Nogomet CZ

Križem kražem po čeških najnižjih ligah

Kategorija: Kraji

  • Neznašovy

    Neznašovy

    Približno pol ure vožnje od meje z Nemčijo (Bavarska) leži vasica Neznašovy. Razprostira se v manj izraziti kotlini skozi katero teče Drnovy potok. Po njej je speljana pomembna mednarodna cesta. Kljub skromnemu številu prebivalcev lahko v kraju najdemo prenočitveni objekt z restavracijo. Za nameček se lahko v Neznašovyh pohvalijo tudi z nogometnim klubom, ki v svojem imenu ponosno nosi naziv enega od simbolov začetništva organizirane telovadbe – sokol. 

    Vas je bila prvič omenjena v pisnih virih leta 1379. Največje število prebivalcev je dosegala v drugi polovici 19. stoletja. Po zadnjem popisu iz leta 2021 so Neznašovy šteli 171 prebivalcev. Kraj je imel status samostojne občine od leta 1900 do 1963, ko je bil priključen severneje ležeči vasi Vrhaveč pod katerega upravno spada vse do danes.

    Regijska prestolnica Plzen leži 50 km severneje, z njo pa so Neznašovy povezani s pomembno magistralno cesto mednarodnega pomena. Večji del naselja leži na zahodni  strani ceste, ki sicer povezuje že omenjeno regijsko metropolo z glavnim mestom Bavarske Münchnom in meri 285 km. Čeprav bližina prometne ceste ne vpliva ravno blagodejno na življenja večine prebivalcev, ima po drugi strani za

    kraj tudi pomemben turistični pomen. Neokrnjena in razgibana narava v kateri prevladujejo gozdovi in travniki (mnogi od njih so namenjeni paši živine) medse vabi tako pohodnike kot kolesarje. Slednji bodo v okolici našli tudi nekaj urejenih kolesarskih stez, ki so povečini primerne za vse ljubitelje gonjenja pedal.

    Najbližje večje mesto so 7 km oddaljeni Klatovy. Severneje ležeči sedež okrožja je z Neznašovy povezan tako z rednimi avtobusnimi linijami kot tudi z železnico. V delovnih dneh ju neposredno povezuje 13 avtobusov. Če so ti primarno namenjeni šolarjem in zaposlenim, so avtobusi, ki povezujejo znane okoliške cilje, namenjeni predvsem turistom. Tudi linije teh vodijo skozi Neznašove, a jih je kar nekaj od njih vezano na poletno ali zimsko sezono.

    Dve strnjeni vasi Neznašovy in Radinovy loči med seboj Drnovy potok.

    V primeru možnosti izbire bo večina (ne le turistov) za javni prevoz raje izbrala vlak. Železnica velja na Češkem za enega izmed stebrov gospodarstva. Njen razvoj (še posebej v zadnjih 20-ih letih) je zavidanja vreden. Tesna povezanost prebivalstva z železnico se je od časa Avstro – Ogrske ohranila vse do danes. Kot zanimivost velja omeniti, da ima med vsemi državami EU ravno Češka najgostejše železniško omrežje. Zato ne čudi, da je vlake slišati tudi v tem delu države. Na regionalni enotirni in neelektrificirani progi Domažlice (navezava na progo Praga – Plzen – München) – Horaždʼovice (koridor Plzen – Češke Budejovice) imajo svoje postajališče tudi Neznašovy. Prihajajoče (moderne) motorne vlake je moč slišati že na daleč. Kar čakajočim potnikom omogoča, da se pravočasno postavijo na vidno mesto. Ker imajo Neznašovy status t.i. postajališča na zahtevo, bo strojevodja vlak ustavil zgolj, če bo na njem opazil potnika ali v primeru, da bo kateri od potnikov na vlaku naznanil svoj

    Izletnik se lahko v Neznašove podajo tudi z vlakom. S postajališča, ki premore tudi manjšo čakalnico, je lep pogled na bližnji vasici ter okoliško pokrajino. Regionalna proga med Domažlicemi in Horažd’ovicami je bila zgrajena leta 1888. Od konca leta 2023 na njej prevoze opravlja zasebni (češki) prevoznik GW train regio z moderniziranimi vlaki Stadler RS1.

    izstop. V delovnih dneh prevozi progo 14 parov potniških vlakov, ob koncih tedna in praznikih so to štirje pari manj.

    Postajališče leži na zahodnem, nekoliko višjem delu vasi. Od manjše postajne zgradbe (ki premore tudi čakalnico) se zato ponuja pogled na velik del Neznašov in za njimi (vzhodneje) ležeče vasi Radinovy. Če bi med njima ne tekel Radinovy potok, bi le stežka določili katera hiša pripada kateri vasi.

    Neznašovy ne premorejo niti trgovine, pošte, šole ali vrtca. Se pa zato lahko pohvalijo s penzionom, ki ima v svoji ponudbi tako wellness kot restavracijo, ki je z izjemo nedelj in ponedeljkov odprta v času kosil.

    Edina sakralna stavba v Neznašovyh leži približno na sredini razpotegnjene vasi. Kapelica Srca Jezusovega je bil nedavno deležna obnove. Nekaj korakov dalje stoji manjši gasilski dom. Podobno, kot v mnogih manjših vaseh širom Češke, je tudi v Neznašovyh glavnina vaškega dogajanja skoncentriranega na in ob nogometno igrišč. Ta se nahaja na severnem delu vasi in premore celo pokrito tribuno. Ob igrišču je tudi večji prireditveni prostor, ki sicer zaživi le ob redkih trenutkih. Zanje večinoma poskrbijo vaški »sokoli«, ki so aktivni v domačem nogometnem klubu. Poleg nogometašev za aktivno druženje v kraju skrbi še vaška enota prostovoljnega gasilskega društva.

    Pogled na oddaljene Neznašove (na sredini slike), ki jih obdajajo blage vzpetine s katerih se odpirajo lepi razgledi na bližnjo okolico.
    Malenkost za tablo, ki označuje konec Neznašov stoji delno ohranjena (nekdanja) utrdba s stolpom.

    Slab kilometer severno od vasi velja omeniti delno ohranjeno trdnjavo, imenovano Kouskova Lhota. Njen nastanek datira v obdobje druge polovice 15. stoletja. Svojo funkcijo gosposkega sedeža oz. dvorca je opravljala do leta 1686, nakar je pričela propadati. Na koncu 18. stoletja so bili njeni ostanki prestavljeni na (grajsko) kaščo. Do danes dvonadstropni stolp je skupaj z ostanki utrdbe in pripadajočim skednjem zaščiten kot kulturni spomenik.

    Nedaleč od zgodovinskega objekta stoji največja stavba v Neznašovyh. Gre za farmo usmerjeno tako v gojenje poljščin kot živinorejo. Za 550 krav skrbi večina od 25-ih zaposlenih, s čimer velja farma za največjega zaposlovalca v vasi.

    Vas je bila prvič omenjena v pisnih virih leta 1379. Največje število prebivalcev je dosegala v drugi polovici 19. stoletja. Po zadnjem popisu iz leta 2021 so Neznašovy šteli 171 prebivalcev. Kraj je imel status samostojne občine od leta 1900 do 1963, ko je bil priključen severneje ležeči vasi Vrhaveč pod katerega upravno spada vse do danes.

    Regijska prestolnica Plzen leži 50 km severneje, z njo pa so Neznašovy povezani s pomembno magistralno cesto mednarodnega pomena. Večji del naselja leži na zahodni  strani ceste, ki sicer povezuje že omenjeno regijsko metropolo z glavnim mestom Bavarske Münchnom in meri 285 km. Čeprav bližina prometne ceste ne vpliva ravno blagodejno na življenja večine prebivalcev, ima po drugi strani za kraj tudi pomemben turistični pomen. Neokrnjena in razgibana narava v kateri prevladujejo gozdovi in travniki (mnogi od njih so namenjeni paši živine) medse vabi tako pohodnike kot kolesarje. Slednji bodo v okolici našli tudi nekaj urejenih kolesarskih stez, ki so povečini primerne za vse ljubitelje gonjenja pedal.

    Najbližje večje mesto so 7 km oddaljeni Klatovy. Severneje ležeči sedež okrožja je z Neznašovy povezan tako z rednimi avtobusnimi linijami kot tudi z železnico. V delovnih dneh ju neposredno povezuje 13 avtobusov. Če so ti primarno namenjeni šolarjem in zaposlenim, so avtobusi, ki povezujejo znane okoliške cilje, namenjeni predvsem turistom. Tudi linije teh vodijo skozi Neznašove, a jih je kar nekaj od njih vezano na poletno ali zimsko sezono.

    V primeru možnosti izbire bo večina (ne le turistov) za javni prevoz raje izbrala vlak. Železnica velja na Češkem za enega izmed stebrov gospodarstva. Njen razvoj (še posebej v zadnjih 20-ih letih) je zavidanja vreden. Tesna povezanost prebivalstva z železnico se je od časa Avstro – Ogrske ohranila vse do danes. Kot zanimivost velja omeniti, da ima med vsemi državami EU ravno Češka najgostejše železniško omrežje. Zato ne čudi, da je vlake slišati tudi v tem delu države. Na regionalni enotirni in neelektrificirani progi Domažlice (navezava na progo Praga – Plzen – München) – Horaždʼovice (koridor Plzen – Češke Budejovice) imajo svoje postajališče tudi Neznašovy. Prihajajoče (moderne) motorne vlake je moč slišati že na daleč. Kar čakajočim potnikom omogoča, da se pravočasno postavijo na vidno mesto. Ker imajo Neznašovy status t.i. postajališča na zahtevo, bo strojevodja vlak ustavil zgolj, če bo na njem opazil potnika ali v primeru, da bo kateri od potnikov na vlaku naznanil svoj izstop. V delovnih dneh prevozi progo 14 parov potniških vlakov, ob koncih tedna in praznikih so to štirje pari manj.

    Izletnik se lahko v Neznašove podajo tudi z vlakom. S postajališča, ki premore tudi manjšo čakalnico, je lep pogled na bližnji vasici ter okoliško pokrajino. Regionalna proga med Domažlicemi in Horažd’ovicami je bila zgrajena leta 1888. Od konca leta 2023 na njej prevoze opravlja zasebni (češki) prevoznik GW train regio z moderniziranimi vlaki Stadler RS1.

    Postajališče leži na zahodnem, nekoliko višjem delu vasi. Od manjše postajne zgradbe (ki premore tudi čakalnico) se zato ponuja pogled na velik del Neznašov in za njimi (vzhodneje) ležeče vasi Radinovy. Če bi med njima ne tekel Radinovy potok, bi le stežka določili katera hiša pripada kateri vasi.

    Neznašovy ne premorejo niti trgovine, pošte, šole ali vrtca. Se pa zato lahko pohvalijo s penzionom, ki ima v svoji ponudbi tako wellness kot restavracijo, ki je z izjemo nedelj in ponedeljkov odprta v času kosil.

    Edina sakralna stavba v Neznašovyh leži približno na sredini razpotegnjene vasi. Kapelica Srca Jezusovega je bil nedavno deležna obnove. Nekaj korakov dalje stoji manjši gasilski dom. Podobno, kot v mnogih manjših vaseh širom Češke, je tudi v Neznašovyh glavnina vaškega dogajanja skoncentriranega na in ob nogometno igrišč. Ta se nahaja na severnem delu vasi in premore celo pokrito tribuno. Ob igrišču je tudi večji prireditveni prostor, ki sicer zaživi le ob redkih trenutkih. Zanje večinoma poskrbijo vaški »sokoli«, ki so aktivni v domačem nogometnem klubu. Poleg nogometašev za aktivno druženje v kraju skrbi še vaška enota prostovoljnega gasilskega društva.

    Slab kilometer severno od vasi velja omeniti delno ohranjeno trdnjavo, imenovano Kouskova Lhota. Njen nastanek datira v obdobje druge polovice 15. stoletja. Svojo funkcijo gosposkega sedeža oz. dvorca je opravljala do leta 1686, nakar je pričela propadati. Na koncu 18. stoletja so bili njeni ostanki prestavljeni na (grajsko) kaščo. Do danes dvonadstropni stolp je skupaj z ostanki utrdbe in pripadajočim skednjem zaščiten kot kulturni spomenik.

    Nedaleč od zgodovinskega objekta stoji največja stavba v Neznašovyh. Gre za farmo usmerjeno tako v gojenje poljščin kot živinorejo. Za 550 krav skrbi večina od 25-ih zaposlenih, s čimer velja farma za največjega zaposlovalca v vasi.

  • Medvědice

    Medvědice

    V usteški regiji na severu Češke se razprostira krajinski park s številnimi silhuetami stožčastih vrhov, ki pripominjajo na vulkanski izvor hribovja. V osrčju zahodnega dela Srednječeškega hribovja (České středohoří) ležijo Medvědice. Ena izmed mnogih manjših vasi v tem delu Češke, ki si vse po vrsti delijo podobno usodo upadanja prebivalstva.

    Medvědice ležijo šest kilometrov severozahodno od mesta Třebenice pod katerega upravno spadajo. Po zadnjem popisu pred štirimi leti je vas štela 120 prebivalcev in 56 hiš. Glede na število duš je pravi mali čudež, da Medvědice premorejo celo svoj nogometni klub. Ki je hkrati tudi edini aktivni subjekt v vasi. Lokalni nogometni junaki tako ne skrbijo zgolj za emocije, izbruhe veselja in vzdihe nezadovoljstva med svojimi privrženci. Temveč imajo njihove tekme za samo vas oz. vaščane precej širši (družbeni) pomen. Vsaka prvenstvena tekma v vasi, kot so Medvědice, pomeni za tamkajšnje prebivalce tudi priložnost za druženje. Vasi, kjer je žogobrc še edini dejavnik druženja, je v tem delu regije (okrožje Litoměřice) kar nekaj.

    Medvědice s severa in zahoda obdajajo vrhovi Češkega sredogorja. Ležijo na obronku 689 m visoke vzpetine Lipská hora. Samo ime kraja izvira iz osebnega imena Medvědik. Tako v češčini

    Medvědice (na zgornji sliki desno) ležijo pod obronkom 689 m visoke Lipske gore (Lipská hora) v Češkem sredogorju.

    kot v slovenščini beseda asociira na medveda. Ime se nato skozi zgodovino pojavlja v različnih oblikah (De Medwediz, Nedwedicž, Nedwedič itd.).

    Komu oz. čemu je posvečen spomenik ob cerkvi ni znano. Napis na njem je povsem zbledel in kot takšen bi bil potreben obnove.

    Medvědice so verjetno obstajale že v 12. stoletju. Prva pisna omemba kraja sicer sega v leto 1209 v kateri je naveden Martin iz Medvědic. Sredi 14. stoletja listine prvič navajajo medvediško cerkev.

    Leta 2007 so v kleti vile v južnem delu vasi našli ostanke trdnjave. Po mnenju zgodovinarjev je bila trdnjava postavljena ob koncu 14. stoletja. Svojemu namenu do polovice 17. stoletja, ko je bila opuščena.

    Urejen kotiček z informativno tablo je namenjen primarno postanku kolesarjev. Ob mizi s klopmi je postavljena knjižna omarica (na češkem jim pravijo knihobudka), kamor imajo ljudje možnost vlagati oz. si iz nje izposojati knjige. Tovrstne omarice so na Češkem zelo razširjene. Videvamo jih predvsem na podeželju, najpogosteje na avtobusnih in železniških postaja(lišči)h, v parkih itd.

    Zanimivo, da so Medvědice največje število prebivalcev beležile v desetletjih na prelomu 18. in 19. stoletja, ko se je število vaščanov gibalo tudi preko 400. Zato ne čudi, da so bile od sredine 19. stoletja Medvědice samostojna občina. In to vse do leta 1985, ko so bile administrativno priključene bližnjim Třebenicam.

    Da je vas nekoliko “od rok”, pričajo tudi avtobusne povezave. Vozni red na postajališču v središču vasi obvešča o petih avtobusih, ki povezujejo Medvědice s Třebenicami in nekoliko oddaljenejšim mestom Lovosice. Kar velja zgolj za delovnike. Ob koncih tedna in praznikih bi namreč na avtobus ob cerkvi svete Katarine čakali zaman.

    Najvišja točka Medvědic je na njenem skrajnem zahodnem delu. Predel se imenuje V domcích, večkrat pa se z njega odprejo razgledi na okolico.

    Tudi zato, ker v vasi ni trgovine, pošte, niti okrepčevalnice ali denimo gasilskega doma, ne gre pričakovati, da bi si izletniki izbrali Medvědice za svoj samostojni cilj. Lahko pa jih pridajo na seznam ene od vmesnih točk v primeru kolesarjenja po čudovitem in mirnem podeželju. Ali pa si jo izberemo kot izhodišče za vzpon na katerega od bližnjih vrhov, ki so vsi po vrsti dostopni prav vsakomur z vsaj malo kondicije. Vsekakor si za pot navkreber velja izbrati vzpetino z neporaščenim vrhom. Če jo ne bo ravno zagodlo vreme, bomo z njih deležni čudovitih razgledov daleč naokoli. In to kljub – za naše razmere – skromni nadmorski višini.

    Medvědice ležijo šest kilometrov severozahodno od mesta Třebenice pod katerega upravno spadajo. Po zadnjem popisu pred štirimi leti je vas štela 120 prebivalcev in 56 hiš. Glede na število duš je pravi mali čudež, da Medvědice premorejo celo svoj nogometni klub. Ki je hkrati tudi edini aktivni subjekt v vasi. Lokalni nogometni junaki tako ne skrbijo zgolj za emocije, izbruhe veselja in vzdihe nezadovoljstva med svojimi privrženci. Temveč imajo njihove tekme za samo vas oz. vaščane precej širši (družbeni) pomen. Vsaka prvenstvena tekma v vasi, kot so Medvědice, pomeni za tamkajšnje prebivalce tudi priložnost za druženje. Vasi, kjer je žogobrc še edini dejavnik druženja, je v tem delu regije (okrožje Litoměřice) kar nekaj.

    Medvědice s severa in zahoda obdajajo vrhovi Češkega sredogorja. Ležijo na obronku 689 m visoke vzpetine Lipská hora. Samo ime kraja izvira iz osebnega imena Medvědik. Tako v češčini kot v slovenščini beseda asociira na medveda. Ime se nato skozi zgodovino pojavlja v različnih oblikah (De Medwediz, Nedwedicž, Nedwedič itd.).

    Medvědice so verjetno obstajale že v 12. stoletju. Prva pisna omemba kraja sicer sega v leto 1209 v kateri je naveden Martin iz Medvědic. Sredi 14. stoletja listine prvič navajajo medvediško cerkev.

    Leta 2007 so v kleti vile v južnem delu vasi našli ostanke trdnjave. Po mnenju zgodovinarjev je bila trdnjava postavljena ob koncu 14. stoletja. Svojemu namenu do polovice 17. stoletja, ko je bila opuščena.

    Urejen kotiček z informativno tablo je namenjen primarno postanku kolesarjev. Ob mizi s klopmi je postavljena knjižna omarica (na češkem jim pravijo knihobudka), kamor imajo ljudje možnost vlagati oz. si iz nje izposojati knjige. Tovrstne omarice so na Češkem zelo razširjene. Videvamo jih predvsem na podeželju, najpogosteje na avtobusnih in železniških postaja(lišči)h, v parkih itd.

    Zanimivo, da so Medvědice največje število prebivalcev beležile v desetletjih na prelomu 18. in 19. stoletja, ko se je število vaščanov gibalo tudi preko 400. Zato ne čudi, da so bile od sredine 19. stoletja Medvědice samostojna občina. In to vse do leta 1985, ko so bile administrativno priključene bližnjim Třebenicam.

    Da je vas nekoliko “od rok”, pričajo tudi avtobusne povezave. Vozni red na postajališču v središču vasi obvešča o petih avtobusih, ki povezujejo Medvědice s Třebenicami in nekoliko oddaljenejšim mestom Lovosice. Kar velja zgolj za delovnike. Ob koncih tedna in praznikih bi namreč na avtobus ob cerkvi svete Katarine čakali zaman.

    Tudi zato, ker v vasi ni trgovine, pošte, niti okrepčevalnice ali denimo gasilskega doma, ne gre pričakovati, da bi si izletniki izbrali Medvědice za svoj samostojni cilj. Lahko pa jih pridajo na seznam ene od vmesnih točk v primeru kolesarjenja po čudovitem in mirnem podeželju. Ali pa si jo izberemo kot izhodišče za vzpon na katerega od bližnjih vrhov, ki so vsi po vrsti dostopni prav vsakomur z vsaj malo kondicije. Vsekakor si za pot navkreber velja izbrati vzpetino z neporaščenim vrhom. Če jo ne bo ravno zagodlo vreme, bomo z njih deležni čudovitih razgledov daleč naokoli. In to kljub – za naše razmere – skromni nadmorski višini.

  • Tršice

    Tršice

    Na enem od blagih pobočij gričevja na skrajnem južnem delu olomuškega okrožja (v istoimenski regiji) ležijo Tršice.  Skupaj s petimi okoliškimi vasmi tvorijo samostojno občino z nekaj manj kot 2000 prebivalci. V družbi krajev, ki premorejo svoj nogometni klub v eni izmed čeških najnižjih nogometnih lig, lahko Tršice brez dvoma uvrstimo med večja naselja. Čeravno bi si s številom prebivalcev ravno še prislužile naziv »mesto«. Kljub svoji majhnosti lahko obiskovalci v kraju najdejo kar nekaj zanimivosti, s katerimi si zapolnijo dan.

    Skozi Tršice je speljana lokalna cesta, ki povezuje mesto Přerov z regijsko prestolnico Olomouc. Trenutno je njen večji del skozi kraj zaprt za promet, saj je cesta deležna obnove. V kraju so se odločili, da dela izkoristijo tudi za obnovo podzemnih komunikacij ter pločnika ob cesti. Zaradi zapore trenutno pot do Přerova traja nekaj dlje. Tršice so od obeh mest oddaljene približno 13 km. Z obema ima tudi dobre avtobusne povezave. V delovnih dneh jo z Olomoucem povezuje 20 parov avtobusov (ob vikendih in praznikih 12 parov). Nekaj manj jih vozi iz Tršic do južneje ležečega Přerova – ob delovnikih jih je 15 ter ob vikendih in praznikih 8 parov.

    Povezav je torej dovolj, da si lahko obiskovalci (brezskrbno) popestrijo dan z izletom v Tršice. In njeno okolico. Ki se v teh dneh počasi preoblači v pomladne barve. Za sicer popolno barvno paleto bo potrebno počakati še nekaj tednov. A tudi čas v začetku aprila lahko obiskovalcem ponudi prijeten izlet (tako

    peš kot na kolesu) med travniki, gozdički in polji. Če na nekaterih poljih že lahko opazujemo rast prvih rastlin, tista z zapičenimi drogovi še čakajo, da jih preplavi zelena barva rastočega hmelja.

    Da ima hmeljarstvo v tem delu Češke dolgo tradicijo priča tudi (obnove potrebna) stavba v severnem delu Tršic. V preteklosti je primarno služila kot bivalni objekt številnim obiralcev hmelja. Objekt danes le še v manjši meri služi svojemu prvotnemu namenu. Ker stoji na višjem delu Tršic, pogled od njega sega na bližnji grad.

    Pogled na grad in Grajski ribnik (Zámecký rybník) pred njim.

    Grad s svojo posestjo se nahaja na severnem robu zgodovinskega jedra Tršic. Njegovo kuliso dopolnjuje manjši park z (grajskim) ribnikom. Današnjo (renesančno) podobo je prvotna srednjeveška utrdba dobila v 19. stoletju. Od leta 1958 je grad na seznamu kulturnih spomenikov.

    Gradnja utrdbe datira v prvo polovico 14. stoletja. Tridesetletna vojna (17. stoletje) je poleg vsega upostošenja terjala tudi davek izgube vseh ustanovnih listin in z njimi povezanih podatkov o prvotnih lastnikih in graditeljih predhodnika današnjega gradu. Znano je, da je tudi tršiška utrdba sledila zgledu srednjeveških utrdb v bližnji in daljni okolici – bila je obdana z obzidjem, pristopna pa je bila preko dvižnega mostu, ki se je nahajal nad vodnim jarkom na južni strani utrdbe.

    Zaradi svojega izgleda se od leta 1437 za trdnjavo prične uporabljati ime grad. V 16. stoletju je bil na njem sedež posvetne aristokracije. Vse do sredine 19. stoletja je grad služil cerkvenim dostojanstvenikom. Po letu 1948, ko je bil vrhovni urad ukinjen in je grad izgubil svoj uradniški namen, so ga kanoniki in prelati uporabljali predvsem za svojo poletno rezidenco. Od 20-ih let prejšnjega stoletja je bil najet s strani dobrodelne ustanove, ki je prostore v njem namenila skrbi za prizadete otroke za katere so skrbele redovnice. V 70-ih letih je bil grad deležen obnove, danes

    pa so v njem prostori občine, slavnostne dvorane, knjižnice in manjšega etnografskega muzeja, ki s svojo zbirko predmetov obiskovalcem predstavlja zgodovino življenja na tem delu Češke. Grad je bil ravno v teh dneh zaradi dopustov zaprt za obiskovalce.

    Skozi Grajski ribnik teče potok Olešnice. Ko zapusti ribnik se po nekaj metrih prevali čez manjšo – trimetrsko – skalno stopnjo. Na Češkem očitno dovolj, da pojav izpolnjuje pogoje slapu. Potok zatem teče mimo še delujoče žage skozi zahodni predel Tršic.

    Osrednji trg v Tršicah s cerkvijo rojstva device Marije, nasproti nje stoječe (nesojene) mestne hiše z restavracijo v pritličju ter simbolom kraja (žabe) v ospredju.

    Središče dogajanja v kraju je osrednji trg na katerem dominira novobaročna rimskokatoliška cerkev rojstva device Marije. Pred njenim vhodom stojita kipa svetega Metoda na eni in svetega Cirila na drugi strani poti.       

    Preko trenutno razkopane ceste nasproti cerkve stoji edina restavracija v Tršicah. Čeprav bi po njenem imenu (Restaurace Na Radnici) lahko sklepali, da si prostore deli z mestnimi uradniki (radnice je v češčini ime za mestno hišo), temu ni tako. V nasprotju z nekdanjimi načrti, ki so predvidevali selitev občinskih veljakov prav v to stavbo.

    Ob restavraciji, ki dnevno nudi tri menije in je odprta vse dni z izjemo nedelj, se nahaja manjša trgovina z osnovnimi živili. Odprta je vse dni v tednu. Za razliko od večje, ki stoji nekaj korakov višje, a je ob nedeljah zaprta. Nad dogajanjem v središču Tršic budno pazi

    simbol kraja – žaba. Trimetrski betonski kip hkrati predstavlja tudi poklon nekdanjemu gosposkemu lastniku – Jiřimu Žabku iz Limberka, ki je tod vladal v prvi polovici 16. stoletja.

    Pred cerkvijo sta postavljena kipa svetega Metoda (levo) in svetega Cirila.

    Žabji pogled je mdr. usmerjen tudi k osnovni šoli. Točneje, na eno od šolskih stavb. Čeprav ima sam kraj Tršice manj kot 1200 prebivalcev, premore kar tri poslopja, administrativno združena v eno izobraževalno ustanovo – osnovno šolo in vrtec. Medtem ko višja stopnja domuje v večji stavbi v spodnjem delu Tršic, ima nižja stopnja svojo stavbo nekaj deset metrov višje. Ob njej ima ločene prostore še vrtec. O vrtcu in šoli je večje športno igrišče ob katerem se nahaja še nekaj teniških igrišč. Če bi nadaljevali pot navkreber proti obrobju kraja, bi prispeli do lepo urejenega nogometnega igrišča, kjer domuje edini športni klub v kraju z dolgoletno tradicijo – nogometni klub TJ Tršice.

    V bližini gradu lahko uzremo še manjšo pošto v kateri bi sicer zaman iskali razglednice ali kake druge spominke s podobo Tršic. V obnovljenih prostorih za pošto domuje prostovoljno gasilsko društvo.  

    Na manjšem trgu v južnem delu Tršic spominska deska pripominja usodo štiričlanske židovske družine Wolf, ki je s pomočjo pogumnih domačinov kot ena redkih po šestih letih (1939-45) sredi okupirane Evrope dočakala konec druge svetovne vojne. Družina je večji del nacistične okupacije preživela v Tršicah ter v okoliškem gozdu, kjer so jim zatočišče nudili domačini. Kljub temu, da je za njihovo usodo vedelo kar nekaj prebivalcev, jih nihče med njimi ni izdal. Dogajanje tistega časa je tri leta na skrivaj zapisoval sin Otto. Njegov dnevnik je bil kasneje izdan v ZDA in leta 1997 tudi na Češkem.

    V južnem delu Tršic stoji spomenik, ki pripominja usodo židovske družine Wolf.

    Svoj sprehod po Tršicah ter ogledu vseh zanimivosti se lahko ustavimo v katerem od manjših gostišč (hospudk), od katerih velja izpostaviti t.i. »Steklarjev skedenj« (Sklenařova stodola). Kot že ime pove gre za preurejen skedenj v katerem je gostinski objekt s prijetnim vrtom. Ker Tršice premorejo tudi klub vrtičkarjev, morda na katerega od njih naletimo ravno v »skednju«…

    Skozi Tršice je speljana lokalna cesta, ki povezuje mesto Přerov z regijsko prestolnico Olomouc. Trenutno je njen večji del skozi kraj zaprt za promet, saj je cesta deležna obnove. V kraju so se odločili, da dela izkoristijo tudi za obnovo podzemnih komunikacij ter pločnika ob cesti. Zaradi zapore trenutno pot do Přerova traja nekaj dlje. Tršice so od obeh mest oddaljene približno 13 km. Z obema ima tudi dobre avtobusne povezave. V delovnih dneh jo z Olomoucem povezuje 20 parov avtobusov (ob vikendih in praznikih 12 parov). Nekaj manj jih vozi iz Tršic do južneje ležečega Přerova – ob delovnikih jih je 15 ter ob vikendih in praznikih 8 parov.

    Olomuška regija leži na vzhodnem delu Češke.

    Povezav je torej dovolj, da si lahko obiskovalci (brezskrbno) popestrijo dan z izletom v Tršice. In njeno okolico. Ki se v teh dneh počasi preoblači v pomladne barve. Za sicer popolno barvno paleto bo potrebno počakati še nekaj tednov. A tudi čas v začetku aprila lahko obiskovalcem ponudi prijeten izlet (tako peš kot na kolesu) med travniki, gozdički in polji. Če na nekaterih poljih že lahko opazujemo rast prvih rastlin, tista z zapičenimi drogovi še čakajo, da jih preplavi zelena barva rastočega hmelja.

    Da ima hmeljarstvo v tem delu Češke dolgo tradicijo priča tudi (obnove potrebna) stavba v severnem delu Tršic. V preteklosti je primarno služila kot bivalni objekt številnim obiralcev hmelja. Objekt danes le še v manjši meri služi svojemu prvotnemu namenu. Ker stoji na višjem delu Tršic, pogled od njega sega na bližnji grad.

    Grad s svojo posestjo se nahaja na severnem robu zgodovinskega jedra Tršic. Njegovo kuliso dopolnjuje manjši park z (grajskim) ribnikom. Današnjo (renesančno) podobo je prvotna srednjeveška utrdba dobila v 19. stoletju. Od leta 1958 je grad na seznamu kulturnih spomenikov.

    Pogled na grad in Grajski ribnik (Zámecký rybník) pred njim.

    Gradnja utrdbe datira v prvo polovico 14. stoletja. Tridesetletna vojna (17. stoletje) je poleg vsega upostošenja terjala tudi davek izgube vseh ustanovnih listin in z njimi povezanih podatkov o prvotnih lastnikih in graditeljih predhodnika današnjega gradu. Znano je, da je tudi tršiška utrdba sledila zgledu srednjeveških utrdb v bližnji in daljni okolici – bila je obdana z obzidjem, pristopna pa je bila preko dvižnega mostu, ki se je nahajal nad vodnim jarkom na južni strani utrdbe.

    Zaradi svojega izgleda se od leta 1437 za trdnjavo prične uporabljati ime grad. V 16. stoletju je bil na njem sedež posvetne aristokracije. Vse do sredine 19. stoletja je grad služil cerkvenim dostojanstvenikom. Po letu 1948, ko je bil vrhovni urad ukinjen in je grad izgubil svoj uradniški namen, so ga kanoniki in prelati uporabljali predvsem za svojo poletno rezidenco. Od 20-ih let prejšnjega stoletja je bil najet s strani dobrodelne ustanove, ki je prostore v njem namenila skrbi za prizadete otroke za katere so skrbele redovnice. V 70-ih letih je bil grad deležen obnove, danes pa so v njem prostori občine, slavnostne dvorane, knjižnice in manjšega etnografskega muzeja, ki s svojo zbirko predmetov obiskovalcem predstavlja zgodovino življenja na tem delu Češke. Grad je bil ravno v teh dneh zaradi dopustov zaprt za obiskovalce.

    Skozi Grajski ribnik teče potok Olešnice. Ko zapusti ribnik se po nekaj metrih prevali čez manjšo – trimetrsko – skalno stopnjo. Na Češkem očitno dovolj, da pojav izpolnjuje pogoje slapu. Potok zatem teče mimo še delujoče žage skozi zahodni predel Tršic.

    Središče dogajanja v kraju je osrednji trg na katerem dominira novobaročna rimskokatoliška cerkev rojstva device Marije. Pred njenim vhodom stojita kipa svetega Metoda na eni in svetega Cirila na drugi strani poti.       

    Preko trenutno razkopane ceste nasproti cerkve stoji edina restavracija v Tršicah. Čeprav bi po njenem imenu (Restaurace Na Radnici) lahko sklepali, da si prostore deli z mestnimi uradniki (radnice je v češčini ime za mestno hišo), temu ni tako. V nasprotju z nekdanjimi načrti, ki so predvidevali selitev občinskih veljakov prav v to stavbo.

    Osrednji trg v Tršicah s cerkvijo rojstva device Marije, nasproti nje stoječe (nesojene) mestne hiše z restavracijo v pritličju ter kipom žabe

    Ob restavraciji, ki dnevno nudi tri menije in je odprta vse dni z izjemo nedelj, se nahaja manjša trgovina z osnovnimi živili. Odprta je vse dni v tednu. Za razliko od večje, ki stoji nekaj korakov višje, a je ob nedeljah zaprta. Nad dogajanjem v središču Tršic budno pazi simbol kraja – žaba. Trimetrski betonski kip hkrati predstavlja tudi poklon nekdanjemu gosposkemu lastniku – Jiřimu Žabku iz Limberka, ki je tod vladal v prvi polovici 16. stoletja.

    Žabji pogled je mdr. usmerjen tudi k osnovni šoli. Točneje, na eno od šolskih stavb. Čeprav ima sam kraj Tršice manj kot 1200 prebivalcev, premore kar tri poslopja, administrativno združena v eno izobraževalno ustanovo – osnovno šolo in vrtec. Medtem ko višja stopnja domuje v večji stavbi v spodnjem delu Tršic, ima nižja stopnja svojo stavbo nekaj deset metrov višje. Ob njej ima ločene prostore še vrtec. O vrtcu in šoli je večje športno igrišče ob katerem se nahaja še nekaj teniških igrišč. Če bi nadaljevali pot navkreber proti obrobju kraja, bi prispeli do lepo urejenega nogometnega igrišča, kjer domuje edini športni klub v kraju z dolgoletno tradicijo – nogometni klub TJ Tršice.

    V bližini gradu lahko uzremo še manjšo pošto v kateri bi sicer zaman iskali razglednice ali kake druge spominke s podobo Tršic. V obnovljenih prostorih za pošto domuje prostovoljno gasilsko društvo.

    Na manjšem trgu v južnem delu Tršic spominska deska pripominja usodo štiričlanske židovske družine Wolf, ki je s pomočjo pogumnih domačinov kot ena redkih po šestih letih (1939-45) sredi okupirane Evrope dočakala konec druge svetovne vojne. Družina je večji del nacistične okupacije preživela v Tršicah ter v okoliškem gozdu, kjer so jim zatočišče nudili domačini. Kljub temu, da je za njihovo usodo vedelo kar nekaj prebivalcev, jih nihče med njimi ni izdal. Dogajanje tistega časa je tri leta na skrivaj zapisoval sin Otto. Njegov dnevnik je bil kasneje izdan v ZDA in leta 1997 tudi na Češkem.

    Ko si domačini zaželijo hmeljevega napitka v družbi prijateljev, jih večina izbere predelan senik, ki danes nudi prijeten ambient.

    Svoj sprehod po Tršicah ter ogledu vseh zanimivosti se lahko ustavimo v katerem od manjših gostišč (hospudk), od katerih velja izpostaviti t.i. »Steklarjev skedenj« (Sklenařova stodola). Kot že ime pove gre za preurejen skedenj v katerem je gostinski objekt s prijetnim vrtom. Ker Tršice premorejo tudi klub vrtičkarjev, morda na katerega od njih naletimo ravno v »skednju«…

  • Upohlavy

    Upohlavy

    Na severu Češke v Usteški regiji (Ústecký kraj) se razteza hribovje imenovano Češko sredogorje (České středohoří). Pod njegovimi južnimi obronki so zrasli številni kraji, po večini vasi. Mnogi od njih imajo svoje nogometne klube zaradi česar ta del regije velja za nogometno najbolj razvit. Med njimi so tudi Upohlavy. Vas, ki ima status občine, svoje železniško postajališče, ne premore pa svojega gasilskega društva.

    Glede na to, da ima malodane vsaka vas svoje prostovoljno gasilsko društvo, ki poleg primarnega poslanstva opravlja tudi številne druge dejavnosti, ima obstoječi nogometni klub v Upohlavyh še toliko večjo težo za sam kraj. Ne le iz športnega vidika, temveč tudi zaradi širšega poslanstva, ki se pokaže predvsem v času tekem. Ob nogometaših je v vasi prisotno edino še lovsko društvo, ki z organiziranim plesom poskrbi za nekaj družabnega pridiha.

    Vas Upohlavy leži v okrožju Litomeřice. Od istoimenskega središča je oddaljena 15 km, od regijske metropole (Usti nad Labem) pa dvakrat toliko. Najbližje večje mesto so Lovosice. Z njim imajo Upohlavy neposredno železniško povezavo. Lokalna proga, ki povezuje mesto Most z Lovosicami (kjer se navezuje na glavni koridor Berlin – Dresden – Praga) vodi ob vzhodnem delu vasi. Njen začetni del je bil odprt ob koncu 19. stoletja.

    Prvotno je služila prevozu repe z okoliških polj. Proga je bila (vključno s postajališči) obnovljena pred petimi leti. Postajališče v Upohlavyh se nahaja nekaj korakov za tablo, ki označuje konec vasi. Gre za t.i. postajališče na zahtevo, kar pomeni, da je potrebno svoj izstop v vlaku predhodno oznaniti.

    Vas Upohlavy leži v okrožju Litomeřice. Od istoimenskega središča je oddaljena 15 km, od regijske metropole (Usti nad Labem) pa dvakrat toliko. Najbližje večje mesto so Lovosice. Z njim imajo Upohlavy neposredno železniško povezavo. Lokalna proga, ki povezuje mesto Most z Lovosicami (kjer se navezuje na glavni koridor Berlin – Dresden – Praga) vodi ob vzhodnem delu vasi. Njen začetni del je bil odprt ob koncu 19. stoletja. Prvotno je služila prevozu repe z okoliških polj. Proga je bila (vključno s postajališči) obnovljena pred petimi leti. Postajališče v Upohlavyh se nahaja nekaj korakov za tablo, ki označuje konec vasi. Gre za t.i. postajališče na zahtevo, kar pomeni, da je potrebno svoj izstop v vlaku predhodno oznaniti.

    Upohlavy so z Lovosicami povezani s 15-imi pari vlakov ob delovnikih (ti v jutranjem in popoldanskem času vozijo v enournem taktu), medtem ko ob koncih tedna in praznikih progo prevozi 9 parov vlakov.  Poleg tega v vasi ustavlja še pet parov avtobusov. A zgolj ob delovnih dneh.

    Kraj leži na nadmorski višini 175 m n.m. in šteje manj kot 300 prebivalcev. Prva pisna omemba vasi po predvidevanjih sega v prvo polovico 13. stoletja. Največje število prebivalcev so Upohlavy beležili pred prvo svetovno vojno.

    Pred letom dni je vas pritegnila pozornost največjih svetovnih medijev po zaslugi nevsakdanje (a zabavne) poteze lokalnih nogometašev, ki sicer domujejo na zahodnem robu kraja. Ob nogometnem igrišču najdejo svoje veselje ne le ljubitelji športa, temveč tudi otroci oz. njihovi starši. V sklopu nogometnega parka se namreč nahaja večje število igral za najmlajše. Ob igrišču oz. robu vasi teče komaj zaznavni potok Modla.

    Obisk občinske spletne strani bi dal misliti, da se je vaški župan nemara odrekel objavljanju novic na njej. Zadnja objava namreč datira več kot leto dni nazaj. Morda bo res kaj na tem in so se v vaškem uradu odločili obveščati vaščane le še preko Facebook-a. Komur socialna omrežja niso blizu, ima največ možnost, da za dogajanje v vasi izve v Gostišču pod kostanjem, kot se uradno imenuje edini tovrstni objekt v Upohlavyh. V njem se je možno okrepčati vse dni v tednu (z izjemo ponedeljkov) od poznega popoldneva dalje. V primeru lakote je edina možnost obiskati manjšo trgovino z osnovnimi živili, ki ima svoja vrata odprta šest dni v tednu.

    Za trgovino se razteza manjši vaški park z nekaj klopmi in manjšim bazenom z vodo. Kljub temu, da vas nima gasilskega društva, vodna površina služi za gašenje v primeru požara. V sklopu omenjenega parka sta še spomenik padlim vaščanom v prvi svetovni vojni ter kapelica Svete Trojice. Njena notranjost je trenutno deležna prenove.

    Vzhodno od Upohlavov se na večji površini razteza t.i. Upohlavski lom. Gre za površinski kop apnenca in laporja. Območje je v obdobju krede prekrivalo plitvo subtropsko morje zaradi česar območje privablja tudi iskalce oz. zbiratelje fosilov.

    Kapelica svete Trojice.
    Kapelica svete Trojice.
    Severno od Upohlav se dvigujejo vrhovi Češkega sredogorja.
    Od daleč vidni dnevni kop vzhodno ob Upohlavyh.
  • Provodov

    Provodov

    Slikovito pokrajino vzhodne Češke povečini prekriva razgiban teren na katerem prevladujejo gozdovi, pašniki in polja. Blaga hribovja oz. gričevja naravnost vabijo ljubitelje pohodništva k aktivnemu preživljanju prostega časa. Nedaleč regijske metropole Zlin se razteza Vizoviško hribovje (Vizovické vrchy) sredi katerega leži majhno mestece Provodov. Ponos kraja z nekaj manj kot 800 prebivalci je bil dolgo obdobje tudi nogometni klub, ki je po zaslugi lokalnega podjetnika poldrugo desetletje igral vidno vlogo na najvišjem regionalnem nivoju.

    Provodov se nahaja 10 km jugovzhodno od Zlina (prestolnica istoimenske regije). Prva pisna omemba kraja sega v leto 1412. Po legendi naj bi ime izviralo iz besede spremstvo (»(do)provod«). Predvsem starejši prebivalci so mnenja, da je njihov kraj dobil ime po prvotnih naseljencih, ki so popotnikom ponujali spremstvo preko hribovij, poraslih z gostimi gozdovi ter poseljenih z zvermi in tudi razbojniki. Skozi zgodovino so zaselke na današnjem ozemlju občine nekajkrat izropali Tatari. Prebivalci so se večinoma ukvarjali s poljedelstvom in kasneje tudi sadjarstvom. Zaradi revščine v teh krajih so mnogi od njih odhajali s trebuhom za kruhom v sosednje predele, pa tudi v Avstrijo.

    Provodov, ki je imel najvišjo poseljenost v 60-ih letih prejšnjega stoletja, je poznan predvsem po kilometer stran oddaljenem romarskem središču Malenisko. Po legendi naj bi v začetku 18. stoletja mlinarici tamkajšnji studenec čudežno pomaga pozdraviti težjo očesno bolezen. Danes je na tem mestu postavljena romarska cerkev Gospe Snežne. V bližini je tudi križev pot iz let 1917/18 kot spomin na padle vojake in romarje v prvi svetovni vojni.

    Svoja simbola (grb in zastavo) je dobil Provodov komaj leta 2011. Kraj je do danes ohranil svoj značilen podeželski značaj s tipičnim lokalnim načinom kmetovanja, kar je vidno predvsem v okolici, ki je naravnost posejana s poljedelskimi in pašnimi kmetijami. Samo naselje je dokaj razpotegnjeno ob cestah, ki iz treh smeri vodijo do njega. Kar je tudi posledica hribovja, ki ga obdaja tako s severa kot z juga. Vizoviško hribovje (imenovano po bližnjem kraju Vizovice). Označene poti bližnjih vrhovih, ki ne dosegaj niti 700 m n.m. (a ponujajo lepe razglede po bližnji okolici) so več kot primerne za družinske izlete.

    Zaradi hribovitega terena se Provodov razteza na nadmorski višini med 370 in 450 m n.m. Kmalu po prihodu v kraj z južne (nižje) strani stoji na križišču lokalnih cest v zastareli stavbi gostišče (hospůdka). Komaj viden in na roke napisan odpiralni čas, prilepljen na okno, daje vedeti, da se je v njej možno okrepčati večino dni v tednu, a zgolj v večernem času. Pravo nasprotje kaže nedavno obnovljena stavba gasilskega društva na nasprotni strani ceste. Prostovoljno gasilsko društvo ima v Provodovu dolgo tradicijo. Ustanovljeno je bilo leta 1891. Eden od razlogov za njegov nastanek je bil požar istega leta, ko je v kraju zgorelo 39 objektov.

    Lepo ohranjena nekdanja kašča je danes kulturni spomenik.

    Nekaj deset metrov dalje se cesta razširi v (netipični) trg, ki ga mdr. obdajajo osnovna šola, kapelica device Marije ter kip sv. Jana Nepomuka pred njo. Nadalje v smeri proti severu stoji še ena stavba starejšega datuma v kateri se nahaja vaški urad, kulturni dom ter ordinacija pediatra in splošnega zdravnika. Na nasprotni strani ceste je manjša trgovina z najnujnejšimi živili. Odprta je šest dni v tednu.

    Višje ob cesti stoji t.i. Slovakova komora. Gre za zidano kaščo, ki je nekdaj služila kot skladišče in shramba pridelkov z okoliških polj v pritličju ter prostor za sušenje sadja v nadstropju, ker sta svoje mesto našla tudi slanina in prekajeno meso. Objekt je danes na seznamu kulturnih spomenikov.

    Na obrobjih Provodova je možno opaziti nekaj novejših družinskih hiš. Ker je promet skozi kraj redek, niti ne moti, da ob večjem delu ceste manjka pločnik. V eni od stranskih »ulic« pod obronki okoliških vrhov stoji stavba vrtca z nekaj igrišči ob njem.

    Skozi kraj teče Ludkoviški potok ob katerem v (neuradnem) središču Provodova naletimo na javni prostor (z manjšim otroškim igriščem), ki je namenjen prireditvam na prostem. Javne (avtobusne) povezave kraja z okoliškimi kraji so zelo dobre. Do regijske metropole (Zlin) vozi dnevno 22 avtobusov. Ob koncih tedna in praznikih povezuje navedena kraja 6 parov avtobusov.

    Že od pričetka prejšnjega stoletja ima svoje korenine v Provodovu narodno zabavna glasba, na Češkem imenovana dechová hudba, skrajšano dechovka. Lokalni ansambel »Provodovjane« si je v dobrem stoletju delovanja pridobil ugled in veljavo tudi širom Češke. Zato ne čudi, da nobena kulturna in zabavna prireditev v Provodovu in okolici ne mine brez njegove navzočnosti. Na veselje vseh Provodovčanov se ansambel uspešno spopada z menjavo generacij. Zanimanje s strani mladih je tako zagotovilo, da bodo krajani tudi v prihodnje lahko uživali v melodijah svojih lokalnih glasbenikov.

  • Visoki Chlumec

    Visoki Chlumec

    Visoki Chlumec (Vysoký Chlumec) leži na jugu Osrednječeške regije, 70 km južno od češke prestolnice ter dobrih 30 km vzhodno od središča okrožja (Přibram). Zgodovina kraja je bila stoletja tesno povezana s češko viteško in plemiško rodbino Lobkowicz. Od daleč vidni grad na vzpetini nad mestecem v katerem so člani plemiškega rodu bivali vse do leta 1998 velja za dominanto ne le kraja temveč širše oklice. Poleg turistov, ki se v Visokem Chlumcu najpogosteje ustavijo zaradi obiska skanzena, lahko tu srečamo tudi njeno visokost Mario Beatrix, vnukinjo zadnjega avstrijskega cesarja.

    Kraj se je sprva imenoval Chlumec. Da bi ga lažje razločevali od mnogih ostalih naselij z enakim imenom, mu je bil sredi 19. stoletja dodan pridevnik »visoki«. Danes šteje 600 prebivalcev in je sedež občine. Leži na nadmorski višini 490 m n.m. Njegova prva pisna omemba sega v leto 1235. Ker s svojo velikostjo (uradno) ne izpolnjuje naziva mesto in presega velikost vasi velja po češki terminologiji Visoki Chlumec za »mestece« (městys).

    Po izgradnji gradu na polovici 14. stoletja sta pod njim zrasla (sprva) dva zaselka. Usoda kraja in njegovih prebivalcev je bila vse do 19. stoletja povezana z gradom oz. njegovimi lastniki. Prihod rodbine Lobkowicz v Chlumec leta 1474 velja za pomemben mejnik, ki je v naslednjih stoletjih močno zaznamoval ne le grad temveč celotno gospostvo.

    Grad Vysoky Chlumec

    Grad leži na vzpetini nad istoimenskim krajem na nadmorski višini 525 m n.m. Od leta 1965 ima status kulturnega spomenika.

    Čeprav se v pisnih virih prvič omenja leta 1382, naj bi njegov nastanek segal še nekaj let dlje v preteklost. V prvih desetletjih je zamenjal nekaj lastnikov vse dokler ga leta 1474 ni kupila Anna Švihovska, vdova Jana I. Popela z Lobkowicz. Lobkovici (pisano tudi Lobkowicz) so staročeški viteški in kasneje plemiški rod, čigar korenine segajo v konec 14. stoletja. Grad je nato ostal v njihovi lasti naslednjih nekaj stoletij.

    Grad Vysoky Chlumec je danes v lasti Marie Beatrix, vnukinje zadnjega avstrijskega cesarja Karla I.

    Leta 1644 družina Lobkowicz v Visoki Chlumec prenese dragocenosti s svojih preostalih posestev. Grad s tem postane tudi njihova zakladnica.

    V obdobju tridesetletne vojne zavzame Visoki Chlumec švedska vojska, ki grad izropa. Hkrati z nastankom Češkoslovaške (1918) so bili ukinjeni plemiški nazivi. Lobkovici se tudi zato usmerijo v diplomacijo in državni aparat. Kljub temu, da je bil grad v tem obdobju že zapuščen, je bil vseeno deležen vzdrževanja in oprav s strani njegovih lastnikov. V lasti Lobkovicev nato ostane vse do druge svetovne vojne, ko ga zapleni aktualna oblast podrejena nacistični Nemčiji. Z nasilnim prevzemom oblasti s strani komunistov leta 1948 je grad nacionaliziran. Po štirih desetletjih nesvobode in kršenja človekovih pravic je bil z nastopom svobode leta 1992 vrnjen družini Lobkovic. Grad je nato odprt širši javnosti

    vse do leta 1998, ko ga Lobkovici prodajo sorodnemu rodu oz. grofu Arco-Zinneberg-u.

    Grad Vysoky Chlumec je danes v lasti Marie Beatrix, vnukinje zadnjega avstrijskega cesarja Karla I.

    Leta 1644 družina Lobkowicz v Visoki Chlumec prenese dragocenosti s svojih preostalih posestev. Grad s tem postane tudi njihova zakladnica.

    V obdobju tridesetletne vojne zavzame Visoki Chlumec švedska vojska, ki grad izropa. Hkrati z nastankom Češkoslovaške (1918) so bili ukinjeni plemiški nazivi. Lobkovici se tudi zato usmerijo v diplomacijo in državni aparat. Kljub temu, da je bil grad v tem obdobju že zapuščen, je bil vseeno deležen vzdrževanja in oprav s strani njegovih lastnikov. V lasti Lobkovicev nato ostane vse do druge svetovne vojne, ko ga zapleni aktualna oblast podrejena nacistični Nemčiji. Z nasilnim prevzemom oblasti s strani komunistov leta 1948 je grad nacionaliziran. Po štirih desetletjih nesvobode in kršenja človekovih pravic je bil z nastopom svobode leta 1992 vrnjen družini Lobkovic. Grad je nato odprt širši javnosti vse do leta 1998, ko ga Lobkovici prodajo sorodnemu rodu oz. grofu Arco-Zinneberg-u.

    Grof Arco in Maria Beatrix

    Grad se po prenosu lastništva v roke Arco – Zinnebergu ponovno zapre za javnost. Zakonca se kmalu po nakupu gradu vključita tudi v javno življenje v Visokem Chlumcu. Tako sta denimo finančno podprla osnovno šolo in bila leta 2001 glavna pobudnika ustanovitve fonda usmerjenega v obnovo kulturnih spomenikov v tem delu Češke.

    Maria Beatrix izhaja iz rodu Habsburgov. Je avstrijska nadvojvodinja. Njeno celotno ime je Maria Beatrix Anna Felicitas Zita Charlotte Adelheid Christina Elisabeth Gennara. Kot vnukinja zadnjega avstrijskega cesarja Karla I. nosi (neuradno) tudi naziv ogrske in češke princese. Z grofom Arco – Zinnebergom se je poročila leta 1980. Skupaj imata šest hčera. Do grofove smrti pred dvema letoma sta zakonca živela deloma v Pragi deloma na Bavarskem. Pot ju je pogosto vodila tudi v Visoki Chlumec. Grad sta najpogosteje obiskovala v času poletnega oddiha ali v obdobju (zimskega) lova na fazane. Tudi po Arcovi smrti Maria Beatrix s hčerami redno obiskuje svoje posestvo v tem delu Češke. Kar je razlog, da v tem obdobju obiskovalci v in ob okoliških gozdovih srečujejo številne fazane, ki so bili pred kratkim izpuščeni iz bližnjega gojišča.

    Skanzen

    Ob obisku Visokega Chlumca si je vsekakor vredno ogledati muzej na prostem. Nahaja se na severnem robu kraja. Uradno se imenuje Muzej vaških stavb osrednjega Povltavja (območja ob reki Vltavi). Z izjemo ponedeljkov je za obiskovalce odprt vse dni v tednu od aprila do konca leta. Vsako polno uro je možen tudi voden ogled. Muzej prikazuje razvoj podeželske arhitekture v tem delu Osrednječeške regije od 17. do pričetka 20. stoletja. Eksponati v in ob objektih prikazujejo način življenja in kmetovanja na podeželju. Med ogledom opremljenih prostorov si lahko v mislih naslikamo (trdo) življenje, ki so ga bili deležni predniki. Poleg opremljenih bivalnih prostorov muzej razstavlja tudi nekdanja orodja kmetovalcev, mlinarjev, kovačev, gozdarjev itd.

    Muzej je pričel nastajati ob koncu prejšnjega stoletja. Po odkupu zemljišča v lasti Lobkovicov, je bil leta 2000 v skanzen prenešen prvi objekt. Leto zatem je muzej pridobil vodno žago. Gre za edinstveno napravo iz druge polovice 19. stoletja, ki je omogočala razrez hlodov večjega premera. K žagi je bil kasneje postavljen objekt vključno z vodnim kolesom iz hrastovega lesa premera 320 cm, ki je zagotovil polno funkcionalnost objekta. Leta 2005 so do kolesa uredili še dotok vode. V primeru vodenega ogleda nam bo prikazano delovanje žage kakor tudi mlina v sosednjem objektu.

    Tako zaradi izumiranja podeželja kot novega načina življenja, kmetovanja itd. so z leti tudi številni (kmečki) objekti izgubili svoj prvotni pomen. Da bi uspeli rešiti vsaj del dragocenega podeželskega (ljudskega) stavbarstva, so etnologi in strokovnjaki za spomeniško varstvo prišli s pobudo postavitve skanzena. Vanj so prestavili objekte in predmete, ki jih (praktično) ni bilo več možno ohraniti na prvotnih mestih. Mnogi že na pol podrti objekti so bili večinoma deležni razstavljanja in nato prenosa materiala oz. delov objekta v muzej, s čimer se je v kar se da veliki meri ohranil njihov prvotni videz. Kadar zaradi različni okoliščin to ni bilo mogoče, so v muzeju postavili repliko objekta. V enem primeru pa so kar celoten del objekta (šlo je za črno kuhinjo) s pomočjo dvigala in tovornega vozila prepeljali v skanzen. S prenosom stavb v chlumeški muzej so bili rešeni številni (edinstveni) objekti. Danes kot eksponati služijo prikazu življenja prednikov.​

    Prostor muzeja je danes zapolnjen in vključuje 24 stavb.

    Spominska soba v občinski stavbi je posvečena 555-letnemu delovanju pivovarne v kraju.

    Pivovarna Lobkowicz

    Podobno kot grad in njegovi lastniki je pomemben pečat v zgodovini kraja pustila tudi pivovarna, ki je svoje ime oz. blagovno znamko zgradila prav tako na imenu Lobkowicz. Začetki pivovarstva v kraju segajo na prelom 14. in 15. stoletja, v roke češkega  plemiškega rodu je pivovarna prešla leta 1474. Po koncu tridesetletne vojne so lastniki poškodovano pivovarno obnovili. Enako, kot ostalo lastnino Lobkovicev, je prevzem oblasti s strani komunistov pomenil podržavljenje njihove tovarne. Po dobrih 40-ih letih jim je bilo protipravno odvzeto premoženje vrnjeno. Lastniki so pivovarno modernizirali, jo preimenovali v »Knežja pivovarna Lobkowicz« ter chlumeškemu pivu vrnili kvaliteto, ki ga je v preteklosti proslavila daleč naokoli.

    Leta 2005 se Lobkovici odločijo prodati sprva polovični delež pivovarne in kasneje še preostanek nemškemu podjetju LBC Management. V naslednjih letih pivovarna zamenja nekaj lastnikov (in tudi imen) vse dokler njen večinski delež za 1,9 milijarde čeških kron (76 milijonov €) ne odkupi podjetje v lasti kitajske korporacije CEFC.

    Že po nekaj letih se je pokazalo, da je kitajskim lastnikom kaj prida mar za pivovarsko tradicijo v kraju. Leta 2021 se namreč podjetje odloči ustaviti proizvodnjo piva v Visokem Chlumcu. S čimer se je končala 555-letna tradicija pivovarske proizvodnje v kraju. Piva pod blagovno znamko Lobkowicz se sicer še naprej varijo v šestih drugih krajih Češke in izvažajo širom sveta.

    Nekdaj ponos Visokega Chlumca kaže danes žalostno podobo.

    Da bi ohranili spomin na pivovarsko tradicijo tudi prihodnjim rodovom, se je kraj kmalu po ustavitvi proizvodnje piva odločil urediti prostore z razstavnimi eksponati. Manjši muzej se nahaja v prvem nadstropju občinske stavbe. Do njega vodi stopnišče, ki ga krasijo mnoga priznanja. V treh sobanah se lahko seznanimo s podrobnejšo zgodovino pivovarne, njenim razvojem, procesom nastajanja piva ter s številnimi predmeti (steklenice, etikete, sode, plakate itd.), ki so vsak od njih tvorili del bogate zgodovine pivovarstva v Visokem Chlumcu.

    Med skanzenom in središčem mesta stoji kostanjev drevored.

    Za ključe razstavnih prostorov je potrebno zaprositi prijazne uslužbenke pošte v pritličju iste stavbe. Pošta, ki je sicer odprta med ponedeljkom in petkom hkrati služi tudi kot turistično informacijski center. Slednji ima svoja vrata odprta tudi ob koncih tedna in praznikih. Poštna uslužbenka za okencem tako poleg poštnih storitev opravlja tudi naloge turistične informatorke. Da si občina za svoj trud oz. pozornost do turistov zasluži vso pohvalo, priča tudi pogled na številne prospekte in ostale publikacije ter mnoge spominke a katerih prevladujejo podobe gradu, skanzena in simboli pivovarne.

    Če se je občina z županom na čelu potrudila ohraniti spomin na večstoletno tradicijo pivovarstva, velja ravno nasprotno za trenutne lastnike. Ob glavni cesti v spodnjem delu kraja vsakomur pade v oči zdaj že zapuščen objekt nekdanje pivovarne. Čeprav se je v zadnjih treh letih in pol pokazala želja po nakupu ali najemu dela objekta s strani manjših podjetnikov, lastnike zanima zgolj prodaja celotnega kompleksa. Tudi za ceno nadaljnjega propadanja.

    Ostale zamimivosti

    ​V družbi krajev s svojim nogometnim predstavnikom v najnižji ligi češkega nogometa spada Visoki Chlumec nedvomno med večje. A kljub temu tudi v pivovarskem kraju za družabno življenje poleg žogobrcarjev skrbijo le

    še gasilci. Ki imajo – za razliko od nogometašev – za seboj že častitljivo obdobje delovanja. Prostovoljno gasilsko društvo (oz. gasilski zbor) je bil ustanovljen že davnega leta 1887. V obdobju delovanja je mdr. skrbel tudi za kulturno, glasbeno, zabavno in rekreativno dejavnost.

    Za ključe razstavnih prostorov je potrebno zaprositi prijazne uslužbenke pošte v pritličju iste stavbe. Pošta, ki je sicer odprta med ponedeljkom in petkom hkrati služi tudi kot turistično informacijski center. Slednji ima svoja vrata odprta tudi ob koncih tedna in praznikih. Poštna uslužbenka za okencem tako poleg poštnih storitev opravlja tudi naloge turistične informatorke. Da si občina za svoj trud oz. pozornost do turistov zasluži vso pohvalo, priča tudi pogled na številne prospekte in ostale publikacije ter mnoge spominke a katerih prevladujejo podobe gradu, skanzena in simboli pivovarne.

    Če se je občina z županom na čelu potrudila ohraniti spomin na večstoletno tradicijo pivovarstva, velja ravno nasprotno za trenutne lastnike. Ob glavni cesti v spodnjem delu kraja vsakomur pade v oči zdaj že zapuščen objekt nekdanje pivovarne. Čeprav se je v zadnjih treh letih in pol pokazala želja po nakupu ali najemu dela objekta s strani manjših podjetnikov, lastnike zanima zgolj prodaja celotnega kompleksa. Tudi za ceno nadaljnjega propadanja.

    Ostale zamimivosti

    ​V družbi krajev s svojim nogometnim predstavnikom v najnižji ligi češkega nogometa spada Visoki Chlumec nedvomno med večje. A kljub temu tudi v pivovarskem kraju za družabno življenje poleg žogobrcarjev skrbijo le še gasilci. Ki imajo – za razliko od nogometašev – za seboj že častitljivo obdobje delovanja. Prostovoljno gasilsko društvo (oz. gasilski zbor) je bil ustanovljen že davnega leta 1887. V obdobju delovanja je mdr. skrbel tudi za kulturno, glasbeno, zabavno in rekreativno dejavnost.

    Na južni strani Visokega Chlumca – med grajsko vzpetino in glavno cesto – leži miren predel z družinskimi hišami in nekaj (manjšimi) večstanovanjskimi stavbami. Pogled na mehanizacijo preko glavne ceste priča, da se bo število prebivalcev kraja v kratkem povečalo za nekaj deset. Skozi zahodni predel se proti centru mesteca pne nekaj strmih in ozkih cest. Preden zapeljemo na katero od njih je potrebno preveriti signalizacijo, saj je večina njih enosmernih. Na skrajnem zahodnem delu Visokega Chlumca se nahaja športno rekreacijski center v zasebni lasti. Od pomladi do jeseni kot edini v kraju nudi prenočevanje v lesenih hiškah. Center se razprostira na večji površini in je primeren predvsem za ljubitelje športa oz. aktivnega preživljanja prostega časa. Obiskovalcem je mdr. na voljo teniško igrišče, večnamensko peščeno igrišče, igrišča za badminton, mali nogomet, prostor za namizni tenis itd.

    Središče kraja se nahaja na njegovem najvišjem delu. V njem lahko najdemo vse javne objekte. Nasproti že omenjene občinske stavbe s pošto se nahaja gostišče (trenutno v fazi manjše obnove) v katerem se je možno okrepčati ob poznih popoldanskih in večernih urah v drugi polovici tedna. Ob njem je manjša trgovina, kjer imajo krajani možnost nakupa osnovnih živil vse dni v tednu. Nekaj korakov dalje stoji večji objekt v katerem sta nižja stopnja osnovne šole ter vrtec. Pred njo je postavljen spomenik padlim rojakom v prvi svetovni vojni. V naslednji stavbi imajo svoje prostore gasilci, ki se lahko »pohvalijo« z že skoraj nostalgičnim karosinim vozilom. Nedaleč proč manjša tabla ob cesti oznanja, da je v bližnji stanovanjski hiši možno kupiti dobrote iz domače kuhinje. Potrebno je le pogumno stopiti do okna hiše, ob katerem je objavljen seznam ponujenih dobrot, si izbrati željeno sladico in nato pritisniti na dobro viden zvonec nad okensko polico.

    Ob vseh omenjenih stavbah v središču kraja se stika kar pet cest, ki speljanih iz različnih smeri. Zanimiv prometni režim terja od voznikov kar nekaj pozornosti (zlasti tistih, ki jih pot prvič pripelje v Chlumec). Dve od cest sta namreč dvosmerni medtem ko ostale tri dovoljujejo zgolj enosmerno vožnjo. Na proizvodnjo in prodajo keramike nas opozarja na daleč viden napis na fasadi lepo obnovljene hiše, ki stoji vzporedno »ujeta« med dve enosmerni cesti. V spodnjem prostoru je manjša trgovina v kateri lahko najdemo različne keramične izdelke. Z izdelavo pekačev, modelov za peko kolačev in peciv, skodelic, vrčev, okrašenih s tradicionalnimi lokalnimi podobami zakonca Novak nadaljujeta družinsko tradicijo iz začetka 90-ih let. Pri čemer jima na pomoč večkrat priskoči tudi hči.

    Seveda se v Visoki Chlumec lahko odpravimo tudi z javnim prevozom (avtobus). Povezave z bližnjimi večjimi mesti so dobre. V kraju so tri avtobusna postajališča. Dve se nahajata ob glavni cesti na južni strani kraja, tretja je v centru. Pred odhodom oz. prihodom je potrebno preveriti vstopno / izstopno točko. Avtobusi namreč ne ustavljajo na vseh treh postajališčih.

    Kljub temu, da je Visoki Chlumec od češke metropole oddaljen 70 km, je kraj vključen v mrežo Praškega  potniškega prometa. Posledično lahko videvamo skozi kraj voziti avtobuse z enako podobo, kot v glavnem mestu. Tarifni sistem je pregleden in enostaven. Za razliko od Slovenije, kjer niti v letu 2024 na vlakih in avtobusih ne bomo dočakali možnost nakupa vozovnic z brezgotovinskim plačilom, lahko po celi Češki že več kot desetletje z javnim prevozom potujemo in plačujemo tako s plačilno kartico kot z gotovino.

    ​Skozi Visoki Chlumec je speljanih pet avtobusni linij. Prav vse pričenjajo oz. končujejo svojo pot v bližnjem večjem mestu Sedlčany. Med tednom mesta povezuje 11, ob koncih tedna in praznikih je to 5 parov avtobusov.

  • Křenice

    Křenice

    Křenice veljajo za tipično podeželsko vas(ico) v plzenski regiji. Ležijo na redko poseljenem območju v (neizraziti) dolini potoka Merklinka. Vas je od meje z Nemčijo (Bavarska) oddaljena dobrih 20 km zračne črte. V njej bomo zaman iskali trgovino, bar ali kak storitveni obrat. Šteje vsega 140 prebivalcev. Zato ne čudi, da je župan (tudi Křenice imajo status samostojne občine!) hkrati tudi vodja vaških gasilcev in predsednik nogometnega kluba, ki letos praznuje 55 let obstoja.

    Kljub svoji majhnosti premorejo Křenice bogato in zanimivo zgodovino. Njihova prva omemba sega v 10. stoletje (Chřenice). Prvotna trdnjava je bila kasneje porušena in na njenem mestu v 13. stoletju zgrajena nova, njena današnja podoba pa bržkone sega v 16. stoletje. Skozi zgodovino se je zamenjalo večje število lastnikov vasi.

    Lipa, posajena ob 101-letnici nastanka Češkoslovaške.

    Najmarkantnejša stavba (in spomenik) v vasi je omenjena utrdba v gotskem slogu iz 13. stoletja. Nahaja se na prostorih kmetijskega posestva. Z menjavo njenih lastnikov se je menjala tudi njen izgled. Največjo spremembo je doživela v 18. stoletju, ko je bila preurejena v graščino. Od notranje opreme se ni ohranilo skoraj nič. Stavba je danes v zasebnih rokah in zato javnosti nedostopna.

    Poleg utrdbe velja omeniti še neoromansko Marijino kapelo iz druge polovice 19. stoletja. Nekaj korakov dalje lahko najdemo še spominsko ploščo z imeni 13-ih vaščanov, padlih v prvi svetovni vojni. Spominska plošča je bila odkrita leta 1936.

    Poleg Křenic občino sestavljata še dve manjši vasi. Skupaj premorejo nekaj malega preko 200 prebivalcev. Redka poseljenost ima za posledico redek promet po okoliških lokalnih cestah. Te so zato primerne tudi za družinske kolesarske izlete. Kljub temu, da skozi Křenice vodita dve označeni kolesarski stezi, kolesarjev tod ne bomo srečali v izobilju. Ljubiteljem miru, ki jim ni primarno imeti pri roki dobrine modernega sveta, bi ta del jugozahodne Češke znal biti pisan na kožo. Sprehod bodisi po poteh ali po cestah (kjer je večja verjetnost, da bomo katerem od bližnjih polj videli srno kot srečali avto na cesti) ob poljih in travnikih, skozi gozdove in vasice, kjer se marsikdaj zazdi, da se je čas ustavil desetletja nazaj, je kot nalašč za polnjenje baterij po vsakdanjih naporih.

    V vasi stoji tudi nekaj večstanovanjskih stavb.
    Vaški urad si deli stavbo z gasilskim društvom.

    (Vele)meščani, ki jih pot le redko vodi iz mesta, bi znali Křenice označiti za vas na koncu sveta. Če bi sklepali po številu avtobusov, ki vas povezujejo s katerim od večjih mest, bi jim nemara lahko dali celo delno prav. Zgolj šest parov avtobusov namreč med ponedeljkom in petkom ustavlja v Křenicah. Trije avtobusi dnevno povezujejo vas z mestom Klatovy (sicer sedežem okrožja), do kamor je slabih 20 km vožnje. Do slabih 40 km oddaljene regijske metropole (Plzen) je z javnim prevozom mogoče priti edino s prestopanjem. Ob koncih tedna in praznikih vaščanom ne preostane drugega, kot oditi po opravkih z jeklenim konjičkom, saj bi na avtobus takrat čakali zaman.

    Edini organizaciji, ki v Křenicah skrbita za družabno in tudi kulturno dogajanje je nogometni klub z dobrimi 20 člani ter gasilsko društvo, ki skupaj šteje 37 članov.

  • Čermna nad Orlico

    Čermna nad Orlico

    S skoraj tisoč prebivalci sodi Čermna med večje kraje, ki imajo svojega predstavnika v najnižjem rangu češkega ligaškega nogometa. Kraj sestavljata dve naselji, ki ju loči reka Tiha Orlica (Tichá Orlice). Razteza se na sorazmerno veliki površini, saj posamezne dele kraja ločijo obsežni travniki, polja in tudi gozdovi.

    Ime kraja izvira iz staročeške besede za rdečo (barvo): čermna, v današnjem času červena. Barva zemlje in tudi vode je prebivalce v srednjem veku na tem delu Češke spominjala na (pordečelo) železno barvo.

    Čermna nad Orlico leži na jugu Kralovehraške regije, točneje v okrožju Rychnov nad Knežnou. Od regijske metropole (Hradec Kralove) je oddaljena dobrih 30 km. Do središča okrožja je od tu 10 km manj. Kraj premore dobre cestne in železniške povezave.

    Sestavljata jo dva, nekdaj ločena predela. Gre za Malo in Veliko Čermno (Velká Čermná). Čeprav bi po imenu sklepali nasprotno, je Mala Čermna približno dvakrat večja od svoje »velike soimenjakinje«. Velika Čermna se nahaja na desni strani reke Tiha orlica. V nasprotju s pridevnikom v svojem imenu zna reka pogosto prestopiti bregova in pokazati svojo uničujočo plat. Sicer je pa 107 km dolga reka priljubljena med turisti. Del njenega toka (tudi skozi Čermno) je zaščiten kot naravni park.

    Prva pisna omemba kraja se pojavi v letu 1342. Kot je pri nazivih krajev običaj, se je tudi ime Čermna skozi zgodovino spreminjalo. Sprva Červena, zatem Čermena itd. vse do današnjega imena. A ker je krajev z imenom Čermna na Češkem precej, so mu zaradi lažjega razločevanja v naziv dodali še ime reke, ki teče skozi naselje. Zanimivo, da je leta 1843 Mala Čermna štela celo trikrat več prebivalcev kot Velika Čermna. Oba kraja sta bila skozi zgodovino samostojna. V srednjem veku je po reki Orlici potekala celo meja med fevdalnima gospostvoma.

    Do leta 1912 je bila v Mali Čermni žaga v kateri so mnogi prebivalci našli svoj vsakdanji kruh. Zaradi splavila lesa (hlodov) je bil reguliran tok Tihe Orlice od Čermne dalje. Poleg lesne industrije so se mnogi prebivalci ukvarjali tudi s čevljarstvom. Pred prvo svetovno vojno je bilo v Veliki Čermni kar 80% moških izučenih čevljarjev. Leta 1905 je bil v Mali Čermni postavljen tekstilni obrat Danubius, ki je zaposloval preko 200 delavcev.

    Do leta 1912 je bila v Mali Čermni žaga v kateri so mnogi prebivalci našli svoj vsakdanji kruh. Zaradi splavila lesa (hlodov) je bil reguliran tok Tihe Orlice od Čermne dalje. Poleg lesne industrije so se mnogi prebivalci ukvarjali tudi s čevljarstvom. Pred prvo

    svetovno vojno je bilo v Veliki Čermni kar 80% moških izučenih čevljarjev. Leta 1905 je bil v Mali Čermni postavljen tekstilni obrat Danubius, ki je zaposloval preko 200 delavcev.

    Obe Čermni se uradno združita leta 1960. Poleg Tihe Orlice ju še vedno loči tudi približno polkilometrski travnati pas. Povezuje ju nedavno na novo asfaltirana cesta ter ločena steza za kolesarje in pešce.

    Sedež občine je Veliki Čermni skozi katero vodi tudi pomembna regionalna cesta. V kraju se nahajajo štiri avtobusna postajališča, po dve v vsaki od Čermn. A so avtobusne povezave tod zelo redko. Število dnevnih parov avtobusov ki najdejo pot skozi Čermno, bi brez težav lahko prešteli na prste ene roke. In še to zgolj ob delavnikih. Ob koncih tedna in praznikih je kraj brez avtobusnih povezav. Precej bolj pogoste so povezave po železnici. Na lepo urejeni postaji v Čermni ob lokalni progi med Tyništem nad Orlico in Chocnom namreč dnevno ustavi po 15 parov vlakov. Tako osebnih, ki ustavljajo na vseh postajališčih, kot tudi pospeševalnih (Spěšný vlak), ki manjša postajališča izpuščajo. Zgolj trije pari manj ustavijo ob koncih tedna. Slabost postaje je sama lokacija, saj se nahaja več kot 20 minut hoda iz Male Čermne. Iz Velike Čermne ta razdalja še znatno večja.

    Krošnja mogočnega hrasta, ki je spominsko zaščiten.

    Turistom, ki jim je železnica blizu, zagotovo ne bodo izpustili obisk postaje. Urejen vrt z majhnim ribnikom na bočni strani postajne zgradebe ter številne cvetlice in ostale rastline na progovni strani dajejo postaji čudovito kuliso. Postajno osebje, ki dnevno skrbi za vse zelenje (in tudi živež v ribniku) si za svoj trud nedvomno zasluži pohvalo. Zanimivo, da bi blagajno na postaji že lep čas iskali zaman. Poleg vodje sta na postaji vedno prisotna kretničarja, ki skrbita za ročno premikanje kretnic. Dnevno je namreč v Čermni predvidenih kart nekaj križanj vlakov, kar zaenkrat še vedno zahteva prisotnost postajnega osebja. V naslednjih letih je namreč predvidena modernizacija lokalne proge, ki bo hkrati vključevala tudi novo postajališče, ki bo prebivalcem Čermne precej bolj pri roki. Kaj točno bo to pomenilo za postajno poslopje, še ni znano. Zagotovo pa ob progi ne bo več potrebna človeška sila za premikanje kretnic.

    Poleg železniške postaje se na levi strani Tihe Orlice nahaja še glavnina pomembnejših objektov za vsakdanje življenje občanov Čermne. Za enim izmed prenovljenih avtobusnih postajališč se nahaja pošta, ki je odprta od ponedeljka do petka. Na nasporotni strani iste stavbe imajo svoje prostore tudi gasilci. Zanimivo, da ne gre za edino gasilsko društvo v kraju. Tako Mala kot Velika Čermna imata namreč svojo gasilsko postajo. Le nekaj korakov dalje od pošte lahko obiščemo obe trgovini v kraju. Druga ob drugi si za kupce konkurirata vse dni v tednu. In obe imata vietnamske lastnike.

    V eni od stranskih ulic najdemo tudi osnovno šolo, imenovano po prvem češkoslovaškem predsedniku (Tomašu Garrigue-ju) Masaryku. Sedanja stavba šole je bila slavnostno odprta leta 1930. Danes jo

    obiskujejo učenci nižje stopnje (1. do 5. razreda). Nasproti nje stoji nekdanja vila, ki je danes preurejena v vrtec.

    V eni od stranskih ulic najdemo tudi osnovno šolo, imenovano po prvem češkoslovaškem predsedniku (Tomašu Garrigue-ju) Masaryku. Sedanja stavba šole je bila slavnostno odprta leta 1930. Danes jo obiskujejo učenci nižje stopnje (1. do 5. razreda). Nasproti nje stoji nekdanja vila, ki je danes preurejena v vrtec.

    Bodo pa turisti v Čermni zaman iskali cerkev. In tudi kaj toplega za pod zob. Restavracija Pri krtku (u krtků) je pred božičem zaprla svoja vrata. Druga restavracija, imenovana »pri igrišču« (u hřiště; po nekdanjem nogometnem igrišču) v Mali Čermni je sicer še odprta, a je danes njena ponudba bolj podobna okrepčevalnici. Štiri dni v tednu je namreč obiskovalcem v njej na voljo (zgolj) pijača.

    Nasproti kapelice ob cesti skozi Malo Čermno raste mogočen (spominsko zaščiten) hrast. Njegovo podobo v grbu kraja predstavlja hrastov list. Ob njem je upodobljen tudi lipov list. Lipa je namreč (tudi) češki narodni simbol. Hkrati simbolizira tudi slovanske vzajemnosti. Valovita modrina v spodnjem delu grba predstavlja reko Tiho Orlico. Nad njo rdeč opečni most z dvema obokoma simbolizira most, ki povezuje obe Čermni. Rdeča barva mostu se navezuje na prvotni (srednjeveški) naziv kraja, ki je svoj današnji grb in zastavo dobil leta 1995.

    Težko bi Čermno uvrstili med turistične kraje. Čeprav si je vredno vzeti čas in se  skoznjo vsaj sprehoditi. Priložnost za daljše bivanje v tem delu Češke bi znali izkoristiti predvsem ljubitelji pohodništva in kolesarjenja. In tudi gobarji, ki v teh dneh iz okoliških gozdov odhajajo s polnimi košarami gozdnih plodov.

  • Selmice

    Selmice

    Na skrajnem zahodnem delu Pardubiške regije ležijo Selmice. Od bližnje termoelektrarne jo loči največja češka reka Laba. Njen tok teče južno od Selmic. Na tem delu je vijugasta reka oblikovala številne mrtve rokave in mokrišča. Kar nekaj rečnih predelov je danes razglašenih za krajinske parke in naravne rezervate.

    Turiste bomo v Selmicah videli le redko. Če že, si bodo kraj izbrali zgolj za kratek postanek med sprehodom ali kolesarjenjem po bližnji okolici. Roko na srce, vas niti ne premore znamenitost, ki bi obiskovalce privabila izključno v Selmice. A to dejstvo kaj prida ne moti niti ne 150 vaščanov, ki tako lahko živijo svoje mirno (podeželsko) življenje brez množic turistov.

    Kljub majhnosti imajo Selmice status samostojne občine. Grb in znak je vas dobila šele pred petimi leti. Kot v mnogih primerih ima podeželska idila tudi svojo ceno. V današnji dobi si je namreč življenje v vasi težko predstavljati brez jeklenega konjička. Že najbližja trgovina z osnovnimi živili je oddaljena nekaj kilometrov. In kdor pri hiši nima avto, mu ne preostane drugega, kot uporabiti javni prevoz. A tudi avtobusov, ki ustavijo na edinem vaškem postajališču, ni ravno v izobilju. Z večjim bližnjim mestom (Přelouč) Selmice dnevno povezuje sedem parov avtobusov. In to zgolj med ponedeljkom in petkom. Ob koncih tedna in praznikih povezav ni.

    Kraj je od regijske metropole (Pardubice) oddaljen dobrih 30 kilometrov. Nahaja se na nadmorski višini 200 m n.m. V zgodovinskih virih je prvič omenjen leta 1142. Velika večina okoliških površin prekrivajo travniki oz. so namenjena poljedelstvu. Manjši del odpade na gozdove.

    Po višini glavna dominanta v vasi je na daleč vidna neogotska cerkev svetega Lovrenca, postavljena leta 1907. Njena predhodnica (lesena cerkev) je bila na istem mestu porušena leta 1832. Okoli cerkve se nahaja vaško pokopališče. Celotno posestvo je bilo leta 1998 razglašeno za kulturni spomenik. Na seznamu kulturnih spomenikov se nahaja tudi baročni kip sv. Gotharda iz leta 1729, ki se nahaja v zahodnem delu vasi.

    Edina aktivna dejavnost v vasi je vezana na nogometni klub SK Selmice. Klub v letošnjem letu praznuje častitljivih sto let. Jubilej je poleti proslavil s prijateljsko tekmo proti nekdanjim (legendam) češkega (oz. češkoslovaškega) nogometa. Kot v mnogih manjših krajih, so tudi v Selmicah nogometne tekme edina dejavnost, ki skrbi za družabno življenje vaščanov.

    Na ozemlju Selmic velja omeniti tudi Františkov dvor (Franzenshof), imenovan po prvem avstrijskem cesarju Francu I. Gre za podružnico (nekdaj cesarske dvorne) kobilarne iz bližnjega mesta Kladruby, ki jo je dal cesar postaviti za vzrejo konj, starih od enega do štirih let in je do danes ohranila svoj prvotni pomen. Napis nad glavnimi vrati pripominja na obdobje nastanka kobilarne, ko je Avstro – Ogrski vladal cesar Franc I. Kobilarna v Kladrubyh je od leta 2019 na seznamu UNESCO.

    Južno od Selmic teče najdaljša češka reka, Laba. Na tem delu svoje 1094 km dolge poti do izliva v Severno morje, je reka izoblikovala številne meandre, mrtve rečne rokave in mokrišča. Zaradi posebnega pomena in dodatne zaščite so bila tovrstna območja razglašena za naravne rezervate. 

    Turiste bomo v Selmicah videli le redko. Če že, si bodo kraj izbrali zgolj za kratek postanek med sprehodom ali kolesarjenjem po bližnji okolici. Roko na srce, vas niti ne premore znamenitost, ki bi obiskovalce privabila izključno v Selmice. A to dejstvo kaj prida ne moti niti ne 150 vaščanov, ki tako lahko živijo svoje mirno (podeželsko) življenje brez množic turistov.

    Spomenik padlim vaščanom v prvi svetovni vojni.
    Edino avtobusno postajališče v vasi.
    Kip svetega Gotharda.

    Kljub majhnosti imajo Selmice status samostojne občine. Grb in znak je vas dobila šele pred petimi leti. Kot v mnogih primerih ima podeželska idila tudi svojo ceno. V današnji dobi si je namreč življenje v vasi težko predstavljati brez jeklenega konjička. Že najbližja trgovina z osnovnimi živili je oddaljena nekaj kilometrov. In kdor pri hiši nima avto, mu ne preostane drugega, kot uporabiti javni prevoz. A tudi avtobusov, ki ustavijo na edinem vaškem postajališču, ni ravno v izobilju. Z večjim bližnjim mestom (Přelouč) Selmice dnevno povezuje sedem parov avtobusov. In to zgolj med ponedeljkom in petkom. Ob koncih tedna in praznikih povezav ni.

    Informativna tabla z urejenim počivališčem.

    Kraj je od regijske metropole (Pardubice) oddaljen dobrih 30 kilometrov. Nahaja se na nadmorski višini 200 m n.m. V zgodovinskih virih je prvič omenjen leta 1142. Velika večina okoliških površin prekrivajo travniki oz. so namenjena poljedelstvu. Manjši del odpade na gozdove.

    Edina aktivna dejavnost v vasi je vezana na nogometni klub SK Selmice. Klub v letošnjem letu praznuje častitljivih sto let. Jubilej je poleti proslavil s prijateljsko tekmo proti nekdanjim (legendam) češkega (oz. češkoslovaškega) nogometa. Kot v mnogih manjših krajih, so tudi v Selmicah nogometne tekme edina dejavnost, ki skrbi za družabno življenje vaščanov.

    Po višini glavna dominanta v vasi je na daleč vidna neogotska cerkev svetega Lovrenca, postavljena leta 1907. Njena predhodnica (lesena cerkev) je bila na istem mestu porušena leta 1832. Okoli cerkve se nahaja

    Cerkev svetega Lovrenca.
    Nekaj sto metrov južneje od Selmic teče največja češka reka Laba.
    Vaški urad.
    Mrtvi rokavi in močvirja ob Labi predstavljajo življenjski prostor številnih živalskih in rastlinskih vrst.
    V Selmicah se nahaja podružnica slavne kobilarne Kladruby.
    Napis nad glavnimi vrati pripominja čas nastanka kobilarne.
    Zgolj napis nad vrati še pripominja nekdanjo trgovino.

    vaško pokopališče. Celotno posestvo je bilo leta 1998 razglašeno za kulturni spomenik. Na seznamu kulturnih spomenikov se nahaja tudi baročni kip sv. Gotharda iz leta 1729, ki se nahaja v zahodnem delu vasi.

    Na ozemlju Selmic velja omeniti tudi Františkov dvor (Franzenshof), imenovan po prvem avstrijskem cesarju Francu I. Gre za podružnico (nekdaj cesarske dvorne) kobilarne iz bližnjega mesta Kladruby, ki jo je dal cesar postaviti za vzrejo konj, starih od enega do štirih let in je do danes ohranila svoj prvotni pomen. Napis nad glavnimi vrati pripominja na obdobje nastanka kobilarne, ko je Avstro – Ogrski vladal cesar Franc I. Kobilarna v Kladrubyh je od leta 2019 na seznamu UNESCO.

    Južno od Selmic teče najdaljša češka reka, Laba. Na tem delu svoje 1094 km dolge poti do izliva v Severno morje, je reka izoblikovala številne meandre, mrtve rečne rokave in mokrišča. Zaradi posebnega pomena in dodatne zaščite so bila tovrstna območja razglašena za naravne rezervate. 

  • Sedlec (pri Mikulovu)

    Sedlec (pri Mikulovu)

    Južni del Južnomoravske regije je znan predvsem kot vinorodni okoliš. Gre za najtoplejši predel Češke. Ugodne vremenske razmere omogočajo pridelavo poznih zrelih sort grozdja, ki dajejo visoko kakovostna vina. Območje je hkrati zelo priljubljen cilj med češkimi turisti. Vinske poti in urejene kolesarske steze ponujajo ljubiteljem aktivnega oddiha nemalo možnosti za zapolnitev prostega časa. Kdor prisega na dobro kapljico in gurmansko razvajanje, ima možnost zaviti v eno od številnih restavracij in vinskih kleti. Za piko na i bogati turistični ponudbi v teh dneh skrbijo še številne prireditve povezane s trgatvijo.

    Zgolj dva kilometra od meje z Avstrijo in na nadmorski višini 187 m n.m. se nahaja vas Sedlec. Ker je krajev z enakim imenom na Češkem kar nekaj, mu – za lažje lociranje – pogosto dodajajo tudi pripono z imenom bližnjega (večjega) mesta – Sedlec pri Mikulovu (Sedlec u Mikulova). Kar se tiče turistične ponudbe in z njo povezanih atrakcij, je vas v senci večjih okoliških mest (kot so Valtice, Lednice in Mikulov). Kljub temu tudi Sedlec s svojo bližnjo okolico ponuja možnosti za prijeten oddih.

    Nemško ime kraja z 850 prebivalci je Voitelsbrunn. Sedanje ime Sedlec je v veljavi od konca 19. stoletja. Glede na obstoječe pisne vire naj bi nastanek vasi segal v polovico 11. stoletja. Lega na meji med Moravsko in Avstrijo je vasi prinašala tako ugodnosti kot nevarnost vdorov in plenjenj. Zaradi tega je bil verjetno Sedlec ustanovljen tudi kot obrambna točka pred nevarnostjo z vzhoda. Zgodovina kraja je povezana mdr. z rodbinami Dietrichsteinov in Lichtensteinov, ki so upravljali s tukajšnjim gospostvom.

    V drugi polovici 17. stoletja je Sedlec po zaslugi žveplene mineralne vode pridobil sloves zdraviliškega kraja. Obdobje zdraviliškega razcveta se je pričelo leta 1669, ko je Ferdinand Dietrichstein kupil zapuščeno hišo z zdravilnim izvirom in na njenem mestu zgradil prvo zdraviliško stavbo. Dobro stoletje zatem je bila stavba porušena, Maxmilian Dietrichstein pa je na njenem mestu dal postaviti sodoben zdraviliški kompleks. Po drugi svetovni vojni je zdravilišče prenehalo delovati.

    Kraj svojo navezanost na vinogradništvo ne skriva niti v grbu. Na njem je na modri podlagi upodobljeno srebrno ralo obdano z dvema srebrnima vejama trte. Na vsaki od trt so po trije zlati grozdi.

    Južni predel vasi se imenuje Sedlec – Kolonie in leži dobrih 300 metrov južno od Sedleca, ob glavni cesti Břeclav – Mikulov. Predel šteje nekaj družinskih hiš mlajšega datuma. Tako Sedlec kot njegova »kolonija« imata svoje avtobusno postajališče, na katerih med ponedeljkom in petkom ustavlja 13 parov avtobusov, ki povezujejo Mikulov z Valticami. Pogostejše so veze z vlakom. Kraj ima namreč tudi svoje železniško postajališče ob lokalni progi Znojmo – Břeclav, ki je bila pred šestimi leti deležna obnove. Istočasno je bilo obnovljeno tudi postajališče Sedlec. Ta je sicer večini prebivalcev Sedleca od rok, saj se nahaja precej bližje svoji »koloniji« kot centru vasi. 19 parov potniških vlakov ob delovnih dneh ter 12 parov ob koncih tedna in praznikih omogoča preko obmejne postaje Břeclav odlične mednarodne povezave v vse smeri (na zahod proti Pragi, na sever proti Ostravi in Varšavi, na vzhod proti Bratislavi in Budimpešti ter na jug proti Dunaju).

    Gostinske ponudbe v Sedlecu ne manjka. Jedačo in pijačo si lahko privoščimo tudi v bistroju na sliki, ki premore velik vrt.

    Podobno, kot v ostalih krajih južnega dela regije, se tudi v Sedlecu nahaja nekaj vinskih kleti, kjer so obiskovalcem ponujena degustacijska vina. Hkrati je kraj dovolj velik, da premore tako pošto, trgovino (odprto šest dni v tednu) kot tudi osnovno šolo in vrtec. In celo zasebno srednjo šolo, usmerjeno v grafično ter industrijsko oblikovanje. Zanimivo, da prva šola v Sedlecu sega v obdobje 70. let 17. stoletja. Na današnjem mestu pa je bila postavljena leta 1949 potem, ko je nemška vojska staro šolo ob odhodu požgala.

    ​Na vzhodnem koncu vasi se nahaja zgradba (nekdanje) graščine, ki je bila leta 1966 proglašena za baročni kulturni spomenik izrednega pomena. Novi lastniki so stavbo preuredili in tako je danes v njej penzion s priznano restavracijo, wellnessom ter sobami v stilu podeželskega baroka.

    Če bi odrasli obiskovalci morda bili v dilemi pri izbiri glavne zanimivosti Sedleca, bi otroci brez dvoma pritrdili, da je to živalski vrt. Le-ta se nahaja na jugozahodnem robu vasi. Odprt je bil v letu 2005 in se razprostira na treh hektarjih. Manjši živalski vrt ima svoja

    vrata odprta vse dni v tednu. V njem je poleg nekaj eksotičnih vrst možno videti tudi domače živali. Hkrati svojo dejavnost usmerja tudi v izobraževanje osnovnošolcev in otrok v vrtcih.

    Če bi odrasli obiskovalci morda bili v dilemi pri izbiri glavne zanimivosti Sedleca, bi otroci brez dvoma pritrdili, da je to živalski vrt. Le-ta se nahaja na jugozahodnem robu vasi. Odprt je bil v letu 2005 in se razprostira na treh hektarjih. Manjši živalski vrt ima svoja vrata odprta vse dni v tednu. V njem je poleg nekaj eksotičnih vrst možno videti tudi domače živali. Hkrati svojo dejavnost usmerja tudi v izobraževanje osnovnošolcev in otrok v vrtcih.

    Med Sedlecem in železniškim postajališčem se nahaja naravni rezervat Slanisko. Kot že ime pove prst tu vsebujejo nadpovprečne količine soli kar ima za posledico rast redkih in ogroženih rastlin. Zaradi obilnih padavin je v preteklih dneh travnike poplavilo.
    Živalski vrt v Sedlecu je priljubljen cilj družin z otroki.

    Prebivalci Sedleca so lahko ponosni na vzorno urejen športni park na južnem robu kraja, ki je bil postavljen ob nekdanjem nogometnem igrišču, ki ga danes za vadbo uporablja lokalno gasilsko društvo. Poleg novega in sodobnega nogometnega igrišča se v parku nahaja tudi atletska steza ter manjše igrišče rokometnih dimenzij z umetno podlago. Z modernim igriščem je lokalni nogometni klub Sokol Sedlec pridobil vrhunske pogoje za treniranje in igranje nogometnih tekem.

    Vinogradništvo je v tem delu Moravske glavna kmetijska panoga.

    Bližnja okolica

    Okolica Sedleca ponuja nemalo možnosti za preživljanje prostega časa. Ljubiteljem kolesarstva in pohodništva so na voljo številne označene poti. Ena od teh vodi tudi na ribnikom Nesyt, ki se razlega vzhodno od Sedleca. S 300 ha vodne površine velja za največji ribnik v Južnomoravski regiji (ter osmi največji na Češkem). Njegova največja globina dosega 5,5 metra. Zaradi obilnih padavin v preteklih dneh ta hip premore še nekaj več od običajnih 4,7 milijona m³ vode. Območje je, skupaj s še štirimi okoliškimi ribniki, razglašeno za naravni rezervat.

    Severno od 3,3 km dolgega ribnika vodi označena turistična pot ter kolesarska steza. Primarna naloga ribnika je vzreja rib. Hkrati služi tudi kot zatočišče številnim pticam. V okolici ribnika je nameščenih kar nekaj ornitoloških opazovalnic.

    Zahodno od Sedleca je vredno obiskati tudi nekaj manjši ribnik, imenovan Novy. V prvi polovici 17. stoletja je imel ribnik svoj otok, do njega pa je bil postavljen 100 metrov dolg opečni most s 15-imi loki. Kardinal Dietrichstein je dal na njem postaviti lovsko kočoPortz, obdano z vrtom. Vzhodno od koče je bil postavljen manjši pristan z ladjicami, ki je plemstvu služil za izlete po ribniku. Leta 1672 so bile semkaj pripeljane celo beneške gondole v čast cesarju Leopoldu I., ki je skupaj s ženo cesarico Margareto Terezijo tedaj obiskal otok. Vse do 19. stoletja je po sredini ribnika potekala meja med Moravsko in Spodnjo Avstrijo. Most na otok je bil takrat del avstrijskega ozemlja. Meja se je nato premaknila na južni rob ribnika. Sredi 19. stoletja je bil ribnik izsušen za potrebe izgradnje železnice. Posledično je plemstvo izgubilo zanimanje za svoj objekt na nekdanjem otoku. V 50-ih letih prejšnjega stoletja so severni predel nekdanjega ribnika ponovno zapolnili z vodo (od tod današnje ime ribnika – Novy). Z izsušitvijo je zidani most izgubil svoj prvotni namen. Zob časa je opravil svoje in premostitveni objekt je sčasoma povsem prekril mulj. Viden je ostal zgolj njegov najvišji – srednji – del. Na srečo so most v okviru avstrijsko – češkega projekta pred štirimi leti obnovili in mu vrnili njegovo prvotno podobo.

    Zahodno od Sedleca je vredno obiskati tudi nekaj manjši ribnik, imenovan Novy. V prvi polovici 17. stoletja je imel ribnik svoj otok, do njega pa je bil postavljen 100 metrov dolg opečni most s 15-imi loki. Kardinal Dietrichstein je dal na njem postaviti lovsko kočoPortz, obdano z vrtom. Vzhodno od koče je bil postavljen manjši pristan z ladjicami, ki je plemstvu služil za izlete po ribniku. Leta 1672 so bile semkaj pripeljane celo beneške gondole v čast cesarju Leopoldu I., ki je skupaj s ženo cesarico Margareto Terezijo tedaj obiskal otok. Vse do 19. stoletja je po sredini ribnika potekala meja med Moravsko in Spodnjo Avstrijo. Most na otok je bil takrat del avstrijskega ozemlja. Meja se je nato premaknila na južni rob ribnika. Sredi 19. stoletja je bil ribnik izsušen za potrebe izgradnje železnice. Posledično je plemstvo izgubilo zanimanje za svoj objekt na nekdanjem otoku. V 50-ih letih prejšnjega stoletja so severni predel

    nekdanjega ribnika ponovno zapolnili z vodo (od tod današnje ime ribnika – Novy). Z izsušitvijo je zidani most izgubil svoj prvotni namen. Zob časa je opravil svoje in premostitveni objekt je sčasoma povsem prekril mulj. Viden je ostal zgolj njegov najvišji – srednji – del. Na srečo so most v okviru avstrijsko – češkega projekta pred štirimi leti obnovili in mu vrnili njegovo prvotno podobo.

    Z nepristopnostjo območja v obdobju komunizma je tudi nekdanja lovska počitniška koča sčasoma izgubila svoj sijaj. Beneševi dekreti (imenovani po prvem svobodno izvoljenem predsedniku Češkoslovaške po drugi svetovni vojni Edvardu Benešu), ki so po vojni na ozemlju Češkoslovaške prepovedovali vrnitev lastnine vsem, ki so bili povezani z nacistično Nemčijo, so se dotaknili tudi območja nekdanjega Tihega otoka (danes polotoka ribnika Novy). Po štirih desetletjih komunističnega totalitarizma (1948-89) je Češka znova zakorakala v svobodo. Po nastopu demokracije je območje ob meji z Avstrijo znova lahko pozdravilo obiskovalce. Ker so Beneševi dekreti ostali v veljavi tudi po spremembi režima (in so veljavi še danes), pri potomcih nekdanjih lastnikov lovske rezidence pa so bile potrjene povezave z nacizmom, je bilo območje predano v roke mestu Mikulov. To je pred leti lastnino prodal in skupaj z novim

    lastnikom poskrbel za obnovo, ki je objektu vrnila nekdanji lesk. Zasebni lastnik je v bližini uredil tudi manjšo okrepčevalnico, kjer se v teh dneh radi ustavljajo predvsem številni kolesarji.

    Z nepristopnostjo območja v obdobju komunizma je tudi nekdanja lovska počitniška koča sčasoma izgubila svoj sijaj. Beneševi dekreti (imenovani po prvem svobodno izvoljenem predsedniku Češkoslovaške po drugi svetovni vojni Edvardu Benešu), ki so po vojni na ozemlju Češkoslovaške prepovedovali vrnitev lastnine vsem, ki so bili povezani z nacistično Nemčijo, so se dotaknili tudi območja nekdanjega Tihega otoka (danes polotoka ribnika Novy). Po štirih desetletjih komunističnega totalitarizma (1948-89) je Češka znova zakorakala v svobodo. Po nastopu demokracije je območje ob meji z Avstrijo znova lahko pozdravilo obiskovalce. Ker so Beneševi dekreti ostali v veljavi tudi po spremembi režima (in so veljavi še danes), pri potomcih nekdanjih lastnikov lovske rezidence pa so bile potrjene povezave z nacizmom, je bilo območje predano v roke mestu Mikulov. To je pred leti lastnino prodal in skupaj z novim lastnikom poskrbel za obnovo, ki je objektu vrnila nekdanji lesk. Zasebni lastnik je v bližini uredil tudi manjšo okrepčevalnico, kjer se v teh dneh radi ustavljajo predvsem številni kolesarji.

    Južno od Sedleca, tik pred mejo z Avstrijo, se raztezajo travniki, podobni stepam. Na njih lahko najdemo redke in ogrožene vrste rastlin ter živali.