Kategorija: Kraji

Pasohlavky
Jug moravskega dela Češka zaradi svojih naravnih danosti velja za priljubljen cilj domačih in tujih turistov. Za eno pomembnejših turističnih središč v tem delu Južnomoravske regije velja tudi vas Pasohlavky. Leži na bregovih novomlynskih akumulacijskih jezer, ki v vročih poletnih dneh nudijo prijetno osvežitev. Številne turistične nastanitve vključno z enim največjih avtokampov na Češkem na vrhuncu sezone v kraj privabijo večje število turistov. Za nameček se v Pasohlavkyh nahaja tudi eden največ vodnih parkov v državi. Ko k temu dodamo še arheološka najdišča z ostanki rimskega tabora, zapuščeno cerkev na otoku sredi jezera ter z vinogradi posejano okolico je razumljivo, da je vaški nogometni klub globoko v senci dogajanja.
S ciljem preprečiti poplave in povečati intenzivnost kmetijske pridelave je v 70-ih letih prejšnjega stoletja pričel nastajati velik kompleks pregradnih jezer Nove Mlyny na reki Dyje. Končan je bil leta 1989. Zavzema površino 3226 ha. Kot prvo izmed treh na sebe navezujočih jezer je nastalo Zgornje pregradno jezero Nove mlyny, imenovano tudi Mušovsko pregradno jezero. Ime izvira od kraja Mušov, ki je bil kljub odporu nekdanjih prebivalcev na podlagi odločitve socialistične oblasti izpraznjen. Januarja 1980 je bil Mušov izbrisan iz seznama naselij, njegovo območje pa so vode akumulacijskega jezera dokončno poplavile leta 1987. Oblast je prebivalcem ponudila ali nakup stanovanja ali izgradnjo družinske hiše v na novo izmerjeni ulici v Pasohlavkyh, pod katere je uradno prešlo ozemlje dotedanje občine Mušov. Zahvaljujoč prizadevanju naravovarstvenikov se je od vasi ohranila cerkev sv. Linharta, ki danes stoji na otoku sredi osrednjega dela pregradnega jezera. Ta del jezera, imenovan Srednje pregradno jezero Nove Mlyny, je (za razliko od zgornjega in spodnjega) od leta 1994 naravni rezervat. Zaradi gnezdenja številnih ptic na in ob vodni površini je bil predel pred 20-imi leti uvrščen v evropsko omrežje posebnih varstvenih območij – Natura 2000.
Pasohlavky veljajo za priljubljeno ciljno destinacijo tako domačih kot turistov iz okoliških držav.
Ob severni obali zgornjega jezera ležijo Pasohlavky. Vas se v starih pisnih virih omenja kot Uherčice na Belem bregu (Uherčice na Bílém břehu). Iz tega izhaja kasnejše nemško ime Weisstätten. Vas je bila verjetno kolonialnega izvora, njeno os pa je tvorila cesta, ki se je v vzhodnem delu razširila v vaški trg, na katerem je stala kapela.
Turizem se je pričel v kraju razvijati po izgradnji akumulacijskega jezera. Na sliki glavna cesta, ki vodi skozi Pasohlavke.
Po celem kraju lahko vidimo številna igrišča – od športnih, rekreativnih do otroških (na sliki).
Ulica v “zaledju” Pasohlavek.
Blaga pobočja severno od Pasohlavek so posejana z vinogradi.
Med vojnami v 15. stoletju je bilo naselje zapuščeno in ponovno naseljeno šele sredi 16. stoletja, ko se je sem naselilo novo prispelo prebivalstvo. Tudi tridesetletna vojna kraju ni prizanesla. Od prvotnih triinštiridesetih naseljencev jih je vojno preživelo zgolj devet. Vas je bila kmalu zatem hitro obnovljena. Ob popisu prebivalstva leta 1763 je skupno štela 397 prebivalcev. Najvišje število prebivalcev je bilo doseženo leta 1930, ko je v Pasohlavkyh živelo skupno 1021 ljudi.
Ločena steza za pešce (na sliki levo) ter kolesarje ob glavni cesti skozi Pasohlavke.
Ne le javne površine, tudi vrtovi ob družinskih hišah so skrbno urejeni.
V Pasohlavkyh lahko najdejo svoj prostor pod soncem tako ljubitelji poležavanja kot rekreacije. Na sliki eden izmed fitnesov na prostem v bližini jezera.
V središču vasi se obiskovalci lahko ustavijo v prijetni kavarni ob avtobusnem postajališču, kjer si čas med posedanjem lahko krajšajo z branjem katere izmed knjig, ki jih najdejo na policah pod streho objekta.
Vzhodno ob Pasohlavkyh vodi zelo prometna cesta med Dunajem in Brnom. Cesta vodi po nasipu, ki ločuje Zgornje in Srednje akumulacijsko jezero Nove Mlyny.
Pred drugo svetovno vojno je v Pasohlavkyh živelo pretežno nemško prebivalstvo (93,6 %), ki je bilo takrat med najbolj narodno zavednimi v celotnem okrožju. Po vojni je bilo germansko prebivalstvo izgnano, njihovo premoženje pa zaplenjeno. V bitki ob koncu vojne je bila vas občutno poškodovana. Uničenih ali težje poškodovanih je bilo 234 hiš. Tudi zato se je po izgonu prvotnega prebivalstva v dveh
desetletjih po koncu druge svetovne vojne v vas priselilo vsega 37 družin. Kar je značilen trend za velik del krajev v obmejnem pasu, ki so jih v tridesetih letih prejšnjega stoletja večinsko naseljevali sudetski Nemci. Morda sami Pasohlavky še nekoliko bolj izstopajo v upadu prebivalstva. Leta 1950 je namreč v kraju živela zgolj dobra četrtina prebivalstva napram obdobju pred vojno.
Cerkev svetega Linharta na otoku Srednjega jezera Nove Mlyny je edini objekt, ki je ostal od nekdanje vasi Mušov. Ta del jezera je razglašen za naravni rezervat in je obiskovalcem nepristopen.
V okolici Pasohlavek je speljanih več deset kilometrov kolesarskih poti, ki ponujajo obilico zanimivih izletov ne le po Južni Moravski, temveč tudi v bližnjo Avstrijo. Kar nekaj od njih jih vodi ob prostranih vinogradih.
V povezavi z gradnjo umetnih jezer so Pasohlavke doletele upravne spremembe. Zaradi načrtovane fizične likvidacije občine Mušov je bil leta 1976 v Pasohlavkyh ustanovljen skupni Krajevni narodni odbor obeh občin, ki je bil po razpustitvi Mušova 1. januarja 1980 ukinjen. V Pasohlavke se je preselil velik del prebivalcev Mušova.
Glavna dominanta v središču Pasohlavek je baročna cerkev svete Ane z zvonikom ter stavba vaškega urada (na sliki v ospredju) v katerem si prostor delita tako pošta kot turistični informacijski center.
Čeprav jezero od daleč izgleda vabljivo, je kopanje v njem zaradi namnoženih cianobakterij odsvetovano. Razlog za onesnaženost so v največji meri kmetijske in komunalne odplake, ki jih v jezero prinese tok reke Dyje.
Vinogradništvo je namreč ena glavnih kmetijskih panog v tem delu Češke. O tem se lahko turisti prepričajo tudi ob obisku Pasohlavek, kjer lahko v številnih vinskih kleteh okusijo in kupijo vina pridelana v lokalnem vinorodnem okolišu.
Ob jezerski promenadi je kar nekaj lokalov s ponudbo hrane in jedače, ki so v teh dneh priljubljene točke predvsem kolesarjev.
Da je vinogradništvo pomembno tudi za sam kraj Posohlavky priča podoba vinarskega noža na grbu kraja. Na njem največji del zavzema simbol raka (ki simbolizira bližino reke Dyje). Omenjenima simboloma je bil leta 1995 dodan lesen čoln v katerem iz enega stebla rasteta dve prekrižani veji, ki se končata z želodom v naravni barvi. Motiv hrastovih vej z želodom namreč izvira iz starega mušovskega grba.
Pasohlavky so razdeljeni na dva dela. Večina vaščanov prebiva v zahodnem delu. V osrednjem delu vasi stoji cerkev svete Ane, ki je leta 1811 na istem mestu nadomestila kapelo. Sedem let kasneje je bil cerkvi prizidan zvonik. Okolico cerkve obdaja z zelenjem urejen trg s kipom svetega Jana Nepomuka, spomenik žrtvam druge svetovne vojne ter glavna vaška cesta s kolesarsko stezo. Za cerkvijo je tudi edino avtobusno postajališče v tem delu Pasohlavek. Na njem ustavljajo avtobusi dveh linij – lokalne med krajema

Drnholec in Vranovice, kjer je potovanje možno nadaljevati z vlakom na glavnem železniškem koridorju med Brnom in Břeclavom, ter regionalne med moravsko metropolo Brnom ter enim glavnim turističnih centrov južne Morave, Mikulovom. Prvo (lokalno) linijo v delovnikih prevozi 11 in ob koncih tedna ter praznikih šest parov avtobusov. Precej večji pomen za Pasohlavke ima povezava z drugim največjim mestom. V delovnih dneh razdaljo med 45 minut severneje ležečim Brnom (35 km) in 30 minut južneje ležečim Mikulovom (17 km) prevozi kar 21 parov avtobusov (on koncih tedna in praznikih 11 parov). Povezava je pomembna tako za šolarje, študente, zaposlene, kot tudi iz turističnega vidika.
Nekaj deset metrov vzhodneje od cerkve se nahaja stavba vaškega urada v kateri ima svoje prostore tudi knjižnica ter pošta (odprta od ponedeljka do petka). Obiskovalci
Ob obali sicer plitvega jezera stoji krajši pomol z dvigalom za plovila.
Pasohlavek dodatne informacije o zanimivostih iz kraja in bližnje okolice lahko poiščejo v turistično informacijskem centru. Ta ima svoje prostore v manjši hiški, med majem in oktobrom pa ima svoja vrata odprta vse dni v tednu. V bližini turistične pisarne sta dve trgovini z osnovnimi živili, obe odprti vse dni v tednu.
Zelo priljubljen na jezeru je tudi ribolov. Takole sta dva lokalna ribiča po triurnem “boju” z dna jezera naposled potegnila poltretji meter dolgega soma. Z ulovljeno trofejo sta se ponosno nastavila objektivom zvedavih turistov na obali. Po nekaj minutah veselja med katerim ni manjkalo niti poljubov na glavo orjaka, je bilo somu dano odplavati nazaj v globino novomlynskega jezera.
Najsi turisti izberejo zgolj kratek obisk Pasohlavek ali v njih preživijo daljši dopust, glede ponudbe hrane jim v nobenem primeru ni potrebno skrbeti. Številne restavracije, kioski, vinske kleti ponujajo neskončno izbiro jedi. Med njimi prevladujejo burgerji, v ponudbi ne manjka pic, ribjih jedi, testenin in seveda tradicionalnih čeških jedi.
Pasohlavky imajo tudi vrtec ter osnovno šolo. Obe vzgojno izobraževalni dejavnosti si prostore delita v isti stavbi. Šola je bila v vasi ustanovljena leta 1788. Sedanja stavba je bila zgrajena leta 1993. Otroci imajo v kraju možnost obiskovati prvi in drugi razred osnovne šole, nakar so primorani šolanje nadaljevati v bližnjem kraju Pohořelice.
Večji del površine vzhodnega dela Pasohlavek zaseda avtokamp Merkur. Obiskovalci se iz vasi do kampa lahko odpravijo peš s kolesom ali na rolerjih po promenadi, ki je bila zgrajena med letoma 2004 in 2009 ter meri 1,7 km. Sprehajališče ni le najkrajša povezava med vasjo, kampom in vodnim parkom Aqualand
Moravia, temveč je tudi zelo privlačen kraj za sprehode in sprostitev. Je del daljših kolesarskih poti in stez (npr. Brno–Dunaj). Hkrati je povezan tudi z učno potjo ob akumulacijskem jezeru in bližnjim naravnim rezervatom. Sprehajališče ima nočno razsvetljavo, počivališča s klopmi in druge objekte za pešce in kolesarje.
Avtokamp Merkur s površino več kot 40 hektarjev velja za največji kamp na Češkem. Je idealen za družine z otroki, skupine, šole in posameznike. Večji del kampa se razprostira ob dveh lagunah, ki sta sicer ločeni od voda pregradnega jezera. Obe imata travnate in peščene plaže ter enostaven dostop do vode. V delu ene od lagun je rezervirano območje za naturiste. V času glavne sezone za počitniški pridih poskrbijo večerni koncerti različnih žanrov, poletni kino ter animacijski programi.
Večerna idila ob jezeru.
Vhod v avtokamp Merkur.
Kamp ponuja različne vrste nastanitev – od bungalov, hišk, apartmajev do (kar tisoč!) prostih mest namenjenih prikolicam in šotorom. Poleg aktivnosti na »kopnem« (tenis, mini golf, kolesarjenje, odbojka na mivki) v kampu lahko najdemo široko paleto ponudbo vodnih aktivnosti. Obiskovalci se lahko preizkusijo v vodnem smučanju, jadranju na deski, kajtanju, si izposodijo čoln, pedalin itd.
Pasohlavky se lahko pohvalijo še z enim primatom na Češkem. Ob boku največjemu kampu se namreč nahaja tudi največji vodni park v državi. Aqualand Moravia je bil postavljen leta 2013. V naslednjih letih se je vodni park s številnimi na novo odprtimi objekti še dodatno razširil. Njegova kapaciteta znaša 8000 obiskovalcev, vodna površina
V času poletja na jezeru dnevno videvamo turistično ladjo. Turisti si lahko izberejo krožno plovbo po jezeru ali pa se z ladjo pripeljejo do katerega od treh pristanov na severni strani jezera. Na krovu je potnikom ponujena tudi pijača in jedača. Še posebej priljubljene so večerne vožnje, ki vključujejo tudi pokušino lokalnih vin.
Pogled na del kampa Merkur bližnje vzpetine Hradisko. Velik del kampa se nahaja ob t.i. Veliki laguni, ki je od jezera (v ozadju) ločena z ožjim pasom kopnega.
pa se nahaja na več kot 3000 m². Vodni park vključuje 16 bazenov, 24 toboganov in drč, 30 vrst savn, wellness (rimske in sončne kopeli), hotel Aqualand Inn, restavracijo in 7D kino. Za svoj termalni bazen uporablja geotermalni vrt s temperaturo 46°C.
Obiskovalcem kampa so na voljo številne vodne aktivnosti.
Večerni utrinek s plaže ob Veliki laguni.
Če na eni strani lagune vlada vrvež, je na nasprotni strani (med laguno in jezerom) precej bolj mirno.
Približno trikrat manjša od Velike je Mala laguna.
Na isti lokaciji so se v obdobju antike nahajale tudi rimske terme, ki veljajo za najstarejši zdraviliški objekt na Češkem. Rimske terme so bile tudi navdih za snovalce vodnega parka. Imena hal z bazeni, savn, wellnessov in ostalih prostorov tako nosijo znana imena iz časov starega Rima. Glavna hala se imenuje Neptunarium. V njej se nahaja bazen Neptun, dva otroška bazena Calimero in Baby pool ter trije jacuzziji. Hkrati vključuje tudi zunanji bazen Riviera s termalnima bazenoma Romulus in Remus. Zunanji areal z bazeni in tobogani zopet nosi ime Colosseum. Ljubitelji različnih regeneracijskih in sprostitvenih postopkov, savn, jacuzzijev itd. bodo svoj mir našli v delu imenovanem Forum Romanum…
Dokaze o prisotnosti Rimljanov na tem delu Češke so arheologi našli na blagi vzpetini nekaj sto metrov severneje od Pasohlavek. Na 221 m n.m. visokem
Hradisku se je nahajala rimska vojaška trdnjava. Arheološko najdišče je danes zaščiteno kot državni kulturni spomenik.
Obiskovalcem kampa je na voljo “neskončno” število restavracij, barov, lokalov itd.
V drugem stoletju našega štetja je Rimsko cesarstvo doseglo svoj največji teritorialni obseg. Njegove meje so evropsko celino delile na dva kulturno, gospodarsko in politično različna svetova. Na eni strani je bila razvita civilizacija z bogatimi provincami, mestnimi upravami, kakovostnimi cestami in
Merkur je bil v teh dneh nabito poln. Približno dve tretjini kampa je na voljo mlajšemu delu obiskovalcev.
Za družine in mira željne je primernejši zahodni del kampa, kjer so turistom na voljo mdr. tudi mobilne hiške.
Večere v kampu si obiskovalci lahko popestrijo z ogledom filmske predstave v letnem kinu.
Preko celega poletja je ob kampu postavljen tudi cirkus.
Po zahodu sonca se dogajanja z obal preseli na osrednji trg v kampu, kjer po otroških predstavah sledijo (večinoma) koncerti.
razvitim gospodarstvom. Na drugi strani pa je bilo veliko barbarskega prebivalstva predvsem germanskega. Ločnica med tema svetovoma je bila v srednji Evropi reka Donava. Do 2. stoletja n.š. mirne odnose med rimskim imperijem in germanskimi ljudstvi prekinejo pomembne politične spremembe in premiki germanskih plemen kar povzroči obsežen konflikt, t.i. markomanske vojne (imenovane po švabskem plemenu Markomani). Uničujoči barbarski vpadi so v letih 166–171 prizadeli praktično vse donavske province. Rimljanom je uspelo obrniti kritično situacijo šele leta 171, ko so bili barbarski bojevniki potisnjeni nazaj čez Donavo. Svoje vojaške operacije so v naslednjih letih nadaljeval tudi na ozemlju severno od Donave. Zaradi resnosti razmer na bojišču je bila od začetka leta 178 potrebna osebna prisotnost cesarja Marka Avrelija.
Najpomembnejše in edinstveno najdišče iz obdobja markomanskih
vojn je ravno rimska utrjena baza na Hradisku pri Pasohlavkyh. Zgradili so jo vojaki cesarja Marka Avrelija v letih 172–180 n. št. globoko v osrčju sovražnega ozemlja, približno 80 km severno od starodavne Vindobone (danes Dunaj). Njeno območje zavzema vrh vzpetine, južno in vzhodno pobočje položnega hriba na levem bregu reke Dyje, približno 50 metrov nad okoliškim terenom. S te strateško ugodne lege je bilo mogoče nadzorovati in obvladovati tako križišča rečnih in kopenskih poti ob sotočju Jihlave s Svratko in Svratke z reko Dyje, kot tudi gosto poseljene ravne terase vzdolž njih.
Aqualand Moravia premore tako številne notranje…
…kot zunanje bazene.
Vhod v največji vodni park na Češkem.
Trdnjava na Hradisku je bila oporišče za centralno rimsko upravo, ki je služila tako za koordinacijo vojaških enot kot tudi za logistično podporo (obrtne delavnice, skladišča za oskrbo itd.), za oskrbo ranjencev in morda za nastanitev izjemno pomembnih ljudi iz najožjega kroga cesarja Marka Avrelija. Popolna rekonstrukcija
trdnjave še ni mogoča, saj je njena notranjost znana le delno. Znano pa je, da je bilo tukaj zgrajeno tudi zdravilišče z bazeni za mlačno in toplo vodo in s talnim ogrevanjem. Morda je tu nekaj časa bival tudi sam cesar.
Vodni park ponuja številne vodne atrakcije.
Zapolnjeno parkirišče pred vodnim parkom in kampom priča o vrhuncu sezone. Navkljub velikost je bil vodni park zaradi zapolnjenosti zadnjo nedeljo že dopoldne primoran zapreti vrata za obiskovalce.
Medtem ko so turisti v vročih dneh iskali osvežitev v jezeru oz. aqualandu, so kolesarske steze in pešpoti v okolici (razumljivo) bolj ali manj samevale.
Obiskovalci Pasohlavek lahko ta del zgodovine pobliže spoznajo v muzeju z imenom Mušov – vrata v rimski imperij (Mušov – Brána do
Římské říše) ter na poučni poti, ki vodi po vzpetini, kjer so bili najdeni arheološki ostanki. Muzej se nahaja tik ob vodnem parku. Za obiskovalce je odprt od aprila do novembra, ostale mesece po predhodnem telefonskem dogovoru.
Številne najdbe iz 2. stoletja na vzpetini v bližini kempa pričajo o prisotnosti rimske vojske na tem delu Moravske.
Rimskemu vojaškemu taboru je posvečen tudi muzej pod vzpetino Hradisko v bližini kampa in vodnega parka.
Manjši muzej ponuja na ogled originalne najdbe in replike predmetov. Še posebej poučna je vizualna predstavitev življenja rimskih vojakov ter Markomanov na tem delu Češke.
Tudi ta del Pasohlavek ima svoje avtobusno postajališče (v bližini vodnega parka). Tako ob zahodnem kot vzhodnem delu kraja je urejen pristan od koder se lahko obiskovalci v času glavne sezone s turistično ladjo odpravijo na krožno plovbo po jezeru v dopoldanskem, popoldanskem ali večernem terminu.
Vzhodno ob Pasohlavkyh vodi regionalna cesta Pohořelice – Mikulov, ki je južno od kraja speljana po jezu, visokem 6,4 m in dolgem 2484 m. Jez sicer loči Zgornje in Srednje jezero Nove mlyni.
Čeprav je razvoju turizma v tem južnomoravskem kraju močno pripomoglo umetno postavljeno jezero, bodo v kraju in okolici prišli na račun tudi ljubitelji mirnejšega oddiha. Zlasti izven glavne turistične sezone. Brez dvoma ima kraj kaj ponuditi – tako zahtevnim kot manj zahtevnim obiskovalcem.
S ciljem preprečiti poplave in povečati intenzivnost kmetijske pridelave je v 70-ih letih prejšnjega stoletja pričel nastajati velik kompleks pregradnih jezer Nove Mlyny na reki Dyje. Končan je bil leta 1989. Zavzema površino 3226 ha. Kot prvo izmed treh na sebe navezujočih jezer je nastalo Zgornje pregradno jezero Nove mlyny, imenovano tudi Mušovsko pregradno jezero. Ime izvira od kraja Mušov, ki je bil kljub odporu nekdanjih prebivalcev na podlagi odločitve socialistične oblasti izpraznjen. Januarja 1980 je bil Mušov izbrisan iz seznama naselij, njegovo območje pa so vode akumulacijskega jezera dokončno poplavile leta 1987. Oblast je prebivalcem ponudila ali nakup stanovanja ali izgradnjo družinske hiše v na novo izmerjeni ulici v Pasohlavkyh, pod katere je uradno prešlo ozemlje dotedanje občine Mušov. Zahvaljujoč prizadevanju naravovarstvenikov se je od vasi ohranila cerkev sv. Linharta, ki danes stoji na otoku sredi osrednjega dela pregradnega jezera. Ta del jezera, imenovan Srednje pregradno jezero Nove Mlyny, je (za razliko od zgornjega in spodnjega) od leta 1994 naravni rezervat. Zaradi gnezdenja številnih ptic na in ob vodni površini je bil predel pred 20-imi leti uvrščen v evropsko omrežje posebnih varstvenih območij – Natura 2000.
Pasohlavky veljajo za priljubljeno ciljno destinacijo tako domačih kot turistov iz okoliških držav.
Turizem se je pričel v kraju razvijati po izgradnji akumulacijskega jezera. Na sliki glavna cesta, ki vodi skozi Pasohlavke.
Po celem kraju lahko vidimo številna igrišča – od športnih, rekreativnih do otroških (na sliki).
Ob severni obali zgornjega jezera ležijo Pasohlavky. Vas se v starih pisnih virih omenja kot Uherčice na Belem bregu (Uherčice na Bílém břehu). Iz tega izhaja kasnejše nemško ime Weisstätten. Vas je bila verjetno kolonialnega izvora, njeno os pa je tvorila cesta, ki se je v vzhodnem delu razširila v vaški trg, na katerem je stala kapela.
Ulica v “zaledju” Pasohlavek.
Blaga pobočja severno od Pasohlavek so posejana z vinogradi.
Med vojnami v 15. stoletju je bilo naselje zapuščeno in ponovno naseljeno šele sredi 16. stoletja, ko se je sem naselilo novo prispelo prebivalstvo. Tudi tridesetletna vojna kraju ni prizanesla. Od prvotnih triinštiridesetih naseljencev jih je vojno preživelo zgolj devet. Vas je bila kmalu zatem hitro obnovljena. Ob popisu prebivalstva leta 1763 je skupno štela 397 prebivalcev. Najvišje število prebivalcev je bilo doseženo leta 1930, ko je v Pasohlavkyh živelo skupno 1021 ljudi.
Ločena steza za pešce (na sliki levo) ter kolesarje ob glavni cesti skozi Pasohlavke.
Ne le javne površine, tudi vrtovi ob družinskih hišah so skrbno urejeni.
Vzhodno ob Pasohlavkyh vodi zelo prometna cesta med Dunajem in Brnom. Cesta vodi po nasipu, ki ločuje Zgornje in Srednje akumulacijsko jezero Nove Mlyny.
V Pasohlavkyh lahko najdejo svoj prostor pod soncem tako ljubitelji poležavanja kot rekreacije. Na sliki eden izmed fitnesov na prostem v bližini jezera.
V središču vasi se obiskovalci lahko ustavijo v prijetni kavarni ob avtobusnem postajališču, kjer si čas med posedanjem lahko krajšajo z branjem katere izmed knjig, ki jih najdejo na policah pod streho objekta.
Pred drugo svetovno vojno je v Pasohlavkyh živelo pretežno nemško prebivalstvo (93,6 %), ki je bilo takrat med najbolj narodno zavednimi v celotnem okrožju. Po vojni je bilo germansko prebivalstvo izgnano, njihovo premoženje pa zaplenjeno. V bitki ob koncu vojne je bila vas občutno poškodovana. Uničenih ali težje poškodovanih je bilo 234 hiš. Tudi zato se je po izgonu prvotnega prebivalstva v dveh desetletjih po koncu druge svetovne vojne v vas priselilo vsega 37 družin. Kar je značilen trend za velik del krajev v obmejnem pasu, ki so jih v tridesetih letih prejšnjega stoletja večinsko naseljevali sudetski Nemci. Morda sami Pasohlavky še nekoliko bolj izstopajo v upadu prebivalstva. Leta 1950 je namreč v kraju živela zgolj dobra četrtina prebivalstva napram obdobju pred vojno.
Cerkev svetega Linharta na otoku Srednjega jezera Nove Mlyny je edini objekt, ki je ostal od nekdanje vasi Mušov. Ta del jezera je razglašen za naravni rezervat in je obiskovalcem nepristopen.
V povezavi z gradnjo umetnih jezer so Pasohlavke doletele upravne spremembe. Zaradi načrtovane fizične likvidacije občine Mušov je bil leta 1976 v Pasohlavkyh ustanovljen skupni Krajevni narodni odbor obeh občin, ki je bil po razpustitvi Mušova 1. januarja 1980 ukinjen. V Pasohlavke se je preselil velik del prebivalcev Mušova.
Glavna dominanta v središču Pasohlavek je baročna cerkev svete Ane z zvonikom ter stavba vaškega urada (na sliki v ospredju) v katerem si prostor delita tako pošta kot turistični informacijski center.
Čeprav jezero od daleč izgleda vabljivo, je kopanje v njem zaradi namnoženih cianobakterij odsvetovano. Razlog za onesnaženost so v največji meri kmetijske in komunalne odplake, ki jih v jezero prinese tok reke Dyje.
V okolici Pasohlavek je speljanih več deset kilometrov kolesarskih poti, ki ponujajo obilico zanimivih izletov ne le po Južni Moravski, temveč tudi v bližnjo Avstrijo. Kar nekaj od njih jih vodi ob prostranih vinogradih. Vinogradništvo je namreč ena glavnih kmetijskih panog v tem delu Češke. O tem se lahko turisti prepričajo tudi ob obisku Pasohlavek, kjer lahko v številnih vinskih kleteh okusijo in kupijo vina pridelana v lokalnem vinorodnem okolišu.
Ob jezerski promenadi je kar nekaj lokalov s ponudbo hrane in jedače, ki so v teh dneh priljubljene točke predvsem kolesarjev.
Da je vinogradništvo pomembno tudi za sam kraj Posohlavky priča podoba vinarskega noža na grbu kraja. Na njem največji del zavzema simbol raka (ki simbolizira bližino reke Dyje). Omenjenima simboloma je bil leta 1995 dodan lesen čoln v katerem iz enega stebla rasteta dve prekrižani veji, ki se končata z želodom v naravni barvi. Motiv hrastovih vej z želodom namreč izvira iz starega mušovskega grba.
Pasohlavky so razdeljeni na dva dela. Večina vaščanov prebiva v zahodnem delu. V osrednjem delu vasi stoji cerkev svete Ane, ki je leta 1811 na istem mestu nadomestila kapelo. Sedem let kasneje je bil cerkvi prizidan zvonik. Okolico cerkve obdaja z zelenjem urejen trg s kipom svetega Jana Nepomuka, spomenik žrtvam druge svetovne vojne ter glavna vaška cesta s kolesarsko stezo. Za cerkvijo je tudi edino avtobusno postajališče v tem delu Pasohlavek. Na njem ustavljajo avtobusi dveh linij – lokalne med krajema Drnholec in Vranovice, kjer je potovanje možno nadaljevati z vlakom na glavnem železniškem koridorju med Brnom in Břeclavom, ter regionalne med moravsko metropolo Brnom ter enim glavnim turističnih centrov južne Morave, Mikulovom. Prvo (lokalno) linijo v delovnikih prevozi 11 in ob koncih tedna ter praznikih šest parov avtobusov. Precej večji pomen za Pasohlavke ima povezava z drugim največjim mestom. V delovnih dneh razdaljo med 45 minut severneje ležečim Brnom (35 km) in 30 minut južneje ležečim Mikulovom (17 km) prevozi kar 21 parov avtobusov (on koncih tedna in praznikih 11 parov). Povezava je pomembna tako za šolarje, študente, zaposlene, kot tudi iz turističnega vidika.
Ob obali sicer plitvega jezera stoji krajši pomol z dvigalom za plovila.
Nekaj deset metrov vzhodneje od cerkve se nahaja stavba vaškega urada v kateri ima svoje prostore tudi knjižnica ter pošta (odprta od ponedeljka do petka). Obiskovalci Pasohlavek dodatne informacije o zanimivostih iz kraja in bližnje okolice lahko poiščejo v turistično informacijskem centru. Ta ima svoje prostore v manjši hiški, med majem in oktobrom pa ima svoja vrata odprta vse dni v tednu. V bližini turistične pisarne sta dve trgovini z osnovnimi živili, obe odprti vse dni v tednu.
Najsi turisti izberejo zgolj kratek obisk Pasohlavek ali v njih preživijo daljši dopust, glede ponudbe hrane jim v nobenem primeru ni potrebno skrbeti. Številne restavracije, kioski, vinske kleti ponujajo neskončno izbiro jedi. Med njimi prevladujejo burgerji, v ponudbi ne manjka pic, ribjih jedi, testenin in seveda tradicionalnih čeških jedi.
Zelo priljubljen na jezeru je tudi ribolov. Takole sta dva lokalna ribiča po triurnem “boju” z dna jezera naposled potegnila poltretji meter dolgega soma. Z ulovljeno trofejo sta se ponosno nastavila objektivom zvedavih turistov na obali. Po nekaj minutah veselja med katerim ni manjkalo niti poljubov na glavo orjaka, je bilo somu dano odplavati nazaj v globino novomlynskega jezera.
Pasohlavky imajo tudi vrtec ter osnovno šolo. Obe vzgojno izobraževalni dejavnosti si prostore delita v isti stavbi. Šola je bila v vasi ustanovljena leta 1788. Sedanja stavba je bila zgrajena leta 1993. Otroci imajo v kraju možnost obiskovati prvi in drugi razred osnovne šole, nakar so primorani šolanje nadaljevati v bližnjem kraju Pohořelice.
V času poletja na jezeru dnevno videvamo turistično ladjo. Turisti si lahko izberejo krožno plovbo po jezeru ali pa se z ladjo pripeljejo do katerega od treh pristanov na severni strani jezera. Na krovu je potnikom ponujena tudi pijača in jedača. Še posebej priljubljene so večerne vožnje, ki vključujejo tudi pokušino lokalnih vin.
Večji del površine vzhodnega dela Pasohlavek zaseda avtokamp Merkur. Obiskovalci se iz vasi do kampa lahko odpravijo peš s kolesom ali na rolerjih po promenadi, ki je bila zgrajena med letoma 2004 in 2009 ter meri 1,7 km. Sprehajališče ni le najkrajša povezava med vasjo, kampom in vodnim parkom Aqualand Moravia, temveč je tudi zelo privlačen kraj za sprehode in sprostitev. Je del daljših kolesarskih poti in stez (npr. Brno–Dunaj). Hkrati je povezan tudi z učno potjo ob akumulacijskem jezeru in bližnjim naravnim rezervatom. Sprehajališče ima nočno razsvetljavo, počivališča s klopmi in druge objekte za pešce in kolesarje.
Večerna idila ob jezeru.
Avtokamp Merkur s površino več kot 40 hektarjev velja za največji kamp na Češkem. Je idealen za družine z otroki, skupine, šole in posameznike. Večji del kampa se razprostira ob dveh lagunah, ki sta sicer ločeni od voda pregradnega jezera. Obe imata travnate in peščene plaže ter enostaven dostop do vode. V delu ene od lagun je rezervirano območje za naturiste. V času glavne sezone za počitniški pridih poskrbijo večerni koncerti različnih žanrov, poletni kino ter animacijski programi.
Vhod v avtokamp Merkur.
Pogled na del kampa Merkur bližnje vzpetine Hradisko. Velik del kampa se nahaja ob t.i. Veliki laguni, ki je od jezera (v ozadju) ločena z ožjim pasom kopnega.
Kamp ponuja različne vrste nastanitev – od bungalov, hišk, apartmajev do (kar tisoč!) prostih mest namenjenih prikolicam in šotorom. Poleg aktivnosti na »kopnem« (tenis, mini golf, kolesarjenje, odbojka na mivki) v kampu lahko najdemo široko paleto ponudbo vodnih aktivnosti. Obiskovalci se lahko preizkusijo v vodnem smučanju, jadranju na deski, kajtanju, si izposodijo čoln, pedalin itd.
Obiskovalcem kampa so na voljo številne vodne aktivnosti.
Večerni utrinek s plaže ob Veliki laguni.
Pasohlavky se lahko pohvalijo še z enim primatom na Češkem. Ob boku največjemu kampu se namreč nahaja tudi največji vodni park v državi. Aqualand Moravia je bil postavljen leta 2013. V naslednjih letih se je vodni park s številnimi na novo odprtimi objekti še dodatno razširil. Njegova kapaciteta znaša 8000 obiskovalcev, vodna površina pa se nahaja na več kot 3000 m². Vodni park vključuje 16 bazenov, 24 toboganov in drč, 30 vrst savn, wellness (rimske in sončne kopeli), hotel Aqualand Inn, restavracijo in 7D kino. Za svoj termalni bazen uporablja geotermalni vrt s temperaturo 46°C.
Če na eni strani lagune vlada vrvež, je na nasprotni strani (med laguno in jezerom) precej bolj mirno.
Merkur je bil v teh dneh nabito poln. Približno dve tretjini kampa je na voljo mlajšemu delu obiskovalcev.
Na isti lokaciji so se v obdobju antike nahajale tudi rimske terme, ki veljajo za najstarejši zdraviliški objekt na Češkem. Rimske terme so bile tudi navdih za snovalce vodnega parka. Imena hal z bazeni, savn, wellnessov in ostalih prostorov tako nosijo znana imena iz časov starega Rima. Glavna hala se imenuje Neptunarium. V njej se nahaja bazen Neptun, dva otroška bazena Calimero in Baby pool ter trije jacuzziji. Hkrati vključuje tudi zunanji bazen Riviera s termalnima bazenoma Romulus in Remus. Zunanji areal z bazeni in tobogani zopet nosi ime Colosseum. Ljubitelji različnih regeneracijskih in sprostitvenih postopkov, savn, jacuzzijev itd. bodo svoj mir našli v delu imenovanem Forum Romanum…
Približno trikrat manjša od Velike je Mala laguna.
Dokaze o prisotnosti Rimljanov na tem delu Češke so arheologi našli na blagi vzpetini nekaj sto metrov severneje od Pasohlavek. Na 221 m n.m. visokem Hradisku se je nahajala rimska vojaška trdnjava. Arheološko najdišče je danes zaščiteno kot državni kulturni spomenik.
Za družine in mira željne je primernejši zahodni del kampa, kjer so turistom mdr. na voljo tudi mobilne hiške.
Obiskovalcem kampa je na voljo “neskončno” število restavracij, barov, lokalov itd.
Večere v kampu si obiskovalci lahko popestrijo z ogledom filmske predstave v letnem kinu.
Preko celega poletja je ob kampu postavljen tudi cirkus.
V drugem stoletju našega štetja je Rimsko cesarstvo doseglo svoj največji teritorialni obseg. Njegove meje so evropsko celino delile na dva kulturno, gospodarsko in politično različna svetova. Na eni strani je bila razvita civilizacija z bogatimi provincami, mestnimi upravami, kakovostnimi cestami in razvitim gospodarstvom. Na drugi strani pa je bilo veliko barbarskega prebivalstva predvsem germanskega. Ločnica med tema svetovoma je bila v srednji Evropi reka Donava. Do 2. stoletja n.š. mirne odnose med rimskim imperijem in germanskimi ljudstvi prekinejo pomembne politične spremembe in premiki germanskih plemen kar povzroči obsežen konflikt, t.i. markomanske vojne (imenovane po švabskem plemenu Markomani). Uničujoči barbarski vpadi so v letih 166–171 prizadeli praktično vse donavske province. Rimljanom je uspelo obrniti kritično situacijo šele leta 171, ko so bili barbarski bojevniki potisnjeni nazaj čez Donavo. Svoje vojaške operacije so v naslednjih letih nadaljeval tudi na ozemlju severno od Donave. Zaradi resnosti razmer na bojišču je bila od začetka leta 178 potrebna osebna prisotnost cesarja Marka Avrelija.
Po zahodu sonca se dogajanja z obal preseli na osrednji trg v kampu, kjer po otroških predstavah sledijo (večinoma) koncerti.
Vhod v največji vodni park na Češkem.
Aqualand Moravia premore tako številne notranje…
…kot zunanje bazene.
Najpomembnejše in edinstveno najdišče iz obdobja markomanskih vojn je ravno rimska utrjena baza na Hradisku pri Pasohlavkyh. Zgradili so jo vojaki cesarja Marka Avrelija v letih 172–180 n. št. globoko v osrčju sovražnega ozemlja, približno 80 km severno od starodavne Vindobone (danes Dunaj). Njeno območje zavzema vrh vzpetine, južno in vzhodno pobočje položnega hriba na levem bregu reke Dyje, približno 50 metrov nad okoliškim terenom. S te strateško ugodne lege je bilo mogoče nadzorovati in obvladovati tako križišča rečnih in kopenskih poti ob sotočju Jihlave s Svratko in Svratke z reko Dyje, kot tudi gosto poseljene ravne terase vzdolž njih.
Vodni park ponuja številne vodne atrakcije.
Trdnjava na Hradisku je bila oporišče za centralno rimsko upravo, ki je služila tako za koordinacijo vojaških enot kot tudi za logistično podporo (obrtne delavnice, skladišča za oskrbo itd.), za oskrbo ranjencev in morda za nastanitev izjemno pomembnih ljudi iz najožjega kroga cesarja Marka Avrelija. Popolna rekonstrukcija trdnjave še ni mogoča, saj je njena notranjost znana le delno. Znano pa je, da je bilo tukaj zgrajeno tudi zdravilišče z bazeni za mlačno in toplo vodo in s talnim ogrevanjem. Morda je tu nekaj časa bival tudi sam cesar.
Zapolnjeno parkirišče pred vodnim parkom in kampom priča o vrhuncu sezone. Navkljub velikost je bil zaradi zapolnjenosti zadnjo nedeljo čez dan celo primoran zapreti vrata za obiskovalce.
Medtem ko so turisti iskali osvežitev v jezeru oz. aqualandu, so kolesarske steze in pešpoti v okolici samevale.
Obiskovalci Pasohlavek lahko ta del zgodovine pobliže spoznajo v muzeju z imenom Mušov – vrata v rimski imperij (Mušov – Brána do Římské říše) ter na poučni poti, ki vodi po vzpetini, kjer so bili najdeni arheološki ostanki. Muzej se nahaja tik ob vodnem parku. Za obiskovalce je odprt od aprila do novembra, ostale mesece po predhodnem telefonskem dogovoru.
Številne najdbe iz 2. stoletja na vzpetini v bližini kempa pričajo o prisotnosti rimske vojske na tem delu Moravske.
Rimskemu vojaškemu taboru je posvečen tudi muzej pod vzpetino Hradisko v bližini kampa in vodnega parka.
Manjši muzej ponuja na ogled originalne najdbe in replike predmetov. Še posebej poučna je vizualna predstavitev življenja rimskih vojakov ter Markomanov na tem delu Češke.
Tudi ta del Pasohlavek ima svoje avtobusno postajališče (v bližini vodnega parka). Tako ob zahodnem kot vzhodnem delu kraja je urejen pristan od koder se lahko obiskovalci v času glavne sezone s turistično ladjo odpravijo na krožno plovbo po jezeru v dopoldanskem, popoldanskem ali večernem terminu.
Vzhodno ob Pasohlavkyh vodi regionalna cesta Pohořelice – Mikulov, ki je južno od kraja speljana po jezu, visokem 6,4 m in dolgem 2484 m. Jez sicer loči Zgornje in Srednje jezero Nove mlyni.
Čeprav je razvoju turizma v tem južnomoravskem kraju močno pripomoglo umetno postavljeno jezero, bodo v kraju in okolici prišli na račun tudi ljubitelji mirnejšega oddiha. Zlasti izven glavne turistične sezone. Brez dvoma ima kraj kaj ponuditi – tako zahtevnim kot manj zahtevnim obiskovalcem.
20. avgusta, 2025
Kujavy
25 km jugozahodno od moravskošlezijske metropole Ostrave se vije razpotegnjena vas z zanimivim imenom. Čeprav v njej živi vsega 550 prebivalcev, je med njenima tablama, ki na severozahodu in jugovzhodu označujeta začetek oz. konec kraja, potrebno prehoditi kar 4 kilometre. V Kujavyh je nekaj lokalnih društev, ki si prizadevajo ohraniti bogato kulturno življenje v vasi. K njim lahko prištejemo tudi lokalni nogometni klub, ki je v okviru sokola po nekaj letih nedejavnosti v lanskem poletju znova oživel športno dejavnost članske ekipe.
Simbol Kujav je od daleč vidna cerkev sv. Mihaela.
Severno in južno ob vasi se razprostirajo neskončna pšenična ter polja oljne repice, medtem ko je s pogledom proti vzhodu možno ujeti vrhove hribovja Beskydy. Vas sta prvotno sestavljala dva zaselka – starejši slovanski (Kugiawa) in mlajši nemški (Clemesdorf). Naselji sta se kasneje združili v eno vas. Češki del je bil sčasoma germaniziran. Izvor imena po vsej verjetnosti izhaja iz staroslovanske besede kujati – žuboreti. Po glasovih Děrenskega potoka, ki teče skozi vas.
Medtem ko najstarejša pisna omemba kraja sega v
leto 1293, se sedanje ime prvič pojavi leta 1461. Prebivalci so se večinoma preživljali s kmetijstvom in drobno obrtjo. Rodovitna tla ter ugodne podnebne razmere so močno pripomogle k dobrim pogojem za življenje. Po Münchenskem sporazumu leta 1938 je bila vas priključena nacistični Nemčiji. Leta 1998 so Kujavy – po 20-ih letih – znova pridobili status samostojne občine. Svoja simbola (grb in zastavo) je kraj s potrditvijo parlamenta dobil leta 2001. Na njem je na zeleni in modri podlagi upodobljena veja lipe z enim pokončnim listom ter pod njo lemež.
Na južnem robu vasi spomenik padlim vojakom Rdeče armade.
Osnovna šola ter vaški urad domujeta v isti stavbi.
Tudi vaško gostišče ter trgovina z živili si svoje prostore delita v istem objektu.
Medtem ko najstarejša pisna omemba kraja sega v leto 1293, se sedanje ime prvič pojavi leta 1461. Prebivalci so se večinoma preživljali s kmetijstvom in drobno obrtjo. Rodovitna tla ter ugodne podnebne razmere so močno pripomogle k dobrim pogojem za življenje. Po Münchenskem sporazumu leta 1938 je bila vas priključena nacistični Nemčiji. Leta 1998 so Kujavy – po 20-ih letih – znova pridobili status samostojne občine.
Svoja simbola (grb in zastavo) je kraj s potrditvijo parlamenta dobil leta 2001. Na njem je na zeleni in modri podlagi upodobljena veja lipe z enim pokončnim listom ter pod njo lemež.
V Kujavyh sta tako vrtec kot osnovna šola. V stavbi vrtca ima svoj manjši prostor še pošta z »osnovno ponudbo« (ki denimo ne vključuje razglednic). Njeno delovanje finančno omogoča kraj. Na drugi strani si
Tako južni (na sliki) kot severni del Kujav sta redkeje naseljena.
Prireditveni prostor ob nogometnem igrišču zaživi tudi ob zabavnih in kulturnih prireditvah.
Pošta ima velik pomen predvsem za starejši del vaščanov. Svoj prostor ima na desni strani objekta na sliki v katerem sicer domuje vrtec.
Približno na sredini vasi (a na nasprotnem bregu potoka) se poleg šole nahaja še manjši park z igrali, vaška krčma (Hospudka u babičky) ter trgovina z osnovnimi živili, ki ima svoja vrata odprta tudi ob nedeljah. Dominanta vasi je cerkev svetega Mihaela iz leta 1833. Nadomestila je prvotno cerkev iz 14. stoletja, ki jo je dobrih sto let pred tem zajel požar. Ta je imela dva zvonova. Po požaru so iz teh dveh zvonov ulili dva nova zvonova od katerih eden še vedno zvoni s kujavskega zvonika. Na njem je napis v latinščini: »Naj se ob zvoku tega zvona grešniki obrnejo, naj se tresejo peklenske sile in naj zbežijo nevihte z naravnimi nesrečami.«
osnovnošolci in zaposleni svoje prostore delijo z vaškim uradom. Stavba je bila postavljena leta 1821 in je od vsega začetka služila šolanju otrok. Ker je bila večina prebivalstva nemške narodnosti, je pouk potekal v nemškem jeziku. V letih po vojni je število učencev v njej postopno naraščalo, zato je bila zgradba v drugi polovici 50-ih let deležna obnove in povečana na tri ter kasneje na štiri razrede. Zadnja obnova šole je bila izvedena pred dvema letoma (fasada, streha ter okolica). Sčasoma se je trend števila učencev obrnil navzdol. V zadnjih letih pouk v njej poteka v dveh razredih, kapaciteta šole pa je zapolnjena približno polovično.
Urejeno prostor z informativnima tablama sredi vasi.
Kulturni dom namenjen tako javnim priredtivam kot tudi zaprtim družbam.
Informativne table ter za njimi obnovljen gasilski dom.
Skozi celotno vas se vije Děrensky potok.
Avtobusi povezujejo Kujave z okoliškimi kraji tudi ob koncih tedna in praznikih. Eno od treh postajališč v vasi je ob nogometnem igrišču in se imenuje U Vlachu.
Za plačilo vozovnice pri vožnji z javnim prevozom znotraj regije je vredno uporabiti brezstično kartico. V tem primeru nas bo vožnja stala 60% redne cene.
Nad južnim delom Kujav poteka avtocesta, ki povezuje tri največja češka mesta (Praga – Brno – Ostrava).
V teh dneh je ob glavni cesti skozi vas potekala košnja trave.
Pločnik ob glavni cesti je na nekaterih mestih potreben obnove.
Po požaru so cerkev hitro obnovili. Takratni župnik si je prizadeval za izgradnjo nove cerkve, ki pa so jo odlagale Napoleonove vojne. Po bitki pri Austerlitzu so skozi Kujave korakali ruski vojaki. Za božič je bil v vasi nameščen transport ruskih vojakov, okuženih s tifusom. Z boleznijo so se kmalu okužili tudi številni domačini. V 81-ih dneh je bilo v vasi kar 74 pogrebov. Dva dni pred njegovo smrtjo je župniku uspelo, da je bil položen temeljni kamen za izgradnjo nove cerkve.
Ob poljski cesti, ki se med travniki in polji vije vzhodno od cerkve, so prebivalci Kujav skupaj z župnijo in naravovarstvenimi organizacijami v jeseni 2023 posadili drevored sestavljen iz 97-ih hrušk in 28 hrastov. Dogodka sta se udeležila tudi okoljski minister ter deželni glavar. Drevored so poimenovali Aleja svobode. Cilj akcije je (bil) simbolična ozdravitev pokrajine in njena osvoboditev od brezvestnega ravnanja.
Neskončna žitna polja se vijejo severno in južno od Kujav.
Če velja kulturni dom za center dogajanja v vasi v hladnejšem delu leta, se večina dogajanja v poletnem času odvija na oz. ob nogometnem igrišču. V sklopu športnega parka se nahaja tudi bife, nadstreška s klopmi ter za pripravo hrano in manjše športno igrišče z asfaltno površino. Tu
potekajo vaški dnevi ter ostali kulturni in družabni dogodki.
Nad južnim delom Kujav poteka avtocesta D1, ki povezuje Prago, Brno in Ostravo in se nato severneje naveže na poljsko avtocesto A1. Za njeno popolno manjka še približno 10-kilometrski odsek južno od Kujav, ki naj bi bil dokončan koncem tega leta.
Pogled na cerkev, ki jo v Kujavyh uzremo šele, ko stopimo pred njo, se od daleč odpira z vseh strani neba.
Ravninski svet na vzhodu prekinja hribovje Beskydy.
Okoliška polja in travniki so v teh dneh polni življenja. Če so kuščarji predatorji številnim žuželkam, predstavljajo hkrati tudi plen pticam, kačam in sesalcem.
Porasla polja so v tem času idealno zatočišče za številne poljske zajce.
V prihodnjih letih se vzporedno z avtocesto obeta izgradnja še enega viadukta. Češka namreč kot prva vzhodnoevropska država načrtuje
izgradnjo hitre železnice po celi državi ter njeno navezanost na sosednje države. Potnikom bodo s tem omogočena hitrejša potovanja ne le znotraj Češke temveč tudi v sosednje države oz. njihove metropole (Varšava, Berlin, Dunaj in Bratislava). V kolikor
Ob vsakem od dreves je na ploščici napisano ime osebe ali organizacije, ki je posadila drevo.
bodo aktualni načrti uresničeni, naj bi eden prvih dokončanih odsekov vodil ravno mimo oz. nad Kujavy. Ravno v teh dneh je projekt mimo Kujav prejel pozitivno presojo vplivov na okolje. Za viaduktom je predvidena poglobljena trasa pod nivojem
okoliških polj. Odsek se imenuje Moravska vrata II (Moravská brána II) in bo potekal med krajema Hranice na Moravě ter Ostravo.
125 posajenih dreves sestavlja Drevored svobode, ki se vije med polji do cerkve.
A preden bo hitra železnica pričela dobivati končno podobo, bo skozi Kujave zapeljalo še na deset- (morda celo sto-) tisoče avtobusov v sklopu javnega regijskega prometa. Ki je v tem delu regije odlično razvit ter tako šolarjem, zaposlenim, upokojencem, izletnikom ter ostalim skupinam prebivalstva omogoča pogoste in ugodne vožnje z vlaki in avtobusi. Prvi sicer v Kujave ne vozijo, zato pa lahko lokalni prebivalci koristijo avtobuse do Fulneka in Studenke (7 parov ob delovnikih in trije ob koncih tedna ter praznikih), kjer je možnost prestopa na vlak, Tiska in Novega Jičina (sedež okrožja; devet oz. dva para avtobusov) ter z enega od treh postajališč s severnega roba vasi (za razliko od ostalih dveh se ta nahaja ob regionalni cesti) tudi do južnega dela Ostrave (11 oz. devet parov avtobusov).
Severno in južno ob vasi se razprostirajo neskončna pšenična ter polja oljne repice, medtem ko je s pogledom proti vzhodu možno ujeti vrhove hribovja Beskydy. Vas sta prvotno sestavljala dva zaselka – starejši slovanski (Kugiawa) in mlajši nemški (Clemesdorf). Naselji sta se kasneje združili v eno vas. Češki del je bil sčasoma germaniziran. Izvor imena po vsej verjetnosti izhaja iz staroslovanske besede kujati – žuboreti. Po glasovih Děrenskega potoka, ki teče skozi vas.
Simbol Kujav je od daleč vidna cerkev sv. Mihaela.
Medtem ko najstarejša pisna omemba kraja sega v leto 1293, se sedanje ime prvič pojavi leta 1461. Prebivalci so se večinoma preživljali s kmetijstvom in drobno obrtjo. Rodovitna tla ter ugodne podnebne razmere so močno pripomogle k dobrim pogojem za življenje. Po Münchenskem sporazumu leta 1938 je bila vas priključena nacistični Nemčiji. Leta 1998 so Kujavy – po 20-ih letih – znova pridobili status samostojne občine. Svoja simbola (grb in zastavo) je kraj s potrditvijo parlamenta dobil leta 2001. Na njem je na zeleni in modri podlagi upodobljena veja lipe z enim pokončnim listom ter pod njo lemež.
Osnovna šola ter vaški urad domujeta v isti stavbi.
Na južnem robu vasi spomenik padlim vojakom Rdeče armade.
Prireditveni prostor ob nogometnem igrišču zaživi tudi ob zabavnih in kulturnih prireditvah.
Svoja simbola (grb in zastavo) je kraj s potrditvijo parlamenta dobil leta 2001. Na njem je na zeleni in modri podlagi upodobljena veja lipe z enim pokončnim listom ter pod njo lemež.
Tudi vaško gostišče ter trgovina z živili si svoje prostore delita v istem objektu.
Tako južni (na sliki) kot severni del Kujav sta redkeje naseljena.
V Kujavyh sta tako vrtec kot osnovna šola. V stavbi vrtca ima svoj manjši prostor še pošta z »osnovno ponudbo« (ki denimo ne vključuje razglednic). Njeno delovanje finančno omogoča kraj. Na drugi strani si osnovnošolci in zaposleni svoje prostore delijo z vaškim uradom. Stavba je bila postavljena leta 1821 in je od vsega začetka služila šolanju otrok. Ker je bila večina prebivalstva nemške narodnosti, je pouk potekal v nemškem jeziku. V letih po vojni je število učencev v njej postopno naraščalo, zato je bila zgradba v drugi polovici 50-ih let deležna obnove in povečana na tri ter kasneje na štiri razrede. Zadnja obnova šole je bila izvedena pred dvema letoma (fasada, streha ter okolica). Sčasoma se je trend števila učencev obrnil navzdol. V zadnjih letih pouk v njej poteka v dveh razredih, kapaciteta šole pa je zapolnjena približno polovično.
Pošta ima velik pomen predvsem za starejši del vaščanov. Svoj prostor ima na desni strani objekta na sliki v katerem sicer domuje vrtec.
Urejeno prostor z informativnima tablama sredi vasi.
Kulturni dom namenjen tako javnim priredtivam kot tudi zaprtim družbam.
Informativne table ter za njimi obnovljen gasilski dom.
Skozi celotno vas se vije Děrensky potok.
Približno na sredini vasi (a na nasprotnem bregu potoka) se poleg šole nahaja še manjši park z igrali, vaška krčma (Hospudka u babičky) ter trgovina z osnovnimi živili, ki ima svoja vrata odprta tudi ob nedeljah. Dominanta vasi je cerkev svetega Mihaela iz leta 1833. Nadomestila je prvotno cerkev iz 14. stoletja, ki jo je dobrih sto let pred tem zajel požar. Ta je imela dva zvonova. Po požaru so iz teh dveh zvonov ulili dva nova zvonova od katerih eden še vedno zvoni s kujavskega zvonika. Na njem je napis v latinščini: »Naj se ob zvoku tega zvona grešniki obrnejo, naj se tresejo peklenske sile in naj zbežijo nevihte z naravnimi nesrečami.«
Eno od treh avtobusnih postajališč je ob nogometnem igrišču in se imenuje U Vlachu.
Za plačilo vozovnice pri vožnji z javnim prevozom znotraj regije je vredno uporabiti brezstično kartico. V tem primeru je vozovnic 40% cenejša.
Nad južnim delom Kujav poteka avtocesta, ki povezuje tri največja češka mesta (Praga – Brno – Ostrava).
Po požaru so cerkev hitro obnovili. Takratni župnik si je prizadeval za izgradnjo nove cerkve, ki pa so jo odlagale Napoleonove vojne. Po bitki pri Austerlitzu so skozi Kujave korakali ruski vojaki. Za božič je bil v vasi nameščen transport ruskih vojakov, okuženih s tifusom. Z boleznijo so se kmalu okužili tudi številni domačini. V 81-ih dneh je bilo v vasi kar 74 pogrebov. Dva dni pred njegovo smrtjo je župniku uspelo, da je bil položen temeljni kamen za izgradnjo nove cerkve.
V teh dneh je ob glavni cesti skozi vas potekala košnja trave.
Pločnik ob glavni cesti je na nekaterih mestih potreben obnove.
Ob poljski cesti, ki se med travniki in polji vije vzhodno od cerkve, so prebivalci Kujav skupaj z župnijo in naravovarstvenimi organizacijami v jeseni 2023 posadili drevored sestavljen iz 97-ih hrušk in 28 hrastov. Dogodka sta se udeležila tudi okoljski minister ter deželni glavar. Drevored so poimenovali Aleja svobode. Cilj akcije je (bil) simbolična ozdravitev pokrajine in njena osvoboditev od brezvestnega ravnanja.
Neskončna žitna polja se vijejo severno in južno od Kujav.
Pogled na cerkev, ki jo v Kujavyh uzremo šele, ko stopimo pred njo, se od daleč odpira z vseh strani neba.
Če velja kulturni dom za center dogajanja v vasi v hladnejšem delu leta, se večina dogajanja v poletnem času odvija na oz. ob nogometnem igrišču. V sklopu športnega parka se nahaja tudi bife, nadstreška s klopmi ter za pripravo hrano in manjše športno igrišče z asfaltno površino. Tu potekajo vaški dnevi ter ostali kulturni in družabni dogodki.
Okoliška polja in travniki so v teh dneh polni življenja. Če so kuščarji predatorji številnim žuželkam, predstavljajo hkrati tudi plen pticam, kačam in sesalcem.
Porasla polja so v tem času idealno zatočišče za številne poljske zajce.
Nad južnim delom Kujav poteka avtocesta D1, ki povezuje Prago, Brno in Ostravo in se nato severneje naveže na poljsko avtocesto A1. Za njeno popolno manjka še približno 10-kilometrski odsek južno od Kujav, ki naj bi bil dokončan koncem tega leta.
V prihodnjih letih se vzporedno z avtocesto obeta izgradnja še enega viadukta. Češka namreč kot prva vzhodnoevropska država načrtuje izgradnjo hitre železnice po celi državi ter njeno navezanost na sosednje države. Potnikom bodo s tem omogočena hitrejša potovanja ne le znotraj Češke temveč tudi v sosednje države oz. njihove metropole (Varšava, Berlin, Dunaj in Bratislava). V kolikor bodo aktualni načrti uresničeni, naj bi eden prvih dokončanih odsekov vodil ravno mimo oz. nad Kujavy. Ravno v teh dneh je projekt mimo Kujav prejel pozitivno presojo vplivov na okolje. Za viaduktom je predvidena poglobljena trasa pod nivojem okoliških polj. Odsek se imenuje Moravska vrata II (Moravská brána II) in bo potekal med krajema Hranice na Moravě ter Ostravo.
Ravninski svet na vzhodu prekinja hribovje Beskydy.
Ob vsakem od dreves je na ploščici napisano ime osebe ali organizacije, ki je posadila drevo.
125 posajenih dreves sestavlja Drevored svobode, ki se vije med polji do cerkve.
A preden bo hitra železnica pričela dobivati končno podobo, bo skozi Kujave zapeljalo še na deset- (morda celo sto-) tisoče avtobusov v sklopu javnega regijskega prometa. Ki je v tem delu regije odlično razvit ter tako šolarjem, zaposlenim, upokojencem, izletnikom ter ostalim skupinam prebivalstva omogoča pogoste in ugodne vožnje z vlaki in avtobusi. Prvi sicer v Kujave ne vozijo, zato pa lahko lokalni prebivalci koristijo avtobuse do Fulneka in Studenke (7 parov ob delovnikih in trije ob koncih tedna ter praznikih), kjer je možnost prestopa na vlak, Tiska in Novega Jičina (sedež okrožja; devet oz. dva para avtobusov) ter z enega od treh postajališč s severnega roba vasi (za razliko od ostalih dveh se ta nahaja ob regionalni cesti) tudi do južnega dela Ostrave (11 oz. devet parov avtobusov).
10. junija, 2025
Hostašovice
Na skrajnem jugu Moravskošlezijske regije ter okrožja Novy Jičin ležijo Hostašovice. Istoimenska občina šteje nekaj manj kot 800 prebivalcev. Razpotegnjena vas na obronkih hribovja Beskydy je od konca 18. stoletja neločljivo povezana z gojenjem ajde in njeno predelavo v ajdovo kašo. Obdajajo jo blaga pobočja porasla s travniki in gozdovi, ki vabijo k aktivnemu preživljanju prostega časa. Pomemben dejavnik v življenju vaščanov je tudi lokalni nogometni klub, ki že več kot osem desetletij pod imenom Sokol navdušuje ljubitelje nogometa.
Hostašovice ležijo med mestoma Novy Jičin ter Valašske Meziřiči. Prvo je sedež enega od šestih okrožij Moravskošlezijske regije na skrajnem severovzhodu Češke, medtem ko drugo leži že v sosednji, Zlinski regiji. Do obeh mest je približno sedem kilometrov vožnje po lokalnih cestah. Dober kilometer vzhodno od vasi poteka 168 km dolga magistralna cesta, ki proti severu vodi na Poljsko in jugu na Slovaško. Cesta povezuje tudi oba za Hostašovice pomembna kraja. Ob njej je avtobusno postajališče, od koder imajo lokalni prebivalci možnost pogostih povezav do obeh bližnjih mest. Med tednom ju povezuje 18 parov avtobusov (ob koncih tedna in praznikih trije pari). Poleg omenjenih mest v bližini je z istega postajališča z avtobusom možno potovati neposredno v dve regijski prestolnici – do južneje ležečega Zlina ter Ostrave na severu, ki je od Hostašovic oddaljena približno 50 kilometrov. Obe regijski metropoli ob delovnikih povezujejo trije pari avtobusov.
Železniška postaja se nahaja približno kilometer vzhodno od Hostašovic.
Na postaji ustavljajo modernizirani dizelski vlaki serije 814 imenovani Regionova.
Skrbno vzdrževano postajno poslopje z okolico dopolnjuje še manjša in lepo urejena čakalnica.
Terasa na zunanji strani strani postaje, kjer se v pritličju nahaja priljubljena manjša restavracija.
Ob postaji se zaključi zelo obiskana kolesarska steza, ki semkaj pripelje iz Novega Jičina.
Kdor ima raje vožnjo z vlakom, se lahko v Hostašovice odpravi tudi po tirih. Če je za večino vaščanov železnica bolj od rok, je lokacija postaje naravnost idealna za izletnike. Železniška postaja se namreč nahaja sredi gozdov in je od centra vasi oddaljena približno dva kilometra. Ob njej poteka enotirna neelektrificirana proga med Ostravo in Valašskim Meziřičim. Postaja je pričela obratovati 1. junija leta 1888 pod imenom Hotzendorf. Gre za nemško ime kraja Hodslavice, ki je celo malenkost bližje železniški postaji, kot Hostašovice. Ime slednje nosi postaja od leta 1996.
V vzhodnem delu Hostašovic prevladujejo novejše (eno)družinske hiše.
Cesta skozi del Hostašovic s pločnikom, ki pa je na (predvsem ožjih) delih prekinjen.
Bolj regionalni (lokalni) pomen imata obe postajališči v vasi, ki sta del regijske avtobusne linije med Novym Jičinom in Kopřivnico. 21 parov avtobusov ob delovnikih ter devet ob koncih tedna ter praznikih pričajo o pomenu javnega prevoza v Moravskošlezijskem kraju. Za pogoste avtobusne povezave ter ugodne cene prevozov si odgovorni regionalni politiki na področju prometa zaslužijo pohvalo.
Pogled na zahodni del Hostašovic.
Postaja je svoj največji razcvet doživela v začetku 20. stoletja. Takrat so bili na njej trije zaposleni – načelnik postaje, ki je v njej s svojo družino tudi prebival, blagajnik ter nadzornik skladišča. Postaja je v tistem času primarno služila pretovoru blaga. Danes na postaji lahko ugledamo le še prometnika. Kljub temu je postajno poslopje vzorno vzdrževano. Tako njen zunanji del na strani
peronov kot tudi notranjost z manjšo čakalnico.
Na postaji v Hostašovicah ustavljajo lokalni vlaki, ki povezujejo Valašske Meziřiči in Frydlant nad Ostravici. Ob delovnikih progo prevozi 14, ob koncih tedna in praznikih 9 parov potniških vlakov. Izletniki, ki se odločijo za sprehod po bližnji okolici (kjer bodo skoraj zagotovo naleteli na katerega izmed številnih izvirov z mineralno vodo različnih okusov), lahko na prihod vlaka počakajo na terasi prijetnega postajnega bistroja, kjer se v ponudbi vedno najde tudi kaj za pod zob. Ob postaji se hkrati zaključi tudi kolesarska steza, ki semkaj pripelje iz Novega Jičina po nekdanji trasi lokalne proge skozi Bludovice. Progo so leta 2009 razdejale poplave, po katerih so se lokalne oblasti odločile za dokončno odstranitev tirov ter preureditev v danes zelo priljubljeno in obiskano stezo za ljubitelje kolesarjenja.
Eno od dveh avtobusnih postajališč na vzhodnem delu Hostašovic.
Nastanek Hostašovic se datira na sredino 13. stoletja. Leta 1749 upravitelji gospostva vas povzdignejo v samostojno občino. Iz tega obdobja izvira tudi podoba na današnjem grbu kraja s prekrižanima grabljami ter cepcem. Z izjemo obdobja med letoma 1978 in 1991 (ko so bile Hostašovice
Zanimiv naravni pojav lahko izletniki vidijo v gozdu na obrobju vasi. Nekaj korakov loči dva izvira s povsem različno sestavo vode, ki oba napajata studenec Zrzavka.
upravno del mesta Novy Jičin) je bil kraj ves čas samostojna občina. Kar mu je predvsem v novejšem obdobju omogočalo hitrejši razvoj, ki je pripomogel k večji kakovosti življenja krajanov (plinifikacija, obnova daljnovodov in javne razsvetljave, šole, izgradnja vaškega trga).
Kapelica sv. Cirila in Metoda v središču vasi.
Spomenik preminulim vaščanom v prvi in drugi svetovni vojni ter za njim edina trgovina v vasi.
Avtobusno postajališče nasproti kapelice…
…ter za njim manjši park z mini ribnikom v katerem lahko opazujemo pester vodni živelj.
Na ozemlju občine (ki je v celoti del naravnega parka Pobesydi) se nahaja nemalo izvirov ter ostalih vodnih virov. Ker na tem delu poteka glavno evropsko razvodje, se del potokov steka v Črno in del v Baltsko morje. Za nevsakdanjo zanimivost velja skedenj hišne številke 23. Z vsake strani njegove strehe namreč odteka deževnica v različno morje. Podobna zanimivost je povezana tudi z enim izmed sicer številnih studencev v okolici,
imenovanem Jaštěrka. Nekaj metrov za njegovim izvirom se voda razcepi v dva kraka, od katerih vsak odvaja vodo v drugo morje (bifurkacija).
Vaški urad.
Stavbo osnovne šole in vrtca krasi zgledno urejena okolica.
Manjše športno igrišče ob večjem nogometnem služi predvsem učencem osnovne šole.
Priljubljena izletniška točka, ki je v toplejšem delu sezone zelo obiskana in kjer se predvsem radi ustavljajo kolesarji, se nahaja ob studencu imenovanem Zrzavka. V lepem vremenu ob koncih tedna je kljub številnim klopem na širokem prostranstvu včasih potrebno počakati na prosto mesto. Ko je sezona v polnem razmahu, ima svoje prodajno okence odprt tudi kiosk, kjer obiskovalci v ponudbi najdejo tako pijačo kot jedačo (burgerji, hot dogi, klobase). Za priljubljenost te točke gre zasluga unikatnemu hidrogeološkemu fenomenu. Zgolj nekaj metrov sta od sebe oddaljena dva izvira vode, ki napajata studenec Zrzavka. Voda vsakega od njiju vsebuje drugačne primesi. Prva premore železov sulfat, medtem ko druga vsebuje vodikov sulfid.
Otroška igrala v sklopu športnega parka.
Na eni od “stranskih” vaških ulic je postavljen informativni napis o pomembnem evropskem razvodju, ki poteka na območju Hostašovic.
Ena od značilnost Hostašovic je tudi ajda, ki jo v kraju meljejo že več kot dve stoletji. Ponjo se kupci pripeljejo tudi iz oddaljenejših krajev. Približno na sredini vasi se za avtobusnim postajališčem nahaja skrbno urejeno zelenje s klopema in spomenikom padlim vaščanom v prvi in drugi svetovni vojni. Ob njem stoji kapelica svetega Cirila in Metoda iz leta 1850. Kraj se je s protokolom iz leta 1866 zavezal skrbi za sakralni objekt. Zadnje obnove je bila kapelica deležna leta 2020, ko sta bila obnovljena njena streha ter stolp. Nekaj korakov za spomenikom in kapelico je edina trgovina z živili v vasi, odprta med ponedeljkom in soboto.
Z redko videno zanimivostjo je povezan kmečki objekt na jugu vasi. Deževnica z vsake strani njegove strehe namreč odteka v Baltsko in Črno morje, med seboj oddaljeni približno 1.500 km zračne linije.
Nekaj deset metrov dalje ob glavni cesti skozi Hostašovice stoji stavba osnovne šole in vrtca. Pogled na skrbno urejeno zelenje pred njenim vhodom priča o pridnih rokah zaposlenih, ki tudi na takšen način skrbijo za (pozitivno) zunanjo podobo šole in vrtca. Prva šola je bila v kraju postavljena leta 1784. Šlo je za sploh prvo zidano stavbo iz
Bližnja okolica Hostašovic ponuja številne možnosti za aktivno preživljanje prostega časa. Na sliki drevored ob lokalni cesti zahodno od Hostašovic.
opek v vasi. Leta 1972 je bil k šoli prizidan vrtec.
Nižja stopnja osnovne šole (od prvega do petega razreda) ima kapaciteto 80 učencev. Njihovo poučevanje poteka v štirih razredih. Poleg tega šola omogoča staršem oz. njihovim otrokom tudi obšolsko varstvo (pri nas bolj znano kot popoldansko bivanje). Nekaj
Hostašovice obdaja blag gričevnat svet, ki se proti jugovzhodu nadaljuje v hribovje Beskydy (na sliki v ozadju).
manjša je kapaciteta vrtca, ki lahko sprejme 48 otrok.
Hostašovice ležijo med mestoma Novy Jičin ter Valašske Meziřiči. Prvo je sedež enega od šestih okrožij Moravskošlezijske regije na skrajnem severovzhodu Češke, medtem ko drugo leži že v sosednji, Zlinski regiji. Do obeh mest je približno sedem kilometrov vožnje po lokalnih cestah. Dober kilometer vzhodno od vasi poteka 168 km dolga magistralna cesta, ki proti severu vodi na Poljsko in jugu na Slovaško. Cesta povezuje tudi oba za Hostašovice pomembna kraja. Ob njej je avtobusno postajališče, od koder imajo lokalni prebivalci možnost pogostih povezav do obeh bližnjih mest. Med tednom ju povezuje 18 parov avtobusov (ob koncih tedna in praznikih trije pari). Poleg omenjenih mest v bližini je z istega postajališča z avtobusom možno potovati neposredno v dve regijski prestolnici – do južneje ležečega Zlina ter Ostrave na severu, ki je od Hostašovic oddaljena približno 50 kilometrov. Obe regijski metropoli ob delovnikih povezujejo trije pari avtobusov.
Železniška postaja se nahaja približno kilometer vzhodno od Hostašovic.
Skrbno vzdrževano postajno poslopje z okolico dopolnjuje še manjša in lepo urejena čakalnica.
Na postaji ustavljajo modernizirani dizelski vlaki serije 814 imenovani Regionova.
Bolj regionalni (lokalni) pomen imata obe postajališči v vasi, ki sta del regijske avtobusne linije med Novym Jičinom in Kopřivnico. 21 parov avtobusov ob delovnikih ter devet ob koncih tedna ter praznikih pričajo o pomenu javnega prevoza v Moravskošlezijskem kraju. Za pogoste avtobusne povezave ter ugodne cene prevozov si odgovorni regionalni politiki na področju prometa zaslužijo pohvalo.
Terasa na zunanji strani strani postaje, kjer se v pritličju nahaja priljubljena manjša restavracija.
Ob postaji se zaključi zelo obiskana kolesarska steza, ki semkaj pripelje iz Novega Jičina.
Komur je ljubša vožnja z vlakom se lahko v Hostašovice odpravi tudi po tirih. Če je za večino vaščanov železnica bolj od rok, je lokacija postaje naravnost idealna za izletnike. Železniška postaja se namreč nahaja sredi gozdov in je od centra vasi oddaljena približno dva kilometra. Ob njej poteka enotirna neelektrificirana proga med Ostravo in Valašskim Meziřičim. Postaja je pričela obratovati 1. junija leta 1888 pod imenom Hotzendorf. Gre za nemško ime kraja Hodslavice, ki je celo malenkost bližje železniški postaji, kot Hostašovice. Ime slednje nosi postaja od leta 1996.
Pogled na zahodni del Hostašovic.
Postaja je svoj največji razcvet doživela v začetku 20. stoletja. Takrat so bili na njej trije zaposleni – načelnik postaje, ki je v njej s svojo družino tudi prebival, blagajnik ter nadzornik skladišča. Postaja je v tistem času primarno služila pretovoru blaga. Danes na postaji lahko ugledamo le še prometnika. Kljub temu je postajno poslopje vzorno vzdrževano. Tako njen zunanji del na strani peronov kot tudi notranjost z manjšo čakalnico.
Eno od dveh avtobusnih postajališč na vzhodnem delu Hostašovic.
Na postaji v Hostašovicah ustavljajo lokalni vlaki, ki povezujejo Valašske Meziřiči in Frydlant nad Ostravici. Ob delovnikih progo prevozi 14, ob koncih tedna in praznikih 9 parov potniških vlakov. Izletniki, ki se odločijo za sprehod po bližnji okolici (kjer bodo skoraj zagotovo naleteli na katerega izmed številnih izvirov z mineralno vodo različnih okusov), lahko na prihod vlaka počakajo na terasi prijetnega postajnega bistroja, kjer se v ponudbi vedno najde tudi kaj za pod zob. Ob postaji se hkrati zaključi tudi kolesarska steza, ki semkaj pripelje iz Novega Jičina po nekdanji trasi lokalne proge skozi Bludovice. Progo so leta 2009 razdejale poplave, po katerih so se lokalne oblasti odločile za dokončno odstranitev tirov ter preureditev v danes zelo priljubljeno in obiskano stezo za ljubitelje kolesarjenja.
Zanimiv naravni pojav lahko izletniki vidijo v gozdu na obrobju vasi. Nekaj korakov loči dva izvira s povsem različno sestavo vode, ki oba napajata studenec Zrzavka.
Nastanek Hostašovic se datira na sredino 13. stoletja. Leta 1749 upravitelji gospostva vas povzdignejo v samostojno občino. Iz tega obdobja izvira tudi podoba na današnjem grbu kraja s prekrižanima grabljami ter cepcem. Z izjemo obdobja med letoma 1978 in 1991 (ko so bile Hostašovice upravno del mesta Novy Jičin) je bil kraj ves čas samostojna občina. Kar mu je predvsem v novejšem obdobju omogočalo hitrejši razvoj, ki je pripomogel k večji kakovosti življenja krajanov (plinifikacija, obnova daljnovodov in javne razsvetljave, šole, izgradnja vaškega trga).
Kapelica sv. Cirila in Metoda v središču vasi.
Spomenik preminulim vaščanom v prvi in drugi svetovni vojni ter za njim edina trgovina v vasi.
Avtobusno postajališče nasproti kapelice…
…ter za njim manjši park z mini ribnikom v katerem lahko opazujemo pester vodni živelj.
Na ozemlju občine (ki je v celoti del naravnega parka Pobesydi) se nahaja nemalo izvirov ter ostalih vodnih virov. Ker na tem delu poteka glavno evropsko razvodje, se del potokov steka v Črno in del v Baltsko morje. Za nevsakdanjo zanimivost velja skedenj hišne številke 23. Z vsake strani njegove strehe namreč odteka deževnica v različno morje. Podobna zanimivost je povezana tudi z enim izmed sicer številnih studencev v okolici, imenovanem Jaštěrka. Nekaj metrov za njegovim izvirom se voda razcepi v dva kraka, od katerih vsak odvaja vodo v drugo morje (bifurkacija).
Vaški urad.
Otroška igrala v sklopu športnega parka.
Stavbo osnovne šole in vrtca krasi zgledno urejena okolica.
Priljubljena izletniška točka, ki je v toplejšem delu sezone zelo obiskana in kjer se predvsem radi ustavljajo kolesarji, se nahaja ob studencu imenovanem Zrzavka. V lepem vremenu ob koncih tedna je kljub številnim klopem na širokem prostranstvu včasih potrebno počakati na prosto mesto. Ko je sezona v polnem razmahu, ima svoje prodajno okence odprt tudi kiosk, kjer obiskovalci v ponudbi najdejo tako pijačo kot jedačo (burgerji, hot dogi, klobase). Za priljubljenost te točke gre zasluga unikatnemu hidrogeološkemu fenomenu. Zgolj nekaj metrov sta od sebe oddaljena dva izvira vode, ki napajata studenec Zrzavka. Voda vsakega od njiju vsebuje drugačne primesi. Prva premore železov sulfat, medtem ko druga vsebuje vodikov sulfid.
Manjše športno igrišče ob večjem nogometnem služi predvsem učencem osnovne šole.
Na eni od “stranskih” vaških ulic je postavljen informativni napis o pomembnem evropskem razvodju, ki poteka na območju Hostašovic.
Ena od značilnost Hostašovic je tudi ajda, ki jo v kraju meljejo že več kot dve stoletji. Ponjo se kupci pripeljejo tudi iz oddaljenejših krajev. Približno na sredini vasi se za avtobusnim postajališčem nahaja skrbno urejeno zelenje s klopema in spomenikom padlim vaščanom v prvi in drugi svetovni vojni. Ob njem stoji kapelica svetega Cirila in Metoda iz leta 1850. Kraj se je s protokolom iz leta 1866 zavezal skrbi za sakralni objekt. Zadnje obnove je bila kapelica deležna leta 2020, ko sta bila obnovljena njena streha ter stolp. Nekaj korakov za spomenikom in kapelico je edina trgovina z živili v vasi, odprta med ponedeljkom in soboto.
Z redko videno zanimivostjo je povezan kmečki objekt na jugu vasi. Deževnica z vsake strani njegove strehe namreč odteka v Baltsko in Črno morje, med seboj oddaljeni približno 1.500 km zračne linije.
Bližnja okolica Hostašovic ponuja številne možnosti za aktivno preživljanje prostega časa. Na sliki drevored ob lokalni cesti zahodno od Hostašovic.
Nekaj deset metrov dalje ob glavni cesti skozi Hostašovice stoji stavba osnovne šole in vrtca. Pogled na skrbno urejeno zelenje pred njenim vhodom priča o pridnih rokah zaposlenih, ki tudi na takšen način skrbijo za (pozitivno) zunanjo podobo šole in vrtca. Prva šola je bila v kraju postavljena leta 1784. Šlo je za sploh prvo zidano stavbo iz opek v vasi. Leta 1972 je bil k šoli prizidan vrtec.
Hostašovice obdaja blag gričevnat svet, ki se proti jugovzhodu nadaljuje v hribovje Beskydy (na sliki v ozadju).
Nižja stopnja osnovne šole (od prvega do petega razreda) ima kapaciteto 80 učencev. Njihovo poučevanje poteka v štirih razredih. Poleg tega šola omogoča staršem oz. njihovim otrokom tudi obšolsko varstvo (pri nas bolj znano kot popoldansko bivanje). Nekaj manjša je kapaciteta vrtca, ki lahko sprejme 48 otrok.
4. junija, 2025
Dobre
Orliško hribovje na severu vzhodnega dela Češke ponuja turistom številne možnosti preživljanja prostega časa. Precej manjše pozornosti obiskovalcev so deležni njegovi obronki. Čeprav tudi tu prevladuje neokrnjena narava z gozdovi, potoki, polji in travniki na katerih se pogosto pase živina. Ob pogledu na zemljevid marsikomu pade v oči kraj z zanimivim imenom. V vasi Dobre prebiva 550 prebivalcev. Mnogi od njih so člani katerega izmed številnih društev. Med njimi tudi nogometnega kluba SK Dobre.
Središče Dobrega z avtobusno postajo ter poslopjem s pošto, trgovino, knjižnico ter vaškim uradom.
Samostalnik Dobre je v češčini moškega spola. Ob upoštevanju sorodnosti češčine in slovenščine bo tudi v prispevku pri navedbi in sklanjatvi imena kraja upoštevan spol imena v izvornem jeziku.
Trdnih dokazov o izvoru imena Dobre ni, zato je razlaga prepuščena predvsem strokovnjakom. Ti ime povezujejo z dobro vodo v potoku, ki teče skozi naselje in ki se je nekdaj imenoval Dobry. Druga verzija
Čeprav Dobre spada med manjša naselja, je v kraju tako osnovna šola kot vrtec (na sliki).
je povezana s povestjo, ki jo je napisal nekdanji župnik v Dobrem. Ta ime kraja povezuje z besedami ene od deklet, ki je v vaškem ribniku čistila perilo. Po tem, ko ji je v vodo padel predpasnik s katerim je bil nato iz vode potegnjen zvon, je bilo iz njenih ust izrečena želja o dobrem (zvonu)…
Manjša avtobusna postaja potnikom v slabem vremenu nudi streho nad glavo.
Avtobusi češkega podjetja SOR povezujejo Dobre s središčem okrožja Rychnov nad Kněžnou.
Nastanek kraja je povezan s kolonizacijo gozdov na prelomu 12. in 13. stoletja. Točna letnica ni znana. Prve pisne omembe segajo v leti 1367 in 1392. Takrat, kot
Središče kraja krasi skalnjak z nizkim rastlinjem.
Tlakovan del s klopmi, zelenjem in informativnimi tablami zapolnjuje prostor med trgovino in avtobusno postajo.
Danes je Dobre svoja občina v katero je vključenih pet okoliških vasi. Skupno število prebivalcev v občini je nekaj manj ko 900, od tega jih v Dobrem prebiva 550. Vas leži v okrožju Rychnov nad Kněžnou. Od istoimenskega kraja je oddaljena 16 km,
še nekaj nadaljnjih stoletij, so se izpeljanke imena kraja vedno pisale s kočnico – y. V pisnih virih se namreč pojavljajo imena Dobry, Dobrey Wes, Dobrey itd. Današnje ime se prvič pojavi leta 1848. Na počasnejši razvoj vasi so vplivali tudi različni zgodovinski dejavniki, kot je bila denimo tridesetletna vojna.
Napis na plošči sporoča čemu je namenjena vodna površina v vasi.
Niti redek promet na cesti skozi kraj ne moti mirne idile, ki vlada v Dobrem.
Cerkev svetega Petra in Pavla iz sredine 18. stoletja.
Podjetje za proizvodnjo vakuumske opreme in strojev je glavni zaposlovalec v kraju.
medtem ko je iz Dobrega do regijske metropole (Hradec Kralove) potrebno prevoziti 40 km. Skozi kraj vodi (ne ravno prometna) lokalna cesta, ki se slabih 10 kilometrov severneje in južneje navezuje na pomembnejši regionalni cesti. Po njej vodi tudi edina avtobusna linija, ki povezuje Dobre s sedežem okrožja na jugu ter zahodno ležečim mestom Dobruška. V delovnih dneh jo v smeri proti jugu prevozi 11, v smeri proti Dobruški pa 14 avtobusov. Ob koncih tedna in praznikih sta to dva oz. trije avtobusi.
Gasilski dom.
Osnovna šola.
Okoli srednjega dela Dobrega je nekaj večstanovanjskih objektov.
Vaška krčma (hospoda) ima svoje prostore v stavbi s prevladujočo ljudsko arhitekturo.
V delovnih dneh je osrednje vaško dogajanje skoncentrirano na lepo urejen (neizraziti) trg sredi vasi. Na njem se nahaja manjša
Poleg glavne postaje se v severnem delu Dobrega (ob mostu čez Kamenicky potok) nahaja še eno avtobusno postajališče.
avtobusna postaja s pokritim in delno zaprtim prostorom. Na zahodni strani stoji stavba v kateri se nahajajo knjižnica, vaški urad, trgovina in pošta. Slednja je odprta vse dni med ponedeljkom in petkom, medtem ko si vaščani lahko nakupijo osnovna živila tudi ob sobotah. Med avtobusno postajo in večnamenskim poslopjem je manjši prostor z zelenjem ter nekaj klopmi. Na njem se lahko vaščani in obiskovalci na enem od štirih panojev seznanijo z aktualnim dogajanjem v kraju. Kot je denimo informacija o obnovi dela stavbe (višja stopnja) osnovne šole. Ta se nahaja nekaj deset metrov višje, nasproti cerkve
Na južnem robu kraja je urejena krajša gozdna učna pot primerna zlasti za družine z majhnimi otroki.
svetega Petra in Pavla, postavljene leta 1740 na mestu prvotne lesene cerkve iz začetka 14. stoletja. Poleg šole je v Dobrem poskrbljeno tudi za predšolsko vzgojo.
Ob glavni cesti skozi vas pade v oči napis na eni od stavb z značilno lokalno arhitekturo lesenega stavbarstva. V njej ima svoje prostore vaška krčma (hospudka). Podobno, kot velika večina tovrstnih objektov v manjših krajih širom Češke, ima tudi edini gostinski objekt v Dobrem svoja vrata odprta zgolj ob petkih in sobotah popoldne oz. zvečer. Komur je ljudska arhitektura blizu, bo v Dobrem zagotovo prišel na svoj račun. Med sprehodom po stranskih ulicah je namreč opaziti še kar nekaj lepo ohranjenih stavb v svoji prvotni podobi.
Zunanje kopališče z bazenom je danes v zasebnih rokah in zaprto za javnost.
Če se vsi zgoraj našteti objekti nahajajo na eni strani lokalne ceste, velja na nasprotni strani izpostaviti manjši skalni arboretum, ki v Dobrem (morda) nadomešča za naše kraje značilno podobo mestnega parka. Nad njim je zajetje vode za gasilske potrebe, medtem ko ima pod njim svoje prostore lokalno gasilsko društvo. Prostovoljni gasilci (njihova prva
zabeležena intervencija sega v leto 1887) z organizacijo pustnega karnevala, plesnih zabav, sežigom čarovnic na predvečer prvega maja ter ostalih prireditev predstavljajo pomemben člen tudi v družabnem življenju kraja. Poleg gasilcev imajo v Dobrem še nekaj klubov, ki združujejo različne interese lokalnega prebivalstva.
Informativna tabla ob Kamenickem potoku prikazuje in opisuje dramatično dogajanje in posledice poplave, ki je Dobre in okoliške kraje prizadela pred 27-imi leti.
Tako v Dobrem kot okoliških krajih lahko občudujemo tradicionalno ljudsko arhitekturo.
Od pomembnejših velja izpostaviti lovsko društvo, društvo čebelarjev, vrtičkarjev, igralcev namiznega tenisa, florbala itd.
Del neokrnjene narave, ki jo obiskovalci teh krajev lahko občudujejo na vsakem koraku, je tudi Kamenicky potok. Teče skozi severni del Dobrega. V teh dneh nedolžni potok je svojo moč pokazal v noči z 22. na 23. julij leta 1998. Obilno nočno deževje je potok spremenilo v uničujoč hudournik, ki je vzel človeško življenje in za seboj pustil 41 povsem ali delno poškodovanih hiš ter uničeno infrastrukturo (vodovod, kanalizacija).
Večina bi Dobre le stežka uvrstila na seznam turističnih ciljev. Vseeno pa si kraj zasluži vsaj krajši obisk na poti k atraktivnejšim ciljem v osrčju Orliškega hribovja. Obiskovalci lahko po ogledu lepo urejenega središča vasi (za kar si vaški oblastniki zaslužijo pohvalo) dodajo še sprehod po krajši gozdni učni poti,
primerni predvsem za družine. Začne se na skrajnem južnem robu vasi in vodi skozi gozd ob potoku do manjših ribnikov.
Samostalnik Dobre je v češčini moškega spola. Ob upoštevanju sorodnosti češčine in slovenščine bo tudi v prispevku pri navedbi in sklanjatvi imena kraja upoštevan spol imena v izvornem jeziku.
Središče Dobrega z avtobusno postajo ter poslopjem s pošto, trgovino, knjižnico ter vaškim uradom.
Čeprav Dobre spada med manjša naselja, je v kraju tako osnovna šola kot vrtec (na sliki).
Trdnih dokazov o izvoru imena Dobre ni, zato je razlaga prepuščena predvsem strokovnjakom. Ti ime povezujejo z dobro vodo v potoku, ki teče skozi naselje in ki se je nekdaj imenoval Dobry. Druga verzija je povezana s povestjo, ki jo je napisal nekdanji župnik v Dobrem. Ta ime kraja povezuje z besedami ene od deklet, ki je v vaškem ribniku čistila perilo. Po tem, ko ji je v vodo padel predpasnik s katerim je bil nato iz vode potegnjen zvon, je bilo iz njenih ust izrečena želja o dobrem (zvonu)…
Manjša avtobusna postaja potnikom v slabem vremenu nudi tudi streho nad glavo.
Skozi Dobre vozijo avtobusi češkega podjetja SOR.
Središče kraja krasi skalnjak z nizkim rastlinjem.
Nastanek kraja je povezan s kolonizacijo gozdov na prelomu 12. in 13. stoletja. Točna letnica ni znana. Prve pisne omembe segajo v leti 1367 in 1392. Takrat, kot še nekaj nadaljnjih stoletij, so se izpeljanke imena kraja vedno pisale s kočnico – y. V pisnih virih se namreč pojavljajo imena Dobry, Dobrey Wes, Dobrey itd. Današnje ime se prvič pojavi leta 1848. Na počasnejši razvoj vasi so vplivali tudi različni zgodovinski dejavniki, kot je bila denimo tridesetletna vojna.
Napis na plošči sporoča je namenjena vodna površina v vasi.
Niti redek promet na cesti skozi kraj ne moti mirne idile, ki vlada v Dobrem.
Tlakovan del s klopmi, zelenjem in informativnimi tablami zapolnjuje prostor med trgovino in avtobusno postajo.
Cerkev svetega Petra in Pavla iz sredine 18. stoletja.
Podjetje za proizvodnjo vakuumske opreme in strojev je glavni zaposlovalec v kraju.
Danes je Dobre svoja občina v katero je vključenih pet okoliških vasi. Skupno število prebivalcev v občini je nekaj manj ko 900, od tega jih v Dobrem prebiva 550. Vas leži v okrožju Rychnov nad Kněžnou. Od istoimenskega kraja je oddaljena 16 km, medtem ko je iz Dobrega do regijske metropole (Hradec Kralove) potrebno prevoziti 40 km. Skozi kraj vodi (ne ravno prometna) lokalna cesta, ki se slabih 10 kilometrov severneje in južneje navezuje na pomembnejši regionalni cesti. Po njej vodi tudi edina avtobusna linija, ki povezuje Dobre s sedežem okrožja na jugu ter zahodno ležečim mestom Dobruška. V delovnih dneh jo v smeri proti jugu prevozi 11, v smeri proti Dobruški pa 14 avtobusov. Ob koncih tedna in praznikih sta to dva oz. trije avtobusi.
Vaška krčma (hospoda) ima svoje prostore v stavbi s prevladujočo ljudsko arhitekturo.
Gasilski dom.
Osnovna šola.
V delovnih dneh je osrednje vaško dogajanje skoncentrirano na lepo urejen (neizraziti) trg sredi vasi. Na njem se nahaja manjša avtobusna postaja s pokritim in delno zaprtim prostorom. Na zahodni strani stoji stavba v kateri se nahajajo knjižnica, vaški urad, trgovina in pošta. Slednja je odprta vse dni med ponedeljkom in petkom, medtem ko si vaščani lahko nakupijo osnovna živila tudi ob sobotah. Med avtobusno postajo in večnamenskim poslopjem je manjši prostor z zelenjem ter nekaj klopmi. Na njem se lahko vaščani in obiskovalci na enem od štirih panojev seznanijo z aktualnim dogajanjem v kraju. Kot je denimo informacija o obnovi dela stavbe (višja stopnja) osnovne šole. Ta se nahaja nekaj deset metrov višje, nasproti cerkve svetega Petra in Pavla, postavljene leta 1740 na mestu prvotne lesene cerkve iz začetka 14. stoletja. Poleg šole je v Dobrem poskrbljeno tudi za predšolsko vzgojo.
Okoli srednjega dela Dobrega je nekaj večstanovanjskih objektov.
Poleg glavne postaje se v severnem delu Dobrega (ob mostu čez Kamenicky potok) nahaja še eno avtobusno postajališče.
Ob glavni cesti skozi vas pade v oči napis na eni od stavb z značilno lokalno arhitekturo lesenega stavbarstva. V njej ima svoje prostore vaška krčma (hospudka). Podobno, kot velika večina tovrstnih objektov v manjših krajih širom Češke, ima tudi edini gostinski objekt v Dobrem svoja vrata odprta zgolj ob petkih in sobotah popoldne oz. zvečer. Komur je ljudska arhitektura blizu, bo v Dobrem zagotovo prišel na svoj račun. Med sprehodom po stranskih ulicah je namreč opaziti še kar nekaj lepo ohranjenih stavb v svoji prvotni podobi.
Na južnem robu kraja je urejena krajša gozdna učna pot primerna zlasti za družine z majhnimi otroki.
Zunanje kopališče z bazenom je danes v zasebnih rokah in zaprto za javnost.
Če se vsi zgoraj našteti objekti nahajajo na eni strani lokalne ceste, velja na nasprotni strani izpostaviti manjši skalni arboretum, ki v Dobrem (morda) nadomešča za naše kraje značilno podobo mestnega parka. Nad njim je zajetje vode za gasilske potrebe, medtem ko ima pod njim svoje prostore lokalno gasilsko društvo. Prostovoljni gasilci (njihova prvazabeležena intervencija sega v leto 1887) z organizacijo pustnega karnevala, plesnih zabav, sežigom čarovnic na predvečer prvega maja ter ostalih prireditev predstavljajo pomemben člen tudi v družabnem življenju kraja. Poleg gasilcev imajo v Dobrem še nekaj klubov, ki združujejo različne interese lokalnega prebivalstva. Od pomembnejših velja izpostaviti lovsko društvo, društvo čebelarjev, vrtičkarjev, igralcev namiznega tenisa, florbala itd.
Informativna tabla ob Kamenickem potoku prikazuje in opisuje dramatično dogajanje in posledice poplave, ki je Dobre in okoliške kraje prizadela pred 27-imi leti.
Del neokrnjene narave, ki jo obiskovalci teh krajev lahko občudujejo na vsakem koraku, je tudi Kamenicky potok. Teče skozi severni del Dobrega. V teh dneh nedolžni potok je svojo moč pokazal v noči z 22. na 23. julij leta 1998. Obilno nočno deževje je potok spremenilo v uničujoč hudournik, ki je vzel človeško življenje in za seboj pustil 41 povsem ali delno poškodovanih hiš ter uničeno infrastrukturo (vodovod, kanalizacija).
Tako v Dobrem kot okoliških krajih lahko občudujemo tradicionalno ljudsko arhitekturo.
Večina bi Dobre le stežka uvrstila na seznam turističnih ciljev. Vseeno pa si kraj zasluži vsaj krajši obisk na poti k atraktivnejšim ciljem v osrčju Orliškega hribovja. Obiskovalci lahko po ogledu lepo urejenega središča vasi (za kar si vaški oblastniki zaslužijo pohvalo) dodajo še sprehod po krajši gozdni učni poti, primerni predvsem za družine. Začne se na skrajnem južnem robu vasi in vodi skozi gozd ob potoku do manjših ribnikov.
16. maja, 2025
Rokytnica v Orliškem hribovju
Na severovzhodu Češke ob meji s Poljsko leži Orliško hribovje (Orlické hory). Ime je dobilo po reki Orlici (Orlice). Blagi vrhovi, prav vsi lahko dostopni, ter doline in kraji pod njimi so danes obljudeni cilj turistov. Na vzhodnih obronkih hribovja leži kraj s polnim imenom Rokitnica v Orliškem hribovju (Rokytnice v Orlických horách). Manjše mesto mnogim obiskovalcem služi kot izhodišče za obisk hribovja. Zaradi svojih zanimivosti (muzeji, restavracije, kulturni spomeniki) se turistom ponuja tudi kot samostojni cilj. V senci vsega našteta se za svoj prostor pod »mestnim soncem« bori tudi lokalni nogometni klub z zanimivo (in tudi zapleteno) zgodovino.
Ob prebiranju imena kraja v češčini (Rokytnice) bi večina pomislila, da gre za množinski samostalnik (kot pri nas denimo Jesenice). Čeprav sta si slovenščina in češčina sorodna jezika, se tu in tam med njima najdejo slovnične razlike. Ena od teh je ravno pri imenu kraja »Rokytnice«. Ker v češčini ime ne nastopa kot množinski samostalnik, je prav, da kraj prekrstimo v »Rokytnica«. Predvsem zaradi logične (in tudi pravilne) sklanjatve.
Mesto s približno dva tisoč prebivalci leži na povprečni nadmorski višini nekaj manj kot 600 m n.m. Velja za najmanjši kraj s statusom mesta v okrožju Rychnou nad Kněžnou, od katerega je oddaljen 17 km. Še trikrat daljšo razdaljo morajo prebivalci Rokytnice prevoziti v primeru obiska regijske metropole Hradec Kralove. Kraj je namreč pozicioniran na skrajnem jugovzhodu regije, zgolj pet kilometrov zračne črte od meje s Poljsko. Predele Poljske ob meji s Češko so večji del zgodovine pripadale nemškim deželam. Njihova bližina in vpliv je večji del zgodovine krojil usodo mesta Rokytnica in njenih prebivalcev.
Ena od glavnih cest, ki z zahoda vodi proti glavnemu trgu.
Vodnjak iz leta 1886 ter hiše s svojo značilno arhitekturo na južni strani trga.
Ljudska arhitektura je del ohranjene urbane dediščine.
Prva pisna omemba kraja sega v leto 1318. Za razliko od večine čeških krajev, je rokytniško gospostvo skozi zgodovino precej redkeje menjalo svoje gospodarje. Od pomembnejših velja omeniti Zigmunda Licka, ki je v
Doprsni kip prvega češkoslovaškega predsednika T.G. Masaryka na osrednjem trgu.
prvi polovici 16. stoletja na mestu nekdanje trdnjave dal zgraditi dvorec. Njegovo delo nadaljujejo novi lastniki iz rodu Mauschwitz, ki ustanovijo pivovarno, postavijo grajsko cerkev svete Trojice ter Rokytnici priskrbijo mestne pravice.
Največji pečat na razvoj mesta je pustila plemiška rodbina Nostitz. Rokytniško gospostvo je bilo v njihovi posesti od leta 1627 do 1850, medtem ko si mestni dvorec lastijo vse do leta 1942. S prihodom Nostitzov v Rokytnico se je precej spremenila tudi narodnostna sestava prebivalstva. Do tedaj večinski češki živelj nadomesti nemško govoreča populacija.
V kraju je turistom na voljo več prenočitvenih objektov. Eden od hotelov se nahaja na osrednjem trgu.
V pritličju ene od stavb ob trgu ima poleg nekaj manjših trgovin svoje prostore tudi turistično informacijski center.
Manjši prostor turistične pisarne je bogato založen s številnimi spominki.
Med trgoma T.G. Masaryka in Jindřicha Šimka stoji cerkev vseh svetih.
Spomenik ob cerkvi je posvečen žrtvam prve in druge svetovne vojne ter povojnim letom.
Hkrati je to obdobje razvoja tako podeželja (nastanka novih vasi) kot tudi razvoja obrti. V drugi polovici 19. stoletja so bili v mestu gonilna sila steklarska podjetja ter tkalska, krojaška in papirna obrt.
Leta 1852 Rokytnica uradno pridobi status mesta. Tudi zahvaljujoč izgradnji cest, mestne hiše in šole. Eden najpomembnejših gradbenih mejnikov je za kraj pomenila izgradnja železnice leta 1906.
Spomenik v počastitev pričetka gasilske dejavnosti v mestu.
Konec prve svetovne vojne in nastanek Češkoslovaške predstavlja novo prelomnico za Rokytnico. Večinsko nemško prebivalstvo namreč ni priznavalo novo nastale republike in samoiniciativno ob koncu oktobra tega leta razglasilo neodvisnost sudetskega dela Češke. Sredi decembra je zato
Mestni urad domuje v stavbi iz leta 1883.
V prostorih nekdanje nemške osnovne šole je danes vrtec.
posredovala češkoslovaška armada, ki je predel ob takratni nemški meji dokončno priključila Češkoslovaški.
V obdobju prve republike (1918–38) se Rokytnica izraziteje usmeri v turizem k čemur prispeva izgradnja številnih turističnih ter rekreativnih objektov v kraju. Kljub številnim nesoglasjem med nemško večino in češko manjšino se je zdelo, da je obdobje največjih razpok med narodoma vendarle mimo. A je vzpon nacizma znova poskrbel za temno obdobje, ki je za večno zaznamovalo tako Rokytnico kot okoliške kraje.
Po koncu vojne je sledil izgon nemškega prebivalstva z ozemlja Češke. Kar je imelo za posledico večstoletno prekinitev navezanosti na zemljo, mesto in njegovo zgodovino. Oblast je želela manjko prebivalstva v obmejnih predelih nadomestiti s preseljevanjem iz notranjosti. Kar se je v primeru Rokytnice izkazalo za precej neposrečeno. Številni prišleki, nevajeni življenja v trdem hribovskem okolju, so kmalu obupali. Kar je za mesto dolgoročno pomenilo upad prebivalstva ter zaposlitvenih možnosti.
Muzej “Sypka” (Kašča) približa obiskovalcem tradicionalne regionalne obrti v povezavi z naravo.
Ulica z družinskimi hišami v severnem predelu mesta.
Na skrajnem vzhodnem robu Rokytnice je celo manjše smučišče s sicer zastarelo infrastrukturo.
Skozi vzhodni del Rokytnice teče potok Rokytenka.
V obdobju komunizma (med letoma 1948 in 1989) se je Rokytnica razvijala v duhu t.i. socializma, kar je posledično nemalokrat pomenilo nepopravljivo uničenje oz. poškodovanje številnih dragocenih kulturnih spomenikov ter upad razvoja obrtništva. Po okupaciji Češkoslovaške leta 1968 s strani držav Varšavskega pakta vodenih iz Moskve, je Rokytnico z okolico zavzela poljska armada. Kmalu jo zamenjajo sovjetski vojaki, ki so v mestu ostali vse do leta 1991. Zaradi njihove številčnosti (število okupatorjevih vojakov ter njihovih nadrejenih naj bi bilo približno enako številu domačinov v mestu) se v Rokytnici postavi stanovanjsko naselje, imenovano 1. maj.
Po letu 1989 in nastopu svobode postopno prihaja do obnove mesta. Njegov osrednji del je od leta 2003 razglašen za območje urbane dediščine. Rokytnica danes velja za mirno
Osnovna šola je opremljena z modernimi notranjimi prostori.
Ob stanovanjskem naselju 1. maj stoji zdravstveni dom.
Rokytnica se lahko pohvali tudi z domom za invalide.
Moderna in prostorna stavba gasilskega doma.
podeželsko mesto, ki jo radi obiskujejo ne le domačini temveč tudi gostje iz sosednjih Poljske in Nemčije. Če domači turisti obisk Rokytnice združijo tudi z obiskom katerega od muzejev, dajejo tujci prednost sprehodu po glavnem trgu ter dobri hrani v kateri od restavracij.
Današnja podoba mestnega grba spominja na čase, ko so bili okoliški gozdovi polni zveri. Predvsem volkov in medvedov. Neredko se je dogajalo, da je katera od njih zatavala v bližino ljudi. Kadar je bil to osamljeni medved, ga je nemalokrat čakala kruta usoda. Ljudje so se namreč s skupnimi močmi spravili na kosmatinca, ki jo je v najboljšem primeru odnesel z nekaj praskami.
Prostoren vrt restavracije Rokytenka je v lepem vremenu priljubljena točka družin z otroki.
Na veselje najmlajših se je v Rokytnici te dni ustavil manjši cirkus.
Nekdanji židovski predel mesta se je razprostiral južno od osrednjega trga.
Manjše židovsko pokopališče ob robu gozda z nekaj ohranjenimi nagrobniki.
Nekega zgodnjega jutra je nočni čuvaj zagledal tavajočega medveda sredi vasi. Ker se sam ni upal zoperstaviti zveri, je zagnal preplah. Prebujajoči prebivalci so v roke vzeli, kar jim je ležalo v bližini in se zapodili za medvedom. Žival je spoznala, da bo težko kljubovala množici domačinom in je zato splezala na vaško lipo. A tudi tam ni bila varna. Vaščani so medveda tako dolgo nabadali z dolgimi kopji dokler ni brezmočen padel na tla. Ko je Rokytnica leta
1852 uradno pridobila naziv mesta, je na svoj znak dodala medveda na lipi, ki ga preganjata dva oborožena čuvaja.
Osrednji del Rokytnice tvori večji trg poimenovan po prvem predsedniku Češkoslovaške, Tomašu Garrigue Masaryk-u. Kar ni naključje, saj je Masaryk, še preden je postal predsednik, v začetku 20. stoletja med svojim bivanjem v takrat bližnji nemški Rybni pogosto obiskoval Rokytnico. Ob 85-letnici nastanka Češkoslovaške (2003) je bil na trgu odkrit njegov doprsni kip.
Skozi odprt trg, ki tvori večji del urbane dediščine, vodijo ceste v tri smeri. Njegovo zahodno stran zapira mestni dvorec, ki v poletnih dneh odpre svoja vrata tudi za obiskovalce. Za njim v eni od glavnih
Manjše stanovanjsko naselje v južnem delu Rokytnice.
V predelu mesta imenovanem 1. maj so v času okupacije Češkoslovaške prebivali osovraženi ruski vojaki.
ulic, ki vodijo proti trgu, stoji grajska cerkev svete Trojice z družinsko grobnico rodu Nostitzov.
Površina trga je večinoma travnata, zasajena z lipami in javori. Na sredini trga stoji steber s podobami device Marije, sv. Vaclava in sv. Janeza Nepomuka iz leta 1771. Ob njem je postavljen novorenesančni vodnjak iz leta 1886, ki je na istem mestu nadomestil prvotni kamniti suhi vodnjak iz leta 1770.
Kapela sv. Ane je bila deležna obnove leta 1996.
Propadajoči stavbi nekdanjih kasarn.
V okolici Rokytnice ne manjka sprehajalnih poti.
Urbano podobo severnega in južnega dela trga dopolnjujejo enonadstropne hiše z ljudskim značajem. S svojimi dvokapnimi strehami so vse usmerjene proti trgu. Utrip trgu daje še nekaj manjših trgovin. V pritličju ene od stavb ima svoje prostore tudi turistično informacijski center, ki
mdr. ponuja številne spominke z mestno simboliko.
Severovzhodni rob trga zapira župnijska cerkev vseh svetih iz druge polovice 17. stoletja. Za njo stoji še en manjši in manj izrazit trg imenovan po slikarju Jindřichu Šimku. Poleg že omenjene cerkve, ob kateri je postavljen spomenik žrtvam prve in druge svetovne vojne ter v letih po vojni. Na isti strani ceste, ki iz Rokytnice vodi v osrednji del Orliškega hribovja, stoji še spomenik ob stoletnici ustanovitve gasilske dejavnosti v kraju, postavljen leta 1973.
Na nasprotni strani ceste ima svoje prostore mestna hiša. Za njo se nahaja nekdanja kašča, ki je bila pred leti preurejena v muzej. V njem si obiskovalci lahko ogledajo razstavo, ki prikazuje povezanost lokalnega človeka z okoljem Orliškega hribovja.
Naprej ob cesti v smeri proti severu se nahaja še manjše nakupovalno središče ter nekdanja nemška javna šola. Danes je v njej vrtec. Dalje si sledijo krajše ulice z družinskimi hišami. Zaradi hribovitega terena je Rokytnica razpotegnjena predvsem v smeri sever – jug. Skoraj štiri kilometre sta med seboj oddaljeni tabli, ki označujeta pričetek naselja na severnem in južnem koncu kraja.
Z juga se na glavni trg navezuje nekdanji židovski predel mesta. Prvi židje so se v Rokytnico naselili leta 1697. Danes na njih spominja manjše židovsko pokopališče v gozdu na zahodnem robu mesta. Zgolj nekaj deset metrov od njega teče potok Rokytenka. Na njenem nasprotnem bregu (predelu imenovanem Srebrni vrh) stoji dom za invalide.
V Rokytnici se konča enotirna lokalna proga, ki vodi do kraja Doudleby nad Orlici.
Po progi vozijo motorni vlaki serije 814.
Notranjost vlakov je preprosta, sedeži pa dovolj udobni za krajše potovanje.
V istem predelu Rokytnice se nahaja hotel z restavracijo in veliko zunanjo teraso, ki v lepih dneh privablja družine z najmlajšimi. V sklopu hotela je namreč tudi manjši ograjen prostor z nekaj živalmi. Za dodatno dogajanje ob hotelu je v teh dneh poskrbel še mini cirkus.
Rokytnica ima dve stanovanjski naselji. Manjše leži v južnem predelu mesta, večje, imenovano 1. maj, zavzema predel bližje njegovemu središču. Slednje je bilo zgrajeno ob koncu 60-ih let za potrebe ruskih vojakov. V času sovjetske okupacije Češkoslovaške je v mestu prebivalo približno toliko vojakov, kot je bilo njenih stalnih prebivalcev. Mnogi starejši meščani imajo danes vse prej kot lepe spomine na prisotnost ruskih vojakov. Ti so imeli svoje kasarne v južnem predelu Rokytnice. Del stavb je bil porušen, druge so bile prenovljene in služijo različnim dejavnostim. Nekaj jih je še vedno ohranilo prvotno podobo, čeprav pogled na njih danes bolj spominja na v vojni poškodovane objekte.
Čeprav stoji na manjši vzpetini, je kapela sv. Ane zaradi okoliških novogradenj izgubila nekaj svojega sijaja. Osmerokotna stavba je danes na seznamu zaščitenih kulturnih spomenikov. Če sakralni objekt skozi zgodovino za prebivalstvo ni bil moteč, velja ravno nasprotno za osnovno šolo. Obdobje na prelomu 19. in 20. stoletja ter prva desetletja prejšnjega stoletja so pomenila tudi neskončni boj češko govoreče manjšine za svojo osnovno šolo. Nemalokrat so bile
Ob železniški postaji postavljen spomenik lokalni železnici in muzeju ob njej.
Ena glavnih atrakcij muzeja je parna lokomotiva iz leta 1956.
njihove želje s strani nemških posestnikov in uradnikov zavrnjene kar zgolj priča o nekdanjih razpokah med obema živečima narodoma.
V muzeju je možno preizkusiti delovanje varnostnih naprav…
…ali se popeljati z drezino.
Najmlajši obiskovalci se običajno najdlje zadržijo ob modelih železnic.
Rokytniški učenci se imajo danes možnost učiti o prelomnih zgodovinskih trenutkih mesta v moderni in leta 2005 temeljito prenovljeni šoli. Sočasno z obnovo so bila zgrajena tudi zunanja športna igrišča ter nova telovadnica. Poleg šole je v mestu tudi zdravstveni dom z ginekološko, otroško ter ambulanto za odrasle ter moderen in prostoren gasilski dom v katerem domuje rokytniško prostovoljno gasilsko društvo.
Preprosta manjša in moderna avtobusna postaja stoji tik ob železniški.
Poleg glavne postaje najdemo v Rokytnici še sedem avtobusnih postajališč. Na sliki postajališče Srednja Rokytnica (Prostřední Rokytnice).
Pomemben mejnik za mesto pomeni leto 1906, ko je v Rokytnico pripeljal prvi vlak. Z izgradnjo železnice je mesto dobilo povezavo s krajem Doudleby nad Orlici. Gre za slabih 20 km dolgo enotirno neelektrificirano lokalno progo. Zaradi svojega gorskega značaja jo imenujejo tudi orliški semmering. Zahvaljujoč nekdanjemu županu mesta, sicer velikemu ljubitelju železnice, je kraju uspelo ohraniti stavbo kurilnice ob postaji, ki je nekdaj služila oskrbovanju in popravljanju parnih
lokomotiv. Lokalni klub ljubiteljev železnice je prostor preuredil v manjši železniški muzej, kjer ob koncih tedna med majem in oktobrom za simbolično ceno vstopnice v obliki nekdanje vozovnice obiskovalcem predstavijo tako zgodovino lokalne železnice kot delovanje (večinoma nekdanjih) signalnih in varnostnih naprav na in ob železnici.
Po nekaj korakih zahodno od Rokytnice se odpre pogled na mesto.
Sprehod skozi drevored za vzhodnim robom mesta.
V pomladne barve odeta pokrajina v okolici Rokytnice.
Lokalno progo danes prevozi osem (ob koncih tedna in praznikih sedem) parov potniških vlakov. Železniška postaja v Rokytnici služi potnikom tudi kot prestopna točka pri nadaljevanju potovanja z avtobusom. Ob železniški se nahaja lepo urejena manjša avtobusna postaja. Z avtobusi se je možno popeljati do nekaterih večjih mest v regiji (Rychnov nad Kněžnou, Vamberk, Usti nad Orlici), pa tudi v metropolo sosednje regije – Pardubice. V prostih dneh večina turistov presede na avtobuse v smeri proti Orliškemu hribovju. Če odštejemo prepogosti hrup motorjev – mnogi njihovi lastniki se kaj prida ne ozirajo na predpise in svojo divjo vožnjo nadaljujejo tudi skozi naselja – obisk bližnje okolice ne bo nikogar pustil ravnodušnega. Neokrnjena narava ponuja nemalo možnosti za aktivno preživetje prostega časa – naj si bo z nabiranjem kilometrov na kolesu ali peš, z vzponom na katerega od lahko dostopnih vrhov, s sprehodom po lepo urejenih vaseh itd. Kdor bi si rad dan še dodatno popestril, se lahko po enem izmed številnih mejnih mostov, postavljenih nad potoki in gorsko reko, odpravi odkrivati še poljsko stran pokrajine…
Ob prebiranju imena kraja v češčini (Rokytnice) bi večina pomislila, da gre za množinski samostalnik (kot pri nas denimo Jesenice). Čeprav sta si slovenščina in češčina sorodna jezika, se tu in tam med njima najdejo slovnične razlike. Ena od teh je ravno pri imenu kraja »Rokytnice«. Ker v češčini ime ne nastopa kot množinski samostalnik, je prav, da kraj prekrstimo v »Rokytnica«. Predvsem zaradi logične (in tudi pravilne) sklanjatve.
Mesto s približno dva tisoč prebivalci leži na povprečni nadmorski višini nekaj manj kot 600 m n.m. Velja za najmanjši kraj s statusom mesta v okrožju Rychnou nad Kněžnou, od katerega je oddaljen 17 km. Še trikrat daljšo razdaljo morajo prebivalci Rokytnice prevoziti v primeru obiska regijske metropole Hradec Kralove. Kraj je namreč pozicioniran na skrajnem jugovzhodu regije, zgolj pet kilometrov zračne črte od meje s Poljsko. Predele Poljske ob meji s Češko so večji del zgodovine pripadale nemškim deželam. Njihova bližina in vpliv je večji del zgodovine krojil usodo mesta Rokytnica in njenih prebivalcev.
Doprsni kip prvega češkoslovaškega predsednika T.G. Masaryka na osrednjem trgu.
Vodnjak iz leta 1886 ter hiše z značilno arhitekturo, ki obdajajo trg.
Prva pisna omemba kraja sega v leto 1318. Za razliko od večine čeških krajev, je rokytniško gospostvo skozi zgodovino precej redkeje menjalo svoje gospodarje. Od pomembnejših velja omeniti Zigmunda Licka, ki je v prvi polovici 16. stoletja na mestu nekdanje trdnjave dal zgraditi dvorec. Njegovo delo nadaljujejo novi lastniki iz rodu Mauschwitz, ki ustanovijo pivovarno, postavijo grajsko cerkev svete Trojice ter Rokytnici priskrbijo mestne pravice.
Ljudska arhitektura je del ohranjene urban dediščine.
Ena od glavnih cest, ki z zahoda vodi proti glavnemu trgu.
Največji pečat na razvoj mesta je pustila plemiška rodbina Nostitz. Rokytniško gospostvo je bilo v njihovi posesti od leta 1627 do 1850, medtem ko si mestni dvorec lastijo vse do leta 1942. S prihodom Nostitzov v Rokytnico se je precej spremenila tudi narodnostna sestava prebivalstva. Do tedaj večinski češki živelj nadomesti nemško govoreča populacija.
V kraju je turistom na voljo več prenočitvenih objektov. Eden od hotelov se nahaja na osrednjem trgu.
V pritličju ene od stavb ob trgu ima poleg nekaj manjših trgovin svoje prostore tudi turistično informacijski center.
Manjši prostor turistične pisarne je bogato založen s številnimi spominki.
Hkrati je to obdobje razvoja tako podeželja (nastanka novih vasi) kot tudi razvoja obrti. V drugi polovici 19. stoletja so bili v mestu gonilna sila steklarska podjetja ter tkalska, krojaška in papirna obrt.
Leta 1852 Rokytnica uradno pridobi status mesta. Tudi zahvaljujoč izgradnji cest, mestne hiše in šole. Eden najpomembnejših gradbenih mejnikov je za kraj pomenila izgradnja železnice leta 1906.
Med trgoma T.G. Masaryka in Jindřicha Šimka stoji cerkev vseh svetih.
Spomenik ob cerkvi je posvečen žrtvam prve in druge svetovne vojne ter povojnim letom.
Konec prve svetovne vojne in nastanek Češkoslovaške predstavlja novo prelomnico za Rokytnico. Večinsko nemško prebivalstvo namreč ni priznavalo novo nastale republike in samoiniciativno ob koncu oktobra tega leta razglasilo neodvisnost sudetskega dela Češke. Sredi decembra je zato posredovala češkoslovaška armada, ki je predel ob takratni nemški meji dokončno priključila Češkoslovaški.
Mestni urad domuje v stavbi iz leta 1883.
V prostorih nekdanje nemške osnovne šole je danes vrtec.
V obdobju prve republike (1918–38) se Rokytnica izraziteje usmeri v turizem k čemur prispeva izgradnja številnih turističnih ter rekreativnih objektov v kraju. Kljub številnim nesoglasjem med nemško večino in češko manjšino se je zdelo, da je obdobje največjih razpok med narodoma vendarle mimo. A je vzpon nacizma znova poskrbel za temno obdobje, ki je za večno zaznamovalo tako Rokytnico kot okoliške kraje.
Spomenik v počastitev pričetka gasilske dejavnosti v mestu.
Kapela sv. Ane je bila deležna obnove leta 1996.
Po koncu vojne je sledil izgon nemškega prebivalstva z ozemlja Češke. Kar je imelo za posledico večstoletno prekinitev navezanosti na zemljo, mesto in njegovo zgodovino. Oblast je želela manjko prebivalstva v obmejnih predelih nadomestiti s preseljevanjem iz notranjosti. Kar se je v primeru Rokytnice izkazalo za precej neposrečeno. Številni prišleki, nevajeni življenja v trdem hribovskem okolju, so kmalu obupali. Kar je za mesto dolgoročno pomenilo upad prebivalstva ter zaposlitvenih možnosti.
Muzej “Sypka” (Kašča) približa obiskovalcem tradicionalne regionalne obrti v povezavi z naravo.
Ulica z družinskimi hišami v severnem predelu mesta.
Na skrajnem vzhodnem robu Rokytnice je celo manjše smučišče s sicer zastarelo infrastrukturo.
Skozi vzhodni del Rokytnice teče potok Rokytenka.
V obdobju komunizma (med letoma 1948 in 1989) se je Rokytnica razvijala v duhu t.i. socializma, kar je posledično nemalokrat pomenilo nepopravljivo uničenje oz. poškodovanje številnih dragocenih kulturnih spomenikov ter upad razvoja obrtništva. Po okupaciji Češkoslovaške leta 1968 s strani držav Varšavskega pakta vodenih iz Moskve, je Rokytnico z okolico zavzela poljska armada. Kmalu jo zamenjajo sovjetski vojaki, ki so v mestu ostali vse do leta 1991. Zaradi njihove številčnosti (število okupatorjevih vojakov ter njihovih nadrejenih naj bi bilo približno enako številu domačinov v mestu) se v Rokytnici postavi stanovanjsko naselje, imenovano 1. maj.
Osnovna šola je opremljena z modernimi notranjimi prostori.
Ob stanovanjskem naselju 1. maj stoji zdravstveni dom.
Po letu 1989 in nastopu svobode postopno prihaja do obnove mesta. Njegov osrednji del je od leta 2003 razglašen za območje urbane dediščine. Rokytnica danes velja za mirno podeželsko mesto, ki jo radi obiskujejo ne le domačini temveč tudi gostje iz sosednjih Poljske in Nemčije. Če domači turisti obisk Rokytnice združijo tudi z obiskom katerega od muzejev, dajejo tujci prednost sprehodu po glavnem trgu ter dobri hrani v kateri od restavracij.
Rokytnica se lahko pohvali tudi z domom za invalide.
Moderna in prostorna stavba gasilskega doma.
Nekdanji židovski predel mesta se je razprostiral južno od osrednjega trga.
Manjše židovsko pokopališče na robu gozda z nekaj ohranjenimi nagrobniki.
Današnja podoba mestnega grba spominja na čase, ko so bili okoliški gozdovi polni zveri. Predvsem volkov in medvedov. Neredko se je dogajalo, da je katera od njih zatavala v bližino ljudi. Kadar je bil to osamljeni medved, ga je nemalokrat čakala kruta usoda. Ljudje so se namreč s skupnimi močmi spravili na kosmatinca, ki jo je v najboljšem primeru odnesel z nekaj praskami.
Prostoren vrt restavracije Rokytenka je v lepem vremenu priljubljena točka družin z otroki.
Na veselje najmlajših je Rokytnico te dni obiskal manjši cirkus.
Nekega zgodnjega jutra je nočni čuvaj zagledal tavajočega medveda sredi vasi. Ker se sam ni upal zoperstaviti zveri, je zagnal preplah. Prebujajoči prebivalci so v roke vzeli, kar jim je ležalo v bližini in se zapodili za medvedom. Žival je spoznala, da bo težko kljubovala množici domačinom in je zato splezala na vaško lipo. A tudi tam ni bila varna. Vaščani so medveda tako dolgo nabadali z dolgimi kopji dokler ni brezmočen padel na tla. Ko je Rokytnica leta 1852 uradno pridobila naziv mesta, je na svoj znak dodala medveda na lipi, ki ga preganjata dva oborožena čuvaja.
Osrednji del Rokytnice tvori večji trg poimenovan po prvem predsedniku Češkoslovaške, Tomašu Garrigue Masaryk-u. Kar ni naključje, saj je Masaryk, še preden je postal predsednik, v začetku 20. stoletja med svojim bivanjem v takrat bližnji nemški Rybni pogosto obiskoval Rokytnico. Ob 85-letnici nastanka Češkoslovaške (2003) je bil na trgu odkrit njegov doprsni kip.
Manjše stanovanjsko naselje v južnem delu Rokytnice.
V predelu mesta imenovanem 1. maj so v času okupacije Češkoslovaške prebivali osovraženi ruski vojaki.
Skozi odprt trg, ki tvori večji del urbane dediščine, vodijo ceste v tri smeri. Njegovo zahodno stran zapira mestni dvorec, ki v poletnih dneh odpre svoja vrata tudi za obiskovalce. Za njim v eni od glavnih ulic, ki vodijo proti trgu, stoji grajska cerkev svete Trojice z družinsko grobnico rodu Nostitzov.
Površina trga je večinoma travnata, zasajena z lipami in javori. Na sredini trga stoji steber s podobami device Marije, sv. Vaclava in sv. Janeza Nepomuka iz leta 1771. Ob njem je postavljen novorenesančni vodnjak iz leta 1886, ki je na istem mestu nadomestil prvotni kamniti suhi vodnjak iz leta 1770.
Urbano podobo severnega in južnega dela trga dopolnjujejo enonadstropne hiše z ljudskim značajem. S svojimi dvokapnimi strehami so vse usmerjene proti trgu. Utrip trgu daje še nekaj manjših trgovin. V pritličju ene od stavb ima svoje prostore tudi turistično informacijski center, ki mdr. ponuja številne spominke z mestno simboliko.
Propadajoči stavbi nekdanjih kasarn.
V okolici Rokytnice ne manjka sprehajalnih poti.
Severovzhodni rob trga zapira župnijska cerkev vseh svetih iz druge polovice 17. stoletja. Za njo stoji še en manjši in manj izrazit trg imenovan po slikarju Jindřichu Šimku. Poleg že omenjene cerkve, ob kateri je postavljen spomenik žrtvam prve in druge svetovne vojne ter v letih po vojni. Na isti strani ceste, ki iz Rokytnice vodi v osrednji del Orliškega hribovja, stoji še spomenik ob stoletnici ustanovitve gasilske dejavnosti v kraju, postavljen leta 1973.
Na nasprotni strani ceste ima svoje prostore mestna hiša. Za njo se nahaja nekdanja kašča, ki je bila pred leti preurejena v muzej. V njem si obiskovalci lahko ogledajo razstavo, ki prikazuje povezanost lokalnega človeka z okoljem Orliškega hribovja.
Naprej ob cesti v smeri proti severu se nahaja še manjše nakupovalno središče ter nekdanja nemška javna šola. Danes je v njej vrtec. Dalje si sledijo krajše ulice z družinskimi hišami. Zaradi hribovitega terena je Rokytnica razpotegnjena predvsem v smeri sever – jug. Skoraj štiri kilometre sta med seboj oddaljeni tabli, ki označujeta pričetek naselja na severnem in južnem koncu kraja.
Z juga se na glavni trg navezuje nekdanji židovski predel mesta. Prvi židje so se v Rokytnico naselili leta 1697. Danes na njih spominja manjše židovsko pokopališče v gozdu na zahodnem robu mesta. Zgolj nekaj deset metrov od njega teče potok Rokytenka. Na njenem nasprotnem bregu (predelu imenovanem Srebrni vrh) stoji dom za invalide.
V Rokytnici se konča enotirna lokalna proga, ki vodi do kraja Doudleby nad Orlici.
Po progi vozijo motorni vlaki serije 814.
Notranjost vlakov je preprosta, sedeži pa dovolj udobni za krajša poti.
V istem predelu Rokytnice se nahaja hotel z restavracijo in veliko zunanjo teraso, ki v lepih dneh privablja družine z najmlajšimi. V sklopu hotela je namreč tudi manjši ograjen prostor z nekaj živalmi. Za dodatno dogajanje ob hotelu je v teh dneh poskrbel še mini cirkus.
Rokytnica ima dve stanovanjski naselji. Manjše leži v južnem predelu mesta, večje, imenovano 1. maj, zavzema predel bližje njegovemu središču. Slednje je bilo zgrajeno ob koncu 60-ih let za potrebe ruskih vojakov. V času sovjetske okupacije Češkoslovaške je v mestu prebivalo približno toliko vojakov, kot je bilo njenih stalnih prebivalcev. Mnogi starejši meščani imajo danes vse prej kot lepe spomine na prisotnost ruskih vojakov. Ti so imeli svoje kasarne v južnem predelu Rokytnice. Del stavb je bil porušen, druge so bile prenovljene in služijo različnim dejavnostim. Nekaj jih je še vedno ohranilo prvotno podobo, čeprav pogled na njih danes bolj spominja na v vojni poškodovane objekte.
Čeprav stoji na manjši vzpetini, je kapela sv. Ane zaradi okoliških novogradenj izgubila nekaj svojega sijaja. Osmerokotna stavba je danes na seznamu zaščitenih kulturnih spomenikov. Če sakralni objekt skozi zgodovino za prebivalstvo ni bil moteč, velja ravno nasprotno za osnovno šolo. Obdobje na prelomu 19. in 20. stoletja ter prva desetletja prejšnjega stoletja so pomenila tudi neskončni boj češko govoreče manjšine za svojo osnovno šolo. Nemalokrat so bile njihove želje s strani nemških posestnikov in uradnikov zavrnjene kar zgolj priča o nekdanjih razpokah med obema živečima narodoma.
Ob železniški postaji postavljen spomenik lokalni železnici in muzeju ob njej.
Najmlajši obiskovalci se običajno najdlje zadržijo ob modelih železnic.
V muzeju je možno preizkusiti delovanje varnostnih naprav…
…ali se popeljati z drezino.
Ena glavnih atrakcij muzeja je parna lokomotiva iz leta 1956.
Rokytniški učenci se imajo danes možnost učiti o prelomnih zgodovinskih trenutkih mesta v moderni in leta 2005 temeljito prenovljeni šoli. Sočasno z obnovo so bila zgrajena tudi zunanja športna igrišča ter nova telovadnica. Poleg šole je v mestu tudi zdravstveni dom z ginekološko, otroško ter ambulanto za odrasle ter moderen in prostoren gasilski dom v katerem domuje rokytniško prostovoljno gasilsko društvo.
Preprosta manjša avtobusna postaja stoji tik ob železniški.
Poleg glavne postaje najdemo v Rokytnici še sedem avtobusnih postajališč. Na sliki postajališče Srednja Rokytnica (Prostřední Rokytnice).
Pomemben mejnik za mesto pomeni leto 1906, ko je v Rokytnico pripeljal prvi vlak. Z izgradnjo železnice je mesto dobilo povezavo s krajem Doudleby nad Orlici. Gre za slabih 20 km dolgo enotirno neelektrificirano lokalno progo. Zaradi svojega gorskega značaja jo imenujejo tudi orliški semmering. Zahvaljujoč nekdanjemu županu mesta, sicer velikemu ljubitelju železnice, je kraju uspelo ohraniti stavbo kurilnice ob postaji, ki je nekdaj služila oskrbovanju in popravljanju parnih lokomotiv. Lokalni klub ljubiteljev železnice je prostor preuredil v manjši železniški muzej, kjer ob koncih tedna med majem in oktobrom za simbolično ceno vstopnice v obliki nekdanje vozovnice obiskovalcem predstavijo tako zgodovino lokalne železnice kot delovanje (večinoma nekdanjih) signalnih in varnostnih naprav na in ob železnici.
Po nekaj korakih zahodno od Rokytnice se odprejo pogled na mesto.
Sprehod skozi drevored za vzhodnim robom mesta.
V pomladne barve odeta pokrajina v okolici Rokytnice.
Lokalno progo danes prevozi osem (ob koncih tedna in praznikih sedem) parov potniških vlakov. Železniška postaja v Rokytnici služi potnikom tudi kot prestopna točka pri nadaljevanju potovanja z avtobusom. Ob železniški se nahaja lepo urejena manjša avtobusna postaja. Z avtobusi se je možno popeljati do nekaterih večjih mest v regiji (Rychnov nad Kněžnou, Vamberk, Usti nad Orlici), pa tudi v metropolo sosednje regije – Pardubice. V prostih dneh večina turistov presede na avtobuse v smeri proti Orliškemu hribovju. Če odštejemo prepogosti hrup motorjev – mnogi njihovi lastniki se kaj prida ne ozirajo na predpise in svojo divjo vožnjo nadaljujejo tudi skozi naselja – obisk bližnje okolice ne bo nikogar pustil ravnodušnega. Neokrnjena narava ponuja nemalo možnosti za aktivno preživetje prostega časa – naj si bo z nabiranjem kilometrov na kolesu ali peš, z vzponom na katerega od lahko dostopnih vrhov, s sprehodom po lepo urejenih vaseh itd. Kdor bi si rad dan še dodatno popestril, se lahko po enem izmed številnih mejnih mostov, postavljenih nad potoki in gorsko reko, odpravi odkrivati še poljsko stran pokrajine…
7. maja, 2025
Mysliv
Na skrajnem SZ delu okrožja Klatovy v Plzenski regiji na nekaj manj kot 600 m nad morjem leži vas Mysliv. Zgodovina kraja je tesno povezana z bližnjim cistercijanskim samostanom. Vas je hkrati tudi sedež občine. Glavnina dnevnega dogajanja je osredotočena na neizraziti trg v središču vasi, kjer na nekaj desetih metrih najdemo cerkev, manjšo trgovino z osnovnimi živili, gostišče ter sedež vaškega urada. Bolj kot sam kraj je za aktivne turiste zanimivejša razgibana okolica, ki z vrhov (blagih) vzpetin ponuja lepe razglede na bližnja hribovja. Za dogodke v vasi skrbi nekaj združenj. Vsaj imensko najbolj znano društvo je telovadni sokol, pod okrilje katerega spada tudi myslivski nogometni klub.
Z vidika števila prebivalcev velja Mysliv za tipično podeželsko občino. Skupaj s še tremi okoliškimi vasmi premore dobrih 400 duš. Od tega jih dobrih 260 prebiva v Myslivu. Kraj je od regijske metropole (Plzen) oddaljen 40 km, skoraj pol manj vožnje je potrebno do središča okrožja – Klatovy.
Zapuščene stavbe na severni strani Mysliva.
S severne strani pelje strma cesta proti središču vasi.
Na najvišji točki leži osrednji del vasi.
V vasi so tri avtobusna postajališča. Na dveh ustavljajo avtobusi na poti med mestoma Polanka in Nepomuk (štirje pari dnevno). Nekaj bolj prometno (skupno 16 avtobusov dnevno) je južneje ležeče postajališče, od koder se je z avtobusom možno zapeljati v smeri proti Pačejovu ali nasproti ležečemu mestu Planice. Na žalost turistov bi ob koncih tedna in praznikih na avtobus v vasi čakali zaman.
Če na nekdanjo dejavnost v stavbi spominja le še napis nad vrati in izložbenim oknom…
…je v vaški krčmi še možno okusiti del tradicije preživljanja prostega časa ob pivu, debati in kartah.
Na osrednjem trgu v središču Mysliva stoji cerkev Marijinega vnebovzetja. V senci vaške dominante ima šest dni v tednu odprta svoja vrata trgovina z osnovimi živili.
Predvsem starejšemu delu prebivalcev marsikatero skrb olajša pošta. Nahaja se ob južneje ležečem postajališču. Svoja vrata ima odprta vse dni od ponedeljka do petka po tri ure dnevno. Podobno velja tudi za trgovino z osnovnimi življenjskimi potrebščinami, ki jo vaščani lahko obiščejo tudi v sobotnih dopoldnevih.
Informativna tabla z opisom poti, poimenovane po lokalnem pesniku Ladislavu Stehliku, ter avtobusno postajališče v središču vasi.
Na najvišjem delu Mysliva stoji dominanta vasi, cerkev Marijinega vnebovzetja. V njeni bližini se združi nekaj stranskih in glavnih cest. Prvotno romanska cerkev iz začetka 13. stoletja je današnjo (baročno) podobo dobila pet stoletij kasneje. Njeni zvonovi so bili leta 1942 zaplenjeni za vojne namene. Novi zvonovi so bili na cerkveni zvonik obešeni šele leta 2001. Nasproti cerkve ima svoje prostore vaški urad na katerem sta nameščeni dve spominski plošči. Prva je posvečena pesniku Ladislavu Stehliku, druga osvoboditvi Mysliva s strani ameriške armade 8.maja 1945 ter polkovniku Františku Vavrečki, častnemu občanu in udeležencu bojev pri Tobruku in Dunkerque, ki se je po vojni preselil v Myslil, kjer je živel do svoje smrti leta 2012.
Na tradicionalne vaške »hospudke«, ki so bile v preteklosti prisotne praktično v vsaki češki vasi in se je odvijalo družabno življenje (tudi do ranih jutranjih ur), je v mnogih
vaseh ostal le še spomin. Upadanje starejšega dela populacije, drugačen življenjski stil mlajših generacij ter v zadnjem času tudi visoke cene energije so glavni razlogi za zapiranje vrat gostinskih objektov. Na srečo prebivalcev Misliva je ta način družabnega življenja pri njih še vedno prisoten. Za razliko od krčme na nekdanjo trgovino s tekstilom v vasi pripominja le še napis nad okensko izložbo. Tega bi zaman iskali na stavbi nekdanje šole, ki danes kaže žalostno (propadajočo) podobo.
Poslopje z vaškim uradom v katerem ima svojo pisarno županja Mysliva.
Ena od treh spominskih plošč na fasadi je posvečena polkovniku Františku Vavrečku.
Propadajoča stavba nekdanje osovne šole.
Razcep vaških cest.
V zahodnem delu Mysliva stoji nekaj manjših večstanovanjskih stavb.
Glede na velikost vasi preseneti sorazmerno velik gasilski dom.
Pošta ter pred njo eno od treh avtobusnih postajališč v vasi.
Prva pisna omemba vasi sega v leto 1352. Nastanek kraja je verjetno povezan z gradnjo samostana v bližnjem kraju Nepomuk. Kot v mnogih primerih zgodovine, je tudi Mysliv pričel nastajati okoli cerkve. Sprva kot vaški trg trikotne oblike se je kasneje razširil na vse strani nižje po pobočju. Cerkev z nekaj objekti okoli nje namreč stoji na najvišji točki Mysliva. Tudi zato jo z bližnjih vzpetin človeško oko hitro najde.
Prve zemljiške knjige so na Češkem pričeli uvajati po tridesetletni vojni (prva polovica 17. stoletja). V njih je bil zaveden popis prebivalstva in posestev, ki so bili osnova za določitev višine davkov oz. prispevkov. Mislyvski popis iz leta 1654 navaja devet kmetov ter višine tako denarnih prispevkov kot količine pridelkov, ki so jih bili dolžni oddati svojemu zemljiškemu gospodu.
Na nekaj točkah v vasi je moč videti informativne (turistične) table ter otroška igrala. Glede na majhnost kraja preseneti dokaj velika stavba gasilskega doma. Na zahodnem delu se vas zaključi pri zgledno urejenem nogometnem igrišču. Na njem je lokalni sokolski nogometni klub pred dvema letoma spektakularno proslavil 50-letnico delovanja.
Stehlikova steza je speljana po okolici Mysliva.
Pogled na Mysliv z zahoda.
Zaradi dvignjene lege se z Mysliva in okolice ponujajo lepi razgledi. Po nekaj korakih nad vasjo se mdr. odpre pogled na Myslivski ribnik. Nastal je v začetku 17. stoletja in meri 60 ha. Namenjen je primarno gojenju rib, predvsem krapov.
Z vidika števila prebivalcev velja Mysliv za tipično podeželsko občino. Skupaj s še tremi okoliškimi vasmi premore dobrih 400 duš. Od tega jih dobrih 260 prebiva v Myslivu. Kraj je od regijske metropole (Plzen) oddaljen 40 km, skoraj pol manj vožnje je potrebno do središča okrožja – Klatovy.
Zapuščene stavbe na severni strani Mysliva.
S severne strani pelje strma cesta proti središču vasi.
Na najvišji točki leži osrednji del vasi.
V vasi so tri avtobusna postajališča. Na dveh ustavljajo avtobusi na poti med mestoma Polanka in Nepomuk (štirje pari dnevno). Nekaj bolj prometno (skupno 16 avtobusov dnevno) je južneje ležeče postajališče, od koder se je z avtobusom možno zapeljati v smeri proti Pačejovu ali nasproti ležečemu mestu Planice. Na žalost turistov bi ob koncih tedna in praznikih na avtobus v vasi čakali zaman.
Če na nekdanjo dejavnost v stavbi spominja le še napis nad vrati in izložbenim oknom…
…je v vaški krčmi še možno okusiti del tradicije preživljanja prostega časa ob pivu, debati in kartah.
Na osrednjem trgu v središču Mysliva stoji cerkev Marijinega vnebovzetja. V senci vaške dominante ima šest dni v tednu odprta svoja vrata trgovina z osnovimi živili.
Predvsem starejšemu delu prebivalcev marsikatero skrb olajša pošta. Nahaja se ob južneje ležečem postajališču. Svoja vrata ima odprta vse dni od ponedeljka do petka po tri ure dnevno. Podobno velja tudi za trgovino z osnovnimi življenjskimi potrebščinami, ki jo vaščani lahko obiščejo tudi v sobotnih dopoldnevih.
Informativna tabla z opisom poti, poimenovane po lokalnem pesniku Ladislavu Stehliku, ter avtobusno postajališče v središču vasi.
Na najvišjem delu Mysliva stoji dominanta vasi, cerkev Marijinega vnebovzetja. V njeni bližini se združi nekaj stranskih in glavnih cest. Prvotno romanska cerkev iz začetka 13. stoletja je današnjo (baročno) podobo dobila pet stoletij kasneje. Njeni zvonovi so bili leta 1942 zaplenjeni za vojne namene. Novi zvonovi so bili na cerkveni zvonik obešeni šele leta 2001. Nasproti cerkve ima svoje prostore vaški urad na katerem sta nameščeni dve spominski plošči. Prva je posvečena pesniku Ladislavu Stehliku, druga osvoboditvi Mysliva s strani ameriške armade 8.maja 1945 ter polkovniku Františku Vavrečki, častnemu občanu in udeležencu bojev pri Tobruku in Dunkerque, ki se je po vojni preselil v Myslil, kjer je živel do svoje smrti leta 2012.
Poslopje z vaškim uradom v katerem ima svojo pisarno županja Mysliva.
Ena od treh spominskih plošč na fasadi je posvečena polkovniku Františku Vavrečku.
Na tradicionalne vaške »hospudke«, ki so bile v preteklosti prisotne praktično v vsaki češki vasi in se je odvijalo družabno življenje (tudi do ranih jutranjih ur), je v mnogih vaseh ostal le še spomin. Upadanje starejšega dela populacije, drugačen življenjski stil mlajših generacij ter v zadnjem času tudi visoke cene energije so glavni razlogi za zapiranje vrat gostinskih objektov. Na srečo prebivalcev Misliva je ta način družabnega življenja pri njih še vedno prisoten. Za razliko od krčme na nekdanjo trgovino s tekstilom v vasi pripominja le še napis nad okensko izložbo. Tega bi zaman iskali na stavbi nekdanje šole, ki danes kaže žalostno (propadajočo) podobo.
Preopadajoča stavba nekdanje osovne šole.
Razcep vaških cest.
V zahodnem delu Mysliva stoji nekaj manjših večstanovanjskih stavb.
Glede na velikost vasi preseneti sorazmerno velik gasilski dom.
Prva pisna omemba vasi sega v leto 1352. Nastanek kraja je verjetno povezan z gradnjo samostana v bližnjem kraju Nepomuk. Kot v mnogih primerih zgodovine, je tudi Mysliv pričel nastajati okoli cerkve. Sprva kot vaški trg trikotne oblike se je kasneje razširil na vse strani nižje po pobočju. Cerkev z nekaj objekti okoli nje namreč stoji na najvišji točki Mysliva. Tudi zato jo z bližnjih vzpetin človeško oko hitro najde.
Pošta ter pred njo eno od treh avtobusnih postajališč v vasi.
Prve zemljiške knjige so na Češkem pričeli uvajati po tridesetletni vojni (prva polovica 17. stoletja). V njih je bil zaveden popis prebivalstva in posestev, ki so bili osnova za določitev višine davkov oz. prispevkov. Mislyvski popis iz leta 1654 navaja devet kmetov ter višine tako denarnih prispevkov kot količine pridelkov, ki so jih bili dolžni oddati svojemu zemljiškemu gospodu.
Stehlikova steza je speljana po okolici Mysliva.
Na nekaj točkah v vasi je moč videti informativne (turistične) table ter otroška igrala. Glede na majhnost kraja preseneti dokaj velika stavba gasilskega doma. Na zahodnem delu se vas zaključi pri zgledno urejenem nogometnem igrišču. Na njem je lokalni sokolski nogometni klub pred dvema letoma spektakularno proslavil 50-letnico delovanja.
Pogled na Mysliv z zahoda.
Zaradi dvignjene lege se z Mysliva in okolice ponujajo lepi razgledi. Po nekaj korakih nad vasjo se mdr. odpre pogled na Myslivski ribnik. Nastal je v začetku 17. stoletja in meri 60 ha. Namenjen je primarno gojenju rib, predvsem krapov.
29. aprila, 2025
Neznašovy
Približno pol ure vožnje od meje z Nemčijo (Bavarska) leži vasica Neznašovy. Razprostira se v manj izraziti kotlini skozi katero teče Drnovy potok. Po njej je speljana pomembna mednarodna cesta. Kljub skromnemu številu prebivalcev lahko v kraju najdemo prenočitveni objekt z restavracijo. Za nameček se lahko v Neznašovyh pohvalijo tudi z nogometnim klubom, ki v svojem imenu ponosno nosi naziv enega od simbolov začetništva organizirane telovadbe – sokol.
Vas je bila prvič omenjena v pisnih virih leta 1379. Največje število prebivalcev je dosegala v drugi polovici 19. stoletja. Po zadnjem popisu iz leta 2021 so Neznašovy šteli 171 prebivalcev. Kraj je imel status samostojne občine od leta 1900 do 1963, ko je bil priključen severneje ležeči vasi Vrhaveč pod katerega upravno spada vse do danes.
Pogled na del vzhodni del Neznašov.
Skozi vas vodi pomembna prometna cesta, ki povezuje Češko z Nemčijo.
Sredi vasi stoji obnovljena kapela srca Jezusovega.
Edino avtobusno postajališče v Neznašovyh.
Regijska prestolnica Plzen leži 50 km severneje, z njo pa so Neznašovy povezani s pomembno magistralno cesto mednarodnega pomena. Večji del naselja leži na zahodni strani ceste, ki sicer povezuje že omenjeno regijsko metropolo z glavnim mestom Bavarske Münchnom in meri 285 km. Čeprav bližina prometne ceste ne vpliva ravno blagodejno na življenja večine prebivalcev, ima po drugi strani za
kraj tudi pomemben turistični pomen. Neokrnjena in razgibana narava v kateri prevladujejo gozdovi in travniki (mnogi od njih so namenjeni paši živine) medse vabi tako pohodnike kot kolesarje. Slednji bodo v okolici našli tudi nekaj urejenih kolesarskih stez, ki so povečini primerne za vse ljubitelje gonjenja pedal.
Najbližje večje mesto so 7 km oddaljeni Klatovy. Severneje ležeči sedež okrožja je z Neznašovy povezan tako z rednimi avtobusnimi linijami kot tudi z železnico. V delovnih dneh ju neposredno povezuje 13 avtobusov. Če so ti primarno namenjeni šolarjem in zaposlenim, so avtobusi, ki povezujejo znane okoliške cilje, namenjeni predvsem turistom. Tudi linije teh vodijo skozi Neznašove, a jih je kar nekaj od njih vezano na poletno ali zimsko sezono.
Manjše otroško igrišče.
Vaški ribnik z okrepčevalnico.
Farma Neznašovy je največji zaposlovalec v kraju.
Dve strnjeni vasi Neznašovy in Radinovy loči med seboj Drnovy potok.
V primeru možnosti izbire bo večina (ne le turistov) za javni prevoz raje izbrala vlak. Železnica velja na Češkem za enega izmed stebrov gospodarstva. Njen razvoj (še posebej v zadnjih 20-ih letih) je zavidanja vreden. Tesna povezanost prebivalstva z železnico se je od časa Avstro – Ogrske ohranila vse do danes. Kot zanimivost velja omeniti, da ima med vsemi državami EU ravno Češka najgostejše železniško omrežje. Zato ne čudi, da je vlake slišati tudi v tem delu države. Na regionalni enotirni in neelektrificirani progi Domažlice (navezava na progo Praga – Plzen – München) – Horaždʼovice (koridor Plzen – Češke Budejovice) imajo svoje postajališče tudi Neznašovy. Prihajajoče (moderne) motorne vlake je moč slišati že na daleč. Kar čakajočim potnikom omogoča, da se pravočasno postavijo na vidno mesto. Ker imajo Neznašovy status t.i. postajališča na zahtevo, bo strojevodja vlak ustavil zgolj, če bo na njem opazil potnika ali v primeru, da bo kateri od potnikov na vlaku naznanil svoj
Za aktivno dogajanje v Neznašovyh skrbijo tudi gasilci, ki imajo svoj prostor v garaži na sliki.
Vas premore celo penzion z restavracijo, ki stoji ob glavni cesti.
Izletnik se lahko v Neznašove podajo tudi z vlakom. S postajališča, ki premore tudi manjšo čakalnico, je lep pogled na bližnji vasici ter okoliško pokrajino. Regionalna proga med Domažlicemi in Horažd’ovicami je bila zgrajena leta 1888. Od konca leta 2023 na njej prevoze opravlja zasebni (češki) prevoznik GW train regio z moderniziranimi vlaki Stadler RS1.
izstop. V delovnih dneh prevozi progo 14 parov potniških vlakov, ob koncih tedna in praznikih so to štirje pari manj.
Podvoz pod železniško progo.
Ob nogometnem igrišču na severnem robu Neznašov se nahaja prireditveni prostor z “retro” rešilnim vozilom.
Postajališče leži na zahodnem, nekoliko višjem delu vasi. Od manjše postajne zgradbe (ki premore tudi čakalnico) se zato ponuja pogled na velik del Neznašov in za njimi (vzhodneje) ležeče vasi Radinovy. Če bi med njima ne tekel Radinovy potok, bi le stežka določili katera hiša pripada kateri vasi.
Neznašovy ne premorejo niti trgovine, pošte, šole ali vrtca. Se pa zato lahko pohvalijo s penzionom, ki ima v svoji ponudbi tako wellness kot restavracijo, ki je z izjemo nedelj in ponedeljkov odprta v času kosil.
Edina sakralna stavba v Neznašovyh leži približno na sredini razpotegnjene vasi. Kapelica Srca Jezusovega je bil nedavno deležna obnove. Nekaj korakov dalje stoji manjši gasilski dom. Podobno, kot v mnogih manjših vaseh širom Češke, je tudi v Neznašovyh glavnina vaškega dogajanja skoncentriranega na in ob nogometno igrišč. Ta se nahaja na severnem delu vasi in premore celo pokrito tribuno. Ob igrišču je tudi večji prireditveni prostor, ki sicer zaživi le ob redkih trenutkih. Zanje večinoma poskrbijo vaški »sokoli«, ki so aktivni v domačem nogometnem klubu. Poleg nogometašev za aktivno druženje v kraju skrbi še vaška enota prostovoljnega gasilskega društva.
Pogled na oddaljene Neznašove (na sredini slike), ki jih obdajajo blage vzpetine s katerih se odpirajo lepi razgledi na bližnjo okolico.
Malenkost za tablo, ki označuje konec Neznašov stoji delno ohranjena (nekdanja) utrdba s stolpom.
Slab kilometer severno od vasi velja omeniti delno ohranjeno trdnjavo, imenovano Kouskova Lhota. Njen nastanek datira v obdobje druge polovice 15. stoletja. Svojo funkcijo gosposkega sedeža oz. dvorca je opravljala do leta 1686, nakar je pričela propadati. Na koncu 18. stoletja so bili njeni ostanki prestavljeni na (grajsko) kaščo. Do danes dvonadstropni stolp je skupaj z ostanki utrdbe in pripadajočim skednjem zaščiten kot kulturni spomenik.
Nedaleč od zgodovinskega objekta stoji največja stavba v Neznašovyh. Gre za farmo usmerjeno tako v gojenje poljščin kot živinorejo. Za 550 krav skrbi večina od 25-ih zaposlenih, s čimer velja farma za največjega zaposlovalca v vasi.
Vas je bila prvič omenjena v pisnih virih leta 1379. Največje število prebivalcev je dosegala v drugi polovici 19. stoletja. Po zadnjem popisu iz leta 2021 so Neznašovy šteli 171 prebivalcev. Kraj je imel status samostojne občine od leta 1900 do 1963, ko je bil priključen severneje ležeči vasi Vrhaveč pod katerega upravno spada vse do danes.
Pogled na del vzhodni del Neznašov.
Skozi vas vodi pomembna prometna cesta, ki povezuje Češko z Nemčijo.
Edino avtobusno postajališče v Neznašovyh.
Sredi vasi stoji obnovljena kapela srca Jezusovega.
Regijska prestolnica Plzen leži 50 km severneje, z njo pa so Neznašovy povezani s pomembno magistralno cesto mednarodnega pomena. Večji del naselja leži na zahodni strani ceste, ki sicer povezuje že omenjeno regijsko metropolo z glavnim mestom Bavarske Münchnom in meri 285 km. Čeprav bližina prometne ceste ne vpliva ravno blagodejno na življenja večine prebivalcev, ima po drugi strani za kraj tudi pomemben turistični pomen. Neokrnjena in razgibana narava v kateri prevladujejo gozdovi in travniki (mnogi od njih so namenjeni paši živine) medse vabi tako pohodnike kot kolesarje. Slednji bodo v okolici našli tudi nekaj urejenih kolesarskih stez, ki so povečini primerne za vse ljubitelje gonjenja pedal.
Manjše otroško igrišče.
Vaški ribnik z okrepčevalnico.
Farma Neznašovy je največji zaposlovalec v kraju.
Za aktivno dogajanje v Neznašovyh skrbijo tudi gasilci, ki imajo svoj prostor v garaži na sliki.
Najbližje večje mesto so 7 km oddaljeni Klatovy. Severneje ležeči sedež okrožja je z Neznašovy povezan tako z rednimi avtobusnimi linijami kot tudi z železnico. V delovnih dneh ju neposredno povezuje 13 avtobusov. Če so ti primarno namenjeni šolarjem in zaposlenim, so avtobusi, ki povezujejo znane okoliške cilje, namenjeni predvsem turistom. Tudi linije teh vodijo skozi Neznašove, a jih je kar nekaj od njih vezano na poletno ali zimsko sezono.
Dve strnjeni vasi Neznašovy in Radinovy loči med seboj Drnovy potok.
Vas premore celo penzion z restavracijo, ki stoji ob glavni cesti.
V primeru možnosti izbire bo večina (ne le turistov) za javni prevoz raje izbrala vlak. Železnica velja na Češkem za enega izmed stebrov gospodarstva. Njen razvoj (še posebej v zadnjih 20-ih letih) je zavidanja vreden. Tesna povezanost prebivalstva z železnico se je od časa Avstro – Ogrske ohranila vse do danes. Kot zanimivost velja omeniti, da ima med vsemi državami EU ravno Češka najgostejše železniško omrežje. Zato ne čudi, da je vlake slišati tudi v tem delu države. Na regionalni enotirni in neelektrificirani progi Domažlice (navezava na progo Praga – Plzen – München) – Horaždʼovice (koridor Plzen – Češke Budejovice) imajo svoje postajališče tudi Neznašovy. Prihajajoče (moderne) motorne vlake je moč slišati že na daleč. Kar čakajočim potnikom omogoča, da se pravočasno postavijo na vidno mesto. Ker imajo Neznašovy status t.i. postajališča na zahtevo, bo strojevodja vlak ustavil zgolj, če bo na njem opazil potnika ali v primeru, da bo kateri od potnikov na vlaku naznanil svoj izstop. V delovnih dneh prevozi progo 14 parov potniških vlakov, ob koncih tedna in praznikih so to štirje pari manj.
Izletnik se lahko v Neznašove podajo tudi z vlakom. S postajališča, ki premore tudi manjšo čakalnico, je lep pogled na bližnji vasici ter okoliško pokrajino. Regionalna proga med Domažlicemi in Horažd’ovicami je bila zgrajena leta 1888. Od konca leta 2023 na njej prevoze opravlja zasebni (češki) prevoznik GW train regio z moderniziranimi vlaki Stadler RS1.
Postajališče leži na zahodnem, nekoliko višjem delu vasi. Od manjše postajne zgradbe (ki premore tudi čakalnico) se zato ponuja pogled na velik del Neznašov in za njimi (vzhodneje) ležeče vasi Radinovy. Če bi med njima ne tekel Radinovy potok, bi le stežka določili katera hiša pripada kateri vasi.
Neznašovy ne premorejo niti trgovine, pošte, šole ali vrtca. Se pa zato lahko pohvalijo s penzionom, ki ima v svoji ponudbi tako wellness kot restavracijo, ki je z izjemo nedelj in ponedeljkov odprta v času kosil.
Podvoz pod železniško progo.
Ob nogometnem igrišču a severnem robu Neznašov se nahaja prireditveni prostor z “retro” rešilnim vozilom.
Edina sakralna stavba v Neznašovyh leži približno na sredini razpotegnjene vasi. Kapelica Srca Jezusovega je bil nedavno deležna obnove. Nekaj korakov dalje stoji manjši gasilski dom. Podobno, kot v mnogih manjših vaseh širom Češke, je tudi v Neznašovyh glavnina vaškega dogajanja skoncentriranega na in ob nogometno igrišč. Ta se nahaja na severnem delu vasi in premore celo pokrito tribuno. Ob igrišču je tudi večji prireditveni prostor, ki sicer zaživi le ob redkih trenutkih. Zanje večinoma poskrbijo vaški »sokoli«, ki so aktivni v domačem nogometnem klubu. Poleg nogometašev za aktivno druženje v kraju skrbi še vaška enota prostovoljnega gasilskega društva.
Malenkost za tablo, ki označuje konec Neznašov stoji delno ohranjena (nekdanja) utrdba s stolpom.
Slab kilometer severno od vasi velja omeniti delno ohranjeno trdnjavo, imenovano Kouskova Lhota. Njen nastanek datira v obdobje druge polovice 15. stoletja. Svojo funkcijo gosposkega sedeža oz. dvorca je opravljala do leta 1686, nakar je pričela propadati. Na koncu 18. stoletja so bili njeni ostanki prestavljeni na (grajsko) kaščo. Do danes dvonadstropni stolp je skupaj z ostanki utrdbe in pripadajočim skednjem zaščiten kot kulturni spomenik.
Pogled na oddaljene Neznašove (na sredini slike), ki jih obdajajo blage vzpetine s katerih se odpirajo lepi razgledi na bližnjo okolico.
Nedaleč od zgodovinskega objekta stoji največja stavba v Neznašovyh. Gre za farmo usmerjeno tako v gojenje poljščin kot živinorejo. Za 550 krav skrbi večina od 25-ih zaposlenih, s čimer velja farma za največjega zaposlovalca v vasi.
23. aprila, 2025
Medvědice
V usteški regiji na severu Češke se razprostira krajinski park s številnimi silhuetami stožčastih vrhov, ki pripominjajo na vulkanski izvor hribovja. V osrčju zahodnega dela Srednječeškega hribovja (České středohoří) ležijo Medvědice. Ena izmed mnogih manjših vasi v tem delu Češke, ki si vse po vrsti delijo podobno usodo upadanja prebivalstva.
Medvědice ležijo šest kilometrov severozahodno od mesta Třebenice pod katerega upravno spadajo. Po zadnjem popisu pred štirimi leti je vas štela 120 prebivalcev in 56 hiš. Glede na število duš je pravi mali čudež, da Medvědice premorejo celo svoj nogometni klub. Ki je hkrati tudi edini aktivni subjekt v vasi. Lokalni nogometni junaki tako ne skrbijo zgolj za emocije, izbruhe veselja in vzdihe nezadovoljstva med svojimi privrženci. Temveč imajo njihove tekme za samo vas oz. vaščane precej širši (družbeni) pomen. Vsaka prvenstvena tekma v vasi, kot so Medvědice, pomeni za tamkajšnje prebivalce tudi priložnost za druženje. Vasi, kjer je žogobrc še edini dejavnik druženja, je v tem delu regije (okrožje Litoměřice) kar nekaj.
Medvědice s severa in zahoda obdajajo vrhovi Češkega sredogorja. Ležijo na obronku 689 m visoke vzpetine Lipská hora. Samo ime kraja izvira iz osebnega imena Medvědik. Tako v češčini
Medvědice (na zgornji sliki desno) ležijo pod obronkom 689 m visoke Lipske gore (Lipská hora) v Češkem sredogorju.
kot v slovenščini beseda asociira na medveda. Ime se nato skozi zgodovino pojavlja v različnih oblikah (De Medwediz, Nedwedicž, Nedwedič itd.).
Cerkev svete Katarine v središču Medvědic.
Urejena okolica ob zbiralniku vode.
Le redko je v vasi slišati hrup avtomobilskega motorja. V lepih dneh je večja verjetnost, da srečamo kolesarje.
Komu oz. čemu je posvečen spomenik ob cerkvi ni znano. Napis na njem je povsem zbledel in kot takšen bi bil potreben obnove.
Medvědice so verjetno obstajale že v 12. stoletju. Prva pisna omemba kraja sicer sega v leto 1209 v kateri je naveden Martin iz Medvědic. Sredi 14. stoletja listine prvič navajajo medvediško cerkev.
Leta 2007 so v kleti vile v južnem delu vasi našli ostanke trdnjave. Po mnenju zgodovinarjev je bila trdnjava postavljena ob koncu 14. stoletja. Svojemu namenu do polovice 17. stoletja, ko je bila opuščena.
Urejen kotiček z informativno tablo je namenjen primarno postanku kolesarjev. Ob mizi s klopmi je postavljena knjižna omarica (na češkem jim pravijo knihobudka), kamor imajo ljudje možnost vlagati oz. si iz nje izposojati knjige. Tovrstne omarice so na Češkem zelo razširjene. Videvamo jih predvsem na podeželju, najpogosteje na avtobusnih in železniških postaja(lišči)h, v parkih itd.
Zanimivo, da so Medvědice največje število prebivalcev beležile v desetletjih na prelomu 18. in 19. stoletja, ko se je število vaščanov gibalo tudi preko 400. Zato ne čudi, da so bile od sredine 19. stoletja Medvědice samostojna občina. In to vse do leta 1985, ko so bile administrativno priključene bližnjim Třebenicam.
Da je vas nekoliko “od rok”, pričajo tudi avtobusne povezave. Vozni red na postajališču v središču vasi obvešča o petih avtobusih, ki povezujejo Medvědice s Třebenicami in nekoliko oddaljenejšim mestom Lovosice. Kar velja zgolj za delovnike. Ob koncih tedna in praznikih bi namreč na avtobus ob cerkvi svete Katarine čakali zaman.
Najvišja točka Medvědic je na njenem skrajnem zahodnem delu. Predel se imenuje V domcích, večkrat pa se z njega odprejo razgledi na okolico.
Avtobusno postajališče nudi (čakajočim) potnikom streho nad glavo.
Ob nogometnem igrišču je postavljenih nekaj otroških igral ter mizi s klopmi.
Tudi zato, ker v vasi ni trgovine, pošte, niti okrepčevalnice ali denimo gasilskega doma, ne gre pričakovati, da bi si izletniki izbrali Medvědice za svoj samostojni cilj. Lahko pa jih pridajo na seznam ene od vmesnih točk v primeru kolesarjenja po čudovitem in mirnem podeželju. Ali pa si jo izberemo kot izhodišče za vzpon na katerega od bližnjih vrhov, ki so vsi po vrsti dostopni prav vsakomur z vsaj malo kondicije. Vsekakor si za pot navkreber velja izbrati vzpetino z neporaščenim vrhom. Če jo ne bo ravno zagodlo vreme, bomo z njih deležni čudovitih razgledov daleč naokoli. In to kljub – za naše razmere – skromni nadmorski višini.
Medvědice ležijo šest kilometrov severozahodno od mesta Třebenice pod katerega upravno spadajo. Po zadnjem popisu pred štirimi leti je vas štela 120 prebivalcev in 56 hiš. Glede na število duš je pravi mali čudež, da Medvědice premorejo celo svoj nogometni klub. Ki je hkrati tudi edini aktivni subjekt v vasi. Lokalni nogometni junaki tako ne skrbijo zgolj za emocije, izbruhe veselja in vzdihe nezadovoljstva med svojimi privrženci. Temveč imajo njihove tekme za samo vas oz. vaščane precej širši (družbeni) pomen. Vsaka prvenstvena tekma v vasi, kot so Medvědice, pomeni za tamkajšnje prebivalce tudi priložnost za druženje. Vasi, kjer je žogobrc še edini dejavnik druženja, je v tem delu regije (okrožje Litoměřice) kar nekaj.
Medvědice (na zgornji sliki desno) ležijo pod obronkom 689 m visoke Lipske gore (Lipská hora) v Češkem sredogorju.
Medvědice s severa in zahoda obdajajo vrhovi Češkega sredogorja. Ležijo na obronku 689 m visoke vzpetine Lipská hora. Samo ime kraja izvira iz osebnega imena Medvědik. Tako v češčini kot v slovenščini beseda asociira na medveda. Ime se nato skozi zgodovino pojavlja v različnih oblikah (De Medwediz, Nedwedicž, Nedwedič itd.).
Cerkev svete Katarine v središču Medvědic.
Urejena okolica ob zbiralniku vode.
Le redko je v vasi slišati hrup avtomobilskega motorja. V lepih dneh je večja verjetnost, da srečamo kolesarje.
Medvědice so verjetno obstajale že v 12. stoletju. Prva pisna omemba kraja sicer sega v leto 1209 v kateri je naveden Martin iz Medvědic. Sredi 14. stoletja listine prvič navajajo medvediško cerkev.
Leta 2007 so v kleti vile v južnem delu vasi našli ostanke trdnjave. Po mnenju zgodovinarjev je bila trdnjava postavljena ob koncu 14. stoletja. Svojemu namenu do polovice 17. stoletja, ko je bila opuščena.
Urejen kotiček z informativno tablo je namenjen primarno postanku kolesarjev. Ob mizi s klopmi je postavljena knjižna omarica (na češkem jim pravijo knihobudka), kamor imajo ljudje možnost vlagati oz. si iz nje izposojati knjige. Tovrstne omarice so na Češkem zelo razširjene. Videvamo jih predvsem na podeželju, najpogosteje na avtobusnih in železniških postaja(lišči)h, v parkih itd.
Zanimivo, da so Medvědice največje število prebivalcev beležile v desetletjih na prelomu 18. in 19. stoletja, ko se je število vaščanov gibalo tudi preko 400. Zato ne čudi, da so bile od sredine 19. stoletja Medvědice samostojna občina. In to vse do leta 1985, ko so bile administrativno priključene bližnjim Třebenicam.
Komu oz. čemu je posvečen spomenik ob cerkvi ni znano. Napis na njem je povsem zbledel in kot takšen bi bil potreben obnove.
Najvišja točka Medvědic je na njenem skrajnem zahodnem delu. Predel se imenuje V domcích, večkrat pa se z njega odprejo razgledi na okolico.
Da je vas nekoliko “od rok”, pričajo tudi avtobusne povezave. Vozni red na postajališču v središču vasi obvešča o petih avtobusih, ki povezujejo Medvědice s Třebenicami in nekoliko oddaljenejšim mestom Lovosice. Kar velja zgolj za delovnike. Ob koncih tedna in praznikih bi namreč na avtobus ob cerkvi svete Katarine čakali zaman.
Avtobusno postajališče nudi (čakajočim) potnikom streho nad glavo.
Ob nogometnem igrišču je postavljenih nekaj otroških igral ter mizi s klopmi.
Tudi zato, ker v vasi ni trgovine, pošte, niti okrepčevalnice ali denimo gasilskega doma, ne gre pričakovati, da bi si izletniki izbrali Medvědice za svoj samostojni cilj. Lahko pa jih pridajo na seznam ene od vmesnih točk v primeru kolesarjenja po čudovitem in mirnem podeželju. Ali pa si jo izberemo kot izhodišče za vzpon na katerega od bližnjih vrhov, ki so vsi po vrsti dostopni prav vsakomur z vsaj malo kondicije. Vsekakor si za pot navkreber velja izbrati vzpetino z neporaščenim vrhom. Če jo ne bo ravno zagodlo vreme, bomo z njih deležni čudovitih razgledov daleč naokoli. In to kljub – za naše razmere – skromni nadmorski višini.
18. aprila, 2025
Tršice
Na enem od blagih pobočij gričevja na skrajnem južnem delu olomuškega okrožja (v istoimenski regiji) ležijo Tršice. Skupaj s petimi okoliškimi vasmi tvorijo samostojno občino z nekaj manj kot 2000 prebivalci. V družbi krajev, ki premorejo svoj nogometni klub v eni izmed čeških najnižjih nogometnih lig, lahko Tršice brez dvoma uvrstimo med večja naselja. Čeravno bi si s številom prebivalcev ravno še prislužile naziv »mesto«. Kljub svoji majhnosti lahko obiskovalci v kraju najdejo kar nekaj zanimivosti, s katerimi si zapolnijo dan.
Skozi Tršice je speljana lokalna cesta, ki povezuje mesto Přerov z regijsko prestolnico Olomouc. Trenutno je njen večji del skozi kraj zaprt za promet, saj je cesta deležna obnove. V kraju so se odločili, da dela izkoristijo tudi za obnovo podzemnih komunikacij ter pločnika ob cesti. Zaradi zapore trenutno pot do Přerova traja nekaj dlje. Tršice so od obeh mest oddaljene približno 13 km. Z obema ima tudi dobre avtobusne povezave. V delovnih dneh jo z Olomoucem povezuje 20 parov avtobusov (ob vikendih in praznikih 12 parov). Nekaj manj jih vozi iz Tršic do južneje ležečega Přerova – ob delovnikih jih je 15 ter ob vikendih in praznikih 8 parov.
Olomuška regija leži na vzhodnem delu Češke.
Okolica Tršic nudi številne možnosti kolesaskih izletov.
Utrinek z obronka Tršic.
Povezav je torej dovolj, da si lahko obiskovalci (brezskrbno) popestrijo dan z izletom v Tršice. In njeno okolico. Ki se v teh dneh počasi preoblači v pomladne barve. Za sicer popolno barvno paleto bo potrebno počakati še nekaj tednov. A tudi čas v začetku aprila lahko obiskovalcem ponudi prijeten izlet (tako
peš kot na kolesu) med travniki, gozdički in polji. Če na nekaterih poljih že lahko opazujemo rast prvih rastlin, tista z zapičenimi drogovi še čakajo, da jih preplavi zelena barva rastočega hmelja.
Da ima hmeljarstvo v tem delu Češke dolgo tradicijo priča tudi (obnove potrebna) stavba v severnem delu Tršic. V preteklosti je primarno služila kot bivalni objekt številnim obiralcev hmelja. Objekt danes le še v manjši meri služi svojemu prvotnemu namenu. Ker stoji na višjem delu Tršic, pogled od njega sega na bližnji grad.
Glavni vir proizvodnje največjega delodajalca v kraju so komponente za vodne turbine. Podjetje je del nemškega koncerna Schmidt + Clemens.
Na severnem delu Tršic je postavljenih nekaj novih družinskih hiš.
Delujoča žaga leži med glavno cesto skozi kraj in potokom Olešnice.
Pogled na grad in Grajski ribnik (Zámecký rybník) pred njim.
Grad s svojo posestjo se nahaja na severnem robu zgodovinskega jedra Tršic. Njegovo kuliso dopolnjuje manjši park z (grajskim) ribnikom. Današnjo (renesančno) podobo je prvotna srednjeveška utrdba dobila v 19. stoletju. Od leta 1958 je grad na seznamu kulturnih spomenikov.
Gradnja utrdbe datira v prvo polovico 14. stoletja. Tridesetletna vojna (17. stoletje) je poleg vsega upostošenja terjala tudi davek izgube vseh ustanovnih listin in z njimi povezanih podatkov o prvotnih lastnikih in graditeljih predhodnika današnjega gradu. Znano je, da je tudi tršiška utrdba sledila zgledu srednjeveških utrdb v bližnji in daljni okolici – bila je obdana z obzidjem, pristopna pa je bila preko dvižnega mostu, ki se je nahajal nad vodnim jarkom na južni strani utrdbe.
Zaradi svojega izgleda se od leta 1437 za trdnjavo prične uporabljati ime grad. V 16. stoletju je bil na njem sedež posvetne aristokracije. Vse do sredine 19. stoletja je grad služil cerkvenim dostojanstvenikom. Po letu 1948, ko je bil vrhovni urad ukinjen in je grad izgubil svoj uradniški namen, so ga kanoniki in prelati uporabljali predvsem za svojo poletno rezidenco. Od 20-ih let prejšnjega stoletja je bil najet s strani dobrodelne ustanove, ki je prostore v njem namenila skrbi za prizadete otroke za katere so skrbele redovnice. V 70-ih letih je bil grad deležen obnove, danes
Na istem mestu, kjer je bil nekdaj dvižni most, vodi danes vhod na grad.
Grajsko dvorišče z grbi nekdanjih rodbin.
pa so v njem prostori občine, slavnostne dvorane, knjižnice in manjšega etnografskega muzeja, ki s svojo zbirko predmetov obiskovalcem predstavlja zgodovino življenja na tem delu Češke. Grad je bil ravno v teh dneh zaradi dopustov zaprt za obiskovalce.
Skozi Grajski ribnik teče potok Olešnice. Ko zapusti ribnik se po nekaj metrih prevali čez manjšo – trimetrsko – skalno stopnjo. Na Češkem očitno dovolj, da pojav izpolnjuje pogoje slapu. Potok zatem teče mimo še delujoče žage skozi zahodni predel Tršic.
Osrednji trg v Tršicah s cerkvijo rojstva device Marije, nasproti nje stoječe (nesojene) mestne hiše z restavracijo v pritličju ter simbolom kraja (žabe) v ospredju.
Središče dogajanja v kraju je osrednji trg na katerem dominira novobaročna rimskokatoliška cerkev rojstva device Marije. Pred njenim vhodom stojita kipa svetega Metoda na eni in svetega Cirila na drugi strani poti.
Preko trenutno razkopane ceste nasproti cerkve stoji edina restavracija v Tršicah. Čeprav bi po njenem imenu (Restaurace Na Radnici) lahko sklepali, da si prostore deli z mestnimi uradniki (radnice je v češčini ime za mestno hišo), temu ni tako. V nasprotju z nekdanjimi načrti, ki so predvidevali selitev občinskih veljakov prav v to stavbo.
Ob restavraciji, ki dnevno nudi tri menije in je odprta vse dni z izjemo nedelj, se nahaja manjša trgovina z osnovnimi živili. Odprta je vse dni v tednu. Za razliko od večje, ki stoji nekaj korakov višje, a je ob nedeljah zaprta. Nad dogajanjem v središču Tršic budno pazi
simbol kraja – žaba. Trimetrski betonski kip hkrati predstavlja tudi poklon nekdanjemu gosposkemu lastniku – Jiřimu Žabku iz Limberka, ki je tod vladal v prvi polovici 16. stoletja.
Strmo pod gradom potok Olešnice tvori manjši slap.
Prebivalcem sta v kraju na voljo dve trgovini. Večja na sliki je odprta vse dni z izjemo nedelj.
Edino avtobusno postajališče se prav tako nahaja v centru Tršic.
Pogled na glavno ulico, ki je v teh dneh zaprta za promet.
Pred cerkvijo sta postavljena kipa svetega Metoda (levo) in svetega Cirila.
Žabji pogled je mdr. usmerjen tudi k osnovni šoli. Točneje, na eno od šolskih stavb. Čeprav ima sam kraj Tršice manj kot 1200 prebivalcev, premore kar tri poslopja, administrativno združena v eno izobraževalno ustanovo – osnovno šolo in vrtec. Medtem ko višja stopnja domuje v večji stavbi v spodnjem delu Tršic, ima nižja stopnja svojo stavbo nekaj deset metrov višje. Ob njej ima ločene prostore še vrtec. O vrtcu in šoli je večje športno igrišče ob katerem se nahaja še nekaj teniških igrišč. Če bi nadaljevali pot navkreber proti obrobju kraja, bi prispeli do lepo urejenega nogometnega igrišča, kjer domuje edini športni klub v kraju z dolgoletno tradicijo – nogometni klub TJ Tršice.
Glavna cesta skozi Tršice je v teh dneh eno samo gradbišče.
Na nekdanjo dejavnost v hiši spominjajo le še napisi na oknih.
Otroško igrišče s cerkvijo v ozadju.
V bližini gradu lahko uzremo še manjšo pošto v kateri bi sicer zaman iskali razglednice ali kake druge spominke s podobo Tršic. V obnovljenih prostorih za pošto domuje prostovoljno gasilsko društvo.
V preteklosti je danes propadajoča stavba na sliki v obdobju obiranja hmelja služila za prenočevanje delavcev.
Učenci višje stopnje osnovne šole imajo ločen objekt v spodnjem delu Tršic.
Nekoliko višje v kraju ima svoje prostore še nižja stopnja ter vrtec.
Šolsko igrišče je javno dostopno vsem. Ob njem je še nekaj teniških igrišč.
Obnovljen gasilski dom stoji v neposredni bližini gradu.
Na vzhodnem koncu Tršic stoji tudi nekaj manjših stanovanjskih blokov.
Ko si domačini zaželijo hmeljevega napitka v družbi prijateljev, jih večina izbere predelan senik, ki danes nudi prijeten ambient.
Na manjšem trgu v južnem delu Tršic spominska deska pripominja usodo štiričlanske židovske družine Wolf, ki je s pomočjo pogumnih domačinov kot ena redkih po šestih letih (1939-45) sredi okupirane Evrope dočakala konec druge svetovne vojne. Družina je večji del nacistične okupacije preživela v Tršicah ter v okoliškem gozdu, kjer so jim zatočišče nudili domačini. Kljub temu, da je za njihovo usodo vedelo kar nekaj prebivalcev, jih nihče med njimi ni izdal. Dogajanje tistega časa je tri leta na skrivaj zapisoval sin Otto. Njegov dnevnik je bil kasneje izdan v ZDA in leta 1997 tudi na Češkem.
V južnem delu Tršic stoji spomenik, ki pripominja usodo židovske družine Wolf.
Svoj sprehod po Tršicah ter ogledu vseh zanimivosti se lahko ustavimo v katerem od manjših gostišč (hospudk), od katerih velja izpostaviti t.i. »Steklarjev skedenj« (Sklenařova stodola). Kot že ime pove gre za preurejen skedenj v katerem je gostinski objekt s prijetnim vrtom. Ker Tršice premorejo tudi klub vrtičkarjev, morda na katerega od njih naletimo ravno v »skednju«…
Skozi Tršice je speljana lokalna cesta, ki povezuje mesto Přerov z regijsko prestolnico Olomouc. Trenutno je njen večji del skozi kraj zaprt za promet, saj je cesta deležna obnove. V kraju so se odločili, da dela izkoristijo tudi za obnovo podzemnih komunikacij ter pločnika ob cesti. Zaradi zapore trenutno pot do Přerova traja nekaj dlje. Tršice so od obeh mest oddaljene približno 13 km. Z obema ima tudi dobre avtobusne povezave. V delovnih dneh jo z Olomoucem povezuje 20 parov avtobusov (ob vikendih in praznikih 12 parov). Nekaj manj jih vozi iz Tršic do južneje ležečega Přerova – ob delovnikih jih je 15 ter ob vikendih in praznikih 8 parov.
Olomuška regija leži na vzhodnem delu Češke.
Okolica Tršic nudi številne možnosti kolesaskih izletov.
Utrinek z obronka Tršic.
Povezav je torej dovolj, da si lahko obiskovalci (brezskrbno) popestrijo dan z izletom v Tršice. In njeno okolico. Ki se v teh dneh počasi preoblači v pomladne barve. Za sicer popolno barvno paleto bo potrebno počakati še nekaj tednov. A tudi čas v začetku aprila lahko obiskovalcem ponudi prijeten izlet (tako peš kot na kolesu) med travniki, gozdički in polji. Če na nekaterih poljih že lahko opazujemo rast prvih rastlin, tista z zapičenimi drogovi še čakajo, da jih preplavi zelena barva rastočega hmelja.
V preteklosti je danes propadajoča stavba na sliki v obdobju obiranja hmelja služila za prenočevanje delavcev.
Glavni vir proizvodnje največjega delodajalca v kraju so komponente za vodne turbine. Podjetje je del nemškega koncerna Schmidt + Clemens.
Da ima hmeljarstvo v tem delu Češke dolgo tradicijo priča tudi (obnove potrebna) stavba v severnem delu Tršic. V preteklosti je primarno služila kot bivalni objekt številnim obiralcev hmelja. Objekt danes le še v manjši meri služi svojemu prvotnemu namenu. Ker stoji na višjem delu Tršic, pogled od njega sega na bližnji grad.
Na severnem delu Tršic je postavljenih nekaj novih družinskih hiš.
Delujoča žaga leži med glavno cesto skozi kraj in potokom Olešnice.
Grad s svojo posestjo se nahaja na severnem robu zgodovinskega jedra Tršic. Njegovo kuliso dopolnjuje manjši park z (grajskim) ribnikom. Današnjo (renesančno) podobo je prvotna srednjeveška utrdba dobila v 19. stoletju. Od leta 1958 je grad na seznamu kulturnih spomenikov.
Pogled na grad in Grajski ribnik (Zámecký rybník) pred njim.
Gradnja utrdbe datira v prvo polovico 14. stoletja. Tridesetletna vojna (17. stoletje) je poleg vsega upostošenja terjala tudi davek izgube vseh ustanovnih listin in z njimi povezanih podatkov o prvotnih lastnikih in graditeljih predhodnika današnjega gradu. Znano je, da je tudi tršiška utrdba sledila zgledu srednjeveških utrdb v bližnji in daljni okolici – bila je obdana z obzidjem, pristopna pa je bila preko dvižnega mostu, ki se je nahajal nad vodnim jarkom na južni strani utrdbe.
Na istem mestu, kjer je bil nekdaj dvižni most, vodi danes vhod na grad.
Grajsko dvorišče z grbi nekdanjih rodbin.
Zaradi svojega izgleda se od leta 1437 za trdnjavo prične uporabljati ime grad. V 16. stoletju je bil na njem sedež posvetne aristokracije. Vse do sredine 19. stoletja je grad služil cerkvenim dostojanstvenikom. Po letu 1948, ko je bil vrhovni urad ukinjen in je grad izgubil svoj uradniški namen, so ga kanoniki in prelati uporabljali predvsem za svojo poletno rezidenco. Od 20-ih let prejšnjega stoletja je bil najet s strani dobrodelne ustanove, ki je prostore v njem namenila skrbi za prizadete otroke za katere so skrbele redovnice. V 70-ih letih je bil grad deležen obnove, danes pa so v njem prostori občine, slavnostne dvorane, knjižnice in manjšega etnografskega muzeja, ki s svojo zbirko predmetov obiskovalcem predstavlja zgodovino življenja na tem delu Češke. Grad je bil ravno v teh dneh zaradi dopustov zaprt za obiskovalce.
Skozi Grajski ribnik teče potok Olešnice. Ko zapusti ribnik se po nekaj metrih prevali čez manjšo – trimetrsko – skalno stopnjo. Na Češkem očitno dovolj, da pojav izpolnjuje pogoje slapu. Potok zatem teče mimo še delujoče žage skozi zahodni predel Tršic.
Središče dogajanja v kraju je osrednji trg na katerem dominira novobaročna rimskokatoliška cerkev rojstva device Marije. Pred njenim vhodom stojita kipa svetega Metoda na eni in svetega Cirila na drugi strani poti.
Preko trenutno razkopane ceste nasproti cerkve stoji edina restavracija v Tršicah. Čeprav bi po njenem imenu (Restaurace Na Radnici) lahko sklepali, da si prostore deli z mestnimi uradniki (radnice je v češčini ime za mestno hišo), temu ni tako. V nasprotju z nekdanjimi načrti, ki so predvidevali selitev občinskih veljakov prav v to stavbo.
Osrednji trg v Tršicah s cerkvijo rojstva device Marije, nasproti nje stoječe (nesojene) mestne hiše z restavracijo v pritličju ter kipom žabe
Ob restavraciji, ki dnevno nudi tri menije in je odprta vse dni z izjemo nedelj, se nahaja manjša trgovina z osnovnimi živili. Odprta je vse dni v tednu. Za razliko od večje, ki stoji nekaj korakov višje, a je ob nedeljah zaprta. Nad dogajanjem v središču Tršic budno pazi simbol kraja – žaba. Trimetrski betonski kip hkrati predstavlja tudi poklon nekdanjemu gosposkemu lastniku – Jiřimu Žabku iz Limberka, ki je tod vladal v prvi polovici 16. stoletja.
Strmo pod gradom potok Olešnice tvori manjši slap.
Prebivalcem sta v kraju na voljo dve trgovini. Večja na sliki je odprta vse dni z izjemo nedelj.
Edino avtobusno postajališče se prav tako nahaja v centru Tršic.
Pogled na glavno ulico, ki je v teh dneh zaprta za promet.
Žabji pogled je mdr. usmerjen tudi k osnovni šoli. Točneje, na eno od šolskih stavb. Čeprav ima sam kraj Tršice manj kot 1200 prebivalcev, premore kar tri poslopja, administrativno združena v eno izobraževalno ustanovo – osnovno šolo in vrtec. Medtem ko višja stopnja domuje v večji stavbi v spodnjem delu Tršic, ima nižja stopnja svojo stavbo nekaj deset metrov višje. Ob njej ima ločene prostore še vrtec. O vrtcu in šoli je večje športno igrišče ob katerem se nahaja še nekaj teniških igrišč. Če bi nadaljevali pot navkreber proti obrobju kraja, bi prispeli do lepo urejenega nogometnega igrišča, kjer domuje edini športni klub v kraju z dolgoletno tradicijo – nogometni klub TJ Tršice.
Glavna cesta skozi Tršice je v teh dneh eno samo gradbišče.
Na nekdanjo dejavnost v hiši spominjajo le še napisi na oknih.
Otroško igrišče s cerkvijo v ozadju.
Učenci višje stopnje osnovne šole imajo ločen objekt v spodnjem delu Tršic.
V bližini gradu lahko uzremo še manjšo pošto v kateri bi sicer zaman iskali razglednice ali kake druge spominke s podobo Tršic. V obnovljenih prostorih za pošto domuje prostovoljno gasilsko društvo.
Nekoliko višje v kraju ima svoje prostore še nižja stopnja ter vrtec.
Šolsko igrišče je javno dostopno vsem. Ob njem je še nekaj teniških igrišč.
Pred cerkvijo sta postavljena kipa svetega Metoda (levo) in svetega Cirila.
V južnem delu Tršic stoji spomenik, ki pripominja usodo židovske družine Wolf.
Na manjšem trgu v južnem delu Tršic spominska deska pripominja usodo štiričlanske židovske družine Wolf, ki je s pomočjo pogumnih domačinov kot ena redkih po šestih letih (1939-45) sredi okupirane Evrope dočakala konec druge svetovne vojne. Družina je večji del nacistične okupacije preživela v Tršicah ter v okoliškem gozdu, kjer so jim zatočišče nudili domačini. Kljub temu, da je za njihovo usodo vedelo kar nekaj prebivalcev, jih nihče med njimi ni izdal. Dogajanje tistega časa je tri leta na skrivaj zapisoval sin Otto. Njegov dnevnik je bil kasneje izdan v ZDA in leta 1997 tudi na Češkem.
Obnovljen gasilski dom stoji v neposredni bližini gradu.
Na vzhodnem koncu Tršic stoji tudi nekaj manjših stanovanjskih blokov.
Ko si domačini zaželijo hmeljevega napitka v družbi prijateljev, jih večina izbere predelan senik, ki danes nudi prijeten ambient.
Svoj sprehod po Tršicah ter ogledu vseh zanimivosti se lahko ustavimo v katerem od manjših gostišč (hospudk), od katerih velja izpostaviti t.i. »Steklarjev skedenj« (Sklenařova stodola). Kot že ime pove gre za preurejen skedenj v katerem je gostinski objekt s prijetnim vrtom. Ker Tršice premorejo tudi klub vrtičkarjev, morda na katerega od njih naletimo ravno v »skednju«…
4. aprila, 2025
Upohlavy
Na severu Češke v Usteški regiji (Ústecký kraj) se razteza hribovje imenovano Češko sredogorje (České středohoří). Pod njegovimi južnimi obronki so zrasli številni kraji, po večini vasi. Mnogi od njih imajo svoje nogometne klube zaradi česar ta del regije velja za nogometno najbolj razvit. Med njimi so tudi Upohlavy. Vas, ki ima status občine, svoje železniško postajališče, ne premore pa svojega gasilskega društva.
Glede na to, da ima malodane vsaka vas svoje prostovoljno gasilsko društvo, ki poleg primarnega poslanstva opravlja tudi številne druge dejavnosti, ima obstoječi nogometni klub v Upohlavyh še toliko večjo težo za sam kraj. Ne le iz športnega vidika, temveč tudi zaradi širšega poslanstva, ki se pokaže predvsem v času tekem. Ob nogometaših je v vasi prisotno edino še lovsko društvo, ki z organiziranim plesom poskrbi za nekaj družabnega pridiha.
Na robu Upohlavov je zraslo nekaj novejših hiš.
Spomenik padlim vaščanom v prvi svetovni vojni.
Vas Upohlavy leži v okrožju Litomeřice. Od istoimenskega središča je oddaljena 15 km, od regijske metropole (Usti nad Labem) pa dvakrat toliko. Najbližje večje mesto so Lovosice. Z njim imajo Upohlavy neposredno železniško povezavo. Lokalna proga, ki povezuje mesto Most z Lovosicami (kjer se navezuje na glavni koridor Berlin – Dresden – Praga) vodi ob vzhodnem delu vasi. Njen začetni del je bil odprt ob koncu 19. stoletja.
Prvotno je služila prevozu repe z okoliških polj. Proga je bila (vključno s postajališči) obnovljena pred petimi leti. Postajališče v Upohlavyh se nahaja nekaj korakov za tablo, ki označuje konec vasi. Gre za t.i. postajališče na zahtevo, kar pomeni, da je potrebno svoj izstop v vlaku predhodno oznaniti.
Vas Upohlavy leži v okrožju Litomeřice. Od istoimenskega središča je oddaljena 15 km, od regijske metropole (Usti nad Labem) pa dvakrat toliko. Najbližje večje mesto so Lovosice. Z njim imajo Upohlavy neposredno železniško povezavo. Lokalna proga, ki povezuje mesto Most z Lovosicami (kjer se navezuje na glavni koridor Berlin – Dresden – Praga) vodi ob vzhodnem delu vasi. Njen začetni del je bil odprt ob koncu 19. stoletja. Prvotno je služila prevozu repe z okoliških polj. Proga je bila (vključno s postajališči) obnovljena pred petimi leti. Postajališče v Upohlavyh se nahaja nekaj korakov za tablo, ki označuje konec vasi. Gre za t.i. postajališče na zahtevo, kar pomeni, da je potrebno svoj izstop v vlaku predhodno oznaniti.
Upohlavy so z Lovosicami povezani s 15-imi pari vlakov ob delovnikih (ti v jutranjem in popoldanskem času vozijo v enournem taktu), medtem ko ob koncih tedna in praznikih progo prevozi 9 parov vlakov. Poleg tega v vasi ustavlja še pet parov avtobusov. A zgolj ob delovnih dneh.
Ob manjšem vaškem parku je postavljenih nekaj informativnih tabel.
Vaški park z zajetjem vode za potrebe gasilcev.
Eno od dveh avtobusnih postajališč v vasi.
Ob manjšem vaškem parku je postavljenih nekaj informativnih tabel.
Vaški park z zajetjem vode za potrebe gasilcev.
Eno od dveh avtobusnih postajališč v vasi.
Kapelica svete Trojice.
Kraj leži na nadmorski višini 175 m n.m. in šteje manj kot 300 prebivalcev. Prva pisna omemba vasi po predvidevanjih sega v prvo polovico 13. stoletja. Največje število prebivalcev so Upohlavy beležili pred prvo svetovno vojno.
Pred letom dni je vas pritegnila pozornost največjih svetovnih medijev po zaslugi nevsakdanje (a zabavne) poteze lokalnih nogometašev, ki sicer domujejo na zahodnem robu kraja. Ob nogometnem igrišču najdejo svoje veselje ne le ljubitelji športa, temveč tudi otroci oz. njihovi starši. V sklopu nogometnega parka se namreč nahaja večje število igral za najmlajše. Ob igrišču oz. robu vasi teče komaj zaznavni potok Modla.
Nedavno obnovljeno železniško postajališče.
Notranjost (novejših) potniških vlakov.
Obisk občinske spletne strani bi dal misliti, da se je vaški župan nemara odrekel objavljanju novic na njej. Zadnja objava namreč datira več kot leto dni nazaj. Morda bo res kaj na tem in so se v vaškem uradu odločili obveščati vaščane le še preko Facebook-a. Komur socialna omrežja niso blizu, ima največ možnost, da za dogajanje v vasi izve v Gostišču pod kostanjem, kot se uradno imenuje edini tovrstni objekt v Upohlavyh. V njem se je možno okrepčati vse dni v tednu (z izjemo ponedeljkov) od poznega popoldneva dalje. V primeru lakote je edina možnost obiskati manjšo trgovino z osnovnimi živili, ki ima svoja vrata odprta šest dni v tednu.
Za trgovino se razteza manjši vaški park z nekaj klopmi in manjšim bazenom z vodo. Kljub temu, da vas nima gasilskega društva, vodna površina služi za gašenje v primeru požara. V sklopu omenjenega parka sta še spomenik padlim vaščanom v prvi svetovni vojni ter kapelica Svete Trojice. Njena notranjost je trenutno deležna prenove.
Vzhodno od Upohlavov se na večji površini razteza t.i. Upohlavski lom. Gre za površinski kop apnenca in laporja. Območje je v obdobju krede prekrivalo plitvo subtropsko morje zaradi česar območje privablja tudi iskalce oz. zbiratelje fosilov.
Kapelica svete Trojice.
Severno od Upohlav se dvigujejo vrhovi Češkega sredogorja.
Od daleč vidni dnevni kop vzhodno ob Upohlavyh.
23. novembra, 2024