Slikovito pokrajino vzhodne Češke povečini prekriva razgiban teren na katerem prevladujejo gozdovi, pašniki in polja. Blaga hribovja oz. gričevja naravnost vabijo ljubitelje pohodništva k aktivnemu preživljanju prostega časa. Nedaleč regijske metropole Zlin se razteza Vizoviško hribovje (Vizovické vrchy) sredi katerega leži majhno mestece Provodov. Ponos kraja z nekaj manj kot 800 prebivalci je bil dolgo obdobje tudi nogometni klub, ki je po zaslugi lokalnega podjetnika poldrugo desetletje igral vidno vlogo na najvišjem regionalnem nivoju.
Provodov se nahaja 10 km jugovzhodno od Zlina (prestolnica istoimenske regije). Prva pisna omemba kraja sega v leto 1412. Po legendi naj bi ime izviralo iz besede spremstvo (»(do)provod«). Predvsem starejši prebivalci so mnenja, da je njihov kraj dobil ime po prvotnih naseljencih, ki so popotnikom ponujali spremstvo preko hribovij, poraslih z gostimi gozdovi ter poseljenih z zvermi in tudi razbojniki. Skozi zgodovino so zaselke na današnjem ozemlju občine nekajkrat izropali Tatari. Prebivalci so se večinoma ukvarjali s poljedelstvom in kasneje tudi sadjarstvom. Zaradi revščine v teh krajih so mnogi od njih odhajali s trebuhom za kruhom v sosednje predele, pa tudi v Avstrijo.
Provodov, ki je imel najvišjo poseljenost v 60-ih letih prejšnjega stoletja, je poznan predvsem po kilometer stran oddaljenem romarskem središču Malenisko. Po legendi naj bi v začetku 18. stoletja mlinarici tamkajšnji studenec čudežno pomaga pozdraviti težjo očesno bolezen. Danes je na tem mestu postavljena romarska cerkev Gospe Snežne. V bližini je tudi križev pot iz let 1917/18 kot spomin na padle vojake in romarje v prvi svetovni vojni.
Gostišče v Provodovu odpira svoja vrata v poznih popoldanskih urah.Prostori prostovoljnih gasilcev so bili nedavno obnovljeni.
Na obrobju Provodova je zraslo nekaj novejših družinskih hiš.Občinski urad in ob njem eno od treh avtobusnih postajališč v kraju.V spodnjem delu vasi stoji večina javnih objektov, med njimi tudi osnovna šola ter kapelica device Marije.
Svoja simbola (grb in zastavo) je dobil Provodov komaj leta 2011. Kraj je do danes ohranil svoj značilen podeželski značaj s tipičnim lokalnim načinom kmetovanja, kar je vidno predvsem v okolici, ki je naravnost posejana s poljedelskimi in pašnimi kmetijami. Samo naselje je dokaj razpotegnjeno ob cestah, ki iz treh smeri vodijo do njega. Kar je tudi posledica hribovja, ki ga obdaja tako s severa kot z juga. Vizoviško hribovje (imenovano po bližnjem kraju Vizovice). Označene poti bližnjih vrhovih, ki ne dosegaj niti 700 m n.m. (a ponujajo lepe razglede po bližnji okolici) so več kot primerne za družinske izlete.
Trgovina z živili nasproti urada je odprta šest dni v tednu.Za razliko od mnogih manjših krajev domuje vrtec v Provodovu v svoji stavbi.Del med uradom župana in nogometnim igriščem zapolnjuje javni prireditveni prostor, namenjen kulturnim in glasbenim prireditvam v kraju.Lepo ohranjena nekdanja kašča je danes kulturni spomenik.Trgovina z živili nasproti urada je odprta šest dni v tednu.Za razliko od mnogih manjših krajev domuje vrtec v Provodovu v svoji stavbi.Del med uradom župana in nogometnim igriščem zapolnjuje javni prireditveni prostor, namenjen kulturnim in glasbenim prireditvam v kraju.
Cesta skozi Provodov se v smeri proti severu ves čas vzpenja.Utrinek z ene izmed stranskih cest.
Zaradi hribovitega terena se Provodov razteza na nadmorski višini med 370 in 450 m n.m. Kmalu po prihodu v kraj z južne (nižje) strani stoji na križišču lokalnih cest v zastareli stavbi gostišče (hospůdka). Komaj viden in na roke napisan odpiralni čas, prilepljen na okno, daje vedeti, da se je v njej možno okrepčati večino dni v tednu, a zgolj v večernem času. Pravo nasprotje kaže nedavno obnovljena stavba gasilskega društva na nasprotni strani ceste. Prostovoljno gasilsko društvo ima v Provodovu dolgo tradicijo. Ustanovljeno je bilo leta 1891. Eden od razlogov za njegov nastanek je bil požar istega leta, ko je v kraju zgorelo 39 objektov.
Lepo ohranjena nekdanja kašča je danes kulturni spomenik.
Nekaj deset metrov dalje se cesta razširi v (netipični) trg, ki ga mdr. obdajajo osnovna šola, kapelica device Marije ter kip sv. Jana Nepomuka pred njo. Nadalje v smeri proti severu stoji še ena stavba starejšega datuma v kateri se nahaja vaški urad, kulturni dom ter ordinacija pediatra in splošnega zdravnika. Na nasprotni strani ceste je manjša trgovina z najnujnejšimi živili. Odprta je šest dni v tednu.
V zgornjem delu se ob glavni cesti bohoti vrba žaljivka.Kilometer iz Provodova se nahaja romarski kraj Malenisko s cerkvijo Gospe svete.
Višje ob cesti stoji t.i. Slovakova komora. Gre za zidano kaščo, ki je nekdaj služila kot skladišče in shramba pridelkov z okoliških polj v pritličju ter prostor za sušenje sadja v nadstropju, ker sta svoje mesto našla tudi slanina in prekajeno meso. Objekt je danes na seznamu kulturnih spomenikov.
Na obrobjih Provodova je možno opaziti nekaj novejših družinskih hiš. Ker je promet skozi kraj redek, niti ne moti, da ob večjem delu ceste manjka pločnik. V eni od stranskih »ulic« pod obronki okoliških vrhov stoji stavba vrtca z nekaj igrišči ob njem.
Del romarskega središča je tudi križev pot.Provodov obdajajo nižji in blagi vrhovi, ki s svojo neokrnjenostjo in lepimi razgledi vabijo pohodnike.
Skozi kraj teče Ludkoviški potok ob katerem v (neuradnem) središču Provodova naletimo na javni prostor (z manjšim otroškim igriščem), ki je namenjen prireditvam na prostem. Javne (avtobusne) povezave kraja z okoliškimi kraji so zelo dobre. Do regijske metropole (Zlin) vozi dnevno 22 avtobusov. Ob koncih tedna in praznikih povezuje navedena kraja 6 parov avtobusov.
Že od pričetka prejšnjega stoletja ima svoje korenine v Provodovu narodno zabavna glasba, na Češkem imenovana dechová hudba, skrajšano dechovka. Lokalni ansambel »Provodovjane« si je v dobrem stoletju delovanja pridobil ugled in veljavo tudi širom Češke. Zato ne čudi, da nobena kulturna in zabavna prireditev v Provodovu in okolici ne mine brez njegove navzočnosti. Na veselje vseh Provodovčanov se ansambel uspešno spopada z menjavo generacij. Zanimanje s strani mladih je tako zagotovilo, da bodo krajani tudi v prihodnje lahko uživali v melodijah svojih lokalnih glasbenikov.
Visoki Chlumec (Vysoký Chlumec) leži na jugu Osrednječeške regije, 70 km južno od češke prestolnice ter dobrih 30 km vzhodno od središča okrožja (Přibram). Zgodovina kraja je bila stoletja tesno povezana s češko viteško in plemiško rodbino Lobkowicz. Od daleč vidni grad na vzpetini nad mestecem v katerem so člani plemiškega rodu bivali vse do leta 1998 velja za dominanto ne le kraja temveč širše oklice. Poleg turistov, ki se v Visokem Chlumcu najpogosteje ustavijo zaradi obiska skanzena, lahko tu srečamo tudi njeno visokost Mario Beatrix, vnukinjo zadnjega avstrijskega cesarja.
Kraj se je sprva imenoval Chlumec. Da bi ga lažje razločevali od mnogih ostalih naselij z enakim imenom, mu je bil sredi 19. stoletja dodan pridevnik »visoki«. Danes šteje 600 prebivalcev in je sedež občine. Leži na nadmorski višini 490 m n.m. Njegova prva pisna omemba sega v leto 1235. Ker s svojo velikostjo (uradno) ne izpolnjuje naziva mesto in presega velikost vasi velja po češki terminologiji Visoki Chlumec za »mestece« (městys).
Po izgradnji gradu na polovici 14. stoletja sta pod njim zrasla (sprva) dva zaselka. Usoda kraja in njegovih prebivalcev je bila vse do 19. stoletja povezana z gradom oz. njegovimi lastniki. Prihod rodbine Lobkowicz v Chlumec leta 1474 velja za pomemben mejnik, ki je v naslednjih stoletjih močno zaznamoval ne le grad temveč celotno gospostvo.
Podobo Visokega Chlumca si le stežka predstavimo brez gradu.Mirni predel Visokega Chlumca na južni in vzhodni strani pod gradom. Na skrajnem južnem robu vasi se nahaja dom starejših občanov.
Grad Vysoky Chlumec
Grad leži na vzpetini nad istoimenskim krajem na nadmorski višini 525 m n.m. Od leta 1965 ima status kulturnega spomenika.
Čeprav se v pisnih virih prvič omenja leta 1382, naj bi njegov nastanek segal še nekaj let dlje v preteklost. V prvih desetletjih je zamenjal nekaj lastnikov vse dokler ga leta 1474 ni kupila Anna Švihovska, vdova Jana I. Popela z Lobkowicz. Lobkovici (pisano tudi Lobkowicz) so staročeški viteški in kasneje plemiški rod, čigar korenine segajo v konec 14. stoletja. Grad je nato ostal v njihovi lasti naslednjih nekaj stoletij.
Grad Vysoky Chlumec je danes v lasti Marie Beatrix, vnukinje zadnjega avstrijskega cesarja Karla I.
Leta 1644 družina Lobkowicz v Visoki Chlumec prenese dragocenosti s svojih preostalih posestev. Grad s tem postane tudi njihova zakladnica.
V obdobju tridesetletne vojne zavzame Visoki Chlumec švedska vojska, ki grad izropa. Hkrati z nastankom Češkoslovaške (1918) so bili ukinjeni plemiški nazivi. Lobkovici se tudi zato usmerijo v diplomacijo in državni aparat. Kljub temu, da je bil grad v tem obdobju že zapuščen, je bil vseeno deležen vzdrževanja in oprav s strani njegovih lastnikov. V lasti Lobkovicev nato ostane vse do druge svetovne vojne, ko ga zapleni aktualna oblast podrejena nacistični Nemčiji. Z nasilnim prevzemom oblasti s strani komunistov leta 1948 je grad nacionaliziran. Po štirih desetletjih nesvobode in kršenja človekovih pravic je bil z nastopom svobode leta 1992 vrnjen družini Lobkovic. Grad je nato odprt širši javnosti
vse do leta 1998, ko ga Lobkovici prodajo sorodnemu rodu oz. grofu Arco-Zinneberg-u.
Grad Vysoky Chlumec je danes v lasti Marie Beatrix, vnukinje zadnjega avstrijskega cesarja Karla I.
Leta 1644 družina Lobkowicz v Visoki Chlumec prenese dragocenosti s svojih preostalih posestev. Grad s tem postane tudi njihova zakladnica.
V obdobju tridesetletne vojne zavzame Visoki Chlumec švedska vojska, ki grad izropa. Hkrati z nastankom Češkoslovaške (1918) so bili ukinjeni plemiški nazivi. Lobkovici se tudi zato usmerijo v diplomacijo in državni aparat. Kljub temu, da je bil grad v tem obdobju že zapuščen, je bil vseeno deležen vzdrževanja in oprav s strani njegovih lastnikov. V lasti Lobkovicev nato ostane vse do druge svetovne vojne, ko ga zapleni aktualna oblast podrejena nacistični Nemčiji. Z nasilnim prevzemom oblasti s strani komunistov leta 1948 je grad nacionaliziran. Po štirih desetletjih nesvobode in kršenja človekovih pravic je bil z nastopom svobode leta 1992 vrnjen družini Lobkovic. Grad je nato odprt širši javnosti vse do leta 1998, ko ga Lobkovici prodajo sorodnemu rodu oz. grofu Arco-Zinneberg-u.
Grof Arco in Maria Beatrix
Grad se po prenosu lastništva v roke Arco – Zinnebergu ponovno zapre za javnost. Zakonca se kmalu po nakupu gradu vključita tudi v javno življenje v Visokem Chlumcu. Tako sta denimo finančno podprla osnovno šolo in bila leta 2001 glavna pobudnika ustanovitve fonda usmerjenega v obnovo kulturnih spomenikov v tem delu Češke.
Pristop na grad vodi po cesti iz središča Visokega Chlumca.Med sprehodom po bližnji okolici v teh dneh mrgoli fazanov.
Maria Beatrix izhaja iz rodu Habsburgov. Je avstrijska nadvojvodinja. Njeno celotno ime je Maria Beatrix Anna Felicitas Zita Charlotte AdelheidChristina Elisabeth Gennara. Kot vnukinja zadnjega avstrijskega cesarja Karla I. nosi (neuradno) tudi naziv ogrske in češke princese. Z grofom Arco – Zinnebergom se je poročila leta 1980. Skupaj imata šest hčera. Do grofove smrti pred dvema letoma sta zakonca živela deloma v Pragi deloma na Bavarskem. Pot ju je pogosto vodila tudi v Visoki Chlumec. Grad sta najpogosteje obiskovala v času poletnega oddiha ali v obdobju (zimskega) lova na fazane. Tudi po Arcovi smrti Maria Beatrix s hčerami redno obiskuje svoje posestvo v tem delu Češke. Kar je razlog, da v tem obdobju obiskovalci v in ob okoliških gozdovih srečujejo številne fazane, ki so bili pred kratkim izpuščeni iz bližnjega gojišča.
Skanzen
Ob obisku Visokega Chlumca si je vsekakor vredno ogledati muzej na prostem. Nahaja se na severnem robu kraja. Uradno se imenuje Muzej vaških stavb osrednjega Povltavja (območja ob reki Vltavi). Z izjemo ponedeljkov je za obiskovalce odprt vse dni v tednu od aprila do konca leta. Vsako polno uro je možen tudi voden ogled. Muzej prikazuje razvoj podeželske arhitekture v tem delu Osrednječeške regije od 17. do pričetka 20. stoletja. Eksponati v in ob objektih prikazujejo način življenja in kmetovanja na podeželju. Med ogledom opremljenih prostorov si lahko v mislih naslikamo (trdo) življenje, ki so ga bili deležni predniki. Poleg opremljenih bivalnih prostorov muzej razstavlja tudi nekdanja orodja kmetovalcev, mlinarjev, kovačev, gozdarjev itd.
Muzej je pričel nastajati ob koncu prejšnjega stoletja. Po odkupu zemljišča v lasti Lobkovicov, je bil leta 2000 v skanzen prenešen prvi objekt. Leto zatem je muzej pridobil vodno žago. Gre za edinstveno napravo iz druge polovice 19. stoletja, ki je omogočala razrez hlodov večjega premera. K žagi je bil kasneje postavljen objekt vključno z vodnim kolesom iz hrastovega lesa premera 320 cm, ki je zagotovil polno funkcionalnost objekta. Leta 2005 so do kolesa uredili še dotok vode. V primeru vodenega ogleda nam bo prikazano delovanje žage kakor tudi mlina v sosednjem objektu.
Pred vstopno točko muzeja na prostem.Muzej vključuje 24 podeželskih stavb različnih namembnosti.Replika vodnega kolesa, kakršna so nekdaj poganjala žage.Podrobno opremljeni notranji prostori obiskovalcem ponazorijo podeželsko življenje v različnih preteklih obdobjih.
Tako zaradi izumiranja podeželja kot novega načina življenja, kmetovanja itd. so z leti tudi številni (kmečki) objekti izgubili svoj prvotni pomen. Da bi uspeli rešiti vsaj del dragocenega podeželskega (ljudskega) stavbarstva, so etnologi in strokovnjaki za spomeniško varstvo prišli s pobudo postavitve skanzena. Vanj so prestavili objekte in predmete, ki jih (praktično) ni bilo več možno ohraniti na prvotnih mestih. Mnogi že na pol podrti objekti so bili večinoma deležni razstavljanja in nato prenosa materiala oz. delov objekta v muzej, s čimer se je v kar se da veliki meri ohranil njihov prvotni videz. Kadar zaradi različni okoliščin to ni bilo mogoče, so v muzeju postavili repliko objekta. V enem primeru pa so kar celoten del objekta (šlo je za črno kuhinjo) s pomočjo dvigala in tovornega vozila prepeljali v skanzen. S prenosom stavb v chlumeški muzej so bili rešeni številni (edinstveni) objekti. Danes kot eksponati služijo prikazu življenja prednikov.
Prostor muzeja je danes zapolnjen in vključuje 24 stavb.
Spominska soba v občinski stavbi je posvečena 555-letnemu delovanju pivovarne v kraju.
Pivovarna Lobkowicz
Podobno kot grad in njegovi lastniki je pomemben pečat v zgodovini kraja pustila tudi pivovarna, ki je svoje ime oz. blagovno znamko zgradila prav tako na imenu Lobkowicz. Začetki pivovarstva v kraju segajo na prelom 14. in 15. stoletja, v roke češkega plemiškega rodu je pivovarna prešla leta 1474. Po koncu tridesetletne vojne so lastniki poškodovano pivovarno obnovili. Enako, kot ostalo lastnino Lobkovicev, je prevzem oblasti s strani komunistov pomenil podržavljenje njihove tovarne. Po dobrih 40-ih letih jim je bilo protipravno odvzeto premoženje vrnjeno. Lastniki so pivovarno modernizirali, jo preimenovali v »Knežja pivovarna Lobkowicz« ter chlumeškemu pivu vrnili kvaliteto, ki ga je v preteklosti proslavila daleč naokoli.
Leta 2005 se Lobkovici odločijo prodati sprva polovični delež pivovarne in kasneje še preostanek nemškemu podjetju LBC Management. V naslednjih letih pivovarna zamenja nekaj lastnikov (in tudi imen) vse dokler njen večinski delež za 1,9 milijarde čeških kron (76 milijonov €) ne odkupi podjetje v lasti kitajske korporacije CEFC.
Že po nekaj letih se je pokazalo, da je kitajskim lastnikom kaj prida mar za pivovarsko tradicijo v kraju. Leta 2021 se namreč podjetje odloči ustaviti proizvodnjo piva v Visokem Chlumcu. S čimer se je končala 555-letna tradicija pivovarske proizvodnje v kraju. Piva pod blagovno znamko Lobkowicz se sicer še naprej varijo v šestih drugih krajih Češke in izvažajo širom sveta.
Nekdaj ponos Visokega Chlumca kaže danes žalostno podobo.
Da bi ohranili spomin na pivovarsko tradicijo tudi prihodnjim rodovom, se je kraj kmalu po ustavitvi proizvodnje piva odločil urediti prostore z razstavnimi eksponati. Manjši muzej se nahaja v prvem nadstropju občinske stavbe. Do njega vodi stopnišče, ki ga krasijo mnoga priznanja. V treh sobanah se lahko seznanimo s podrobnejšo zgodovino pivovarne, njenim razvojem, procesom nastajanja piva ter s številnimi predmeti (steklenice, etikete, sode, plakate itd.), ki so vsak od njih tvorili del bogate zgodovine pivovarstva v Visokem Chlumcu.
Med skanzenom in središčem mesta stojikostanjev drevored.
Za ključe razstavnih prostorov je potrebno zaprositi prijazne uslužbenke pošte v pritličju iste stavbe. Pošta, ki je sicer odprta med ponedeljkom in petkom hkrati služi tudi kot turistično informacijski center. Slednji ima svoja vrata odprta tudi ob koncih tedna in praznikih. Poštna uslužbenka za okencem tako poleg poštnih storitev opravlja tudi naloge turistične informatorke. Da si občina za svoj trud oz. pozornost do turistov zasluži vso pohvalo, priča tudi pogled na številne prospekte in ostale publikacije ter mnoge spominke a katerih prevladujejo podobe gradu, skanzena in simboli pivovarne.
Če se je občina z županom na čelu potrudila ohraniti spomin na večstoletno tradicijo pivovarstva, velja ravno nasprotno za trenutne lastnike. Ob glavni cesti v spodnjem delu kraja vsakomur pade v oči zdaj že zapuščen objekt nekdanje pivovarne. Čeprav se je v zadnjih treh letih in pol pokazala želja po nakupu ali najemu dela objekta s strani manjših podjetnikov, lastnike zanima zgolj prodaja celotnega kompleksa. Tudi za ceno nadaljnjega propadanja.
Ostale zamimivosti
V družbi krajev s svojim nogometnim predstavnikom v najnižji ligi češkega nogometa spada Visoki Chlumec nedvomno med večje. A kljub temu tudi v pivovarskem kraju za družabno življenje poleg žogobrcarjev skrbijo le
še gasilci. Ki imajo – za razliko od nogometašev – za seboj že častitljivo obdobje delovanja. Prostovoljno gasilsko društvo (oz. gasilski zbor) je bil ustanovljen že davnega leta 1887. V obdobju delovanja je mdr. skrbel tudi za kulturno, glasbeno, zabavno in rekreativno dejavnost.
Za ključe razstavnih prostorov je potrebno zaprositi prijazne uslužbenke pošte v pritličju iste stavbe. Pošta, ki je sicer odprta med ponedeljkom in petkom hkrati služi tudi kot turistično informacijski center. Slednji ima svoja vrata odprta tudi ob koncih tedna in praznikih. Poštna uslužbenka za okencem tako poleg poštnih storitev opravlja tudi naloge turistične informatorke. Da si občina za svoj trud oz. pozornost do turistov zasluži vso pohvalo, priča tudi pogled na številne prospekte in ostale publikacije ter mnoge spominke a katerih prevladujejo podobe gradu, skanzena in simboli pivovarne.
Če se je občina z županom na čelu potrudila ohraniti spomin na večstoletno tradicijo pivovarstva, velja ravno nasprotno za trenutne lastnike. Ob glavni cesti v spodnjem delu kraja vsakomur pade v oči zdaj že zapuščen objekt nekdanje pivovarne. Čeprav se je v zadnjih treh letih in pol pokazala želja po nakupu ali najemu dela objekta s strani manjših podjetnikov, lastnike zanima zgolj prodaja celotnega kompleksa. Tudi za ceno nadaljnjega propadanja.
Ostale zamimivosti
V družbi krajev s svojim nogometnim predstavnikom v najnižji ligi češkega nogometa spada Visoki Chlumec nedvomno med večje. A kljub temu tudi v pivovarskem kraju za družabno življenje poleg žogobrcarjev skrbijo le še gasilci. Ki imajo – za razliko od nogometašev – za seboj že častitljivo obdobje delovanja. Prostovoljno gasilsko društvo (oz. gasilski zbor) je bil ustanovljen že davnega leta 1887. V obdobju delovanja je mdr. skrbel tudi za kulturno, glasbeno, zabavno in rekreativno dejavnost.
Med skanzenom in središčem mesta stojikostanjev drevored.Športno rekreacijski center na zahodnem delu kraja nudi tudi prenočevanje v toplejšem delu leta.Proti vršnemu predelu (centru) Visokega Chlumca vodi strme in ozke ceste.Pogled v garažo gasilskih prostorov razkriva s kakšnim vozilom razpolagajo chlumeški gasilci.Športno rekreacijski center na zahodnem delu kraja nudi tudi prenočevanje v toplejšem delu leta.Proti vršnemu predelu (centru) Visokega Chlumca vodi strme in ozke ceste.Pogled v garažo gasilskih prostorov razkriva s kakšnim vozilom razpolagajo chlumeški gasilci.
Na južni strani Visokega Chlumca – med grajsko vzpetino in glavno cesto – leži miren predel z družinskimi hišami in nekaj (manjšimi) večstanovanjskimi stavbami. Pogled na mehanizacijo preko glavne ceste priča, da se bo število prebivalcev kraja v kratkem povečalo za nekaj deset. Skozi zahodni predel se proti centru mesteca pne nekaj strmih in ozkih cest. Preden zapeljemo na katero od njih je potrebno preveriti signalizacijo, saj je večina njih enosmernih. Na skrajnem zahodnem delu Visokega Chlumca se nahaja športno rekreacijski center v zasebni lasti. Od pomladi do jeseni kot edini v kraju nudi prenočevanje v lesenih hiškah. Center se razprostira na večji površini in je primeren predvsem za ljubitelje športa oz. aktivnega preživljanja prostega časa. Obiskovalcem je mdr. na voljo teniško igrišče, večnamensko peščeno igrišče, igrišča za badminton, mali nogomet, prostor za namizni tenis itd.
Nadstrešek s klopmi, informacijskima tablama ter kipom sv. Jana Nepomuka v središču kraja.Zanimiv prometni režim v središču kraja je posledica številnih cest(ic), ki se stikajo v tem delu.Občinska stavba v kateri sta tudi pošta ter manjši muzej posvečen pivovarni.V vaškem gostišču se je možno okrepčati.
Središče kraja se nahaja na njegovem najvišjem delu. V njem lahko najdemo vse javne objekte. Nasproti že omenjene občinske stavbe s pošto se nahaja gostišče (trenutno v fazi manjše obnove) v katerem se je možno okrepčati ob poznih popoldanskih in večernih urah v drugi polovici tedna. Ob njem je manjša trgovina, kjer imajo krajani možnost nakupa osnovnih živil vse dni v tednu. Nekaj korakov dalje stoji večji objekt v katerem sta nižja stopnja osnovne šole ter vrtec. Pred njo je postavljen spomenik padlim rojakom v prvi svetovni vojni. V naslednji stavbi imajo svoje prostore gasilci, ki se lahko »pohvalijo« z že skoraj nostalgičnim karosinim vozilom. Nedaleč proč manjša tabla ob cesti oznanja, da je v bližnji stanovanjski hiši možno kupiti dobrote iz domače kuhinje. Potrebno je le pogumno stopiti do okna hiše, ob katerem je objavljen seznam ponujenih dobrot, si izbrati željeno sladico in nato pritisniti na dobro viden zvonec nad okensko polico.
Ob vseh omenjenih stavbah v središču kraja se stika kar pet cest, ki speljanih iz različnih smeri. Zanimiv prometni režim terja od voznikov kar nekaj pozornosti (zlasti tistih, ki jih pot prvič pripelje v Chlumec). Dve od cest sta namreč dvosmerni medtem ko ostale tri dovoljujejo zgolj enosmerno vožnjo. Na proizvodnjo in prodajo keramike nas opozarja na daleč viden napis na fasadi lepo obnovljene hiše, ki stoji vzporedno »ujeta« med dve enosmerni cesti. V spodnjem prostoru je manjša trgovina v kateri lahko najdemo različne keramične izdelke. Z izdelavo pekačev, modelov za peko kolačev in peciv, skodelic, vrčev, okrašenih s tradicionalnimi lokalnimi podobami zakonca Novak nadaljujeta družinsko tradicijo iz začetka 90-ih let. Pri čemer jima na pomoč večkrat priskoči tudi hči.
Vabilo na dobrote iz domače kuhinje.S ponudbe si izberemo najljubšo dobroto nakar je potrebno le še pritisniti na zvonec ob oknu.V središču mesteca najdemo celo prodajalno s keramičnimi izdelki.Notranjost trgovine razkriva bogato ponudbo ročnih keramičnih izdelkov.
Seveda se v Visoki Chlumec lahko odpravimo tudi z javnim prevozom (avtobus). Povezave z bližnjimi večjimi mesti so dobre. V kraju so tri avtobusna postajališča. Dve se nahajata ob glavni cesti na južni strani kraja, tretja je v centru. Pred odhodom oz. prihodom je potrebno preveriti vstopno / izstopno točko. Avtobusi namreč ne ustavljajo na vseh treh postajališčih.
Pred stavbo osnovne šole in vrtca stoji spomenik padlim v prvi svetovni vojni.Trgovina v središču kraja ima svoja vrata odprta vse dni v tednu.Eno od treh avtobusnih postajališč je v središču Visokega Chlumca.
Kljub temu, da je Visoki Chlumec od češke metropole oddaljen 70 km, je kraj vključen v mrežo Praškega potniškega prometa. Posledično lahko videvamo skozi kraj voziti avtobuse z enako podobo, kot v glavnem mestu. Tarifni sistem je pregleden in enostaven. Za razliko od Slovenije, kjer niti v letu 2024 na vlakih in avtobusih ne bomo dočakali možnost nakupa vozovnic z brezgotovinskim plačilom, lahko po celi Češki že več kot desetletje z javnim prevozom potujemo in plačujemo tako s plačilno kartico kot z gotovino.
Skozi Visoki Chlumec je speljanih pet avtobusni linij. Prav vse pričenjajo oz. končujejo svojo pot v bližnjem večjem mestu Sedlčany. Med tednom mesta povezuje 11, ob koncih tedna in praznikih je to 5 parov avtobusov.
Křenice veljajo za tipično podeželsko vas(ico) v plzenski regiji. Ležijo na redko poseljenem območju v (neizraziti) dolini potoka Merklinka. Vas je od meje z Nemčijo (Bavarska) oddaljena dobrih 20 km zračne črte. V njej bomo zaman iskali trgovino, bar ali kak storitveni obrat. Šteje vsega 140 prebivalcev. Zato ne čudi, da je župan (tudi Křenice imajo status samostojne občine!) hkrati tudi vodja vaških gasilcev in predsednik nogometnega kluba, ki letos praznuje 55 let obstoja.
Kljub svoji majhnosti premorejo Křenice bogato in zanimivo zgodovino. Njihova prva omemba sega v 10. stoletje (Chřenice). Prvotna trdnjava je bila kasneje porušena in na njenem mestu v 13. stoletju zgrajena nova, njena današnja podoba pa bržkone sega v 16. stoletje. Skozi zgodovino se je zamenjalo večje število lastnikov vasi.
Lipa, posajena ob 101-letnici nastanka Češkoslovaške.
Najmarkantnejša stavba (in spomenik) v vasi je omenjena utrdba v gotskem slogu iz 13. stoletja. Nahaja se na prostorih kmetijskega posestva. Z menjavo njenih lastnikov se je menjala tudi njen izgled. Največjo spremembo je doživela v 18. stoletju, ko je bila preurejena v graščino. Od notranje opreme se ni ohranilo skoraj nič. Stavba je danes v zasebnih rokah in zato javnosti nedostopna.
Poleg utrdbe velja omeniti še neoromansko Marijino kapelo iz druge polovice 19. stoletja. Nekaj korakov dalje lahko najdemo še spominsko ploščo z imeni 13-ih vaščanov, padlih v prvi svetovni vojni. Spominska plošča je bila odkrita leta 1936.
Spominska plošča trinajstim padlim vaščanom v prvi svetovni vojni.Nekdanja utrdba je obdana s propadajočimi objekti kmetijskega posestva.Glavna cesta, ki vodi skozi vas, ni v najboljšem stanju. Pešci bi pogrešili tudi pločnik.Spominska plošča trinajstim padlim vaščanom v prvi svetovni vojni.Nekdanja utrdba je obdana s propadajočimi objekti kmetijskega posestva.Glavna cesta, ki vodi skozi vas, ni v najboljšem stanju. Pešci bi pogrešili tudi pločnik.V vasi stoji tudi nekaj večstanovanjskih stavb.
Poleg Křenic občino sestavljata še dve manjši vasi. Skupaj premorejo nekaj malega preko 200 prebivalcev. Redka poseljenost ima za posledico redek promet po okoliških lokalnih cestah. Te so zato primerne tudi za družinske kolesarske izlete. Kljub temu, da skozi Křenice vodita dve označeni kolesarski stezi, kolesarjev tod ne bomo srečali v izobilju. Ljubiteljem miru, ki jim ni primarno imeti pri roki dobrine modernega sveta, bi ta del jugozahodne Češke znal biti pisan na kožo. Sprehod bodisi po poteh ali po cestah (kjer je večja verjetnost, da bomo katerem od bližnjih polj videli srno kot srečali avto na cesti) ob poljih in travnikih, skozi gozdove in vasice, kjer se marsikdaj zazdi, da se je čas ustavil desetletja nazaj, je kot nalašč za polnjenje baterij po vsakdanjih naporih.
V vasi stoji tudi nekaj večstanovanjskih stavb.
Ohranjena zuanja podoba kašče.Křenice obdaja gričevnat svet travnikov, gozdov, polj in potokov.Potok Merklinka in brezov drevored se lepo dopolnjujeta.Ohranjena zuanja podoba kašče.Křenice obdaja gričevnat svet travnikov, gozdov, polj in potokov.Potok Merklinka in brezov drevored se lepo dopolnjujeta.Vaški urad si deli stavbo z gasilskim društvom.
Vaški urad si deli stavbo z gasilskim društvom.
(Vele)meščani, ki jih pot le redko vodi iz mesta, bi znali Křenice označiti za vas na koncu sveta. Če bi sklepali po številu avtobusov, ki vas povezujejo s katerim od večjih mest, bi jim nemara lahko dali celo delno prav. Zgolj šest parov avtobusov namreč med ponedeljkom in petkom ustavlja v Křenicah. Trije avtobusi dnevno povezujejo vas z mestom Klatovy (sicer sedežem okrožja), do kamor je slabih 20 km vožnje. Do slabih 40 km oddaljene regijske metropole (Plzen) je z javnim prevozom mogoče priti edino s prestopanjem. Ob koncih tedna in praznikih vaščanom ne preostane drugega, kot oditi po opravkih z jeklenim konjičkom, saj bi na avtobus takrat čakali zaman.
Stavba vaškega urada ter pred njim edino postajališče v vasi.Na vzhodnem koncu vasi je postavljeno manjše otroško igrišče.Lepo obnovljena Marijina kapela.
Edini organizaciji, ki v Křenicah skrbita za družabno in tudi kulturno dogajanje je nogometni klub z dobrimi 20 člani ter gasilsko društvo, ki skupaj šteje 37 članov.
S skoraj tisoč prebivalci sodi Čermna med večje kraje, ki imajo svojega predstavnika v najnižjem rangu češkega ligaškega nogometa. Kraj sestavljata dve naselji, ki ju loči reka Tiha Orlica (Tichá Orlice). Razteza se na sorazmerno veliki površini, saj posamezne dele kraja ločijo obsežni travniki, polja in tudi gozdovi.
Ime kraja izvira iz staročeške besede za rdečo (barvo): čermna, v današnjem času červena. Barva zemlje in tudi vode je prebivalce v srednjem veku na tem delu Češke spominjala na (pordečelo) železno barvo.
Čermna nad Orlico leži na jugu Kralovehraške regije, točneje v okrožju Rychnov nad Knežnou. Od regijske metropole (Hradec Kralove) je oddaljena dobrih 30 km. Do središča okrožja je od tu 10 km manj. Kraj premore dobre cestne in železniške povezave.
Kralovehraška regija zavzema severni predel Češke.Ker so določeni predeli Čermne med seboj ločeni z obsežnimi travniki, zavzema kraj precejšnjo površino.Avtobusno postajališče ob glavni cesti skozi Veliko Čermno.Manjši park z otroškim igriščem v Veliki Čermni.
Sestavljata jo dva, nekdaj ločena predela. Gre za Malo in Veliko Čermno (Velká Čermná). Čeprav bi po imenu sklepali nasprotno, je Mala Čermna približno dvakrat večja od svoje »velike soimenjakinje«. Velika Čermna se nahaja na desni strani reke Tiha orlica. V nasprotju s pridevnikom v svojem imenu zna reka pogosto prestopiti bregova in pokazati svojo uničujočo plat. Sicer je pa 107 km dolga reka priljubljena med turisti. Del njenega toka (tudi skozi Čermno) je zaščiten kot naravni park.
Restavracija Pri krtku je zaprta od konca lanskega leta.Nasproti restavracije se nahajata občinska stavba ter avtobusno postajališče.
Prva pisna omemba kraja se pojavi v letu 1342. Kot je pri nazivih krajev običaj, se je tudi ime Čermna skozi zgodovino spreminjalo. Sprva Červena, zatem Čermena itd. vse do današnjega imena. A ker je krajev z imenom Čermna na Češkem precej, so mu zaradi lažjega razločevanja v naziv dodali še ime reke, ki teče skozi naselje. Zanimivo, da je leta 1843 Mala Čermna štela celo trikrat več prebivalcev kot Velika Čermna. Oba kraja sta bila skozi zgodovino samostojna. V srednjem veku je po reki Orlici potekala celo meja med fevdalnima gospostvoma.
Do leta 1912 je bila v Mali Čermni žaga v kateri so mnogi prebivalci našli svoj vsakdanji kruh. Zaradi splavila lesa (hlodov) je bil reguliran tok Tihe Orlice od Čermne dalje. Poleg lesne industrije so se mnogi prebivalci ukvarjali tudi s čevljarstvom. Pred prvo svetovno vojno je bilo v Veliki Čermni kar 80% moških izučenih čevljarjev. Leta 1905 je bil v Mali Čermni postavljen tekstilni obrat Danubius, ki je zaposloval preko 200 delavcev.
Spomenik padlim občanom v prvi in drugi svetovni vojni.
Na nekaj danes izpraznjenih stavbah lahko najdemo napise, ki kažejo na nekdanjo dejavnost v njih.Nedavno na novo asfaltirana cesta skupaj s kolesarko in pešpotjo povezuje Veliko in Malo Čermno.
Do leta 1912 je bila v Mali Čermni žaga v kateri so mnogi prebivalci našli svoj vsakdanji kruh. Zaradi splavila lesa (hlodov) je bil reguliran tok Tihe Orlice od Čermne dalje. Poleg lesne industrije so se mnogi prebivalci ukvarjali tudi s čevljarstvom. Pred prvo
svetovno vojno je bilo v Veliki Čermni kar 80% moških izučenih čevljarjev. Leta 1905 je bil v Mali Čermni postavljen tekstilni obrat Danubius, ki je zaposloval preko 200 delavcev.
Obe Čermni se uradno združita leta 1960. Poleg Tihe Orlice ju še vedno loči tudi približno polkilometrski travnati pas. Povezuje ju nedavno na novo asfaltirana cesta ter ločena steza za kolesarje in pešce.
Most čez reko Tiho Orlico.Predel ob Tihi Orlici je razglašen za naravni park.Lepo urejeno avtobusno postajališče z okolico v Mali Čermni.Spomenik padlim občanom v prvi in drugi svetovni vojni.Most čez reko Tiho Orlico.Predel ob Tihi Orlici je razglašen za naravni park.Lepo urejeno avtobusno postajališče z okolico v Mali Čermni.
Sedež občine je Veliki Čermni skozi katero vodi tudi pomembna regionalna cesta. V kraju se nahajajo štiri avtobusna postajališča, po dve v vsaki od Čermn. A so avtobusne povezave tod zelo redko. Število dnevnih parov avtobusov ki najdejo pot skozi Čermno, bi brez težav lahko prešteli na prste ene roke. In še to zgolj ob delavnikih. Ob koncih tedna in praznikih je kraj brez avtobusnih povezav. Precej bolj pogoste so povezave po železnici. Na lepo urejeni postaji v Čermni ob lokalni progi med Tyništem nad Orlico in Chocnom namreč dnevno ustavi po 15 parov vlakov. Tako osebnih, ki ustavljajo na vseh postajališčih, kot tudi pospeševalnih (Spěšný vlak), ki manjša postajališča izpuščajo. Zgolj trije pari manj ustavijo ob koncih tedna. Slabost postaje je sama lokacija, saj se nahaja več kot 20 minut hoda iz Male Čermne. Iz Velike Čermne ta razdalja še znatno večja.
Zelena površina z igrali ob stanovanjskih stavbah Male Čermne.Pošta precej olajša vsakdan predvsem starejšim krajanom.Gasilski dom v Mali Čermni.Na restavracijo in mesarijo spominja le še napis nad vhodom. Je pa v objektu trgovina z živili, odprta vse dni v tednu.
Krošnja mogočnega hrasta, ki je spominsko zaščiten.
Turistom, ki jim je železnica blizu, zagotovo ne bodo izpustili obisk postaje. Urejen vrt z majhnim ribnikom na bočni strani postajne zgradebe ter številne cvetlice in ostale rastline na progovni strani dajejo postaji čudovito kuliso. Postajno osebje, ki dnevno skrbi za vse zelenje (in tudi živež v ribniku) si za svoj trud nedvomno zasluži pohvalo. Zanimivo, da bi blagajno na postaji že lep čas iskali zaman. Poleg vodje sta na postaji vedno prisotna kretničarja, ki skrbita za ročno premikanje kretnic. Dnevno je namreč v Čermni predvidenih kart nekaj križanj vlakov, kar zaenkrat še vedno zahteva prisotnost postajnega osebja. V naslednjih letih je namreč predvidena modernizacija lokalne proge, ki bo hkrati vključevala tudi novo postajališče, ki bo prebivalcem Čermne precej bolj pri roki. Kaj točno bo to pomenilo za postajno poslopje, še ni znano. Zagotovo pa ob progi ne bo več potrebna človeška sila za premikanje kretnic.
Poleg železniške postaje se na levi strani Tihe Orlice nahaja še glavnina pomembnejših objektov za vsakdanje življenje občanov Čermne. Za enim izmed prenovljenih avtobusnih postajališč se nahaja pošta, ki je odprta od ponedeljka do petka. Na nasporotni strani iste stavbe imajo svoje prostore tudi gasilci. Zanimivo, da ne gre za edino gasilsko društvo v kraju. Tako Mala kot Velika Čermna imata namreč svojo gasilsko postajo. Le nekaj korakov dalje od pošte lahko obiščemo obe trgovini v kraju. Druga ob drugi si za kupce konkurirata vse dni v tednu. In obe imata vietnamske lastnike.
V eni od stranskih ulic najdemo tudi osnovno šolo, imenovano po prvem češkoslovaškem predsedniku (Tomašu Garrigue-ju) Masaryku. Sedanja stavba šole je bila slavnostno odprta leta 1930. Danes jo
obiskujejo učenci nižje stopnje (1. do 5. razreda). Nasproti nje stoji nekdanja vila, ki je danes preurejena v vrtec.
V eni od stranskih ulic najdemo tudi osnovno šolo, imenovano po prvem češkoslovaškem predsedniku (Tomašu Garrigue-ju) Masaryku. Sedanja stavba šole je bila slavnostno odprta leta 1930. Danes jo obiskujejo učenci nižje stopnje (1. do 5. razreda). Nasproti nje stoji nekdanja vila, ki je danes preurejena v vrtec.
Ob nogometnem igrišču največjo površino v kraju zavzema objekt namenjen (sicer redkim) športnim, kulturnim in glasbenim prireditvam.Osnovna šola nosi ime prvega češkoslovaškega predsednika.Nasproti osnovne šole stoji stavba vrtca.Krošnja mogočnega hrasta, ki je spominsko zaščiten.Ob nogometnem igrišču največjo površino v kraju zavzema objekt namenjen (sicer redkim) športnim, kulturnim in glasbenim prireditvam.Osnovna šola nosi ime prvega češkoslovaškega predsednika.Nasproti osnovne šole stoji stavba vrtca.
Bodo pa turisti v Čermni zaman iskali cerkev. In tudi kaj toplega za pod zob. Restavracija Pri krtku (u krtků) je pred božičem zaprla svoja vrata. Druga restavracija, imenovana »pri igrišču« (u hřiště; po nekdanjem nogometnem igrišču) v Mali Čermni je sicer še odprta, a je danes njena ponudba bolj podobna okrepčevalnici. Štiri dni v tednu je namreč obiskovalcem v njej na voljo (zgolj) pijača.
V restavraciji ob nekdanjem igrišču nudijo zgolj pijačo.Železniška postaja v Čermni premore pravi mali botanični vrt.Železniške povezave Čermne so zelo dobre – tako do okoliških vasi kot večjih postaj vozijo vlaki preko celega dne.
Nasproti kapelice ob cesti skozi Malo Čermno raste mogočen (spominsko zaščiten) hrast. Njegovo podobo v grbu kraja predstavlja hrastov list. Ob njem je upodobljen tudi lipov list. Lipa je namreč (tudi) češki narodni simbol. Hkrati simbolizira tudi slovanske vzajemnosti. Valovita modrina v spodnjem delu grba predstavlja reko Tiho Orlico. Nad njo rdeč opečni most z dvema obokoma simbolizira most, ki povezuje obe Čermni. Rdeča barva mostu se navezuje na prvotni (srednjeveški) naziv kraja, ki je svoj današnji grb in zastavo dobil leta 1995.
Težko bi Čermno uvrstili med turistične kraje. Čeprav si je vredno vzeti čas in se skoznjo vsaj sprehoditi. Priložnost za daljše bivanje v tem delu Češke bi znali izkoristiti predvsem ljubitelji pohodništva in kolesarjenja. In tudi gobarji, ki v teh dneh iz okoliških gozdov odhajajo s polnimi košarami gozdnih plodov.
Na skrajnem zahodnem delu Pardubiške regije ležijo Selmice. Od bližnje termoelektrarne jo loči največja češka reka Laba. Njen tok teče južno od Selmic. Na tem delu je vijugasta reka oblikovala številne mrtve rokave in mokrišča. Kar nekaj rečnih predelov je danes razglašenih za krajinske parke in naravne rezervate.
Turiste bomo v Selmicah videli le redko. Če že, si bodo kraj izbrali zgolj za kratek postanek med sprehodom ali kolesarjenjem po bližnji okolici. Roko na srce, vas niti ne premore znamenitost, ki bi obiskovalce privabila izključno v Selmice. A to dejstvo kaj prida ne moti niti ne 150 vaščanov, ki tako lahko živijo svoje mirno (podeželsko) življenje brez množic turistov.
Spomenik padlim vaščanom v prvi svetovni vojni.Edino avtobusno postajališče v vasi.
Kljub majhnosti imajo Selmice status samostojne občine. Grb in znak je vas dobila šele pred petimi leti. Kot v mnogih primerih ima podeželska idila tudi svojo ceno. V današnji dobi si je namreč življenje v vasi težko predstavljati brez jeklenega konjička. Že najbližja trgovina z osnovnimi živili je oddaljena nekaj kilometrov. In kdor pri hiši nima avto, mu ne preostane drugega, kot uporabiti javni prevoz. A tudi avtobusov, ki ustavijo na edinem vaškem postajališču, ni ravno v izobilju. Z večjim bližnjim mestom (Přelouč) Selmice dnevno povezuje sedem parov avtobusov. In to zgolj med ponedeljkom in petkom. Ob koncih tedna in praznikih povezav ni.
Kip svetega Gotharda.Informativna tabla z urejenim počivališčem.Cerkev svetega Lovrenca.Zgolj napis nad vrati še pripominja nekdanjo trgovino.
Kraj je od regijske metropole (Pardubice) oddaljen dobrih 30 kilometrov. Nahaja se na nadmorski višini 200 m n.m. V zgodovinskih virih je prvič omenjen leta 1142. Velika večina okoliških površin prekrivajo travniki oz. so namenjena poljedelstvu. Manjši del odpade na gozdove.
Vaški urad.V Selmicah se nahaja podružnica slavne kobilarne Kladruby.
Po višini glavna dominanta v vasi je na daleč vidna neogotska cerkev svetega Lovrenca, postavljena leta 1907. Njena predhodnica (lesena cerkev) je bila na istem mestu porušena leta 1832. Okoli cerkve se nahaja vaško pokopališče. Celotno posestvo je bilo leta 1998 razglašeno za kulturni spomenik. Na seznamu kulturnih spomenikov se nahaja tudi baročni kip sv. Gotharda iz leta 1729, ki se nahaja v zahodnem delu vasi.
Edina aktivna dejavnost v vasi je vezana na nogometni klub SK Selmice. Klub v letošnjem letu praznuje častitljivih sto let. Jubilej je poleti proslavil s prijateljsko tekmo proti nekdanjim (legendam) češkega (oz. češkoslovaškega) nogometa. Kot v mnogih manjših krajih, so tudi v Selmicah nogometne tekme edina dejavnost, ki skrbi za družabno življenje vaščanov.
Napis nad glavnimi vrati pripominja čas nastanka kobilarne.Nekaj sto metrov južneje od Selmic teče največja češka reka Laba.Mrtvi rokavi in močvirja ob Labi predstavljajo življenjski prostor številnih živalskih in rastlinskih vrst.
Na ozemlju Selmic velja omeniti tudi Františkov dvor (Franzenshof), imenovan po prvem avstrijskem cesarju Francu I. Gre za podružnico (nekdaj cesarske dvorne) kobilarne iz bližnjega mesta Kladruby, ki jo je dal cesar postaviti za vzrejo konj, starih od enega do štirih let in je do danes ohranila svoj prvotni pomen. Napis nad glavnimi vrati pripominja na obdobje nastanka kobilarne, ko je Avstro – Ogrski vladal cesar Franc I. Kobilarna v Kladrubyh je od leta 2019 na seznamu UNESCO.
Južno od Selmic teče najdaljša češka reka, Laba. Na tem delu svoje 1094 km dolge poti do izliva v Severno morje, je reka izoblikovala številne meandre, mrtve rečne rokave in mokrišča. Zaradi posebnega pomena in dodatne zaščite so bila tovrstna območja razglašena za naravne rezervate.
Turiste bomo v Selmicah videli le redko. Če že, si bodo kraj izbrali zgolj za kratek postanek med sprehodom ali kolesarjenjem po bližnji okolici. Roko na srce, vas niti ne premore znamenitost, ki bi obiskovalce privabila izključno v Selmice. A to dejstvo kaj prida ne moti niti ne 150 vaščanov, ki tako lahko živijo svoje mirno (podeželsko) življenje brez množic turistov.
Spomenik padlim vaščanom v prvi svetovni vojni.
Edino avtobusno postajališče v vasi.
Kip svetega Gotharda.
Kljub majhnosti imajo Selmice status samostojne občine. Grb in znak je vas dobila šele pred petimi leti. Kot v mnogih primerih ima podeželska idila tudi svojo ceno. V današnji dobi si je namreč življenje v vasi težko predstavljati brez jeklenega konjička. Že najbližja trgovina z osnovnimi živili je oddaljena nekaj kilometrov. In kdor pri hiši nima avto, mu ne preostane drugega, kot uporabiti javni prevoz. A tudi avtobusov, ki ustavijo na edinem vaškem postajališču, ni ravno v izobilju. Z večjim bližnjim mestom (Přelouč) Selmice dnevno povezuje sedem parov avtobusov. In to zgolj med ponedeljkom in petkom. Ob koncih tedna in praznikih povezav ni.
Informativna tabla z urejenim počivališčem.
Kraj je od regijske metropole (Pardubice) oddaljen dobrih 30 kilometrov. Nahaja se na nadmorski višini 200 m n.m. V zgodovinskih virih je prvič omenjen leta 1142. Velika večina okoliških površin prekrivajo travniki oz. so namenjena poljedelstvu. Manjši del odpade na gozdove.
Edina aktivna dejavnost v vasi je vezana na nogometni klub SK Selmice. Klub v letošnjem letu praznuje častitljivih sto let. Jubilej je poleti proslavil s prijateljsko tekmo proti nekdanjim (legendam) češkega (oz. češkoslovaškega) nogometa. Kot v mnogih manjših krajih, so tudi v Selmicah nogometne tekme edina dejavnost, ki skrbi za družabno življenje vaščanov.
Po višini glavna dominanta v vasi je na daleč vidna neogotska cerkev svetega Lovrenca, postavljena leta 1907. Njena predhodnica (lesena cerkev) je bila na istem mestu porušena leta 1832. Okoli cerkve se nahaja
Cerkev svetega Lovrenca.Nekaj sto metrov južneje od Selmic teče največja češka reka Laba.
Vaški urad.Mrtvi rokavi in močvirja ob Labi predstavljajo življenjski prostor številnih živalskih in rastlinskih vrst.
V Selmicah se nahaja podružnica slavne kobilarne Kladruby.Napis nad glavnimi vrati pripominja čas nastanka kobilarne.
Zgolj napis nad vrati še pripominja nekdanjo trgovino.
vaško pokopališče. Celotno posestvo je bilo leta 1998 razglašeno za kulturni spomenik. Na seznamu kulturnih spomenikov se nahaja tudi baročni kip sv. Gotharda iz leta 1729, ki se nahaja v zahodnem delu vasi.
Na ozemlju Selmic velja omeniti tudi Františkov dvor (Franzenshof), imenovan po prvem avstrijskem cesarju Francu I. Gre za podružnico (nekdaj cesarske dvorne) kobilarne iz bližnjega mesta Kladruby, ki jo je dal cesar postaviti za vzrejo konj, starih od enega do štirih let in je do danes ohranila svoj prvotni pomen. Napis nad glavnimi vrati pripominja na obdobje nastanka kobilarne, ko je Avstro – Ogrski vladal cesar Franc I. Kobilarna v Kladrubyh je od leta 2019 na seznamu UNESCO.
Južno od Selmic teče najdaljša češka reka, Laba. Na tem delu svoje 1094 km dolge poti do izliva v Severno morje, je reka izoblikovala številne meandre, mrtve rečne rokave in mokrišča. Zaradi posebnega pomena in dodatne zaščite so bila tovrstna območja razglašena za naravne rezervate.
Južni del Južnomoravske regije je znan predvsem kot vinorodni okoliš. Gre za najtoplejši predel Češke. Ugodne vremenske razmere omogočajo pridelavo poznih zrelih sort grozdja, ki dajejo visoko kakovostna vina. Območje je hkrati zelo priljubljen cilj med češkimi turisti. Vinske poti in urejene kolesarske steze ponujajo ljubiteljem aktivnega oddiha nemalo možnosti za zapolnitev prostega časa. Kdor prisega na dobro kapljico in gurmansko razvajanje, ima možnost zaviti v eno od številnih restavracij in vinskih kleti. Za piko na i bogati turistični ponudbi v teh dneh skrbijo še številne prireditve povezane s trgatvijo.
Zgolj dva kilometra od meje z Avstrijo in na nadmorski višini 187 m n.m. se nahaja vas Sedlec. Ker je krajev z enakim imenom na Češkem kar nekaj, mu – za lažje lociranje – pogosto dodajajo tudi pripono z imenom bližnjega (večjega) mesta – Sedlec pri Mikulovu (Sedlec u Mikulova). Kar se tiče turistične ponudbe in z njo povezanih atrakcij, je vas v senci večjih okoliških mest (kot so Valtice, Lednice in Mikulov). Kljub temu tudi Sedlec s svojo bližnjo okolico ponuja možnosti za prijeten oddih.
Osrednji trg v Sedlecu z osnovno šolo ter vrtcem, cerkvijo svetega Vida in pred njo spomenikom osvoboditve. Trgovina z osnovnimi živili je odprta šest dni v tednu.Avtobusno postajališče se nahaja ob glavni cesti.Nekaj korakov iz Sedleca se nahaja obnovljeno železniško postajališče.
Nemško ime kraja z 850 prebivalci je Voitelsbrunn. Sedanje ime Sedlec je v veljavi od konca 19. stoletja. Glede na obstoječe pisne vire naj bi nastanek vasi segal v polovico 11. stoletja. Lega na meji med Moravsko in Avstrijo je vasi prinašala tako ugodnosti kot nevarnost vdorov in plenjenj. Zaradi tega je bil verjetno Sedlec ustanovljen tudi kot obrambna točka pred nevarnostjo z vzhoda. Zgodovina kraja je povezana mdr. z rodbinami Dietrichsteinov in Lichtensteinov, ki so upravljali s tukajšnjim gospostvom.
V drugi polovici 17. stoletja je Sedlec po zaslugi žveplene mineralne vode pridobil sloves zdraviliškega kraja. Obdobje zdraviliškega razcveta se je pričelo leta 1669, ko je Ferdinand Dietrichstein kupil zapuščeno hišo z zdravilnim izvirom in na njenem mestu zgradil prvo zdraviliško stavbo. Dobro stoletje zatem je bila stavba porušena, Maxmilian Dietrichstein pa je na njenem mestu dal postaviti sodoben zdraviliški kompleks. Po drugi svetovni vojni je zdravilišče prenehalo delovati.
V nedanjem zdraviliškem objektu je danes sedež občine in gostilna.Nekdanja graščina Panska sypka je danes preurejena v penzion z restavracijo in wellnessom.
Kraj svojo navezanost na vinogradništvo ne skriva niti v grbu. Na njem je na modri podlagi upodobljeno srebrno ralo obdano z dvema srebrnima vejama trte. Na vsaki od trt so po trije zlati grozdi.
Južni predel vasi se imenuje Sedlec – Kolonie in leži dobrih 300 metrov južno od Sedleca, ob glavni cesti Břeclav – Mikulov. Predel šteje nekaj družinskih hiš mlajšega datuma. Tako Sedlec kot njegova »kolonija« imata svoje avtobusno postajališče, na katerih med ponedeljkom in petkom ustavlja 13 parov avtobusov, ki povezujejo Mikulov z Valticami. Pogostejše so veze z vlakom. Kraj ima namreč tudi svoje železniško postajališče ob lokalni progi Znojmo – Břeclav, ki je bila pred šestimi leti deležna obnove. Istočasno je bilo obnovljeno tudi postajališče Sedlec. Ta je sicer večini prebivalcev Sedleca od rok, saj se nahaja precej bližje svoji »koloniji« kot centru vasi. 19 parov potniških vlakov ob delovnih dneh ter 12 parov ob koncih tedna in praznikih omogoča preko obmejne postaje Břeclav odlične mednarodne povezave v vse smeri (na zahod proti Pragi, na sever proti Ostravi in Varšavi, na vzhod proti Bratislavi in Budimpešti ter na jug proti Dunaju).
Gostinske ponudbe v Sedlecu ne manjka. Jedačo in pijačo si lahko privoščimo tudi v bistroju na sliki, ki premore velik vrt.
Podobno, kot v ostalih krajih južnega dela regije, se tudi v Sedlecu nahaja nekaj vinskih kleti, kjer so obiskovalcem ponujena degustacijska vina. Hkrati je kraj dovolj velik, da premore tako pošto, trgovino (odprto šest dni v tednu) kot tudi osnovno šolo in vrtec. In celo zasebno srednjo šolo, usmerjeno v grafično ter industrijsko oblikovanje. Zanimivo, da prva šola v Sedlecu sega v obdobje 70. let 17. stoletja. Na današnjem mestu pa je bila postavljena leta 1949 potem, ko je nemška vojska staro šolo ob odhodu požgala.
Na vzhodnem koncu vasi se nahaja zgradba (nekdanje) graščine, ki je bila leta 1966 proglašena za baročni kulturni spomenik izrednega pomena. Novi lastniki so stavbo preuredili in tako je danes v njej penzion s priznano restavracijo, wellnessom ter sobami v stilu podeželskega baroka.
Če bi odrasli obiskovalci morda bili v dilemi pri izbiri glavne zanimivosti Sedleca, bi otroci brez dvoma pritrdili, da je to živalski vrt. Le-ta se nahaja na jugozahodnem robu vasi. Odprt je bil v letu 2005 in se razprostira na treh hektarjih. Manjši živalski vrt ima svoja
vrata odprta vse dni v tednu. V njem je poleg nekaj eksotičnih vrst možno videti tudi domače živali. Hkrati svojo dejavnost usmerja tudi v izobraževanje osnovnošolcev in otrok v vrtcih.
Med Sedlecem in železniškim postajališčem se nahaja naravni rezervat Slanisko. Kot že ime pove prst tu vsebujejo nadpovprečne količine soli kar ima za posledico rast redkih in ogroženih rastlin. Zaradi obilnih padavin je v preteklih dneh travnike poplavilo.Živalski vrt v Sedlecu je priljubljen cilj družin z otroki.
Če bi odrasli obiskovalci morda bili v dilemi pri izbiri glavne zanimivosti Sedleca, bi otroci brez dvoma pritrdili, da je to živalski vrt. Le-ta se nahaja na jugozahodnem robu vasi. Odprt je bil v letu 2005 in se razprostira na treh hektarjih. Manjši živalski vrt ima svoja vrata odprta vse dni v tednu. V njem je poleg nekaj eksotičnih vrst možno videti tudi domače živali. Hkrati svojo dejavnost usmerja tudi v izobraževanje osnovnošolcev in otrok v vrtcih.
Med Sedlecem in železniškim postajališčem se nahaja naravni rezervat Slanisko. Kot že ime pove prst tu vsebujejo nadpovprečne količine soli kar ima za posledico rast redkih in ogroženih rastlin. Zaradi obilnih padavin je v preteklih dneh travnike poplavilo.
Živalski vrt v Sedlecu je priljubljen cilj družin z otroki.
Prebivalci Sedleca so lahko ponosni na vzorno urejen športni park na južnem robu kraja, ki je bil postavljen ob nekdanjem nogometnem igrišču, ki ga danes za vadbo uporablja lokalno gasilsko društvo. Poleg novega in sodobnega nogometnega igrišča se v parku nahaja tudi atletska steza ter manjše igrišče rokometnih dimenzij z umetno podlago. Z modernim igriščem je lokalni nogometni klub Sokol Sedlec pridobil vrhunske pogoje za treniranje in igranje nogometnih tekem.
Vinogradništvo je v tem delu Moravske glavna kmetijska panoga.
Bližnja okolica
Okolica Sedleca ponuja nemalo možnosti za preživljanje prostega časa. Ljubiteljem kolesarstva in pohodništva so na voljo številne označene poti. Ena od teh vodi tudi na ribnikom Nesyt, ki se razlega vzhodno od Sedleca. S 300 ha vodne površine velja za največji ribnik v Južnomoravski regiji (ter osmi največji na Češkem). Njegova največja globina dosega 5,5 metra. Zaradi obilnih padavin v preteklih dneh ta hip premore še nekaj več od običajnih 4,7 milijona m³ vode. Območje je, skupaj s še štirimi okoliškimi ribniki, razglašeno za naravni rezervat.
Severno od 3,3 km dolgega ribnika vodi označena turistična pot ter kolesarska steza. Primarna naloga ribnika je vzreja rib. Hkrati služi tudi kot zatočišče številnim pticam. V okolici ribnika je nameščenih kar nekaj ornitoloških opazovalnic.
Tudi nekdanja počitniška rezidenca rodbine Dietrichsteinov se je pred kratkim dočakala obnove in vrnitve nekdanjega sijaja.Številne vinske kleti vabijo turiste k obisku. Na sliki vhod v labirint podzemnih rovov pod rezidenco Portz, ki danes služijo za hrambo in degustacijo vin.Opečni most je nekdaj vodil na Tihi otok. Po izsušitvi ribnika je izgubil svoj prvotni namen. Posledično je skozi desetletja povsem izginil v mulju in blatu. Nedavno se je dočakal obnove, ki mu je vrnila nekdanjo podobo.
Zahodno od Sedleca je vredno obiskati tudi nekaj manjši ribnik, imenovan Novy. V prvi polovici 17. stoletja je imel ribnik svoj otok, do njega pa je bil postavljen 100 metrov dolg opečni most s 15-imi loki. Kardinal Dietrichstein je dal na njem postaviti lovsko kočoPortz, obdano z vrtom. Vzhodno od koče je bil postavljen manjši pristan z ladjicami, ki je plemstvu služil za izlete po ribniku. Leta 1672 so bile semkaj pripeljane celo beneške gondole v čast cesarju Leopoldu I., ki je skupaj s ženo cesarico Margareto Terezijo tedaj obiskal otok. Vse do 19. stoletja je po sredini ribnika potekala meja med Moravsko in Spodnjo Avstrijo. Most na otok je bil takrat del avstrijskega ozemlja. Meja se je nato premaknila na južni rob ribnika. Sredi 19. stoletja je bil ribnik izsušen za potrebe izgradnje železnice. Posledično je plemstvo izgubilo zanimanje za svoj objekt na nekdanjem otoku. V 50-ih letih prejšnjega stoletja so severni predel nekdanjega ribnika ponovno zapolnili z vodo (od tod današnje ime ribnika – Novy). Z izsušitvijo je zidani most izgubil svoj prvotni namen. Zob časa je opravil svoje in premostitveni objekt je sčasoma povsem prekril mulj. Viden je ostal zgolj njegov najvišji – srednji – del. Na srečo so most v okviru avstrijsko – češkega projekta pred štirimi leti obnovili in mu vrnili njegovo prvotno podobo.
Zahodno od Sedleca je vredno obiskati tudi nekaj manjši ribnik, imenovan Novy. V prvi polovici 17. stoletja je imel ribnik svoj otok, do njega pa je bil postavljen 100 metrov dolg opečni most s 15-imi loki. Kardinal Dietrichstein je dal na njem postaviti lovsko kočoPortz, obdano z vrtom. Vzhodno od koče je bil postavljen manjši pristan z ladjicami, ki je plemstvu služil za izlete po ribniku. Leta 1672 so bile semkaj pripeljane celo beneške gondole v čast cesarju Leopoldu I., ki je skupaj s ženo cesarico Margareto Terezijo tedaj obiskal otok. Vse do 19. stoletja je po sredini ribnika potekala meja med Moravsko in Spodnjo Avstrijo. Most na otok je bil takrat del avstrijskega ozemlja. Meja se je nato premaknila na južni rob ribnika. Sredi 19. stoletja je bil ribnik izsušen za potrebe izgradnje železnice. Posledično je plemstvo izgubilo zanimanje za svoj objekt na nekdanjem otoku. V 50-ih letih prejšnjega stoletja so severni predel
V lepih dneh so podeželske ceste polne kolesarjev.O blagi klimi v tem delu Češke priča tudi ne tako redek pogled na figovce.
nekdanjega ribnika ponovno zapolnili z vodo (od tod današnje ime ribnika – Novy). Z izsušitvijo je zidani most izgubil svoj prvotni namen. Zob časa je opravil svoje in premostitveni objekt je sčasoma povsem prekril mulj. Viden je ostal zgolj njegov najvišji – srednji – del. Na srečo so most v okviru avstrijsko – češkega projekta pred štirimi leti obnovili in mu vrnili njegovo prvotno podobo.
Na meji z Avstrijo se razteza območje, imenovano Skalky. Stepi podobna pokrajina je domovanje nekaterih ogroženih vrst rastlin in živali.Ribnik Novy z rezidenco Portz na njegovem polotoku in mestom Mikulov na desni strani slike.Ponudbo vina lahko najdemo praktično na vsakem koraku.Pogled na ribnik Nesyt.
Ob bregovih Nesyta je postavljenih nekaj ptičjih opazovalnic.Sedlec leži ob zahodnem bregu ribnika Nesyt.
Z nepristopnostjo območja v obdobju komunizma je tudi nekdanja lovska počitniška koča sčasoma izgubila svoj sijaj. Beneševi dekreti (imenovani po prvem svobodno izvoljenem predsedniku Češkoslovaške po drugi svetovni vojni Edvardu Benešu), ki so po vojni na ozemlju Češkoslovaške prepovedovali vrnitev lastnine vsem, ki so bili povezani z nacistično Nemčijo, so se dotaknili tudi območja nekdanjega Tihega otoka (danes polotoka ribnika Novy). Po štirih desetletjih komunističnega totalitarizma (1948-89) je Češka znova zakorakala v svobodo. Po nastopu demokracije je območje ob meji z Avstrijo znova lahko pozdravilo obiskovalce. Ker so Beneševi dekreti ostali v veljavi tudi po spremembi režima (in so veljavi še danes), pri potomcih nekdanjih lastnikov lovske rezidence pa so bile potrjene povezave z nacizmom, je bilo območje predano v roke mestu Mikulov. To je pred leti lastnino prodal in skupaj z novim
lastnikom poskrbel za obnovo, ki je objektu vrnila nekdanji lesk. Zasebni lastnik je v bližini uredil tudi manjšo okrepčevalnico, kjer se v teh dneh radi ustavljajo predvsem številni kolesarji.
Z nepristopnostjo območja v obdobju komunizma je tudi nekdanja lovska počitniška koča sčasoma izgubila svoj sijaj. Beneševi dekreti (imenovani po prvem svobodno izvoljenem predsedniku Češkoslovaške po drugi svetovni vojni Edvardu Benešu), ki so po vojni na ozemlju Češkoslovaške prepovedovali vrnitev lastnine vsem, ki so bili povezani z nacistično Nemčijo, so se dotaknili tudi območja nekdanjega Tihega otoka (danes polotoka ribnika Novy). Po štirih desetletjih komunističnega totalitarizma (1948-89) je Češka znova zakorakala v svobodo. Po nastopu demokracije je območje ob meji z Avstrijo znova lahko pozdravilo obiskovalce. Ker so Beneševi dekreti ostali v veljavi tudi po spremembi režima (in so veljavi še danes), pri potomcih nekdanjih lastnikov lovske rezidence pa so bile potrjene povezave z nacizmom, je bilo območje predano v roke mestu Mikulov. To je pred leti lastnino prodal in skupaj z novim lastnikom poskrbel za obnovo, ki je objektu vrnila nekdanji lesk. Zasebni lastnik je v bližini uredil tudi manjšo okrepčevalnico, kjer se v teh dneh radi ustavljajo predvsem številni kolesarji.
Južno od Sedleca, tik pred mejo z Avstrijo, se raztezajo travniki, podobni stepam. Na njih lahko najdemo redke in ogrožene vrste rastlin ter živali.
Med sprehodom skozi Bludovice bi le redko kdo pomislil, da ga pot vodi skozi mesto s 23 tisoč prebivalci. Razpotegnjeno naselje v neizraziti dolini z nekaj družinskimi hišami, večjim potokom, kapelico in kolesarsko stezo namreč daje pridih tipične češke vasi(ce). Morda edino prometna cesta, ki vodi skozi Bludovice v in iz centra Novega Jičina, spominja na vrvež in hrup mestnega okolja. A ker je administracija tudi v tem pogledu neizprosna, se je potrebno »sprijazniti« z dejstvom, da tudi mestno okolje premore podeželski pridih.
Pred točno petimi desetletji so namreč takratno samostojno vas združili z mestom Novy Jičin. Od takrat dalje Bludovice predstavljajo podaljšan (južni) krak enega izmed šestih okrožnih središč Moravskošlezijske regije. S približno 400 prebivalci in brez lastne trgovine je predel ohranil precej bolj vaški pridih.
Podobno, kot pri večini čeških naselij, tudi ime Bludovice izvira iz osebnega imena (Blud, Bludovi ljudje). Prva ohranjena pisna omemba kraja sega v leto 1302, samo naselje pa je verjetno nastalo stoletje prej.
Prebivalci so se skozi stoletja preživljali v glavnem s poljedelstvom, sadjarstvom ter vzrejo goveda in drobnice. Kmetje so s svojo volno potovali tudi v Francijo in Rusijo. Kasneje so revnejši našli možnost preživetja tudi v tovarnah Novega Jičina.
Večina družinskih hiš se nahaja v severnem delu Bludovic.Po nekdaj železniškem viaduktu danes vodi kolesarska steza.
Na nekdanje vaško gospostvo oz. fevd (fojtstvi) nas približno na sredini razpotegnjene vasi spominja ohranjen objekt nekdanjega gospodarja. Najbolj znan fevdalni rod se je imenoval Neusser, ki je z Bludovicami upravljal kar 400 let. Med najvidnejše predstavnike omenjenega rodu je spadal Franz Neusser, ki si je zelo prizadeval za odprtje mestne šole in s tem dvigniti nivo izobraženosti lokalnega prebivalstva. Z odprtjem šole leta 1861 mu uspe izpolniti enega od svojih ciljev. Šola je v Bludovicah delovala več kot 100 let.
Prebivalci Bludovic so leta 1939 ustanovili vrtec. Ker je bilo območje takrat del Sudetov, so vrtec obiskovali zgolj nemški otroci. Po koncu vojne in izgonu nemškega prebivalstva je vrtec dve leti sameval, nakar se je njegovo delovanje obnovilo. Vrtec je deloval vse do začetka 90-ih let, ko ga zaradi upada otrok zaprejo. Stavba je naslednja leta služila raznim namenom. Vse dokler je mesto leta 2013 ni ponudilo v najem. Lokalni odločevalci so se odločili
Prebivalci Bludovic so leta 1939 ustanovili vrtec. Ker je bilo območje takrat del Sudetov, so vrtec obiskovali zgolj nemški otroci. Po koncu vojne in izgonu nemškega prebivalstva je vrtec dve leti sameval, nakar se je njegovo delovanje obnovilo. Vrtec je deloval vse do začetka 90-ih let, ko ga zaradi upada otrok zaprejo. Stavba je naslednja leta služila raznim namenom. Vse dokler je mesto leta 2013 ni ponudilo v najem. Lokalni odločevalci so se odločili da obnovijo prvotno dejavnost. Pred desetimi leti so tako starši znova imeli možnost svoje otroke vpisati v bludoviški vrtec.
Lepo ohranjena stavba je bila nekdaj sedež vaškega gospostva.Počivališče ob kolesarski stezi.
da obnovijo prvotno dejavnost. Pred desetimi leti so tako starši znova imeli možnost svoje otroke vpisati v bludoviški vrtec.
Nasproti vrtca je postavljen merilnik hitrosti.Manjše otroško igrišče najdemo na zahodnem robu vasi.Skozi Bludovice teče reka (potok) Zrzavka.Kolesarska steza poteka med glavno cesto in Zrzavko.
Na daleč vidna rdeča stavba vrtca se nahaja ob glavni cesti v južnem predelu Bludovic. Večina hiš je sicer lociranih v severni polovici, kjer se dolina nekoliko razširi. Razporejene so približno enakomerno na obeh straneh reke Zrzavke. Glavna cesta vodi vzporedno z levim bregom reke. Prebivalce z nasprotnega brega povezuje z nekaj manjšimi mostovi. V teh dneh bi marsikdo ob pogledu na vodni pretok v dokaj globokem koritu nemudoma zavrnil kakršno koli asociacijo z reko. Če je danes morda prisotna dilema ali gre za reko ali potok, so si leta 2009 vsi prebivalci enotni o njeni moči. Takrat se je Zrzavka po obilnih padavinah spremenila v deročo reko, ki je pred seboj odnašala dobesedno vse. Tudi človeška življenja. Prizanesla ni niti lokalni progi. Leta kasneje je večina prebivalcev na referendumu odločila, da kraj na mestu nekdanje trase železnice (ki sicer v času poplav ni bila več v uporabi) zgradi kolesarsko stezo. Danes priljubljena steza je speljana med glavno cesto in Zrzavko, njen večji del skozi Bludovice pa je namenjen zgolj kolesarjem (in ne tudi pešcem).
V Bludovicah so ponovno odprli vrtec leta 2014.Restavracija ob glavni cesti je odprta od ponedeljka do petka.
Zaradi lege ob glavni cesti, ki vodi iz centra Novega Jičina, je posledično tudi avtobusnih povezav precej. Tudi ob vikendih. Vsi avtobusi v smeri proti severu končujejo svojo pot na glavni avtobusni postaji v Novem Jičinu. V nasprotni smeri linije povezujejo predvsem okoliške kraje, nekaj pa jih nadaljuje vožnjo tudi do večjih mest v sosednji (Zlinski) regiji. Ob cesti skozi Bludovice se nahajata dve postajališči. Izstop na vsakem od njiju je potrebno vnaprej najaviti.
Obiskovalci Bludovic lahko lakoto potešijo v restavraciji, a le med ponedeljkom in petkom v času kosil. Po glavnem obroku imajo v toplih dneh možnost svoj gurmanski užitek nadgraditi z domačim sladoledom, ki ga najdejo v kiosku ob nogometnem igrišču, nekaj minut hoda od restavracije. Tovrstni kioski (oz. hiške) so na Češkem zelo priljubljeni. Pogosto jih je možno videvati ob (večinoma) prometnejših cestah. Vse imajo v ponudbi točen sladoled. Poleg sladoleda pogosto ponujajo tudi različne naravne sokove ipd.
Eno od dveh avtobusnih postajališč.Kiosk s točenim domačim sladoledom.
Kapelica sv. Mihaela in za njo 434 m visok vrh Hylovec.Nekaj minut hoja na katero izmed vzpetin nad Bludovicami se odpre pogled na vrhove hribovja Beskydy.
Podobo Bludovic dopolnjuje še kapela svetega Mihaela. Za popolno sliko pokrajine je vseeno potrebno storiti nekaj korakov navkreber, kjer se po nekaj minutah hoje odprejo pogledi na številne vrhove hribovja Beskydov.
Na jugovzhodu Češke leži Zlinska regija. Večja mesta (z nad 100 tisoč prebivalci) bomo tu iskali zaman. Predel Vizoviških vrhov južno od regijskega središča Zlin lepo odraža podobo celotne regije – gričevnata pokrajina z gozdovi in polji med katerimi so posejane vasice, večinoma z nekaj sto prebivalci. Ena takšnih vasi so tudi Dobrkovice.
V vasi s približno 250 prebivalci idilični mir prekinjajo edino zvoki traktorjev, ki v teh dneh z okoliških polj odvažajo pridelke. Vsaj zadnji konec tedna je bilo v vasi opaziti celo več kmetijske mehanizacije, kot osebnih vozil. Na splošno pa v Dobrkovicah vlada spokojni mir. Cesta, ki vodi skozi vas, je malo prometna. Tudi v bližini vasi ni kakšne prometnejše ceste ali drugega objekta, ki bi povzročal hrup in rušil spokojno vaško življenje.
Pogled na nasprotno stran doline, kjer se nahaja tudi nekaj novejših družinskih hiš.Kmetijstvo je tudi po stoletjih ohranilo pomembno vlogo v življenju vaščanov.
Baročni spomenik iz sredine 18. stoletja posvečen svetemu Janezu Krstniku se nahaja zahodno nad vasjo.
Zahodni del vasi.
Kapela Marije Pomočnice z mostičkom in potokom Holomna pod njim.
Lesena zvonica ter kapela.
Baročni spomenik iz sredine 18. stoletja posvečen svetemu Janezu Krstniku se nahaja zahodno nad vasjo.Lesena zvonica ter kapela.Zahodni del vasi.Kapela Marije Pomočnice z mostičkom in potokom Holomna pod njim.
Vzhodno ob vasi se nahaja manjša poslovno industrijska cona, ki vključuje žago ter družinsko podjetje, ki se ukvarja s proizvodnjo cevi in profilov. Tako kot generacije pred njimi, se mnogi prebivalci posvečajo kmetovanju. Predvsem poljedelstvu. Prva pisna omemba Dobrkovic sega v leto 1360. Podobno, kot pri mnogih vaseh, tudi tu ime kraja izvira iz predpone osebnega lastnega imena (Dobr-).
Vasi je bil dodeljen status samostojne občine leta 1990, svoj grb in zastavo pa je dobila 22 let kasneje. In to z anketo, po kateri je zmagoviti predlog prejel 37 (od 103 oddanih) glasov. Na vaškem grbu je upodobljena srebrna vrtnica z zlatim semenom iz katere izstopa zlat procesijski križ ter desno ob njem srebrno rezilo. Modra podlaga v grbu simbolizira pripadnost kraja moravski zemlji. Hkrati se detajli v grbu navezujejo na kmetijsko naravo vasi. Da sta bili do pričetka druge svetovne vojne poljedelstvo in živinoreja praktično edini panogi, ki sta omogočali preživetje, nam priča tudi vaška kronika. V njej lahko najdemo zabeležene podatke od točnega števila glav posameznih gospodarskih živali v določenih letih pa vse do točnega števila kokoši, gosi in jajc, ki so jih bili lokalni prebivalci primorani nameniti gospodarjem zemljišč.
Dobrkovice so od nekdaj veljale za revnejšo vas. Ker dela v vasi in okolici ni bilo dovolj za vse, so številni odhajali na sezonska dela v druge predele Češke. Pa tudi na ozemlje današnje Avstrije.
Vas sta še dodatno prizadeli obe svetovni vojni. 72 vaščanov je bilo vpoklicanih v vojaško službo. 10 od njih je v vojni izgubilo življenje. V spomin na padle vaščane so v Dobrkovicah leta 1921 postavili spomenik. Za nameček kraju ni bilo prizanešeno niti ob koncu druge svetovne vojne. V takratnih zračnih bombardiranjih je bilo poškodovano precej gospodarskih objektov skupaj z bivalnimi enotami.
Zaključna dela na tlakovani poti skozi urejen park v središču vasi.Zanimiv detajl.
Svoj kmečki značaj so Dobrkovice ohranile do danes. Nenazadnje to dokazuje tudi pogled na številna sadna drevesa na vrtovih hiš.
Brez dvoma je domačine potrebno pohvaliti za urejen izgled vasi. Predvsem osrednjega dela Dobrkovic. Le-ta se nahaja na najnižji točki kraja. Skozenj teče potok Holomna ob katerem so lepo urejene zelene površine, ki jih dopolnjujejo kapela Marije Pomočnice, lesena zvonica iz leta 1860 ter tlakovana pot preko dveh mostičkov. Na drugi strani vaške ceste je prav tako lepo urejeno avtobusno postajališče na katerem med tednom ustavlja 10 parov avtobusov, ki povezujejo Zlin z mestom Uhersky Brod. Trije pari avtobusov zavijejo v vas tudi ob koncih tedna in praznikih. Nekaj več avtobusov ustavlja še ob drugem postajališču, ki se nahaja približno kilometer z vasi ob nekoliko bolj prometni cesti.
Avtobusno postajališče.
Informativna tabla in za njo glavni vaški objekt s prostori za gasilce, trgovino in gostiščem. Dobrih sto metrov nad središčem vasi ima svoje prostore vaški urad.
Nekdaj se je v vasi nahajala tudi šola. A so jo zaradi premajhnega števila učencev leta 1976 dokončno ukinili. Zdi se, da ima danes najpomembnejšo vlogo v vasi po velikosti najbolj izstopajoč objekt. Tudi ta se nahaja v centru vasi, ob avtobusnem postajališču, v njem pa najdemo prostore prostovoljnega gasilskega društva, trgovine (odprte šest dni v tednu) ter gostišča, ki svoja vrata za obiskovalce odpira ob koncu tedna.
Vysočina velja za peto največjo češko regijo po površini. Kljub temu po številu prebivalstva prekaša zgolj dve regiji. Leži na jugu države, a se niti v eni točki ne dotika meje s češko južno sosedo Avstrijo. Za to sta krivi ozki »lovki«, ki jih pod Vysočino stegujeta dve sosednji regiji – Južnočeška in Južnomoravska. Tudi zaradi redkejše poseljenosti je regija v veliki meri ohranila svojo naravno prvobitnost. Gre predvsem za (nižji) hribovit svet, poraščen z gozdovi, travniki (pašniki) ter polji (oljna repica, krompir, pšenica). Večji del Vysočine se nahaja na višji nadmorski višini zaradi česar je tudi klima tu ostrejša kot v večjem delu države.
Vas Dušejov s približno 500 prebivalci ustreza splošni podobi regije. Leži na nadmorski višini dobrih 600 metrov n.m., na t.i. Humpoleškem gorju. Nahaja se v okrožju Jihlava z istoimensko regijsko metropolo od katere je oddaljena 15 kilometrov.
Okolica v teh dneh ponuja oddih med sprehodi ali kolesarjenji po redko prometnih podeželskih cestah, ki ob poljih vodijo skozi
Avtobusno postajališče ob glavni cesti.Glavna vaška cesta.
mirne vasice in gozdove (pogosto močno prizadetih zaradi lubadarja). Za romantični pridih mnogokrat idilični pokrajini pa mnogokrat poskrbijo manjši ribniki in potoki.
Okolica v teh dneh ponuja oddih med sprehodi ali kolesarjenji po redko prometnih podeželskih cestah, ki ob poljih vodijo skozi mirne vasice in gozdove (pogosto močno prizadetih zaradi lubadarja). Za romantični pridih mnogokrat idilični pokrajini pa mnogokrat poskrbijo manjši ribniki in potoki.
Cerkev svetega Bartolomeja.Najbolj obiskana stavba v vasi. V njej so trgovina, pošta in vaški urad.
Ime vasi Dušejov izhaja iz osebnega imena (Dušejev dvor oz. vas). Skozi zgodovino se v listinah pojavljajo številne (predvsem nemške) različice imena. Prva pisna omemba kraja datira v prvo polovico 13. stoletja.
Vas je večkrat prejela regijska priznanja na različnih področjih (za prispevek k družabnemu življenju, za dejavnost mladine, vzorno vodenje vaške kronike itd.).
Leta 2001 so tu odkrili prvi primer bolezni norih krav na Češkem.
Sokolski dom.Prostore v objektu na sliki si delijo tako malčki v vrtcu kot osebna zdravnica.
Otroško igrišče.
Spominska plošča z imeni padlih sokolov na sokolskem domu.
Otroško igrišče.Spominska plošča z imeni padlih sokolov na sokolskem domu.
Višjeležeči (vzhodni) del vasi leži ob glavni cesti, ki vodi k regijski prestolnici. Ob njej se nahaja eno od dveh avtobusnih postajališč. Drugo leži nižje, v središču vasi. Večje število avtobusov ustavlja ob glavni cesti, kjer jih večna povezuje dve največji mesti sosednjih okrožij – Jihlavo in Pelhřimov. Z obeh postajališč je možna uporaba javnega prevoza tudi ob koncih tedna oz. praznikih.
Južno ob vasi teče Jedlovsky potok, ki hkrati predstavlja katastrsko mejo občine.
V za cerkvijo drugi najvišji stavbi v vasi se nahajata devetletna osnovna šola ter vrtec.
Dušejov ima status samostojne občine, ki jo vodi županja skupaj z devetimi člani vaškega sveta. Večina vaščanov prebiva v starejših hišah, medtem ko je na obrobjih vasi možno videti tudi kar nekaj novogradenj v obliki družinskih hiš. Najdominantnejši stavbi sta cerkev sv. Bartolomeja iz konca 18. stoletja ter osnovna šola z vrtcem. Kapaciteta šole je 160 učencev, število otrok v njej pa je običajno nekaj manjše. Pohvali se lahko z dobrimi izkušnjami pri integraciji otrok s posebnimi potrebami.
V objektu ob šoli ima svojo ordinacijo tudi splošna zdravnica iz Jihlave, ki v Dušejov prihaja trikrat tedensko. Še nedolgo nazaj ji je družbo delala tudi otroška zdravnica. V vasi je poskrbljeno tudi za zdravje hišnih ljubljenčkov.
Manjša čistilna naparava je bila pod vasjo zgrajena pred slabim desetletjem.Avtobusno postajališče v središču vasi z informativno turistično tablo.Obnovljen gasilski dom z vozilom častitljive starosti.
Trgovina z osnovnimi živili je odprta od ponedeljka do sobote. V isti stavbi v centru vasi je tudi pošta (ponedeljek – petek) ter vaški urad. Nasproti nje (v nekdanji šoli) ima svoje prostore 11 članov prostovoljnega gasilskega društva, ki ima na voljo eno starejše, a lepo ohranjeno vozilo. Društvo je bilo v vasi ustanovljeno že leta 1888.
Nekaj korakov nad gasilskim domom je otroško igrišče in nasproti njega sokolski dom.
V vasi je še nekaj manjših podjetij. Za še lepšo podobo vasi je sredi prejšnjega desetletja poskrbel zaključek projekta čistilne naprave.
JZ Češke skupaj s sosednjima Avstrijo in Bavarsko prekriva hribovje Šumava. Na njenih obronkih se med blagimi vzpetinami, kjer prevladujejo pašniki, gozdovi ter polja, nahaja vas Žihobce. Predvsem zahvaljujoč dominantni cerkvi Gospodovega spremenjenja je njena podoba vidna z vseh bližnjih gričev.
O sicer idilični pokrajini bi zagotovo kakšno kritično znali reči vozniki. Ti so se – v dobro svojega jeklenega konjička – med vožnjo primorani odreči pogledom na pokrajino. Ceste tu so namreč v zelo slabem stanju.
Danes v vasi Žihobce prebiva približno štirikrat manj duš, kot v začetku prejšnjega stoletja. Vseeno pa s svojimi slabimi 500 prebivalci malenkost presega povprečje krajev, kjer se igra organiziran nogomet na najnižji ravni. Vas se sicer prvič omenja že leta 1045. V različnih zgodovinskih listinah pa lahko zasledimo kar 27 različnih izpeljank imena Žihobce – od Sivohiboice in Zihowicz do Živohybice in Žihobec.
Največje bližnje mesto so 12 km oddaljene Sušice s katerimi so Žihobce v delovnih dneh povezane z desetimi pari avtobusov, ob koncih tedna in praznikih pa s tremi pari.
Sicer ne pretirano prometna cesta, ki vodi iz smeri zahoda (Sušic) pod vasjo prečka Žihobecky potok, nakar se vzpne skozi vas in pred cerkvijo zavije proti severu. Višje za cerkvijo se nahaja lepo urejen tlakovan trg, ki ga obdaja ena od dveh trgovin v vasi (ta je ob nedeljah zaprta), graščina ter nekaj starejših hiš. Glavnina hiš vključno z vsemi pomembnimi stavbami v vasi se nahaja v zgornjem delu Žihobic.
Severni del vasi z nekaj novejšimi hišami.Tlakovan trg sredi vasi.
Dominantna cerkev Gospodovega spremenjenja.Zgornji del vasi.
Stavba graščine z manjšim otroškim igriščem.Ob informacijski tabli je možno napolniti tudi baterijo električnega kolesa.
Spomenik padlim vojakom v 1. svetovni vojni ter dvema usmrčenima vaščanoma v 2. svetovni vojni.
Ker je ob pogledih na vas graščina bolj ali manj v senci cerkve, toliko bolj preseneti njena dokaj mogočna podoba, ko se znajdemo pred njo. Zgodnjebaročna stavba je današnjo podobo dobila ob koncu 17. stoletja. Zanimivo, da vse do takrat v njej ni nihče prebival. V 19. stoletju njen lastnik ob graščini uredi park in zimski vrt. Park je danes javno dostopen. Poleg poučne steze (posvečene netopirjem) se v njem nahaja še manjši prireditveni prostor. Danes se v graščini nahajajo osnovna šola, vrtec ter muzej, imenovan po Lamberski poti, ki sicer vodi po tem delu Šumave. Muzej se sicer nahaja v dveh etažah, v njem pa se obiskovalci lahko seznanijo tudi z zgodovino Žihobic ter okoliških krajev, o naravi ter o zgodovini graščine.
Stavbi vaškega urada s knjižnico ter pošto.
Avtobusno postajališče v zgornjem delu vasi ter za njim trgovina (odprta vse dni v tednu).
Danes gledališče, nekdaj (tudi) kino.
Park z graščino.
Največje bližnje mesto so 12 km oddaljene Sušice s katerimi so Žihobce v delovnih dneh povezane z desetimi pari avtobusov, ob koncih tedna in praznikih pa s tremi pari.
Sicer ne pretirano prometna cesta, ki vodi iz smeri zahoda (Sušic) pod vasjo prečka Žihobecky potok, nakar se vzpne skozi vas in pred cerkvijo zavije proti severu. Višje za cerkvijo se nahaja lepo urejen tlakovan trg, ki ga obdaja ena od dveh trgovin v vasi (ta je ob nedeljah zaprta), graščina ter nekaj starejših hiš. Glavnina hiš vključno z vsemi pomembnimi stavbami v vasi se nahaja v zgornjem delu Žihobic.
Severni del vasi z nekaj novejšimi hišami.Dominantna cerkev Gospodovega spremenjenja.Stavba graščine z manjšim otroškim igriščem.Spomenik padlim vojakom v 1. svetovni vojni ter dvema usmrčenima vaščanoma v 2. svetovni vojni.Tlakovan trg sredi vasi.Zgornji del vasi.Ob informacijski tabli je možno napolniti tudi baterijo električnega kolesa.
Ker je ob pogledih na vas graščina bolj ali manj v senci cerkve, toliko bolj preseneti njena dokaj mogočna podoba, ko se znajdemo pred njo. Zgodnjebaročna stavba je današnjo podobo dobila ob koncu 17. stoletja. Zanimivo, da vse do takrat v njej ni nihče prebival. V 19. stoletju njen lastnik ob graščini uredi park in zimski vrt. Park je danes javno dostopen. Poleg poučne steze (posvečene netopirjem) se v njem nahaja še manjši prireditveni prostor. Danes se v graščini nahajajo osnovna šola, vrtec ter muzej, imenovan po Lamberski poti, ki sicer vodi po tem delu Šumave. Muzej se sicer nahaja v dveh etažah, v njem pa se obiskovalci lahko seznanijo tudi z zgodovino Žihobic ter okoliških krajev, o naravi ter o zgodovini graščine.
Stavbi vaškega urada s knjižnico ter pošto.Avtobusno postajališče v zgornjem delu vasi ter za njim trgovina (odprta vse dni v tednu).Danes gledališče, nekdaj (tudi) kino.Park z graščino.
Športni park z bazenom.Drugo vaško postajališče (Podskali) se nahaja tik ob športnem parku.
Le nekaj korakov od graščine se v dokaj dotrajani stavbi nahaja pošta (odprta vse dni v tednu). Precej novejšo podobo kaže stavba vaškega urada in knjižnice nasproti nje.
Del vasi je tudi nižje ležeče naselje, imenovano Podskali. Tod se nahaja nekaj več kot deset hiš. Lokalnim prebivalcem sreče zagotovo ni potrebno iskati daleč naokoli, saj jim jo vsako leto prinese par štorkelj. Zahvaljujoč topli zimi, se je letos na zapuščenem dimniku manjšega gospodarskega objekta pojavil že v prvi polovici marca.
Nedvomno si pohvalo zasluži tudi lepo urejen športno rekreacijski park, ki poleg nogometnega vključuje tudi dve teniški ter nekaj manjših igrišč, naravni bazen, okrepčevalnico ter sedem manjših turističnih hišic, namenjenih primarno družinam.
