Nogomet CZ

Križem kražem po čeških najnižjih ligah

Kategorija: Kraji

  • Bludovice

    Bludovice

    Med sprehodom skozi Bludovice bi le redko kdo pomislil, da ga pot vodi skozi mesto s 23 tisoč prebivalci. Razpotegnjeno naselje v neizraziti dolini z nekaj družinskimi hišami, večjim potokom, kapelico in kolesarsko stezo namreč daje pridih tipične češke vasi(ce). Morda edino prometna cesta, ki vodi skozi Bludovice v in iz centra Novega Jičina, spominja na vrvež in hrup mestnega okolja. A ker je administracija tudi v tem pogledu neizprosna, se je potrebno »sprijazniti« z dejstvom, da tudi mestno okolje premore podeželski pridih.

    Pred točno petimi desetletji so namreč takratno samostojno vas združili z mestom Novy Jičin. Od takrat dalje Bludovice predstavljajo podaljšan (južni) krak enega izmed šestih okrožnih središč Moravskošlezijske regije. S približno 400 prebivalci in brez lastne trgovine je predel ohranil precej bolj vaški pridih.

    Podobno, kot pri večini čeških naselij, tudi ime Bludovice izvira iz osebnega imena (Blud, Bludovi ljudje). Prva ohranjena pisna omemba kraja sega v leto 1302, samo naselje pa je verjetno nastalo stoletje prej.

    Prebivalci so se skozi stoletja preživljali v glavnem s poljedelstvom, sadjarstvom ter vzrejo goveda in drobnice. Kmetje so s svojo volno potovali tudi v Francijo in Rusijo. Kasneje so revnejši našli možnost preživetja tudi v tovarnah Novega Jičina.

    Večina družinskih hiš se nahaja v severnem delu Bludovic.
    Po nekdaj železniškem viaduktu danes vodi kolesarska steza.

    Na nekdanje vaško gospostvo oz. fevd (fojtstvi) nas približno na sredini razpotegnjene vasi spominja ohranjen objekt nekdanjega gospodarja. Najbolj znan fevdalni rod se je imenoval Neusser, ki je z Bludovicami upravljal kar 400 let. Med najvidnejše predstavnike omenjenega rodu je spadal Franz Neusser, ki si je zelo prizadeval za odprtje mestne šole in s tem dvigniti nivo izobraženosti lokalnega prebivalstva. Z odprtjem šole leta 1861 mu uspe izpolniti enega od svojih ciljev. Šola je v Bludovicah delovala več kot 100 let.

    Prebivalci Bludovic so leta 1939 ustanovili vrtec. Ker je bilo območje takrat del Sudetov, so vrtec obiskovali zgolj nemški otroci. Po koncu vojne in izgonu nemškega prebivalstva je vrtec dve leti sameval, nakar se je njegovo delovanje obnovilo. Vrtec je deloval vse do začetka 90-ih let, ko ga zaradi upada otrok zaprejo. Stavba je naslednja leta služila raznim namenom. Vse dokler je mesto leta 2013 ni ponudilo v najem. Lokalni odločevalci so se odločili

    Prebivalci Bludovic so leta 1939 ustanovili vrtec. Ker je bilo območje takrat del Sudetov, so vrtec obiskovali zgolj nemški otroci. Po koncu vojne in izgonu nemškega prebivalstva je vrtec dve leti sameval, nakar se je njegovo delovanje obnovilo. Vrtec je deloval vse do začetka 90-ih let, ko ga zaradi upada otrok zaprejo. Stavba je naslednja leta služila raznim namenom. Vse dokler je mesto leta 2013 ni ponudilo v najem. Lokalni odločevalci so se odločili da obnovijo prvotno dejavnost. Pred desetimi leti so tako starši znova imeli možnost svoje otroke vpisati v bludoviški vrtec.

    Lepo ohranjena stavba je bila nekdaj sedež vaškega gospostva.
    Počivališče ob kolesarski stezi.

    da obnovijo prvotno dejavnost. Pred desetimi leti so tako starši znova imeli možnost svoje otroke vpisati v bludoviški vrtec.

    Nasproti vrtca je postavljen merilnik hitrosti.
    Manjše otroško igrišče najdemo na zahodnem robu vasi.
    Skozi Bludovice teče reka (potok) Zrzavka.
    Kolesarska steza poteka med glavno cesto in Zrzavko.

    Na daleč vidna rdeča stavba vrtca se nahaja ob glavni cesti v južnem predelu Bludovic. Večina hiš je sicer lociranih v severni polovici, kjer se dolina nekoliko razširi. Razporejene so približno enakomerno na obeh straneh reke Zrzavke. Glavna cesta vodi vzporedno z levim bregom reke. Prebivalce z nasprotnega brega povezuje z nekaj manjšimi mostovi. V teh dneh bi marsikdo ob pogledu na vodni pretok v dokaj globokem koritu nemudoma zavrnil kakršno koli asociacijo z reko. Če je danes morda prisotna dilema ali gre za reko ali potok, so si leta 2009 vsi prebivalci enotni o njeni moči. Takrat se je Zrzavka po obilnih padavinah spremenila v deročo reko, ki je pred seboj odnašala dobesedno vse. Tudi človeška življenja. Prizanesla ni niti lokalni progi. Leta kasneje je večina prebivalcev na referendumu odločila, da kraj na mestu nekdanje trase železnice (ki sicer v času poplav ni bila več v uporabi) zgradi kolesarsko stezo. Danes priljubljena steza je speljana med glavno cesto in Zrzavko, njen večji del skozi Bludovice pa je namenjen zgolj kolesarjem (in ne tudi pešcem).

    V Bludovicah so ponovno odprli vrtec leta 2014.
    Restavracija ob glavni cesti je odprta od ponedeljka do petka.

    Zaradi lege ob glavni cesti, ki vodi iz centra Novega Jičina, je posledično tudi avtobusnih povezav precej. Tudi ob vikendih. Vsi avtobusi v smeri proti severu končujejo svojo pot na glavni avtobusni postaji v Novem Jičinu. V nasprotni smeri linije povezujejo predvsem okoliške kraje, nekaj pa jih nadaljuje vožnjo tudi do večjih mest v sosednji (Zlinski) regiji. Ob cesti skozi Bludovice se nahajata dve postajališči. Izstop na vsakem od njiju je potrebno vnaprej najaviti.

    Obiskovalci Bludovic lahko lakoto potešijo v restavraciji, a le med ponedeljkom in petkom v času kosil. Po glavnem obroku imajo v toplih dneh možnost svoj gurmanski užitek nadgraditi z domačim sladoledom, ki ga najdejo v kiosku ob nogometnem igrišču, nekaj minut hoda od restavracije. Tovrstni kioski (oz. hiške) so na Češkem zelo priljubljeni. Pogosto jih je možno videvati ob (večinoma) prometnejših cestah. Vse imajo v ponudbi točen sladoled. Poleg sladoleda pogosto ponujajo tudi različne naravne sokove ipd.

    Eno od dveh avtobusnih postajališč.
    Kiosk s točenim domačim sladoledom.
    Kapelica sv. Mihaela in za njo 434 m visok vrh Hylovec.
    Nekaj minut hoja na katero izmed vzpetin nad Bludovicami se odpre pogled na vrhove hribovja Beskydy.

    Podobo Bludovic dopolnjuje še kapela svetega Mihaela. Za popolno sliko pokrajine je vseeno potrebno storiti nekaj korakov navkreber, kjer se po nekaj minutah hoje odprejo pogledi na številne vrhove hribovja Beskydov.

  • Dobrkovice

    Dobrkovice

    Na jugovzhodu Češke leži Zlinska regija. Večja mesta (z nad 100 tisoč prebivalci) bomo tu iskali zaman. Predel Vizoviških vrhov južno od regijskega središča Zlin lepo odraža podobo celotne regije – gričevnata pokrajina z gozdovi in polji med katerimi so posejane vasice, večinoma z nekaj sto prebivalci. Ena takšnih vasi so tudi Dobrkovice.

    V vasi s približno 250 prebivalci idilični mir prekinjajo edino zvoki traktorjev, ki v teh dneh z okoliških polj odvažajo pridelke. Vsaj zadnji konec tedna je bilo v vasi opaziti celo več kmetijske mehanizacije, kot osebnih vozil. Na splošno pa v Dobrkovicah vlada spokojni mir. Cesta, ki vodi skozi vas, je malo prometna. Tudi v bližini vasi ni kakšne prometnejše ceste ali drugega objekta, ki bi povzročal hrup in rušil spokojno vaško življenje.

    Pogled na nasprotno stran doline, kjer se nahaja tudi nekaj novejših družinskih hiš.
    Kmetijstvo je tudi po stoletjih ohranilo pomembno vlogo v življenju vaščanov.
    Baročni spomenik iz sredine 18. stoletja posvečen svetemu Janezu Krstniku se nahaja zahodno nad vasjo.
    Zahodni del vasi.
    Kapela Marije Pomočnice z mostičkom in potokom Holomna pod njim.
    Lesena zvonica ter kapela.
    Baročni spomenik iz sredine 18. stoletja posvečen svetemu Janezu Krstniku se nahaja zahodno nad vasjo.
    Lesena zvonica ter kapela.
    Zahodni del vasi.
    Kapela Marije Pomočnice z mostičkom in potokom Holomna pod njim.

    Vzhodno ob vasi se nahaja manjša poslovno industrijska cona, ki vključuje žago ter družinsko podjetje, ki se ukvarja s proizvodnjo cevi in profilov. Tako kot generacije pred njimi, se mnogi prebivalci posvečajo kmetovanju. Predvsem poljedelstvu. Prva pisna omemba Dobrkovic sega v leto 1360. Podobno, kot pri mnogih vaseh, tudi tu ime kraja izvira iz predpone osebnega lastnega imena (Dobr-).

    Vasi je bil dodeljen status samostojne občine leta 1990, svoj grb in zastavo pa je dobila 22 let kasneje. In to z anketo, po kateri je zmagoviti predlog prejel 37 (od 103 oddanih) glasov. Na vaškem grbu je upodobljena srebrna vrtnica z zlatim semenom iz katere izstopa zlat procesijski križ ter desno ob njem srebrno rezilo. Modra podlaga v grbu simbolizira pripadnost kraja moravski zemlji. Hkrati se detajli v grbu navezujejo na kmetijsko naravo vasi. Da sta bili do pričetka druge svetovne vojne poljedelstvo in živinoreja praktično edini panogi, ki sta omogočali preživetje, nam priča tudi vaška kronika. V njej lahko najdemo zabeležene podatke od točnega števila glav posameznih gospodarskih živali v določenih letih pa vse do točnega števila kokoši, gosi in jajc, ki so jih bili lokalni prebivalci primorani nameniti gospodarjem zemljišč.

    Dobrkovice so od nekdaj veljale za revnejšo vas. Ker dela v vasi in okolici ni bilo dovolj za vse, so številni odhajali na sezonska dela v druge predele Češke. Pa tudi na ozemlje današnje Avstrije.

    Vas sta še dodatno prizadeli obe svetovni vojni. 72 vaščanov je bilo vpoklicanih v vojaško službo. 10 od njih je v vojni izgubilo življenje. V spomin na padle vaščane so v Dobrkovicah leta 1921 postavili spomenik. Za nameček kraju ni bilo prizanešeno niti ob koncu druge svetovne vojne. V takratnih zračnih bombardiranjih je bilo poškodovano precej gospodarskih objektov skupaj z bivalnimi enotami.

    Zaključna dela na tlakovani poti skozi urejen park v središču vasi.
    Zanimiv detajl.

    Svoj kmečki značaj so Dobrkovice ohranile do danes. Nenazadnje to dokazuje tudi pogled na številna sadna drevesa na vrtovih hiš.

    Brez dvoma je domačine potrebno pohvaliti za urejen izgled vasi. Predvsem osrednjega dela Dobrkovic. Le-ta se nahaja na najnižji točki kraja. Skozenj teče potok Holomna ob katerem so lepo urejene zelene površine, ki jih dopolnjujejo kapela Marije Pomočnice, lesena zvonica iz leta 1860 ter tlakovana pot preko dveh mostičkov. Na drugi strani vaške ceste je prav tako lepo urejeno avtobusno postajališče na katerem med tednom ustavlja 10 parov avtobusov, ki povezujejo Zlin z mestom Uhersky Brod. Trije pari avtobusov zavijejo v vas tudi ob koncih tedna in praznikih. Nekaj več avtobusov ustavlja še ob drugem postajališču, ki se nahaja približno kilometer z vasi ob nekoliko bolj prometni cesti.

    Avtobusno postajališče.
    Informativna tabla in za njo glavni vaški objekt s prostori za gasilce, trgovino in gostiščem.
    Dobrih sto metrov nad središčem vasi ima svoje prostore vaški urad.

    Nekdaj se je v vasi nahajala tudi šola. A so jo zaradi premajhnega števila učencev leta 1976 dokončno ukinili. Zdi se, da ima danes najpomembnejšo vlogo v vasi po velikosti najbolj izstopajoč objekt. Tudi ta se nahaja v centru vasi, ob avtobusnem postajališču, v njem pa najdemo prostore prostovoljnega gasilskega društva, trgovine (odprte šest dni v tednu) ter gostišča, ki svoja vrata za obiskovalce odpira ob koncu tedna.

  • Dušejov

    Vysočina velja za peto največjo češko regijo po površini. Kljub temu po številu prebivalstva prekaša zgolj dve regiji. Leži na jugu države, a se niti v eni točki ne dotika meje s češko južno sosedo Avstrijo. Za to sta krivi ozki »lovki«, ki jih pod Vysočino stegujeta dve sosednji regiji – Južnočeška in Južnomoravska. Tudi zaradi redkejše poseljenosti je regija v veliki meri ohranila svojo naravno prvobitnost. Gre predvsem za (nižji) hribovit svet, poraščen z gozdovi, travniki (pašniki) ter polji (oljna repica, krompir, pšenica). Večji del Vysočine se nahaja na višji nadmorski višini zaradi česar je tudi klima tu ostrejša kot v večjem delu države.

    Vas Dušejov s približno 500 prebivalci ustreza splošni podobi regije. Leži na nadmorski višini dobrih 600 metrov n.m., na t.i. Humpoleškem gorju. Nahaja se v okrožju Jihlava z istoimensko regijsko metropolo od katere je oddaljena 15 kilometrov.

    Okolica v teh dneh ponuja oddih med sprehodi ali kolesarjenji po redko prometnih podeželskih cestah, ki ob poljih vodijo skozi

    Avtobusno postajališče ob glavni cesti.
    Glavna vaška cesta.

    mirne vasice in gozdove (pogosto močno prizadetih zaradi lubadarja). Za romantični pridih mnogokrat idilični pokrajini pa mnogokrat poskrbijo manjši ribniki in potoki.

    Okolica v teh dneh ponuja oddih med sprehodi ali kolesarjenji po redko prometnih podeželskih cestah, ki ob poljih vodijo skozi mirne vasice in gozdove (pogosto močno prizadetih zaradi lubadarja). Za romantični pridih mnogokrat idilični pokrajini pa mnogokrat poskrbijo manjši ribniki in potoki.

    Cerkev svetega Bartolomeja.
    Najbolj obiskana stavba v vasi. V njej so trgovina, pošta in vaški urad.

    Ime vasi Dušejov izhaja iz osebnega imena (Dušejev dvor oz. vas). Skozi zgodovino se v listinah pojavljajo številne (predvsem nemške) različice imena. Prva pisna omemba kraja datira v prvo polovico 13. stoletja.

    Vas je večkrat prejela regijska priznanja na različnih področjih (za prispevek k družabnemu življenju, za dejavnost mladine, vzorno vodenje vaške kronike itd.).

    Leta 2001 so tu odkrili prvi primer bolezni norih krav na Češkem.

    Sokolski dom.
    Prostore v objektu na sliki si delijo tako malčki v vrtcu kot osebna zdravnica.
    Otroško igrišče.
    Spominska plošča z imeni padlih sokolov na sokolskem domu.
    Otroško igrišče.
    Spominska plošča z imeni padlih sokolov na sokolskem domu.

    Višjeležeči (vzhodni) del vasi leži ob glavni cesti, ki vodi k regijski prestolnici. Ob njej se nahaja eno od dveh avtobusnih postajališč. Drugo leži nižje, v središču vasi. Večje število avtobusov ustavlja ob glavni cesti, kjer jih večna povezuje dve največji mesti sosednjih okrožij – Jihlavo in Pelhřimov. Z obeh postajališč je možna uporaba javnega prevoza tudi ob koncih tedna oz. praznikih.

    Južno ob vasi teče Jedlovsky potok, ki hkrati predstavlja katastrsko mejo občine.

    V za cerkvijo drugi najvišji stavbi v vasi se nahajata devetletna osnovna šola ter vrtec.

    Dušejov ima status samostojne občine, ki jo vodi županja skupaj z devetimi člani vaškega sveta. Večina vaščanov prebiva v starejših hišah, medtem ko je na obrobjih vasi možno videti tudi kar nekaj novogradenj v obliki družinskih hiš. Najdominantnejši stavbi sta cerkev sv. Bartolomeja iz konca 18. stoletja ter osnovna šola z vrtcem. Kapaciteta šole je 160 učencev, število otrok v njej pa je običajno nekaj manjše. Pohvali se lahko z dobrimi izkušnjami pri integraciji otrok s posebnimi potrebami.

    V objektu ob šoli ima svojo ordinacijo tudi splošna zdravnica iz Jihlave, ki v Dušejov prihaja trikrat tedensko. Še nedolgo nazaj ji je družbo delala tudi otroška zdravnica. V vasi je poskrbljeno tudi za zdravje hišnih ljubljenčkov.

    Manjša čistilna naparava je bila pod vasjo zgrajena pred slabim desetletjem.
    Avtobusno postajališče v središču vasi z informativno turistično tablo.
    Obnovljen gasilski dom z vozilom častitljive starosti.

    Trgovina z osnovnimi živili je odprta od ponedeljka do sobote. V isti stavbi v centru vasi je tudi pošta (ponedeljek – petek) ter vaški urad. Nasproti nje (v nekdanji šoli) ima svoje prostore 11 članov prostovoljnega gasilskega društva, ki ima na voljo eno starejše, a lepo ohranjeno vozilo. Društvo je bilo v vasi ustanovljeno že leta 1888.

    Nekaj korakov nad gasilskim domom je otroško igrišče in nasproti njega sokolski dom.

    V vasi je še nekaj manjših podjetij. Za še lepšo podobo vasi je sredi prejšnjega desetletja poskrbel zaključek projekta čistilne naprave.

  • Žihobce

    JZ Češke skupaj s sosednjima Avstrijo in Bavarsko prekriva hribovje Šumava. Na njenih obronkih se med blagimi vzpetinami, kjer prevladujejo pašniki, gozdovi ter polja, nahaja vas Žihobce. Predvsem zahvaljujoč dominantni cerkvi Gospodovega spremenjenja je njena podoba vidna z vseh bližnjih gričev.

    O sicer idilični pokrajini bi zagotovo kakšno kritično znali reči vozniki. Ti so se – v dobro svojega jeklenega konjička – med vožnjo primorani odreči pogledom na pokrajino. Ceste tu so namreč v zelo slabem stanju.

    Danes v vasi Žihobce prebiva približno štirikrat manj duš, kot v začetku prejšnjega stoletja. Vseeno pa s svojimi slabimi 500 prebivalci malenkost presega povprečje krajev, kjer se igra organiziran nogomet na najnižji ravni. Vas se sicer prvič omenja že leta 1045. V različnih zgodovinskih listinah pa lahko zasledimo kar 27 različnih izpeljank imena Žihobce – od Sivohiboice in Zihowicz do Živohybice in Žihobec.

    Največje bližnje mesto so 12 km oddaljene Sušice s katerimi so Žihobce v delovnih dneh povezane z desetimi pari avtobusov, ob koncih tedna in praznikih pa s tremi pari.

    Sicer ne pretirano prometna cesta, ki vodi iz smeri zahoda (Sušic) pod vasjo prečka Žihobecky potok, nakar se vzpne skozi vas in pred cerkvijo zavije proti severu. Višje za cerkvijo se nahaja lepo urejen tlakovan trg, ki ga obdaja ena od dveh trgovin v vasi (ta je ob nedeljah zaprta), graščina ter nekaj starejših hiš. Glavnina hiš vključno z vsemi pomembnimi stavbami v vasi se nahaja v zgornjem delu Žihobic.

    Severni del vasi z nekaj novejšimi hišami.
    Tlakovan trg sredi vasi.
    Dominantna cerkev Gospodovega spremenjenja.
    Zgornji del vasi.
    Stavba graščine z manjšim otroškim igriščem.
    Ob informacijski tabli je možno napolniti tudi baterijo električnega kolesa.
    Spomenik padlim vojakom v 1. svetovni vojni ter dvema usmrčenima vaščanoma v 2. svetovni vojni.

    Ker je ob pogledih na vas graščina bolj ali manj v senci cerkve, toliko bolj preseneti njena dokaj mogočna podoba, ko se znajdemo pred njo. Zgodnjebaročna stavba je današnjo podobo dobila ob koncu 17. stoletja. Zanimivo, da vse do takrat v njej ni nihče prebival. V 19. stoletju njen lastnik ob graščini uredi park in zimski vrt. Park je danes javno dostopen. Poleg poučne steze (posvečene netopirjem) se v njem nahaja še manjši prireditveni prostor. Danes se v graščini nahajajo osnovna šola, vrtec ter muzej, imenovan po Lamberski poti, ki sicer vodi po tem delu Šumave. Muzej se sicer nahaja v dveh etažah, v njem pa se obiskovalci lahko seznanijo tudi z zgodovino Žihobic ter okoliških krajev, o naravi ter o zgodovini graščine.

    Stavbi vaškega urada s knjižnico ter pošto.
    Avtobusno postajališče v zgornjem delu vasi ter za njim trgovina (odprta vse dni v tednu).
    Danes gledališče, nekdaj (tudi) kino.
    Park z graščino.

    Največje bližnje mesto so 12 km oddaljene Sušice s katerimi so Žihobce v delovnih dneh povezane z desetimi pari avtobusov, ob koncih tedna in praznikih pa s tremi pari.

    Sicer ne pretirano prometna cesta, ki vodi iz smeri zahoda (Sušic) pod vasjo prečka Žihobecky potok, nakar se vzpne skozi vas in pred cerkvijo zavije proti severu. Višje za cerkvijo se nahaja lepo urejen tlakovan trg, ki ga obdaja ena od dveh trgovin v vasi (ta je ob nedeljah zaprta), graščina ter nekaj starejših hiš. Glavnina hiš vključno z vsemi pomembnimi stavbami v vasi se nahaja v zgornjem delu Žihobic.

    Severni del vasi z nekaj novejšimi hišami.
    Dominantna cerkev Gospodovega spremenjenja.
    Stavba graščine z manjšim otroškim igriščem.
    Spomenik padlim vojakom v 1. svetovni vojni ter dvema usmrčenima vaščanoma v 2. svetovni vojni.
    Tlakovan trg sredi vasi.
    Zgornji del vasi.
    Ob informacijski tabli je možno napolniti tudi baterijo električnega kolesa.

    Ker je ob pogledih na vas graščina bolj ali manj v senci cerkve, toliko bolj preseneti njena dokaj mogočna podoba, ko se znajdemo pred njo. Zgodnjebaročna stavba je današnjo podobo dobila ob koncu 17. stoletja. Zanimivo, da vse do takrat v njej ni nihče prebival. V 19. stoletju njen lastnik ob graščini uredi park in zimski vrt. Park je danes javno dostopen. Poleg poučne steze (posvečene netopirjem) se v njem nahaja še manjši prireditveni prostor. Danes se v graščini nahajajo osnovna šola, vrtec ter muzej, imenovan po Lamberski poti, ki sicer vodi po tem delu Šumave. Muzej se sicer nahaja v dveh etažah, v njem pa se obiskovalci lahko seznanijo tudi z zgodovino Žihobic ter okoliških krajev, o naravi ter o zgodovini graščine.

    Stavbi vaškega urada s knjižnico ter pošto.
    Avtobusno postajališče v zgornjem delu vasi ter za njim trgovina (odprta vse dni v tednu).
    Danes gledališče, nekdaj (tudi) kino.
    Park z graščino.
    Športni park z bazenom.
    Drugo vaško postajališče (Podskali) se nahaja tik ob športnem parku.

    Le nekaj korakov od graščine se v dokaj dotrajani stavbi nahaja pošta (odprta vse dni v tednu). Precej novejšo podobo kaže stavba vaškega urada in knjižnice nasproti nje.

    Del vasi je tudi nižje ležeče naselje, imenovano Podskali. Tod se nahaja nekaj več kot deset hiš. Lokalnim prebivalcem sreče zagotovo ni potrebno iskati daleč naokoli, saj jim jo vsako leto prinese par štorkelj. Zahvaljujoč topli zimi, se je letos na zapuščenem dimniku manjšega gospodarskega objekta pojavil že v prvi polovici marca.

    Nedvomno si pohvalo zasluži tudi lepo urejen športno rekreacijski park, ki poleg nogometnega vključuje tudi dve teniški ter nekaj manjših igrišč, naravni bazen, okrepčevalnico ter sedem manjših turističnih hišic, namenjenih primarno družinam.

  • Tetov

    Tetov velja za mirno vasico na skrajnem zahodnem koncu Pardubiške regije. Zametki vasi datirajo v začetek 18. stoletja, ime pa izhaja iz nekdanjih gosposkih lastnikov. Čeprav šteje zgolj dobrih 150 prebivalcev ima status občine.

    V 80-ih letih prejšnjega stoletja je bila na ozemlju občine predvidena izgradnja jedrske elektrarne. Ta bi z proizvedeno energijo oskrbovala tako Prago kot bližnji dve regijski metropoli – Pardubice in Hradec Kralove. Tovrstni načrti so bili v planu vse do leta 2006, ko je regija sprejela nov prostorski načrt, ki ni več vključeval jedrskega objekta.

    Med sprehodom po vasi je velika verjetnost, da bo na prisotnost obiskovalca opozoril pasji lajež. Ali pa nam bo dobrodošlico nakazal kateri izmed številnih konj, ki se pasejo po travnikih ob vasi. Precej manjša je verjetnost, da človek naletel na sebi sorodno dušo na dveh nogah. Popolno vaško idilo na vsakih nekaj minut prekine hrup avtomobilskega motorja. V vas sicer pripeljejo tri lokalne ceste iz različnih smeri, ki se srečajo ob zvonici sredi vasi.

    Na robu vasi se nahaja nekaj družinskih hiš.
    Panoramska tabla na južnem koncu vasi.

    Starejši del prebivalcev je zelo hvaležen za finančno pomoč kraja, ki omogoča delovanje trgovine z osnovnimi živili. Le-ta je odprta od ponedeljka do sobote, a le v dopoldanskem času. Številne podobne trgovine v manjših krajih so v zadnjih letih zaprle svoja vrata. Njihovo delovanje je namreč finančno nevzdržno. V primeru, da niti vaški proračun ne omogoča finančno pokrivati stroškov za delovanje trgovine, je po večini njihova usoda zapečatena. Predvsem najstarejšim prebivalcem je s tem močno oteženo vsakdanje življenje.

    Travniki ob vasi so večinoma namenjeni paši konj.
    Edina prodajalna z osnovnimi živili je odprta vse dni v tednu z izjemo nedelje. Pred njo se na prostem nahaja avtobusno postajališče.
    Zanimiv vaški detajl.

    Poleg že omenjene zvonice in križa na križišču lokalnih cest sredi vasi, se nekaj deset metrov stran nahaja še spomenik padlim vaščanom v prvi svetovni vojni.

    Kljub temu, da se na čeških tleh (nekdanje Avstro Ogrske) niso odvijali boji v prvi svetovni vojni, je konflikt močno prizdel tudi češko prebivalstvo. Približno 1,4 milijona mož češkega porekla se je v avstrijski uniformi udeležilo bojev na Vzhodni, Balkanski in Soški fronti. Nekaj se jih je pridružilo tudi legionarjem. Po arhivskih podatkih naj bi v vojni padlo okrog 150 tisoč Čehov. Vojna se je posledično dotaknila vseh krajev. Tako lahko danes v praktično vsaki vasi najdemo spomenik padlim iz prve svetovne vojne z izpisanimi imeni preminulih vaščanov. Mnogokrat so ob imenih dodane tudi ploščice z (manjšimi) slikami padlih.

    Ob omenjeni trgovini se nahaja eno od dveh avtobusnih postajališč v vasi. Odmaknjenost kraja na rob regije ima za posledico tudi redkejše avtobusne povezave. Najbližji večji kraj, ki ga je možno obiskati z avtobusom, je Přelouč. Dnevno kraja povezuje osem parov avtobusov. A le ob delavnikih. Ob koncih tedna Tetov nima avtobusnih povezav. Prav tako vas nima neposrednega javnega prevoza z regijsko metropolo Pardubice. Od nje je sicer oddaljen približno 40 km.

    V vaškem gasilskem domu bi zaman iskali gasilsko vozilo – v njem je zgolj polno opreme.
    Drugo vaško postajališče se nahaja ob nekdanjem gostišču.

    Ob enem izmed že omenjenih postajališč se je še pred leti nahajalo gostišče. Šlo je za edini objekt, kamor so vaščani imeli možnost zahajati ter ob kozarcu piva redno pokomentirati dogajanje doma in po svetu. A tako kot v mnogih vaseh na češkem podeželju, se je tudi v Tetovu lastnik odločil zapreti vrata gostišča. Od takrat je vaški nogometni klub edini, ki s svojimi prvenstvenimi tekmami ali kakšnimi drugimi akcijami skrbi za družabno življenje vaščanov.  

  • Libinky

    Usteška regija na severu Češke ponuja kar nekaj naravnih lepot od katerih je pri turistih najbolj obljuden narodni park Češka Švica (Česke Švycarsko). A tudi ostala hribovja so deležna turistične pozornosti. Svoj čar razgibani pokrajini dodaja še največja češka reka Labe (nemško Elba), ki se vije skozi regijo iz smeri juga proti severu in preko katere je Češka plovno povezana s Severnim morjem.

    Za razliko od znanih turističnih točk v regiji, je velika večina vasi v južnem delu pokrajine deležna obiskov turistov bolj po naključju. Večini manjših krajev v tem delu regije je skupen trend upadanja prebivalstva. Ena takšnih vasi so tudi Libinky. Pogled na nedavno postavljeno otroško igrišče sredi vasi bi sicer znalo koga zavesti. A vendarle tudi v Libinkyh ne manjka starejših in tudi zapuščenih hiš.

    Vas Libinky šteje nekaj več kot 150 prebivalcev.
    Kapelica.
    Avtobusno postajališče z nadstreškom.

    Libinky so manjša vas v okrožju Litomeřice. V njej živi dobrih 150 prebivalcev. Od središča okrožja so oddaljeni dobrih 10, od regijske metropole (Usti nad Labem) pa 30 km. Skozi vas vodi lokalna cesta. Ne gre ravno za zelo obremenjeno prometnico. Vseeno pa sprehod  skozi vas ob robu ceste ne daje občutek varnosti. Pločnik tu bi nedvomno prispeval k večji varnosti.

    Prva pisna omemba kraja sega v začetek 15. stoletja. V obdobju med obema svetovnima vojnama je v kraju živelo zgolj nemško prebivalstvo. Leta 1930 je tako vas štela 180 prebivalcev, prav vsi pa so bili nemške narodnosti. Po koncu druge svetovne vojne in z izgonom Nemcev se je struktura prebivalstva povsem spremenila.

    Zapuščen objekt v vasi.
    Manjše otroško igrišče.
    Ob cesti skozi vas bi bil zelo dobrodošel pločnik, ki bi povečal varnost pešcem.

    Vaško »tihožitje« prekinjajo mimo vozeči motorji in avtomobili ter pasji lajež, ki daje slutiti, da je v vas (verjetno po daljšem času) stopila tuja noga.

    Ob kapelici in že omenjenem otroškem igrišču se v vasi nahaja še avtobusno postajališče, od koder se je z enim od devetih parov avtobusov možno zapeljati do mest Roudnice nad Labem (južno) oziroma Libešice (severno od Libinek). Ob koncih tedna skozi vas peljejo trije pari avtobusov.

    Libinke obdajajo polja in travniki.
    Nekaj dest metrov severno od vasi je postavljen kip svetega Vaclava – zavetnika Češke.

    V Libinkyh bi zaman iskali trgovino, šolo, vrtec, v vasi ni niti društva ali kakšne organizacije, ki bi skrbela za organizirane družabne dogodke. Vas ima sicer svoj nogometni klub, ki je že od svojega nastanka (1948) igral tekme v sosednji vasi Jišterpy, od leta 2016 pa se je preselil v kraj Polepy.   

  • Litetiny

    Če za katero češko regijo lahko napišemo, da se »uspešno« brani obiska množic turistov, potem je to zagotovo Pardubiška. Trume turistov bomo tu srečali bolj izjemoma, zgolj ob kakšni posebni priložnosti (prireditvi). Tudi mega atrakcije bomo v regiji iskali zaman. Zato pa bodo v njej prišli na račun ljubitelji miru in neokrnjene narave.

    Ljubitelji kolesarjenja lahko v teh dneh zapolnijo svoje dneve s spoznavanjem podeželja Pardubiške regije. Morda jih med potiskanjem pedal po večinoma ravninski regiji s komaj zaznavnimi gričevja pot pripelje tudi v Litetine.

    V središču vasice z niti ne 300 prebivalci ima vse dni v tednu svoja vrata odprto gostišče Rychtař, kjer dnevno nudijo tudi kosila. Ob tem velja pripomniti, da je gostišče v času igranja nogometne tekme v vasi, zaprto. Takrat namreč gostinsko ponudbo prevzame lokalni nogometni klub, ki v prijetnem ambientu (na »nogometni način«) ob svojem igrišču poskrbi za hrano in pijačo.

    Litetiny so na slabih dveh kilometrih razpotegnjena vas ob lokalni cesti. Ležijo v smeri zahod – vzhod. Sedež občine je v kraju Dolni Roven, s katerim se stikajo na svojem zahodnem delu. Skozi vas teče potok Lodrantka, ki vzdolž vasi ločuje robno vrsto hiš od preostalih. Na skrajnem vzhodnem koncu se nahaja Mlynsky ribnik z lepo urejeno okolico, ki vključuje prireditveni prostor ter manjše otroško igrišče.

    Ribnike sicer najdemo v praktično v vsaki vasi na Češkem. Večinoma v manjšem obsegu, kot je ta v Litetinyh. Medtem ko so v naravi primarno namenjeni gojenju rib, so tovrstne vodne površine v naseljih večinoma imele vlogo rezervoarjev za potrebe lokalnih gasilskih društev. Posledično se tovrstni ribniki niso nikdar praznili z namenom čiščenja dna. Kar vodi do tega, da so mnogi (še posebej v poletnih mesecih) bolj podobni mlakužam polnih alg in neprijetnega vonja. Kljub temu, da mnogi vaški ribniki ne opravljajo več svoje prvotne funkcije, so se ohranili do danes. Tako v zadnjem obdobju opravljajo bolj funkcijo zadrževanja vode, obnovljeni oz. vzdrževani pa prispevajo svoj delež k lepši podobi krajev.

    Kjer se končajo Litetiny, se prične Horni Roven.
    Na vzhodnem koncu Litetin se nahaja Mlynsky ribnik.
    Urejena okolica Mlynskega ribnika.
    Zanimiva imena stranskih uli(či)c. Na sliki smerokaz za “Osemnajsto”.
    Sredi vasi se nahaja gostišče Rychtař.
    Skozi Litetine teče potok Lodrantka.
    Spomenik padlim vaščanom v prvi svetovni vojni.
    Zvonica na sredi vasi.
    Urejena okolica Mlynskega ribnika.
    Sredi vasi se nahaja gostišče Rychtař.
    Spomenik padlim vaščanom v prvi svetovni vojni.
    Zvonica na sredi vasi.
    Zanimiva imena stranskih uli(či)c. Na sliki smerokaz za “Osemnajsto”.
    Skozi Litetine teče potok Lodrantka.
    Gasilski dom.
    Urejeno avtobusno postajališče.
    Gasilski dom.
    Urejeno avtobusno postajališče.

    Med sprehodom po vasi padejo v oči zanimiva imena kratkih stranskih ulic. Nasproti ene od njih stoji lepo vzdrževana stavba gasilskega doma. Omeniti velja še spomenik padlim rojakom v prvi svetovni vojni. V vasi sicer ni trgovine (niti šole, vrtca ali cerkve). Za družabno življenje imata zato toliko večji pomen že omenjeno gostišče ter vaški nogometni klub, ki si zasluži pohvale za organizacijo prvenstvenih tekem.

    V središču vasi se nahaja zvonica, nekaj korakov od nje pa lepo urejeno avtobusno postajališče, sicer edino v vasi. Skozi vas vodita dve avtobusni liniji. Ena od njih povezuje

    Litetine z regijsko metropolo (Pardubice), oddaljeno približno 20 km. Prihodi avtobusov so razporejeni preko celega dne, trije pari pa najdejo pot skozi vas ob koncih tedna in praznikih.

  • Smolina

    Na skrajnem vzhodu Češke, nedaleč meje s Slovaško, se razprostira blago Vizoviško hribovje (Vizovicke vrchy). Idilična pokrajina v teh pomladnih dneh kaže naravnost pravljično podobo – popolno tišino prekinja zgolj ptičje petje in blag vetrič, ki se vije s travniki in gozdovi prekritimi griči.

    Pod vznožjem blagih vzpetin si je svoj vsakodnevni prostor pod soncem našlo tudi dobrih 300 prebivalcev vasi Smolina.

    Za razliko od mnogih manjših krajev, ki uživajo status samostojne občine (in posledično sami odločajo o porabi proračunskih sredstev), Smolina upravno spada pod mesto Valašske Klobouky, oddaljeno 3 km vožnje po ovinkasti a razgledni cesti. Z omenjenim mestom je povezana tudi z avtobusno linijo. 12 parov avtobusov ob delavnikih koristijo večinoma šolarji. Ob koncih tedna in praznikih so veze redkejše (zgolj en avtobus ob sobotah in dva ob nedeljah). Potniki imajo možnost počakati avtobus na enem od treh postajališč, razporejenih ob glavni vaški cesti.

    V kraju ni niti šole niti vrtca. Velja pa Smolina za rodni kraj enega od junakov protinacističnega odpora, polkovnika Josefa Valčika.

    Sirotišnica se nahaja na južnem delu vasi.
    Nasproti sirotišnice se nahaja eno od treh avtobusnih postajališč v vasi.
    Smolino obdajajo blaga gričevja.

    Josef Valčik in Silver A

    Vas Smolina je rojstni kraj Josefa Valčika, zgodovinske osebnosti, ki je skupaj s pripadniki padalske odporniške skupine Anthropoid v obdobju nemške okupacije sodeloval pri atentatu na nacističnega guvernerja Reynharda Heydricha.

    Valčik se je rodil novembra leta 1914 v revni in številčni družini. V svoji mladosti je delal kot usnjar v znani tovarni Bat’a v bližnjem Zlinu. Leta 1936 kot član pehotnega polka pridobi prve vojaške izkušnje. Dve leti zatem, po okupaciji Češkoslovaške, zbeži iz države in se v Franciji pridruži bojem proti prodirajoči nemški armadi. Po padcu Francije mu uspe priti v V. Britanijo, kjer opravi tečaj ofenzivnega bojevanja ter padalski tečaj. Kmalu zatem opravi še sabotažni tečaj, nakar je vključen v padalsko enoto Silver A, ki v decembru leta 1941 seskoči na okupirano ozemlje Češkoslovaške. Glavni cilj enote je bil vzpostaviti radijsko zvezo z Anglijo in posredovanje pomembnih novic o dogajanju na okupiranem ozemlju. Trajni stik z Londonom jim naposled uspe vzpostaviti 15. januarja 1942.

    Valčik je v okupirano domovino odletel pod lažnim imenom. Večino časa je prebival v Pardubicah, kjer ga je lastnik luksuznega hotela zaposlil kot pomožnega natakarja (in s tem nase prevzel ogromno breme). Valčiku je v tem obdobje v Pragi uspelo vzpostaviti tudi stik z Gabčikom in Kubišem iz odporniške skupine Anthropoid. Prvi poskus Gestapa ujeti Valčika je spodletel predvsem po zaslugi hotelirja, ki ga je še pravočasno obvestil o namerah nemške tajne policije. Gestapo je kmalu zatem njegovo podobo javno objavil, zato je bil Valčik primoran pobegniti iz Pardubic. Na prelomu marca in aprila prebije dva tedna v rodni Smolini.

    Zaradi strahu pred razkritjem se odpravi v Prago, kjer se pridruži odporniški skupini Antropoid, kjer sodeluje pri načrtu atentata na Heydricha.

    Skupaj z Gabčikem in Kubišem je Valčik dnevno kolesaril do 15 km oddaljenega gradu, kjer je prebival Heydrich s svojo družino, da bi nato skovali končni načrt atentata nanj.

    V središču Smoline je urejen manjši park v spomin na Josefa Valčika.

    Da ne bi ogrozil načrtovano akcijo (Valčik je bil namreč eden najbolj iskanih mož s strani nemških enot), se sam ni udeležil neposrednega atentata na Heydricha. 27. maja 1942, na dan izvedbe načrta, Valčik iz sosednje ulice s svojim žepnim ogledalcem opozoril v zasedi čakajoča Gabčika in Kubiša na prihajajoči avto s Heydrichem v njem. Teden dni po bombnem atentatu Heydrich v bolnišnici podleže napadu.

    Reynhard Heydrich je znan kot eden izmed avtorjev »dokončne rešitve« židovskega naroda. Velja za najvišje postavljenega nacističnega voditelja (takoj za Hitlerjem in Himmlerjem), ki je med drugo svetovno vojno izgubil življenje.

    Po atentatu se je Valčik skrival pri družinah ostalih odpornikov. Svoje zadnje zatočišče je skupaj z ostalimi člani odporniškega gibanja našel v eni izmed praških pravoslavnih cerkva. Tamkajšnje cerkveno osebje jim je priskrbelo zaklon v kripti.  

    Po tem, ko se je eden izmed upornikov sam prijavil Gestapu in razkril imena udeleženih v atentatu, ki jih je poznal. Po aretaciji enega izmed njih in krutem mučenju naposled Gestapo izve za skrivno lokacijo preostalih. 18. junija 1942 kar 750 članov enot SS obkoli cerkev. Cilj nacistov je bilo dobiti vseh sedem upornikov živih. Po dveh urah bojev so trije od njih padli. Nemci so svoj prvotni načrt opustili. Zadnji štirje so naposled v kripti storili samomor (med njimi tudi Valčik s strelom v sence).

    Maščevanje nacistov za uboj Heydricha je bilo kruto. Moški prebivalci dveh čeških mest (Lidice in Ležaky) so bili ustreljeni, medtem ko so bili ostali odpeljani v koncentracijska taborišča. Mesti sta bili nato zravnani z zemljo.

    Po atentatu so bili aretirani vsi družinski člani Josefa Valčika – starša ter tri sestre in štirje bratje (pet od njih skupaj s svojim zakoncem, dva sta bila še neporočena). Vsi so bili poslani v koncentracijsko taborišče Mauthausen, kjer so bili usmrčeni takoj po prihodu. Po njih je ostalo 15 sirot.

    Leta 2002 je bil Josef Valčík posthumno povišan v polkovnika.

    Od leta 1953 se v Smolini nahaja tudi otroški dom oz. sirotišnica. Skozi nižji del vasi teče potok Smolinka. V središču vasi, le nekaj korakov stran od že omenjenega spomenika Josefu Valčiku, stoji manjši leseni zvonik iz 19. stoletja. Samo ime kraja sicer izvira od osebnega imena (»Smola«) in ima enak pomen, kot v slovenščini (»Smolova ves«).

    Skozi Smolino teče potok Smolinka.
    Lesena zvonica.
    Severni del vasi.
    Manjša gostilnica v vasi je odprta zgolj ob koncih tedna.
    Gasilski dom.
    Igrala ob nogometnem igrišču.
    Skozi Smolino teče potok Smolinka.
    Lesena zvonica.
    Severni del vasi.
    Manjša gostilnica v vasi je odprta zgolj ob koncih tedna.
    Gasilski dom.
    Igrala ob nogometnem igrišču.

    Ob vzpenjajoči se cesti k severnemu delu vasi se nahaja manjši gasilski dom. Za družabno življenje v vasi poleg organiziranih nogometnih tekem in otroškega igrišča z nekaj igrali ob njem ob koncih tedna poskrbi tudi lokalna »hospudka« (gostilnica).

  • Životice pri Novem Jičinu

    Životice (češko Životice u Nového Jičína) so razpotegnjena vas pod obronki hribovja Beskydy na severovzhodu Češke v Moravskošlezijski regiji. Ker je kraj z vzhoda in zahoda obdan z blagimi vzpetinami, veljajo Životice za dolinsko vas, skozi katero teče reka Jičinka. Lokalna cesta jo v naselju prečka na dveh mestih. Nič nenavadnega, saj vas z večinoma družinskimi hišami med severnim (kjer je praktično združena z vasjo Žilina) in južnim delom (tudi tu se “dotika” vasi Mořkov) meri kar dobre tri kilometre.

    Kot že ime kraja pove, se nedaleč Životic nahaja središče okrožja Novy Jičin. Do regijske metropole Ostrave je od tod približno 50 kilometrov. V vasi so na dokaj enakomerni medsebojni razdalji postavljena tri lepo urejena avtobusna postajališča (vsa z nadstreški). Avtobusne povezave do bližnjega Novega Jičina so pogoste (34 parov avtobusov dnevno). Tudi ob koncih tedna in praznikih ne manjka avtobusov med omenjenima krajema (takrat po 16 parov dnevno).

    Najsevernejše od treh avtobusnih postajališč v vasi se imenuje “U Jana”. Za razliko od preostalih dveh avtobus tu ustavlja zgolj na zahtevo.

    Prva pisna omemba kraja sega v začetek 15. stoletja. V zanimivi in pestri zgodovini Životic velja mdr. omeniti razbojnika Gajduška, ki je s svojimi somišljeniki v začetku 18. stoletja živel v okoliških gozdovih in je prebivalcem naganjal strah v kosti. Čeprav so Gajduška in del njegovih pajdašev leta 1719 v Novem Jičinu usmrtili, so preostali banditi še poldrugo desetletje vznemirjali vaščane.

    Vaška kronika beleži še en zanimiv dogodek, ki datira v konec 19. stoletja. Takrat se je pri kopanju ob stoletni lipi našlo 92 zlatih ogrskih dukatov iz 15. stoletja. Lastnik kmetije (ki je bil tudi vodja vasi), kjer je bil najden zaklad, se je odločil razdeliti zlatnike revnim družinam.

    Ker se je v 17. stoletju pričelo ponemčevanje vasi, je bila prva šola v vasi nemška. Od leta 1919 se ji je pridružila tudi češka (sicer enorazredna) šola. Devet let kasneje so v vasi odprl še vrtec. Po okupaciji Češkoslovaške (1938) šola preneha delovati, v njeno stavbo pa se namestijo nemški vojaki.

    Danes v šoli poteka poučevanje na nižji stopnji (od prvega do petega razreda). V letošnjem šolskem letu jo obiskuje 26 učencev. V sosednjem vrtcu je trenutno vpisanih 24 otrok.

    V teh dneh so v vasi tudi zaključna dela na obnovi pločnika.
    V teku so zaključna dela v športno rekreativnem parku, s katerim bodo Životice dobile moderen objekt, ki bo služil športno rekreativnim in družabnim namenom.
    Skozi Životice teče reka Jičinka.

    Preden so Životice postale samostojen kraj (1. januarja 1993) so bile del Novega Jičina. Danes štejejo dobrih 670 prebivalcev. Kjer teren še dopušča (na obrobjih vasi) je moč opaziti nekaj novejših družinskih hiš. Kraj gre vsekakor pohvaliti za vlaganje v razvoj in skrb za javno dobro. Trenutno v Životicah zaključujejo obnova pločnika vzdolž cele vasi. Posebno omembo si zasluži na novo postavljen športno rekreativni park, ki bo v kratkem v celoti predan svoji uporabi. Vključeval bo restavracijo, prostor za rekreacijo na prostem, otroško igrišče s številnimi igrali, prireditveni prostor ter sodobno nogometno igrišče s pripadajočim objektom ter (krajšo) tekaško stezo.

    Pogled na del Životic z vzhoda.
    Stavbi vrtca in šole.
    Jičinko je možno peš prečkani na več mestih. Praktično vsi mostovi so bili obnovljeni oz. postavljeni po uničujočih poplavah pred 15-imi leti.
    Sedež občine se po novem nahaja v južnem delu vasi, pod cerkvijo sv. Janeza Krstnika.

    Dominanta vasi je cerkev sv. Janeza Krstnika iz leta 1902, ki je zrasla na mestu prvotne (lesene) iz leta 1451 (pogorela ob koncu 19. stoletja). Pod cerkvijo se nahaja novejša stavba v kateri domuje vaški urad. Neuradno središče vasi dopolnjujeta že omenjena šola in vrtec z otroškim in športnim igriščem.

    Da je v vasi moč videti kar nekaj novejših oz. obnovljenih objektov gre »zasluga« tudi uničujočim poplavam, ki so Životice in nekaj sosednjih vasi prizadele poleti 2009. Terjale so tudi nekaj človeških življenj. Številne hiše so bile toliko poškodovane, da jih je bilo potrebno zravnati z zemljo.

    Morda edina slabost (še posebej za lačnega popotnika) Životic je, da v kraju ni možno kupiti ničesar za pod zob. V vasi se sicer nahaja gostišče, ki pa nudi zgolj pijačo, svoja vrata pa ima odprta zgolj v drugi polovici tedna.

    V stavbi na sliki bi zaman iskali kaj za pod zob. Prostor restavracije je namreč že lep čas prazen.
    Cerkev sv. janeza Krstnika je bila postavljena v začetku 19. stoletja.
    Hospoda U Černochu je edini gostinski objekt v vasi, ki pa nudi zgolj pijačo.

  • Horni Stropnice

    Večji del mejnega območja med Češko in Avstrijo prekrivajo blaga hribovja. Cela štiri desetletja je bil obmejni predel med takratno Češkoslovaško ter sosednjima Avstrijo in Zahodno Nemčijo ljudem nepristopen. Po padcu totalitarnega režima ob koncu 80-ih let je velik del obmejnih predelov končno lahko svobodno zadihal. Država je mnoga obmejna območja razglasila za naravne parke, ki so kmalu pričela privabljati turiste željne aktivnega preživljanja prostega časa.

    Eno takšnih območij je tudi hribovje Novohradske hory, ki se razteza na jugu Južnočeške regije. Njegovi obronki na južni (avstrijski) strani segajo vse do Donave. Eno izmed (manjših) središč tega dela so Horni Stropnice. Mestece, ki z bližnjimi vasmi šteje necelih 1.500 prebivalcev, je od regijske prestolnice (Češke Budejovice) oddaljeno 35 km. Zgolj nekaj kilometrov južneje in vzhodneje od kraja poteka mejna črta z južno sosedo Avstrijo.

    Poleg vrtca (na sliki) je v mestu od leta 1977 tudi osnovna šola.
    Manjša avtobusna postaja se nahaja v centru kraja.
    Središče Hornih Stropnic izpred cerkve sv. Nikolaja.

    Prve omembe naselja segajo v konec 12. stoletja, medtem ko Stropnice (kakor so se prvotno imenovale) dobijo status samostojnega kraja leta 1849.

    Prvotni načrti speljati skozi vas železnico se kasneje niso uresničili, kar je Stropnicam onemogočilo večji gospodarski razcvet. Kljub temu se je kraj razvil v manjši center družabnega dogajanja s svojo pošto, žago, muzejem, cementarno, tkalnico ter do leta 1895 tudi pivovarno. Po uveljavitvi Münchenskega sporazuma leta 1938 je mesto priključeno nacistični Nemčiji.

    V centru je skoncentrirana večina pomembnejših objektov. Na sliki stavba občine v kateri se nahaja pošta in turistična info točka.
    Marianski stolp iz leta 1765 ter romansko gotska župnijska cerkev sv. Nikolaja v centru Hornih Stropnic.

    Skozi kraj poteka lokalna cesta, ki zaradi redkejšega prometa ne predstavlja večjega bremena za lokalno prebivalstvo. Manjša avtobusna postaja v centru Hornih Stropnic služi povezavam do bližnjih mest (Nove Hrady, Trhove Sviny, Benešov nad Černou) ter okoliških vasi, ki so v lepih dneh priljubljen cilj izletnikov. Ob koncih tedna in praznikih je avtobusov nekaj manj, a vseeno dovolj, da obiskovalci dan preživijo brez jeklenega konjička.

    Na južnem koncu Stropnic se ob nogometnem igrišču nahaja novejši večnamenski objekt. V njem so prenočišča (primarno namenjena organiziranim skupinam športnikov), telovadnica, savna, klubski prostori ter restavracija.

    Med lokalno in stransko cesto se v centru kraja razprostira zeleni pas s (trenutno še praznim) vodnjakom, spomenikom posvečen vrnitvi češke zemlje njenim prebivalcem po koncu druge svetovne vojne, Marianski stolp iz leta 1765 ter cerkev sv. Nikolaja katere temelji segajo v konec 13. stoletja.

    Zahvaljujoč neokrnjeni naravi Novohradskih hor pot v Horne Stropnice najdejo tudi turisti. Ti se lahko poleti ohladijo v naravnem kopališču, ki sprejme do 300 obiskovalcev (vstop je brezplačen!). Najpogostejši gostje so kolesarji in pohodniki, ki v bližnji okolici najdejo nemalo ciljev za aktivno preživljanje prostega časa.

    Letno naravno kopališče sprejme do 300 obiskovalcev.
    Večina prebivalcev Hornih Stropnic prebiva v manjših večstanovanjskih stavbah.
    Spomenik v centru Stropnic je posvečen vrnitvi češkega prebivalstva v kraj po koncu druge svetovne vojne.
    Okolica Hornih Stropnic ponuja številne možnosti za aktivno preživljanje prostega časa. Območje Novohradskih hor je bilo leta 2000 razglašeno za naravni park. Vrhovi hribovja, ki leži tudi v sosednji Avstriji, so vsi lahko dostopni – 16 od njih jih presega 1000 metrov. Na sliki vrhova Visoka (1034 m) ter desno Kravi hora (953 m). Na vrhu slednje je postavljen tudi razgledni stolp.
    Vas Dobra Voda z od daleč vidno mogočno cerkvijo Marije Tolažnice že od začetka 18. stoletja množično obiskujejo romarji.
    V obdobju komunizma nepristopno območje danes privablja turiste z obeh strani meje. Na sliki območje nekdanjega mejnega prehoda Šejby (nemško Scheiben).
    Pogled proti Hornim Stropnicam z obronkov Novohradskih hor.

    V pritličju občinske stavbe se nahaja info točka ter pošta (odprta vse delovne dni) kjer je možno kupiti tudi spominke. V kraju sta dve trgovini z živili (manjša je odrta vse dni v tednu), nekaj turističnih objektov z gostinsko ponudbo ter možnostjo prenočevanja.

    Severno od Horne Stropnice se nahaja krajinski park in naravni spomenik Terezina dolina (češko Terčino oz. Terezino udoli). Park ob reki Stropnici je v 18. stoletju dal postaviti grof Jan Nepomuk Buquoy na pobudo svoje žene, grofice Terezije Buquoy. Po njej nosi dolina ime. Podoba t.i. angleškega parka je sledila takratnim smernicam preživljanja časa v neokrnjeni naravi. Del parka je tudi umetno postavljen slap, visok približno 20 metrov. Park je danes priljubljena točka turistov in domačinov.