s kočnico – y. V pisnih virih se namreč pojavljajo imena Dobry, Dobrey Wes, Dobrey itd. Današnje ime se prvič pojavi leta 1848. Na počasnejši razvoj vasi so vplivali tudi različni zgodovinski dejavniki, kot je bila denimo tridesetletna vojna.
Napis na plošči sporoča je namenjena vodna površina v vasi.
Niti redek promet na cesti skozi kraj ne moti mirne idile, ki vlada v Dobrem.
Tlakovan del s klopmi, zelenjem in informativnimi tablami zapolnjuje prostor med trgovino in avtobusno postajo.
Cerkev svetega Petra in Pavla iz sredine 18. stoletja.
Podjetje za proizvodnjo vakuumske opreme in strojev je glavni zaposlovalec v kraju.
Danes je Dobre svoja občina v katero je vključenih pet okoliških vasi. Skupno število prebivalcev v občini je nekaj manj ko 900, od tega jih v Dobrem prebiva 550. Vas leži v okrožju Rychnov nad Kněžnou. Od istoimenskega kraja je oddaljena 16 km, medtem ko je iz Dobrega do regijske metropole (Hradec Kralove) potrebno prevoziti 40 km. Skozi kraj vodi (ne ravno prometna) lokalna cesta, ki se slabih 10 kilometrov severneje in južneje navezuje na pomembnejši regionalni cesti. Po njej vodi tudi edina avtobusna linija, ki povezuje Dobre s sedežem okrožja na jugu ter zahodno ležečim mestom Dobruška. V delovnih dneh jo v smeri proti jugu prevozi 11, v smeri proti Dobruški pa 14 avtobusov. Ob koncih tedna in praznikih sta to dva oz. trije avtobusi.
Vaška krčma (hospoda) ima svoje prostore v stavbi s prevladujočo ljudsko arhitekturo.
Gasilski dom.
Osnovna šola.
V delovnih dneh je osrednje vaško dogajanje skoncentrirano na lepo urejen (neizraziti) trg sredi vasi. Na njem se nahaja manjša avtobusna postaja s pokritim in delno zaprtim prostorom. Na zahodni strani stoji stavba v kateri se nahajajo knjižnica, vaški urad, trgovina in pošta. Slednja je odprta vse dni med ponedeljkom in petkom, medtem ko si vaščani lahko nakupijo osnovna živila tudi ob sobotah. Med avtobusno postajo in večnamenskim poslopjem je manjši prostor z zelenjem ter nekaj klopmi. Na njem se lahko vaščani in obiskovalci na enem od štirih panojev seznanijo z aktualnim dogajanjem v kraju. Kot je denimo informacija o obnovi dela stavbe (višja stopnja) osnovne šole. Ta se nahaja nekaj deset metrov višje, nasproti cerkve svetega Petra in Pavla, postavljene leta 1740 na mestu prvotne lesene cerkve iz začetka 14. stoletja. Poleg šole je v Dobrem poskrbljeno tudi za predšolsko vzgojo.
Okoli srednjega dela Dobrega je nekaj večstanovanjskih objektov.
Poleg glavne postaje se v severnem delu Dobrega (ob mostu čez Kamenicky potok) nahaja še eno avtobusno postajališče.
Ob glavni cesti skozi vas pade v oči napis na eni od stavb z značilno lokalno arhitekturo lesenega stavbarstva. V njej ima svoje prostore vaška krčma (hospudka). Podobno, kot velika večina tovrstnih objektov v manjših krajih širom Češke, ima tudi edini gostinski objekt v Dobrem svoja vrata odprta zgolj ob petkih in sobotah popoldne oz. zvečer. Komur je ljudska arhitektura blizu, bo v Dobrem zagotovo prišel na svoj račun. Med sprehodom po stranskih ulicah je namreč opaziti še kar nekaj lepo ohranjenih stavb v svoji prvotni podobi.
Na južnem robu kraja je urejena krajša gozdna učna pot primerna zlasti za družine z majhnimi otroki.
Zunanje kopališče z bazenom je danes v zasebnih rokah in zaprto za javnost.
Če se vsi zgoraj našteti objekti nahajajo na eni strani lokalne ceste, velja na nasprotni strani izpostaviti manjši skalni arboretum, ki v Dobrem (morda) nadomešča za naše kraje značilno podobo mestnega parka. Nad njim je zajetje vode za gasilske potrebe, medtem ko ima pod njim svoje prostore lokalno gasilsko društvo. Prostovoljni gasilci (njihova prvazabeležena intervencija sega v leto 1887) z organizacijo pustnega karnevala, plesnih zabav, sežigom čarovnic na predvečer prvega maja ter ostalih prireditev predstavljajo pomemben člen tudi v družabnem življenju kraja. Poleg gasilcev imajo v Dobrem še nekaj klubov, ki združujejo različne interese lokalnega prebivalstva. Od pomembnejših velja izpostaviti lovsko društvo, društvo čebelarjev, vrtičkarjev, igralcev namiznega tenisa, florbala itd.
Informativna tabla ob Kamenickem potoku prikazuje in opisuje dramatično dogajanje in posledice poplave, ki je Dobre in okoliške kraje prizadela pred 27-imi leti.
Del neokrnjene narave, ki jo obiskovalci teh krajev lahko občudujejo na vsakem koraku, je tudi Kamenicky potok. Teče skozi severni del Dobrega. V teh dneh nedolžni potok je svojo moč pokazal v noči z 22. na 23. julij leta 1998. Obilno nočno deževje je potok spremenilo v uničujoč hudournik, ki je vzel človeško življenje in za seboj pustil 41 povsem ali delno poškodovanih hiš ter uničeno infrastrukturo (vodovod, kanalizacija).
Tako v Dobrem kot okoliških krajih lahko občudujemo tradicionalno ljudsko arhitekturo.
Večina bi Dobre le stežka uvrstila na seznam turističnih ciljev. Vseeno pa si kraj zasluži vsaj krajši obisk na poti k atraktivnejšim ciljem v osrčju Orliškega hribovja. Obiskovalci lahko po ogledu lepo urejenega središča vasi (za kar si vaški oblastniki zaslužijo pohvalo) dodajo še sprehod po krajši gozdni učni poti, primerni predvsem za družine. Začne se na skrajnem južnem robu vasi in vodi skozi gozd ob potoku do manjših ribnikov.
16. maja, 2025
Rokytnica v Orliškem hribovju
Na severovzhodu Češke ob meji s Poljsko leži Orliško hribovje (Orlické hory). Ime je dobilo po reki Orlici (Orlice). Blagi vrhovi, prav vsi lahko dostopni, ter doline in kraji pod njimi so danes obljudeni cilj turistov. Na vzhodnih obronkih hribovja leži kraj s polnim imenom Rokitnica v Orliškem hribovju (Rokytnice v Orlických horách). Manjše mesto mnogim obiskovalcem služi kot izhodišče za obisk hribovja. Zaradi svojih zanimivosti (muzeji, restavracije, kulturni spomeniki) se turistom ponuja tudi kot samostojni cilj. V senci vsega našteta se za svoj prostor pod »mestnim soncem« bori tudi lokalni nogometni klub z zanimivo (in tudi zapleteno) zgodovino.
Ob prebiranju imena kraja v češčini (Rokytnice) bi večina pomislila, da gre za množinski samostalnik (kot pri nas denimo Jesenice). Čeprav sta si slovenščina in češčina sorodna jezika, se tu in tam med njima najdejo slovnične razlike. Ena od teh je ravno pri imenu kraja »Rokytnice«. Ker v češčini ime ne nastopa kot množinski samostalnik, je prav, da kraj prekrstimo v »Rokytnica«. Predvsem zaradi logične (in tudi pravilne) sklanjatve.
Mesto s približno dva tisoč prebivalci leži na povprečni nadmorski višini nekaj manj kot 600 m n.m. Velja za najmanjši kraj s statusom mesta v okrožju Rychnou nad Kněžnou, od katerega je oddaljen 17 km. Še trikrat daljšo razdaljo morajo prebivalci Rokytnice prevoziti v primeru obiska regijske metropole Hradec Kralove. Kraj je namreč pozicioniran na skrajnem jugovzhodu regije, zgolj pet kilometrov zračne črte od meje s Poljsko. Predele Poljske ob meji s Češko so večji del zgodovine pripadale nemškim deželam. Njihova bližina in vpliv je večji del zgodovine krojil usodo mesta Rokytnica in njenih prebivalcev.
Ena od glavnih cest, ki z zahoda vodi proti glavnemu trgu.
Vodnjak iz leta 1886 ter hiše s svojo značilno arhitekturo na južni strani trga.
Ljudska arhitektura je del ohranjene urbane dediščine.
Prva pisna omemba kraja sega v leto 1318. Za razliko od večine čeških krajev, je rokytniško gospostvo skozi zgodovino precej redkeje menjalo svoje gospodarje. Od pomembnejših velja omeniti Zigmunda Licka, ki je v
Doprsni kip prvega češkoslovaškega predsednika T.G. Masaryka na osrednjem trgu.
prvi polovici 16. stoletja na mestu nekdanje trdnjave dal zgraditi dvorec. Njegovo delo nadaljujejo novi lastniki iz rodu Mauschwitz, ki ustanovijo pivovarno, postavijo grajsko cerkev svete Trojice ter Rokytnici priskrbijo mestne pravice.
Največji pečat na razvoj mesta je pustila plemiška rodbina Nostitz. Rokytniško gospostvo je bilo v njihovi posesti od leta 1627 do 1850, medtem ko si mestni dvorec lastijo vse do leta 1942. S prihodom Nostitzov v Rokytnico se je precej spremenila tudi narodnostna sestava prebivalstva. Do tedaj večinski češki živelj nadomesti nemško govoreča populacija.
V kraju je turistom na voljo več prenočitvenih objektov. Eden od hotelov se nahaja na osrednjem trgu.
V pritličju ene od stavb ob trgu ima poleg nekaj manjših trgovin svoje prostore tudi turistično informacijski center.
Manjši prostor turistične pisarne je bogato založen s številnimi spominki.
Med trgoma T.G. Masaryka in Jindřicha Šimka stoji cerkev vseh svetih.
Spomenik ob cerkvi je posvečen žrtvam prve in druge svetovne vojne ter povojnim letom.
Hkrati je to obdobje razvoja tako podeželja (nastanka novih vasi) kot tudi razvoja obrti. V drugi polovici 19. stoletja so bili v mestu gonilna sila steklarska podjetja ter tkalska, krojaška in papirna obrt.
Leta 1852 Rokytnica uradno pridobi status mesta. Tudi zahvaljujoč izgradnji cest, mestne hiše in šole. Eden najpomembnejših gradbenih mejnikov je za kraj pomenila izgradnja železnice leta 1906.
Spomenik v počastitev pričetka gasilske dejavnosti v mestu.
Konec prve svetovne vojne in nastanek Češkoslovaške predstavlja novo prelomnico za Rokytnico. Večinsko nemško prebivalstvo namreč ni priznavalo novo nastale republike in samoiniciativno ob koncu oktobra tega leta razglasilo neodvisnost sudetskega dela Češke. Sredi decembra je zato
Mestni urad domuje v stavbi iz leta 1883.
V prostorih nekdanje nemške osnovne šole je danes vrtec.
posredovala češkoslovaška armada, ki je predel ob takratni nemški meji dokončno priključila Češkoslovaški.
V obdobju prve republike (1918–38) se Rokytnica izraziteje usmeri v turizem k čemur prispeva izgradnja številnih turističnih ter rekreativnih objektov v kraju. Kljub številnim nesoglasjem med nemško večino in češko manjšino se je zdelo, da je obdobje največjih razpok med narodoma vendarle mimo. A je vzpon nacizma znova poskrbel za temno obdobje, ki je za večno zaznamovalo tako Rokytnico kot okoliške kraje.
Po koncu vojne je sledil izgon nemškega prebivalstva z ozemlja Češke. Kar je imelo za posledico večstoletno prekinitev navezanosti na zemljo, mesto in njegovo zgodovino. Oblast je želela manjko prebivalstva v obmejnih predelih nadomestiti s preseljevanjem iz notranjosti. Kar se je v primeru Rokytnice izkazalo za precej neposrečeno. Številni prišleki, nevajeni življenja v trdem hribovskem okolju, so kmalu obupali. Kar je za mesto dolgoročno pomenilo upad prebivalstva ter zaposlitvenih možnosti.
Muzej “Sypka” (Kašča) približa obiskovalcem tradicionalne regionalne obrti v povezavi z naravo.
Ulica z družinskimi hišami v severnem predelu mesta.
Na skrajnem vzhodnem robu Rokytnice je celo manjše smučišče s sicer zastarelo infrastrukturo.
Skozi vzhodni del Rokytnice teče potok Rokytenka.
V obdobju komunizma (med letoma 1948 in 1989) se je Rokytnica razvijala v duhu t.i. socializma, kar je posledično nemalokrat pomenilo nepopravljivo uničenje oz. poškodovanje številnih dragocenih kulturnih spomenikov ter upad razvoja obrtništva. Po okupaciji Češkoslovaške leta 1968 s strani držav Varšavskega pakta vodenih iz Moskve, je Rokytnico z okolico zavzela poljska armada. Kmalu jo zamenjajo sovjetski vojaki, ki so v mestu ostali vse do leta 1991. Zaradi njihove številčnosti (število okupatorjevih vojakov ter njihovih nadrejenih naj bi bilo približno enako številu domačinov v mestu) se v Rokytnici postavi stanovanjsko naselje, imenovano 1. maj.
Po letu 1989 in nastopu svobode postopno prihaja do obnove mesta. Njegov osrednji del je od leta 2003 razglašen za območje urbane dediščine. Rokytnica danes velja za mirno
Osnovna šola je opremljena z modernimi notranjimi prostori.
Ob stanovanjskem naselju 1. maj stoji zdravstveni dom.
Rokytnica se lahko pohvali tudi z domom za invalide.
Moderna in prostorna stavba gasilskega doma.
podeželsko mesto, ki jo radi obiskujejo ne le domačini temveč tudi gostje iz sosednjih Poljske in Nemčije. Če domači turisti obisk Rokytnice združijo tudi z obiskom katerega od muzejev, dajejo tujci prednost sprehodu po glavnem trgu ter dobri hrani v kateri od restavracij.
Današnja podoba mestnega grba spominja na čase, ko so bili okoliški gozdovi polni zveri. Predvsem volkov in medvedov. Neredko se je dogajalo, da je katera od njih zatavala v bližino ljudi. Kadar je bil to osamljeni medved, ga je nemalokrat čakala kruta usoda. Ljudje so se namreč s skupnimi močmi spravili na kosmatinca, ki jo je v najboljšem primeru odnesel z nekaj praskami.
Prostoren vrt restavracije Rokytenka je v lepem vremenu priljubljena točka družin z otroki.
Na veselje najmlajših se je v Rokytnici te dni ustavil manjši cirkus.
Nekdanji židovski predel mesta se je razprostiral južno od osrednjega trga.
Manjše židovsko pokopališče ob robu gozda z nekaj ohranjenimi nagrobniki.
Nekega zgodnjega jutra je nočni čuvaj zagledal tavajočega medveda sredi vasi. Ker se sam ni upal zoperstaviti zveri, je zagnal preplah. Prebujajoči prebivalci so v roke vzeli, kar jim je ležalo v bližini in se zapodili za medvedom. Žival je spoznala, da bo težko kljubovala množici domačinom in je zato splezala na vaško lipo. A tudi tam ni bila varna. Vaščani so medveda tako dolgo nabadali z dolgimi kopji dokler ni brezmočen padel na tla. Ko je Rokytnica leta
1852 uradno pridobila naziv mesta, je na svoj znak dodala medveda na lipi, ki ga preganjata dva oborožena čuvaja.
Osrednji del Rokytnice tvori večji trg poimenovan po prvem predsedniku Češkoslovaške, Tomašu Garrigue Masaryk-u. Kar ni naključje, saj je Masaryk, še preden je postal predsednik, v začetku 20. stoletja med svojim bivanjem v takrat bližnji nemški Rybni pogosto obiskoval Rokytnico. Ob 85-letnici nastanka Češkoslovaške (2003) je bil na trgu odkrit njegov doprsni kip.
Skozi odprt trg, ki tvori večji del urbane dediščine, vodijo ceste v tri smeri. Njegovo zahodno stran zapira mestni dvorec, ki v poletnih dneh odpre svoja vrata tudi za obiskovalce. Za njim v eni od glavnih
Manjše stanovanjsko naselje v južnem delu Rokytnice.
V predelu mesta imenovanem 1. maj so v času okupacije Češkoslovaške prebivali osovraženi ruski vojaki.
ulic, ki vodijo proti trgu, stoji grajska cerkev svete Trojice z družinsko grobnico rodu Nostitzov.
Površina trga je večinoma travnata, zasajena z lipami in javori. Na sredini trga stoji steber s podobami device Marije, sv. Vaclava in sv. Janeza Nepomuka iz leta 1771. Ob njem je postavljen novorenesančni vodnjak iz leta 1886, ki je na istem mestu nadomestil prvotni kamniti suhi vodnjak iz leta 1770.
Kapela sv. Ane je bila deležna obnove leta 1996.
Propadajoči stavbi nekdanjih kasarn.
V okolici Rokytnice ne manjka sprehajalnih poti.
Urbano podobo severnega in južnega dela trga dopolnjujejo enonadstropne hiše z ljudskim značajem. S svojimi dvokapnimi strehami so vse usmerjene proti trgu. Utrip trgu daje še nekaj manjših trgovin. V pritličju ene od stavb ima svoje prostore tudi turistično informacijski center, ki
mdr. ponuja številne spominke z mestno simboliko.
Severovzhodni rob trga zapira župnijska cerkev vseh svetih iz druge polovice 17. stoletja. Za njo stoji še en manjši in manj izrazit trg imenovan po slikarju Jindřichu Šimku. Poleg že omenjene cerkve, ob kateri je postavljen spomenik žrtvam prve in druge svetovne vojne ter v letih po vojni. Na isti strani ceste, ki iz Rokytnice vodi v osrednji del Orliškega hribovja, stoji še spomenik ob stoletnici ustanovitve gasilske dejavnosti v kraju, postavljen leta 1973.
Na nasprotni strani ceste ima svoje prostore mestna hiša. Za njo se nahaja nekdanja kašča, ki je bila pred leti preurejena v muzej. V njem si obiskovalci lahko ogledajo razstavo, ki prikazuje povezanost lokalnega človeka z okoljem Orliškega hribovja.
Naprej ob cesti v smeri proti severu se nahaja še manjše nakupovalno središče ter nekdanja nemška javna šola. Danes je v njej vrtec. Dalje si sledijo krajše ulice z družinskimi hišami. Zaradi hribovitega terena je Rokytnica razpotegnjena predvsem v smeri sever – jug. Skoraj štiri kilometre sta med seboj oddaljeni tabli, ki označujeta pričetek naselja na severnem in južnem koncu kraja.
Z juga se na glavni trg navezuje nekdanji židovski predel mesta. Prvi židje so se v Rokytnico naselili leta 1697. Danes na njih spominja manjše židovsko pokopališče v gozdu na zahodnem robu mesta. Zgolj nekaj deset metrov od njega teče potok Rokytenka. Na njenem nasprotnem bregu (predelu imenovanem Srebrni vrh) stoji dom za invalide.
V Rokytnici se konča enotirna lokalna proga, ki vodi do kraja Doudleby nad Orlici.
Po progi vozijo motorni vlaki serije 814.
Notranjost vlakov je preprosta, sedeži pa dovolj udobni za krajše potovanje.
V istem predelu Rokytnice se nahaja hotel z restavracijo in veliko zunanjo teraso, ki v lepih dneh privablja družine z najmlajšimi. V sklopu hotela je namreč tudi manjši ograjen prostor z nekaj živalmi. Za dodatno dogajanje ob hotelu je v teh dneh poskrbel še mini cirkus.
Rokytnica ima dve stanovanjski naselji. Manjše leži v južnem predelu mesta, večje, imenovano 1. maj, zavzema predel bližje njegovemu središču. Slednje je bilo zgrajeno ob koncu 60-ih let za potrebe ruskih vojakov. V času sovjetske okupacije Češkoslovaške je v mestu prebivalo približno toliko vojakov, kot je bilo njenih stalnih prebivalcev. Mnogi starejši meščani imajo danes vse prej kot lepe spomine na prisotnost ruskih vojakov. Ti so imeli svoje kasarne v južnem predelu Rokytnice. Del stavb je bil porušen, druge so bile prenovljene in služijo različnim dejavnostim. Nekaj jih je še vedno ohranilo prvotno podobo, čeprav pogled na njih danes bolj spominja na v vojni poškodovane objekte.
Čeprav stoji na manjši vzpetini, je kapela sv. Ane zaradi okoliških novogradenj izgubila nekaj svojega sijaja. Osmerokotna stavba je danes na seznamu zaščitenih kulturnih spomenikov. Če sakralni objekt skozi zgodovino za prebivalstvo ni bil moteč, velja ravno nasprotno za osnovno šolo. Obdobje na prelomu 19. in 20. stoletja ter prva desetletja prejšnjega stoletja so pomenila tudi neskončni boj češko govoreče manjšine za svojo osnovno šolo. Nemalokrat so bile
Ob železniški postaji postavljen spomenik lokalni železnici in muzeju ob njej.
Ena glavnih atrakcij muzeja je parna lokomotiva iz leta 1956.
njihove želje s strani nemških posestnikov in uradnikov zavrnjene kar zgolj priča o nekdanjih razpokah med obema živečima narodoma.
V muzeju je možno preizkusiti delovanje varnostnih naprav…
…ali se popeljati z drezino.
Najmlajši obiskovalci se običajno najdlje zadržijo ob modelih železnic.
Rokytniški učenci se imajo danes možnost učiti o prelomnih zgodovinskih trenutkih mesta v moderni in leta 2005 temeljito prenovljeni šoli. Sočasno z obnovo so bila zgrajena tudi zunanja športna igrišča ter nova telovadnica. Poleg šole je v mestu tudi zdravstveni dom z ginekološko, otroško ter ambulanto za odrasle ter moderen in prostoren gasilski dom v katerem domuje rokytniško prostovoljno gasilsko društvo.
Preprosta manjša in moderna avtobusna postaja stoji tik ob železniški.
Poleg glavne postaje najdemo v Rokytnici še sedem avtobusnih postajališč. Na sliki postajališče Srednja Rokytnica (Prostřední Rokytnice).
Pomemben mejnik za mesto pomeni leto 1906, ko je v Rokytnico pripeljal prvi vlak. Z izgradnjo železnice je mesto dobilo povezavo s krajem Doudleby nad Orlici. Gre za slabih 20 km dolgo enotirno neelektrificirano lokalno progo. Zaradi svojega gorskega značaja jo imenujejo tudi orliški semmering. Zahvaljujoč nekdanjemu županu mesta, sicer velikemu ljubitelju železnice, je kraju uspelo ohraniti stavbo kurilnice ob postaji, ki je nekdaj služila oskrbovanju in popravljanju parnih
lokomotiv. Lokalni klub ljubiteljev železnice je prostor preuredil v manjši železniški muzej, kjer ob koncih tedna med majem in oktobrom za simbolično ceno vstopnice v obliki nekdanje vozovnice obiskovalcem predstavijo tako zgodovino lokalne železnice kot delovanje (večinoma nekdanjih) signalnih in varnostnih naprav na in ob železnici.
Po nekaj korakih zahodno od Rokytnice se odpre pogled na mesto.
Sprehod skozi drevored za vzhodnim robom mesta.
V pomladne barve odeta pokrajina v okolici Rokytnice.
Lokalno progo danes prevozi osem (ob koncih tedna in praznikih sedem) parov potniških vlakov. Železniška postaja v Rokytnici služi potnikom tudi kot prestopna točka pri nadaljevanju potovanja z avtobusom. Ob železniški se nahaja lepo urejena manjša avtobusna postaja. Z avtobusi se je možno popeljati do nekaterih večjih mest v regiji (Rychnov nad Kněžnou, Vamberk, Usti nad Orlici), pa tudi v metropolo sosednje regije – Pardubice. V prostih dneh večina turistov presede na avtobuse v smeri proti Orliškemu hribovju. Če odštejemo prepogosti hrup motorjev – mnogi njihovi lastniki se kaj prida ne ozirajo na predpise in svojo divjo vožnjo nadaljujejo tudi skozi naselja – obisk bližnje okolice ne bo nikogar pustil ravnodušnega. Neokrnjena narava ponuja nemalo možnosti za aktivno preživetje prostega časa – naj si bo z nabiranjem kilometrov na kolesu ali peš, z vzponom na katerega od lahko dostopnih vrhov, s sprehodom po lepo urejenih vaseh itd. Kdor bi si rad dan še dodatno popestril, se lahko po enem izmed številnih mejnih mostov, postavljenih nad potoki in gorsko reko, odpravi odkrivati še poljsko stran pokrajine…
Ob prebiranju imena kraja v češčini (Rokytnice) bi večina pomislila, da gre za množinski samostalnik (kot pri nas denimo Jesenice). Čeprav sta si slovenščina in češčina sorodna jezika, se tu in tam med njima najdejo slovnične razlike. Ena od teh je ravno pri imenu kraja »Rokytnice«. Ker v češčini ime ne nastopa kot množinski samostalnik, je prav, da kraj prekrstimo v »Rokytnica«. Predvsem zaradi logične (in tudi pravilne) sklanjatve.
Mesto s približno dva tisoč prebivalci leži na povprečni nadmorski višini nekaj manj kot 600 m n.m. Velja za najmanjši kraj s statusom mesta v okrožju Rychnou nad Kněžnou, od katerega je oddaljen 17 km. Še trikrat daljšo razdaljo morajo prebivalci Rokytnice prevoziti v primeru obiska regijske metropole Hradec Kralove. Kraj je namreč pozicioniran na skrajnem jugovzhodu regije, zgolj pet kilometrov zračne črte od meje s Poljsko. Predele Poljske ob meji s Češko so večji del zgodovine pripadale nemškim deželam. Njihova bližina in vpliv je večji del zgodovine krojil usodo mesta Rokytnica in njenih prebivalcev.
Doprsni kip prvega češkoslovaškega predsednika T.G. Masaryka na osrednjem trgu.
Vodnjak iz leta 1886 ter hiše z značilno arhitekturo, ki obdajajo trg.
Prva pisna omemba kraja sega v leto 1318. Za razliko od večine čeških krajev, je rokytniško gospostvo skozi zgodovino precej redkeje menjalo svoje gospodarje. Od pomembnejših velja omeniti Zigmunda Licka, ki je v prvi polovici 16. stoletja na mestu nekdanje trdnjave dal zgraditi dvorec. Njegovo delo nadaljujejo novi lastniki iz rodu Mauschwitz, ki ustanovijo pivovarno, postavijo grajsko cerkev svete Trojice ter Rokytnici priskrbijo mestne pravice.
Ljudska arhitektura je del ohranjene urban dediščine.
Ena od glavnih cest, ki z zahoda vodi proti glavnemu trgu.
Največji pečat na razvoj mesta je pustila plemiška rodbina Nostitz. Rokytniško gospostvo je bilo v njihovi posesti od leta 1627 do 1850, medtem ko si mestni dvorec lastijo vse do leta 1942. S prihodom Nostitzov v Rokytnico se je precej spremenila tudi narodnostna sestava prebivalstva. Do tedaj večinski češki živelj nadomesti nemško govoreča populacija.
V kraju je turistom na voljo več prenočitvenih objektov. Eden od hotelov se nahaja na osrednjem trgu.
V pritličju ene od stavb ob trgu ima poleg nekaj manjših trgovin svoje prostore tudi turistično informacijski center.
Manjši prostor turistične pisarne je bogato založen s številnimi spominki.
Hkrati je to obdobje razvoja tako podeželja (nastanka novih vasi) kot tudi razvoja obrti. V drugi polovici 19. stoletja so bili v mestu gonilna sila steklarska podjetja ter tkalska, krojaška in papirna obrt.
Leta 1852 Rokytnica uradno pridobi status mesta. Tudi zahvaljujoč izgradnji cest, mestne hiše in šole. Eden najpomembnejših gradbenih mejnikov je za kraj pomenila izgradnja železnice leta 1906.
Med trgoma T.G. Masaryka in Jindřicha Šimka stoji cerkev vseh svetih.
Spomenik ob cerkvi je posvečen žrtvam prve in druge svetovne vojne ter povojnim letom.
Konec prve svetovne vojne in nastanek Češkoslovaške predstavlja novo prelomnico za Rokytnico. Večinsko nemško prebivalstvo namreč ni priznavalo novo nastale republike in samoiniciativno ob koncu oktobra tega leta razglasilo neodvisnost sudetskega dela Češke. Sredi decembra je zato posredovala češkoslovaška armada, ki je predel ob takratni nemški meji dokončno priključila Češkoslovaški.
Mestni urad domuje v stavbi iz leta 1883.
V prostorih nekdanje nemške osnovne šole je danes vrtec.
V obdobju prve republike (1918–38) se Rokytnica izraziteje usmeri v turizem k čemur prispeva izgradnja številnih turističnih ter rekreativnih objektov v kraju. Kljub številnim nesoglasjem med nemško večino in češko manjšino se je zdelo, da je obdobje največjih razpok med narodoma vendarle mimo. A je vzpon nacizma znova poskrbel za temno obdobje, ki je za večno zaznamovalo tako Rokytnico kot okoliške kraje.
Spomenik v počastitev pričetka gasilske dejavnosti v mestu.
Kapela sv. Ane je bila deležna obnove leta 1996.
Po koncu vojne je sledil izgon nemškega prebivalstva z ozemlja Češke. Kar je imelo za posledico večstoletno prekinitev navezanosti na zemljo, mesto in njegovo zgodovino. Oblast je želela manjko prebivalstva v obmejnih predelih nadomestiti s preseljevanjem iz notranjosti. Kar se je v primeru Rokytnice izkazalo za precej neposrečeno. Številni prišleki, nevajeni življenja v trdem hribovskem okolju, so kmalu obupali. Kar je za mesto dolgoročno pomenilo upad prebivalstva ter zaposlitvenih možnosti.
Muzej “Sypka” (Kašča) približa obiskovalcem tradicionalne regionalne obrti v povezavi z naravo.
Ulica z družinskimi hišami v severnem predelu mesta.
Na skrajnem vzhodnem robu Rokytnice je celo manjše smučišče s sicer zastarelo infrastrukturo.
Skozi vzhodni del Rokytnice teče potok Rokytenka.
V obdobju komunizma (med letoma 1948 in 1989) se je Rokytnica razvijala v duhu t.i. socializma, kar je posledično nemalokrat pomenilo nepopravljivo uničenje oz. poškodovanje številnih dragocenih kulturnih spomenikov ter upad razvoja obrtništva. Po okupaciji Češkoslovaške leta 1968 s strani držav Varšavskega pakta vodenih iz Moskve, je Rokytnico z okolico zavzela poljska armada. Kmalu jo zamenjajo sovjetski vojaki, ki so v mestu ostali vse do leta 1991. Zaradi njihove številčnosti (število okupatorjevih vojakov ter njihovih nadrejenih naj bi bilo približno enako številu domačinov v mestu) se v Rokytnici postavi stanovanjsko naselje, imenovano 1. maj.
Osnovna šola je opremljena z modernimi notranjimi prostori.
Ob stanovanjskem naselju 1. maj stoji zdravstveni dom.
Po letu 1989 in nastopu svobode postopno prihaja do obnove mesta. Njegov osrednji del je od leta 2003 razglašen za območje urbane dediščine. Rokytnica danes velja za mirno podeželsko mesto, ki jo radi obiskujejo ne le domačini temveč tudi gostje iz sosednjih Poljske in Nemčije. Če domači turisti obisk Rokytnice združijo tudi z obiskom katerega od muzejev, dajejo tujci prednost sprehodu po glavnem trgu ter dobri hrani v kateri od restavracij.
Rokytnica se lahko pohvali tudi z domom za invalide.
Moderna in prostorna stavba gasilskega doma.
Nekdanji židovski predel mesta se je razprostiral južno od osrednjega trga.
Manjše židovsko pokopališče na robu gozda z nekaj ohranjenimi nagrobniki.
Današnja podoba mestnega grba spominja na čase, ko so bili okoliški gozdovi polni zveri. Predvsem volkov in medvedov. Neredko se je dogajalo, da je katera od njih zatavala v bližino ljudi. Kadar je bil to osamljeni medved, ga je nemalokrat čakala kruta usoda. Ljudje so se namreč s skupnimi močmi spravili na kosmatinca, ki jo je v najboljšem primeru odnesel z nekaj praskami.
Prostoren vrt restavracije Rokytenka je v lepem vremenu priljubljena točka družin z otroki.
Na veselje najmlajših je Rokytnico te dni obiskal manjši cirkus.
Nekega zgodnjega jutra je nočni čuvaj zagledal tavajočega medveda sredi vasi. Ker se sam ni upal zoperstaviti zveri, je zagnal preplah. Prebujajoči prebivalci so v roke vzeli, kar jim je ležalo v bližini in se zapodili za medvedom. Žival je spoznala, da bo težko kljubovala množici domačinom in je zato splezala na vaško lipo. A tudi tam ni bila varna. Vaščani so medveda tako dolgo nabadali z dolgimi kopji dokler ni brezmočen padel na tla. Ko je Rokytnica leta 1852 uradno pridobila naziv mesta, je na svoj znak dodala medveda na lipi, ki ga preganjata dva oborožena čuvaja.
Osrednji del Rokytnice tvori večji trg poimenovan po prvem predsedniku Češkoslovaške, Tomašu Garrigue Masaryk-u. Kar ni naključje, saj je Masaryk, še preden je postal predsednik, v začetku 20. stoletja med svojim bivanjem v takrat bližnji nemški Rybni pogosto obiskoval Rokytnico. Ob 85-letnici nastanka Češkoslovaške (2003) je bil na trgu odkrit njegov doprsni kip.
Manjše stanovanjsko naselje v južnem delu Rokytnice.
V predelu mesta imenovanem 1. maj so v času okupacije Češkoslovaške prebivali osovraženi ruski vojaki.
Skozi odprt trg, ki tvori večji del urbane dediščine, vodijo ceste v tri smeri. Njegovo zahodno stran zapira mestni dvorec, ki v poletnih dneh odpre svoja vrata tudi za obiskovalce. Za njim v eni od glavnih ulic, ki vodijo proti trgu, stoji grajska cerkev svete Trojice z družinsko grobnico rodu Nostitzov.
Površina trga je večinoma travnata, zasajena z lipami in javori. Na sredini trga stoji steber s podobami device Marije, sv. Vaclava in sv. Janeza Nepomuka iz leta 1771. Ob njem je postavljen novorenesančni vodnjak iz leta 1886, ki je na istem mestu nadomestil prvotni kamniti suhi vodnjak iz leta 1770.
Urbano podobo severnega in južnega dela trga dopolnjujejo enonadstropne hiše z ljudskim značajem. S svojimi dvokapnimi strehami so vse usmerjene proti trgu. Utrip trgu daje še nekaj manjših trgovin. V pritličju ene od stavb ima svoje prostore tudi turistično informacijski center, ki mdr. ponuja številne spominke z mestno simboliko.
Propadajoči stavbi nekdanjih kasarn.
V okolici Rokytnice ne manjka sprehajalnih poti.
Severovzhodni rob trga zapira župnijska cerkev vseh svetih iz druge polovice 17. stoletja. Za njo stoji še en manjši in manj izrazit trg imenovan po slikarju Jindřichu Šimku. Poleg že omenjene cerkve, ob kateri je postavljen spomenik žrtvam prve in druge svetovne vojne ter v letih po vojni. Na isti strani ceste, ki iz Rokytnice vodi v osrednji del Orliškega hribovja, stoji še spomenik ob stoletnici ustanovitve gasilske dejavnosti v kraju, postavljen leta 1973.
Na nasprotni strani ceste ima svoje prostore mestna hiša. Za njo se nahaja nekdanja kašča, ki je bila pred leti preurejena v muzej. V njem si obiskovalci lahko ogledajo razstavo, ki prikazuje povezanost lokalnega človeka z okoljem Orliškega hribovja.
Naprej ob cesti v smeri proti severu se nahaja še manjše nakupovalno središče ter nekdanja nemška javna šola. Danes je v njej vrtec. Dalje si sledijo krajše ulice z družinskimi hišami. Zaradi hribovitega terena je Rokytnica razpotegnjena predvsem v smeri sever – jug. Skoraj štiri kilometre sta med seboj oddaljeni tabli, ki označujeta pričetek naselja na severnem in južnem koncu kraja.
Z juga se na glavni trg navezuje nekdanji židovski predel mesta. Prvi židje so se v Rokytnico naselili leta 1697. Danes na njih spominja manjše židovsko pokopališče v gozdu na zahodnem robu mesta. Zgolj nekaj deset metrov od njega teče potok Rokytenka. Na njenem nasprotnem bregu (predelu imenovanem Srebrni vrh) stoji dom za invalide.
V Rokytnici se konča enotirna lokalna proga, ki vodi do kraja Doudleby nad Orlici.
Po progi vozijo motorni vlaki serije 814.
Notranjost vlakov je preprosta, sedeži pa dovolj udobni za krajša poti.
V istem predelu Rokytnice se nahaja hotel z restavracijo in veliko zunanjo teraso, ki v lepih dneh privablja družine z najmlajšimi. V sklopu hotela je namreč tudi manjši ograjen prostor z nekaj živalmi. Za dodatno dogajanje ob hotelu je v teh dneh poskrbel še mini cirkus.
Rokytnica ima dve stanovanjski naselji. Manjše leži v južnem predelu mesta, večje, imenovano 1. maj, zavzema predel bližje njegovemu središču. Slednje je bilo zgrajeno ob koncu 60-ih let za potrebe ruskih vojakov. V času sovjetske okupacije Češkoslovaške je v mestu prebivalo približno toliko vojakov, kot je bilo njenih stalnih prebivalcev. Mnogi starejši meščani imajo danes vse prej kot lepe spomine na prisotnost ruskih vojakov. Ti so imeli svoje kasarne v južnem predelu Rokytnice. Del stavb je bil porušen, druge so bile prenovljene in služijo različnim dejavnostim. Nekaj jih je še vedno ohranilo prvotno podobo, čeprav pogled na njih danes bolj spominja na v vojni poškodovane objekte.
Čeprav stoji na manjši vzpetini, je kapela sv. Ane zaradi okoliških novogradenj izgubila nekaj svojega sijaja. Osmerokotna stavba je danes na seznamu zaščitenih kulturnih spomenikov. Če sakralni objekt skozi zgodovino za prebivalstvo ni bil moteč, velja ravno nasprotno za osnovno šolo. Obdobje na prelomu 19. in 20. stoletja ter prva desetletja prejšnjega stoletja so pomenila tudi neskončni boj češko govoreče manjšine za svojo osnovno šolo. Nemalokrat so bile njihove želje s strani nemških posestnikov in uradnikov zavrnjene kar zgolj priča o nekdanjih razpokah med obema živečima narodoma.
Ob železniški postaji postavljen spomenik lokalni železnici in muzeju ob njej.
Najmlajši obiskovalci se običajno najdlje zadržijo ob modelih železnic.
V muzeju je možno preizkusiti delovanje varnostnih naprav…
…ali se popeljati z drezino.
Ena glavnih atrakcij muzeja je parna lokomotiva iz leta 1956.
Rokytniški učenci se imajo danes možnost učiti o prelomnih zgodovinskih trenutkih mesta v moderni in leta 2005 temeljito prenovljeni šoli. Sočasno z obnovo so bila zgrajena tudi zunanja športna igrišča ter nova telovadnica. Poleg šole je v mestu tudi zdravstveni dom z ginekološko, otroško ter ambulanto za odrasle ter moderen in prostoren gasilski dom v katerem domuje rokytniško prostovoljno gasilsko društvo.
Preprosta manjša avtobusna postaja stoji tik ob železniški.
Poleg glavne postaje najdemo v Rokytnici še sedem avtobusnih postajališč. Na sliki postajališče Srednja Rokytnica (Prostřední Rokytnice).
Pomemben mejnik za mesto pomeni leto 1906, ko je v Rokytnico pripeljal prvi vlak. Z izgradnjo železnice je mesto dobilo povezavo s krajem Doudleby nad Orlici. Gre za slabih 20 km dolgo enotirno neelektrificirano lokalno progo. Zaradi svojega gorskega značaja jo imenujejo tudi orliški semmering. Zahvaljujoč nekdanjemu županu mesta, sicer velikemu ljubitelju železnice, je kraju uspelo ohraniti stavbo kurilnice ob postaji, ki je nekdaj služila oskrbovanju in popravljanju parnih lokomotiv. Lokalni klub ljubiteljev železnice je prostor preuredil v manjši železniški muzej, kjer ob koncih tedna med majem in oktobrom za simbolično ceno vstopnice v obliki nekdanje vozovnice obiskovalcem predstavijo tako zgodovino lokalne železnice kot delovanje (večinoma nekdanjih) signalnih in varnostnih naprav na in ob železnici.
Po nekaj korakih zahodno od Rokytnice se odprejo pogled na mesto.
Sprehod skozi drevored za vzhodnim robom mesta.
V pomladne barve odeta pokrajina v okolici Rokytnice.
Lokalno progo danes prevozi osem (ob koncih tedna in praznikih sedem) parov potniških vlakov. Železniška postaja v Rokytnici služi potnikom tudi kot prestopna točka pri nadaljevanju potovanja z avtobusom. Ob železniški se nahaja lepo urejena manjša avtobusna postaja. Z avtobusi se je možno popeljati do nekaterih večjih mest v regiji (Rychnov nad Kněžnou, Vamberk, Usti nad Orlici), pa tudi v metropolo sosednje regije – Pardubice. V prostih dneh večina turistov presede na avtobuse v smeri proti Orliškemu hribovju. Če odštejemo prepogosti hrup motorjev – mnogi njihovi lastniki se kaj prida ne ozirajo na predpise in svojo divjo vožnjo nadaljujejo tudi skozi naselja – obisk bližnje okolice ne bo nikogar pustil ravnodušnega. Neokrnjena narava ponuja nemalo možnosti za aktivno preživetje prostega časa – naj si bo z nabiranjem kilometrov na kolesu ali peš, z vzponom na katerega od lahko dostopnih vrhov, s sprehodom po lepo urejenih vaseh itd. Kdor bi si rad dan še dodatno popestril, se lahko po enem izmed številnih mejnih mostov, postavljenih nad potoki in gorsko reko, odpravi odkrivati še poljsko stran pokrajine…
7. maja, 2025
Mysliv
Na skrajnem SZ delu okrožja Klatovy v Plzenski regiji na nekaj manj kot 600 m nad morjem leži vas Mysliv. Zgodovina kraja je tesno povezana z bližnjim cistercijanskim samostanom. Vas je hkrati tudi sedež občine. Glavnina dnevnega dogajanja je osredotočena na neizraziti trg v središču vasi, kjer na nekaj desetih metrih najdemo cerkev, manjšo trgovino z osnovnimi živili, gostišče ter sedež vaškega urada. Bolj kot sam kraj je za aktivne turiste zanimivejša razgibana okolica, ki z vrhov (blagih) vzpetin ponuja lepe razglede na bližnja hribovja. Za dogodke v vasi skrbi nekaj združenj. Vsaj imensko najbolj znano društvo je telovadni sokol, pod okrilje katerega spada tudi myslivski nogometni klub.
Z vidika števila prebivalcev velja Mysliv za tipično podeželsko občino. Skupaj s še tremi okoliškimi vasmi premore dobrih 400 duš. Od tega jih dobrih 260 prebiva v Myslivu. Kraj je od regijske metropole (Plzen) oddaljen 40 km, skoraj pol manj vožnje je potrebno do središča okrožja – Klatovy.
Zapuščene stavbe na severni strani Mysliva.
S severne strani pelje strma cesta proti središču vasi.
Na najvišji točki leži osrednji del vasi.
V vasi so tri avtobusna postajališča. Na dveh ustavljajo avtobusi na poti med mestoma Polanka in Nepomuk (štirje pari dnevno). Nekaj bolj prometno (skupno 16 avtobusov dnevno) je južneje ležeče postajališče, od koder se je z avtobusom možno zapeljati v smeri proti Pačejovu ali nasproti ležečemu mestu Planice. Na žalost turistov bi ob koncih tedna in praznikih na avtobus v vasi čakali zaman.
Če na nekdanjo dejavnost v stavbi spominja le še napis nad vrati in izložbenim oknom…
…je v vaški krčmi še možno okusiti del tradicije preživljanja prostega časa ob pivu, debati in kartah.
Na osrednjem trgu v središču Mysliva stoji cerkev Marijinega vnebovzetja. V senci vaške dominante ima šest dni v tednu odprta svoja vrata trgovina z osnovimi živili.
Predvsem starejšemu delu prebivalcev marsikatero skrb olajša pošta. Nahaja se ob južneje ležečem postajališču. Svoja vrata ima odprta vse dni od ponedeljka do petka po tri ure dnevno. Podobno velja tudi za trgovino z osnovnimi življenjskimi potrebščinami, ki jo vaščani lahko obiščejo tudi v sobotnih dopoldnevih.
Informativna tabla z opisom poti, poimenovane po lokalnem pesniku Ladislavu Stehliku, ter avtobusno postajališče v središču vasi.
Na najvišjem delu Mysliva stoji dominanta vasi, cerkev Marijinega vnebovzetja. V njeni bližini se združi nekaj stranskih in glavnih cest. Prvotno romanska cerkev iz začetka 13. stoletja je današnjo (baročno) podobo dobila pet stoletij kasneje. Njeni zvonovi so bili leta 1942 zaplenjeni za vojne namene. Novi zvonovi so bili na cerkveni zvonik obešeni šele leta 2001. Nasproti cerkve ima svoje prostore vaški urad na katerem sta nameščeni dve spominski plošči. Prva je posvečena pesniku Ladislavu Stehliku, druga osvoboditvi Mysliva s strani ameriške armade 8.maja 1945 ter polkovniku Františku Vavrečki, častnemu občanu in udeležencu bojev pri Tobruku in Dunkerque, ki se je po vojni preselil v Myslil, kjer je živel do svoje smrti leta 2012.
Na tradicionalne vaške »hospudke«, ki so bile v preteklosti prisotne praktično v vsaki češki vasi in se je odvijalo družabno življenje (tudi do ranih jutranjih ur), je v mnogih
vaseh ostal le še spomin. Upadanje starejšega dela populacije, drugačen življenjski stil mlajših generacij ter v zadnjem času tudi visoke cene energije so glavni razlogi za zapiranje vrat gostinskih objektov. Na srečo prebivalcev Misliva je ta način družabnega življenja pri njih še vedno prisoten. Za razliko od krčme na nekdanjo trgovino s tekstilom v vasi pripominja le še napis nad okensko izložbo. Tega bi zaman iskali na stavbi nekdanje šole, ki danes kaže žalostno (propadajočo) podobo.
Poslopje z vaškim uradom v katerem ima svojo pisarno županja Mysliva.
Ena od treh spominskih plošč na fasadi je posvečena polkovniku Františku Vavrečku.
Propadajoča stavba nekdanje osovne šole.
Razcep vaških cest.
V zahodnem delu Mysliva stoji nekaj manjših večstanovanjskih stavb.
Glede na velikost vasi preseneti sorazmerno velik gasilski dom.
Pošta ter pred njo eno od treh avtobusnih postajališč v vasi.
Prva pisna omemba vasi sega v leto 1352. Nastanek kraja je verjetno povezan z gradnjo samostana v bližnjem kraju Nepomuk. Kot v mnogih primerih zgodovine, je tudi Mysliv pričel nastajati okoli cerkve. Sprva kot vaški trg trikotne oblike se je kasneje razširil na vse strani nižje po pobočju. Cerkev z nekaj objekti okoli nje namreč stoji na najvišji točki Mysliva. Tudi zato jo z bližnjih vzpetin človeško oko hitro najde.
Prve zemljiške knjige so na Češkem pričeli uvajati po tridesetletni vojni (prva polovica 17. stoletja). V njih je bil zaveden popis prebivalstva in posestev, ki so bili osnova za določitev višine davkov oz. prispevkov. Mislyvski popis iz leta 1654 navaja devet kmetov ter višine tako denarnih prispevkov kot količine pridelkov, ki so jih bili dolžni oddati svojemu zemljiškemu gospodu.
Na nekaj točkah v vasi je moč videti informativne (turistične) table ter otroška igrala. Glede na majhnost kraja preseneti dokaj velika stavba gasilskega doma. Na zahodnem delu se vas zaključi pri zgledno urejenem nogometnem igrišču. Na njem je lokalni sokolski nogometni klub pred dvema letoma spektakularno proslavil 50-letnico delovanja.
Stehlikova steza je speljana po okolici Mysliva.
Pogled na Mysliv z zahoda.
Zaradi dvignjene lege se z Mysliva in okolice ponujajo lepi razgledi. Po nekaj korakih nad vasjo se mdr. odpre pogled na Myslivski ribnik. Nastal je v začetku 17. stoletja in meri 60 ha. Namenjen je primarno gojenju rib, predvsem krapov.
Z vidika števila prebivalcev velja Mysliv za tipično podeželsko občino. Skupaj s še tremi okoliškimi vasmi premore dobrih 400 duš. Od tega jih dobrih 260 prebiva v Myslivu. Kraj je od regijske metropole (Plzen) oddaljen 40 km, skoraj pol manj vožnje je potrebno do središča okrožja – Klatovy.
Zapuščene stavbe na severni strani Mysliva.
S severne strani pelje strma cesta proti središču vasi.
Na najvišji točki leži osrednji del vasi.
V vasi so tri avtobusna postajališča. Na dveh ustavljajo avtobusi na poti med mestoma Polanka in Nepomuk (štirje pari dnevno). Nekaj bolj prometno (skupno 16 avtobusov dnevno) je južneje ležeče postajališče, od koder se je z avtobusom možno zapeljati v smeri proti Pačejovu ali nasproti ležečemu mestu Planice. Na žalost turistov bi ob koncih tedna in praznikih na avtobus v vasi čakali zaman.
Če na nekdanjo dejavnost v stavbi spominja le še napis nad vrati in izložbenim oknom…
…je v vaški krčmi še možno okusiti del tradicije preživljanja prostega časa ob pivu, debati in kartah.
Na osrednjem trgu v središču Mysliva stoji cerkev Marijinega vnebovzetja. V senci vaške dominante ima šest dni v tednu odprta svoja vrata trgovina z osnovimi živili.
Predvsem starejšemu delu prebivalcev marsikatero skrb olajša pošta. Nahaja se ob južneje ležečem postajališču. Svoja vrata ima odprta vse dni od ponedeljka do petka po tri ure dnevno. Podobno velja tudi za trgovino z osnovnimi življenjskimi potrebščinami, ki jo vaščani lahko obiščejo tudi v sobotnih dopoldnevih.
Informativna tabla z opisom poti, poimenovane po lokalnem pesniku Ladislavu Stehliku, ter avtobusno postajališče v središču vasi.
Na najvišjem delu Mysliva stoji dominanta vasi, cerkev Marijinega vnebovzetja. V njeni bližini se združi nekaj stranskih in glavnih cest. Prvotno romanska cerkev iz začetka 13. stoletja je današnjo (baročno) podobo dobila pet stoletij kasneje. Njeni zvonovi so bili leta 1942 zaplenjeni za vojne namene. Novi zvonovi so bili na cerkveni zvonik obešeni šele leta 2001. Nasproti cerkve ima svoje prostore vaški urad na katerem sta nameščeni dve spominski plošči. Prva je posvečena pesniku Ladislavu Stehliku, druga osvoboditvi Mysliva s strani ameriške armade 8.maja 1945 ter polkovniku Františku Vavrečki, častnemu občanu in udeležencu bojev pri Tobruku in Dunkerque, ki se je po vojni preselil v Myslil, kjer je živel do svoje smrti leta 2012.
Poslopje z vaškim uradom v katerem ima svojo pisarno županja Mysliva.
Ena od treh spominskih plošč na fasadi je posvečena polkovniku Františku Vavrečku.
Na tradicionalne vaške »hospudke«, ki so bile v preteklosti prisotne praktično v vsaki češki vasi in se je odvijalo družabno življenje (tudi do ranih jutranjih ur), je v mnogih vaseh ostal le še spomin. Upadanje starejšega dela populacije, drugačen življenjski stil mlajših generacij ter v zadnjem času tudi visoke cene energije so glavni razlogi za zapiranje vrat gostinskih objektov. Na srečo prebivalcev Misliva je ta način družabnega življenja pri njih še vedno prisoten. Za razliko od krčme na nekdanjo trgovino s tekstilom v vasi pripominja le še napis nad okensko izložbo. Tega bi zaman iskali na stavbi nekdanje šole, ki danes kaže žalostno (propadajočo) podobo.
Preopadajoča stavba nekdanje osovne šole.
Razcep vaških cest.
V zahodnem delu Mysliva stoji nekaj manjših večstanovanjskih stavb.
Glede na velikost vasi preseneti sorazmerno velik gasilski dom.
Prva pisna omemba vasi sega v leto 1352. Nastanek kraja je verjetno povezan z gradnjo samostana v bližnjem kraju Nepomuk. Kot v mnogih primerih zgodovine, je tudi Mysliv pričel nastajati okoli cerkve. Sprva kot vaški trg trikotne oblike se je kasneje razširil na vse strani nižje po pobočju. Cerkev z nekaj objekti okoli nje namreč stoji na najvišji točki Mysliva. Tudi zato jo z bližnjih vzpetin človeško oko hitro najde.
Pošta ter pred njo eno od treh avtobusnih postajališč v vasi.
Prve zemljiške knjige so na Češkem pričeli uvajati po tridesetletni vojni (prva polovica 17. stoletja). V njih je bil zaveden popis prebivalstva in posestev, ki so bili osnova za določitev višine davkov oz. prispevkov. Mislyvski popis iz leta 1654 navaja devet kmetov ter višine tako denarnih prispevkov kot količine pridelkov, ki so jih bili dolžni oddati svojemu zemljiškemu gospodu.
Stehlikova steza je speljana po okolici Mysliva.
Na nekaj točkah v vasi je moč videti informativne (turistične) table ter otroška igrala. Glede na majhnost kraja preseneti dokaj velika stavba gasilskega doma. Na zahodnem delu se vas zaključi pri zgledno urejenem nogometnem igrišču. Na njem je lokalni sokolski nogometni klub pred dvema letoma spektakularno proslavil 50-letnico delovanja.
Pogled na Mysliv z zahoda.
Zaradi dvignjene lege se z Mysliva in okolice ponujajo lepi razgledi. Po nekaj korakih nad vasjo se mdr. odpre pogled na Myslivski ribnik. Nastal je v začetku 17. stoletja in meri 60 ha. Namenjen je primarno gojenju rib, predvsem krapov.
29. aprila, 2025